Zgodba s Kostelskega Intervju: Cubismo, Gregor Luštek Strip: Dr. Novškova poslednja bitka Potlač: Razpis za županov fotelj številka 5, letnik 5, marec 2002, cena 350 SIT | www.park-on.net 9 771 mm«; iEiKJ ( 1 Rudolfsvvert 2052 park:naročilnica poseben popust za nove naročnike: za prvih 5 številk samo 1000 tolarjev Da, naročam se na časopis Park Ime Priimek Naslov | Naročnina velja do preklica. Pošljite na naslov: Park Prešernov trg 8 8000 Novo mesto email: park@zalozba-goga.si tel: 07 393 08 12 ^ fax: 07 393 08 00. TV Novo mesto, d.o.o. Podbevškova 1 2 tel.: 07/39 30 860 trženje: 07/39 30 872 faks: 07/39 30 870 e-pošta: uredniki@tv-nm.si v Beli krajini in Posavju STU io 03.0 MHZ noben klon ni kOfuriginalu Dark iiAiar AU'n V V ML get your ownfewww.park-on.net Trgovina in servis z računalniško opremo Ugodna ponudba prenosnih računalnikov! V trgovini vam nudimo; kvalitetne in visoko zmogljive računalnike znanih proizva jalcev - kvaliteten servis računalniške opreme - tiskalnike, digitalne fotoaparate in kamere, monitorje... - veliko izbiro računalniških iger - popolno ponudbo računalniške opreme 7da Koštialova 40 8000 Novo mesto gsm: 031 630 366 ali 041 630 366 Izrezek iz reklame velja kot kupon za: 1UR0 brezplačne vožnje z dokazilom o statusu vam priznamo tudi 10% študentski popust i i 1 I Dobrava 35, 8222 Otočec ob Krki Tel: 07/30-99-400, fax: 07/30-99-401 email: belbled@belbled-sp.si http://www.belbled-sp.si uvodnik Demontaža basket Novomeški košarkarji se niso uvrstili v drugi krog evrolige, čeprav trenutno igrajo najbolj atraktivno, nemara pa tudi eno najboljših iger v Evropi. Postala je že navada, tako rekoč ljudska fraza, da se za neuspeh krivi nekdanjega trenerja Pipana. Seveda ni nobenega dvoma, da je menjava trenerja eden od razlogov za preporod naše ekipe na igrišču, ki navsezadnje vendarle ni zadostovala za napredovanje. Pipanu gotovo ni uspelo dovolj motivirati igralce na tekmah, prav tako ni imel dovolj avtoritete nad razposajenimi igralci, ki so v tistih časih namesto na igriščih kraljevali v diskotekah (le kje mislite, da se je Benett Davison naučil komada “Varala si me” ki ga rad zapoje novinarjem kot dokaz, da se pri nas res dobro počuti?). Toda, kot vemo, uspeh nikoli ne pride čez noč, kar trdi tudi trener Spahija, ki nikoli ne pozabi omeniti Pipanovih zaslug za sedanje dobre igre. Izgon s ponižanjem, ki ga je doživel Ali Pipan, je bolj primeren za kakšne barbarske navade grških ali pa turških klubov in navijačev, kot pa za novomeško košarko, ki si vendarle želi primerjave s uspešnimi klubi na Zahodu. Morda je pravi razlog preporoda potrebno iskati v rošadah v vodstvu kluba, ki očitno ne misli več pustiti, da bi osebni interesi prevladali nad interesi igre. lokalna politika Nekaj podobnega se mora očitno zgoditi tudi pri mestni politiki. Župan Novega mesta dr. Anton Starc, ki pa je morda bolj marioneta ekipe, ki ga obkroža, že nekaj let duši ustvarjalno energijo, ki se koncentrira v krogu Društva novomeških študentov. Društvo je ustanovitelj kluba LokalPatriot, Založbe Goga, Knjigarne Goga, Infotočke, Jazzintija, Fotopuba in še marsikaterega projekta, ki povezuje več sto ustvarjalnih ljudi (in ki ima med svojo publiko lep del mlajše in srednje generacije novomeške populacije), in ki skušajo iz Novega mesta narediti mesto, ki bo ponudilo kaj več kot le gostovanja skupin iz drugih delov države. Seveda je razlog več kot očiten, samo nihče si tega ne upa javno izreči: na čelu občine je lokalna ločina Liberalne demokracije, ki na volitvah ne zmaguje zaradi kakšne modre politike, ampak zaradi imena, ki ga nosi, in zaradi medijske praznine, ki jo obdaja. Ta lokalna oblast se boji tega, da so med idejnimi nosilci Društva novomeških študentov ljudje, ki jih pač niso srečevali na partijskih sestankih. Seveda se zaenkrat ni bati, da bi projekti in zavodi, katerih pobudnik je DNŠ, propadli, saj imajo ekonomsko zaledje v študentskem delu, ki ga “obdavčuje” študentski servis Društva. Toda kaj se bo zgodilo s študentskimi servisi po vstopu v Evropo, je še neznanka: po mnenju nekaterih namreč ponudba študentskega dela predstavlja nelojalno konkurenco na trgu delovne sile. Glede na vse to bo potrebno podrobno pogledati, kako se bo delil keš davkoplačevalcev na letošnjih občinskih razpisih, pa tudi kaj vse vsebuje novi dvoletni proračun mestne občine, ki je bojda razvojno naravnan. državna politika Če je na lokalni ravni politike (pravzaprav cenenega politikanstva) preveč, ga je na državni ravni premalo. Pomembnejši politiki so enotno za vstop Slovenije v Nato, pri čemer ne moti toliko samo dejstvo vstopanja, temveč najprej to, da se nasprotnike - po stari slovenski plemenski navadi - označuje kar za nasprotnike slovenstva, jugonostalgike ali celo za (tu pride do zanimivega paradoksa) nasprotnike demokracije. Po drugi strani moti servilni odnos predstavnikov obrambnega ministrstva, Vlade in večine medijev do vsakega Natovega uradnička, ki pride nadzirat našo vojsko. Vojska bi morala biti eden najbolj ponosnih in samozavestnih aparatov države, mi pa imamo vojsko, ki jo vodijo ljudje, ki znajo predvsem pozorno poslušati in kimati tistemu, kar jim narekuje tujina. Je kdo pomislil na to, da po vseh teh “prijateljskih” obiskih našo vojsko bolj od naših zastopnikov poznajo tuje vojske? Najbolj seveda preseneča odnos Združene liste socialnih demokratov, katere predsednik se je postavil ob bok jastrebom vstopa Ruplu, Grizoldu in Janši, navkljub temu, da njegov podmladek temu močno nasprotuje. Od predsednika levičarske stranke bi bilo pričakovati vsaj zadržanost ob vstopanju v militaristične organizacije in umirjeno, bolj pacifistično politiko. Sicer pa je pacifizem, ki je bil eden od ideoloških temeljev nastanka Republike Slovenije, pri nas že dolgo pozabljena beseda. Če je agresivnost, s katero se je Janša (ki je tudi socialdemokrat) pridružil vladni kampanji za Nato, nerazumljiva, je potrebno pohvaliti dve potezi njegove SDS: končno se je začela zbirati politična volja za odpravo obveznega služenja vojaškega roka, tega ostanka hladne vojne. Druga poteza pa so intervencije poslancev SDS pri obravnavi “delavske ustave” se pravi Zakona o delovnih razmerjih, ki čaka na tretje branje v Državnem zboru. Poslanci SDS so uspeli v korist delavcev spremeniti vladne “levosredinske" predloge o konkurenčni klavzuli: sedaj bo ob konkurenčni klavzuli potrebno v delovni pogodbi zapisati tudi določbo o denarnem nadomestilu. Prav tako se je na predlog poslancev SDS uveljavilo določilo, da se iz tri na pet let podaljša zastaralni rok za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja (na primer neizplačan regres). Ni pa jim uspelo s predlogom, da bi v določila o varovanju delavčevega dostojanstva poleg varovanja spolne nedotakljivosti vpeljali tudi varovanje proti nadlegovanju na podlagi rase, barve kože, spola, starosti, invalidnosti, zakonskega stanu, nosečnosti, verske ali politične pripadnosti. Pri tem je nenavadno to, da so bili pri tem tiho poslanci Liberalne demokracije, ki bi glede na liberalizem, ki ga nosijo v imenu, vendarle morali biti najglasnejši pri vprašanjih, ki zadevajo osnovne človekove pravice. Njihov liberalizem je očitno predvsem liberalizem “svobodnega trga" se pravi svoboda nemotenega kroženja kapitala. S tem se LDS postavlja ne na sredino ali celo “levo sredino” kot trdijo, ampak na evropsko desnico. Janševa socialdemokracija pa se s tem, ko je resno vzela skrb za pravice nižjih socialnih kategorij, morda vendarle premika na levo. svet Ob soglasju slovenskih politikov za vstop v N; pravzaprav v vojnem stanju, namreč v “vojni p Miloševičevega zagovora pred mednarodnim Albancev bo interpretiral kot boj proti terorizn čudno, da je ameriški kongres že zahteval, da ustreza, da se sodi podobni politiki, kot jo trer GO “D o o o c m ^1» IQ OJ N kazalo POLIS Matija Škof: Heider, jebi s e /I Marijan Dovič: Janez Kranjski, vojak na Filipinih Bariča Smole: Ne več seks in droge, revščina je tabu Gregor Bernard: Zgodba s Kostelskega Tina Ban: Reportaža iz Grenobla F O T O P U B Tomaž Grdin: Ukradena identiteta GLEDALIŠČE Magda Lojk, Zgodovina gledališča na Dolenjskem(l) 5 6 7 8 9 L J U B E Z E NQ Anja Rebolj, Valentinova enolončnica I Andreja Kopač vs. Gregor Luštek Dominika Potočnik vs. Hrvoje Rupčič, Cubismo ”10-11 NAGRADNA KRIŽANKA FOTOZGODBE INFOPARK KULTUM park e X t STRIP m POTLAC, LOKALNI Začela se je bitka za županski toielj. Dajte Bogu, kar je božjega in psu, kar je pasjega. Dr. Novškovi nategi. Vse zelo šuš šuš in puš puš. 12 13 14 15 16 17 18 19-20 JV.K.I Dovič, Rok Jožef, irovič, jštjan Pucelj ntov - DNŠ popust. Naročnina velja ■talsko dostavo 40 EUR. u v o d n kazalo Demontaža basket Novomeški košarkarji se niso uvrstili v drugi krog evrolige, čeprav trenutno igrajo najbolj atraktivno, nemara pa tudi eno najboljših iger v Evropi. Postala je že navada, tako rekoč ljudska fraza, da se za neuspeh krivi nekdanjega trenerja Pipana. Seveda ni nobenega dvoma, da je menjava trenerja eden od razlogov za preporod naše ekipe na igrišču, ki navsezadnje vendarle ni zadostovala za napredovanje. Pipanu gotovo ni uspelo dovolj motivirati igralce na tekmah, prav tako ni imel dovolj avtoritete nad razposajenimi igralci, ki so v tistih časih namesto na igriščih kraljevali v diskotekah (le kje mislite, da se je Benett Davison naučil komada “Varala si me” ki ga rad zapoje novinarjem kot dokaz, da se pri nas res dobro počuti?). Toda, kot vemo, uspeh nikoli ne pride čez noč, kar trdi tudi trener Spahija, ki nikoli ne pozabi omeniti Pipanovih zaslug za sedanje dobre igre. Izgon s ponižanjem, ki ga je doživel Ali Pipan, je bolj primeren za kakšne barbarske navade grških ali pa turških klubov in navijačev, kot pa za novomeško košarko, ki si vendarle želi primerjave s uspešnimi klubi na Zahodu. Morda je pravi razlog preporoda potrebno iskati v rošadah v vodstvu kluba, ki očitno ne misli več pustiti, da bi osebni interesi prevladali nad interesi igre. lokalna politika Nekaj podobnega se mora očitno zgoditi tudi pri mestni politiki. Župan Novega mesta dr. Anton Starc, ki pa je morda bolj marioneta ekipe, ki ga obkroža, že nekaj let duši ustvarjalno energijo, ki se koncentrira v krogu Društva novomeških študentov. Društvo je ustanovitelj kluba LokalPatriot, Založbe Goga, Knjigarne Goga, Infotočke, Jazzintija, Fotopuba in še marsikaterega projekta, ki povezuje več sto ustvarjalnih ljudi (in ki ima med svojo publiko lep del mlajše in srednje generacije novomeške populacije), in ki skušajo iz Novega mesta narediti mesto, ki bo ponudilo kaj več kot le gostovanja skupin iz drugih delov države. Seveda je razlog več kot očiten, samo nihče si tega ne upa javno izreči: na čelu občine je lokalna ločina Liberalne demokracije, ki na volitvah ne zmaguje zaradi kakšne modre politike, ampak zaradi imena, ki ga nosi, in zaradi medijske praznine, ki jo obdaja. Ta lokalna oblast se boji tega, da so med idejnimi nosilci Društva novomeških študentov ljudje, ki jih pač niso srečevali na partijskih sestankih. Seveda se zaenkrat ni bati, da bi projekti in zavodi, katerih pobudnik je DNŠ, propadli, saj imajo ekonomsko zaledje v študentskem delu, ki ga "obdavčuje” študentski servis Društva. Toda kaj se bo zgodilo s študentskimi servisi po vstopu v Evropo, je še neznanka: po mnenju nekaterih namreč ponudba študentskega dela predstavlja nelojalno konkurenco na trgu delovne sile. Glede na vse to bo potrebno podrobno pogledati, kako se bo delil keš davkoplačevalcev na letošnjih občinskih razpisih, pa tudi kaj vse vsebuje novi dvoletni proračun mestne občine, ki je bojda razvojno naravnan. POLIS Matija Škof: Heider, jebi se Marijan Dovič: Janez Kranjski, vojak na Filipinih Bariča Smole: Ne več seks in droge, revščina je tabu REPORTAŽA Gregor Bernard: Zgodba s Kostelskega Tina Ban: Reportaža iz Grenobla F 0 T 0 P U B Tomaž Grdin: Ukradena identiteta G L E D A L 1 Š Č E Magda Lojk, Zgodovina gledališča na Dolenjskem(l) 4 5 6 7 8 9 L J U Anja Rebolj, B E Valentinova ZEN enolončnica državna politika Če je na lokalni ravni politike (pravzaprav cenenega politikanstva) preveč, ga je na državni ravni premalo. Pomembnejši politiki so enotno za vstop Slovenije v Nato, pri čemer ne moti toliko samo dejstvo vstopanja, temveč najprej to, da se nasprotnike - po stari slovenski plemenski navadi - označuje kar za nasprotnike slovenstva, jugonostalgike ali celo za (tu pride do zanimivega paradoksa) nasprotnike demokracije. Po drugi strani moti servilni odnos predstavnikov obrambnega ministrstva, Vlade in večine medijev do vsakega Natovega uradnička, ki pride nadzirat našo vojsko. Vojska bi morala biti eden najbolj ponosnih in samozavestnih aparatov države, mi pa imamo vojsko, ki jo vodijo ljudje, ki znajo predvsem pozorno poslušati in kimati tistemu, kar jim narekuje tujina. Je kdo pomislil na to, da po vseh teh “prijateljskih" obiskih našo vojsko boli od naših 7»ctnr«nii„». poznajo tuje vojske? INTERVJU j Q 1 1 Andreja Kopač v s. Gregor Luštek Dominika Potočnik vs. Hrvoje Rupčič, Cubismo NAGRADNA KRIŽANKA 19 Najbolj seveda preseneča odnos Združene jastrebom vstopa Ruplu, Grizoldu in Janši, n predsednika levičarske stranke bi bilo priča, umirjeno, bolj pacifistično politiko. Sicer pa. Slovenije, pri nas že dolgo pozabljena besec Če je agresivnost, s katero se je Janša (ki je je potrebno pohvaliti dve potezi njegove SDI služenja vojaškega roka, tega ostanka hladni Druga poteza pa so intervencije poslancev $ razmerjih, ki čaka na tretje branje v Državner “levosredinske" predloge o konkurenčni klav; zapisati tudi določbo o denarnem nadomestil se iz tri na pet let podaljša zastaralni rok za i; regres). Ni pa jim uspelo s predlogom, da bi v spolne nedotakljivosti vpeljali tudi varovanje j invalidnosti, zakonskega stanu, nosečnosti, vt tem tiho poslanci Liberalne demokracije, ki bi najglasnejši pri vprašanjih, ki zadevajo osnove liberalizem "svobodnega trga” se pravi svobo sredino ali celo "levo sredino” kot trdijo, ampa je resno vzela skrb za pravice nižjih socialnih k svet e(iu0AO|S o}S0iu oaon 0008 g §4 AOUJ0S0Jd MJBd (eisndod %9I) m**« '"»snd0<’ “S?*? , U^zip ^««100,« pu. •*» ■*») 'dauaNddn «m.5 (eisndod %0I) eqoso euoizij eqaso eu/ve-id :(30uez9Aez auoftep ez) evumais eu^O alialpod ^aiuiud ui 3iu| ■E0i|>j3Jd op MJed sjdoseo ujeoojeN io46ns iqpo8odod eue?e|d euiufcod m j/uo pub. OGLASI 19-20 Ob soglasju slovenskih politikov za vstop v Nato se med drugim pozablja na to, da je ta vojaška organizacija pravzaprav v vojnem stanju, namreč v "vojni proti terorizmu" Ta “vojna proti terorizmu" bo tudi glavni argument Miloševičevega zagovora pred mednarodnim tribunalom za vojne zločine. Svojo nasilno politiko do kosovskih Albancev bo interpretiral kot boj proti terorizmu in se skušal predstaviti kot prvoborec vojne proti “osi zla” Ni čudno, da je ameriški kongres že zahteval, da se zmanjšajo sredstva za mednarodno sodišče, saj jim nikakor ne ustreza, da se sodi podobni politiki, kot jo trenutno vodijo sami. Uroš Lubej park: kolofon regionalni mesečnik številka 5, letnik 5 marec 2002 ISSN 1408-7189 Naslov uredništva: Park Prešernov trg 8 8000 Novo mesto e-mail: park@zalozba-goga.si web: www.park-on.net Telefon: 07 393 08 12 Trženje: Luka Blažič, 041 519 981 Marjeta Kocjan, 031 854 421 Naročila in distribucija: 07 393 08 12 odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Tina Ban, Boris Blaič, Marijan Dovič, Jure Kocuvan, Iztok Kovačič, Rok Jožef, Petra Ostanek, Damir Skenderovič, Damijan Šinigoj oblikovanje in prelom: Igor Ajdišek naslovnica in ilustracije: Iztok Kovačič fotografi: Tomaž Grdin, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj lektorica: Nina Štampohar filmi: Špes Grafika tisk: Tiskarstvo Opara ustanovitelj: Društvo novomeških študentov - DNŠ izdajatelj: Založba Goga direktor Založbe: Gregor Macedoni SPREHODI SE PO SVOJEM FARKU! Naročniki (fizične osebe) imajo 10% popust, dijaki, študentje, vojaki, upokojena, državljani na porodniškem dopustu m brezposelni pa 15% popust. Naročnina velja od tekoče številke do pisnega preklica, odpovedi pa veljajo od naslednjega obračunskega obdobja. Naročnina za tujino znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR. park: politika Jebi se, Haider, bravo, Zeman! jr " j FOTO: 80! Se težji časi za NATO spletkarjenja park:kolumna Cunjice in najnovejši modeli mobitelov niso resničen odraz materialnega statusa staršev in njihovih odraščajočih mladcev in mladenk. So le skrajni domet, pogosto stvar, kupljena z odrekanjem na račun nečesa drugega ali kako drugače pridobljena. Ne več seks in droge, revščina je tabu Matija Škof Marijan Dovič Bariča Smole Aja, da besedi “jebi se” ne sodita v naslove uglednih in naprednih časopisov? In tako tudi ne v ta mesečnik, ki je prvi v našem mestu in je med drugim namenjen tudi mladini, da jim približa bolj oddaljene teme in jim razkrije bolj odrinjene poglede? Kam pa pelje ta svet, če danes že v naslovih prebiramo te preklete besede o jebanju drug drugega, mar ne? Res ne vem, kam. Kamor koli že, pa ne po moji krivdi. No, besede bi lahko opravičil, češ, da smo se znašli sredi filozofskega prostora, kjer je vse dovoljeno, predvsem pa besed ne jemlješ osebno, če si seveda v špilu. Pa ne bom. To izjavljam kar sredi stvarnega sveta in mislim osebno. Zelo osebno. Tako kot jemljem osebno to, da se neka populistična svinja na račun mojih rojakov, ki jih je zgodovina pač pustila izven meja naše ponosne mlade države, in nevednih, blaginje željnih Koroščkov politično okorišča in si nenazadnje tudi mastno polni žepe, predvsem pa polni svojo zafrustrirano, nevarno glavo s prepotrebnim egom. Da, tudi nevarno. Ker poleg teh “manjših” posledic (kakšna tabla s slovenskim napisom manj, kakšno zgodovinsko dejstvo manj ali pa le obrnjeno na glavo, kakšna elektrarna manj ali pa kakšno leto čakanja več za vstop v EU ...) se rojeva, oprostite, je že zdavnaj rojena in uspešno odrašča, tudi nestrpnost. Ta svinja namreč v tistih malih Koroščkih, ki jim, roko na srce, prav nič ne manjka, prebuja tisto sovraštvo do sočloveka, ki se v vsakem od nas skriva in se prebudi, ko si mislimo, da se mora. Češ, sedaj je pa tega dovolj, ti Slovenčki nas bodo še požrli, baje celo izdajajo zemljevide, na katerih pod Slovenijo spada tudi Koroška. Še malo, pa se bodo odločili za referendum in pristali bomo, reveži, sredi Balkana. Bog ne daj! Te Slovenčke je treba v kali zatreti. Kakšne dvojezične table neki!? Postavi jo, pa boš videl, ti slovan zarukani. Ja, nekaj takega se ti zgodi v glavi, ko iz dneva v dan poslušaš o “nevarnosti" ki ti preti. In koga boš naposled izbral za zastopnika svoje ogrožene svobode? Joerg Haider fur Fiihrer! Ti tam zadaj pa so prišli že tako daleč, da nacionalistične ideje zastopajo že najbolj leve stranke. Kratko malo so spoznali, da si Koroščka več ne moreš pridobiti, ne da bi zaigral na to noto. In odveč je dodati, da smo vse to že videli. Te vrhunske, uspeh zagotavljajoče politične prijeme so namreč v 30-tih letih prejšnjega stoletja uporabljali mojstri populizma in manipulacije, nacisti. No, o posledicah njihovih prijemov pa tu res ne bomo govorili. Bili pa bi prav vulgarni, če bi jih poskušali primerjati z eno nedolžno besedo o jebanju, ki pri vsakem od nas prav gotovo obuja prav lepe spomine. In kje je tu Zeman? Ta model je namreč Haiderja, ki se je ponovno ustrašil in zraven prestrašil še veliko svojih Avstrijčkov tiste elektrarne, ki zna iti vsak trenutek v zrak in jo je nemudoma potrebno zapreti, pred celim svetom označil za “populističnega nacističnega politika” ter ga, po mojem mnenju še bolje, opisal z “idiotom” Piko na i pa je dodal še češki predsednik Havel, ki je Avstrijcem na njihovo ogorčenje odgovoril le z nasvetom, da je potrebno polemiko "voditi manj čustveno” To je izjavil naravnost iz ležalnika na Kanarskih otokih, tako da v njegovo razsodnost ne gre dvomiti. Kapo dol. Za konec samo še glasen pomislek: kdaj bosta tako zaropotala naš Dr MR in Kučko? Mislim, da bi bil že čas. Fš.: Ko sem že opravičil (mislim, da sem) te močno izrazne besede, bi kar brez argumentiranja, kar tako, še dodal: Jebi se, Bush!!!!!! “Kdor noče v NATO, ni Slovenb!" (aktivistični letaki, Ljubljana, jesen 2001) \ Kljub temu da smo našo rubriko, namenjeno umirjanju militantnežev, nameravali umakniti s sporeda, nam novi in novi obračuni ter nenavadne politične peripetije preprečujejo, da bi jo resnično črtali: kaj je v igri, kje so boji, kje fronta, kdo je na kateri strani, se bomo vprašali; kdo igra za koga, kdo proti komu, kdo komu kadi in konec koncev - komu zvoni? Odgovori so zelo enostavni: vojno, ki jo financiramo davkoplačevalci, bije na eni strani slovenski politični vrh z leve, desne in srednje, intelektualec s proletarcem, kmet z obrtnikom, politik z doktorjem; vsi imenitno, orgiastično in srečno združeni v skupnem nacionalnem interesu, ki mu ob boku, z zadnjico ob zadnjici tako rekoč, stoji pretežni del medijske mašinerije - tako smo vsak dan večkrat priča poročanju nepristranskih novinarjev z nacionalke in radia, ki so nedvoumno zaznali in spoznali, doumeli nacionalni interes z vso in popolno gotovostjo v teh negotovih časih, ko pritiska Avstrijec, pritiska fašistoidni Italijan in vzhodni sosed postavlja neetične birokratske ovire marljivemu in od nekdaj za trgovino nadarjenemu Slovencu. Oh, kako lepo bi se bilo že končno nasloniti na Velikega Brata, si odpočiti na njegovem močnem Ramenu... A kaj, ko še vedno obstaja zaslepljena druga stran; resda šibka - oglašajo se nekateri časopisi bodisi s posameznimi prispevki ali s tematskimi bloki. "Čefur-komunistična zalega” kot Mladino krsti moj izobraženi prijatelj, “jugonostalgiki” in podobne “sile kontinuitete” ki jih spomin na bivšo totalitaristično diktaturo ne le ne zmrazi, ampak jim zbuja zasanjan resentiment? Ti obstranci, kalilci miru in razdiralci enotnosti narodove - pomislimo! -imajo sami sebe za glas skeptičnega razuma, ki ne verjame v imaginarij pravičnega Zahoda ali ne zaupa v čisto praktične vidike vključevanja, ob tem pa evidentira “bebavo servilnost" politikov, ki jim tuja veleposlaništva “popestrijo življenje"? In v to fronto naj bi se vključil -tudi Park - z objavo tega prispevka? (Nekoč mi je, novinarski kolega rekel, da če se objavi le članek z ene strani fronte, potem časopis implicitno pristane na tej strani fronte. Mi dodajamo, da če pa objavlja z obeh strani fronte, potem izgublja identiteto!) Da, prijatelji, v teh nevarnih in mračnih časih se Park - s svojim skromnim dometom - eksplicitno postavlja na fronto (ali bomo sploh kdaj lahko opustili dolgočasne vojaške metafore?) maloštevilnih drugače mislečih, na stran ponižanih in razžaljenih, ožigosanih, zaslepljencev - Neslovencev, tako rekoč izdajalcev, emigrantov, plemenitih idiotov! Ali res? Mislim, ali res maloštevilnih? Ne, prijatelji, ni tako! Fronta je široka, zaledje je močno. In topovski udarci, četudi redki, so natančno merjeni, spodbujajo pa jih nekatere okoliščine, o katerih smo že pisali - navdušenje nad Bushevim križarskim pohodom plahni, in ljudstvo, ta nepremagljiva demokratična instanca, ki zna presenetiti, tokrat še ni v celoti nasedlo. Pojmo torej hvalo ljudstvu, narodu, temu klenemu elementu, ki ga nič ne more izpriditi; niti vsakodnevna natolcevanja in draga kampanja, ki jo vodijo oligarhija in njena protagonista zunanji in obrambni minister, niti najširši medijski “support” A ta “support" le ni stoodstoten. Oglejmo si, kakšno gradivo nudijo novejši medijski prispevki k javnemu plenumu, ki se končno začenja na temo Slovenija in NATO. Ta plenum smo nekaj mesecev nazaj še pogrešali, zdaj pa se argumentirana debata krepi; z njo pa na naši strani fronte tudi prepričanje, da brez nadaljnje debate in po možnosti tudi referenduma ne bo šlo - če je mogoče v drugih primerih, celo ob spremembi volilnega sistema, v upravičenost tega dvomiti, tukaj to ne bi smelo biti mogoče. Sluzava servilnost slovenske politike v odnosih do NATA pa postaja vse bolj očitna in v nebo vpijoča, medtem ko dobrih argumentov ZA še ni: in to ne uide več niti načeloma provladni Sobotni prilogi oziroma Delu - tako 2. februarja ugotavlja ekonomist dr Bogomir Kovač, ko govori o za malo državo neugodnih ekonomskih vidikih včlanitve, tudi tole: “Toda EU in NATO sta v bistvu nasprotni instituciji in EU v globalnem taktičnem boju z ZDA na koncu mora pristati na izgradnjo lastne obrambne hiše in varnostne politike/.../ Ne glede na nejasno evropsko presojo, ali se bo EU razvijala v okviru NATA ali kot samostojna vojaška sila, je vstop v EU v tem trenutku dovolj velik porok za varnostni položaj slovenske države, predvsem pa povzroča nižje stroške njene institucionalne tranzicije." (SP2.2. 2002, str 7) Mladinina anti-NATO fronta ima že nekoliko daljši staž. Tematski blok 21.1.2002 prinaša niz solidnih prispevkov, od katerih najviše seže izjemni Alkalajev Kdo je terorist? V njem se razkrivata krvavi zadnji dve desetletji ameriških posredovanj in zunanje politike, ki jasno kažejo, da je za dosego ekonomskih ciljev lastnih korporacij tej politiki popolnoma irelevantno, če bo morala prek trupel. In število teh trupel presega velikostne razrede mrtvih ob terorističnem napadu 11. septembra! Od Nikaragve 1980 do Perzijskega zaliva konec osemdesetih in Sudana leta 1998 se izkazuje neskrupuloznost, krutost in hkrati tudi neverjetno natančna medijska kampanja, podprta s korporacijskim kapitalom, ki z ideološko montažo zaslepljuje dejstva in potvarja zgodovino. Ni čudno, da so v luči takih metod klonili tudi naši zakonodajalci in se poklonili brezvestnemu Gigantu, ki ne izbira sredstev - kot takega ga v Sobotni prilogi Dela 2. februarja razkrinkava tematski blok o Pfizerju, Leku, Krki in slovenskih politikih. Neka Američanka (le kaj ima babnica tu iskati?) si je drznila obrenkati slovenske politike, češ da so se jim po nepotrebnem tresle hlače in mehčala kolena. Ma ženska, te je kdo sploh kaj vprašal - kaj se po nepotrebnem vmešavaš! Tudi politiki so ljudje. Preteklost je pometla z mnogimi tabuji, vendar se vedno znova pojavljajo novi. Tudi takšni, katerih pojav sega v samo bistvo samopodobe mladih. Tako pomembni so, da imajo lahko usodne posledice za njihovo življenje. Pet stebrov je, ki gradijo hišo identitete, tisto, čemur pravimo JAZ SEM in kjer stanuje samozaupanje. Če so čvrsti, so temelj uspeha na vseh življenjskih področjih. Prvi je telesnost. Mladim je zelo pomembno, kako so videti. Če ne bi bilo tako, ne bi bile tako pomembne znamke oblačil, frizure, ličila, postava. Mnogi si niso všeč, čeprav so prikupni, postavni, urejeni. Na vprašanje: “Kakšen/a sem?’! mladi pogosto odgovorijo: “Nisem si všeč? Od tu motnje hranjenja, bulimija, anoreksija ... Drugi je socialna mreža. Tvorijo jo sošolci, kolegi, prijatelji. Njeno jedro je komunikacija. Z osiromašenim besedjem tipa “ful, kul” je komunikacija otežena, če ne že onemogočena, tudi glasna glasba je kulisa za to, da ni treba komunicirati. SMS in drugi novi načini komuniciranja, ki jih omogoča tehnologija, ne povedo nič o barvi glasu, o počutju, o pogledu, ne nudijo bližine. Da bi zaupali sami sebi, moramo biti socialno kompetentni; komunicirati moramo z vrstniki, pa tudi z avtoritetami, nadrejenimi... Tretji je storilnost in prosti čas, četrti materialna varnost in peti področje vrednot. Slika lastne identitete se zariše na podlagi odgovorov na dve vprašanji: kako vidim sam/a sebe in kako me vidijo drugi. Socializacija pogosto poteka tako, da se prilagodimo skupini: če ta pije, kadi, se fiksa, to počnem tudi jaz, da bi bil/a sprejet/a. Če družba (in modna industrija, katere zapovedi narekujejo v dečke zagledani slavni kreatorji) postavlja za ideal okostnjaka, kakršen sloni v kotu biološkega kabineta, moram biti tak/a tudi jaz. Biti tak/a kot so drugi, ne izstopati, stopiti se v množici sebi enakih po obnašanju in po videzu, je ena najpomembnejših stvari za mlade. Edino taki - takšno je njihovo mnenje - so lahko sprejeti, so lahko del skupine. Samo najbolj trdni, tisti z največjo oporo in trdno psihosocialno zgradbo, si upajo biti drugačni ali vsaj malo manj odvisni od mnenja svoje socialne skupine. Tretji je storilnost in prosti čas. Tisti dijaki in študentje, ki vse sile vlagajo v doseganje uspeha, navadno niso priljubljeni. Zato marsikdo svoje delo, svojo storilnost prikriva; za to kontrolko, izpit, kolokvij se nisem nič učil/a, izjavljajo “tapridni”. In da bi bili “in” si odtrgajo vsaj nekaj časa za disko. Zato je aktivni prosti čas, tisti, kjer se urita telo in duh, ki ne pomeni samo zapravljanje časa, toliko bolj pomemben. Silno visoko med gradniki identitete je tudi materialna varnost. Zato je akcija mladih, ki opozarjajo na vedno slabše materialno stanje, nad katero se "odrasli” zgražajo, zelo pomembna. “Za to in ono pa imajo, kar poglejte jih;’ je slišati. Mladim je bolj pomembno biti v modernih čevljih ali v majici z našitkom znane znamke, kot jesti malico. O revščini ne govorijo, to je eden največjih tabujev sodobne mlade populacije. Mladi so se tudi tega pogumno lotili. Vendar se morajo pobudniki in izvajalci akcije skoraj opravičevati, da so izobesili jumbo plakate. Morda ni čisto res, da “nimajo za zvezke” ampak dušečo ovijalko je treba spodrezati korenito. S to akcijo že segajo na peto področje izgradnje identitete, na področje vrednot; tudi boj za lastne pravice sodi mednje. Samopodoba je vrag. Nikoli ni realna in vedno ima vsaj dva obraza: tistega, ki ga vidi gledajoči in tistega, ki ga vidijo drugi. Konkretni svet ni učinkovit, ker gre po svoji poti. Vsakdo si mora sam razvijati svojo samopodobo. Kadar pride v tem gledanju v lastno zrcalo in zrcalo drugih do prevelikih izkrivljanj, je seveda treba iskati strokovno pomoč. Zato je prav, da se opozarja na nove tabuje. Navidezno blagostanje ni resnično blagostanje. Cunjice in najnovejši modeli mobitelov niso resničen odraz materialnega statusa staršev in njihovih odraščajočih mladcev in mladenk. So le skrajni domet, pogosto stvar, kupljena z odrekanjem na račun nečesa drugega ali kako drugače pridobljena (saj drugače ne bi bilo toliko mladostniškega kriminala med vedno mlajšimi). Pomanjkanja je na Štajerskem, kjer se je gospodarstvo skoraj sesulo, več kot pri nas. Pa tudi tu je stanje silno krhko; samo z rahlim zasukom gospodarstva, ki ga z interesnimi kleščami lahko krojijo velike sile, se utegne drastično spremeniti. Morda bo kdo rekel: ampak, saj včasih nismo imeli niti toliko. Bo morda že res, ampak takrat je bil to skupni imenovalec mladostniške skupine in ne faktor razlikovanja. Kaj seks in droge, o revščini med mladimi se ne govori. In o čemer se ne govori, tistega ni. Plakati so tako veliki, da jih ne moremo spregledati. Ali bodo tistim, ki odločajo o t.i. nacionalnih interesih, kaj povedali, je pa drugo vprašanje. LETA 1953 SO NA KOSTELSKEM REGLJALI MITRALJEZI Soparen dan, eden zadnjih, menda, večina misli povezanih z vodo, smer morje logična. Če jo ubereš prek Broda na Kolpi, se do tja pelješ prek kostelske dežele, dežele Petra Klepca. Njegova hrabrost in pogum predvsem pa od boga dana moč nam povprečnim Slovencem navadno ni znana. Pa zakaj bi se v tej vročini mudil v deželi, kjer poleg hoste in medveda ni ničesar, Kolpa pa je že nekoliko premrzla. Se pa zgodi, da človek sliši kaj o teh krajih in niti ni nujno, da je povezano z Kočevsko reko. Deželica Kostel, ali pa Visoko nad Kolpo na robu neznanega, sta vsekakor naslova, ki obljubljata nekaj prijetnega z vonjem po raziskovanju. To, da je zgornji tok reke Kolpe primeren za rafting in da ga turizma željni Kostelci celo organizirajo, to pa je že informacija, ki rešuje trenutne razmere. Dandanes sodoben človek zlepa ne skoči v gojzarje, Visoko nad Kolpo ... pa že diši na hrib, zato je odločitev za sedenje v napihnjenem čolnu nekako logična. Fara je vas levo od mejnega prehoda, ravno tako prazna kot vse poprej, porazno sliko so reševali štirje žogobrcarji, kar pa ni popravilo dejstva, da je dežela skozi zgodovino pretrpela veliko nasilja, izgonov, uporov, zatiranja in bolezni, a vendar je bila kraj veselega in osvežujočega dogodka. Nekam veseli, na soncu lesketajoči se gumenjaki so obetali nepozabno avanturo. Idilično sliko pa sta kmalu razblinila avtobusa, polna veseli rdečeličnih ljudi, ki so poskakali z avtobusa in nemudoma začeli tlačiti svoje nabrekle trebuhe v neoprenske hlače. Ja, človek mora imeti prekleto srečo, da ti v kostelski Fari rafting preprečijo celjski gasilci, očitno se pa zgodi in neorganiziran turist mora poiskati nadomestno rešitev. Hvala bogu, da v človeku že od pradavnine tli želja po raziskovanju. Malenkostna priprava na kraje, v katere smo se podali, je bila poplačana že za prvim ovinkom. Podali smo se ob Kolpi proti Kuželjski steni, ki smo si jo mislili ogledati bolj od spodaj, seveda. Pot-cesta nas je peljala mimo vasi Vas, v kateri je na svoj način izstopala hiša, s katere se je zbledelo smejal srečni Janez, svojevrstno urejena okolica pa me je prisilila k postanku. Sreča v nesreči z gasilci, na dvorišču pa stoji sam gospodar zanimivega posestva. Par vljudnostnih vprašanj v zameno za nekaj dobrih fotografij je navadno dobra kupčija, tokrat pa je prijaznost sprožila plaz presenečenja. Gospod Martin nam je postregel z dvema šolskima urama mešanice domovinske vzgoje, zgodovine, poezije in proze. “Nikoli ne bomo zvedeli ne spoznali množice človeških usod, ponižujočih doživetij, malih in velikih žalitev in sramotitev, ki jih je bil deležen naš človek na deželi, kjer se vsi poznajo, kjer se ni moč izogniti nezaželenim srečanjem, tam, kjer je bilo že nekdaj tako lahko nadzirati vsak korak, vsako besedo - tako, ki ni bila po volji nadzornikom in varuhom rdeče pravovernosti. Gospodov dan, 15. avgust 1953. V Petrini je bila cestna zapora. Policaj, miličnik B.S,. kriči: “Nazaj! Ni prehoda! Mobilizacija! Vojaške vaje! Forsiranje Kolpe!” Starejšo mož: “Kaj to delate, kaj to počnete, kaj naši otroci ne morejo k birmi?” In policaj na motorju: “Ne, danes ne morete čez'.' Kriči, grozi, zmerja: “ Nazaj, barabe! Stran s ceste!" Na hrvaški strani ljudje niso smeli čez most. Nastala je zmešnjava. Uniformirani rezervisti in miličniki so streljali v zrak Oče (med vojno terenski odbornik 01j štirinajst mesecev je preživel v italijanski internaciji) se je odločil, da bova šla naokoli tako, da bomo prebredli Kolpo in se prebili do Fare, kjer naj bi bila birma. Obtičal sem sredi reke do kolen v vodi, tolaki in nogavice premočene, jokal sem in klical očeta, ki je na rami nosil kolo: “Tati, glej, kakšen sem! Takšen ne grem k birmi!” In oče: “Pridi, sine, ne jokaj, tolaki se bodo posušili, tudi drugi gredo naprej. Greva!” V plitvini pred Perčami se od nekod dvignejo štirje vojaki in namerijo v nas orožje: “Nazaj, banda katoliška!" In eden je spustil rafal v zrak in s slovenske strani je bilo slišati: “Tako, ja, ne dovolite naprej tej cerkveni bandi!” Flodili smo po njivah vzdolž reke. Pod Pavko smo počili in gledali čez vodo na levi, slovenski breg, kako se množica ljudi prebija skozi trnje in grmovje k Fari. Pod vasjo Golik smo morali nazaj čez Kolpo: "Nazaj, banditi! Vse je blokirano! Ne smete čez!” In tedaj so začeli streljati s topovi in vseh mogočih orožij. Neki rezervist zavpije očetu: “Černe, marš nazaj!” Bilo me je strah kot še nikoli in čisto brez moči nisem mogel ne naprej ne nazaj. Nakar je oče pustil kolo, me vzel v naročje in se zadrl: “Sedaj pa streljajte, vi kranjski Janezi!" Enemu znancu je zaklical: “Rauh, kaj to zganjate? A vas ni sram? Otrokom grozite z orožjem. Le kaj nas še čaka’.' Pa nas Rauh ni pustil mimo. Kasneje mi je oče razložil, kdo so to krajnski Janezi: tisti iz pesmice Janez, krajnski Janez. Zavili smo naokoli. Srečevali smo se farani, bežeči in prestrašeni, mokri, žejni, lačni in umazani. Nihče ni nikogar pozdravil. Ob shojenih stezah so ležale zgubljene maš/e, otroške denarnice, nogavice, šopki rož. Starejše ženice so jokale: “Da nam škofa ne bi ubili!” Neka ženica je v črni zimski obleki klečala in molila ter prosila za pomoč. Tudi oče je bil ves moker in blaten. Ob cesti je stal J. v uniformi in se delal, da naju ne vidi. Morda ga je bilo sram. Pod lipami ob cerkvi so stali nekam stari vojaki v čudnih uniformah, oboroženi, in občasno streljali v zrak. Tudi cerkev so obkolili. S prstom so nas otroke vabili k sebi in nam klicali, češ da bomo smeli streljati. Pa se jim noben ni pridružil. Nekdo je povedal, da so v Padovem ustavili škofa in pomožne župnike in jih ne pustijo naprej. In ženica iz Fare spet: “0 sveta nebesa, da ga ne bi ubili!” Cez nekaj ur se cerkvena vrata odpro: škof prihaja, ljudje ga obdajajo, varujejo in pojejo. Kostelski zvonovi, orgle in cerkveni zbor donijo vse naokoli. Tedaj zunaj spet zabobnijo topovi, zaregljajo mitraljezi, puške pokajo in vojaki kričijo: “Hura! Huraa! Huraaa!" in streljajo v zrak. Svečniki v cerkvi so se zamajali in še danes ne vem, ali od petja ali streljanja, le župnika ni bilo več slišati ne škofa. Nakar so nas z znaki privabili v krog in ne oziraje se na hrup zunaj, mirno opravili birmanski obred. Potem je vse utihnilo, še v cerkvi je smrdelo po smodniku, oči so se nam solzile, kašljali smo in strah nas je bilo, da se bomo zadušili. Pa me je spreletelo: Kaj če nas napadejo, če nas poteptajo; kaj pa, če bodo koga ustrelili, očeta, botra. Pomislil sem, kje so tisti pravi partizani, o katerih smo toliko lepega poslušali v šoli, tisti bi nagnali te razbojnike čez Kolpo, čez hrib, v hosto, da nas ne bo, da me ne bo več strah. Nekdo je previdno pogledal ven, nakar je zakričal: “Ni jih več, so šli k vragu, stran!" “Tiho bodi. Ne kliči nesreče nazaj’.’ Takrat, o birmi na veliko mašo 1953 na Fari ni bilo stojnic, ni bilo spominkov, ni bilo testenih srčkov ne ogledalc. Sejemski dan so prepovedali. Ni bilo invalidov ne revežev ne bolnih ne starih ne slepih, ki bi čakali na vbogajme. Iskal sem Lazarja, kot so pravili invalidu Tonetu, ki je imel že od rojstva zvite noge in je hodil po kolenih in rokah. Nameraval sem mu ob svojem velikem prazniku dati vsaj dinar, papirnati bankovec, še vedno moker od bredenja po Kolpi. Oče je rekel, da mu bova dala dva, ko bo šel mimo hiše..'.' Minila bi še kakšna ura in Martin bi povedal še kaj, ampak smo šli naprej, proti Kuželjski steni. Povem vam, stala je pred nami kot prava gora, velika in mogočnejša, kot bi jo sploh lahko pričakoval. Naslednjič gremo gor, sedet nad previs in gledat v daljavo. Martin, naj Vam še naprej dobro rodijo hruške in jabolka. Tekst pripravil: Gregor Bernard Pričevalec: Martin Černe, avgust 2001, Kostel pri Kolpi Fotografije: Gregor Bernard Tina Ban V srcu Alp ni veliko mest, katerih utrip bi presegal utesnjenost in ozkost ledeniških dolin - morda le Salzburg, Bern, Ženeva in Grenoble. V Grenoblu se ravno v pravi meri prepletata francoska in svetovljanska identiteta, tako daje bil leta 1968 izbran za gostitelja zimskih olimpijskih iger. Njegova lega je izredna; je križišče poti med Ženevo in Ažurno obalo, med Milanom in Lyonom. Obdan je s štiritisočaki, posejanimi z desetinami smučišč, gorniškimi potmi, več kot sto jezeri in tremi nacionalnimi parki, skozenj pa teče modrozelena Isera. Po drugi svetovni vojni se je mesto razširilo prav do vznožij strmih pobočij in tako zapolnilo še zadnje kotičke kotline. Za nadaljnjo rast ni več prostora, zato danes v mestu živi le približno pol milijona prebivalcev, ki se večinoma preživljajo s športnim turizmom in industrijo. Prav zaradi reke Isere je regija na prelomu stoletja dosegla bliskovit gospodarski razcvet. Na deroči lepotici so takrat začele kot gobe po dežju rasti hidroelektrarne, z njimi pa tovarne tekstila in pohištva, papirnice, širila pa se je tudi prehrambena industrija. Nenadzorovana industrializacija je naravi prizadejala hud udarec: ozke doline je napolnil smog, ki se zaradi visokih gorskih sten ni mogel razkaditi, Isera pa je požirala tone odplak. Doline, ki so zaživele le za nekaj desetletij, so kmalu spet potonile v anonimnost. Večina delavskih vasic, ki so zrasle ob tovarnah, je danes popolnoma zapuščenih, spremenile so se v mesta duhov, ki kazijo divjo gorsko pokrajino. Industrija in z njo prebivalstvo so se zaradi omejenega prostora, uvajanja novih virov energije in razvoja terciarnih gospodarskih panog po drugi svetovni vojni preselili v Grenoble in druga večja mesta. Vendar med Grenobelčani dvajseta leta kljub temu veljajo za zlata. V doline se je takrat s trebuhom za kruhom priselilo na tisoče hribovcev z okoliških gora. Ti so do tedaj živeli v neprestanem boju s krutimi gorskimi razmerami ter se ukvarjali z borno živinorejo in domačo (lesno) obrtjo. Ostra zima je v gorskih vaseh trajala kar sedem mesecev, zaradi hudega mraza so družine v tem času spale kar v hlevih skupaj z živino in drobnico, ki jim je zagotavljala dodaten vir toplote. Razvoj industrije in selitev v doline je zanje pomenil pravo odrešitev. Hkrati pa je v regijo imigriralo na desettisoče Italijanov, Alžircev, Maročanov itd. Kot najbolj priljubljena v mestnem središču slovi prav italijanska četrt, sledi ji arabska. V Grenoblu živi kar 35 različnih nacionalnosti, k tej pisanosti pa veliko prispeva tudi univerza. Zaradi izredno kakovostnih tehničnih in naravoslovnih študij, med katerimi je še posebej priznana fakulteta za geologijo, mesto privlači na tisoče tujih študentov. Antoina in Sylvaina, prijatelja, ki sem ju obiskala v Grenoblu, sem lansko poletje spoznala na Siciliji. Z interailom sta potovala po Južni Evropi, tam pa sta se ustavila, ker oba, vsaj po enem od starih staršev, izvirata iz Sicilije. Če smo na potovanju skupaj tolkli lakoto, pa se je naše vnovično srečanje ob novem letu izrodilo v drugo skrajnost. Ves teden sem se ob jutrih zbujala utrujena, saj so se večerje, ki sta jih njuni mami pogrinjali ob sedmih zvečer, končale šele okoli polnoči. Potrebnih je bilo torej vsaj pet ur gurmanske kondicije'na večer. Po aperitivu so na mizo začele prihajati predjedi: najprej lokalna specialiteta - z marcipanom polnjeni orehi, nato kruhki s pašteto iz gosjih jeter ter različne solate. Jedi so se izmenjavale počasi in mirno, na mizi ni bila nikoli več kot le ena. Vse v majhnih količinah. Vsake le za pokušino. Z vsako druga vrsta vina. Ko smo se lotili polžev, smo morali pogovor za kratek čas prekiniti, saj to opravilo terja precej koncentracije, sploh za začetnike. Polži so tradicionalna božična jed v tem delu Francije. Navadno jih že prekuhane kupijo v mesnicah, doma jih začinijo s česnovim nadevom in jih za kratek čas postavijo v pečico. Ker gre za pregrešno drago specialiteto, so jih v preteklosti gojili kar na domačem vrtu. Antoinov ded jih je vsako leto vzgajal v ograjeni luknji in jih decembra, ko se je približeval praznični čas, še posebej izdatno razvajal s solato. Žal pa je bilo to težje izvedljivo z žabjimi kraki in ostrigami, ki so prav tako značilne za prednovoletni čas. Ko je po dveh urah prišla na vrsto glavna jed, smo bili šele na polovici večerje. Po njej so nato v istem ritmu kot predjedi prihajale sladice in siri ter sladka vina. In šele po požirku žganja iz alpskih zelišč smo si končno lahko oddahnili od prehranjevanja. Do takrat smo obdelali že propad komunističnega režima in vse vojne v bivših jugoslovanskih republikah - to je namreč še vedno prva tema, ki zanima tujce. Sploh pa Francoze, za katere je pogovor o politiki pri dobri večerji skoraj tako nujen kot dobro vino, je trdila gospa Rossijeva, Antoinova mama. Čeprav je po poklicu učiteljica, se ukvarja tudi s politiko - na volitvah v domačem mestecu Visille se je kot neodvisna kandidatka potegovala za mesto županje. Vse več je Francozov, ki se jim upira verjeti v klasične politične stranke, je zatrjevala. Še posebej v lokalni politiki se pojavlja vedno več neodvisnih kandidatov ali predstavnikov civilno-družbenih skupin, ki v svojih programih ponujajo rešitve za konkretne lokalne probleme. Gre za trend, ki se v zadnjih letih v teh krajih hitro uveljavlja. Grenoble z okolico tako še danes ohranja močno tradicijo svobodne in nekonvencionalne misli, ki je stara že vsaj nekaj stoletij. V mestu se je rodil in ustvarjal Stendahl, del svojega življenja pa so v njem preživeli tako Rousseau kot Casanova ter de Sade. In ne v Parizu, temveč prav v Visillu, vasici, približno 30 km oddaljeni od Grenobla, se je leta 1789 rodila francoska revolucija. «bfe-pubWi<*' Snir.>rtuiRHmfti m UUOtČEKpO^ TRE VEM HftLO RftEUHE PK< TROKUHR\ MM1. 5E NflpnUJJE* Začela se je bitka za župana Predsednik države sicer še ni razpisal volitev županov, vendar se je bitka že začela. Kandidaturo so nam že potrdili naslednji kandidati: direktor druge največje slovenske farmacevtske družbe Knez Miloš, dosedanji župan v senci Mirko i Slavko, kreativni direktor KKK Krka Vlade Sodček (glej ilustracijo), nesojeni predsednik LDS, največji slovenski podjetnik, dosmrtni naročnik na Potlač in podpornik Parklige Dolfek Telezupan, trener slovenske reprezentance in prihodnji trener NK Ban Srečko Nacionale, najcenejši slovenski inscenator Matjaž Inserator, direktor monopolnega nepremičninskega podjetja Zona dr. Somrak, direktorica lokalne uprave Mojči, vodja GOGARNE Knjiga Blajko Borič (še ne potrjeno, vendar zelo verjetno) pa tudi odgovorni urednik trobila Park Jebul. Sicer pa smo izvedeli še nekaj zelo začinjenih zgodb iz ozadja. Član specialne enote Potlača in direktor Založbe (v stečaju) Metadoni je na naše eksplicitno vprašanje izjavil: “Odpovedujem se kandidaturi, saj podpiram dosedanjo zelo sposobno garnituro" Rajko Raje (predsednik Lokalldijota) sicer ne daje izjav za javnost, vendar smo iz dobro obveščenih krogov blizu Sekretariata za mladino izvedeli, da se za nič na svetu ne bo odpovedal novemu laptopu, ki mu ga je zaradi zaslug za narod podarila grupa DNŠ pod pogojem, da ostane dosmrtni direktor Lokalldijota. Jebul je takole utemeljil svojo kandidaturo:’’Park že ves čas odlično sodeluje z mestno občino, ne vem, zakaj ne bi še bolj utrdili naših pristnih vezi" Novomeška policija je (po "prijateljskem’’ prepričevanju kolegov iz levosredinskih strank) končno tudi potrdila, da slovita rdeča obleka, na kateri so našli sumljive madeže sedanjega župana dr. Starija (spomnimo se njegove izjave za Potlač “Ako može Billy the Klinton, mogu i ja") vendarle ne pripada direktorici Mojči, tako da je ta uslišala moledovanja svojih podanikov in pristala na kandidaturo. “To bo boj ... ne boj, mesarsko klanje" pravi. Direktorica Kliničnega centra Janeza Trdine Mirka Melona je odločno zavrnila namigovanja o kandidaturi, drži pa, da bo odstopila s svojega položaja in zamenjala Kneza Miloša, če bo ta prevzel županski fotelj. Delnice Krke so namreč po njenem mnenju precenjene. S predanim delom bo zbila njihovo ceno, potem pa zadevo prodala Ameriki oziroma v skrbne roke Shit 'n Younga, ljubiteljskega ambasadorja ZDA in profesionalnega predstavnika za tisk ameriških farmacevtskih družb. “Ce smo stolkli Afganistan, bomo tudi Dolenjsko, samo da jo najdemo na zemljevidu, “je izjavil Shit n Young za Potlač in preživel. Čaka nas torej vroče poletje, polno zakulisnih bojev, lobiranja, preseravanja in nategovanja, nekateri kandidati pa so, kot vidimo, že začeli predvolilno kampanjo. Občina ustanovila pasje zavetišče Z ustanovitvijo Nove komunale d.o.o. bo občini nenadoma priteklo zelo veliko sredstev, ki jih bo namenila za ustanovitev in delovanje javnega zavoda Pasje zavetišče, ki bo hkrati tudi odlagališče za odslužene občinske funkcionarje. Po predračunih bi oskrba enega psa dnevno stala 600 sit. Tovariš Flora pa se je, da bi preprečil razmetavanje davkoplačevalskega denarja, prostovoljno javil, da bo lačne zveri vsakodnevno vodil na malico k Rezlju, kjer je topli obrok na voljo po 500 sit (enega župana smo podarili pokopališču, drugega bomo pa zavetišču tlač). Vic vas gleda Metadoni: Kakšno bo novo ime Zarje d.o.o. po županskih volitvah? Mirko i Slavko: IV. Metadoni: Zona Somraka d.d. Mali oglasi in osmrtnice on : ona Sem urejen in dobro situiran gospod nižjih srednjih let, zaposlen pri Založbi GOGA (ha, ha, ha). Naveličan sem mladih in neizkušenih knjižničark, zato si želim nežnih kontaktov z izkušeno starejšo damo. Javi se na šifro: Pazi, kaj si želiš, morda se ti bo uresničilo. Vsem fenom sporočamo, da je umrl Ante Kristan lekarnar v pokoju *1889-12002 zaradi premajhne doze tigrovega fungusa. Oglasil se nam bo iz druge galaksije, iz nekega drugega časa, morda kakega pomladnega dne, ko bodo spet brsteli beli maki na poljih Afganistana. nagradna igra Kdor ve, kdo je brezvestni lastnik, ki je vozilo, ki ga skupaj drži samo še prtljažnik na strehi, namesto na odpad odpeljal pred mestno hišo, dobi lepo praktično nagrado Založbe GOGA. Rešitve pošljite na park@drustvo-dns.si ali SMS na 041 992 111. Nategi: 5 Dr Novšek Krka pa teče naprej Na meglenem novomeškem nebu je kot zvezda severnica zasijala košarkarska ekipa Krke. Preporod Krke seveda ni stvar naključja ali trenutnega navdiha. Gre za kontinuirano delo in angažiranje več elementov. Če smo iskreni (in iskrenost je poleg poštenosti slovenska paradna disciplina • je kdo videl Podobnika) gre bolj kot za angažiranost za deangažiranost in eliminacijo določenih elementov. Pa poglejmo. Prvi korak na poti k uspehu je bila nevtralizacija nekaterih kreativcev; ki so dolga leta krojili usodo kluba, ljudi v njem in navijačev. Saj ne, da so v preteklosti zjebali čisto vse, kar se je zjebaf dalo, stvari so se z njihovo odstavitvijo na stranski tir in s prihodom g. Jermana na odgovorno mesto začele občutno obračati na bolje. Gospodje so bili pač vzgojeni v duhu druge B jugoslovanske lige in so od sebe in za sebe dali vse, kar so mogli in znali, ter klub pripeljali pred duri Evrope. Za kaj več jim je zmanjkalo moči in znanja, kar pa nikakor ne zasenči njihovih nespornih zaslug za narod. Na svetu ni bilo bolj logične stvari kot je bila zamenjava trenerja Pipana, pa čeprav je prišla prepozno. Odlašati s tem le še za sekundo bi bilo za klub zagotovo usodno. Ne samo da bi kmalu umanjkalo dobrih oziroma sploh kakršnih koli rezultatov, ne samo da bi kmalu umanjkalo dobrih, treznih in psihično stabilnih igralcev, ampak pri bogu, kaj bi šele bilo z navijači. Zaradi Pipana je bilo praktično celo mesto v stresu, proizvodnja je drastično padla, število obiskov pri psihiatru se je potrojilo, konzumacija poživil in tradicionalnih antidepresivov, tu mislimo predvsem na alkohol, je poskočila do te mere, da ministru Kebru ni preostalo drugega kot da uvede inhibicijski zakon, če noče izgubiti cele regije. Da niti ne omenjamo sovražnih prevzemov gostinskih lokalov, samomorov, družinskih tragedij in nepojasnjenih umorov, ki so bili bržkone posledica hude duševne stiske in napetosti meščanov povzročene od fenomena Pipan. Torej, hvala bogu, Pipan je mrtev, naj živi Spahija. Spahija je na hitro postrojil vrste Krke, iz problematičnih adolescentov naredil zrele košarkarje, ekipi dal krila, jajca in pamet, napol žive navijače spravil v delirij, tako da so spet v igri psihiatri in tekoča pomirjevala, uprava je skupaj z dolenjskim globalnim šefom g. Kovačičem z eno nogo že v nebesih, proizvodnja naglo raste, Evropa pa ima verjetno občutek, da na svojih parketih doživlja realizacijo sodobne novomeške inscenacije Bajke in povesti izpod Gorjancev, vredne talenta samih 3minilnBaltazarjev. In čeprav vsi elementi v klubu le niso na tako visokem nivoju kot je zadnje čase na visokem nivoju igra ekipe, pa nam cela zadeva daje slutiti, da morda le ni daleč čas, ko bo podgurski klub v vseh pogledih prerasel v klub evropskega formata. Saj veste, za pametno glavo gre tudi neumno telo. Potlač, lokalno trobilo Diretor: Dr. Novšek Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) Tajnik: Nacek Pacek Glavni štab: Rotovž email: potlac@drustvo-dns.si v v ISCES DELO? tu študentje in dijaki zaslužijo 10% več! S1. 7.2001 smo začeli izdajati napotnice, ki se izdajajo za isto osebo pri stalnem delodajalcu za daljše časovno obdobje. VSE NA ENEM MESTU Pri nas lahko odprete tudi tekoči račun pri naslednjih bankah: SS NA SPLETU Od 01.07.2001 je možno na naši spletni strani http://www.drustvo-dns.si/ss/: - naročati napotnice, - naročati vpisne liste, - progledati prosta dela, - vpisati se v vrsto iskalcev zaposlitve - najti vse kar morate vedeti o delu preko Študentskega servisa. KREKOVA BANKA Abanka o.d SKB BANKA D.D. ljubljanska banka Kar pojdi T\v@j denar je že tm. V 80 državah sveta ga lahko odslej dvigneš kar s svojo Mega kartico. ■'lili n ms Ker je tvoja Mega kartica, ki jo prejmeš ob odprtju svojega Mega tekočega računa v SKB banki, čisto prava Maestro kartica. V\ = Ker lahko zdaj z njo dvigaš svoj denar ne le na več kot 900 bankomatih po Sloveniji, ampak tudi na več kot 600 tisoč bankomatih v tujini. H ml lil \ 'fe • J Ker lahko z njo plačuješ ne samo na 20 tisoč prodajnih mestih po Sloveniji, ampak tudi na več kot 5,2 milijona prodajnih mestih po vsem svetu. '"n i ■ I ” K s Ker je vsaka Mega Maestro kartica zdaj svetovna popotnica. Mega, ne? oqo ' SLOVENIJA GENERALNI SPONZOR OLIMPIJSKE REPREZENTANCE www.skb.si wap.skb.si i!!!Sii!!!!S!i!!!!!! SKB BANKA D,D. SOCIETE GENERALE GROUP