Izhaja vsak petek
v Kranju.
Velja za celo leto 4 K in se plačujejo naročnina in in-serati naprej. Vsi rokopisi, pisma in druge pošiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo «Korošca» v Celovcu. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za eno-stopno petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru.
Gospodarski in političen
list za koroške Slovence.
Posamezne številke stanejo 10 vin.
Štev. 10.	V Celovcu, v petek, dne 24. januarja 1908.	Leto I.
Več šol na slovenskem Koroškem!
Če napišemo to zahtevo danes na prvo stran našega lista, seveda nočemo s tem nalagati našim občinam še večjega bremena. Prav dobro vemo, kako težko je za nekatere naše občine, da zidajo nove šole in popravljajo tudi stare. Zalo pa tudi od začetka povemo, da zahtevamo ureditev šolskih razmer v prvi vrsti od države.
Vendar pa ne smemo zamolčati, da je naše šolstvo v nekaterih krajih še na taki stopinji, da se moramo kar čuditi. V nekaterih krajih morajo šolarji hoditi uro in uro daleč v šolo. Popolnoma utrujeni od hoje, včasih tudi lačni, pridejo zjutraj v šolo. Medtem, ko bi morali poslušati g. učitelje, misliti in se učiti, so njih telesne moči oslabele in vsled tega oslabel tudi njih duh! Otroci sedijo pač v šoli; toda pouk v marsikaterem slučaju nima prave vrednosti in tistega vspeha, katerega bi moral imeti. Naj se g. učitelj trudi še tako, njegov trud ne bo dosegel tistega vspeha, katerega bi imel, če bi otroci ne bili tako izmučeni.
Opoldne otroci v nekaterih krajih sploh ne morejo iti domov. Navadno imajo seboj nekaj kruha, kar je posebno pozimi pač premalo. Otroško telo potrebuje opoldne na vsak način kaj toplega in oslabi, če nima tega. Tak pouk tudi popoldne ne more imeti posebne vrednosti. Tako gre naprej dan za dnevom.
Seveda se na tak način zdravje otrok spravlja v največjo nevarnost, in marsikaterikrat zbolijo otroci, ker jih na poti dobi dež in nevihta.
PODLISTEK.
Za pouk in zabavo.
Dve resnici.
(Tatarska pravljica; spisal J.)
Neki mož je ujel majhno ptičko. Ko jo drži v roki, začne naenkrat govoriti in pravi: „Zakaj pa ti kaj bodem i* Vidiš, kako sem majhna 1* Če me tudi zadaviš, spečaš in sneš, saj ne bodeš sit! Izpusti mel Dala ti bodem za to tri dobre svete. Prvega že prej, da me izpustiš, ona dva pa potem, ko bodem že prosta.
Mož je bil čudno radoveden, kaj mu bode ptička povedala, in ji je obljubil, da jo izpusti.
Hitro je začela govoriti in pravi: „Če se ti prigodi kedaj še tako velika nesreča ali pa izguba, ne jezi se! Tudi za tem, kar je že minulo, nikdar ne žaluj!
Možu je bil ta nasvet zelo po volji. Spusti toraj ptičko, kakor sta se bila dogovorila.
Ko je bila ptička prosta, frkne na vejico in pove možu drugi nasvet. Dejala je: „Ne verjemi nikdar kaj takega, kar ti pove zdrava pamet, da ne more biti resi — Glej v kljunu imam zob (ptice seveda nimajo
Koliko je pri nas še enorazrednic, kjer sedijo otroci razne starosti skupaj. G. učitelj mora gledati na to, da otroke raznih letnikov drugače poučuje. Kaka težava je to! En letnik moti drugega, škodo pa imajo vsi. Če pa na takih šolah zboli učitelj, ali če je prestavljen, se pouk navadno popolnoma neha. Včasih na teden enkrat ali dvakrat pride mogoče iz kakega drugega kraja učitelj tja poučevat; toda kaj more doseči v tem kratkem času! Na ta način se pripeti, da imamo pri nas še toliko ljudi, ki ne znajo ne brati ne pisati, če so tudi že odrasli. Nekaj je takih, ki so hodili sploh samo eno leto v šolo, drugi dve leti, tretji mogoče več, toda priučili se pri takih razmerah niso ničesar. Dandanes, ko potrebuje človek branje in pisanje tako kakor riba vodo, je pri nas žalibog še jako mnogo revežev, ki, ali sploh ne znajo brati in pisati, ali pa tako slabo, da to sploh nima nobenega pomena.
Če k temu prištejemo potem še okolnost, da morajo učitelji v nekaterih šolah z nemškim jezikom slovenskim otrokom vtepati v glavo črke in številke, namesto da bi se posluževali materinega jezika, potem vidimo vso mizerijo naših šolskih razmer. Na la način se pravi ljudstvu naravnost krasti bodočnost in blagostanje! Kajti tega nam pač ni treba povdarjati, da je vsakemu to, kar se je naučil v šoli, podlaga za celo življenje.
In vse to naj ostane tako! Ugovarjal bo marsikateri, saj v nemških krajih ni nič boljše I Mogoče! Toda s tem, da so v kakem drugem kraju ljudje tudi zaostali, s tem nam koroškim Slovencem ni nič pomaganega! Mi moramo gledati samo na svoj napredek. Zato pa pravimo,
zob). V tem zobu imam večjo kepo zlata, kakor je kurje jajce. Neumen si bil, da me nisi umorili Imel bi vse to zlato in bil bi lahko velik bogataš, tako pa nimaš nič!“
Moža je to presenečilo in ves začuden je gledal nekaj časa ptico. Žal mu je bilo, da jo je izpustil. Stopil je bližje veje ter se stegnil za ptičko, da bi jo ujel. Ptička je pa vedela, kaj mož namerava, zato je odletela.
Mož začne vpiti za njo in pravi: „Povedati moraš še tretji nasvet, saj sva se tako dogovorila.“
Ptička se obrne nazaj in pravi: „Zakaj pa bi ti bil še tretji nasvet, saj se še po prvih dveh nočeš ravnati I — Ali ne vidiš, da sem manjša kot je kurje jajce. Kje pa morem imeti potem tako velik zob in v zobu več zlata, kakor je celo moje truplo? — Pa če bi bilo to tudi res, zakaj žaluješ še potem, ko je že prepozno? Zato ti ne povem tretjega nasveta. Ta nauk imej namesto njega!“
Ptička se je vzdignila In je odletela,
Mož premišljal je in djal:
.Res, prav si imelaI'
da je ena prvih naših potreb in zahtev zboljšanje in pomnožitev šol!
V tem oziru pa nam mora vendar enkrat že priti vlada na pomoč. Opozarjamo naše poslance na te razmere in zahtevamo, da se vendar enkrat kaj stori. S tem, da se samo na shodih kritizira šolske razmere, s tem še ni nič doseženega! — Odločno naj se oglasijo gg. poslanci v parla-lamentu in naj vendar enkrat zahtevajo, da pride država našim revnim občinam in naši revni deželi tudi v tem oziru na pomoč! In če ima država vsako leto za vojaštvo in kanone na razpolago toliko in toliko milijonov, naj ima tudi nekaj denarja za naše občine v svrho zboljšanja naših šolskih razmer!
Zato pa kličemo naši vladi in našim poslancem: „Predno daste vojakom kanone in oficirjem plače, glejte, da spravite v red naše žalostno šolstvo! Dajte nam več šol in dajte nam dobrih šol, kajti šole so bolj potrebne kakor pa vojaškč igranje!
Planinske paše v nevarnosti.
vi.
Nekoliko zgodovine. Dalje.
Naravno pa je, da kmet brez gozdnih pridelkov, brez lesa, drv in stelje ni mogel izhajati pri svojem gospodarstvu; zato so morali graščaki, ako so hoteli, da je kmet sploh mogel obstati, živeti ter mogel pridelati desetino in pridelke, ■— dovoliti v svojih gozdovih kmetom razne pravice. Deloma so jih zaradi lastne koristi kmetom izrecno tudi dali, deloma pa so jih kmetje sami si pridobili s tihim dovoljenjem gospode s tem, da so pač sami v graščinskili gozdovih poiskali si , to, kar je bilo neobhodno potrebno za njihovo kmetijstvo.
Tako so nastale razne „pravice“ kmetov v graščinskih gozdovih; rodila jih je skrajna potreba. Toda kakšne in kako so bile urejene te pravice?
Te pravice so bile v takem neredu, tako nestalne, slabo podprte in neurejene, kakor je bil različen način, na katerem so bile pridobljene. ■ Kmetje so se večinoma sklicevali na staro navado* na priposestvovanje; v resnici pa je bila končno merodajna vendarle dobra volja graščakov, ki so ■ bili lastniki gozdov, in pa volja graščinskih sodnikov.
Prišlo je do prepirov med kmeti in gošpčdo1 radi gozdnih in pašnih pravic, pa tudi mćd kmeti samimi.
Razsojevali so te prepire posebni sodniki, ki so bili bolj ali manj odvisni od graščakov. Prišlo je do razsodb ali poravnav, v katerih so se vsaj približno določile pravice kmetov v graščinskih gozdovih. Tisti, ki je imel to srečo ali nesrečo, da je prišel do sodbe ali poravnave, je imel vsaj nekaj gotovega, namreč sodbo ali poravnavo, hh katero se je potem opiral.
Tako nam je ohranjenih posebno iz dobe od j leta 1700 do 1800 neštevilno takih pisanih sodb
Naročajte pravi domači kor očki Ust „Korošec“!
in poravnav, ki določajo, koliko pravice ima en ali drugi kmet, ena ali druga soseska v graščinskih gozdovih. V teh listinah se najde največ pašnih p ra vi c, zl a s ti na planinah.
Kdor pa ni prišel do take sodbe ali sodne poravnave, — in to je bila večina kmetov, — je imel le staro navado, priposestvovanje in tiho privoljenje gozdnega lastnika za sebe.
No, in ko je dala leta 1848 postava kmetu prostost na lastnino na njegovi hiši ali bajti, poljih in travnikih, ni mogla dolgo izostati postava, ki je tudi uredila kmetove pravice v gozdovih in mu pripomogla do stalnih gozdnih servitut kakor tudi do lastnine na gozdih.
Patent iz 1. 1848 ne daje kmetu še nobene lastninske pravice do gozdov, tudi ne urejuje splošno gozdnih in pašnih pravic.
Pa prišla je tudi ta prepotrebna postava, servitutni patent iz 1. 1853. Ta postava je ena najvažnejših postav za kmeta in ima še danesveljavo, ona ni nič manj važna kakor ona iz 1. 1848. S to postavo je šele pravzaprav zaključena ureditev zemljiških in gospodarskih razmer na kmetih; s to postavo šele so se končno za vse kmete, brez razlike, uredile servitutne pravice v gozdih,— vsaj na papirju!
Ako bi te postave ne bilo, bi kmetom bilo s samim patentom iz 1. 1848, presneto malo pomagano. Kaj bi mogel kmet s svojo prostostjo, s svojimi polji in hišo, četudi mu je bila podeljena lastninska pravica, ako ne bi imel gozda ali vsaj gotove pravice do gozdnih pridelkov in zlasti do paše?! Kaj bi počel s prostostjo brez drv, stelje, stavbenega materijala, lesa in paše?! Z njegovo prostostjo bi mu bilo pomagano, — da govorimo v primeri, — toliko, kakor na primer tistemu revežu, ki je bil dozdaj nag, in se mu je dala samo srajca, ne pa tudi druga obleka.
Ker pa je ta postava (takozvani servitutni patent) tolikega pomena in še danes velike praktične vrednosti za naše kmete, bomo v sledečem poglavju našim bralcem kolikor mogoče natančno in po domače razložili glavna njena določila.
Nadaljevanje sledi.
Dopisi.
Koroška.
Apače. V nedeljodne 26. tega meseca dopoldne po sv. maši bode govoril gospod potovalni učitelj Šumyogospo-darstvu pri Zudlarju. Dober pouk je koristna stvar. Ker gospod Šumy o gospodarskih rečeh kmete dobro poučuje, naj pride mnogo poslušalcev.
Šmohor. (Plin eksplodiral.) Pred kratkim se je dogodila tukaj velika nesreča. Ključar Peter Wilhelm je imel v neki shrambi acetilen-aparat. Ne da bi bil kdo zraven kaj napravil, je plin v tem aparatu naenkrat s hudim polomom eksplodiral. Odtrgalo je streho od gospodarskega poslopja, kjer je bil aparat, dalje precej zidu in ubilo celo okna v sosednji hiši. Zidovje in leseni deli so padli več sto metrov daleč stran. Opekline sta dobila učenca Zabedin in Schneider; dekla Eder pa je umrla na teh poškodbah že par ur po nesreči. Pravi vzrok eksplozije se še ne ve.
Celovec. (Nove avstrijskeznamke)so se izdale. Nekatere kažejo znamenite vladarje, največ našega preblagega cesarja in druge znana poslopja. Vse znamke izdaje leta 1908 so večje kakar zdajšne. Stare ostanejo še do 31. marca v veljavi; do 31. julija pa se morajo že zamenjati. Potem izgubijo svojo veljavo.
Na 1 vinarski znamki je slikana glava cesarja Karla VI., očeta Marije Terezije, katera se vidi na 2 vinarski; 3 vinarska nam kaže prijatelja kmetov, Jožefa II. Na 6 vinarski znamki vidimo Leopolda II., na 12 vinarski soproga Marije Terezije, Franca L, na 20 vinarski Franca Ferdinanda I.
Druge: 5, 10, 25, 30, 35, 50 vinarske znamke, kakor tudi ene krone znamka predstavljajo pre-svitlega cesarja Franca Jožefa I. v raznih dobah svojega vladanja.
Dve kroni znamka nam predočuje grad „Schönbrunn“, po pet kron tista pa prestolni grad na Dunaju.
Iz podjunske doline. (Zemljepisno znanje c. kr. poštarjev na slovenskem Koroškem.) Pred kratkim se je odposlalo uradno pismo od občine K. občini K. B. na Kranjskem. Namesto da bi prišlo na namenjen kraj na Kranjsko, pa je pismo ostalo v občini B. na Koroškem, čeravno je bil naslov popolnoma pravilen. Več kakor imena občine, okraja in dežele vendar ni mogoče napisati. Občina B. je seveda pismo poslala občini K. nazaj ter pripomnila, naj se poštarjem pojasni, kje je Kranjsko in kje Koroško. Bilo je namreč to že četrto pismo (dvoje sploh ni priromalo na Kranjsko, ampak je že med potjo nekje ponesrečilo), ki je zavoljo slabega zemljepisnega znanja romalo kakor Mojzes po puščavi.
Naj bi vendar ti geografi, ki še ne vedo, kje je Kranjsko in kje Koroško, vprašali saj kakega šolarja. Ta bi jim gotovo mogel raztolmačiti, kje je Koroška in kje je Kranjska. Ali so ta imena tudi šele „v najnovejšem času sklanfana“ ? V bodoče opozarjamo poštne urade, da bomo vse take slučaje direktno naznanili ministrstvu.
Velikovec. (Raznoterosti.) Dosedanji najemnik „Narodnega doma“ gosp. Lučovnik je kupil „Tigrovo“ posestvo, kjer je že začel izvrševati gostilniško in mesarsko obrt. Restavracijo v „Narodnem domu“ je pa prevzel gosp. Sterže. Upamo in želimo, da bode novi gostilničar storil vse, da zadovolji svoje goste in da povzdigne staro-znano gostilno zopet na ono višino, na kateri je bila pred nedavnim časom. — Kakor čujemo, se bode Slovenski klub, ki ima svoje prostore v Narodnem domu, zopet oživil in se bodo shajali tam velikovški Slovenci brez ozira na politično prepričanje. — Kakor smo že poročali, pride dr. Höferer iz Pliberka v Velikovec kot distriktni zdravnik. Nastopiti bi imel že davno službo, a baje ne dobi primernega stanovanja, zato ga tudi še ni. Meščani in kmetje pa so z g. dr. Hudelistom jako zadovoljni in se radi tega ne čuti potreba po tretjem zdravniku. — Tudi se čudimo, da ima g. dr. Zych, ki je že dlje časa deželni vladi prideljen, še vedno svojo tablico razobešeno in da hodi še vedno ob nedeljah tu sem ordinirat. Ne vemo, ako je to dopuščeno, dobro se nam ne zdi, ker ni v korist teh bolnikov. Ce se jim slabše godi, vendar ne morejo čakati do prihodnje nedelje. — Naša električna razsvetljava že dlje časa nekam hira, sedaj je že izdala občina neko okrožnico, s katero se konzumentje svarijo, naj ne izrabljajo preveč električne moči, ker je tok preslab. Zato pa imamo sedaj v času, ko se največ luči rabi t. j. od 5.-8. ure zvečer, vedno tako brljavo razsvetljavo, kot v časih, ko smo še s trskami svetili. Navzlic temu pa pobira občina polno pristojbino, kakor za popolno razsvetljavo. Priporočali bi, naj se to vendar po preteku zime uredi in upamo, da bo gospod župan vse potrebno ukrenil.	—k.
Kotlje. C. kr. deželni šolski svet je izrekel v seji dne 3. prosinca 1908 načelniku krajnega šolskega sveta, g. Martinu Kuharju, kakor tudi občinskemu odborniku g. E. Osiandru hvalo za zaslug, ki sta jih pridobila glede zidanja tukajšne nove šole.
Borovlje. Nova hranilnica, ki je začela z novim letom poslovanje, izvrstno deluje. Prometa ima že nad vse pričakovanje. „Štajerc“ in njegovi tovarši ugibajo, je li črna ali rdeča. Kako je neki rekel Kristus Judom, ko so mu pokazali denar? „Gegavo ima podobo in napis.“ Hudo-mušneži sicer pravijo, da ima hranilnica „sršana“ na hiši, ali ta „šršan" nekatere gospode hudo razburja in pika. „Štajerc* pa se v najnovejšem času „rdeče* barve posebno boji! On dobra ve, da „kri ni voda“ in zato so mu slovenski socijalni demokrati posebno na poti.
Prevalje. Pliberška sodnija ima v pisarni tukajšnjega občinskega urada vsako prvo sredo vsakega meseca uradni dan za sledeče občine: Prevalje, Možico in Orno, Vsako tretjo sredo v
mesecu ima ista okrajna sodnija uradni dan v Gu-štanju za občini: Guštanj, Tolsti vrh in Kotlje. Kadar ima uradni dan sodnija v Prevaljih ali pa v Guštanju, uraduje v teh dveh krajih tudi gospod notar Svetina iz Pliberka.
Pliberk. (Nov zdravnik v Pliberku.) Namesto dosedanjega zdravnika g. dr. Höffererja, ki se je presetil, kakor znano, v Velikovec, se je naselil v Pliberku g. dr. Emil Pollak iz Slov. gradca na Štajerskem.
Za „Ciril in Metodovo“ družbo sc je nabralo dne 19./I. po dovršeni prireditvi dveh iger „izobraževalnega društva v Kotljah" 16 K- Hvala cenjenim darovalcem!
Obe igri posebno pa „Kmet in fotograf“ so prav dobro igrali.
Pripomniti bi bilo samo treba, zakaj ob takih in enakih priredbah molči krasna slov. narodna pesem, ko je vendar v celem okraju dosti dobrih pevk in pevcev. Ali so mogoče preveč posvetne za igro „Sv. Neža“ ? Upamo, da slišimo prihodnjič tudi naše lepe pesmi!
Velikovec. Pri tukajšnem sodišču imajo v najnovejšem času navado, da vabijo stranke že ob osmi uri zjutraj k obravnavam. Čuli smo v tej zadevi že več pritožb. Čestokrat imajo stranke, ki stanujejo na skrajni meji sod. okraja, na primer Pustričani, Knežani i. t. d. 6 -7 ur hoda do sodišča in so sedaj v zimskem času primorani že ob polnoči vstajati, da opravijo živino in da se podajo o pravem času na pot, kajti drugače zamudijo prav gotovo uro obravnave. Ker so pa stranke različnih obravnav na eno in isto uro vabljene, čakati se mora vedno po več ur na mrzlem hodniku, predno se pride na vrsto, kar ni posebno prijetno za človeka, ki ima kacih 6—8 ur hoda v tem mrazu za seboj. Prosimo g. sod. predstojnika, da naredi konec tem razmeram !
Gllnje. Že v predzadnji številki cenjenega „Korošca“ je bilo brati, da je prosila naša požarna bramba, ki je pri zadnjih dveh požarih v Ždovlah rešila 5, pri koroški deželni zavarovalnici zavarovanih poslopij, koroško zavarovalnico za 200 kron podpore, ker bi potrebovala ta denar za popravo brizgalnice in za nove cevi (rore). Vsak, ki pozna razmere in ve, kako je bilo gasilno orodje pred tema dvema požaroma v Ždovlah, mora, če je le še malo pravičen, priznati, da so postale cevi ravno vsled rabe pri teh dveh požarih neporabljive. To se tako samobsebi razume. V zimskem, mrzlem času so se rabile cevi dve noči zaporedoma. Od ene do druge noči so zmrznile in pri drugem požaru popokale. Zahtevali smo od koroške deželne zavarovalnice samo to, kar smo pri teh požarih trpeli škode in kar bi potrebovali za nadaljnje izvrševanje družbinih dolžnosti. Prepričani smo, da oni gospodje koroške deželne zavarovalnice, ki so si ogledali pogorišča in lego sosednih pohištev, niso tako kratkovidni, da bi nam ne mogli priznati in dati tega, za kar smo jih z vso opravičenostjo in brez vsega bahanja prosili. Zato smo se tembolj začudili, ko smo dobili odgovor na našo prošnjo in — 40 K, z besedami: štirideset kron podpore. Gospodje pri koroški deželni zavarovalnici nas tolažijo s tem, da za take podpore nimajo fonda in da naj se obrnemo za podporo tudi na druge zavarovalnice. Že v predzadnji številki smo omenili, da so ona poslopja, ki stojijo v neposredni bližini pogorišč, zavarovana pri koroški deželni zavarovalnici. Ta poslopja je glinjska požarna bramba rešila in prihranila zavarovalnici več tisočakov. Potem naj bi pa iskala podpore pri drugih zavarovalnicah? AH ni tak odgovor več kakor pa smešen ? Če pa gospodje pri koroški deželni zavarovalnici za take podpore nimajo fonda, nas to prav nič ne briga. Svojo dolžnost smo storili pri požarih in zato smo mislili, da bo tudi zavarovalnica proti nam storila svoje dolžnosti. Zdaj pa vprašamo: zakaj smo dobili samo tako malo podpore? Odgovor ni težak. Gospodje pri zavarovalnici so ga zamolčali, povedati pa ga jim hočemo mi sami. Prepričani »mo, — in zadeli bomo v
tarčo — đa jc samo slovenski opravilni in zapovedovalni jezik glinjske požarne hrambe, tisti pravi vzrok, na katerem so se gospodje pri podelitvi podpore spodtiko-vali. Toda vse to nas ne prestraši. Tudi zanaprej bomo skušali po svojih močih zvesti ostati svojemu programu: „bližnjemu na pomoč“; naj nas potlej gospodje pri koroški deželni zavarovalnici zaradi slovenskega opravilnega jezika zapostavljajo, smešijo in zaničujejo. Mi smo Slovenci in ostanemo Slovenci, svoje dolžnosti kot požarni brambovci pa smo in bomo tudi zanaprej izpolnjevali brez ozira na politično prepričanja ponesrečenca. — Uradniku Hanelu je dala zavarovalnica K 20.000, da se ga je iznebila, agitirala je pri drugih zavarovalnicah zato, da se premije zvišajo, naši požarni hrambi pa jeza vse požrtvovalno in nevarno delo dala 40 K. Posestniki morajo toraj vzdrževati zavarovalnico in njene uradnike, ki se pitajo s krvavo prisluženi krajcarji zavarovanih posestnikov. A vse to še ni dovolj. Skrbeti morajo povrh še za gasilno orodje, popravljati in spopol-njevati gasilne pripomočke na korist zavarovalnice, ki v s lučaju take ne sreče vso požrtvovalnost prizna s — 40 kronami. Najboljši odgovor na to nesramno postopanje bomo dali deželni zavarovalnici s tem, da bomo vsi kot en mož pristopili k drugi zavarovalnici, ki bo v takih slučajih z nami gotovo spodobno postopala. Gospodje pri deže Ini zavarovalnici naj si pa zapišejo za svoja ušesa, da se z nami zanaprej ne bodo več norčevali.
Grabštajn. Čudno sta se spogledala zakonska Liaunig v Pokrčah, ko sta pred dobrim tednom dobila od mestne hranilnice celovške naznanilo, da je nekdo na njihovo hranilno knjižico vzel 200 K denarja. Hči Neža je namreč nekaj poprej odšla z doma, češ, da gre službe iskat. Zdaj, ko so dobili starejši to naznanilo, so šli gledat, ali ni mogoče hčera vzela s seboj na „rajžo“ tudi hranilne knjižice. No, in kaj hitro se je pokazalo, da so s hčerjo vandrale tudi bukvice, v katerih je bilo 1800 K naloženega denarja. Nežo Liaunig so zaprli v Beljaku.
Djekše. Za nedeljo, 10. januarja, nam je obljubil naš državni poslanec g. Nagele, da pride na Djekše poročat o državnem zboru. Njega ni bilo, pač pa je prišel potovalni učitelj g. Šumy, katerega smo bili prav veseli. Precej kmetov se je zbralo in prav z veseljem smo ga poslušali, ko je govoril v našem jeziku o kmetskih razmerah in o živinoreji. Najprisrčnejšo zahvalo izrekamo g. Šumyju za njegove lepe nauke, katere nam je prinesel. Upamo, da pride še večkrat obiskat nas kmete pod planino.
Ždovlje. V nedeljo, dne 26. januarja bo predpustna veselica glinjske požarne hrambe v gostilni „pri Orencu“ v Ždovlah. Na veselico pridejo ter sodelujejo vrli glinjški tamburaši, o katerih je po celem Rožu znano, kako lepo znajo igrati. Glinjska požarna hramba se je že večkrat pokazala, kadar je bilo treba bližnjemu pomagati v nesreči. Zato pa pojdemo v velikem številu na to veselico, na kateri se nam obeta dosti zabave in veselja!
Št. Jakob v Rožu. Dne 20. t m. je bila volitev župana šentjakobske občine. Ker je gosp. Kobenter izjavil pred volitvijo, da ne mara več prevzeti županstva, je bil enoglasno izvoljen za župana g. Franc Majer p. d. Ibovnik na Bistrici. Novoizvoljeni župan je bil sedaj več let šolski načelnik in je skozinskoz narodnjak.
Šmarjeta v Spodnjem Rožu. Človek je kakor kaplja na veji. Rahel vetrič, vejica se strese in kapljica pade na tla, razlije se in ni je več. Tako se godi tudi človeku. Danes je še čil in krepak, Jutri pa že leži na — mrtvaškem odru. Smrt je pač neizprosna in neizbirčna, danes se ji zdo-pade osiveli starček, jutri cvetoči mladenič, potlej zopet nadepolni mož. Vse ji mora biti pokorno in podati se ji je moral tudi naš nepozabljivi
prijatelj in sosed g. Valentin V a r h, po dom. Kuhar, po kratki, mučni bolezni, pokopan dne 16. t. m. Zdrav in vesel je še bil teden pred smrtjo po opravkih v Celovcu, živahno se je raz-govarjal domov grede s svojimi prijatelji, celo prepeval je še njemu tako ljubo slovensko pesem — a bilo je tudi zadnjič; kajti en teden pozneje je že počival v hladnem grobu, mož, ki se je ravnal po Gregorčičevih besedah: „Življenje ni praznik, življenje je delavni dan.“ Kako je bil spoštovan doma in daleč okrog, to je pokazal njegov pogreb. Od blizu in daleč so mu prihiteli rodoljubi skazat zadnjo čast. S krasno na-grobnico so se poslovili od njega šmarješki pevci in ko je domači župnik, povzel besedo In naslikal rajnega kot pridnega gospodarja, poštenega in ljubeznivega moža in soseda, kot skrb-Ijivega očeta in navdušenega narodnjaka, je glasno jokanje naznanjalo, da je ljubil in spoštoval rajnega vsak, ki ga je poznal — prijatelj in nasprotnik. Ž njim je zgubila Šmarjeta korenjaka, katerega so vsi radi imeli in spoštovali; njegov spomin pa bodo častili najbolj in najlepše s tem, da se svojega materinega jezika, kakor rajni, nikdar in nikjer ne bodo sramovali in da se bodo potegovali za pravice slovenskega naroda. Rajnemu v spomin pa naj veljajo besede;
Počivaj mirno, ljubi Valentine.
Pokojno spavaj, dragi, in sladko!
Saj v krilu si slovenske domovine,
Ki ljubil si jo toliko gorko.
Narodne zadeve.
Velika narodna veselica v korist družbe sv. Cirila In Metoda bo v Ljubljani dne 2. februarja na svečnico, v nedeljo zvečer v „Narodnem domu“. Vsi prostori so krasno pripravljeni za goste, ki bodo prišli od vseh strani slovenske domovine. Cela veselica bo prirejena tako, kakor bi se vršila tedaj, ko so še Francozi vladali v Ljubljani, tedaj ko so bile slovenske dežele združene v kraljevstvu Ilirija in je pesnik Vodnik pel pesen „Ilirija oživljena“! To bo posebno interesiralo tudi tiste Korošce iz krajev, kjer so v začetku prejšnega stoletja vsaj kratek čas vladali Francozi. Razven tega pa ima veselica tudi velik naroden in podučljiv pomen. Zato pričakujemo, da se bodo tudi Korošci v velikem številu udeležili te veselice. Železniška zveza je jako ugodna. Najpripravnejši vlak se odpelje iz Podrožčice ob V* na 6 in pride ob 3/1 na 9 v Ljubljano. Korošci iz rožne in ziljske doline ter okolice celovške in beljaške imajo toraj posebno lepo priliko. Kdor ima, kako staro narodno nošo, naj pride v tej! In še na nekaj ne pozabite; Žensk ne smete pustiti doma! Toraj na svidenje na tem lepem večeru; kdor bi želel še kaj vedeti, naj se obrne na nas.
„Ljubljanski Zvon“ svari „Korošca“ naj se ne vežemo z nemškutarji. Kdor je naš list pazljivo čital, je moral priti do spoznanja, da se odločno potegujemo za pravice koroških Slovencev v vsakem oziru. Povedali pa smo že enkrat, da ni vsak že radi tega nemškutar, ker ga „Mirova“ gospoda tako imenuje. Pri teh gospodih je vsak nemčur pa brezverec, kdor ne trobi v isti rog in si upa imeti svoje mnenje. Treba je toraj prav presojati koroške razmere.
šolski vestnik.
Iz Beljaka. Imel sem priliko govoriti z am-bulančnim uradnikom (uradnik, ki ima s pošto opraviti I) na vlaku, ki vozi med Mariborom in Franzensfeste preko Koroškega. Pravil mi je, kake težave mu provzroča čitanje naslovov od pisem, ki jih prejme na koroških postajah na slovenskem ozemlju. To ti je napol nemški, napol slovenski naslov: slovenska — krajevna imena pisana z nemškimi črkami! Strašna kolobocija! To je treba ugibati in oči napenjati, da pogrunta, kam je pismo naslovljeno! Dostikrat je trud zastonj. Da bi imelo pismo slovenski naslov, kako bi mu bilo olajšano delo! Pa slovenski Korošec je že tak, da misli, da izven domače vasi slovenščina ne velja nič, pa se sam smeši s prisiljeno in popačeno nemščino« Delavec iz daljnje Srbije
in Macedonije, ki ga je privabila gradnja novih železnic k nam — on piše naslov svojih pisem s cirilico (tujo pisavo!) kakor pač ve in zna, saj je dostikrat šolo komaj videl od zmotraj in poštni uradnik jih lahko čita. Tudi gostobesedni Italijan, ki napiše na pismo cel ducat laških imen, ne provzroči uradniku toliko preglavice, kakor pa slovenski Korošec s svojo mešanico.
Korošec, ali ics ni nič možatosti v tebi, da se tako smešiš pred svetom! ? Je pač tako, da slovenski sploh ne zna pisati, da še slovenskih črk ne pozna dobro, ko se je v šoli zgolj nemško učil.
Seveda je tega tudi sam kriv; zakaj pa ne zahteva, da bi se po šolah vsaj toliko slovenski poučevalo, da bi se otrok naučil vsaj navadno . priprosto pismo v domačem jeziku sestaviti in naslov pravilno zapisati. Kaj pomaga marsikateremu nemščina, ako jo pa za par let čisto pozabi! Potem ne zna ne enega, ne drugega. Ko bi se vsaj par ur na teden učil slovenski brati in pisati, bi bilo bolje. Tako pa ne pogleda, ko enkrat iz šole izstopi, ne nemških, ne slovenskih bukvić ali listov, — zato je potem taka mizerija..
Zato pa zahtevajte povsod, da se na utra-kvističnih šolah slovenščina vsaj predpisane tri ure na teden poučuje. Malo je to, malo, pa vendar boljše kot nič. Nemški pouk pa zaradi tega ne bo nič trpel.
Gospodarska vprašanja.
Tržne cene
v četrtek, dne 23. januarja 1908 v Celovcu.
		Krone
Pšenica . .	. . birn . .	14’— do 15'—
Rž ... .	• • „ • •	13 —
Oves . . .		6‘—
Koruza . .	•	•	w	•	•	960
Ajda . . .	•	•	M	•	•	9-—
Pšeno . .	. . škafec . .	3-80
Fižol. . .	. . kila . .	20 do 24 vin.
Špeh . .	. . kila . .	1-60 „ 1-64
Meso (svinjsko) „	. .		1-50 „ 1-60
Seno . .	. 100 kil . .	7"—
Slama	100 „ . .	5'—
Kaj je boljše za prašiče — turščlca ali ječmen? Če dajemo prašičem preveč turščice, postane meso in mast slabejša; zato priporoča danski izvedenec Friš, naj se v zadnjih mesecih mesto turščice daje prašičem ječmen. Na Danskem so izvrševali poskuse poleti in pozimi ter doka- . zali, da ima turščica še slabše posledice v zimskem času.	__________
Smrkavost pri konjih.	Konec,
Navaden človek spozna smrkavost le težje. Smrkelj, ki prihaja le iz ene nosnice, bunčice in vgnide na mednosni steni, pa otekle in trde bezgavke na dotični strani glave, so za navadnega človeka vidni znaki, po katerih lahko sklepa na smrkavost.
Smrkavost se sempatam ozdravi sama od sebe, osobito, če je žival sprejela le malo bacilov in dokler je bolezen šele v nastanku. V ostalem še ni srestva, s čimur bi se dala odpraviti konjska smrkavost. Tudi postopa veterinarska policija v takih slučajih jako ostro. Po zakonu se imajo smrkavi konji takoj pobiti; on^ pa, ki, so bili ž njimi v kakem stiku, pa opazuje tekom dvamesečnega kontumaca živinozdravnik. Šele potem jih zopet lahko rabi gospodar. Izjemno politična oblast lahko dovoli uporabo konj, ako ne vidi nevarnosti za razširjenje bolezni. Na deželi na primer, kjer delajo konji vsak zase na polju, to včasih lahko dovoli. V velikem mestu je tako dovoljenje skoro izključeno. Edino le cep-. ljenje v „maleinom“ temu odpomore. Če se namreč smrkavosti sumljivi konji ž njim cepijo, se izkaže, da so bolni, ako reagirajo; če se pa za malein niti ne zmenijo, so zanesljivo zdravi, Različna višina životne toplote ob določenih ča-
sih to natančno pokaže. Cepljenje, ki je šele sredstvo najnovejšega časa, je v resnici še nekaka sreča v nesreči, kajti tekom enega tedna se lahko izkaže, kaj je s konji. Sicer pa bi lahko čakali dva meseca v hlevu in navsezadnje bi se odločila oblast šele tedaj jih pobiti. Velika krivica je, da vlada povrača škodo le tedaj, ako pobije smrkavosti sumljivega konja, ki se je izkazal, da ni smrkav, ne pa tudi, ako je bila sumnja opravičena. Oblast na ta način sama sili ljudi k temu, da skrivajo smrkavost in brez dvoma je ona radi tega največ kriva, da se smrkavost tako skrivaj širi. Dolžnost poslancev bi že zdavnaj bila, da bi končno le spremenili zakon vsaj v toliko, da bi država plačevala v vsakem slučaju odškodnino. To je menda že določeno v novem zakonu o živinskih kužnih boleznih, ki se ima v bližnji bodočnosti uveljaviti. Smrkavost je prenesljiva tudi na človeka, vendar pa zboli človek navadno le, če mu pride kal v kri. Pred krakim sta na Kranjskem umrla dva za njo. Postava prepoveduje, da bi ljudje, ki imajo rane ali izpuščaje na rokah in obrazu, oskrbovali živali, ki so smrkavosti sumljive. Tudi je prepovedano hlapcem v istem hlevu spati in se pokrivati z odejami bolnih konj. V hlevu naj imajo pripravljeno karbolno vodo za umivanje rok in za očiščenje oblačila.
A. R.
Svetovna politika.
Zunanja.
V Severni Ameriki so prišli na sled zarotnikom, ki so hoteli uničiti velik del ameri-kanskega brodovja. Od zarotnikov, katere so do-sedaj spravili pod ključ, pa menda noben ni Amerikance. To je tem čudnejše, ker vlada ravno sedaj med Severno Ameriko in Japonsko državo neka napetost. V Ameriko pride preveč Japoncev in Amerikancem to ni posebno prijetno. Če bi sedaj izgubila Severna Amerika del svojega brodovja, bi bilo to za Japonsko prav prijetno. — Na Hrvaškem niso sprejeli novega bana posebno prijazno. Na kolodvoru v Zagrebu in po ulicah, koder se je peljal, je bilo na tisoče ljudstva, ki je pozdravljalo novega bana z — jajci in kamenjem. Nekateri vladni gospodje so ga hoteli pozdravljati, toda ljudstvo jih je vzelo v svojo sredo in jih čisto navadno porinilo stran. Seveda demonstracija ni veljala toliko osebi novega bana, ampak Madžarom, ki so ga poslali. Posebno Srbi so baje proti njemu. Madžari bodo vendar enkrat uvideli, da na Hrvaškem ne raste več madžarska pšenica. — V Afriki so Abesinci napadli tisto deželico, katera je lastnina Italijanov. Kakor se bralci spominjajo, so bili svoj čas Italijani od Abesincev parkrat prav odločno tepeni. Zato so sedaj precej razburjeni, ker se še nič ne ve gotovega. — Na Nemškem dobijo vojaki zopet novo uniformo. Srečni vojaki, srečno ljudstvo I Sicer pa menda ne bo preteklo mnogo časa in Avstrija jih bo posnemala. Zakaj pa tudi ne. Saj so tudi v Avstriji še mnenja, da je najvažnejši stan v državi vojaški stan in da so kanoni važnejši za blagor ljudstva kakor plug in kladivo. — Na Turškem vznemirja že več let deželo neki ropar Čakidži. Vlada ga nikdar ni mogla ujeti, ker je bil s kmeti jako dober in je našel vedno kako varno skrivališče. Že večkrat mu je vlada ponudila popoln odpustek, če vendar enkrat postane priden. Vse skupaj ni nič pomagalo. Sedaj pa mu je dala vlada za njega in njegove ljudi še poleg odpuščanja veliko posestvo, kamor ne sme noben žandar. To si je izrecno izgovoril. Vrhu-tega pa še vsak mesec 1000 piastrov, to je toliko kot 222 kron za njega in polovico za vsakega tovariša! To je seveda samo na Turškem še mogoče. Če se bo pa turška vlada ves čas držala na svoj „Freibrief“ in vsakega plačevala, kakor je obljubila, dvomimo 1 Kajti na Turškem je vse mogoče 1
Raznoterosti.
Avstrijski general — velik čudak. Pred kratkim je šel v pokoj armadni nadzornik feld-cajgmaister Galgoczy; naš cesar ga je imel jako rad, čeravno je bil velik čudak. Pripovedujejo o njem razne dogodke, ki kažejo, da je bil s celo dušo vojak, da se pa za druge stvari ni mnogo brigal. Bivajoč v Bosni je nosil seboj vedno precej denarja, vzlic temu pa hodil vedno brez straže. Morali so pošiljati za njim tajne straže. Ko so ga opozarjali na roparje, je rekel : „Če me oropajo, bodejo vsaj videli, da ima avstrijski general dosti denarja.“
Enkrat je sprejel 20.000 kron za razne vojaške potrebščine. Ko jih je izdal, so zahtevali pri računskem oddelku potrdilo in račun. Napisal jim je na listek: „Izdal 20.000 K — Galgoczy“. Seveda s takim računom niso bili zadovoljni in prosili so za bolj natančen račun: „Na to je napisal: „Sprejel 20.000 K, izdal 20.000 K - Galgoczy.“ Ko seveda tudi s tem računom niso bili zadovoljni, napisal je zraven: „Kdor ne verjame, je osel“. Čisto obupan je šel nato nek računski lajtnant k svojemu predpostavljenemu s tem listkom. Ta pa mu je odgovoril: „Saj berete, kaj stoji spodaj; jaz verjamem, če Vi ne verjamete . ..“ Lajtnant je hočeš nočeš moral tudi pritrditi, kajti za osla tudi on ni hotel veljati.
Ko je postal general, naročil je uniformo pri nekem krojaču na Dunaju in samo telegrafiral: „Pošljite mi uniformo za moža srednje velikosti.“ Prosili so ga, naj pove, kaka naj bo ta uniforma; odgovoril pa jim je: „Poglejte vojaške predpise.“ Ko je uniforma prišla, so bili rokavi mnogo prekratki. Toda nosil jo je vendar.
Že iz teh dogodbic se vidi, da je sovražil pisarije in enkrat je moral to nek lajtnant precej hudo občutiti. Ker je bila huda vročina, dovolil je Galgoczy enkrat menda v Dalmaciji svojim oficirjem, da so nosili poleg belih hlač tudi bele bluze. V taki uniformi pa se je pokazal en lajtnant v drugem kraju, kjer niso imeli oficirji tega dovoljenja. Ko so ga tam prijeli, se je skliceval seveda na svojega komandanta, in zato so pisali Galgoczyju, če je to res. Dobili so dolgi odgovor: „Da, Galgoczy.“ Ko pa se je potem javil lajtnant pred njim, ga je general hudo prijel. „Radi Vas sem imel grozno mnogo pisarij; res je, da ste smeli nositi belo uniformo; ker pa sem moral radi Vas toliko pisariti, dobite 14 dni aresta.
Kako ozdravljajo v severni Ameriki pijance. Kaj se je že vse storilo zato, da bi se pijance odvrnilo od pijančevanja. Navadno je bilo vse zastonj. V severni Ameriki je policija začela vse pijance, katere najde po ulicah — fotografirati. Ko se potem drugi dan pijanci — seveda z velikim mačkom — zbudijo, ne vidijo cel dan nič drugega, kakor svoje slike iz prejšnega dne. Ko vidi, kako grdo se je obnašal prejšni dan, se marsikateremu pristudi pijača. Še bolj pa se boji, da se take slike javno ne izpostavijo. Kajti dokler je pijan, navadno ne ve, kdo ga vse vidi. Mogoče bi to sredstvo tudi pri nas včasih pomagalo.
Srečno mesto brez občinskih doklad. Kdor ve, koliko se plačuje po nekaterih krajih občinskih doklad (Umlagen), bo tudi zastopil, kako prijetno bi bilo, če bi ne bilo teh doklad.
Na Hrvaškem so prebivalci mesta Petrinja tako srečni. Ko so pred kratkim mestni očetje sklepali o proračunu, so sklenili, da za prihodnje leto ni treba pobirati doklad. Prebivalci radi tega sklepa niso bili kar nič jezni.
Nevarnosti preiskovalnega sodnika. Kakor je znano, mora preiskovalni sodnik v posebni celici zaslišati zaprte hudodelce. Pri eni taki priliki bi bil prišel začetkom tega meseca nek preiskovalni sodnik v Parizu skoraj ob življenje. V preiskavi je bil nek pijanec. Ker ni dobil alkohola, je pri zaslišanju naenkrat zdivjal. Skočil je na preiskovalnega sodnika, ga podrl na tla in mu hotel s šipami ubitega okna iztakniti oči. Pisar
ni vedel, ali bi tekel po stražo, ki se je slučajno odstranila, ali bi pomagal sodniku. Šele, ko so prišli trije stražniki, je bilo mogoče hudodelca ugnati in zvezati. Prej pa je še odtrgal enemu pazniku sabljo in s tisto hotel ubiti sodnika. Seveda bodo sedaj pri zaslišanju bolj previdni.
Mati Božja in tat. V Jakinu na Italijanskem je bila nedavno kaj zanimiva obravnava. Neki starček, Domeniko Labruzzi, je bil obdolžen, da je ukradel Marijini štatui v Loreti dragoceno prsno iglo. Labruzzi se je vedel pred sodnikom kakor svetnik. Njegovi pogledi so strmeli nepremično v daljavo ter je najprej vprašal zamaknjen v daljavo Marijo, o čemer ga sodnik izprašuje. Potem je odgovoril sodniku: „Predvsem moram konštatirati, da nisem ukradel igle. Že od svoje zgodnje mladosti sem posvetil svoje življenje brezmadežni devici Mariji. Ko sem sedaj zabredel v revščino, da nisem imel ne strehe, ne obleke, ne živeža, prosil sem Marijo za pomoč. In ukazala mi je: Vstani in stopi bližje! Ubogal sem. „Zdrobi steklo, s katerim je obdana moja štatua ter si vzemi veliko prsno iglo. Prodaj jo ter si z izkupičkom kupi vstop v samostan, da preživiš v miru in brez skrbi zadnje dni svojega življenja, ljubček moj. To je milost, ki ti jo izkažem za tvojo zvesto službo.“ — Slučajno sem imel opeko (cegov) s seboj, da sem mogel takoj izpolniti Marijin ukaz. Sicer pa, gospod sodnik, moram takoj povedati, da duhovniki Mariji niso povedali pravo vrednost igle. Ne bil bi si mogel z izkupičkom kupiti vstopa v samostan, ker igla ni bila vredna 40.000, temveč le 530d lir“. Lira je v vaškem denarju toliko, kakor pri nas 95 vinarjev. — Sodnik ni hotel kar na svojo roko zanikati takega čudeža, temveč je poklical župnika iz Loreta za pričo. Župnik je takoj izjavil, da se tu ne gre za čudež, temveč za tatvino, ker se še nikoli ni zgodilo, da bi bila Marija kakemu verniku ukazala krasti cerkveno premoženje. La-bruzzo je ugovarjal ter se skliceval na dogodek, ki se je pripetil v Milanu za Radeckijevega časa, ko si je neki poljski ulanar nagrabil dragocenosti z Marijinega kipa na Marijin ukaz ter bil oproščen in so se mu dragocenosti pustili celo, ker je sam nadškof izjavil, da tak čudež ni izključen. „Potem pa morate tudi vedeti, da je Radecki na nadškofov nasvet izdal ukaz na vso armado, da je v bodoče strogo prepovedano izpolniti tak ukaz nebeške kraljice!“ — Labruzzk „Prepoved velja samo za Avstrijce!“ — Župnik: „Za vse enako, ker Marija nima pravice, razmetavati cerkveno premoženje.“ — Sodnik se je pridružil župnikovemu mnenju ter obsodil starca v 16 mesečno ječo. Labruzzi se je takoj pritožil ter obenem zagrozil, da ovadi župnika pri višji duhovščini zaradi tega, ker ne veruje v čudeže.
Listnica uredništva.
Nekaterim gospodom na Koroškem odgovarjamo na njihovo izjavo glede lista, da se popolnoma strinjamo z lepimi mislimi v tej izjavi in da tudi mi odločno stremimo za tem ciljem. Tudi mi obsojamo vsako, kakršnokoli negativno politiko; zato bi pa odločno želeli, da bi tudi eden ali drugi od teh gospodov, kateri ni pokazal mogoče še čisto nič pozitivnega dela v naši smeri, pozitivno delal in ne samo kritiziral. Le v delu in ne v besedah je rešitev ! Zato se tudi na tem mestu iskreno zahvaljujemo tistim gospodom, ki so v smislu svoje izjave tudi že delali.
Gospod —k v V. Dobro došli! Hvala! — Ostalo prihodnjič! — Gospod 1. v A. Hvaležno sprejeli in bomo polagoma prinašali. — Gospod P. v L. V zadevi ž. K. bomo še malo počakali, da se stvari bolj razjasnijo. Srčen pozdrav. Z veseljem opazujemo, da nam pišejo tudi kmetje fn delavci. Tako je prav! V list imajo pristop vsi koroški Slovenci! Pišite vsak svoje mnenje — kakor morete in znate. Se bomo že zastopili. Vsak dopis, ki pride v dobrem namenu — se rad I sprejme.