TV LJUBLJANA IN PRENOS PODELITVE PREŠERNOVIH NAGRAD Sedeli smo pred televizorjem in čakali na trenutek, ko bo sporočeno, kateri kulturni ustvarjalci so dobili letošnja najvišja nacionalna priznanja. Ekran: orkester odigra, predsednik SAZU Josip Vidmar izpove svoje nazore o umetnosti (dva izmed nas sta si takoj v laseh), poslušamo pojasnila o delu komisije, ki je izbirala nagrajence, ugotavljamo obraze smetane, ki je 309 310 zbrana v dvorani in ki nam jo diskretno posreduje kamera od časa do časa. Končno slišimo: prvi nagrajenec je pisatelj Lojze Kovačič, drugi je skladatelj in dirigent Danilo Švara; poslušamo obrazložitev — nenadoma prekinitev prenosa in napovedovalka pove nekaj besed, ki jih razumemo v tem smislu, da bomo videli še druge nagrajence v televizijskem dnevniku. »Redoljubni pa so, ti televizijci,« se utrne misel, »namesto, da bi prestavili svoj dnevnik, bodo raje razdelili prenos slovesnosti na dva dela.« Ura je tričetrt na osem. Kratek odmor izpolnijo filmski posnetki zimskega Bleda — »Pa ne zaradi Prešerna?« »Seveda ne,« se streznemo, ko se pojavijo prvi kadri ameriške risanke, o kateri je mogoče reči na koncu, da spada med tretjerazredne izdelke. Navsezadnje dočakamo dnevnik in v njem kratka portreta Lojzeta Kovačiča in Danila Švare ... »Zdaj pa še drugi!« Napovedovalec našteje imena nagrajencev Prešernovega sklada. »Da jih vidimo!« se oglasi nekdo. — Nič: postrežejo nam samo še s političnimi novicami dneva. Še vedno čakamo: iz izkušenj, ki jih imamo slovenski gledalci s svojo televizijo, pri kateri moraš biti vedno pripravljen na prekinitve, pavze, odmore, reze, zamolke, premolke, izpade (toka) . . ., o čemer se razburjajo gledalci vseh slojev, od tistih, ki pošiljajo svoje žolčne izlive v bulvarski tednik za RTV, film in zabavno glasbo Stop, pa do tistih, ki sukajo pero za tehtnejše časopisje. Sledi reklamna oddaja 3-2-1, za njo se pojavi napis TV-barometer. »Kaj pa je spet to?« vprašam družbo okoli sebe. »Se vidi, da v zadnjem času bolj malo gledaš program,« mi pojasnjujejo, »to je mini-show vremenarja o vremenu.« Pobliska se mi: »Saj bi pol gledalcev odšlo stran, če bi bile reklame na vrsti za vremenom; kdo bi sicer buljil v zgu-Ijene finte o OMO-testu in podobnem, kar je videla še moja stara mama, ki je umrla pred dvema letoma.« »Zdaj bomo menda videli preostale,« se oglasi drug glas, ko je Rudi Kosmač zrecitiral Zdravljico. Pa jih nismo; ser-virali so nam Brahmsov koncert, ki naj bi mu sledil posnetek ne vem kakšnega drsalnega prvenstva. Nenadoma se oglasi tretji glas: »Zapri to kišto! Če jim je več drsanje kot nagrajenci Prešernovega sklada .. . pa se ja ne bojijo podaljšati programa za pol ure . . . in kaj vse prenašajo druge dni, celo Peyton so vrteli nekaj časa v tednu in ob nedeljah, da ga we bi kdo zamudil. . .« Dodatni komentar je odveč. —8 -9