Marija Makarovič, Sele in Selani: narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto, Celovec 1994, 527 strani, 275 ilustracij.
V uvodu avtorica predmet svojega raziskovanja geografsko in zgodovinsko zakoliči, ga metodološko utemelji in predstavi zaledje odločitvi, kako je prišlo do tega, da so bile ravno Sele izbrane za njeno monografsko obdelavo.
Sledi petnajst poglavij, v katerih je snov razčlenjena po geslih, kar daje obsežnemu delu uporabno preglednost: Naselja in domovi (splošno o naseljih in domovih, Domovi, Gospodarske stavbe); II. Gibanje prebivalstva (število prebivalstva, število rojstev, število smrti, število zakonskih zvez in starost novoporočencev); III. Družbeni in poklicni sestav (kmetje, kmetje-delavci, delavci in drugi uslužbenci, kajžarji, gostači, kmečko in nekmečko prebivalstvo v luči družbenega razlikovanja, poklici); IV. Viri
preživljanja (poljedelstvo, travništvo, živinoreja, konjereja, ovčereja in kozjereja, prašičereja, zdravljenje živine, perutninarstvo, čebelarstvo, sadjarstvo, nabiralništvo, gozdarstvo, vozarstvo, divji lov, tihotapljenje, nekaj primerov virov preživljanja po posameznih družinah); V. Delo in razmerje do dela (delo, razmerje do dela in poklica); Poraba (okvirni podatki o družinski porabi, hrana, obleka, gospodarska, stanovanjska in gospodinjska oprema), VII. Družinska skupnost (Rodbinski priimki in rodovine, družinski sestav, medsebojni odnosi v družini, vzgoja otrok, stiki s sorodniki); VIII. Življenjski mejniki (rojstvo, spoznavanje in poroka, ob umirajočem in umrlem); IX. Medsebojni stiki in sodelovanja (medsebojni stiki, medsebojna pomoč); X. Družabno življenje (igra otrok in mladine, petje, ples, godci, preprosta glasbila); XI. Društvena dejavnost (tamburaško društvo, katoliško prosvetno društvo Planina, Slovenski prosvetno društvo Herman Veliki); XII. Versko življenje (obisk nedeljskih in prazničnih maš, molitev, procesije, božjepotništvo, verske združbe, votivna in spominske znamenja, o dajatvah selski cerkvi, odnos Selanov do domačih župnikov, verovanja in uvere); XIII. Praznično leto (sv. Miklavž, praznik Brezmadežne, Matijo nosijo, božični čas, sv. Neža, svečnica, pust, velikonočni čas, razni prazniki, delo); XIV. Znanje, obzorje in ustvarjalnost (viri znanja, jezikovno in pripovedno znanje, obzorje in ustvarjalnost, družboslovno in naravoslovno znanje, pismenstvo, pesništvo); XV. Zdravstvo (o strokovnem zdravljenju, naravno zdravilstvo, magično zdravilstvo, zdravilske bukve, alkoholizem). Sklepna beseda povzema bistvene ugotovitve o tako rekoč poltisočletnem dogajanju občine Sele, ki so ena redkih na avstrijskem Koroškem, kjer je prebivalstvo še strnjeno ohranilo slovensko narodno zavest in »še vsi domačini govorijo slovenski materni jezik« (str. 11). Naravnost presunljivo je, kako poteka proces tihega raznarodovanja in razmerje med slovensko materinščino in slovensko kulturo v tej zvezi, kakor ju opisuje dr. Marija Makarovič: »Potem ko je v skladu z raznarodovalno poniglavostjo doseženo, da je ponemčen poslednji Slovenec v vasi, se vedno znova pokaže isti sprevrženi raznarodovalni sindrom: ljudje zavržejo svoj materni jezik, prvobitno izkaznico slovenske narodnostne istovetnosti, ohranijo pa celovito kulturo svojih slovenskih prednikov...Kazno je, da jih nema govorica slovenske kulturne dediščine sploh ne moti, motil jih je le slovenski jezik, živa in najmočnejša govorica narodnostne opredelitve in pripadnosti. Takšno dvolično pojmovanje narodnostne identitete je navsezadnje tudi razumljivo, saj živijo in delajo v istem okolju in v isti skupnosti sosedov oziroma vaščanov, kot so živeli pred ponemčitvijo. Nerazumljivo pa je, da se pri obravnavanju kulturnih pojavov, ki so jih očitno oblikovali in preoblikovali Slovenci, ne izkažejo nekateri sicer pronicljivi avstrijski strokovnjaki in znanstveniki. Vsekakor bi izpolnili samo osnovno znanstveno poslanstvo, če bi priznali in dopustili, da je ta ali oni kulturni pojav nastajal in se ustvarjalno spreminjal povsem svojsko pri koroških Slovencih, pa naj je bil slovanskega izvora ali pa se je napajal ob tujih, na primer romanskih in germanskih kulturah.»
Marija Makarovič navaja konkretne zglede takega narodnostno identifikacijskega sprenevedanja na primerih ljudske noše, štehvanja, odstranjevanja »čislo nenevarnih, preprostih ljudskih pobožnih napisov na kapelicah in križevih potih», ker morajo (?! op. MS) v ponemčenih ali skoraj ponemčenih krajih izginiti vse priče o nekdanjem slovenskem življu, je treba napise izbrisati, kapelice in križeve poti pa lahko ostanejo, ker so jezikovno nemi...Takšna in podobna spoznanja o zatajevanju in odmiranju slovenske kulturne identitete in o prilaščanju ter vraščanju kulture manjšinjske skupnosti v kulturo zdaj že večinskega, nemško govorečega prebivalstva na Koroškem so tudi vplivala na to, »da se je avtorica odločila za monografsko obdelovanje Sel in Selanov«.
Na koncu je obsežen seznam virov in literature, urejen po abecednem redu in enako seznani stodvaindvajsetih pripovedovalcev-informatorjev. Izredno posrečeno in domiselno je avtorica rešila vprašanje citiranja zaupnih podatkov v kočljivih zadevah. Ni jih navajala imensko, ampak z oznako (Z)aupno: »S črko Z so označeni podatki tistih oseb, ki so sicer imenoma navedene v seznamu pripovedovalcev in so torej tudi citirane pod ustrezno številko. Pri nekaterih in deloma bolj kočljivih podatkih pa so te osebe želele, naj jih navedem pod Z(aupno).“ Delu ustrezen je tudi obsežen seznam slikovnega gradiva (275 enot) in navedba tistih, ki so jih preskrbeli.
Delo, ki je avtorici v čast, stroki v korist, prebivalcem Sel v ponos in slovenskemu rodu na avstrijskem Koroškem v spomin.
Marija Stanonik