Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 264 Stjepan Ćosić, Ideologija rodoslovlja. Koreni ć-Neori ćev grbovnik iz 1595. Zagreb-Dubrovnik: HAZU, Zavod za povijesne znanosti u Dubrovniku. Nacionalna i sveu čelišna knjižnica u Zagrebu, 2015, 416 strani. Med redkimi heraldi čnimi viri zahodnega Balkana izstopa znani Korjeni ć- Neori ćev grbovnik (KNG). Gre za najstarejšo zbirko grbov dežel, dinastij in plemiških rodbin imaginarnega “ilirskega cesarstva”. Zbirka je bila predmet številnih raziskav in o tej problematiki obstaja obsežna literature. Stjepan Ćosić se je namenil ponovno analizirati in raz čisti nastanek KNG ter vzrok za nastanek številnih razli čic, ki so izhajale iz najstarejšega grbovnika. Avtor v obsežni študiji, ki jo obdela v ve č po- glavjih, namerava dopolniti in korigirati dosedanje ugotovitve o nastanku prvega grbovnika, njegovi kasnejši ponovitvi ter oblikovanju grbovniške tradicije. Odklanja mite in romanti čno interpretacijo, ki se pojavlja tudi v sodobnem zgodovinopisju. Ćosić je v tej knjigi dokazal, da gre pravzaprav za “dubrovniško” zgodbo. Temelje za kriti čno presojo ilirskih grbovnikov in njihove vsebine je postavil Aleksander Solovjev. 1 Kot prvi se je lotil raz čiščevanja idejnih za četkov ilirske heraldike in njeni h motivov, vendar Ćosi ć opozarja, da je nekatere stvari spregledal. Ko Ćosić razpravlja o heraldi čnih elementih v grbih dežel, dinastov ali oblastnih gospodarjev in plemstva, omenjenega v KNG, opozarja na vpliv razli čnih tradicij, ki so se prepletale na bosansko-humskem, zetsko-albanskem in dubrovniškem podro čju. Uvodne strani KNG – hranijo ga v zbirki rokopisov in starih knjig v Nacio- nalni i sveu čilišni knjižnici u Zagrebu – prikazujejo skupine svetnikov, zaš čitnikov, njegov glavni del pa tvorijo grbi 141 plemiških rodbin. Avtor grbovnika je Stanislav Rubi či ć, po zapisu v tekstu, naj bi nastal leta 1595. KNG je pomemben heraldi čni vir, ki po izvedbi spada med najlepše heraldi čne zbirke nasploh. Od konca 16. pa do srede 19. stoletja so po vzoru KNG nastale številne razli čice, znane v litera- turi pod skupinskim nazivom “ilirski grbovniki.” Evidentiranih je 23 primerkov razli čnih redakcij od katerih so najnepomembnejši hranjeni v Bologni, na Dunaju, v Berlinu, Londonu, Fojnici in Beogradu. Tem je treba dodati še grbovnik, ki je bil pred kratkim odkrit v Biblioteca Estense Universitaria v Modeni. 2 1 Aleksander Solovjev, Postanak ilirske heraldike i porodica Ohmu čevi ć. Glasnik skopskog nau čnog društva 12, 1933, str. 70-124. 2 Stjepan Ćosić, Dubrovački rod Radulovi ća i njihov grbovnik. Anali Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Dubrovniku, 55/1, 2017, str. 89-129. Avtor navaja, da gre v tem primeru za preris KNG za potrebe dubrovniške rodbine Radulovi ć. Po izro čilu naj bi bili Radulovi ći bosan- sko-humskega porekla, ki so našli zato čišče v dubrovniškem primorju. Radulovi ćev grbovnik Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 265 Nastanek in razvoj ilirske heraldike je povezan z rodom Ohmu čevi ć. Najuspešnejši med njimi je bil don Pedro Ivelja Grguri ć-Ohmučevi ć. Kot uspešen ladjar in poveljnik brodovja v španski mornarici, je sodeloval pri osvajanju Portu- galske leta 1580 in dosegel čin admirala. Don Pedro je po ugotovitvah Ćosi ća klju čna osebnost pri zbiranju heraldi čnega gradiva za nastanek prvih grbovnikov. Njegova zbirateljska vnema je bila zvezana z željo dose či plemiški položaj. Častihlepje don Pedra naj bi dobilo krila po poroki njegove mlajše sestre Jele s Petrom Komnenom, domnevnim potomcem bizantinske, pozneje trapezuntske cesarske dinastije. Rodbina Ohmučevi ć je imela globoke korenine v Slanskem Primorju, kjer so v tamkajšnjih cerkvah ohranjene številne nagrobne ploš če njihovih članov. Toda Dubrovniška republika don Pedru plemiškega naziva, ki ga je utemeljeval s pomo čjo grbovnika, ni priznala. Zato se je obrnil na kraljevski svet v Neaplju, kjer mu je podkralj grof Miranda 28. maja 1594 tudi na podlagi ponarejenih dokumentov izdal potrdilo o plemiškem poreklu. V ilirskih rodovnikih prepoznamo tudi protagoniste dramati čnih dogajanj v obdobju, ko so Dubrov čani dobili od Stjepana Ostoje leta 1399 Primorje od Orašca do Stona in s tem povezali polotok Pelješac z Astareo. Prišlo je do upora prebivalstva, predvsem tistega sloja, ki je pripadal vlasteli či ćem. Odvzet jim je bil polplemiški status, uvrš čeni so bili med kmete. Priimke, ki jih omenja Orbini, 3 lahko povežemo z nekaterimi osebami, omenjenimi v rodovniku Ohmu čevi ća. Dve stoletji kasneje so ti pokmeteni plemi či v spremenjenih politi čnih okoliš činah oživili svoje plemiške pretenzije z namenom, da ponovno pridobijo svoje nekdanje bosanska posesti od koder so, ali pa naj bi izvirale njihove rodbine. Zato so dali izdelati genealogije in grbovnike, s katerimi so dokazovali svoj plemiški status. Kljub don Pedrovi vodilni vlogi v zbiranju heraldi čnega gradiva ni dokazov, da je KNG v času nastanka pripadal Ohmu čevi ćem, niti da so ga oni naro čili Ćosi ć potrjujej mnenje, da so naro čniki KNG prišli iz vrst rodbine Korjeni ć-Neori ć iz Slanskega primorja. Vodilni člani te pomorske rodbine so postali pod okriljem Ohmučevi ćev poveljniki in lastniki ladij v španski službi in prav oni so leta 1595 naro čili izdelavo grbovnika. Posebno pozornost zbuja tudi Sutješki rodovnik, verjetno nekoliko starejši od KNG in naj bi predstavljal enega od virov ilirske heraldike. V fran čiškanskem samostanu v Kraljevi Sutjeski so hranili sliko vstalega Kristusa, pred katerim kle či bosanski kralj Stjepan Tomaš, ki jo je naslikal Lovro Dobri čevi ć. Na zadnji strani je imela prilepljen list, na katerem je ob rodovniku naslikana kompozicija grbov z elementi, ki se pozneje pojavijo v KNG. Za razvoj ilirske heraldike so pomembno vlogo imeli tudi mlajši Ohmu čevi ći iz 17. in 18. stoletja. Don Damijan in njegov sin Pier Damijan sta zaslužna za na- stanek ene najbolj znanih redakcij grbovnika rodbine Ohmu čevi ć, t.i. Fojniškega je verjetno nastal konec 17. stoletja za tedaj najulednejšega člana rodbine, nadškofa Chietija in kardinala Nikola Radulovi ća (1627-1702). 3 Mavro Orbin, Kraljevstvo Slavena, Zagreb 1999. Ćosi ć poudarja zgodovinski vidik Orbinijevega dela na katerega je neposredno ali posredno vplival don Pedro Ohmu čevi ć ali nekdo iz kroga sestavljavcev KNG, ki je nastal samo šest let pred izidom Orbinijevega dela. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 266 grbovnika. Ćosić se sprašuje, kako je grbovnik slanskih Ohmu čevi ćev prišel v srednjo Bosno v fran čiškanski samostan sv. Duha v Fojnici. Med Ohmu čevi ći in fran čiškani so obstajale stoletne povezave, nekateri fran čiškani pa so izhajali celo iz rodbin Ohmu čevi ć in Korjeni ć-Neorić. Večstoletna kulturna povezava med Primorjem in Humom ter Bosno se je obdržala zahvaljujo č slanskim in bosanskim fran čiškanom. Manj je znano, da se je s heraldi čnimi zborniki ilirske provenience ukvarjal tudi Milko Kos. Članek o teh vprašanjih je napisal na podlagi vtisov, pridobljenih ob obisku kulturnih središ čih fran čiškanske Bosne, samostanov Sutjeska, Visoko in Fojnica. O tem Kosovem obisku pri čajo pisma iz korespondence Gregorja Čremošnika. Tako piše Čremošnik Kosu v dopisnici 6. junija 1934 glede obiska frančiškanskega samostana v Visokem: “Vrlo drago mi je, da pridete s fra Ka- zimirom. Čakal vaju bom na postaji…” V dopisnici z dne 20. junija 1934 pa se Čremošnik Kosu opravi čuje, da ni mogel priti v Visoko zaradi otrokove bolezni. 4 Kos je torej junija 1934 razkopaval arhive in knjižnice fran čiškanskih samostanov v Bosni, rezultat tega dela pa je bila tudi kratka študija o fojniškem grbovniku in ostalih južnoslavanskih heraldi čkih zbornikih. 5 Za zaklju ček lahko re čemo, da je Ćosić napisal obsežno, pomembno in zelo zanimivo delo, katerega pomemben element so številne ilustracije ter zlasti barvna reprodukcija celotnega KNG, najstarejšega grbovnika na slovanskem jugu. Ignacij Voje 4 Ignacij V oje, Pisma Gregorja Čremošnika, Ljubljana 2016, str. 70. 5 M. Kos, O Fojniškem grbovniku i ostalim južnoslavenskim heraldi čnim zbornicima, Franjeva čki vjesnik, god. XLII, br. 12, prosinac 1935, str. 354-356 (Kosova študija v Ćosićevem poglavju Viri in literature ni navedena).