Tečaj IV.
y
Liei ^
V GORICI, v |
List izhaja vsak petek
in velja s poštnino vred in v Gorici domu poslan : za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 sold., za četrt leta 80 sold.— Za ude nar. - polit, društva „GORICA“ je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. v tiskarni.
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opravniàtvu v nunskih ulicah v tiskarno Karol Mai-ling-ovo. Vse pošiljatve naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Oznanila ae sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 gold., če trikrat, 15 soldov.
Zlata doba katoliške vere v Avstriji.
(Konec.)
M-č. O nekaterih živalih pripovedujejo, da so tako svojeljubive, da iz prevelike ljubezni mladiče zaduše. Svojeljubnost, ki visi marsikje tudi na človeški koži, je grda lastnost, posebno pa, kedar človek lastne napake ljubi, kedar slepi samega sebe in iz slepote krivico zagovarja.
V Avstriji ni glede na verske zadeve tako hudo. Sicer vzdiguje divja zver, tri-glavna hidra mogočno svojo glavo ; to priznava navedeni list, pa vendar, meni, ni še sile. lles? — Liberalizem, prostomav-tarija, ostudnost denašnjega Časopisja, ti faktorji se v hudem boji skušajo prekositi ter si priboriti nad drugim zmago in slavo. Liberalizem, ki iz laži izvira, ki je oče vse laži, nadkriljuje svoja tovarša. In da je vspeh gotov, začenja se pri prvem začetku pri mladini. Veliko nesrečo napravi le en brezverski človek, kaj še le, kedar bodo celi rodovi v besedi in dejanji kazali, da ni Boga. (Ps. 1. 1) Liberalizem ima za-se prostost v najemu, za druge, posebno za katoliško cerkev grdo robstvo. Porabi se vsaka se tako nedolžna priložnost, da se maha po njej, da se zasramujejo njeni služabniki, da se smešijo, tajijo verski členi. Oni, ki se porugljivo posmehujejo nezmotljivosti rimskega papeža, ki razvpivajo to za sramoto devetnajstega stoletja, prav tisti prilastujejo omenjeni pridevek samim sebi. In kedor noče trobiti v njih rog, kedor noče priznati in sprejeti njih nezmotljivih (!) nazorov o božanstvu, o veri, pravu, pravici,
o nravi, pa ga trgajo — mračnjaka, sovražnika napredka, ljudstva — v svojih judovskih listih, katerih predali so vedno odprti sčuvanju in hujskanju zoper vse, kar je katoliško. In dunajsko glasilo poje slavo in hvalo !
Oni določujejo, kedaj in kolikokrat sme kedo v cerkev. In ako bi se predrz-nil detičnik grešiti zoper nezmotljivi (!) liberalni „muss“, tedaj se poslužujejo silnih sredstev. Pridno se bobna nekoliko dni v nezmotljivih listih k ustaji. Kmalu se prikaže pobalinstvo v fraku in cilindru z gorjačo v roki združeno sè surovo druhalijo. Hrabro se postavi v trdno falango češ, naj le pride, videl bode, kaj se pravi nas provocirati©. Začne se šum in hrup. Zaničljivo pogleduje množica avstrijska gosta, tu pa tam se čuje glasni krohot, poulično zasramovanje, ki žali čast in vzorno versko čuvstvo. In to vse se godi v obližji najviše merodajne oblasti. To nasproti osebi, ki bi jo moral vsak poštenjak spoštovati, če ne uže zaradi lastnih požrtvovalnih lastnosti, pač pa gotovo, ker se s takim bar-baričnim ravnanjem direktno in indirektno žali cesarska hiša. Ni dovolj ! Tumultuanti se drvé v cerkev, kjer se komedija nadaljuje. Tumultuanti obstopijo pobožna visoka gosta, ko prideta iz cerkve, kakor krokarji smrdljivo mrhovino. Župan pa, meso od liberalnega mesa, kost od kosti, si menca veselo roke. In dunajsko glasilo poje slavo in hvalo srečnemu položaju katoliške vere !
Ko so „krach“-erji imeli smrtnega an-gelja v hiši, ki je neusmiljeno vihtel svojo
smrtno koso po časnem blagostanji, tako, da je vsled tega marsikedo si življenje vzel in samo ženo bogato z nepreskrbljenimi o-troci pustil stokati v solzni dolini, — takrat, kje si bilo liberaluško časnikarstvo ?! Kaj ne, smrt tega in onega nesrečneža, bridke solze nesrečnih udov, klici lačnih o-trok, vse to je bilo v tvojem nezmotljivem žepu ? Nezmotljivo časopisje je modro molčalo o tem. Ono molči vselej, ko se kaj nespodobnega, sleparskega, nečloveškega godi v krogu krščenih in nekrščenih umazanih Izraelovih otrok. Resnica ne sme na dan: mora se zatirati in zatreti. Ko pa božja previdnost kaj pripusti, kar je po naših kratkih mislih velika nesreča, posebno če je nesreča sploh le v kakej zvezi s „farško“ in božjo senco, huj ! kako ti stojé ti ru-dečenosi Ezaviči na nogah oboroženi do ušes, prevideni sè strupenim streljivom, in udri ! v divjem skoku na sveto katoliško cerkev, na božje poti, ki jih ona zagovarja in vernim gorko priporoča za naj vspeš-nejše sredstvo, s katerim se da božja o-pravičena jeza nad grešnim svetom potolažiti. In satan laže, debelo laže, in če se mu laž jasno dokaže, laže še bolj! Ni vrag, misli si, nekaj bo vendar izdalo! In vsvo-jej besnosti vzame si v roke skalpirni nožič ter mesari po duhovščini. In dunajsko glasilo poje slavo in hvalo srečnemu položaju katoliške vere, katero, kakor samo priznava, zalezuje triglavni zmaj : liberalizem, prostomavtarstvo s pomočjo nezmotljivega, judovskega časopisja!
„Nekedanji starodavni Galci so pridrli pod vodstvom svojega kralja Brena pred
drugič ali v tretjič pripovedujejo, koj neslana zdi E t q u i a e x tre m a s e t a n g u n t, nahajajo se tudi taki, kteri malo govorijo le zato, da sc ne ponavljajo. Exempla bi Vam znal navesti, ako bi trebalo, ex adhuc vi v en t ib us. Zakaj govorim neki zopet od Junge Krafte, pa od dohtarjev itd.? Morebiti mi poreče kdo, da jezik bije vedno na bolni zob; ali tu je ni zadel, ker pravi uzrok tega je le, ker mi za zdaj nič pametuišega ni v glavo padlo, o čemur bi pisal, da pomorem Glasovemu uredniku en malo s tem, da mu nekaj vrstic s temi čenčami napišem. Saj kaj jaz sam mislim o naših mladih dohtarjih, sem ne zdavno v Glasu očitno izrekel.
Toda, da to reč pustimo, in da se kake druge stvari lotimo, Konkurenci j a ali condir renti a, od ktere sem v teh čenčah uže nekaj omenil, je pač čudna stvar! Concurrentes lahko si postaneta nasprotnika, ako sta dva, si postanejo leliko nasprotniki, kedar jih je več. Vsak konkurent želi udobiti službo, in zmagati'; vsi drugi, ki je ne udobe, (in med njimi utegne biti mož, kteri si misli in trdno verje, da on
LISTEK.
ČENČ 333.
(Dalje.)
Rajnkega g. Jožefa Poklukarja, ki je bil svoje dni profesor pastirstva v Ljubljani, poznajo Goričani in Ljubljančani ; pravim da ga poznajo tudi Goričani, ker je bil nekaj časa professor theologiae moralis pri nas v Gorici, predno je v Ljubljano prišel za profesorja pastirstva (glej Histor. Seminarii centr. Gorit. v Tržaškem fol. dioeces. 1869). Kedar so začeli v Ljubljani omnes cathedras theologicas polniti se samimi dohtarji, je Poklukar zložil smešno pesem od dohtarskega klobuka, z geslom: Odi pro-fanum vulgus et arceo. Horat. Ta pesem, ktero sem ne zdavno od nekega prijatelja udobil, ima osem štirivrstnih štrof, z refrainom :
Le sam dohtar ohrani čist uk ;
Hvaljen bod’, hvaljen hod’ dohtarski klobuk t Pesem sama na sebi ni ravno vredna, da se za zgled postavi mladim pesnikarjem : beseda jo en malo okorna, in ves zlog kaže več pomanjk-
ljivosti. V dokaz tega bodi tu sem postavljena
osma, to je, zadnja Strofa :
Le sam dohtar je pravi lev po» Linejskem plemenu,
Le on sam učenik v pravem poštenem pomenu ;
Vsak pa, k’ nima pri svojem podpisu priveržek DR,
On, če tud glavo si zlomi, ne bo nigdar cerkve stcBR.
Le sam dohtar ohrani čist uk ;
Hvaljen bod’, hvaljen hod’ dohtarski klobuk!
Tako je, stari ljudje so bili od nekdaj taki, ki so svoje čase hvalili, in grajali nove; stari marsikaj drugače uniejo, drugače mislijo, in se drugače vedejo, kakor mladina. Ljubi moj Stefan! mi je ne zdavno dober znanec in prijatelj rekel. mi dva sva se uže postarala (on ima devet let več, kakor jaz), in nisva več za sedanji svet. To resnico je neki čutil tudi raujki g. Jož. PoklukarJ in jo po svoje izrazil v omenjeni pesmi. Posebno v naših časih se vpije zmirom: Junge Krhfte ! — Pa kaj bom ponavljal, kar sem uže dvakrat ali trikrat o tem pisal? Saj je sploh znano, da vsak a pese m v d r u g i č zapeta ni nič boljša kakor jed pogreta, kakor govori, ako se ne motim, v svojih pšicah ranjki Prešern. In gotovo je, kar vsak dan skušamo, da se nam naj lepša pripoved, ko jo v-

*5 fe#../


mm
SEV*'
Ki
a.

!CSBB
A. »C?

. rimsko mesto. Stanovalci pobegnejo prestra-fteni iz mesta. Le bolj krepki ljudje se utaborijo na kapitala; tokaj pričakuje tudi nekiy senatorjev gotove smrti. Kapitol začno oblegati. Nek Galec izvoha slučajno skrivno
.
stezo na kapitol in pelje ponoči več voja-
irelMBr a '
»v
m
kov po njej. Eden prileze uže na ozidje. Kar začno krakati gosi, katere so boginji «Fanoni na čast na kapitolu hranili. Nek Manlij se prebudi, prileti na mesto in palline galske vojake z zida po stermini. Bren se potem z Rimljani pogodi za 1000 fun-t tov zlata. Ko zlato vagajo, se Rimljani pritožbo črez krivično vago. Kar vrže Brentež-ki meč v torilo pri vagi ter vzklikne znamenite besede: «Vaevictis". Gorje zmaganim.
Ustavoversko - katoliška stranka bi se
j. $. »j, v#, »	.
marala iz te pravljice vsaj nekaj učiti. Verske zadeve niso bagatela. Tukaj je treba previdne odločnosti. Kajti če se bližamo nasprotniku v rokovicah prav dvorjanstveno, če zaradi ljube edinosti resnici na kvar pravi položaj zatajujemo, mesto da bi možato odbrali krivični napad in strmoglavili nesramne naskakovalce v strmino, kaj bode pomagalo potem, ko bode prepozno naše pritoževanje? «Vae victisa — gorje zmaganim! Reči bodemo morali skesano «mea culpa“ in molčati, dokler ne pošlje božja previdnost drugega Kamila, drugega rešitelja. Polovičarstvo tukaj ne velja. Ni mogoče služiti krivici in pravici. Kedor ni z menoj, ta je zoper mene, in kedor z menoj ne nabira, raztresa" (Mat. 12. 30).
«če pa oni, ki stojé «trdno, kakor addi grada *, odločno ne oziraje se ni na desno, ni na levo, če ti vidijo, kako se rušijo stebri katoliške pravične stvari, lahko vzkliknejo z mirno vestjo :	«Bog je
dal, Bog je vzel; hvaljeno bodi Gospodovo imé. Srce jim bode pravilo, da so storili svojo dolžnost. Vrhu tega imajo za zado-stenje gotovo upanje, da pride po nevihti jasno, vedro nebo. Saj «kedar se cerkev preganja, takrat cvete ; kedar se zatira, raste ; kedar se zasramuje, napreduje ; če dobiva rano za rano, zmaguje ; kedar sc zatožuje, postajajo njeni nauki bolj jasni ;
sam je službe vreden !) so mu potem neuavid-ljivi. Take so miseriae humanae! Da bi le humilitatis virtus bolje med nami gospodovala, pa bi bilo dobro. Bodi si služba podružnika, ali vikarja, ali fajmoštra, ali učitelja itd. povsod nahajamo človeško slabost, ki se kaže in razodeva zdaj v tej, zdaj v oui obliki ; sebičnost, ali amor proprius se nikjer jasnejše in očitniše ne kaže, kakor o takih priložnostih, to je, pri Konkurencijah. Pa te so preresne stvari za čenče, zato nočemo na dalje o njih čenčati.
Ako pa povem kako judovsko kvauto, no ! to spada uže po vsem pravu med čenče. Ko je Bog prvega človeka ustvaril, ali menite, kali, da je bil tako majhne postave, kakor smo mi zdaj? Kaj pa da ! Moj rajnki oče, Bog mu daj večni mir in pokoj 1 je bil pač korenjak : za celo glavo je bil višji, kakor mi vsi, kar nas je bilo družine. Zato pa nas je tudi v šali pritlikovcc imenoval, ter pristavljal :	«Tu se vidi, da se
bliža konec sveta ; vsak rod je slabši in manjši memo prejšnega. Kedar postanejo ljudje tako majhui, da bodo štirje pod enim mernikom mlatili, tedaj bode konec/ Vzemimo zdaj hanc
prav takrat je naj trdnejša, kedar mislimo, da je po njej" (Sv. Hilarij. Weekstimmen. VI. 6).
h
Dopisi,
Iz Brd 30.junija. — (Volitev župana; nesreče in marsikaj.) Dans je bil za zjedinjene občine Stverjan-Cerovo prilično važen dan. Imeli smo namreč volitev novega župana, h kterej je prišel sam c. kr. okrajni glavar baron Reckback. Volilcev se je vdeležilo 16, le dva sta izostala. Večino glasov je udo-bil g. Ant. Lenardič namreč 9, proti 7, ktere je udobil prejšni župan g. Anton Klanšček. G. Ant. Lenardič, veliki posestnik, je že 1849—51 1. županoval. Akoravno se ne moremo pritožiti proti županovanja bivšegu župana, ker je naroden in je tudi, večide^ v slovenskem jeziku vradoval, pa je tudi ime v slovenskem jeziku popolnoma zmožnega tajnika g. K. Kumarja, — se je vender večina volilcev odločila za g. Lenardiča, ker je bolj pri rokah ter stanuje ob skladovui briski-cesti pod Stverjanom. Nadjamo se za trdno, da bode tudi novi župan v sloveuskem jeziku vradoval, kar se mi tim* bolj potrebno dozdeva, čim bolj pihlja od bližnje beneške meje sém narodnost moriina sovražna sapa. Omenjeni novi g. župan jé mož zveden, posebno v kmetijstvu in dobrega srca, iz kterega hiše noben berač brez daru ne gre. Poročati Vam imam še o nesreči, ki se je v Diedni, v K viški fari včeraj pripetila. Tó je okoli 11. ure zjutrej treščilo skoz dimnik neke kmečke hiše, ter je vrglo pri ognjišču stoječega starčka na žerjavico ognjišča, kjer je nekaj minut v nezavednosti ležal in se ob desni strani zlo opekel; za nekaj časa pridejo hišni in ga v nezavednosti najdejo. Vpati je, da bode ozdravel, ker se je kinali zavedel. — Ravno ču-jem žalostno novico, da so se včeraj v Nožnem, v Gradenskega vikarijata Dolenjske županije, v neki krčmi fantje sprli, in ravno onega, ki jih je prišel miriti, so z noži pod rebra smrtno ranili, tako da bo komaj ozdravel. Dotični raz-sajalci (3) so šli takoj sami v Kormin, to naznanit. Smrtno ranjeni je neki vojak na odpustu. Ker se večkrat take nerednosti in tepeži med mladostjo godè, smo dobili nedavno novo
thesin, da je resnična; tedaj porečemo, da kolikor bolje nazaj gremo v starodavne čase, toliko veče postave so bili ljudje. (Ho ! bo ! bo tukaj kdo zaupil : chest va nei rozz ! pa ne poslušajmo ga ; naprej !) Enohove bukve (liber Henoch), o kterih Lsveti cerkveni očaki večkrat govorijo, pripovedujejo neverjetne reči od predpotopnih velikanov, to je, od njihove strašno velike postave in sile. Og, Basanski kralj, kterega je Mojzes premagal, bilje eden izmed njih, kvasijo Judje. Kako ? ali niso vsi v potopu poginili ? Og ne, trdijo Judje. Rešil se je bil vrbi naj višje gore. Voda nad naj višjimi gorami je petnajst komolcev višje stala (1. Mojz. VH, 20), pa Ogu je le komaj čez koleno segala. Tako je tedaj ondi čakal, da se je voda zopet znižala, in on je potem še po potopu živel noter do Mojzesovili časov (pač je bil silno star! Kaj ne ?) Ali tudi ta strašno velika postava 0-gova ni bila nič proti Adamovi velikosti. Kakšen je bil tedaj Adam ? Poslušajte in strmite : Z nogama je na zemlji stal, in z glavo se je nebes dotikal ; z desno roko je lahko prejel za poldnevni, in z levo za polnočni tečaj naše zem-
žendarmerijsko postajo v Dobrovem pri Biljani. «Brici so res vroči kot njih rebula je, rekel nekdo; in res, iz nezmernosti v pijači koliko strahovitih hudobij se ne zvali! — Trta kaže po vsili Brdih izvrstno, pa kaj pomaga, več ko Bog ljudem vina dà, več nerodnosti, greha in nesreč se zgodi! Kdo tega ne ve?
v
Se to! Stari občinski zastop omenjenih občin je Štverjanskemu vikarju v svoji zadnji seji nasproti onemu dopisu 15. apr. t. 1. (v „Sočiw 1. 16.) dal enoglasno zaupnico ter sklenil v znamnje svojega visokega spoštovanju in zaupanja, da mu bode kongruo nekoliko zvišal.
Te dni t. j. 1. julija dobimo tudi novega dekana v Ločnik, še mladega v. č. g. Fr. Košuto. Veseli nas, da je zmožen slovenščine, in da bode lehko tudi slovensko se slovenskimi Brdi, posebno z narodno duhovščino uradoval. V to ime mnogaja leta na zdar!
- • I
Na levem bregu Soče. — so. junija.
Veselili smo se, ko nam je doŠla novica, da z novim letom 1875 udobimo tudi mi v Gorici naš Folium dioecesanum, kakor ga imajo y Trstu uze celih deset let. Res, da se naš Folium ne imenuje ni dioccesanum, ni C uria Episcopalis, kakor pravijo Tržaškemu, ampak Fulium periodiamo to da imé nič ne dé, samo da imamo stvar. In glej, meseca januarja smo okoli polovice meseca list udobili, meseca februarja in mar-rea tudi, toda po tem se zdi, da gre vse rakove pot. Za mesec maj smo proti koncu meseca list zagledali; junija meseca smo danas uže 30., in za junij še ga ni. Tu se je uresničilo, kar je nek dvornik na dvoru Karla Velikega v šali spregovoril, da ako reč tako naprej pojde (vsak dan je bila miza pozneje pogrnjena), bomo še le ju-tre za danas šli h kosilu. Sapienti panca! Imel bi marsikaj omeniti o tem Folium-u, zakaj nam n. pr. podajajo le same, skoraj bi djal, suhoparne sostavke o tem in onem, a ne praeprimis et ante omnia papeževe allocutiones et similia. pa normalia, acta et decreta, kakor je začel enkrat folium po malem donašati, in vsaj tako, kakor folium dioecesanum Tergestinum take stvari do-naša, ki zadevajo praktično turam animarmi etc. Da bi se vsaj tako vredoval ta list, kakor men-sibus februano et marito............Menim, da
lje. Ali je bil velikan, ali ne ? Ali ko je božjo zapoved prelomil, tedaj ga je greh tako potlačil, da je ostal le še samih petdeset vatlov dolg. — E, kaj nam tu čenčaš? mi poreče spet kdo izmed častitih bralcev ; to so kvante ! To so čenče ! pravim jaz. Judje v svoji zaslepljenosti verujejo te, in tem enake kvante ali čenče, (coeci sunt, et duces coecorum, kakor govori naš Zveličar), ker nočejo verjeti Jezusu in njegovemu svetemu nauku. Kdor za pravo vero ne mara, zabrede v nevero, in veruje take reči, ktere so več ali manj očitno abotne in tudi večkrat smešne. To vidimo pri Judih, to vidimo lahko pri onih tudi, ki se «omikane" štejejo, pa za edino zveličavno krščansko katoliško vero ne marajo. Lahko bi se dalo to z djanji dokazati, toda tiho ! Bog vé, ali ne bi tako moje čenčanje kakega sršena zbudilo, kteri bi me utegnil pikniti ? In sršenov pik je nevaren, to vemo dobro. Zatorej sklenimo tu tudi te čenče, ker in multilo qui o non deerit pecca tu m. Da ste mi vsi zdravi in veseli!
gospod urednik je pač dokaj učen, zvit, theoreticus, pa da malo vč, in zna, kaj treba in praxi, in aditali cura animarmi. Nam Goričanom je dobro znan pregovor:	Val ptui la
pratica, che la grammatica. Mi sproŠtujemo tega gospoda, posebno pa še, ker je dohtar, saj dohtarji vejo in znajo vse (scilicet !), ali v tem mu ne moremo prav dati. In pa, tako dolgo odlašati z izdanjem lista! Kam pridemo, ako se ta reč kaj ne predrugači? Omnia sine ira et studio.
Postscriptum.
Ravno sem te vrstice spisal, ko sem tudi zvedel, da je rečeni gospod vrednik dva ali tri uredne dopise (acta officiosa), nc vem, ali reči, ki so iz Rima došle, ali kaj druzega enakega, v roke udobil, naj je v Folium sprejme, in vendar nam ni nič priobčil. Kako je to ? Je li pozabil na sprejete spise, ali pa jih noče, in ni hotel v natis dati? Da jih ni hotel sprejeti, ne morem verjeti, ker ga predobro poznam (ali morebiti se vendar motim?); da je pa na nje pozabil, to ložej verjamem, ker možje, kakor on, ki so visoko učeni, pa imajo mnogo opraviti, in se z vsem pečajo, ter za vsako stvar roko stegnejo, in ne premislijo, ali bodo tudi imeli tem-pus sufjiciens, vsem rečem v okom priti, kakor vem in sem uže videl exempla, prav lahko pozabijo, in založijo reči, ktere bi imele svojo naravno pot iti. Ne vém, ali mu bodo te opazke všeč, ako mu je kdo potolmači, ker on sam slovenskega ne zna, toda resnične so, in želeti je, da se stvar v bolje spremeni ali spreobrne. Morebiti se zakasnuje folium tudi za to, ker sta samo dva, ki zanj pišeta ? Toda meseca februarja in marca je bil en sam, ki je pisal, ii> vendar se folium ni zakasnil, temveč je še poprej na svetlo prišel. Videant ergo consules ! Samo dva, ki skrbita za folium. pri toliki množici učenih (doetorum) mož, to je vendar odveč! Kaj, ako ta dva odstopita, ali se sku-jata, ali obolita? Actum est de foliol Zdi se mi tudi, da se je enmalo prc visoko začelo ; ali ne bi bilo dovolj, z malim začeti, ati Tergesti, in pozneje, ako se najde, da je mogoče, exten-dere se ulterius? Pa zadosti tega! ako grem naprej, aUn nei rózz ! % Bogom !
Ogled.
Avstrija. Naš cesar France Jožef in ruski car Aleksander sta se snidla v Eger-u na Češkem. Ruski car bi bil lahko po krajši poti vrnil se v svoje dežele, naredil je pa ovinek na ljubav našemu cesarju in tako je bilo mogoče, da sta se mogočna vladarja na avstrijski zemlji sešla. Ta shod cesarjev kaže, da so razmere med Avstrijo in Rusijo'jako ugodne, kar zamore pravegà avstrijanca iz srce le veseliti. Posebno pomenljivost vtegne ta shod imeti gledé vzhodnega vprašanja. Za Avstrijo se to vprašanje srečno rešiti za-niore le, ako se reši s porazumljenjem z Rusijo. Da bi pa minister Andrassy-kakor nekteri vladni listi poročajo-neke posebne zasluge v tej zadevi imel, zdi se saj neverjetno.
25. junija so imeli ogrski ministri pod predsedništvom cesarjevim zborovanje zastran čolne in kupčijske zveze. Sad dogovorov z našimi ministri ni znan, vendar se da sklepati, da se niso mogli porazumeti iu stvar se bo še kaj časa vlekla.
Vže zadnič omenjeni strik tkalcev v Brnu traja osem dni in ni še končau in menda ne bo tako naglo. Policija je neavstrijske delalce hotela iztirati, pa preselili so se iz mesta na deželo in postali so načelniki in voditelji celega upora. Njihov zgled so tudi tkalci na drugih krajih začeli posnemati in več ko 1500 delalcev se kuja. Iščejo raznih uzrokov to nadlogo prav raztolmačiti, pa pravega nočejo videti. Ta teden zažno volitve na Ogrskem, vladna stranka upa dobiti veliko večino svojih privržencev, vendar pa za vse volilne okraje niso še postavili kandidatov.
Do sedaj je imenovanih 627 kandidatov in sicer: 480 liberalnih, 71 skrajnih levičarjev, 65 Sennyey-eev in 11 narodnjakov.
Volitve na H r v a š k e m začnejo za prihodnji deželni zbor že 20. julija in ogrski državni zbor se snide že 20. avgusta.
Zunanje države. Pruski kralj in nemški cesar Vilhelm bo v kratkem snidcl se z našim cesarjem v Ischelmi. Nemški listi močno povdarjajo, da to pomenja stalni mir, kterega bo Europa posihmal vživala. Sploh zveza treh cesarjev daja priliko naj boljšo prihodnost upati saj dokler kaj hujšega ne pride.
Na južnem Francoskem je strašna povodenj neizmerno veliko škode naredila. Za-rad tega tudi viharne seje narodne skupščine mirujejo in vse na to dela, ravežein pomagati. Mac Mahon je šel osebno poškodovane kraje obiskat in razdelit nekoliko najnujnejši podpore. Po vsem Francoskem se nabirajo milodari. Narodna skupščina je sklenila enoglasno, naj se dva milijona frankov poškodovanim razdelita, poslanci so pa še med seboj podpisovali milodare.
Ker Španjska Alfonsova vlada in vojska ne more drugače zmagovati, zmaguje-na papirji. Vladni telegrami vselej to pripovedujejo, kar se ni zgodilo. Vse zadnjič med svet raztrošene novice o „zmagah" so sc pokazale neresnične.
„Ostenu pripoveduje iz Bukarešta med drugem:	„Pred nekterimi dnevi približal
se je bregu pri (Renici z ljudmi napoljnjen čoln. Mejno stražo so pobili in oboroženi, gotovo banditi iz Turške Bulgarije, so vdrli v vas ter jo oropali. Nastal je strašein boj med kmeti in roparji, več od njih na ob:h straneh je mrtvih ostalo, enemu so roparji glavo odrezali ter jo seboj vzeli. Hitro potem so se podali v čoln in čez Donavo na Turško stran. Pravijo, da so sedem od njih prijeli in zaprli.

Razne vesti.
+ Cesar Ferdinand je v Pragi 29. junija mirno v Gospodu zaspal. Bil je najstareji sin cesarja Franca I. pa Marije. Terezije, prin-ccsinje sicilske, 19. aprila 1798 na Dunaj i rojen. Ze od mladih let bil je jako bolehen in slaboten. 28. septembra 1830 bil je v Požimu kronan za ogerskega kralja. Pri tej priliki pokazal je svojo dobrotljivost in radodarnost ter fje od ogerskih stanov mu podarjenih 50000 cekinov deloma razdelil med ubožne srenje ogerske, deloma pa daroval jih za akademijo, ktera se je v Budapešti snovala. Leta 1832 je srečno odšel zavratnemu napadu nekega penzijoniranega stot-
nika Franca Reindla, kteremu je bil naprošeno
« i j
denarno podporo odrekel. Po smrti očetovi, 2. marca 1835, prevzel jc vladarstvo ter ustanovil državno konferencijo ; tudi si je močno prizaetb- %	|
val uravnati denarstvo. 7. septembra 1886. bil je kronan za kralja češkega ter je tudi pri tej priliki za uboge in dobrotne namene razdelil vsili 50000 cekinov, ktere so mu bili podarili češki stanovi. L. 1838, 6. sept., ko je bil kronan za kralja lombardskega, je pomilostil vse politične zločince po laških kronovinah. Pod njegovo vlado začelo se je obrtnijstvo močno razvijati, in naredilo se je mnogo novih cest pa železničnih črt. O gališkem uporu 1. 1846 pridobil je Krakovo. Ko so meseca marca 1848 na Dunaju začeli rogoviliti, moral je ministru Metternichu dati slovo ter izvoliti novo odgovorno ministerstvo in vpeljati konštitucijo. Meseca maja preselil se je vsled tega upora s svojim dvorom v Inšpruk, od kjer se je še le meseca avgusta povrnil na Dunaj. Meseca oktobra, ko so Dunajčani zopet ropotali, šel jev Olumuc ter se jc tam 2. decembra 1848 odpovedal vla-darstvu, ktero je prevzel njegov bratanič Frančišek Jožef I. Od tistihmal živel je skoro vedno v Pragi, kjer je bil njegov najlepši posel revnim in potrebnim deliti dobrote. Na tisuče in tisuče razdal je vsako leto med reveže in za dobrodelne naprave, in iz kterega koli kraja se je kdo obrnil do njega, bil je gotovo uslišan. Tudi na Slovenskem so za šole in nove cerkve v mnogih krajih od njega iu njegove žene dobili zd&tno podporo. Po vsi pravici je tedaj zaslužil priimek : „Dobrotljivi !4	.•
— Iz KviŠkega v Brdih se nam poroča, da so ondotni prebivalci v pondelek zvečer napravili pri rojstni hiši mestnega fajmoštra mons. Janeza Kumar-a prav slovesno serenado z bakljado, godbo in streljaujem. Kakor znano, je presvetli cesar po predlogu prevzvišenega našega nadškofa imenoval fajmoštra Kumar-a častnega kanonika. Ker je omenjeni prečastiti gosp. rojen Kviščan, bili so Kviščanje na to imenovanje toliko ponosni, da so — ker gospod v Gorici prebiva — pri njegovi rojstni hiši z živijo iu slava-klici iu z nagovorom bratu prečastitega gospoda izrazili, kako ponosni so in kako jih veseli, da je eden zmed njih rojakov na tako visokem in najvišem mestu poslavljenja bil vrednega spoznan. S to zadevo je v zvezi «poslano” na drugem mestu lista.
— Državni pravdnih ne sliši.— «Politik4, ki izhaja v Pragi, in po ujej «Vaterland4 na Dunaj i, donašata že dalj časa dokaze od skor neverjetnih sleparij ia goljufij nekaterih bank, kojili voditelji so ustavo verri, posebno proti nekemu grofu Hartig. «Politik4 poživlja državnega pravdnika vlado, grofa H., naj stvar preiskujejo ali pa naj jo tožijo radi obrekovanja. Zastonj, ne gane se noben ; in vender znašajo one sleparije ne tisuče, ampak milijone. Lepe reči.
— Povodnjc iu nevihte so pretekli teden hudo razsajale in neprecenljive škode in nesreče naredile. Na južnem Francoskem je vsled silnega deževauja reka Garonne prestopila bregove ter planjave in vasi na dolgo in široko podplula.
Od nekaterih vasi je komaj kako močno zidovje ostalo, od drugih le kup kainnja. Nar veči nesreča je v Toluzi. Sporočila so vedno žalost-nejša. Koliko ljudi je konec storilo, ne zamore se še prerajtati, na stotnice se jih šteje Že zdaj. Sedem okrogov je zadetih. Skoda je neprecenljiva. Nesreča leta 1835 ni bila tako
*-
v-
%
velika. — V Buda-Pešti na Ogrskem se je v •aboto oblak vdrl in lilo je več ur, kakor bi bi) 80dnji dan. Vihar je bil strašansk. Ilovnata tla so se vdrla in podrlo se je čez 200 hiš, o-koli 100 ljudi je konec vzelo. Na Češkem je po več krajih, posebno v Pragi, povodenj in toča veliko škode naredila. Tako tudi na Moravskem in po nekaterih krajih na Štajerskem.
Domače stvari.
(Birma.) Naš prevzvišeni nadškof bodo delili 8akrament sv. birme 4. julija v Gradiški, 5. jul. v Roman s-u, 6. in 7. za dekanijo Viško v Ajellu.
(Umrl) je č. g. Dominik Violani, beneficiai Ceccotti v Marianu.
(Imetje rajne. dr. Jan. Hrasta) bo se prodajalo po očitni dražbi prihodnja Četrteka 8. in 15. t. m.
(Baron Pino) je bil 24. pr. m. v Gorici in se je od tu podal v Tomin, da bi se Tominci glede šolskega prostora zedinili.
Poslano.
Predragi Kviščaui !
Ravno kar sem zvedel, da ste napravili pretekli ponedeljek zvečer moji pri rojstni hiši ba-kljado, ktero sta spremljala godba in streljanje • možnarji, in da ste tako hoteli dati na znanje Vaše veselje, ker je po nasvetu Njih prevzviše-nosti knezo- nadškofa našega Njih veličanstvo presvitli cesar Franc Jožef blagovolil odlikovati (počastiti) mene, Vašega vselej zvestega rojaka.
Skušal bi, kar je nemogoče, ako bi hotel z besedami primemo razodeti občutke ljubezni in hvaležnosti, ki se budijo v mojem srcu proti Vam, predragi rojaki, zarad skazane časti.
Ti občutki postajajo v meni še močnejši, ko pomislim, da to Vaše veselje je živ dokaz, kako visoko še zmiraj spoštujete služabnika Gospodovega, in kako močna in živa je Vaša vera. Naj liberalizem vleče na nasprotno stran, kolikor hoče, bric bo svojo duhovščino vedno v časti imel.
Sprejmite, predragi rojaki! zagotovilo prisrčne hvaležnosti in vdanosti.
V Gorici pri sv. Ignaciju 1. jul. 1875.
Vaš rojak
Ivan Kumar,
mestni fajmošter, papežev kamornik in častni kanonik.
PRODAIA pravega domačega vina.
Belo od 10 do 12 gold. vedro. Črno „ 14 „ 16	„
Dobiva se v drogeriji
§eppenhofer -jevi
na
Travniku
T
F
Tehtate«
SISTEMU !
Podpisani naznanja p. n. občinstvu, da je delalnica in zalo-
t
ga novih tehtnic (vag) po metričnem sistemu prenešena iz prodajalnice gospoda L. Clementin-a v njegovo lastno prodajalnico „Za mesnicami/ št. 408. On tudi sprejema vsaktero prenarejanje sedanjih tehtnic v tehtnice
po metričnem sistemu.
Jožef Gyra.
Za mesnicami h. št. 408.
e3
S-,
>
cj
GA
O
S-i
0) ‘J* J.	O)
M M w CS ^	a rs
03 2 a o ca	o to
% P	p
li	
■g « ° '5» s «3	o 03
w
U 0
fi ti
o
*3
>0
•H
!
_
•«T >0
'I
Sb
*0
00
f
i	cj	ej	o	«J
> ns ca P, N
03	+?
® S b c« S
i«	e	O	d	•-“!
P	g	M	—	£
a	«9	b
o?	2	^	N	s
S	O)	a
P?
CA
■NNHmmnHHMNi
u


sicer še nt bo tako brž, pač pa se nam že bliža čas žetve in
m 1 a o v e.
Mlatiči bodo dragi, to je gotovo, in se bodo vrh tega težko dobivali, žita pa bo, kakor kaže, mnogo, in ker se samo ne ondati, treba priskrbeti si že za časa drugih pripomočkov. Taki pripomočki so
ročne mlatilnice na cveke,
pri kterih ima troje, k večemu čvetero ljudi, mož-kih ali žensk, opraviti, in kterih vsaka na dan 30 do 40 mernikov žita namlati. Pri tem je zrnje že očiščeno plev, klasje do zadnjega zrnja omlačeno.
Teh mlatilnic je bilo lansko leto mnogo prodanih in kupci jih na vso moč hvalijo. Goniti in rabiti jih je prav lahko.
Lansko Mo so se prodajale po 132 gl« 50 kr«; letos pa je cena znižbna na 115 gl« v Ljublani.
Zato mislimo, da ne bo noben količkaj veči posestnik zamudil napraviti si tako koristno mlatilnico ; če pa je eden sam ne zmore, naj si jo napravije po dva, trije, štirje, tudi cele vasi ali občine skup. Da se že v enem letu splača, to je iz vsega tega gotovo, vsakemu jasno. Dajo se tudi za plačo v obrokih.
Vsi drugi poljski in kmetijski stroji se laliko dobe, ako se naroce.
Zaloga ročnih mlatilnic v Ljubljani je pri
Jož. Debevcu,
v Gradišči ob tržaški cesti liiš. št. 57.
stnik, izdavateJj in odgovorni urednik : KAliOL KOCIJANČIČ- — Tiskar : MAILJNGr v Gorici,