156 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 slojevske, stanovske, razredne ideje, ki imajo interesno razsežnost. Čisto individualne ideje, čeprav so intere- sno obremenjene, še niso ideološke. Piketty zatrjuje, da je njegov pri- stop različen od marksističnega. V bi- stvu pa je različen od dogmatičnega marksizma, v katerem je »ideološka nadstavba« mehaničen odraz stanja produkcijskih odnosov in produk- cijskega načina. V Marxovem in En- gelsovem pomenu ideologije gre za sprevrnjeno vzročno-posledično razumevanje zgodovinskega proce- sa ali določenih družbenih pojavov. Piketty poudari »resnično avtono- mijo« ideologije (str. 147). Kaj naj to pomeni? Ni mogoče, da gre za njeno popolno nepovezanost z lastninski- mi in ekonomskimi odnosi, saj ideo- loško opravičevanje neenakosti le-te predpostavlja. Gre za medsebojno učinkovanje in povezanost obeh sfer. Piketty sodi, da so režimi lastnine in politike povezani že zelo dolgo. S to povezavo je povezano tudi splošno ideološko opravičevanje družbene neenakosti in znotraj nje specifična ideološka opravičevanja različnih vidikov neenakosti med spoloma. S to neenakostjo se Piketty ne ukvarja. Piketty zavrača običajno konserva- tivno opravičevanje neenakosti, da ima ta svoj temelj v naravi. Mislim, da ideološko opravičevanje družbene neenakosti v kapitalizmu obstaja v zanikanju izkoriščanja in v postvare- losti kapitala, da je kapital stvar, ne pa specifičen družbenolastninski odnos. Ideološko opravičevanje neenakosti je miselna razlaga in utemeljevanje obstoječega. Sodobno opravičevanje Andrej KIRN redni profesor v pokoju, Fakulteta za družbene vede, UL Thomas Picketty Kapital in ideologija (Capital and Ideology) The Belknap Press, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London, England 2020, 1093 str., 39,90 EUR (ISBN 978-0-67-98082-2) Knjiga Thomasa Pikettyja je v bi- stvu nadaljevanje dela Kapital v 21. stoletju, ki je bilo prevedeno tudi v slovenščino. Izdala ga je Mladinska knjiga leta 2014. Avtor sodi, da je knji- ga nadgradnja ideje Marxa in Engelsa iz Komunističnega manifesta, da je bila vsa dosedanja zgodovina zgo- dovina razrednih bojev. Nadgradnja naj bi obstajala v analizi zgodovine ideoloških opravičevanj in utemelje- vanj družbene neenakosti v različnih družbenih sistemih. Takšna nadgrad- nja je umestna, saj ni bilo zgodovine razrednih bojev brez zgodovine ideo- loških bojev in konfliktov. Piketty razlikuje suženjske, trifunkcionalne, kolonialistične, socialdemokratske in komunistične ideologije opravičeva- nja neenakosti. V marksistični termi- nologiji bi se vse te ideologije nanaša- le na razredne družbe. Izjema bi bila komunistična ideologija, ki ni opra- vičevala, ampak zanikala neenakost. Ideologijo Piketty razume pozitivno kot sistem določenih idej in pravi, da jo jemlje zelo resno. Treba pa je do- dati, da so ideološke samo skupinske, BOOK REVIEWS 157 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 se Kapital in ideologija od nje razli- kuje v več vidikih. Uveljavljen je multidisciplinaren pristop. Če bralec ne bi vedel, da gre za svetovno znanega ekonomista, bi mislil, da je knjigo napisal široko strokovno razgledan sociolog, poli- tolog ali zgodovinar. Takšen pristop je rezultat avtorjevih pogledov na nezadostnost disciplinarno izolirane avtonomne ekonomije, ki je sama prostovoljno prekinila povezavo z drugimi družboslovnimi znanostmi (str. 1034). Po Piklettyju je možen napredek v razumevanju socioeko- nomskega pojava samo v kombinaciji ekonomskih, zgodovinskih, sociolo- ških, kulturoloških in političnih pri- stopov (str. 1040). Avtonomija ekono- mije je po njegovem onkraj razisko- vanja škodila civilizacijski in politični sferi. Novinarji in državljani nasploh so se vse preveč pogosto priklanjali ekonomskim ekspertizam in se obo- tavljali izreči mnenje o mezdah, profi- tih, davkih, dolgovih, trgovini in kapi- talu (str. 1040). Je pa treba dodati, da so se, obratno, tudi mnogi ekonomi- sti ne samo priklanjali politiki, ampak so bili tudi njeni oblikovalci in celo protagonisti neoliberalnega razvoj- nega modela, politiki pa so izrabili ekonomijo za kritje svojih odločitev. Med ekonomisti pa seveda obstaja- jo tudi idejno vrednotna politična in ne samo strokovna in znanstvena razhajanja. Piketty ugotavlja, da je med ekonomisti, ki so delali za take institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, prevlada- la ideologija neoliberalizma. Ti eko- nomisti so bili bolj blizu Thacherjevi neenakosti vpliva na socialni dialog, socialno zakonodajo, na mezde in profite. Piketty ima zelo prav, ko ugo- tavlja, da so pragmatiki dejansko naj- bolj ideološki. Vzemimo na primer delitev dobička. To še zdaleč ni sa- mo pragmatična tema, ampak je tudi ideološka, saj se okoli nje razgrinjajo vred notno zainteresirane ideje različ- nih akterjev. Eni nasprotujejo temu, da bi se dobiček delil med vse zapo- slene in da bi bila ta delitev zakon- sko obvezna. Ta različica temelji na osnovnem aksiomu, da naj se dobički privatizirajo, izgube pa socializirajo. Ker sta ideologija in kapital pove- zana, ni samo pomembno, kako se razume ideologija, ampak tudi, kako se razume kapital. Ta se pogosto ra- zume samo kot stvar (na primer fi- nančni, trgovski, tehnološki kapital), ki prinaša večji donos od glavnice, ne pa tudi kot družbenolastninski ekonomski odnos. Kapitalizem te- melji na koncentraciji ekonomske moči v rokah lastnikov kapitala (str. 971). Po Pikettyju gre za ideološko opravičevanje kapitala in družbene neenakosti. Zaradi tega bi bil bolj pri- meren naslov knjige Ideologija kapi- tala, ne pa Kapital in ideologija. Levo razmišljajoči intelektualci bi se lahko popolnoma strinjali z avtorjem, da je opravičevanje neenakosti in koncen- tracije bogastva tudi opravičevanje koncentracije in lastništva produkcij- skih sredstev. Drugačna porazdelitev bogastva vključuje drugačen produk- cijski način, a drugačen produkcijski način vključuje drugačno razdelitev bogastva. Čeprav gre za nadgradnjo knjige Kapitalizem v 21. stoletju, pa 158 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 ter znanstvenotehnološko najrazvi- tejše države (ZDA, EU, Japonska), ampak vključuje tudi Rusijo, Kitajsko, Indijo, Brazilijo idr. Navkljub geslu »égalité« se je lastninska neenakost povečala po francoski revoluciji (str. 128). Obljuba o enakosti je ostala ne- izpolnjena. Ostane pa odprto, ali so bili za to krivi akterji francoske revo- lucije ali pa to kaže na moč opozicije. Rast neenakosti v 19. stoletju je močno pripevala k pojavu socialistič- nih, socialdemokratskih, komunistič- nih, delavskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja (str. 195). Verjetno pa je bila tudi podlaga za teoretične kon- cepcije ekonomskega determinizma o nujnem zlomu kapitalizma in ab- solutnega osiromašenja delavskega razreda. Je pa rast neenakosti po Pi- kettyju prispevala k vzponu nacio- nalizmov in verjetno tudi k svetovni vojni (str. 197). V zvezi z rastočo ne- enakostjo Piketty ocenjuje Bernstei- na, da je bil pretirano optimističen o difuziji lastnine in redukciji neenako- sti (str. 425). Treba pa je dodati, da je Bernstein nastopil proti naturalizaciji znanstvenosti socializma, ki je znan- stvenost zožila na naravoslovje. Po letu 1980 se neenakost ni ve- čala samo v ZDA in Evropi, ampak tudi v Indiji, Kitajski, Rusiji, skrat- ka na vseh kontinentih. V obdobju 1950–1980 so bile države, kot so Ru- sija, Kitajska, zahodnoevropske drža- ve in do določene mere tudi ZDA in Indija, relativno egalitarne, potem pa so vstopile v fazo neegalitarnosti. Stopnje ekonomske rasti so bile ve- čje v egalitarnem obdobju 1950–1980 kot pa v neegalitarnem. Posplošena in Reaganovemu modelu kapitalizma kot pa evropski socialdemokraciji in nemško-nordijskemu soupravljanju (str. 602–603). Tranzicijsko »šok tera- pijo« so zagovarjali ne samo politiki, ampak tudi nekateri ekonomisti. Po Pikettyju naj bi izhajala iz prepričanja, da samo hitra privatizacija prepreči vsako možnost vrnitve v komunizem. Šlo je za povezavo politike s podjet- niško elito podjetij, prek katerih so odtekali profiti v države Zahodne Evrope. Ti profiti, ki so se izmaknili domačemu kapitalu, so prispevali k nezaslišanemu trgovskemu presež- ku Nemčije. Piketty sodi, da je težko zanikati, da države Zahodne Evrope niso imele trgovskih in finančnih ko- risti od integracije vzhodnega bloka v EU. Seveda ne samo vzhodnega blo- ka, ampak tudi Slovenije. Če bi se za 30 % zmanjšal odtok profitov iz Ma- džarske in Češke, bi se BDP teh držav povečal za 2 do 3 % (str. 641). Vpraša- mo se lahko, ali tudi v tovrstnih od- tokih ne tičijo ekonomski razlogi za vzpon nacionalizma in suverenizma nekaterih novih članic EU. Gospodarska kriza leta 1928 je bila v bistvu kriza ekonomskolibe- ralnega kapitalizma in njegove vere v dereguliran trg. Obnovitev zaupa- nja v svobodni trg naj bi se ohranila v neo liberalizmu. Sam izraz »neoli- beralizem« se je pojavil na kolokviju Walter Lippmann v Parizu leta 1938. Prisotna sta bila tudi Hayek in Polany. Neoliberalni kapitalizem je za Piket- tyja hiperkapitalizem. Knjiga Kapital in ideologija je iz- redno obsežna glede predmeta razis- kovanja. Ni se omejila na ekonomsko 159 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 sedanji kapitalizem (str. 967). Zago- varja alternativne možnosti in je pro- ti ovekovečenju tako državne kot tudi privatne lastnine. Alternativo Piketty vidi v participativnem (delež- niškem) socializmu, ki presega tako kapitalizem kot sovjetsko obliko ko- munizma, tako privatno kot državno lastnino. Izhod iz sedanjega neolibe- ralnega kapitalizma vidi v možnosti egalitarne in redistributivne koalicije v prihodnosti. Alternative so po Piket- tyju vedno obstajale in vedno bodo (str. 8). Tako bi Rusija po oktobrski revoluciji po razmišljanju Pikettyja lahko sprejela nordijski stil socialde- mokratskih institucij z visokim pro- gresivnim davčnim sistemom, z razvi- tim sistemom socialne zaščite, s sou- pravljanjem sindikatov in delničarjev in obenem bi bilo možno ohraniti določeno raven enakosti in dviganje določene ravni produktivnosti in živ- ljenjskega standarda. Putin se je po- smehoval Gorbačovovemu poskusu ohranitve socializma. Po njegovem je treba opustiti egalitarizem in sociali- zem v vseh oblikah, ker naj bi bilo le tako mogoče ohraniti veličino Rusije (str. 604). Tudi slovenska tranzicija bi bila lahko drugačna, kot je bila. Raz- merje političnih sil je vodilo k uresni- čitvi določene možnosti in onemo- gočilo druge. Nekateri naši desničarji sodijo, da alternativa demokratičnega socializma ogroža ustavno ureditev, zato jo je treba zakonsko prepovedati in onemogočiti. Piketty vidi prihodnost v partici- pativnem (deležniškem) socializmu. Njegovi elementi izhajajo iz preo- brazbe režimov neenakosti (str. 960). ugotovitev globalnega pristopa je, da so bili progresivni davki uvedeni na vseh kontinentih v 20. stoletju (str. 559). Vzroke naraščanja neenakosti Piketty ne išče v izkoriščanju, ampak v opustitvi progresivnega obdavčenja dohodkov, premoženja in dediščine. Po njegovem pa tudi nazadovanje investiranja v izobraževanje poma- ga razložiti ne samo rast neenakosti, ampak tudi upočasnitev ekonomske rasti. Francija je bila zadnja med bo- gatimi državami, ki je sprejela pro- gresivno obdavčenje (Danska 1870, Japonska 1887, Prusija 1891, Šved- ska 1903, Velika Britanija 1909, ZDA 1913, Francija 1914). Koncentracija bogastva je v Franciji naraščala vse do začetka prve svetovne vojne (str. 151). Navaja primer ZDA in Velike Bri- tanije za obdobje 1950–1980, ki vzbu- ja dvom v argument konservativcev in zagovornikov ekonomske rasti, da znižanje zgornje davčne stopnje spodbuja ekonomsko rast. Gibanje za zmanjšanje progresivnega obdavče- nja v ZDA in Veliki Britaniji je prispe- valo k večanju neenakosti v obeh dr- žavah v obdobju 1980–2018. Analiza kaže, da so visoki progresivni davki združljivi s hitro ekonomsko rastjo. S takšno trditvijo se najbrž ne bi strinja- li slovenski neoliberalni politiki, neo- liberalni ekonomisti in arhitekti naše davčne politike. Pikettyjev pogled na zgodovino je alternativno odprt, ne pa determi- nistično enosmerno zaprt. Vedno obstaja možnost izbire, drugačne po- ti, alternative. Pravi, da ga je zgodo- vina prepričala, da je možno preseči 160 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 Prednost daje izrazu »participativni socializem«, da bi izpostavil razlikova- nje tega projekta od hipercentralizira- nega državnega socializma v 20. sto- letju v Sovjetski zvezi, ki se še prakti- cira v javnem sektorju na Kitajskem (str. 969). Pri participativnem socializ- mu ima osrednjo vlogo izobraževalni sistem, prehodno lastništvo (tempo- rary propriety) in progresivno obdav- čenje (str. 969–970). Nova oblika par- ticipativnega socializma v 21. stoletju naj bi po Pikettyju presegla kapitali- zem in njegovo posvečenje lastnine. Takšen socializem, ne komunizem iz Komunističnega manifesta, sedaj straši v Evropi in po svetu. Skrajna desnica se pred njim skuša zavarova- ti tako, da bi ga ustavno prepovedala. Ovekovečenjima privatne lastnine v kapitalizmu in državne v socializmu sta ustrezala dva strahova: strah, da bi dopustitev malih lastnikov korak za korakom vodil v kapitalizem, in strah kapitalizma, da bi se odpiralo vpraša- nje lastnine (str. 591). Študija se zaključuje z avtorjevo vizijo možne prihodnosti. Pravi, da je globoko spremenil svoja stališča kot rezultat branja, srečanj in razprav, v katerih je bil udeležen, in da bo po- pravljal svoje poglede tudi v prihod- nosti (str. 991). Sam sebe ocenjuje, da je bil na začetku akademske kariere bolj liberalen in manj socialist, kot je sedaj (str. 1030). Njegovo razumeva- nje družbenega razvoja je povzeto v ideji, da je zgodovina človeških družb v iskanju pravičnosti in gibanju k de- mokratičnemu socializmu (str. 1036). Če gre v zgodovini za iskanje pra- vične družbe, potem to kapitalizem gotovo ni. Konservativne revolucije v letu 1980 in padec komunizma so zaustavile to gibanje. Propad komu- nizma je prispeval k opustitvi raz- mišljanja o preseganju kapitalizma in regulacije trga v letih 1990–2010. Okrepila se je vera v samoreguliran trg in zasebno lastnino produkcijskih sredstev. Omenja pozitivne rezultate social- ne demokracije v 20. stoletju, zlasti v Zahodni Evropi. Sodi, da beseda »so- cializem« še vedno zasluži, da je upo- rabljena v 21. stoletju, da obuja to tra- dicijo, četudi si jo prizadevamo pre- seči. Po Pikettyju nekateri socializem izenačujejo s sovjetskim izkustvom ali z dejanji sodobnih vlad v neka- terih državah, ki so samo po imenu socialistične (str. 970). Sodim, da bi bilo treba raziskovalno razkriti, če in koliko so vlade kapitalističnih držav z ekonomskimi sankcijami prispevale k izolaciji, revščini, represiji in nede- mokratičnosti teh držav. Razmišljanje Pikettyja o socializmu je pomembno tudi za slovenski politični prostor, v katerem se socializem pri mno- gih povezuje samo s totalitarizmom, enostrankarskim enoumjem, skratka zgolj z negativnim. Demokratični socializem je pri nas za nekatere logično protislovje. V pojmu socializem ni ničesar, kar bi izključevalo demokratičnost. Ta izključevalnost se izvede iz politične prakse do sedaj obstoječih socializ- mov. Kot demokratični socializem tudi krščanski socializem ni protislo- ven pojem. Protisloven pojem je na primer okrogel kvadrat, kjer okro- glost izključuje kvadratost in obratno. 161 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 demokracijo Mato Gostiša, ki je za- pisal, da se demokracija »začne na delovnem mestu, ne v parlamentu« (Delo, 15. 4. 2021) in da »kapitalizem kot sistem potrebuje temeljito rekon- strukcijo« (Delo, 16. 8. 2017). K »teme- ljiti rekonstrukciji kapitalizma« pa go- tovo sodi tudi družbena odgovornost podjetij. Med letoma 1990 in 2010 se je okrepila vera v samoreguliran trg in privatno lastnino produkcijskih sred- stev. Da bi se presegel kapitalizem, predlaga izboljševanje progresivnega obdavčenja in prehod v participativni socializem. Toda samo progresivno obdavčenje dohodka in dediščine po njegovem ne bo dovolj. Dopolnjeno mora biti s progresivnim letnim ob- davčenjem premoženja, ker le-to vo- di k resničnemu krogotoku kapitala (str. 996). Avtor vidi tri komplementarne na- čine preseganja privatne lastnine: a) javna lastnina, b) družbena lastnina na ravni podjetjih, ki obstaja v delitvi moči, in c) preprečevanje izredno velikih holdingov (str. 494). Z vidika lastnine in njene preobrazbe v 20. in začetku 21. stoletja Piketty razlikuje tri obdobja: a) padec lastninske druž- be v letih 1914–1945, b) socialdemo- kratske družbe 1950–1980, c) obdob- je krize socialdemokratskih družb od leta 1980 dalje. Soupravljanje (comanagement) sodoločenost (Mitbestimmung) je tržna znamka nemškega in skandina- vskega kapitalizma, ne pa angloame- riškega, latinskoameriškega, japon- skega ali francoskega (str. 501). Mar ne tudi jugoslovanskega? Protislovnost se pojavi tedaj, če se pojem socializem izenačuje s totalita- rizmom in ateizmom. V tem primeru pa socializem ne more biti demokra- tičen in krščanski. Toda to izključeva- nje ni logično, ampak kontekstualno zgodovinsko. Piketty je prepričan, da kapita- lizem in privatno lastnino produk- cijskih sredstev lahko nadomesti pravična družba na temelju partici- pativnega socializma in družbenega federalizma. Tako bi se vzpostavil sistem lastnine, ki bi imel malo skup- nega s sedanjim privatnim kapitaliz- mom in bi predstavljal njegovo re- snično preseganje, ki se je začelo v poznem 19. in na začetku 20. stoletja. To se je kazalo v delitvi moči v pod- jetju in progresivnemu obdavčenju, ki izhaja iz tega obdobja. Ta razvoj naj bi zastal, ker socialdemokrati niso uspeli inovirati in internacionalizirati svojega projekta zaradi dramatičnega padca komunizma sovjetskega tipa, kar je svet pahnilo v neomejeno dere- gulacijo in zavrnitev vseh egalitarnih ambicij (str. 989). Boj za soupravljanje, sodoloče- nost se je začel že konec 19. stoletja in je bil velik dosežek (str. 973). Ško- da, da v tej zvezi, pa tudi ne nikjer drugod, ne omenja dosežkov in neu- spehov jugoslovanskega samouprav- nega socializma. Nemčija in nordij- ske države so razvile ekonomski in socialni model, ki je bil bolj produk- tiven in manj neenak. Po Pikettyju je mnogo poti za soupravljanje, kot ob- staja sedaj. Ta stališča so zelo podob- na tem, ki jih pri nas razvija direktor Študijskega centra za industrijsko 162 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 Novi obrazi v slovenski politiki ne vključujejo tovrstne ideje v svoj poli- tični program. Ne samo strankarska demokracija, človekove pravice, boj proti korupciji, skrajšanje bolniških vrst, dolgotrajna oskrba, gradnja sta- novanj, odprava prekarnega dela in drugo, ampak tudi preseganje kapi- talizma, soupravljanje v podjetjih, ob- vezna delitev dobička in podobno bo moral postati politični cilj levih in le- vosredinskih strank. Radikalno zmanj- šanje družbene neenakosti bo odpra- vilo življenje pod pragom rev ščine in omogočilo večji razcvet individualno- sti. Če hočemo preživeti, mora politi- ko rasti in velike neenakosti zamenja- ti politika trajnega obstoja v naravi in dostojnega življenja v družbi. Piketty se ne spušča v poveza vo naraščajoče neenakosti in naraš čajoče ekološke degradacije planeta. Oba procesa pa sta povezana. Razširjena re- produkcija in akumulacija kapitala uni- čuje oboje, tako naravo kot človeka. Koriščenje narave in človeka s pomo- čjo nenehnih tehničnih in organizacij- skih inovacij je postalo izvor profitne- ga bogatenja, ki koplje grob sedanji ci- vilizaciji. Smo v obdobju kapitalocena kot posebne oblike antropocena. Na- domestiti ga mora socioekocen. Če ne bo prišlo do tega družbenoekološkega obrata, obstaja zelo realna možnost, da bo propadla sedanja civilizacija in bo celo izginila sama človeška vrsta. Pred- videni ukrepi svetovne konference o podnebnih spremembah v Glasgowu septembra 2021 so vsebinsko prema- lo radikalni, časovno pa preveč zama- knjeni, zato je možnost družbenoeko- loške katastrofe zelo verjetna. Klemen Ploštajner, Fakulteta za družbene vede, UL Mickaël Labbé Zavzemimo prostor: Proti arhitekturi prezira Založba Krtina, Ljubljana 2021, 171 str., 22.00 EUR (ISBN 978-961-260-140-9) Prevod kratkega dela Mickaëla Labbéja v slovenski prostor vnaša kratek in koncizen opis sodobne pro- dukcije urbanega prostora ter vloge, morebiti bolje rečeno odsotnosti arhitekture pri njegovem snovanju. Avtor si zada nalogo oblikovanja ne- kakšnega programskega besedila za arhitekturo, ki je izgubila svoje mesto, s tem ko se je ujela v produkcijo na eni strani spektakularnih prostorov občudovanja in na drugi tehnicistič- nih prostorov pretočnosti in menja- ve. Pravilneje rečeno, arhitektura se je odpovedala svojemu mestu, s tem ko je opustila svojo politično in druž- beno držo, s tem ko je nehala misliti družbo – ali mesto, kar pa je v očeh Labbéja isto –, in se podredila diktatu birokratskega uma države ali pa me- njalnega imperativa trga. Postala je bodisi gola tehnika bodisi čista forma, s tem pa je arhitekt postal inženir ali pa umetnik. V obeh primerih pa se je odpovedal primarni vlogi arhitekture, ki je oblikovanje in snovanje prosto- rov družbenih odnosov. Zato avtor piše: »Zoper spektakularizacijo arhi- tekturne forme, zoper estetski popu- lizem in zoper tehnokratsko in tržno upravljanje prostora moramo utrditi dejstvo, da je značaj arhitekture pre- težno socialen in političen« (str. 29). 163 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 163 Mogoče ravno ta programska, ce- lo manifestna narava besedila, ki veje tudi iz njegovega naslova, prispeva k temu, da delo ne prinaša veliko iz- virnih uvidov tako v razmisleke o od- nosu med prostorom in družbo kot o stanju arhitekture, njeni vlogi ali nalo- gi. Morebiti je bolje rečeno, da ne pri- naša veliko originalnega na področju obče produkcije tekstov o proizvaja- nju/ustvarjanju prostora, v slovenski intelektualni in jezikovni prostor pa vnaša precej svežih idej. Pa vendar, originalnost ali prebojnost zagoto- vo nista močni plati besedila. A od manifestov tega niti ne pričakujemo, saj si ne zadajo naloge poglob ljenih premislekov ali izvirnih izpeljav, am- pak ciljajo predvsem na učinkovitost besedila ter prenos idej v praktično delovanje. Zato je treba delo oceniti predvsem z vidika njegovih izhodišč, se pravi teoretskih temeljev ter njego- vih usmeritev za prakticiranje »zavze- manja prostora«, k čemur nas spod- buja njegov naslov. Besedilo ima tridelno strukturo: zaznavanje in analiziranje problema- tike, ki predstavlja njegov analitični temelj; zamišljanje in razmišljanje o al- ternativah, ki deluje kot nekakšno za- črtanje programskih izhodišč; razmi- slek o akterju, morebiti celo nosilcu sprememb, ki ga lahko razumemo kot poskus oblikovanja programa nove arhitekture. Analitični del je zgrajen okoli idej socialne filozofije prizna- vanja (Labbé v veliki meri uporablja delo Axela Honnetha, medtem ko po- dobna besedila v anglosaksonskem jezikovnem okviru pogosteje temelji- jo na podobnih teorijah Iris Marion Young), katere temelj je ideja inter- subjektivnosti kot jedra subjektivno- sti in tudi družbe. Družba se oblikuje prek dejanj vzajemnega priznavanja subjektov in obratno, subjekti vzni- kajo ravno prek družbenega prizna- vanja. Dejanja priznavanja so hkrati individualna in tudi kolektivna, saj skoznje vznikajo raznolike skupno- sti, pa tudi identitete. To priznavanje pa je lahko tudi negativno in se izvaja v obliki prezira, ki ni zgolj zavračanje ali aktivno nasprotovanje priznanju, ampak je tudi temelj stigmatiziranja, s tem pa izločevanja. Tako prek odno- sov priznavanja ali prezira kot teme- lja družbenih vezi vznikajo politične skupnosti, te pa so neločljivo poveza- ne z določenim krajem, se pravi »mi« vedno vznika »nekje«. Še močneje: vznikajo skozi kraj, ki uteleša prete- kle in sedanje odnose ter jih okrepi, (re)producira. »… nas ni brez kje, kjer se mi instituira, zakorenini, razcveti, se odkriva in se prenaša. Če nimamo nadzora nad tem, kje smo, ne more- mo opredeliti, kdo smo ali kdo bi že- leli biti« (str. 21). In ravno to je točka, kjer avtor vzpostavi povezavo med socialno filozofijo in arhitekturo. To vez med prostorom in družbe- nimi odnosi Labbé poudari prek treh form sodobnega mesta (antisocialno pohištvo, turistifikacija in »Business Improvement District«), ki jih upo- rabi kot ponazoritve in tudi paradi- gmatske primere arhitekture prezira. To razume kot osnovni pristop obli- kovanja sodobnega mesta, ki je zgra- jeno okoli zavračanja, izključevanja določenih vedenj in kategorij prebi- valstva, razlastitve in privatizacije ter 164 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 164 temelji na inherentnem nezaupanju do uporabnikov prostora. Defenziv- na arhitektura tako utrjuje strah, krepi ločevanje, hkrati pa jemlje avtonomi- jo uporabnikom, da bi souporabljali in posledično sooblikovali prostor. Nadzor nad prostorom in njegovo rabo odvzame njegovim osrednjim akterjem, se pravi prebivalcem, in ga preda drugim logikam, kot so varnost, birokratska učinkovitost ali tržna vrednost. To pa posledično po- meni, da takšni prostori onemogoča- jo oblikovanje odnosov spoštovanja, vzajemnosti, posledično pa tudi avto- nomije in svobode. »Če nimamo nad- zora nad tem, kje smo, ne moremo opredeliti, kdo smo ali kdo bi želeli biti« (str. 21). Zato so ti prostori v te- melju antidemokratični. Na podlagi povzetega si v drugem delu avtor zastavi vprašanje, kakšni naj bi bili »prostori spoštovanja«, ki bi temeljili na zaupanju v skupnost in priznavanju avtonomije ter enkratno- sti njenih članov, predvsem pa, kje jih zgraditi. Zavrne strategije umika, ki ga udejanja ekološki eskapizem »Zo- ne a Defendre«, kakor tudi zasedba simbolnih mest reprezentacije v obli- ki »zasedb trgov«, saj obe temeljita na odmiku od vsakdana. Zato raje mobi- lizira znano tezo Lefebvra o »pravici do mesta« in se zavzame za »polasti- tev« prostorov vsakdanjega življenja. Tezo interpretira kot kolektivno prila- ščanje najbolj banalnih in vsakdanjih prostorov s strani prebivalcev in upo- rabnikov, saj so ravno ti temelj naše- ga zasebnega in skupnega sobivanja. S tem zavrne idejo umikanja iz urba- nega in njegovega prepuščanja silam špekulacije ter zagovarja njegovo osvobajanje, zavzemanje in reorgani- zacijo v smeri krepitve družbenih od- nosov spoštovanja. Prek te razprave se premakne tudi k tretjemu razdelku dela in programu nove arhitekture, ki bi moralo biti, če delo razumemo kot programsko be- sedilo, najmočnejše in najbolj jasno. A ravno na tem mestu začne delo izgubljati svojo moč in postane neja- sno. Tako začne avtor operirati z izra- zi, kot so »razcvet urbanega življenja« (str. 133), »arhitektura, ki nam dobro dene, ki nam dobro želi« (str. 131), »forme, ki omogočajo svobodo« (str. 137). Izjemno nejasno izrazoslovje vodi in rezultira tudi v nejasni vlogi arhitekture, ki niha med njenim osre- dnjim, da ne rečemo avantgardnim poslanstvom in sledenjem družbeni dinamiki ter skorajšnji odvečnosti. Tako onkraj nejasnih usmeritev La- bbéjev program za novo arhitekturo ne ponuja veliko. Morebiti je naj- bolj originalna, predvsem pa močna usmeritev in hkrati teza (saj izhaja iz njegovega analitičnega okvira), da je arhitektura vedno kolektivno delo in ne umetnina s podpisom ter lastni- štvom avtorja. Dobro arhitekturno delo je praktična umetnost, ki je upo- rabna, ki funkcionira in – predvsem – ki jo posvojijo uporabniki in jo s svojo uporabo predelujejo, preobli- kujejo in tudi spreminjajo. Je »brezo- sebno in kolektivno delo« (str. 144), katerega kakovost se meri z njego- vim opravljanjem funkcije. Vendar, ali ni to na nek način ravno izraz od- rekanja pomena arhitekturi in njeni vlogi, saj, kakor zapiše Labbé: »Dobra 165 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 165 arhitektura ta čudež najpogosteje iz- pelje nezavedno …« (str. 146)? Ta šibka in nejasna opredelitev programa arhitekture, s tem pa njene vloge in naloge, izhaja iz nejasnega in ambivalentnega odnosa avtorja do ideje načrtovanja in ideje skupnosti. Ker sta obe ideji medsebojno poveza- ni, ju bomo obravnavali skupaj. Avtor kot nasprotje špekulativnemu trgu in birokratski državi, ki naj bi bila uteme- ljena v sovražni arhitekturi, mobilizira idejo skupnosti, s čimer ne odstopa od mnogih kritik sodobnega urbaniz- ma. Težava je v tem, da je skupnost izjemno nejasen termin, ki bolj delu- je kot prazen označevalec, in je v tej maniri podoben izrazu ljudstvo, ki ga mobilizira populizem. S tem izraz ne pojasni veliko, saj sam rabi pojasnilo, ki pa ga Labbé ne ponudi oz. ga po- nudi v ohlapni obliki vznikanja skup- nosti skozi kolektivne prakse. Mobi- lizacija ideje skupnosti ob tem vodi v zgrešeno predstavo, da je ta skupnost v konfliktu z nečim zunanjim, ki pa ni človeško. Skupnost proti državi, sku- pnost proti kapitalu sta le dve obliki, ki zameglita vpogled v to, da je sku- pnost sama razklana in da je konflikt vedno medoseben. To deloma nakaže tudi Labbé, a nato vseeno hitro zapa- de v romantizacijo skupnosti kot čiste, neposredovane forme človeških od- nosov, ki najbolje pozna lastne potre- be in jih tudi najbolje razrešuje, če se ji to dopusti. Tako ne čudi, da se delo v veliki meri opira na delo Jane Jacobs. S tem pa se premaknemo k avtor- jevemu drugemu težavnem odnosu, in to je odnos do načrtovanja. Ravno zato, ker Labbé svojo idejo »arhitektu- re spoštovanja« tako močno utemelji v vprašanju vzpostavljanja in delova- nja skupnosti, v tej koncepciji umanj- ka jasne opredelitve vloge načrto- valcev prostora, se pravi arhitekture. Tako avtor na določenih mestih arhi- tekte opredeli kot akterje, ki so nujni za produkcijo kakovostnih prosto- rov, saj imajo »avtentično prostorsko kulturo« (str. 133), in so zato pokli- cani, da urejajo nove družbene pro- store. Na drugih mestih pa odvzame pomen arhitekturi in okrepi pomen skupnosti, ki naj bo osnovna načrto- valka prostora, njenim potrebam naj arhitektura zgolj sledi. Obe tezi sta problematični, ohranjanje obeh pa toliko bolj. Ta napetost se odraža tu- di v avtorjevih zgledih, saj na določe- nih mestih v tekstu z naklonjenostjo obravnava modernistično arhitektu- ro, se pravi arhetipski pristop načrto- vanja družbe, medtem ko na drugih v svoj zagovor mobilizira Jane Jacobs, ki je svoje pisanje utemeljila v kritiki in celo nezmožnosti načrtovanja. Avtor tako ne uspe jasno oprede- liti vloge načrtovanja, s tem pa tudi ne jasneje opisati vloge načrtovalcev prostora, kar arhitekti so in kar nena- zadnje Labbé od njih zahteva. To pa tudi pomeni, da delo kot manifest ne uspe, saj ne začrta jasnega programa. Uspe pa kot zanimiva, produktivna in uporabna vaja v razmisleku ter spod- buja k bolj poglobljenemu razmisle- ku o vlogi načrtovanja. In to ne le ar- hitekturnega, temveč tudi na drugih področjih, ki so ravno tako izgubila svojo politično usmeritev.