Severnoamerikansko kompromisarstvo in sovjetsko-kitajska strategija
V	moderni povojni dobi, ko je svet razdeljen v dva, ideološko si povsem nasprotna bloka, so se, ali bi se vsaj morala tudi načela o sožitju ali ne-sožitju med državami spremeniti. Toda, če proučimo zunanjepolitične koncepte dveh prvih velesil ZDA in ZSSR, ugotovimo, da temu ni tako, vsaj pri ZDA ne.
V	ZDA že desetletja, se pravi vse sedanje stoletje, gojijo idejo, da mora ameriška vojaška oborožitev in njena vojaška pripravljenost služiti izključno bodisi preprečevanju vojne ali pa, če že ni drugače, vojni, v kateri pa naj ne bi bilo zmagovalca; se pravi, ne zmagovalca ne premaganca.
Ta zunanjepolitični koncept je mogoče v ZDA zasledovati nazaj tja do Woodrowa Wilsona, ki je januarja 1917 pozival vojskujoče se nasprotnike v prvi svetovni vojni, naj „pristanejo na mir brez zmage.“
Tik pred severnoameriškim vstopom v drugo svetovno vojno je znani letalec Charles Lindbergh izjavil v ameriškem kongresu: „Najraje bi videl, da ne bi nobena stran zmagala.'1 Tega koncepta se vztrajno oklepa severnoameriška diplomacija v dvajsetem stoletju. Rooseveltovo formulo med drugo svetovno vojno o „brezpogojni vdaji" je treba smatrati bolj za izjemo, ki potrjuje pravilo, kakor za prelom tega ameriškega sredinskega koncepta.
Vsak severnoameriški predsednik od Trumana dalje je sprejel Wilsonov koncept o miru brez zmage. Eisenhower ga je potrdil na Koreji. Kennedy ga je potrdil v kubanski krizi, ko je pristal na ne-invazijo otoka, če bodo Sovjeti umaknili svoje rakete. Johnson se je brezuspešno trudil, da bi to doktrino uveljavil tudi v vietnamskem konfliktu. Nixon nadaljuje s tem konceptom, ko poskuša vietnamizirati jugovzhodno azijsko vojno.
Severnoameriški in sploh svobodnega sveta nasprotniki pa imajo o razvoju odnosov med državami ali bloki držav povsem drugačne koncepte. Nobena komunistična država, še manj komunistični središči v -Moskvi in Pekingu, ni omejila svoje strategije, ki bi mogla kakor kolj koristiti nasprotniku. V Vietnamu sta tako Hanoj kakor Peking formalno in dejansko proglasila idejo o končni zmagi v Vietnamu.
Severnoameriška javnost je iz različnih razlogov postala vajena komunističnih gesel o končni zmagi, tako da jih ne jemlje resno. Ameriške vlade na-
vadno analizirajo le dejstva, ne besed ter neprestano upajo, da se bo na kakšen način izcimila možnost za ameriški umik ali vsaj uredil položaj za kompromisno, mimo rešitev vietnamskega problema. (Nikakor pa se Ameri-kanci nočejo sprijazniti z mislijo, da sovjetski in kitajski komunizem, kjer koli na svetu, ne preneseta ideje o kompromisnih rešitvah in da zato vsepovsod stremita le za končnimi zmagami.
Še ni minilo trj mesece, ko je v češkoslovaški vojaški reviji „Lidova Armada" izšel članek izpod peresa nekega polkovnika Jožefa Sedlarja pod naslovom: „Vzgoja v sovraženju nasprotnika."
članek je značilen, ker je zlasti danes češkoslovaški glas — predvsem glas častnika — odmev mišljenja v sovjetski vojski. Sedlar med drugim piše:
„Koncepti, kakor so boj, sovražnost, sovraštvo do nasprotnika, imajo v terminologiji komunističnega gibanja pravičen in človečanski pomen... Tisti, ki tak boj bojujejo (za komunizem) imajo resnično zgodovinsko pravico do... učenja sovraštva proti družbenemu sistemu (kapitalističnemu) ...Vzgoja v sovraženju nasprotnika ima zato v teoriji komunistične vzgoje pre-važno mesto..."
Poudariti je treba, da medtem, ko se mora kitajski blok boriti z nasprotniki izven svojih meja, pa sovjetski blok takih bojujočih se nasprotnikov trenutno izven svojih meja nima. Težke probleme doživlja le s krotenjem svojih satelitov. Zato stremi komunistična vzgoja za sovraženjem ideoloških nasprotnikov, s katerimi ta blok ni v dejanski vojni, pač pa nasprotno Moskva sama hoče doseči celo neke vrste sporazume na različnih popriščih mednarodnega življenja.
Zato sleherni misleč svobodoljuben človek ugotavlja, kako se prepad med npr. severnoameriško politiko pomirje-vanja in sovjetsko-kitajsko politiko maščevalnega sovraštva vedno bolj poglablja, v škodo svobodnemu svetu. Težko si je pri tem misliti, da bi se mogla dva tako antagonistična sistema resnično sporazumeti kjer koli, kajti eden kakor zaslepljen razvija in skuša spraviti v življenje strategijo slonečo na kompromisu, drugi pa strategijo o končni zmagi, ki jo krepi s premišljenim vcepljanjem sovraštva.
Za Moskvo ali Peking ni „miru brez zmage". Tudi za svobodni svet je ne bi smelo biti.
Italijansko in nemško časopisje ob odpovedi Titovega obiska v Rimu
O odmevih Titove odpovedi obiska v Rimu smo v našem tedniku ponovno' pisali. Uredništvo je v zadnjih dneh dobilo nadaljnja poročila 0 tej zadevi, iz katerih je razvidno, da so se veliki italijanski dnevniki, ki so sicer vedno dobro informirani in vodijo vsak svojo linijo, pr j tem problemu vsi našli na isti črti: tipično italijansko šovinistično pisanje, v opravičilo rimskega pohlepa po slovenski jadranski obali in še dlje v notranjost.
Najznačilnejše je bilo pisanje znanih 1 „Stampe“ in „Corriere della sera", ki sta, kakor bi se bila domenila, udarila po Slovencih z enostavnim očitkom; Slovenci so šovinisfi in v njih klešče je zašel jugoslovanski maršal Tito in jim klonil. „Corriere della sera" v oporo svojim trditvam navaja tudi citate iz avstrijskih koroških listov „Kärntner Tageszeitung“ in „Volkszeitung“, katera, kakor je znano, vse prej kot ljubita Slovence.
V	„Stampa“ je zadevni protislovenski članek napisal neki Giorgio Fattori, ki poleg očitanja šovinizma Slovencem skuša razložiti vzroke odpovedi Titovega obiska italijanskim bralcem tudi z opisovanjem „kaotičnih razmer", v
katerih živi, kakor jo zaničljivo imenuje „un piccolo paese" (majhna deželica) Jugoslavija. Nadalje spravlja vse narode v Jugoslaviji v en koš, ne da bi razlikoval tudi med komunistično manjšino, ki diktatorsko vlada nad njimi in svobodoljubno večino, ko trdi, da so „Jugoslovani bili vedno vajeni živeti v nenehni krizi, milijon jih je v neprestani pripravljenosti, da planejo v gverilski boj in v ta namen hranijo orožje kar doma".
V	zadevo odpovedi Titovega obiska v Rimu in v vprašanje področja okoli Trsta se je tokrat zapletlo tudi zahod-nonemško časopisje.
Ker se Nemci z Italijani kot svojimi „zavezniki" v zadnjih dveh vojnah niso mogli posebno pohvaliti — obakrat so jim pred koncem konfliktov skočili v hrbet — tudi še danes nemško časopisje jedko piše o stvareh, ki ne zadevajo' naraVbost razvoja zahodnoevropskega prostora, temveč se tičejo izključno italijanske diplomacije. Za tako področje italijanske diplomacije zahod-nonemški tisk smatra tudi obmejne probleme med Italijo in Jugoslavijo.
Pred časom se je italijansko časopisje skušalo vtikati v mejne probleme med Nemčijo in Poljsko. Italijansko časopisje se je zlasti na dolgo in široko razpisovalo o „nujnosti dokončne razmejitve med Nemčijo in Poljsko po liniji Odra—Nisa", poleg drugih je bil v tem pogledu —- razumljivo ■—• najglasnejši italijanski časopis „Avanti“, ker je pač kot tak z mirnim srcem prisojal „socialistični" Poljski nemško ozemlje vzhodno od Odre ih Nise.
Svetovno znani zahodnonemški dnevnik „Die Welt“ se je tega ob priliki odpovedi Titovega obiska v Rimu spomnil in je izpod peresa svojega rimskega dopisnika Friedricha Meichsnerja objavil članek pod naslovom: „Madež na pax adriatica". članek zaključuje tako:
„Socialistični „Avanti“, ki je v preteklih letih pritiskal na politiko nemške zvezne republike z vso silo, naj vendar v interesu popustitve evropske napetosti spravijo s sveta problem meje na Odri in Nisi, je prišel zdaj s presenetljivo naivnostjo do spoznanja, da “čas še ni dozorel, da bi se Italija skupno z Jugoslavijo lotila tako delikatnega tržaškega vprašanja”.
Doslej smo s te strani vedno slišali, da si ne moremo zamisliti popustitve evropske napetosti brez neodložljive nujnosti definitivne razmejitve med Nemčijo in Poljsko na Odri in Nisi —
Mednarodni teden
V Egiptu se je minuli petek, 15. i. m. zaključila etapa sovjetskega vstopa v arabski svet in izključitev severnoameriškega vpliva iz te strateške dežela Bližnjega vzhoda.
„Gotovost, da bomo umrli, plaši samo tistega, ki ima slabo vest gleda svojega življenja. Smrt kot konec življenja vzbuja strah le tistemu, ki ni znal Izpolniti dni, katere mu je bilo dano živeti.**
Dunajski psihiater dr. Viktor Frankl, Aerztliche Seelsorge, II, A, 3.
Sedanji egipčanski predsednik Sadat in sovjetski predsednik Podgorny sta namreč odprla asuansko hidroelek-trično velecentralo, ki jo je začel Nasser. Egipt je pridobil nad pol milijona obdelovalne zemlje in s tem možnost za bogatejše žetve. V manj kot desetih letih bo električni tok tekel po vsej državi in odprl možnost hitre industrializacije Egipta. ZDA in Anglija sta zamudili priliko za financiranje asuanskega podjetja ter je v praznino vskočila Moskva. V Aleksandriji ima Moskva sedaj eno svojih največjih pomorskih oporišč v vzhodnem Sredozemlja.
Južno od Egipta in Sudana pa je Moskva dobila svojega posnemovalca. Med Zambijo in Tanzanijo prav sedaj z vso naglico gradijo 1900 km dolgo železniško progo. Zambija nima izhoda na morje in mora svojo produkcijo (predvsem bakra) pošiljati čez Rodezijo in Mozambique. Rodezija črncem ni naklonjena, Mozambique pa je še portugalska kolonija. Zambijska vlada se je hotela izogniti obeh držav.
Tanzanija pa je iskala finančno o-poro za progo na Zahodu in pri sovjetih. Ko je ni dobila nikjer, se je obrnila v 'Peking. Ta je priliko izrabil ter podelil tridesetletno posojilo, ki ga bo Tanzanija začela odplačevati šele leta 1980, se pravi osem let po zgraditvi proge, ki jo imenujejo „proga svobode".
Socialistična Švedska pa je v zadnjih letih začela trositi svojo valuto za podpiranje tudi komunističnih držav. Doslej je n. pr. Kubi podelila že 2 milijona dolarjev in namerava to pomoč še povečati. Poslala je denar tudi v Severni Vietnam, v Tunizijo, v Kenijo in sedaj še v Tanzanijo in Zambijo. Švedska trdi, da tako ostaja „resnično nevtralna".
Medtem se je Anglija sestala v 'Singapurju z 32. članicami svojega Com-monwealtha, da b; proučila nadaljnji razvoj britanske skupnosti. Nekatere članice so ji očitale prodajo orožja Ju-žni Afriki, toda brit, predsednik Heath je zavrnil pritožbo s pojasnilom, da je treba področje okoli južne Afrike braniti pred sovjetsko floto, ki se je pojavila v Indijskem oceanu.
Na zahodni polobli je bila pozornost sveta obrnjena spet v Urugvaj in Brazil.
Urugvajski, teroristi so ugrabili britanskega veleposlanika Jacksona in dasi je britanska vlada poslala v Montevideo svojega izvedenca, da bi pomagal pri reševanju, predsednik Pacheco Areco ni pokazal pripravljenosti spremeniti svojo odločno proti-gveril-sko politiko. Ker Tupamaros vedno bolj izgubljajo na svoji popularnosti, Pacheco Areco pričakuje žeti politične dividende na letošnjih jesenskih voli - ’ tvah v Urugvaju.
Brazilski predsednik Medici pa je spet „rešil" ugrabitveni problem tako, da-je poslal v emigracijo 70 ujetih teroristov. Toda ni dovolil potovanja v Alžir, ker baje tam pripravljajo ustanoviti „brazilsko vlado v izgnanstvu", temveč so morâli odleteti v čile.
V	Čilu je marksist Allende spet „preživel" atentat, ko so „tik pred njegovim odhodom iz predsedniške palače" odkrili nastavljeno bombo. Allende sam je izjavil, da je od 3. novembra dalje „preživel že trj atentate". Opazovalci sumijo, da te „atentate" pripravlja njegov režim sam, da bo mogel čim bolj „počistiti" državo pro-tirežimskih elementov.
V	sosednji Boliviji pa je znova propadel desničarski poskus zrušitve gra-la. Torresa. Delavstvo je spet zahtevalo „uvedbo socializma" in „razdelitev orožja", pa je previdni gral. Torres pojasnil, da se bo sicer približal ljudskim željam, toda „ne vem, ali bo to socializem ali pa bo to revolucionaren nacionalizem". Doslej se je gralu. Torresu še posrečilo zadržati ob strani bolivijske komuniste.
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBOBBBBBBBBBBBBBOBBBBBBBBBBB«
in zdaj naj bi za Trst nenadoma veljala druga merila, kakor za nemško-poljsko mejno vprašanje?"
Edini večji italijanski list, ki se je trudil ohraniti videz objektivnosti, je bil „Política", glasilo italijanske kršč. demokracije, ki izhaja v Firencah. List je namreč ugotovil, da se „rimska politika ne ravna po nasvetih, ki jih italijanski politikj dajejo drugim".
Boj za oblast med sovjetsko KP In Rdečo armado
DJILASOVA MNENJA
Pariška tedenska revija L’Express in ameriški New York Times sta objavila izpod peresa Milovana Djilasa zanimivo razpravo o razvoju odnosov med sovjetsko vojsko in sovjetsko komunistično partijo.
Djilas ugotavlja, da se bo v doglednem času zgodilo, da bo vojska v Sovjetski zvezi strmoglavila sovjetsko KP z njenega vodilnega položaja.
Djilas meni, da se sovjetska KP in sovjetska vojska že danes borita za vodilno mesto, vendar pa po njegovem mnenju takšno stanje ne bo dolgo tra-jalp.
Nihalo na tehtnici se bo sčasoma nagnilo na stran vojske, kajti „partijska ideologija in njena ustvarjalna rodovitnost sta že zdavnaj začela nezadržno drseti z vrhunca navzdol.1«
Najbolj razvidna skupna oznaka „novega razreda", ki vlada danes v Sovjetski zvezi je, da je konzervativen, pi-
še Djilas, in trepeta pred i možnostjo sleherne vrste spremembe iz strahu, da bo z njo pomeden s površja zemlje.
Partijski aparat ne more več vladati, ne da bi dajal koncesije pri izvrševanju oblasti predvsem najvišjim vojaškim častnikom. Njihova moč sloni na modemi tehniki ter vsi nedavni sovjetski zunanjepolitični uspehi izhajajo iz Rdeče armade, piše Djilas.
Disidentske in politične skupine rastejo kakor gobe po dežju v Sovjetski zvezi, dodaja Djilas, in dasj trenutno nimajo izgledov na uspeh, niso zato nič manj važne v boju za oblast, ki je začel premikati sovjetsko družbo v desetletju, ki ga začenjamo.
Djilas je pisal o odnosih med sovjetsko 'KP in sovjetsko vojsko. Mnogi se sprašujejo, koliko je za njegovim pisanjem skritih mnenj 0 odnosih med jugoslovansko KP in jugoslovansko vojsko.
Le življenja in dogajanja v Argentini
Y	NAPETEM PRIČAKOVANJU
V	ponedeljek prvega februarja se uradno prične zasedanje paritamih komisij, to je predstavnikov delavstva, vlade in delodajalcev, ki jim je določiti v prvi vrsti procente povišice delavskih plač za vsak gremij posebej. Pogajanja se morajo po zakonu končati v dobi dveh mesecev, se pravi pred 31. marcem, kajti s prvim aprilom stopijo v veljavo sklenjene povišice. Kljub delavskim zahtevam (v nekaterih primerih celo grožnjam) in kljub strogi tajnosti, izgleda, da je vlada določila kot največjo možno povišico v tem prvem roku 16%. Več kot to, po mnenju strokovnjakov ekonomskega ministrstva za enkrat ni mogoče, če hočejo preprečiti še hujšo inflacijo, kot jo že sedaj doživljamo.
Zasedanje paritamih komisij pričakujejo napeto vsi sektorji. Tam se bo odločila bodoča politika delavskega gibanja, politika, ki se opira doslej zlasti na zahteve po boljšem zaslužku. Delavci, katerih položaj ni rožnat, težko pričakujejo povišic, vlada pa upa, da bo vsaj v teku 'prvega meseca pogajanj vladal socialni mir. Mir, ki je bil že skaljen prav v teh dneh, ko so delavci avtomobilskega kompleksa FIAT-Con-cord v Cordobi zasedli obrate in v njih
RAZSTAVA 'UMETNOST NA TLEH JUGOSLAVIJE SKOZI STOLETJA" V PARIZU
V letošnjem februarju bodo v pariški Veliki palači (Grand Palais) odprli veliko razstavo Umetnost na tleh Jugoslavije skozi stoletja. Pariški javnosti bo predstavljenih nad 100 jugoslovanskih likovnih umetnikov.
Od slovenskih umetnikov so v ta izbor vključili po eno delo G. A. Kosa, Preglja, Meška, Bernika, Stupice, Tršarja, Debenjaka, Makuca in drugih. V tem reprezentativnem prikazu bo tudi delo mariborskega kiparja Slavka Tihca, docenta ljubljanske Akademije za L-kovno umetnost.
Celotna pariška razstava bo obsegala okrog 600 eksponatov. Predsednik organizacijskega odbora je akademik dr. Franc Stele.
NASTOPAŠTVO
Jugoslovansko gospodarstvo je, kot pravijo sami doma in opazovalci po svetu, na psu. Dolgovi se večajo, uvoz se veča, plačilna bilanca je vedno ne-gativnejša, govore o nujnosti stabilizacije in o gospodarski reformi.
Kjub temu pa v Jugoslaviji ne manjka nastopačev, od Tita navzdol. Vozijo se v širni svet in zapravljajo denar. Eden zadnjih primerov jugoslovanskega nastopaštva je filmski igralec Slobodan Perovič. Ta mož se bo s svojim sne-mateljem eno leto potepal po svetu, kjer bo po vseh deželah z očmj in kamero, ki io bo upravljal snematelj, iskal — najlepšo sprehajalko. p0 enem letu potepanja bodo v Beogradu izbirali, po izbiri pa povabili najlepšo sprehajalko v Beograd. Vse —• sprehod po sveto, snemalca, predvideno gala predstavo z
pridržali talce.
Cordobska dogodivščina, kj se je pričela v četrtek, 14. t. m., je razburila duhove, in sicer bolj v Buenos Airesu kot v sami Cordobi. Zvezna vlada je takoj ukazala cordobskemu guvernerju, naj strani primora k pomiritvi, kajti v nasprotnem slučaju bo provinca proglašena kot zasilno področje, ki bo prišlo pod vojaško oblast. Na srečo je guber-nerju dr. Basu uspelo pregovoriti stranke in mir se je vrnil. To se je posrečilo zlasti, ker ostali cordobski gremiji upornim delavcem v Fiat, ki jih vodijo sindikalisti ultralevičarske SITRAC, niso hoteli dati podpore. Osebno prijateljstvo guvernerja z raznimi sindikalisti je tu igralo važno vlogo. Dr. Bas je bil namreč prej advokat raznih gremijev.
Na političnem polju pa za letošnje leto tudi pričakujejo razne novosti. Najprej se je mnogo govorilo, da bo federalna vlada zamenjala večje število vojaških guvernerjev ter na njihova mesta postavila ljudi, ki so v preteklosti že kdaj na tistih mestih opravili uspešno vladanje. Torej neke vrste priznanje „bivšim" pozitivnim politikom. Po dragi strani pa opazovalci pričakujejo, da bo glede institucionalnega izhoda letos padla odločilna beseda: volitve naj bi bile menda v dobi dveh let.
lepoticami pa plačujejo jugoslovanska podjetja, ki verjetno po novih ukrepih že nimajo več težav s stabilizacijo..
ŠTUDENTJE ZA DOKTORSKI NASLOV
Že pred leti so diplomantom medicinske in stomatološke fakultete odvzeli doktorski naslov in so odslej le zdravniki. iS tem pa se študentje' niso sprijaznili in se bore za ponovno uvedbo naslova doktor medicine (dr. med.).
V	ta namen so se zbrali predstavniki študentov medicine in stomatologije h Vse Jugoslavije na Reki, kjer so razen aktualnih vprašanj medicinskega in stomatološkega pouka predvsem razpravljali o reviziji zakona o strokovnih nazivih in akademskih stopnjah, člani koordinacijskega odbora so se. v ' imenu svojih študentskih organizacij soglasno odločili prečitati 12. januarja na vseh medicinskih in stomatoloških fakultetah odprto pismo zvezni skupščini, v katerem zahtevajo naglo ureditev problema, zaradi katerega ni bilo dvignjenih 12 tisoč diplom.
„DEŽELA SMEHLJAJA“
Tržni inšpektorji so ugotovili, da so številni mesni izdelki raznih jugoslovanskih tovarn suhomesnatih izdelkov izdelani iz dokaj skrivnostnih sestavin.
V	salamah in klobasah so odkrili nedopustno velik odstotek goveje „podpla-tovine", svinjskih kož, kit in manjvredne drobovine. Zato je eden inšpektorjev predlagal, naj bi te izdelke poslej imenovali „Dežela smehljaja". V eni ariji te operete je namreč refren: „Kaj pa tu notri je — nikomur nič mar!"
ESLO VENIA LIBRE
BUENOS AIRES 21. januarja 1971
Realizem na poti naše skupnosti
Južna polobla v mesecu januarju in februarju prinaša ljudem počitnice, da lahko po trudapolnem letu vsaj nekoliko počijejo, in si pridobe moči za nadaljnja dela.
Tudi v našj skupnosti se počitnice poznajo, pa ne le poletne. Izgleda, kot da se je celotno delovanje nekoliko zaokrožilo, da je prešla ena doba in nastopa druga. Obletnice, ki smo jih do še nedavnega obhajali, so postavile po človeškem štetju mejnik. (Petindvajset let našega zdomstva smo obhajali lansko leto, četrt stoletja naše narodne tragedije. Postali smo ob tem mejniku, se zamislili v preteklost, dostojanstveno počastili slovenske žrtve za vero in svobodo. Sedaj pa se pred nami odpira novo obdobje in pripravljeni moramo biti. Nastopa čas, ko moramo iz trenutne zamaknjenosti preiti v še večje delovanje, kot doslej: čas in o-koliščine tako zahtevajo.
Počitnice. Mnoga društva in organizacije, domovi in skupine so že pred koncem leta zamenjale svoje odbore. Čez kratko časa bodo to storile še o-stale. Načrti, delo... Kako bo vse to uspelo ?
Ko pa se pripravljamo za bodoče delo, ko snujemo načrte, moramo nujno gledati pot in cilj naše skupnosti. Kaj skupnost ima in kaj ji manjka. Bistvenemu delovanju, od katerega ne moremo odstopiti kot idejno politična emigracija, to je borba za ideale slovenstva in krščanstva, moramo prisloniti še ostala delovanja, da se bo skupnost kot eno telo razvijala do svoje popolnosti. Težiti moramo k popolnemu razvoju vseh zmožnosti, ki jih tako skupnost kot posamezniki čutijo v sebi. In te zmožnosti moremo in moramo uporabiti za dosego ciljev, ki k njim težimo.
Na tej poti pa je potrebno, da pogledamo resnici v obraz, da odkrito priznamo vse napake, ki so bile doslej storjene, da ne zapremo oči pred težkimi zaprekami, ki stojijo na naši poti, da končno usmerimo delovanje tako, da te napake in ovire premostimo in preko njih okrepljeni nastopimo pot našega poslanstva.
Ne zanikajmo raznih težav v naši skupnosti, ki jih vsi poznamo: najprej pomanjkanje edinosti. Ne poustrojeno-sti, ki je vselej škodljiva. Manjka nam zavesti, da vsi delamo za isti ideal. Če nas ta misel prepoji, če jo bomo čutili z razumom in srcem, potem bomo tudj dovolili da ostali drugače mislijo. Vsi moramo, čeprav po različnih poteh, čeprav uporabljajoč različna sredstva, delati za izvedbo skupne naloge: ohranitve slovenstva in krščanstva v skupnosti in narodu, za svobodo in bodočnost našega naroda. 'Pustimo že vendar osebna nasprotja, proč s sumničenjem in obrekovanjem. Kdor ni zmožen na oltar domovine postaviti toliko dobre volje, da razume kot človeka vojaka ki stoji na isti fronti, ta je bolje da fronto zapusti.
Manjka nam tudi že požrtvovalnosti. Precej, preveč smo zapadli materializmu. Na delu vidimo premnogokrat iste obraze, ki utrujeno in včasih obu pano gledajo bodočnost. Temu je vzrok zlasti okolje, v katerem živimo; svet, ki teži za tvamimi dobrinami in kaže hrbet vsakemu naporu in žrtvovanju. In še in še je težav...
In potem, naša bodočnost; naša mladina, o kateri tako radi govorimo in pišemo, in se navdušujemo... in se bojimo. Ne delajmo si utvar, da nas bodočnost ne bo presenetila. Mladina bo dobra, delavna, požrtvovalna, slovenska in krščanska v kolikor bo taka skupnost, v kateri bo zrasla. Mladina bo nastopala edina, v kolikor danes skupnost nastopa edina. In kako nastopa ■ danes skupnost ?
¡Seznam in misli bi se lahko vlekle v nedogled. A ni potrebno. Vsak zase Ve, kje mu je poprijeti, kje popraviti, kaj storiti. In v kolikor je še moža in Slovenca, bo to opravil, dobro opravil.
Za konec še želja, ki je bila napisana na neki novoletni voščilnici: „V novem letu želim mnogo idej — novih
ODGOVORNO POLITIČNO DELO JE STVAR RAZUMA, NE STRASTI
Nobenega dvoma ni, da se Jugoslavija nahaja v prostoru, do katerega ima velik interes Sovjetska zveza, ki bi rada vsaj del tega ozemlja spravila pod svoje vplivno področje. Nixon pa je pri obisku Beograda in Zagreba tudj na svoj način povedal, da si ZDA ne bodo pustile enostavno preprečiti pristop do tega tako občutljivega dela jugovzhodne Evrope. V Zagrebu je Nixon zaključil svojo zdravico z besedami: „Hrvat-ska bo vedno živela. Jugoslavija bo vedno živela. Živela Jugoslavija! Živela Hrvatska!“
Pri takem stanju in ob upoštevanju jaltskega dogovora, moremo reči, da končna odločitev na jugoslovanskem prostoru še ni padla. Tako Sovjetska zveza, kakor ZDA sta skrajno previdni in nobena noče napraviti take radikalne poteze, da bi izvala tekmeca. V tej negotovosti pa je jasno to, da bi odločitev padla v prid Zapada, če bi odločali narodi Jugoslavije. ¡Saj ni skrivnost, da so doma celo mnogi tisti, ki so v opoziciji proti komunističnemu režimu v Jugoslaviji, mnenja, da je boljše, da Tito ostane čimdalj, ker predstavlja danes manjše zlo kot eventualna okupacija po Sovjetski zvezi, bodisi enega dela, ali celotne Jugoslavije.
Priznamo, da je v političnem življenju treba marsikaj tvegati in da je treba včasih po temeljitem premisleku in upoštevajoč vse možne kombinacije napraviti tudi drzno potezo. Toda skok v negotovost v politiki ni drznost, ampak neodgovornost. Svetovati lastnemu narodu, da naj gre na pot, ki ga vodi v nesrečo, je pa več kot neodgovornost.
Pri tem razmišljanju nam prihaja pred očj predvsem tista skupina Hrvatov, ki jo vodi dr. Jelič in se je odločila za to, da-prostovoljno zamenja sedanji jugoslovanski komunistični režim s sovjetskim. Mnogim se zdi to neverjetno. Tudi marsikak naš bralec je skeptičen m dvomi v resničnost teh poročil. Zato objavljamo danes, kaj govori dr. Jelic na svojih zborovanjih po (Severni Ameriki, ko propagira samostojno hrvatsko državo pod protektoratom Sovjetske zveze. 6. decembra 1970 je dr. Jelič v Clevelandu v svojem govoru razvijal sledeče glavne misli:
„1. Vsi Hrvatje, naj žive doma ali kjerkoli na svetu, morajo opustiti vse ideološke razlike in se posvetit; pripravi za usatnovitev samostojne Hrvat-ske države.
2. Svet je danes razdeljen na dve sferi. Tudi mi Hrvatje se bomo morali
nasloniti na eno teh dveh sfer in tam iskati pomoč in zaslombo za naše cilje. Ker že 25 let zaman trkamo na vrata Zahoda za tozadevno pomoč, smo se obrnili na Sovjetsko zvezo. Dobili smo odgovor, da imajo ¡Sovjeti interes na razbitju današnje Jugoslavije in da so nam pripravljeni pomagati.
3.	Iskati moramo pomoč tam, kjer jo dobimo. Sovjet; so prepričani o koristnosti razbitja Jugoslavije in ustanovitvi neodvisne hrvaške države.
4.	Ves čas po zadnji vojni je bil Washington gluh za vse naše predloge in prošnje. Šele ko smo se obrnili na Moskvo, so se začeli zanimati za nas.
5.	Imamo zveze s hrvatskimi komunisti, ki odklanjajo beograjski centralizem in so nam pripravljeni pomagati. Vsakemu hrvatskemu komunistu, ki se bo pridružil nam in nam bo po svojih močeh pomagal, bo vse odpuščeno.“
Tako je govoril Jelič svojim poslušalcem. Priznal je, da brani tisto, kar je v interesu Sovjetov. O usodi Hrvatov, če bi zmagala njihova teza, pa ni govoril. Gotovo ni pozabil na 4. november 1956, ko so prišle v svet zadnje besede tajne radijske postaje svobodoljubnih Madžarov, medtem ko so drveli po budimpeštanskih ulicah sovjetski tanki. Tale je bil klic in to zadnji klic te postaje: „Narodi sveta! V imenu pravičnosti, svobode in načela dolžnosti deianske solidarnosti, pomagajte nam! Ladja se potaplja, luč ugaša, senca, ki pada preko madžarske zemlje, je vsako uro temnejša. Poslušajte naš krik. Pridite in podajte nam bratsko roko! Rešite nas! Pomoč! — ¡SOS — Rešite nas! Bog z vami in nami!“ To je bil zadnji krik po rešitvi, po svobodi 4. nov. 1956 ob 14 uri in 34 minut. Roke v pomoč ni bilo. Tema je zagrnila Madžarsko.
Še bliže nam je čehoslovaška. Kako hitro se ie spremenila Dubčekova pomlad v trdo in mrzl0 zimo.
Odgovorno politično delo je stvar razuma, ne strasti. Kadar prevladuje strast, je nesreča pred vrati. Tega naj bi se zavedali vs; Hrvati Jeličevega kova. Pa tudi Srbi naj bi prišli vendar enkrat do spoznanja, da naj s centralizmom in željo po nadoblasti ne tirajo neodgovornih posameznikov in skupin v samomorilne akcije. Priznanje enakopravnosti vseh narodov Jugoslavije je edino odrešilno za srečno bodočnost teh narodov. To velja tudi za Srbe.
M. S.
MIRKO KUNČIČ
Ob Mauserjevi knjigi Na ozarah
I.
Morda se bo ta al; oni nekoliko prenapeti izobraženec spodtaknil ob mojer imenu in v svetem ogorčenju zarohnel „Kaaaj ?! Zdaj se bo vsak majhnič :ri nil med kritike. Nezaslišano!“ če bi bilo to res —• namreč to, da se „rinem“ —. bi skesano povesil glavo, se potrkal na prsi in rekel: Moja krivda, moja velika krivda! Ker pa to ni res, se neprizadet veselim zlatega božjega sonca.
Pokojni France Marolt, velik original, robat do skrajnosti in mehak do nežnosti, znani folklorist in nepreko-sljivi pevovodja nekdanjega Akademskega pevskega zbora v Ljubljani, se je nekoč po končanem koncertu v U-nionsk; dvorani strašno razjezil med glasbenimi kritiki v „Slovencu“, „Jutru“ in „Slovenskem narodu“. — „Ti dlakocepci hočejo učiti mene! Drugo leto jih ne bom več povabil na koncert“, je žolčno izbruhnil.
In res. Drugo leto je storil tvegan korak: povabil je na koncert dv nestrokovnjaka: pisatelja in časnikari? Ludvika Mrzela od „Jutra“ in moio malenkost od „Slovenca“. Pred koncertom nama je z vzvišenim tonom daial napotke: „Vidva se razumeta na glas-
idej.“ Torej živega dinamizma, ki naj v iskanju vedno novih poti in načinov, vodi našo skupnost v edinosti in bratstvu, svojemu poslanstvu naproti.
bo in na petje kot zajec na boben. Zato ne pričakujem od vaju kake strokovne kritike; napišita samo svoje kulturne vtise“.
Vedela sva s kolegom, kako zahteven in spodtekljiv je France Marolt, zato sva se potrudila in „dala vse iz sebe“. Nikoli zadovoljni France Marolt je bil s poročiloma tako zadovoljen, da naju je povabil v Unionsko klet. Tam naju je robavs pokroviteljsko pohvalil: „Tudi slepa kura zrno najde!“
Zakaj to navajam? Zato, da dokažem, da ima tudi kak nestrokovnjak pravico o kaki knjigi napisati — svoje vtise. Kratkomalo: tale pisana reč ni nobena ocena, marveč — navaden podlistek. Strokovno oceno prepuščam poklicanim in izvoljenim.
S pisateljem Karlom Mauserjem sva si takorekoč najožja rojaka: on je doma na Bledu, tam, kjer so nebesa pod Triglavom, jaz pa v Lescah pri Bledu. Razlika mod nama je le ta: on se je kot pisatelj-gomik povzpel na vrh, jaz sem pa kot pisatelj-negomik ostal spodaj. Osebno sem se z Mauserjem seznanil šele lani, ko je iz Sever-le Amerike priletel v Argentino in me obiskal na domu. Bogve kaj psihologa ni v meni, toda toliko ga je, da sem takoj dognal, da je pisatelj Mauser izgrajena osebnost in kremenit značaj.
Ola de agresiones en Rusia
Los recientes juicios contra ciudadanos judíos en la Unión ¡Soviética, dos de los cuales fueron condenados a muerte, aunque luego se les conmutara la pena, despertaron justa indignación en todo el mundo. Las protestas fueron particularmente violentas en los Estados Unidos, donde miembros de comunidades judías organizaron grandes manifestaciones contra el régimen soviético.
Como respuesta por tales hechos, una ola de agresiones ha comenzado en Rusia, donde los norteamericanos, residentes en Moscú, han debido improvisar medidas de defensa propias, ante actos de vandalismo y hostigamiento. En efecto, numerosos automóviles han sido destruidos, dañadas las propiedades de norteamericanos y amenazados diplomáticos y periodistas. Lo peor del caso es que, según opinión de observadores y diplomáticos de otras nacionalidades, los grupos de vándalos están integrados por los propios agentes gubernamentales. El Kremlin viola así, como ya lo hiciera tantas veces, las más elementales normas diplomáticas y de convivencia internacional.
Val napadov v Sovjetski zvezi
(Procesi, ki so se pred kratkim vršili v Sovjetski zvezi proti državljanom judovskega pokoljenja, med katerimi sta bila dva obsojena na smrt, čeprav so jima potem kazen zamenjali, so povzročili pravično ogorčenje po vsem svetu. Protesti so bili zlasti siloviti v Združenih državah, kjer so člani judovskih skupnost; organizirali velike manifestacije proti sovjetskemu režimu.
Kot odgovor na to se je v ¡Sovjetiji pričel val napadov, kjer s0 Sevemo-amerikanci, ki prebivajo v Moskvi, morali podvzeti ukrepe samoobrambe, spričo vandalizma in strahovanja. Več avtomobilov je bilo razbitih, poškodovane so bile lastnine Amerikancev; grožnje so bile izrečene proti diplomatom in časnikarjem. Najhujše je to, da so po mnenju tujih opazovalcev in diplomatov drugih narodnosti te vandalske tolpe sestavljene iz lastnih vladnih agentov. Kremelj tako ponovno krši, kot je že tolikokrat storil, najosnovnejše diplomatske norme, kakor tudi norme mednarodnega sožitja.
Samozavestno in pogumno gre preko vseh ovir začrtanemu cilju nasproti. Ob prvem srečanju z njim si marsikdo težko predstavlja, da se za tem neprisiljenim vedenjem, za to še kar deloma robato gorenjsko govorico, za to zunanjo preproščino skriva — velik pisatelj.
Ko je pred leti izšla v založbi SKA prva Mauserjeva knjiga Jerčevi galjoti, je bila sprejeta z deljenim mnenjem. Neki kritik na ¡Primorskem, ki očitno plava v najvišjih sferah, je ob tej knjigi Mauserja prezirljivo imenoval „ve-čemičarja“. (Kakor da bi bila sramota, napisati kaj za Mohorjevo družbo, k; je desetletja vzgajala, učila, izobraževala naš narod in budila njegovo narodno zavest!) To omalovaževanje pisatelja, ki si je v svojih večernicah pri Mohorjevi v Celovcu upal lotit; najkočljivejših problemov naše vas; (npr. Jr a s kukavico), katerih si pred njim ni upal lotiti nihče od njegovih sodobnikov in pisateljev naše polpreteklosti, me je pogrelo. Napisal sem obširno pismo tedanjemu predsedniku SKA, v katerem sem med drugim napovedal, da bo SKA „večemičarja“ Karla Mauserja še prosila, da ji bo kap napisal, ker ne bo imela na razpolago drugih rokopisov. To se je zgodilo. Karel Mauser je ravnodušno pogoltnil omalovaževanje, se začasno odpovedal svoji velik; ljubezni — Mohorjevi družbi v Celovcu, in napisal trilogijo Ljudje pod bičem. 'Podeljena mu je bila častna nagrada za to veliko delo vprav tam, kjer ga je prej nekdo prezirljivo imenoval „večemičarja“. Tako je izpričal, da v njegovi duši gori plamen, ki še dolgo ne bo ugasnil.
Najnovejša knjiga 'pisatelja Karla Mauserja, ki je izšla pri Slovenski kulturni akciji, je 25. Mauserjeva knjiga. Ima značilen naslov Na ozarah. Tako plodovitega pisatelja bi težko našli celo doma, kjer imajo pisatelji na razpolago bogate založbe in dobijo za svoje stvaritve tudi lepe honorarje. Pisatelj Mauser se je, kakor znano, v svoji velikodušnosti in gorečnosti za Mohorjevo družbo v Celovcu, odpovedal vsem honorarjem. To je višek idealizma človeka, ki si kot navaden delavec z brušenjem svedrov v tovarni v ¡Severni A-meriki služi kruh zase in za svojo družino.
Knjiga Na ozarah je zbirka črtic, ponatis iz Ameriške domovine, Zbornika Svobodne Slovenije in Koroške kronike v Celovcu, črtice je preudarno zbral in uredil Janez Sever, knjigo pa opremil arh. Marijan Eiletz. Pisatelj je tej knjig; napisal napotilo: „Kot slikice, ki sem jih kot otrok slikal na gladko stran suhega lubja, takšne so tele v tej knjigi. -Preproste, kdaj otroško naivne, včasih bridke, s trnom v srcu. Pisal sem jih v baraki, nekatere že v času, ko sem na tujih tleh v svojih otro-
cih gledal svoja otroška leta. V nekaterih je domotožje, v nekaterih obup revolucijskih dni — v vseh pa je dom in spomin in ljubezen do dobrega življenja. —• Na ozarah. Prostor, ki je blizu ljudem. Prostor, kjer je človek kljub temu lahko sam in sta zemlja in nebo varuha trav, klasja in miru.“
Morda se bo našel kritik, ki bo to knjigo, v kateri so zbrane res skoraj samo drobne stvari, imenoval drobtin-carstvo. Spomnimo se, kako so včasih naše matere pobožno pobirale s tal drobtinice, ki so padale z blagoslovljene božične al; velikonočne potice. Tako tudi nobena drobtinica z blagoslovljene Mauserjeve mize ne sme iti v izgubo.
Kako bi jaz označil vsebino te dragocene Mauserjeve knjige? Takole: to so bežni prebliski in utrinki Mauserjeve bogate, dovzetne duše, ki je neločljivo povezana z domačimi ozarami in z mladostjo, ki je bila včasih bridka, včasih vedra. Toda ti bežhi prebliski in utrinki prižgejo v človeku luč, ki še dolgo gori.
Knjigo sem v eni sapi prebral že pred dnevi. Posodil mi jo je dr. Tine Debeljak. Kako bi mogel — pohre ju-bilado! — kupovati vse knjige, ki izidejo v tujini. Zdaj knjige nimam več, zato tudi nimam več pregleda čez posamezne črtice; v živem spominu pa so mi ostale vse. Najbolj všeč so mi črtice — to je pač moj osebni okus, — ki jih je Mauser posvetil najmanjšim dušam, najrevnejšim, najnebogljenej-šim — pohabljenim beračem. Kot u-smiljeni Samarijan se sklanja globoko k njim in jim kot brat bratu iz/svoje dobrotne duše govori tako prisrčno, da se človeka dojmi do ganjenosti.
Pa pisatelj Mauser v teh črticah nima samo „trna v srcu“, kakor prav; v uvodu; beseda mu včasih tudi v živahnosti razigrano zapoje. Kdo se ne bo, ki bo to knjigo bral, od srca nasmehnil anekdoti o pok. pisatelju dr. Ivanu Preglju, ki jo je Mauser nanizal v neki svoji črtici. Naj to anekdoto povem po svoje, ker originala nimam več pri roki: Dr. Ivan 'Pregelj je šel na božjo pot na Brezje. Na Beraškem klancu, kjer so ob cesti v romarskih dneh navadno sedeli berači, kazali svoje pohabljene ude in prosili milodare, je dr. Ivan Pregelj omagal. Al; je omagal od dolge romarske poti ali od žgočega sonca, ali omamljen od 'žlahtne vinske kapljice, tega nam Mauser ne pove. Kratkomalo: dr. Ivan Pregelj se je utrujen zleknil v travo kraj ceste. Klobuk je še v spanju krčevito držal v roki. da bi mu ga kdo ne ukradel. Ko se je prebudil, se je neznansko začudil: usmiljeni romarji so mu nametali v klobuk vse polno svetlih kronic, misleč, da je berač.
(Bo še)
PO tPOSTNEU SVETU
Košarkarska ekipa Olimpije, ki v državnem prvenstvu s pomlajeno ekipo še ni dosegla posebnih uspehov, je v drugem kolu za pokal evropskih prvakov v Wroclawu premagala poljskega prvaka Slask s 14 točkami razlike s 74:60 točkami. V Ljubljani pa je Olimpija izgubila s 94:89 ter se kljub porazu uvrstila v četrtfinale.
Slovenska moška telovadna vrsta, ki je nastopila zelo okrnjena, je v Lindau nepričakovano doživela poraz z reprezentanco Bavarske. Prvo mesto je zasedel Janez Brodnik, ki je zbral 55,70 točk. Bavarci so zmagali z 269,30 proti 267,55. Za Slovenijo so nastopili Brodnik, Kuessel, Šrot, Šoštarič, Nastran in Plestenjak. Vrsta je bila okrnjena, ker je Cerar bil na Japonskem, Vratič pa ni mogel tekmovati zaradi poškodbe, ki jo je staknil v Kanadi, Kersnič pa ni mogel na pot zaradi študijskih obveznosti.
Predsednik Mednarodnega olimpijskega kom'teja Avery Brundage je spet obtožil vrsto vrhunskih alpskih smučarjev, da so kršili amaterska pravila in da ne bodo mogli zaradi tega nastopiti na olimpijskih girah v Sapporu na Japonskem. Gre za okoli 40 smučarjev, od katerih naj bi večina s svojim imenom skrbela za reklamo smučarske o-preme, manjša pa naj bi za honorar poleti vodila smučarske šole v ZDA. Tako se je spet začela „vojna“ med MOK in Mednarodno smučarsko zvezo, ki dovoljuje propagando smučarske o-preme.
Smučarska štafeta v postavi Mlinar, Korštajn, Bavce in Kobilica je v prvem nastopu v St. Moritzu v Švici na progi 4x10 km dosegla 9S mesto. Nastopilo je 17 štafet, zmagala pa je Švica pred CSSR in ZR Nemčijo.
Smuški skakalci so se pripravljali za letošnjo sezono skupaj z ekipo ČSSR v Sipindlerovem mlinu. Na zadnjem tekmovanju pred odhodom na tradicionalno novoletno avstrijskonemško turnejo je zasedel Zajc 6. mesto.
V Val dTsere je Avstrijec Karl Cor-din prekinil serijo francoskih zmag v : ačetku sezone alpskih smučarjev. Cor-din, Specialist za smuk, je na 3900 m dolgi progi za pol sekunde prehitel
SLOVENCI
ZDA
Pismo iz Združenih držav
Huntington, 4. januara 1971
Cenjeno uredništvo Sv. Slov.!
Ni še dolgo kar sem se oglasil v Svobodni Sloveniji. Danes sem se o lio čil, da zopet nekaj napišem za valj bralce. Božični in novoletni prazniki so za nami. Zadovoljno smo jih obhajali. Vsa narava je bila odeta v belo bar • vo, sneg je pokrival meter zemljo, da se pod njo odpočije in spomladi na no-
največjega favorita sedmega smuka za pokal Henrija Oreillerja, Francoza Or-cela. Na štartu je bilo 94 tekmovalcev, na cTj jih je prišlo 84. Slovenci Gazvoda, Jakopič in Gašperšič so zasedli
68.,	77., in 78. mesto.
Jesenski prvak I. jugoslovanske nogometne lige je Partizan iz Beograda s 25 točkami. Partizan ima točko naskoka pred Hajdukom, ki je v zadnji tekmi jesenskega dela v Ljubljani_ z Olimpijo igral neodločeno 0:0. Olimpija je na kar dobrem 6. mestu z 18. točkami. Slabše se godi letos Mariboru, ki je zdaj šestnajsti, torej na zadnji stopnici, ki še zagotavlja obstanek v ligi.
V drugi nogometni ligi zahodne skupine vodi lanski prvoligaš Rijeka, ki je v 15 kolih zbral 24 točk, eno več kakor Rudar iz Prijedorja. Trije slovenski predstavniki so na solidnih mestih: Železničar iz Maribora je 6., Ljubljana osma, Mura iz Murske ¡Sobote pa deseta s 16, 15 in 13 tačkami.
Na drugem republiškem namiznoteniškem turnirju v Kranju je zmagal mladi Žekš iz Murske Sobote brez po sebnih težav, pri članicah pa je osvojila prvo mesto Martinčeva po težki borbi z Jelerjevo, katero je premagala s 3:2.
Kitajski namiznoteniški igralci so tudi na zadnjem srečanju v svoji turneji po Jugoslaviji premagali v ¡Subotici jugoslovansko moško ekipo s 5:3, žensko pa s 5:1. Junak srečanja je bil Stipančič, ki je odpravil vse tri tekmece, med njimi tudi svetovnega prvaka čuang Ce Tunga z 2:1.
/■u dmforo volji o
že dvajset let
„Veš sine, pred dvajsetimi leti sem tudi jaz hodil v šolo.“
„Res? 'Sedaj razumem, zakaj mi je učitelj rekel, da ni bilo na tej šoli že dvajset let takega tepca kot sem jaz.“
Opekel se je
„Spoštovana gospa, zdite se mi prav tako mlada kot vaša gospodična hči.“
„Prav žal mi je, a gospodična hči sem jaz.“
Starost
Vlomilec potoži drugemu vlomilcu:
„Počasi bom moral pustiti delo. Star postajam.“
„Res?“
„Res. Včeraj sem po pomoti vlomil v lastno stanovanje,“
Vprašanja
„Če pridem domov pred deveto, me vpraša žena: Kje si bil? Če pa pridem po devetih, me vpraša: Kje si pil?“
OD DOMA
Kaj mislite, kdo je največji šaljivec vseh časov in zakaj ? 'Pavliha, ker trdi da je list za pametne Slovence, pa izhaja doma.
¡Spodmaknili so mu stolček, pa je padel v naslanjač.
Eni imajo v nogavicah denar, drugi pa luknje.
Demokracijo pokopljejo na državne stroške. Nedemokracija pa živ j na državne stroške.
Nekaj je le dobrega pri naši množični zaposlitvi žensk: namesto možu lahko šefu razkladajo, kako se življenjski stroški višajo in da potrebujejo več denarja.
Suženjstvo smo odpravili. Kdaj bomo pa odpravili lakajstvo?
„Mi Slovenci vinca ne prodamo“ — himna dolenjskih vinogradnikov, ki do zdaj še niso mogli prodati lanskega pridelka.
Zanima me, ali naš tisk posveča toliko pozornosti našim delavcem in izseljencem v tujini iz patriotizma ali zaradi povečanja devizne naklade.
PO SVETU
vo oživi. Saj si ne moremo misliti božica brez snega in mraza, med tem ko pri vas v Argentini ravno obratno.
Bili smo pri polnočnici v Bridge-portu. V cerkvi je bilo več ljudi kot navadne nedelje in praznike. To radi tega ker za za take praznike pridejo v cerkev tudi nepraktični kristjani nato jih celo leto ni več videti v cerkev.
Za novo leto je ves dan snežilo, vožnja z avti po cestah je bila težavna v kolikor nemogoča zato tudi mi ta dan nismo mogli k sv. maši v Bridgeport. Takoj ko snežni vihar poneha veliki plugi ceste očistijo. V kolikor niso plugi do kraja očistili, opravi to delo rdeča sol, katero posipljejo po cestah. Gotovo jo gre cele gore; cesta postane talna in promet gre zopet naprej.
Par sto ljudi je za praznike našlo smrt na cestah v avto nesrečah, vendar jih je bilo precej manj kot lansko leto. Zgleda, da so se tudi šoferji nekaj naučili, da ni zdravo voziti prehitro in v alkoholnem stanju.
Na zapadni strani mesta Bridgepor-ta so podrli že več blokov starih hiš, med temi že predčasno eno madžarsko cerkev na žalost. Sedaj je na vrsti naša farna cerkev Sv. Križa v Bridge-portu. 'Pred 60 letj so jo postavili prekmurski Slovenci. Cerkev je velika in lepa; pod njo je velika dvorana z odrom za igre ter kuhinja z vsemi pritiklinami kar se rabi ob priliki ko imamo v dvorani razne prireditve. 'Po drugi svetovni vojni je ostalo še malo članov. Prihod beguncev je faro zopet poživil; to po zaslugi pokojnega župnika Farkaša. On je stotinam beguncev oskrbel delo in začasno stanovanje. 20. januarja bo 3 leta od njegove tragične smrti, ko sta dva pijana črnca ponoči zadela v njegov avto. On je bil na mestu mrtev. Avto obeh bratov črncev se je vžgal in z njima skupno zgorel. Z župnikom Farkašem smo mnogo zgubili in sedaj bomo še cerkev in poleg tega samostan za usmiljene sestre.
S tem je moje poročilo za danes končano. Kot po navadi lepo pozdravljam hčerke in družine, vse pri Svobodni 'Sloveniji, čitatelje tega lista. V ZDA Kuheljna in Jelko
S spoštovanjem
Frank Žele
Blagoslovitev slovenske kapele V Washingtonu
Po štirih letih načrtov, trdega dela in žrtev bo 15. avgusta 1971 v Narodnem svetišču Brezmadežnega spočetja v Washingtonu, D. C. blagoslovitev Slovenske kapele.
Program se bo pričel v petek 13. avgusta in bo dosegel svoj višek z blagoslovitvijo v nedeljo, 15. avgusta. Slovesnosti bodo nudile priliko za romanje in srečanje Slovencev iz vseh delov Severne Amerike, Slovenije in ostalega sveta. ,,
Za bivanje Slovencev, ki bodo v Washington prispeli iz drugih krajev, je bil izbran ¡Sheraton Park Hotel, ki nudi stanovalcem polno udobnosti. Cene v Sheraton Park Hotelu za to priliko so zelo ugodne. V istem hotelu se bodo vršile tudi vse družabne prireditve in svečani banket, za blagoslovitev kapele pa bo omogočen skupen prevoz v Narodno svetišče.
Za vse prereditve bo potrebna ena sama vstopnica, katere cena je $ 20,00 (do 1. aprila 1971) in $ 23,00 po 1. aprilu.
Vse prijave in predplačila pošiljajte s priloženo prijavno polo na spodaj označeni naslov:
Slovenian Chapel Fund Dedication Committee for ¡Slovenian Chapel
P. O. Box 6295 Washington, D. C. 20015
OBVESTILA
SOBOTA, 23. januarja 1971:
V Slovenski hiši ob 18 sestanek tistih, ki so šli ali bodo šli letos k vojakom. Na programu bo razgovor z vojaškim kuratom g. dr. Mirko Gogalo. NEDELJA, 31. januarja 1971:
Tradicionalna prireditev Duhovnega življenja na Pristavi.
ZOBOZDRAVNIK
Dr. Leandro F. Peljhasj
M. P. 10693
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 15 do 21
Marjano Acosta 432, Capital
Zahtevajte določitev ure na T.E. 67-9791
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
ipeeiallct za ortopedijo ia travmatologije
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. Joaé E. Uriburn 285, Cap. Fed.
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 996.221	
Naročnina ¡Svob. Slovenije za leto 1971: za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanju po pošti $ 3.600.—. — ZiDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA doL
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
■
■
■
Uraduje od 17.30 do 19.30 i
ODVETNIK
Dr. FRANC KNAVS
TUCUMAN 1455, piso 9, oficina “E”, Capital
V januarju bo pisarna zaprta zaradj počitnic.
Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, p. 5, of. 19 T. E. 47-4852
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1842	Buenos Airea
Pta. baja, ofie. 2 T. E. 35-8827
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(Coop, de Crédito „S.L.O.G.A.“ Ltda.)
Bartolomé Mitre 97	Ramoe Mejia
T. E. 658-6574
KINTA SLOGA
Del Cielito 27 5 — Villa Udaondo
Poletna sezona 1970/1971
Do 14. marca 1971 vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9 do 21.
Vstopnina:.ob sobotah, nedeljah in praznikih $ 3.— za osebo. Vstopnina: ob delavnikih $ 2.— za osebo,
Sezonska vstopnica: $ 30.— za osebo.
Otroci članov do izpolnjenega 14. leta imajo vstop le z družinsko člansko izkaznico, sicer pa brezplačno; od 15. do 18. leta pa za polovično ceno. Vs>top na kinto je dovoljen samo članom Slovenske hranilnice in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignite v zadružni pisarni za $ 1.—.
Na kinti bo vedno na razpolago hrana in pijača po zmernih cenah.
Aleksander ¡Solženicin	2
En dan Ivana Denisovica
Ta drugi podlistek Solženicinove novele moramo začeti s popravkom napake, ki se je vrinila v uvodu v prejšnji številki. Bralci so tiskarsko pomoto gotovo že sami opazili in delno popravili. Stavek v tretji vrsti uvoda se praviloma glasi: „To je povzročilo mnogo nezadovoljstva pri sovjetskih oblasteh, ki jim je vsak dogodek nov očite.c za njihova preganjanja; pa mnogo veselja v svobodnem svetu, kajti v dejanju je tudi priznanje vsem pisateljem, ki trpijo pod komunističnimi totalitarnimi režimi_“
'Pograd se je potresel. Istočasno sta vstala dva soseda: spodaj Bunjovski, bivši kapetan fragate, zgoraj pa baptist Aljoša.
Starčka, ki sta odnašala kibli, sta se sprla, kdo od njiju pojde po krop. Kregala sta se kot stare babe. Elektro-varilec iz dvajsete brigade je zagrmel nadnju:
„Hej, trski, mir dajta!“ — ter vrgel vanju škorenj. Ta je zadel steber, votlo je zadonelo in prepir je utihnil.
Pri sosednji brigadi se je tiho oglasil pomočnik brigadirja:
„Vasilij Fedorič! Tiste barabe iz preskrbe so nam zagodle: namesto štirih obrokov po dvesto gramov smo dobili samo tri. Koga naj zdaj prikrajšamo?“
Besede so bile izrečene tiho, toda slišala jih je gotovo vsa brigada. Vsi so napenjali ušesa, da bi zvedeli, kdo bo zvečer deležen manjšega koščka kruha.
. šuhov pa je kar naprej ležal na potlačenem žaganju, s katerim je bila natlačena njegova vreča-slamnjača. Naj bi se vendar stvar že obrnila kakorko-
li,	bodisi v vročico ali v ozdravitev, tako pa ni ne enega, ne drugega.
¡Sosed baptist je šepetal molitve, medtem pa se je z dvorišča vrnil Buj-novski in, ne da bi se obrnil h komurkoli nekako škodoželjno razglasil:
„Pozor, mornarji! Najmanj trideset stopinj jih je!“
V istem hipu je šuhov sklenil, da pojde v ambulanto.
Prav tedaj pa je neka oblastna roka potegnila z njega telovnik in odejo.
šuhov je z glave odrinil suknjo in se privzdignil. Zagledal je suhega Ta-tarina, čigar glava se je ustavila v višini pograda.
Torej je dežural ta paznik. Prav tiho se je bil prikradel.
— šč - 854! — je prebral paznik na beli krpi, prišiti na hrbtni strani suknje. —Tri dni zapora, podnevi pa na delo!
Komaj se je v mraku barake V' r je na petdesetih steničastih pogradih spalo dvesto jetnikov, zaslišal Tatari-nov pridušeni glas, že so se zavrteli vsi, ki še niso vstali, in se začeli mrzlično oblačiti.
—'Zakaj pa, državljan načelnik? — je z glasom večje tuge, kakor jo je občutil, vprašal šuhov.
Zapor je le pol gorja, če te iz njega pošiljajo podnevi na delo; dobiš tople jed, posebnega vznemirjenja nisi deležen. Druga je, če te zapro v strogo samico: iz nje ne puščajo na delo.
„Ali si vstal ob signalu ? Pojdiva v štabno barako,“ je leno pojasnil Tatarin, ker je bilo njemu, šuhovu in vsem jasno, zakaj kazen.
Tatarin, čigar zmečkani obraz brez dlak ni ničesar povedal, se je obrnil, da bi našel drugega poskusnega zajčka, vendar so že vsi jetniki v pritličju in prvem nadstropju pogradov, v poltemi ali pod žarnico bodisi suvali z nogami črne vatirane hlače, opremljene s številko na levem kolenu, ali pa so že oblečeni zapenjali gumbe in hiteli k vratim na dvorišče, da se izognejo pazniku.
Če b; šuhova doletela zaslužena kazen, ne bi bilo žaljivo. Ker pa je vedno vstajal med prvimi, je bila njegova zamera upravičena. A pri Tatarinu ni bilo mogoče izprositi milosti, to je vedel. Kljub temu je prosil, kar tako, zaradi forme, medtem ko si je natikal vatirane hlače, (na levi hlačnici nad kolenom je bila prišita odgmjena krpa s številko šc-854, ki je že izgubila jasno, črno barvo), si oblekel telovnik (ta je imel dve enaki številki na prsih in na hrbtu), vzel iz kupa na tleh škornje in si poveznil kučmo (ki je prav tako imela številko) ter stopil tik za Tatarinom iz barake.
Vsa brigada številka 104 je vide-
la, kako so jj odpeljali šuhova, vendar ni nihče rekel besedice; čemu bi govorili, saj tako ne bo zaleglo. Edini brigadir bi kaj dosegel, tega pa že ni bilo. Tudi šuhov ni zinil nikomur besedice, ni hotel dražiti paznika. ¡Saj se bodo spomnili in mu prihranili zajtrk.
Tako sta odšla sama.
Zunaj je bil mraz in rahla meglica se je raztezala. Kar sapo je jemalo. Z oddaljenih stražnih stolpov sta osvetljevala zono s križno lučjo dva žarometa. Na visoki ograji so gorele vse-svetilke in prav tako med barakami. Njihova svetloba je zakrivala zvezde.
Ze-ka (jetniki) so hiteli po o-pravkih in s klobučevinastimi škornji škripali po snegu. Ta je šel na stranišče, drugi v skladišče živil, oni v shrambo pošiljk, ta spet v posebno kuhinjo, da mu iz poslanega pšena ali ješprena skuhajo kašo. Imeli so skrbno zapete suknje, glave so stiskali med ramena in kazali, kako jih zebe, ne toliko zaradi mraza, kot zaradi dejstva, da bodo morali ves dan preživeti na mrazu. Le Tatarin je šel nezmotljivo v svoji ponošeni vojaški suknji, Li so jo označevali modri, že umazani na-šivi, kot da se njega mraz ne tiče.
Šla sta mimo visoke ograje desk, ki je obkrožala BUR, to je zidano ječo znotraj taborišča, šla mimo taboriščne pekarne, obdane zaradi jetnikov z bodečo žico, ter zavila mimo vogala štabne barake, kjer je v inju, a v zatišju pred vetrom, da ne bi kazal prehudega mraza, visel toplomer, šuhov se je s tihim upanjem ozrl v mlečno belo cevko; če bi bilo 41 stopinj pod ničlo, [
bi jih ne tirali na- delo. A danes špirit ni hotel zdrkniti tako nizko.
'Stopila sta v štabno barako in takoj v pazniško sobo. Zaprli ga ne bodo, le lesena tla v pazniški sobi so umazana, pa jih je treba poribati. Tatarin je izjavil, da mu oprosti. Ukazal mu je, naj tla poriba.
Lesena tla v pazniški sobi bi moral ribati za to določeni ze-ka, ki ni opravljal dela zunaj zone. To je bila neposredna dolžnost postrežnika štabne barake. A ta se je zelo vživel v posle štabne barake, zahajal je svobodno v pisarno majorja, načelnika režima in operativnega pooblaščenca ter stregel tem trem in včasih slišal kaj takega, česar celo pazniki niso vedeli. Zato si je nekega dne vtepel v glavo, da je zanj prenizkotno ribati pazniško sobo. -Pazniki so ga nekajkrat klicali. Potem pa so spoznalj za kaj gre in pričeli loviti za to delo po barakah jetnike-garače.
'Pazniško sobo je grela razbeljena železna peč. Dva paznika, brez sukenj, v umazanih vojaških suknjičih, sta igrala damo, tretji, v ovčjem kožuhu in prepasan, kakor je bil prišel, je spal na ozki klopi. V kotu je stalo vedro s cunjo.
suhov se je razveselil in rekel Tatarinu:
— Hvala državljan načelnik! Nikoli več ne bom poležkoval.
Pravilo je bilo preprosto: ko končaš, greš. šuhova, ki je tako dobil delo, je prenehala tresti mrzlica. Zagrabil je vedro in brez rokavic (v naglici jih je pozabil pod zglavjem) odšel k vod-niaku-	(Dalje prihodnjič)
LJUBLJANA — V prostorih ljubljanske Moderne galerije so razstavile svoje knjige skoro vse jugoslovanske založbe, ki izdajajo znanstvene knjige in učbenike. Slovensko znanstveno in strokovno slovstvo so razstavljale Državna založba Slovenije, Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in Slovenska akademija. Slovenski del je bil številčno bolj slabo zastopan, toda oprema knjig je bila visoko nad ostalimi.
PREDDVOR — Letos mineva 900 let, odkar je bil Preddvor prvič omenjen v starih listinah. Ta jubilej so Preddvorci izrabili tudi za poživitev turizma in pripravili pester program praznovanja, številne akcije bodo trajale tja do prihodnje jeseni. Na ta način bodo Preddvorci znova skušali poživiti turizem, ki je v tem prijetnem kraju ob vznožju zahodnega dela Kamniških Alp dosegel višek še pred zadnjo vojno, potem je precej padel.
LJUBLJANA — Slovenska letalska družba Inex-Adria ima dve reaktivni letali in tri štirimotornike. S temi letali so v letošnjem letu prepeljali v 6064 urah 195.845 potnikov, največ iz zahodne Nemčije. Do konca leta so preračunali, da bodo naleteli še 700 ur.
LJUBLJANA — Podjetja Mebl, Stol, Marles, Brest, Novoles in Javor predstavljajo eno tretjino slovenske lesne' industrije. Ta podjetja so se med seboj povezala tako, da so se sporazumela o razdelitvi proizvodnega načrta. Računajo pa z možnostjo, da se bo sčasoma vseh šest podjetij združilo v eno samo podjetje.
LJUBLJANA — Po podatkih poslovnega združenja mlekarstva „Mle-kosim“ v Jugoslaviji producirajo 135 litrov mleka na prebivalca, kar je znanto manj, kot v drugih evropskih državah: V Italiji pride 195 litrov na osebo, v Avstriji 450, v Češkoslovaški 300, v nekaterih še bolj razvitih državah pa 500 do 600.
LJUBLJANA — Ljubljanska banka je odprla novo ekspozituro v Osijeku na Hrvaškem, pripravljajo ustanovitev ekspoziture v Vršču, poslovati je pričelo tudi predstavništvo v Zahodni Nemčiji. Tako ima sedaj ljubljanska banka že 60 poslovnih enot.
MUTA — Livarna na Muti, ki zaposluje 850 delavcev, se bo pridružila velenjski tovarni gospodinjske opreme „Gorenje“. Z združitvijo bo livarna dobila večje možnosti za razvoj in že predvidevajo, da se bo število zaposlenih dvignilo na 1200.
LJUBLJANA — ¡Pivovarna Union je v zvezi z modernizacijo obrata zamenjala staro steklenico z novo, tako imenovano „evro“-steklenico, ki je lažja, nižja in predvsem primernejša za polnjenje na polnilnih strojih z visoko zmogljivostjo. Te dni so začeli postav-
VHe ob
Ženevskem jezeru
Mariborski Večer je 23. oktobra priobčil novico, da je bilo ob Ženevskem jezeru zgrajenih leta 1970 osemdeset pravljičnih vil v pravljični vrednosti. Med lastniki teh vil pa je baje kar 27 jugoslovanskih državljanov z jugoslovanskimi potnimi listi. Na to notico je neki Milan Zemljič v Delik. vpraševal, kdo so ti ljudje in kako so mogli v jugoslovanskem socialističnem redu pridobiti tako imetje in kako so mogli spraviti denar preko meje. Spraševal je tudi ali niso predstavniki tega visokega standarda celo člani partije. Zemljič je zaključil pismo v Delu z zahtevo, naj mu o vsem tem odgovore, sicer bo moral misliti, da graditelji vil iz Jugoslavije niso protisocialistični ampak socialistični buržuji.
Iz „Dela“ so vprašali „Večer“, kako je s temi jugoslovanskimi vilami v Švici. Tam so jim odgovorili, da je avtor članka honorarni sodelavec Vinko šimek iz Maribora, podatke pa je dobil v neki tuji reviji. (Niti imena revije niso zapisali.) Podatkov Šimek ni preveril, niti ni bilo v tujj reviji imen Jugoslovanov.
Ker je bilo vedna več vprašanj v zvezi s tem člankom, je Večer sklenil poslati posebnega reporterja v Ženevo, ki naj ugotovi ali je resnična informacija o vilah in o jugoslovanskih lastnikih.
O	tem bo Večer poročal ta mesec, pa smo prepričani že vnaprej, da bo reporter zanikal prejšnjo novico, da ne bi kakšni „socialistični buržuji“ prišli na slab glas...
Ijati novo polnilno linijo z zmogljivostjo 40.000; steklenic na uro, pa tudi staro linijo z zmogljivostjo 36.000 steklenic na uro bodo preuredili za polnjenje novih steklenic. Pivovarna je nakupila 7 milijonov novih steklenic v Nemčiji in Romuniji, ker bodo take steklenice slovenske steklarne začele delati šele prihodnje leto. Zagotovili pa so, da letos piva ne bo manjkalo ter da v nobeni steklenici ne bo piva, ki bi bilo mlajše kot 50 dni.
TRBOVLJE —- Železniško progo med Zagorjem in Renkami je 6. decembra zasul plaz kamenja in drevja, ki je obležal na progi. Tovorni vlak, ki je vozil s hitrostjo 70 km, se je zaril v plaz, ker je strojevodja prepozno opazil plaz. Vlakovodja tovornega vlaka Stane Škof je takoj po trčenju stekel po progi proti Zagorju, da bi zaustavil ekspresni vlak Carigrad—'München. To mu je tudi uspelo ter je tako preprečil hudo nesrečo, ker bi ekspresni vlak prav gotovo zgrmel po trčenju s plazom v Savo, ki je na tistem kraju zelo globoka.
LJUBLJANA — Turistično najuspešnejši so bili lani Izola, Kranjska gora, Bled in Rogaška Slatina. Več kot
100.000	prenočitev je imelo v Sloveniji 13 krajev, med kraji s 40.000 do 100.000 nočitev pa je imel največji uspeh Čatež ob Savi, ki je povečal svoj promet za 54%, slede Dolenjske toplice in Kranj.
MARIBOR — Na Štajerskem, pa tudi v Hrvaškem Medjimurju predstavlja bučno olje pomembno hranivo. Toda trenutno bučnega olja ni v trgovinah in ga najbrž tudi še dolgo ne bo. šest oljarn za bučno olje v Sloveniji in Hrvaški je brez surovine — bučnic. Oljarne trdijo, da jih ne morejo kupiti, ker se je njih cena toliko zvišala, da predelovanje bučnic v olje ne bi bilo gospodarno. Cene bučnemu olju so namreč zamrznjene, ne pa cene bučnic. Cena olju je določena na 19 din. Za kg olja se potrebuje okrog 4 kg bučnic. Leta 1969 je bila cena kg bučnic 3,60 dinarjev, lani pa je poskočila kar na 7 in celp 8. 'Pri tem seveda kmetje ne dobe še zdaleč ne toliko, kot je cena bučnic, ki jih izvažajo. Bučno olje v Sloveniji predstavlja okrog 20% vse porabe jedilnih olj.
IZOLA — Tovarna Delamaris je razpisala sprejem 19 oseb z višjo in visokošolsko izobrazbo. 'Prijavilo se je 330 kandidatov iz cele Jugoslavije, med temi jih je bilo samo osem iz Slovenije. Posebna komisija je nato izbrala po ožjem izboru 19 kandidatov. Mnogi pri-javljenci iz drugih delov Jugoslavije so pristavili v prijavah, da jih mikata višja življenjska raven in višje plače v Sloveniji, prijavljen« iz Beograda pa so izjavili, da so se prijavili le bolj formalno, ker so navajeni, da dobe zaposlitev tisti, ki imajo boljše zveze in boljše strice.
Pri testiranju je komisija ugotovila, da imajo nekateri diplomirani ekonomi-
t l O V S M C I V ARQSNTINI
Osebne novice
Krsti: V nedeljo, 27. decembra, je bila v crekvi Marije Pomočnice v Don Bosco, Ramos Mejia, krščena Veronika žužek, hči lic. Andreja in prof. Elizabete roj. Mele. Kfstil je p. Alojzij Kukoviča DJ. — V družini Janeza Mežnarja in ge. Marije roj. Hirschegger so dobili hčerko, ki je pri krstu prejela ime Vesna Marija. Krstil jo je v farni cerkvi v Ituzaingo 10. januarja g. Jurij Rode; botra pa sta bila gdč. Marta Hirschegger in Ivan Rode. — V Slovenski kapeli je bil krščen v nedeljo,
10.	januarja, Alojzij Marijan Miklavc, sin Franceta in ge. Vikice roj Štefančič. Za botra sta bila ga. Viktorija Štefančič in Janez Bartol. Krstil je g. Jože škeiN bec. — Srečnim družinam naše čestitke.
Poroke: V župni cerkvi Jude Tadeja v Ituzaingo sta se v petek. 8. t. m., poročila gdč. Alenka Savelli ter ing. Jernej Pate. Za priči sta bila nevesti njen oče dr. Jullij Savelli, ženinu pa ga. Helena Malovrh. Poročal je g. prelat France Novak. Pri poroki je pel zbor “Gallus”. — V cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejia sta v soboto, 9. januarja, sklenila zakonsko zvezo gdč. Anica Maček in Peter Bergant. Za priči sta bila g. Cilka Mačkova in France Bergant. Poročal pa je ženinov brat g. France Bergant, dušni pastir ¡Slovencev v Angliji.
sti iz nekaterih republik komaj toliko znanja kot drugod z ekonomsko srednjo šolo. Ni pa bilo v časopisu zapisano, ali je dobilo službo tistih osem prosilcev iz ¡Slovenije.
Umrli so od 11. do 20. decembra 1970:
(V zadnji številki od 7. t. m. so bili navedeni umrli do 10. in ne do 1. decembra kot je bilo pomotoma navedeno)
LJUBLJANA: Ivan Gantar, Anton Javh up., Marta Marčič r. Blas, Ivana Rupnik r. Hribal, p. Stanko Dobovšek (70) žup. v p., Marija Kresnik r. Ločniškar (89), Štefan Srnec up., Konrad Fink prof. v p., Karolina Pirih r, Murovec, Ruža Bagarič (84), Terezija Kuštrin r. Kos, Mira Engelman r. Kovač (90) šol. upr. v p., Justina Gruden
r.	Tence (88), Julijana Ocepek r. Mlinarič, Stazika Škapin tisk. nam., Silva Čeh, Mila Židan up., Stane Dolenc sedi.
m.	y p., Miha Kraševec direktor, Andrej Zupan obrtnik v p., Štefanija Fink
r.	Einspieler, Gabriela Mlakar r. Turk
(82)	vd. po prof., Vilma Šemrov r. Golob, Jože Oblak up.
MARIBOR: Anton Štern (71) up., Stanko 'Potočnik up., Aldo Hota 160) delavec, Angela žužek (68) up., Franc Žlamberger up., Ivan Ribič (75) up., Ruperta Rapoc (72) up., Antona Peserl (91), Renata Skelin up. Franc Jurič (67), Janez Babošek (70), Franc B'a-šelj (74), Janez Vičič (64).
RAzNl KRAJI: Anton Kuclar up., Medno; Frač Živko komerc., Zagorje; Tinka 'Spolenak poslov., Zagorje; Anton Medved, Dravlje; Francka Mar-ina, Bled; Nikola Ursu (72), Ilirska Bistrica; Avguštin Gosar up., Dravlje; Anton Čemažar, Zali log; Lidija Markovič, Nova Gorica; Miha Skočir (69) up., Teharje; Viktor Moder plesk m., Be-ričevo; Ivanka Cirman r. Kogovšek, Šentvid nad Ljubljano; Silvo Novak, Trzin; Ivanka Križaj r. Avguštin, Rateče; Franc Slatner up., Trbovlje; Dr. Bogdan ¡Stopar primarij, Slovenj Gradec; Ivanka Pokovec r. Bobnik, Stepanja vas, Anton Lileg, Krško; Franc Omahen žel. v p., Črnuče; Franc Velikonja, gozd. tehnik, Kranj; Miroslav Starič, Trebnje; Jože Potrata up., Trbovlje; Vinko Bele (62), Ločna; Milu-1-ca Smolič, Orehovec; Drago Selak up. korektor, Celje; Rajko Keržan, Mengeš; Marija Rakovec (83), Podbrezje; Dr. Lojze Toplak zdravnik, Apače; Rozalija Longo r. Martinčič (73), Kranj; Jakob Mali (80), Vir pri Domžalah; Frančiška Verbič r. Jerina (88), Kamnik pod Krimom.
P r ist a v ski dan
Z vso skrbnostjo je odbor slovenske Pristave v Castelarju pripravil tudi svoj letošnji „Pristavki dan“.
Ker smo sredi argentinskega poletja, je bilo predvidevati lepo in toplo vreme, ko je prav prijetno posedeti v senci košatih dreves na Pristavi v družbi znancev in prijateljev. Toda letos nas je presenetil pravi zimski hlad, le z dežjem nam je nebo prizaneslo.
Toda kljub temu je bila že udeležba pri dopoldanski sv. maši polnoštevilna. Sveto daritev je opravil g. dr. Mirko Gogala, ki je pridigo navezal na pomen novoletnega voščila med ljudmi. Z voščilom „Srečno novo leto!“ se zavežemo, da bomo svojemu bližnjemu tud; pomagali napraviti novo leto srečnejše, kakor je bilo lansko. Isto velja za naše odnose do vse slovenske skupnosti.
Po obilnem in okusnem kosilu se je nopoldanski spored zvrstil na odru na nrostem pred še novim občinstvom, ki ie prihitelo medtem na Pristavo z vseh strani Velikega Buenos Airesa.
Točke sporeda je napovedoval po mikrofonu Miha Gaser.
Dekleta Slovenske dekliške organizacije s Pristave so pod vodstvom Lučke Pavšer in Maruše Batagelj nasto-nile z izvrstno naštudirano rajalno vajo, kj je žela buren aplavz.
Predsednik pristavskega odbora Franc 'Pernišek je nato pozdravil občinstvo in razložil gradbene načrte za
Pristavo. Pozval je navzoče, naj pod-pro prizadevanje odbora, da bo gradnja čimprej končana.
Sledil je slavnostni govor dr. Jožeta Krivca, ki ga vsled aktualnosti objavljamo na uvodnem mestu današnje številke.
Pevski zbor Slovenskih mladenk je nato pod vodstvom ge. Anke Savelli-Gaserjeve zapel Nocoj pa, oh, nocoj in Našo nado, za njim pa tercet sester Tominc popevke Mornarček, argentinsko Perfidia in ¡Prazno kletko.
Maruša Batagelj s kitaro in Polde Malalan s klavirsko harmoniko sta nam potem odigrala Venček narodnih, Ostal sem sam in Spet na vasi, nakar je znova zbor Slovenskih mladenk podal Plovi, plovi ter Ciganice.
Tako zbor Slovenskih mladenk pod vodstvom ge. Anke Savelli-Gaserjeve, kakor tercet sester Tominc in instrumentalni duet Maruša Batagelj—'Polde Malalan so svoje točke podali z vso uglajenostjo in natančnostjo, z ubranimi glasovi in skladno, da jih občinstvu ni bilo težko nagrajevati z dolgimi aplavzi.
Po izredno lepem kulturnem sporedu so rojaki ostali v prijateljskem pomenku, ob glasbi na ploščah in okusnih jedilih ter dobri kapljici na Pristavi še v pozne večerne ure.
Prva letošnja tovrstna prireditev slovenske skupnosti v Argentini je dobro uspela.
PISMO IZ CORDOBE
Kot že dolgo vrsto let, so se tudi v letošnjih počitnicah velika skupina slovenskih otrok odpravila v cördobske hribe. Odšli so v koloniji, ki jo vedno organizira Zedinjena Slovenija potom svojega šolskega pododbora, ter preživeli lepe dneve v počitniškem domu, ki ga v dolini Punilla vodi g. dr Rudolf Hanželič. Od tam smo prejeli sledeče pismo:
Spoštovano ured. Svob. Slovenije!
Vesela družba devete otroške kolonije v Cordobi vriska po sončnih planinah in srečna prepeva:
¡Počitnice, počitnice, v kraljestvo volje Židane, ste vredne več kot kup zlata ti draj la la, ti draj la la!
Se v Cordobi zabavamo, planine sončne gledamo, v potoku voda nas hladi, živimo brez skrbi.
Škoda, da nas ne slišijo naši ljubi starši, skrbni kateheti in dobre učiteljice in učitelji slovenske šole!
Vsem pošiljamo prisrčen novoletni pozdrav!
Deveta otroška kolonija
Pismo so podpisali vsi, deklice, dečki, pa tudi spremljevalci:
Marjanka Kremžar, Veronika Fajfar, Anica Lah, Magdalena Malalan, Elizabeta Grom, Veronika Kremžar, Barbara Gregorin, Nuška Belič, Helena Dolinšek, Ana Marija Jerebič, Lučka Makovec, Marija Snoj, Metka Markovič, Mari Makovec, Irenka Urbančič, Anica Marinčič, Nežka Markovič, Kristina Skvarča, Ivanka Makovec, Veronika Holosan, Marija Kristina Breznikar, Edith Nagode, Cestnik Mirjam, Cvetka Kores, Marta Koželnik, Irena Malovrh, Tinka Krištof, Janika Omahna, Pavla Korošec, Irenca Pavlič, Elizabeta Pavlič, Monika Jerebič, Tatjana Fajfar, Irena Leban, Anica Troha, Vera Breznikar, Evica Rakovec, Bibiana Kretič, Janez Peternelj, Franc Osterc, Marko Grom, Evgen Urbančič, Franci Kovič, Tonček Kovič, Jože Urbančič, Franci Šturm, Janez, Marko Mavrič, Emil Urbančič, Danijel Pavšer, Marijan Mikelj, Janez Mikelj, Jože Močilnikar, Jani Marinčič, Ilc Franci, ¡Sandi Šturm, Tonček Pavlič, Janez Šturm, Janez Leskovec, Janko Šterbenc, Marko Breznikar, Pavle ¡Stražiščar, Andrej Franci Krištof, Jože Potočar, Edi Hrovat, Miloš Mavrič, Pavel 'Rakovec, ga. Olga Omahna, gdč. Anica Šem rov, gdč. Cvetka Malalan, gdč. Nina Pristovnik, g. Franček Breznikar.
SAN JUSTO
Mladinska igra „Zlatko“
V	soboto, 26. decembra ob 8. uri zvečer je šolska mladina iz San Justa priredila mladinsko igro „Zlatko“. Igro je lepo pripravila ga. Zakrajšek, ker jo je stalo obilo truda, da je otroke igro naučila. Prav lepo scenerijo pa je pripravil g. Tone Oblak. Otroci so igro pohvalno izvedli.
Po končani igri je Zveza žena in mater pripravila kratko božično proslavo. Najprej je nastopil šolski zborček pod vodstvom gdč. Angelce Klan-šek. Nato je zborček mladenk pod vodstvom g. Brasa zapel par pesmi. Za konec je predsednica ga. Groznik voščila vsem navzočim blagoslovljene praznike.
ADROGUE
Silvestrovanje SKAD-a
V	četrtek, 31. decembra je, kot se to dogaja že iz davnih časov, 'Slovensko katoliško akademsko društvo iz Argentine imelo svoje silvestrovanje, združeno z brucovanjem v Adrogueju.
Najprej so akademiki imeli ob 23.30 sv. mašo, ki jo je daroval g. Franci Urbanija. Nato, že po polnoči, so se ska-dovci zbrali na vrtu, kjer so zažgali staro leto, nakar so na samokolnici pripeljali novo 1971. Sledila so voščila in napitnice.
Brucovanje, ki ima prastaro tradicijo, je tudi letos privabilo pozornost vseh zbranih. Deset novih, abiturientov, brucov, je moralo poslušati česa vseg'a so krivi zaradi svoje brucovske biti, prestati sprejemni izpit, kjer seveda ni znal nihče pravilno odgovoriti na vprašanja komisije, in končno poslušati razsodbe in bili sprejeti med „stare bajte“. Letos so bili sprejeti sledeči abi-turienti: Helena Homovec, Viki Vovk, Zofiia 'Pograjc, Marika Geržinič, Jelica Fajdiga, Ani Rode, Jožica Kooač. P de 'Malalan, Marko Dejak in Franc' Dolinar.
Po končanem brucovaniu so se akademiki še dolgo zabavali z raznim-' igrami, petjem, in končno še ob kres’ nrav do jutra.
Vsak teden ena
NAZAJ V PLANINSKI RAJ
Simon Gregorčič
Pod trto bivam zdaj v deželi rajsko mili, srce pa gor mi sili, nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
I
Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se,
'gore še krije sneg.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj! •
Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče: te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet?
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
I
In to ti nič ni mar, da dragi srečno vdani ti kličejo: „Ostani, nikar od tod, nikar!“
Zakaj nazaj?
Ne vprašajte, zakaj!
O,	zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
Nazaj v planinski raj!
'■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■Mi»
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
11.	januarja 1951. — Št. 2.
OB 400 LETNICI PRVIH SLOVENSKIH KNJIG
V letošnjem letu se bo slovenski tisk spominjal ene največjih slovenskih kulturnih obletnic: 400 letnice, odkar smo Slovenci prišli na misel, da se da slovenska beseda tiskati in je Trubar to misel uresničil z dvema protestantskima knjižicama „Abecednikom“ in „Katekizmom“, izišli— ma leta 1551 v Nemčiji in tiskanima z nemškimi gotskimi črkami...
Zdaj smo mi, ki smo del verske katoliške duhovne tradicije naroda v izgnanstvu, kakor je bil Trubar, ko je pisal prvo slovensko knjigo. In zato ima 400 letni spomin za nas še drugačen pomen: slovenski versko-politični emigrant je ustvaril prvo slovensko knjigo pod skritim imenom v tujem okolju, s tujimi, jezika neveščimi stavci, kakor se opravičuje v predgovoru. Kdo se ob tem dejstvu ne spomni prve naše emigrantske knjige po letu 1945, tiskane v Seni-galliji z laškim črkopisom in naše zadnje, našega Koledarja, ki prav tako kot Trubar pred 400 leti poudarja, da „so ga stavili stavci, od katerih nihče ne zna slovenskega jezika“.
Za nas je torej ta slovenski knjižni jubilej — jubilej slovenske emigrantske književnosti, kakor jo zdaj nadaljujemo, da se ohranimo v skupnosti z duhom, ki je doma preganjan; da ustvarjamo z načinom, ki je v naši zgodovini že 400 let star, novo književnost, ki naj bo prosta „tuje učenosti“ azijskega izvora, a polna slovenske modrosti...
Ob 400-letnici prve slovenske in prve emigrantske knjige mislimo na naše nove emigrantske knjige in s ponosom jih postavljajmo vidno na našo mizo, pa naj bo to pesniška zbirka, povest, revija, Koledar ali naša ‘¡Svobodna Slovenija’.“
NAŠE REVIJE
DRUŽABNA PRAVDA 159-160
Ob koncu lanskega leta je izšla številka 159-160 revije Družabna Pravda, ki jo štirikrat na leto izdaja istoimenska organizacija v Buenos Airesu.
Revija je polna zanimivega in aktualnega materiala s socialnega polja. Španski uvodnik govori o Sovjetski gospodarski krizi; Kje smo po petindvajsetih letih?, na vprašanje odgovarja v lepem članku Rudolf Smersu; O jugoslovanskem gospodarskem stanju piše v članku Nerešena vprašanja dr. Ljubo Sire. Slovenija 1970 je kratek, a izčrpen pregled na delovanje Slovenije v preteklem letu; analizira praktično vsa področja gospodarskega izživljanja, tako zaposlenost, industrijsko proizvodnjo, kmetiistvo, gradbenost, pregleduje prebivalstvo, pa tudi zunanjo trgovino in turizem, poleg ostalih zanimivih in važnih področij. Pregled je spisal Av-
gust Horvat. Petindvajseta utopija je naslov članku izpod peresa Maksa Jana in pregleduje socialno ureditev Slovenije ter teoretično postavlja temeljne principe za bodočo, zaenkrat še utopično, bolj pravično ureditev socialnih razmer v naši domovini. Ugotavlja polom sedanjega komunističnega režima na tem področju in izpričuie vero v bodočnost. Sledijo ponatisi Cerkev povezana z delavstvom (iz Družine) ter Socialistični ,-,Hlapec Jemei‘‘ (po Tedenski tribuni). V zaglavju Naši umrli se spomnijo pokojnih Janeza sesta, Avgusta Malovrha in Nežke Amšek. Ob koncu sta še kratki recenziji dveh knjig:	Monumentalnega slovenskega
prevoda Martina Fierra in pa brošure The Slovenian Tragedy, ki so jo za 25 letnico izdali v ZDA.
Odgovorni urednik za revijo, ki je s to številko zaključila že svoj štiriindvajseti letnik, je Maks Jan.