1195 Pesmi Pesmi Branko Miljković (1934—1961) ZAVRAČANJE SUMA Težke sence nekega sveta so padle suženj naporne strmine in zlih novic pozno je za sum o tistem kar v zavesti nam živi vse življenje besede so nas goljufale. Neuspešna ljubezen očesa in slepila ki plane v kak me kraj veliko resničnejši naseli kjer beseda veljavo usode ima in podzavesti kjer sence veličastne so a stvari majhne. Ko slep bom vodijo pojavi kamor njih poti držijo? Otroci dolžni zrasti se naj rodijo za smisel skrivnosti ki v Prividu sanja 1196 Miodrag Pavlović Piščal v svojem zraku vsa nemirna ko sonce izmišljenega ognja demonu poklanjam 'kaj je tisto kar na dnu se pesmi skriva? IZ CIKLA ZAVEST O PESMI Beseda ogenj! rekel sem ji hvala da sem živ tej besedi ki moč mi daje da jo izgovarjam. Pozaba je njen pepel. Ce bom pred njo grešil pod mojim čelom bo poledica in dan premagan. Beseda kri! najlepša beseda ki ni dopuščena. A koliko zveri in ptic mi je v glavi našlo prenočišče! Morda zunaj mojega srca pesmi ni življenja saj zunaj časa je kri črnilo ki ne piše. Beseda hrepenenje! edina smisla še ne najde; še v peklu skoz mojo otožno glavo ptičji let. O bridko morje za moje bele ladje Skoz popisane pokrajine in budnost besed. Beseda smrt! hvala ji da mi ne brani odpotovati vase kot v neznano kjer svojega dvojnika našel bom z zakladi če sebe in smisla, ki rešuje, ne bo mi najti dano. Beseda ogenj! rekel sem ji hvala da sem živ. Beseda smrt! hvala da mi še ne brani da ljubim sebe in da začudeno strmim kakšna človeška moč besede izgovarjati me hrani. KRITIKA METAFORE Dve besedi le da se razodeneta dotakneta se in izpuhtita v neznan pomen ki z njima nobene zveze nima ker je v glavi ena sama beseda a pesem se piše zgolj zato da te besede ne bi bilo treba izreči tako besede druga drugo učijo tako besede druga drugo si izmišljajo tako besede druga drugo k zlu napeljujejo in pesem je niz oslepljenih besed vendar njihova ljubezen je čisto očitna 1197 na račun tvoje udobnosti živijo zmeraj lepše so bolj ko si nemočen a ko izčrpaš vse svoje moči ko umreš rečejo ljudje: zares kakšne pesmi je tale pisal in nihče ne dvomi o besedi ki je nisi rekel Pesmi POEZIJO sen je davna in pozabljena resnica BODO VSI PISALI ki je ne zna nihče več preskusiti zdaj tujina poje ko morje in zaskrbljenost vzhod je zahodno od zahoda lažno gibanje je hitrejše zdaj pojejo modrost in ptice moje zapuščene bolezni cvet sredi pepela in vonja tisti ki nočejo preživeti ljubezni in zaljubljenci ki vračajo čas nazaj vrt ki njegovih vonjav zemlja ne spozna in zemlja ki ostaja zvesta smrti zakaj ta svet soncu ni edina skrb vendar nekega dne tam kjer je bilo srce stalo bo sonce in v človeški govorici ne bo takšnih besed ki bi se jih pesem odrekla poezijo bodo vsi pisali resnica bo navzoča v vseh besedah na krajih kjer je pesem najlepša tisti ki je prvi zapel se bo umaknil in prepustil pesem drugim sprejemam veliko misel prihodnjih poetik: nesrečen človek ne more biti pesnik jemljem nase obsodbo množice ki je zapela: kdor ne zna poslušati pesmi bo poslušal vihar vendar: bo svoboda znala peti kakor so sužnji peli o njej Prevedel Veno Taufer