Èas poèasi br iše Prièevanja prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno iz obèin Kamnik in Komenda. Kamnik 2022 Čas počasi briše Pričevanja prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno iz občin Kamnik in Komenda Uredniški odbor: Jože Berlec, Janez Humar, marjeta Humar, Igor Podbrežnik, Matej Stele, Ivanka Učakar in Jože Urbanija Urednika: Marjeta Humar in Igor Podbrežnik Avtorji: nekdanji mobiliziranci, njihovi sorodniki in prijatelji Fotografije: avtorji in Gorenjski muzej Založilo in izdalo: Društvo Demos na Kamniškem Za založbo: Jože Berlec Elektronska izdaja © Društvo Demos na Kamniškem Maistrova ulica 18, 1241 Kamnik 2022 http://www.demos.nakamniskem.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 130343427 ISBN 978-961-95167-4-4 (PDF) 3 Marjeta Humar Zbornik Èas poèasi briše: nastanek, sodelavci in ureditev. . . . . . . . . . . . .........................9 Igor Podbr ežnik Èas poèasi bri še. . . . . . . . . . ................................................................................................................13 *** Jan ez Ju han t Ali smo pripravljeni omogoèiti žrtvam èloveško soèutje in moralno zadošèenje?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .....................................................................................................17 Veren a Perk o Pravica do groba – Sit tibi terra levis, naj ti bo zemljica lahka . . . . . . . . . . . .... . . . . . . . . .25 Matej Stele Tanka èrta med življenjem in smrtjo – mobiliziranci z obmoèja Tunjic. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ... . . . . . . .... ... . . . . . . ... . . . . . . .39 Igor Podbr ežnik Kako smo bili sreèni, potem pa je prišla vojna. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . .... . . . . . . ... . . .49 Andrej Kotni k Prispevek k bibliografiji del o prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko med II. Svetovn o vojn o . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .... . . .67 *** Jože Ber lec Usoda mojega brata, prisilno mobiliziranega Sreèka Berleca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ..89 Florjan Koželj Dolga pot do doma. . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .97 Mar i a - An a Mrčela Moj spomin na brata Ivana Juhanta. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .113 Jože Ogrinec Naporno dokazovanje resnice o nemški mobilizaciji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Mar ta Pavli è Presenetljivo medvojno sreèanje v angleškem vojnem ujetništvu . . . . . . . . . . . . . . 125 *** Andrej Cerar Preživel sem Po avtobiografij i povzel Jože Urbanija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 129 5 Ivan Gr i ntal Nemški vojak, angleški ujetnik, borec prekomorske brigade Po pripovedovanju zapisal sin Ivo Grintal . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .143 Ni kolaj - Mi klavž Hanèi è V štirih letih v treh razliènih vojskah Zapisal vnuk Damjan Hanèiè . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ..149 Jože Koželj V nemški vojski in ruskem ujetništvu Po pripovedovanju zapisal Matej Stele. . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . ... . . . . . . . . ..153 Iva n Kra lj Zaznamovala me je prisilna mob ilizacija Po avtobiografij i povzel Jože Urbanija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ...161 Janez Krt Tedaj smo sklenili: »Vsi bomo molèali.« Po poslušanju tete Jožefe Krt Kladnik zapisal sin Dominik Krt . . . . . . . . . . . . 171 Božo Matičič O teh èasih sicer ne bi rad govoril Zap isal sin Sašo Mat ièiè. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . ... . . . . . . . . .......177 Mi la n Nograšek Iz nemšk e vojske v ru sko taborišèe Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ..187 Franc Primožič Mobiliziranec, ruski par tizan, tankist JA Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ... . . .195 Tine Romšak Vse življenje sem èutil, da imam zaradi nemške vojske nek znak Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ... ..213 Branko Sitar Vojna je našo dru žino moèno prizadel a Po pripovedovanju zapisal Matej Stele. . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . ... . . . . . .221 An ton Stele Maj bo prinesel pomlad tudi na vzhodu in tedaj bo groza Na podlagi pisem in prièevanj zapisal Matej Stele . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .... . . . . 227 Jožef Stel e Potem ne vem, èe se bova še kdaj videla Na podlagi pisem in prièevanj zapisal Matej Stele . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . .... . . 243 6 Dušan Jakob Škrjanec Preživel sem, ker sem bil ranjen Po pripovedovanju zapisala Ivanka Uèakar . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 249 Franc Za jc Maja 1945 smo prišli domov z ladijskim transportom Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar ....................................................... 253 Stanko Zar ni k Spo mini iz vojaškega življenja Po dnevniku in spominih zapisala Marta in Jože Pavliè. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .261 France Zor m an Služboval sem v dveh arm adah Po pripovedo vanju zapisal Janez Humar . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .311 7 ZBORNIK ÈAS POÈASI BRIŠE: NASTANEK, SODELAVCI IN UREDITEV Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je predlagal, da se 23. avgust obeležuje kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Študijski center za narodno spravo, ki ga je leta 2008 ustanovila Vlada Republike Slovenije, vsako leto pripravi v poèastitev tega dne prireditev, posveèeno doloèeni skupini ljudi ali dogodku iz slovenske zgodovine. Društvo Demos na Kamniškem je bilo leta 2012 soorganizator osrednje slovenske prireditve, ki je potekala v Uršulinskem samostanu v Mekinjah pri Kamniku in je bila posveèena mobilizirancem v nemško vojsko. Prireditve so se udeležili tudi nekdanji mobiliziranci iz kamniške in komendske obèine in njihovi sorodniki. Nekateri od njih so želeli, da bi jim pomagali pri zapisu njihovih spominov. Takrat smo se odloèili, da se zaènejo zbirati prièevanja še živeèih kamniških in komendskih mobilizirancev, pisma, dnevniki, fotografsko gradivo, spomini sorodnikov in znancev na padle ali izginule mobilizirance, saj smo preprièani, da brez vedenja, kaj se je dogajalo, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoèe graditi uspešne in mirne prihodnosti. Mobiliziranci v nemško vojsko predstavljajo znaèilen primer, kako sta najprej nacistièna in v nadaljevanju komunistièna totalitarna oblast zaznamovali njihovo življenjsko usodo. 9 Društvo Demos na Kamniškem je imenovalo uredniški odbor, ki sta ga vodila dr. Marjeta Humar in mag. Igor Podbrežnik. Delo je bilo zahtevno. Najprej je bilo potrebno poiskati še živeèe mobilizirance, ki so bili pripravljeni izpovedati svoje spomine in so dovolili, da se ti zapišejo in objavijo, ter poiskati sorodnike že umrlih, padlih ali izginulih mobilizirancev, ki hranijo dnevnike ali druge zapise mobilizirancev, njihova pisma, fotografije, dokumente. Del prispevkov pa je nastal na podlagi še živega spomina na mobilizirance. Veèina mobilizirancev in njihovih sorodnikov je bila pripravljena sodelo-vati, nekateri zaradi slabega zdravstvenega stanja niso veè mogli, nekaj pa je bilo takih, ki so sodelovanje odklonili. V delovno skupino smo vkljuèili tudi mlade kamniške diplomante zgodovine, ki smo jih s tem spodbudili k obravnavi še ne dovolj raziskanih tem polpretekle zgodovine. Vse delo, ki je potekalo veè kot leto dni (iskanje, zapisovanje, urejanje arhivskega gradiva), je bilo opravljeno brezplaèno. Zbrana prièevanja so bila 30. novembra 2012 predstavljena v dvorani Franèiškanskega samostana v Kamniku. Društvo Demos na Kamniškem se je prijavilo na razpis Obèine Kamnik za izvedbo kulturnih projektov v letu 2013, da bi pridobilo sredstva za knjižno izdajo zbranega gradiva. Obèina je izdajo dela finanèno podprla. Svojo finanèno podporo je zagotovila tudi Obèina Komenda. Zbiranje gradiva se je nadaljevalo tudi v prvi polovici leta 2013, v drugi polovici pa smo se ukvarjali zlasti z urejanjem zapisanih spominov. Kakšno gradivo smo zbrali? Najveèji del predstavljajo osebne izpovedi samih mobilizirancev ali njihovih sorodnikov (sester, bratov, otrok, vnu-kov). Pri nekaterih prispevkih so pisci uporabili pisma mobilizirancev, ki jih hranijo njihove družine. Objavljamo pa tudi dnevnik mobiliziranca in dele iz avtobiografij dveh mobilizirancev. Zbrana besedila, kažejo na to, 10 da je neobjavljenih dokumentov verjetno še kar nekaj. Zato bi bilo treba nadaljevati z iskanjem. Zbornik ima dva dela: uvodni in osrednji. V uvodnem delu so objavljeni èlanki, ki z zgodovinskega in etiènega stališèa opisujejo èas, nasilno mobilizacijo in našo odgovornost za popravo krivic, storjenih mobilizirancem (dr. Janez Juhant: Ali smo pripravljeni omogoèiti žrtvam èloveško soèutje in moralno zadošèenje?; ddr. Verena Perko: Pravica do groba – sit tibi terra levis, naj ti bo zemljica lahka; mag. Igor Podbrežnik: Kako smo bili sreèni, potem pa je prišla vojna). Tem razpravam sledi Prispevek k bibliografiji del o prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko med drugo svetovno vojno, ki ga je pripravil zgodovinar Andrej Kotnik. Na obsežnost mobilizacije kaže prispevek zgodovinarja Mateja Steleta Tanka èrta med življenjem in smrtjo – mobiliziranci z obmoèja Tunjic. Mladi zgodovinar je opisal in s preglednico prikazal, kako veliko fantov je bilo mobiliziranih v manjši vasi, kot so Tunjice pri Kamniku. V osrednjem delu pa je objavljenih 23 prièevanj mobilizirancev oziroma zapisov njihovih usod po spominih, pismih, dnevnikih in bogato slikovno gradivo (fotografije oseb in ohranjenih dokumentov, zlasti pisem). Veèina prispevkov je objavljenih prviè. Samo posamezni so bili že v taki ali drugaèni obliki objavljeni. V tej knjigi zagotovo nismo objavili vseh spominov mobilizirancev na Kamniškem in Komendskem, ker nismo našli tistih, ki o tej tematiki še kaj vedo. Objava zbornika bo verjetno spodbudila še koga, mobiliziranca, njegovega sorodnika ali prijatelja, ki bi želel, da se njegovo doživljanje mobilizacije in vojne zapiše. To bomo storili. Kar smo do sedaj zbrali, objavljamo v tem zborniku. Vsa besedila pa bomo objavili tudi na spletu, kjer bomo dodajali nova prièevanja in dokumente. 11 Društvo Demos na Kamniškem se zahvaljuje vsem mobilizirancem, ki so nam povedali, kaj vse so doživeli med vojno in po njej, in dovolili, da to zapišemo in objavimo, vsem, ki so sodelovali pri zapisovanju prièevanj, iskanju prièevalcev in dokumentov, sorodnikom mobilizirancev, ki so nam dali na voljo pisma, dnevnike, fotografije in dokumente. Zahvaljujemo se tudi Obèinama Kamnik in Komenda za finanèno podporo, da smo zbrano gradivo lahko izdali. 12 ÈAS POÈASI BRIŠE Minila so tri leta, odkar smo ugotovili, da tudi na Kamniškem potrebujemo civilno združenje, ki bo vzpodbujalo narodno zavest, utrjevalo domoljubje in poudarjalo vrednote osamosvojitve. Danes smo lahko ponosni na prehojeno pot našega društva Demos na Kamniškem. Ustanovni èlani našega društva smo sodelovali pri gradnji temeljev naše državne samostojnosti in demokratizacije naše prihodnosti. Takrat smo bili del prelomnih dogodkov, danes smo prièevalci o dogodkih in ljudeh, ki so te dogodke soustvarjali. Demos je bil široka politièna skupnost, povezana z najvišjimi nacionalnimi cilji, zato je združeval ljudi iz široke mavrice politiènih preprièanj. Uspešen je bil, ker je izprièal moè sodelovanja in vkljuèevanja. Naša pot pa ni konèana. Preprièani smo, da brez spomina, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoèe graditi uspešne in mirne prihodnosti. Doseèi moramo soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo, kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost, kako obravnavati totalitarno dedišèino, ki je še kako živa. Na tem mestu je potrebno izpostaviti finsko forenzièno dentistko Helene Ranta, ki sodeluje pri raziskavah množiènih grobišè v Afriki, deluje pa tudi na ozemlju naše nekoè skupne države. Tam se je preprièala, da množièni poboji niso en sam umor, paè pa množica posamiènih umorov. S tem poudarja individualnost žrtev in storilcev namesto kolektivnosti in izpostavlja neèloveènost totalitarnih režimov. Preprièana pa je tudi, da ne more biti miru brez pravice in brez pravice tudi ne more biti odpušèanja. 13 In tudi to spoznanje je nastalo, ko je raziskovala množièna grobišèa, da smo sokrivi za vse posledice totalitarnih pojavov, èe smo pasivni in molèimo. Po dvajsetih letih naše samostojnosti je še kako resnièno spoznanje, da živimo z ljudmi, ki še niso dobili priznanja svoje pravice, od njih pa se prièakuje odpušèanje, z ljudmi, ki niso pripravljeni priznati svoje krivde, in z ljudmi, ki jim ni mar za krivice. V knjigi, ki vam jo ponujamo v branje, smo osrednjo pozornost namenili mobilizirancem v nemško vojsko, žrtvam nacizma in komunizma, ki so bili v svoji mladosti prisiljeni obuti tuje vojaške škornje. Ko gledamo ohranjene fotografije iz tistega èasa, se zgrozimo. Saj to so bili še skoraj otroci, ki so bili prisiljeni biti vojaki nacistiène vojske – z odzivom na mobilizacijo so zašèitili svoje starše, brate in sestre pred izgnanstvom, v mnogih primerih tudi pred smrtjo, potem pa so bili za silo vojaško usposobljeni in poslani v kolesje vojnega stroja, ki je brezèutno mlel vse pred seboj. Ti mladi fantje so v peklu frontnih linij izkusili vse strahote druge svetovne vojne, žalostno usodo v ujetniških taborišèih, agonijo vojnih bolnic in krivice po vrnitvi v domovino. Nacistièni totalitarizem je terjal veliko žrtev mladih ljudi iz dežel, ki jih je okupiral. Vse preživele, ki so se uspeli vrniti, mnogi med njimi invalidi in delovno omejeno sposobni, je v domovini èakala stigmatizacija totalitarne oblasti, saj jih je prav prisilno služenje v okupatorski vojski dodatno zaznamovalo. Leta 2012 umrli Jože Ogrinec, mobiliziranec v nemško vojsko, je zapisal pretresljive spomine na svojo vrnitev v domovino[1]: »Moja vrnitev v Slovenijo iz bolnice in anglo-amerikanskega ujetništva / / se je prièela v Kranju. Prièakoval sem toplo snidenje, a sem doživljal vse drugo razen èloveškega sprejema. / / Ves preseneèen sem obstal, ko je proti meni 1 Ogrinec, Jože, 2006: Vrnitev. V: V tujih škornjih: Prièevanja mobilizirancev v nemški vojski, ur. S. Isteniè idr., 193–94. Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev. 14 / / stopil neznan mladeniè in me pozdravil: ‘Fuj Švaba!’ ter mi pljunil v obraz.« S tem pa še ni bilo konec s težavami, saj se je tudi kasneje v življenju sreèeval z ovirami, ki jih je uspešno premagoval. O tem je zapisal naslednje: »Z velikimi težavami sem dobil dovoljenje za šolanje / /, dokonèal sem študij in bil za prvo službo poslan v Makedonijo. / /Vse delovne naloge sem vestno in strokovno opravljal na vseh delovnih mestih do upokojitve. Prisilne mobilizacije pa nisem nikoli pozabil, saj sem jo vseskozi doživljal.« Teh Jožetov, Francetov in Tonetov je bilo veliko in njihove usode podobne. O njih se ni govorilo, še svojim otrokom niso razložili vsega, kar so doživeli. Nase so lahko javno opozorili šele po osamosvojitvi. Eden od njih je nekoè dejal, da je zanje že prepozno, da jih je vedno manj, da bi morali o tem veliko prej spregovoriti. Èlanom našega Društva Demos na Kamniškem je do sedaj uspelo mnogo drobnih dejanj, ki pomenijo odmike od vzorcev preteklega èasa: v Kamniku imamo skromen spomenik sprave in opomnik revolucionarnega nasilja, obeležili in zavarovali smo grobišèa po vojni pobitih, s preimeno-vanjem ulic smo odstranili totalitarne simbole, na farnih plošèah so imena vseh žrtev vojne in povojnega nasilja, spominske maše v Kamniški Bistrici, kjer so množièni grobovi po vojni pobitih, so postale tradicionalne, popisane so vse žrtve vojne na Kamniškem, izšla je digitalna izdaja tega pomembnega zapisa, izdali smo knjigo spominov na èas in ljudi, ki so na Kamniškem postavili temelje naše samostojnosti. Naše delo pa se s tem ni konèalo, pripravili smo zapise spominov kamniških prisilnih mobilizirancev, ki smo jih novembra leta 2012 javno predstavili na prireditvi v Kamniku. Množièen obisk te prireditve, tvorno sodelovanje mobilizirancev in številni prostovoljci, ki so ponudili strokovno pomoè, so nas ohrabrili, da pripravimo dokument tistega èasa, s katerim prikazujemo družbeno dinamiko in usodo posameznikov v pogojih totalitarnega naèina 15 urejanja družbe. Naš namen ni bil, da bi tehtali in ocenjevali, kateri totalitarizem je bil bolj poguben za posameznika, njegovo družino in celotno skupnost. Naši prièevalci so zgolj opisali, kako jim je prisilna mobilizacija v sovražno vojsko, kar je bil nacistièni zloèin, prekinila dozorevanje v odrasle može, ko so se nenadoma znašli v surovem okolju, sooèeni s strahom za preživetje. Mnogi se niso vrnili, obrazi tistih, ki pa so se vrnili, niso veè imeli otroških potez, paè pa sledove naporov, slabe prehrane in vsakodnevnih sreèanj s smrtjo. Praviènost je temelj miru, zato je treba žrtve totalitarnih režimov obravnavati etièno in soèutno. Zato ne moremo sprejeti ideje, da je treba preteklost pustiti pri miru. To je nujno za zagotovilo, da se v prihodnosti totalitarizmi, ki teptajo osnovne èlovekove pravice, ne bodo veè ponavlja-li. Vsi takšni režimi so povzroèili veliko gorja, zatirali osebno in narodno svobodo, diskriminirali, zapirali in ubijali. Za nas to ni stvar ideološke opredelitve, to je vprašanje naše èloveènosti. To poskušamo poudarjati tudi v knjigi, ki vam jo ponujamo v branje. V njej so spomini, ampak ne zgolj in samo spomini. Naš namen je bil širši, naši zapisi predstavljajo jasno obsodbo krivic, teptanja èlovekovih pravic, unièevanja in zanièevanja temeljnih èloveških vrednot, ki so veljale stoletja, pa jih je zlo v èloveku 20. stoletja postavilo pred preizkušnjo. Tako smo Slovenci v enem stoletju doživeli kar tri vojne. Naši dedi so bili poslani na frontne linije 1. svetovne vojne, komaj se je nanjo vsaj malo pozabilo, so bili naši oèetje deležni vseh možnih grozot 2. svetovne vojne, ki je bila v naših krajih še posebej tragièna, saj je bila tudi bratomorna. Mnogi vpleteni v morijo 2. svetovne vojne niso zmogli preizkušenj in so iz vojne prišli z ranjenimi dušami, ki so usodno vplivale na življenje njihovih potomcev. Šele osamosvojitvena vojna je bila tista, v kateri brat ni moril brata, saj smo vsi imeli isti cilj: želeli in izbojevali smo samostojno državo. 16 ALI SMO PRIPRAVLJENI OMOGOÈITI ŽRTVAM ÈLOVEŠKO SOÈUTJE IN MORALNO ZADOŠÈENJE? René Girard je zapisal: »Resnica je na tem svetu skrajno redka dobrina. Smeli bi celo sklepati, da je sploh ni. Mimetièni odzivni plazovi so namreè po svojem bistvu soglasni, enoumni. Vsakokrat, ko se zgodijo, torej preprièajo vse navzoèe, brez izjeme; vsi èlani skupnosti postanejo krivoprisežniki, lažne prièe, ki se jih ne da omajati, saj niso zmožni sprevideti resnice.« Revolucije in vzpostavitve totalitarnih sistemov so takšni plazovi, ki prekrijejo resniènost, ustvarijo mite in zabrišejo spomin, ki prekrije posebno vse žrtve. Iskanje resnice pomeni torej solidarnost z žrtvovanimi in vzpostavitev èloveških razmerij. A spreobrnjenje k èloveškosti je redkost in resnica nedolžnih zato ostaja skrita, zamolèana, odrinjena in s svojo boleèino krièi po èloveškem usmiljenju in soèutju ter terja zadošèenje in spravo. Odloèilna za pot do resnice sta obraz in èistost pogleda. Brez osebnega in družbenega preèišèenja svojih usedlin preteklosti ne moremo izostriti pogleda. Dvigniti se iz ujetosti v trenutne osebne, tranzicijske in družbeno-ekonomsko-politiène vsakdanjosti predpostavlja biti pripravljen na dialog s soèlovekom za iskanje globljih medèloveških razsežnosti. Resnico je treba pripovedovati, da bi presegli posledice zlaganosti, ki še vedno obvladujejo družbeno zavest, pravi Èeh Pavel Žáèek. Ker so nam usta zaprli, smo se 17 prepustili neobèutljivosti, nihilizmu in njegovim posledicam. Potlaèene boleèine pa zaznamujejo tranzicijsko družbo s strahom in nemoèjo. Žrtve se težko sooèajo s svojo usodo, saj jim odkrivanje povzroèa novo boleèino in tudi storilci ali z njimi povezani pripadniki oziroma nasledniki živijo v shizofrenem strahu, ki jih peha v pozunanjenost in stran od èloveškosti. Posamezniki in narod pa tavajo, ne da bi si pogledali v obraz in si povedali resnico, ki bi nas osvobodila. Paul Ricoeur imenuje iskanje resnice zvestobo. Govori o »zvestobi spomina, o spominu, da si zvest temu iskanju, temu povpraševanju, tej zahtevi« in presegaš površnost ter odpiraš poti spomina pravemu umu. Oèišèevanje spomina spremlja hrepenenje po globini, po odpiranju notranjosti ter polni in pristni èloveškosti. Vsakdanja površnost, politièna povpreènost in plehka ali celo ideološko-propagandna zaslepljenost zapirajo pota do globin pristne èloveškosti, le osebna odprtost duha se prebija skozi èeri vsakdanjosti v kraljestvo resnice, v katerem imajo svoje mesto nedolžni, žrtvovani, odrinjeni in pozabljeni. Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ni namenjen le spominu, paè pa urejevanju družbe in popravi krivic, ki so jih žrtvam povzroèili omenjeni režimi. Umestno je torej razmišljati o odnosu med resnico, èloveškostjo, mirom in urejeno družbo. Pot miru je tlakovana z odpiranjem notranjim globinam, v sreèanju s pristnim jedrom èloveka v sebi in drugih. Dialog z drugim spodbuja izhod iz ujetosti v osebno koristolovsko poželjivost in družbeno-politièno pritlehnost in druge osebne in institucionalne samoprevare, saj vodi v pristne medosebne in duhovne razsežnosti. Nasprotno pa zagledanost vase, zavist in pohlep pušèajo èloveka praznega in nas silijo zgolj v izkljuèevalne tekmece. Totalitarni in avtoritarni sistemi so gradili zgolj na zunanjih okvirih in zato žrtvovali èloveka. Vsi ljudje so bili in ostajajo tako ali drugaèe žrtev, èeprav z razliènimi posledicami. Eni z zgubo 18 svobode in življenja ter drugih osebnih dobrin, drugi s kopièenjem le-teh za ceno osebnega zasužnjevanja in porivanja totalitarnega voza, a prav tako ob izgubi osebne svobode in lastnega dostojanstva. Priznavanje resnice poteka v dialogu, ki dopušèa vsem, da pripovedujejo svojo zgodbo. V govorici se zgodita oèišèenje spomina in priznanje, da smo ljudje potrebni drug drugega. Gre za spoštovanje vsakega èloveka in demokratièno uveljavljanje možnosti tudi prizadetih in odrinjenih. Resnica si utira pot le s èloveškim dialogom, v katerem ljudje spregledajo svoje sebiène interese in so sposobni iskati skupno pot ne le v izloèanju drugega in brezobzirni tekmovalnosti, paè pa v sodelovanju, ki postaja vse bolj vprašanje preživetja èloveštva. Zato je treba bdeti nad èustvi, ki poželijo in lahko zavedejo èloveka v nasilje, družbo pa v popoln nered, kot so ga izvajali totalitarni režimi. Ker v njih ni bilo mogoèe sprotno oèišèevanje, so posledice toliko bolj krute in dolgotrajne. Ne le osebna zavzetost, potrebni so tudi sistemski pogoji za rehabilitacijo žrtev, za oèišèenje dežele raznovrstnega nasilja, laži in prevar ter za ustvarjanje pogojev skupne èloveške prihodnosti, kar danes postaja nuja za preživetje èloveštva. Pretresljivi, zamolèani in neporavnani del naše zgodovine z vojno in revolucijo predstavljajo mobiliziranci v nemško vojsko. Revolucionarno obdobje jih je odrinilo, zamolèalo in preziralo. Tudi v samostojni državi njihove veèinoma zelo krute in neèloveške usode šele polagama prihajajo na dan. V Enciklopediji Slovenije zasledimo le podatek, da so Nemci mobilizirali okoli 35.000 fantov s Štajerske, Koroške in Gorenjske. To dopolnjujejo osebni zapisi, društva mobilizirancev in drugi, ki jih je prizadela njihova usoda. Imamo okoli dvajset zbornikov, ki v veèji meri vsebujejo osebne izpovedi, pa tudi tematske obravnave položaja, socialnih in politiènih izzivov ter poteka obravnav usode mobilizirancev. V Trbovljah obstaja edina muzejska soba mobilizirancev nemške vojske iz Slovenije, ki 19 hrani redke predmete. Mobiliziranci so veèino stvari odvrgli ali so jim bile v Jugoslaviji vzete, a nekaj se je ohranilo. Osrednje slovenske društvo predstavlja Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki kot krovna organizacija vkljuèuje šest društev: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko, Društvo vojaških vojnih invalidov mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko Celje, Društvo zgodovinske resnice mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko Posavje in Društvo vojaških vojnih invalidov mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Društva so lahko nastala šele v samostojni Sloveniji, prej pa so si le posamezniki bolj ali manj neuspešno prizadevali za ureditev statusa, kar velja predvsem za invalide. Za uveljavitev omenjene zveze in njenih èlanic so si med drugim prizadevali delno že pokojni in še živi èlani: med njimi Rudi Markoviè, Alojz Žibert, Jože Ahaèiè, Ludvik Puklavec, Andrej Zorko, Boris Pšeniènik, Leon Janežiè in številni drugi že pokojni èlani in tudi njihovi potomci. Postavitev spomenikov padlim in pobitim je dokumentirana v knjigi. Med najpomembnejšimi je spomenik v Kranju, za katerega si je prizadeval pokojni Stane Isteniè, pa v Celju, v Mariboru, Trbovljah, Zagorju, Žetalah in drugod, delno tudi v povezavi z drugimi borci. Podobno kot usode drugih žrtev totalitarizmov v širšo družbeno zavest le poèasi prihaja tudi usoda teh žrtev, ki jo razkrivajo prièevanja, dokumenti in druga gradiva o usodi slovenskih fantov na frontah v Rusiji in Franciji, v ruskem in anglo-ameriškem ujetništvu ter njihova kalvarija vraèanja z osvobodilnimi vojskami prekomorskih brigad, sremske fronte ter njihove odrinjenosti v povojnem režimu Jugoslavije ter težavah za uveljavitev pravic tudi v samostojni Sloveniji – za mnoge, žal, prepozno. O teh težavah prièajo zahteva po priznanju invalidnosti, pa zapleti ob urejevanju spomenikov, npr. v Kranju, ki je bil po dolgotrajnih pogajanjih le postavljen. Kaj vemo 20 o njihovih usodah, ki jo hranijo še preživeli ali njihovi bližnji in daljni sorodniki? Kdo se je že poglobil v njihove duševne in telesne stiske, v njihovo odrinjenost in zaznamovanost in kdo je žaloval z materami in ostalimi družinskimi èlani ob njihovi smrti na bojišèih, v ujetništvu ali celo na poti v domaèe kraje? – Brat moje mame Tine je ranjen v roko prišel domov in kmalu odšel s partizani. Po nekaj mesecih je bil jeseni leta 1944 kot nezanesljiv ustreljen od spremljevalcev, ki so šli skupaj z njim v patruljo. Težko usodo je imel tudi drugi mamin brat Tone, ki je avgusta 1944 izgubil desno roko na fronti v Romuniji. Ko se je vrnil domov, so ga ob prijavi doma zaprli tudi zaradi tretjega maminega brata Janka. Brat Janko je bil namreè pri nemški policiji. Na teharskem taborišèu ga je po tem, ko se je vrnil z drugimi domobranci, izvensodno lastnoroèno potolkel politièni komisar Udbe iz domaèih krajev. Moj stric Tone je sicer preživel kalvarijo novomeških zaporov. Zapornikom so namreè vsak dan po jutranji telovadbi ukazali, da morajo teèi in jih opozorili: »Tecite, na zadnje bomo streljali!« In po komandi: »V tek!« so se oglasile strojnice in zadnji so popadali ranjeni ali mrtvi. Napol mrtve so dokonèno pobili, potem pa vse zmetali na kamione in odpeljali. Nov komandant, Slovenec, je Toneta osvobodil teh muk in mu je rekel: »Si bil torej mobiliziran.« – »Da,« je odvrnil Tone. – »Potem bo pa težko zate, kajti pri nas ne boš mogel dobiti invalidnine,« je še dodal. Po treh mesecih šentviških zaporov se je avgusta 1945 iz Litije komaj privlekel domov v Štangarske Poljane. Trpljenje se je nadaljevalo s povojnim zapostavljanjem, službo izterjevalca lesa, s katero si je nakopal sovraštvo kmetov, ter z multiplo sklerozo kot posledico prestanih strahot in odpustom iz službe brez zavarovanja. Leta 1959 je naposled odšel v Nemèijo, kjer je dobil vsaj invalidnino. Na tisoèe je podobnih usod, ki v komunistièni preteklosti niso smele ali javnosti niso mogle posredovati svojih zgodb, ker jim je mobilizacija vzela življenja, zdravje, dobro ime in prihodnost. Najbolj pretresljiv del teh zgodb 21 je ideološka ignoranca komunistiènih oblasti do usod in trpljenja mobilizirancev. Na Slovenskem so torej nacisti in fašisti na eni ter komunisti na drugi strani sodelovali pri unièevanju Slovencev, svojih idejnih nasprotnikov. Življenje èloveka kot osebe ni imelo cene; posameznik je bil zgolj kolesje sistema. Ne nemški mobiliziranci ne drugi v nacizmu in v komunizmu niso šteli kot ljudje; bili so le številke z malo možnosti za preživetje. Žal nam vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov še vedno sprašuje vest. Sprejeta zakona iz leta 2009 »zanemarjata naèelo, da morajo imeti vse žrtve enak status«, pravi Jernej Letnar Èerniè, saj je jasno, da po mednarodnih naèelih in tudi po sodbi evropskega sodišèa Kolk and Kislyiy versus Estonia velja isto naèelo tudi za žrtve komunistiènega nasilja. Pri zadnjem je svetovna politika zaradi boja komunistov zoper nacizem, žal, pogosto pogledala skozi prste, kar se pozna tudi v našem (pravnem) sistemu, kot ugotavlja Letnar Èerniè ob presoji pravnih postopkov zoper Mitjo Ribièièa. Naša zakonodaja ostaja neobèutljiva za žrtve v kolesju postkomunistiène politike, èeprav se »odgovornost za vojna in povojna hudodelstva na Slovenskem ali kjer koli drugod ne sme presojati na podlagi strani, za katero se je domnevni storilec bojeval«. Zato se Letnar Èerniè zavzema za »prepoved javnega povelièevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov«. A se »zunanjemu opazovalcu kljub temu poraja obèutek, da etièno in moralno dokazovanje trenutnega normativnega okvira izhaja prav iz polpretekle zgodovine, kjer molk in nekaznovanost za barbarske pokole civilnega prebivalstva s strani totalitarnega režima ostaja pravilo. Šeststo do sedaj najdenih množiènih grobišè prièa, da je bivši totalitarni režim že 22 arbitrarno presodil, da mu ni šlo za enako obravnavanje posameznikov pred zakonom«. Ne le pravni sistem, tudi vzdrževanje totalitarnih metod v politièni in medijski praksi ohranja nekdanje žrtve in ustvarja nove. To s(m)o ne le v bivšem režimu oznaèeni razredni sovražniki, paè pa posebno odloèilni osamosvojitelji kot pokojni Jože Puènik in vsi drugi tedaj in sedaj delujoèi entuziasti, ki navkljub temu verujemo v demokratièno Slovenijo. Totalitarna medijsko-politièna propaganda iz najveèjega demokrata ustvarja dežurnega krivca, kar vztrajno poèno naši postkomunistièni medijski naèrtovalci. Ustvarjati žrtveno jagnje v stilu nacistiènega sramotenja npr. èeškega predsednika Edvarda Beneša, je cinièna praksa postavljanja na pranger in iz demokrata s totalitarno retoriko ustvarjati javno žrtev, ki ji potem množica razumljivo odreka demokratièno legitimnost in medijsko podporo. Girard sicer pravi, da imamo danes veèji èut za žrtve, a se zaveda, da njihov glas ostaja glas vpijoèega v pušèavi. Tudi novejši ekonomski in politièni totalitarizem ustvarja žrtve, kot so otroci in ženske v vojskah sveta ali civilisti, ki jih vojni strategi izrabljajo za tarèe. Tudi teroristi in zasvojeni z mamili vzdržujejo zapleten procese žrtvovanja v sodobnem svetu. Ne pozabimo novinarjev in drugih prièevalcev, ki kljubujejo nasilnosti režimov tudi za ceno življenja, da bi se enkrat èloveštvo le osvobodilo spon tiranstva, nasilja in suženjstva. – Kako naj demokratièno èuteè èlovek sprejme, da Kitajska in Rusija nista podprli zahtev po prenehanju nasilja v Siriji? – Zaradi ozkosrènih politiènih interesov umirajo tudi nedolžni po Afriki in Aziji. Pri nas sicer ne umirajo veè, a številni še niso èloveško pokopani in jim nismo priznali njihovega dostojanstva ter jih sprejeli za svoje. In konèno, dokler bodo med nami eni, ki so bolj naši, in drugi, ki jim ne priznamo 23 èlovekovih pravic do dobrega imena in enakopravnega uveljavljanja v družbi, ostajamo pohabljena, od totalitarizma žrtvovana družba. Dokler je dostojanstvo kogar koli med nami poteptano, je ogroženo tudi moje in Tvoje, in s tem prihodnost naše družbe. Kot pravi Avishaj Margalit, je skrb in ohranitev èlovekove nedotakljivosti kljuè do dostojanstvene politike in družbe. Bo prišel trenutek spreobrnjenja in oèišèenja šele, ko bomo že vsi propadli? Vsak narod naj bi gojil in vzdrževal èim bolj preèišèen in skupnostno sprejet zgodovinski spomin. Tako pri posameznem kakor pri kolektivnem spominu je pomembno, da nosilec ta spomin zavestno sprejema, si ga zapiše in ohranja. Èe sprejema ni, nastajajo zavestne in še bolj podzavestne motnje in znova prihaja do izbruhov. Letnar Èerniè dodaja: »Èeprav noji v živalskem svetu obièajno èez nekaj èasa dvignejo glavo iz peska, pa se zdi, da so glave veèine totalitarnih nojev obtièale v pesku, in se ne menijo za pridobitve mlade slovenske pravne države.« Resnico bomo spoznali, èe si bomo lahko pogledali v obraz in se pogovorili ter dogovorili o svoji preteklosti, da bi lahko z upanjem zrli tudi v prihodnost. Zato so dnevi spomina na žrtve ne le opomin, paè pa dragoceno spraševanje vesti posameznikom in skupnosti o naši preteklosti in s tem o prihodnosti, kajti le z oèišèeno preteklostjo in spravo z žrtvami bomo lahko sploh živeli in preživeli. 24 PRAVICA DO GROBA – SIT TIBI TERRA LEVIS, NAJ TI BO ZEMLJICA LAHKA Petnajst let bo že tega, kar sem s skupino muzealcev s celega sveta obiskala koncentracijsko taborišèe Terezin na Èeškem. Terezin ali Terezienstadt je vojaška trdnjava iz jožefinske dobe, ki je med drugo svetovno vojno postala neke vrste eksperimentalno naselje za èeško judovsko prebivalstvo. Deportiranci so s seboj smeli vzeti le najnujnejše, medtem ko je vse njihovo imetje, tovarne, hiše, polja in gozdovi, postalo last nemškega rajha. Najdragocenejše predmete, umetniška dela, rokopise in starine so v nedoumljivi izprijenosti nemških oblasti shranili v novoustanovljenem Judovskem muzeju v Pragi. Premo sorazmerno z razrašèanjem terezinske-ga taborišèa so rastle tudi muzejske zbirke in prièale o nezaslišanem bogastvu Judov in o praviènosti njihovega unièenja. Za mnoge je bil Terezienstadt konèna postaja, za nekatere pa le vmesna na poti v Auschwitz. Veèina se jih ni nikoli veè vrnila. Med njimi je bilo na tisoèe otrok. Odrašèali so v skrajni bedi in ponižanju. Danes je v visokih, sivih in turobnih stavbah muzej. Med mogoènim zidovjem in temnimi, še v poletnih dneh hladnimi in vlažnimi prostori stojijo panoji in vitrine z redkimi predmeti. Na stenah visijo železni kavlji, okna visoko pod stro-pom zapirajo mogoène kovane rešetke. V kleti je peè z zloèesto odprtim, že davno ugaslim žrelom. Obledele fotografije in preproste otroške risbe ne zmorejo izprièati vseh strahot Terezina. Pa kljub temu se obiskovalci v 25 tišini in vidno ganjeni vrstijo skozi prostore kot neme prièe nepredstavljivega trpljenja zapornikov iz stare vojaške trdnjave. Naša skupina si je skupaj z ostalimi ogledala kratek film z dokumentarnimi posnetki in pretresljivimi prièevanji preživelih. Po konèani projekciji smo se molèe zastrmeli v visoka, okovana okna in gole, v nepredirni molk potopljene turobne zidove. Iz taborišèa smo odšli povsem pobiti, bledi in v najveèji tišini. Edini stavek, ki smo ga domala soglasno izrekli, je bil: »Te duše so še tukaj!« Ta skupna in istoèasna ugotovitev je bila odraz globoke èustvene priza-detosti. Besede so se mi zavrtale globoko v spomin in pogosto sem se spraševala, od kod to podobno, sinhrono obèutenje. Najprej sem pomislila, da je zaradi podobne kulturne in verske vzgoje. Toda ne, med nami so bile zelo velike kulturne razlike, poleg Evropejcev so bili še Azijci, Amerièani, Novozelandec in Afrièanka. Naše besede pa so bile preveè spontane, pregloboko doživete in domala istoèasno izreèene, da bi bile izraz racionalnega razmisleka. Bile so vzklik osuplosti in otrple groze. Vidno nas je prežemala neka èudna, neizrekljiva Prisotnost njih, ki so nekoè na tem prostoru trpeli in dotrpeli. Kasneje sem povprašala mnoge ljudi o obèutkih, ko so obiskali koncen-tracijska taborišèa drugod po svetu. Na moje veliko preseneèenje je veèina izrazila podobne obèutke. Prostore trpljenja in umiranja èustveno odprt èlovek doživlja kot nekakšne neopisljive sivine, svinèene èrvine brezèasja. Brezna neizpovedljive groze, ki ne presegajo meje telesnega in se zajedajo v možgane in dušo. Kdor je enkrat samkrat vstopil na kraj taborišène groze, ga ne bo nikoli veè pozabil. Je naravnost duhovna izkušnja Dante-jevega Pekla in Michelangelove Poslednje sodbe, toda brez Vsemogoènega z v srdu in upanju dvignjeno pravièno roko v obsodbo Zla. 26 Kaj je tisto neizrekljivo, kar na prostorih trpljenja in smrti tako globoko obèutimo? Naša nevstajenjska, v materialno zasukana in znanosti zapisana evropska kultura tega ne zmore pojasniti. Sodobnega èloveka, namišljenega gospodarja sveta, ki prevzetno prevzema vlogo Boga, zaznamuje negativistièen odnos do smrti: izbrisal jo je iz javnega življenja. Trpljenje je z medicino in s farmakologijo prepoznal kot nesmiselno in mu odrekel pravice sobivanja. Razlag za tako poèetje sodobnega èloveka je veè. Na prvem mestu je morda nemoè, da bi se kljub tehniènemu napred-ku izognil sooèenju z brezizhodnim koncem lastnega življenja – ki je brez dvoma preklavrna in nevredna podoba sodobne kulture uspeha, blišèa in mladosti. Na drugi strani pa je izgon smrti odraz prikrivanja nemoèi vrhunsko razvite tehnološke družbe, da bi odgovorila na neizbežno vprašanje onstranstva. In na vprašanje, kaj nas èaka po smrti. Sodobna znanost in tehnologija kljub sijajnim dosežkom ne moreta utišati vprašanj smisla. Nasprotno, s prikrivanjem in zamolèevanjem smrti in trpljenja postaja vprašanje smisla najbolj pereèe vprašanje sodobnega sveta. Nekakšna èrna luknja mikrokozmosa. Ko je èloveštvo nemoèno, se uèi iz izkušnje èlovekovanja. Vedno je pouèno vedeti, kako so na stvari gledali v preteklosti, v posameznih primerih pa je to sploh edino, kar lahko storimo. Temeljno spoznanje in priznanje vseh preteklih kultur je: èlovek je umrljivo bitje. Brez velike filozofije in teologije lahko dojamemo, da je enako kot rojstvo pomemben del življenja smrt. Ti dve temeljni spoznanji pa sta od nekdaj bili temelj èlovekove modrosti in gibalo družbene ureditve. Smrt daje na skrivnosten, nedoumljiv naèin življenju težo in èlovekovim dejanjem mero. Zemeljsko bivanje zakljuèi in ga na skrivnosten naèin osmisli. Vezi živih z mrtvim pa ne pretrga, jih le preobrazi na višji, èlovekovi telesni in duševni presegajoèi ravni. Sodobna psihologija govori o povezanosti živih z mrtvimi kot o 27 èustvenih vezeh. Razlaga jih kot ujetost v vloge, ki jih z rojstvom prevza-memo v družini in širši skupnosti in ki v veliki meri doloèajo nas in naše življenje. V preteklosti se ljudje niso spoznali na znanost, kar pa še ne pomeni, da so bile njih razlage manj modre. Brez dvoma pa so bile zaradi njihove vrašèenosti v naravo in naèina njihovega dojemanja sveta bolj celovite. In morda tudi pravilnejše. Njihova razlaga, morda še bolje, èe reèemo dojemanje sveta in življenja, je temeljilo na neloèljivosti snovnega, duševnega in duhovnega. Tostranstvo in onostranstvo sta bili obliki življenjske celote, razlièna vidika èlovekove in s tem tudi božje biti. Preteklost je bila nevidni predpogoj in del sedanjosti ter garant prihodnosti. K takemu doživljanju je brez dvoma pripomogla èlovekova nemoè: ponavljajoèe se unièujoèe lakote, kužne bolezni in grozote vojnih pobijanj. Èloveka je na vsakem koraku življenje opozarjalo na mogoèno zmago-valko smrt. Memento mori je bila stalna miselna popotnica èloveka preteklosti. Narekovala je ponižnost in soodvisnost od narave in ljudi. Smrt je bila trden in najbolj zanesljiv del življenja v preteklosti. Bila je humus in sad duhovnosti ter temelj èlovekovanja. Bila je (in je še) èloveško in globoko božje. V starih grških, latinskih in tudi sanskrtskih spisih je smrt odhod duše umrlega v onostranstvo. Najstarejša verovanja temeljijo na predstavi, da duša umrlega ostaja v bližini trupla. Na tem mestu prižigajo luèi in pušèajo darove[1]. Duša z obredjem in darovi postane pobožanstvena in z ostalimi mrtvimi predniki prevzame vzvišeno, odloèilno mesto v rodu in družini. Pokojne povezuje z živimi èlani družine ogenj, ki je svet, èist in pravièen. Ogenj združuje èloveka z božjim, ga oèišèuje in tudi loèuje. Obredni 1 Navade prižiganja sveè na prostoru, kjer je nekdo izgubil življenje v nesreèi, kot tudi prinašanja cvetja, ponekod pa tudi darov in hrane na grobove, segajo v èlovekovo pradavnino in so neloèljivo povezane z najstarejšo vero, da duša prebiva ob mrtvem telesu. Šele veliko kasneje se je razvilo verovanje v odhod duše v podzemlje, na elizejske poljane in s kršèanstvom v pekel, vice ali nebesa. Prižiganje luèi na grobovih je najstarejše in najpomembnejše znamenje èlovekovanja. 28 prostor družine je od pamtiveka ognjišèe.[2] Ob ognjišèu se je skupnost sreèevala in opravljala vsakodnevno obredje. Ob ognju so sklepali poroke, k ognju je mati položila novorojenca in šele, ko ga je oèe vzel v naroèje in z njim obredno obkrožil ognjišèe, je bil otrok priznan za zakonitega naslednika. Ko je oèe umrl, je sin prevzel dolžnost opravljanja pogrebnih ritualov. Blaženost duše je bila v tesni povezavi z opravljanjem obredov v spomin umrlega. Verjeli so, da ji domaèe obredje prepreèi, da bi ne zatavala v medprostore bivanja in se spremenila v zloèeste duhove, larve, ki imajo moè škodovati in unièevati. Duše umrlih, ki so bili z obredjem pokopani in so se jih redno spominjali s cvetjem in z darovi ter jih s prižiganjem luèi povezovali z domaèim ognjišèem, s svetim prostorom vsakega doma, so postale božanstvena vez živih z onostranstvom. In nenadomestljiva vez v krogu veènega življenja. Mrtvi so bili moralna vez družine in celega rodu. Pobožanstveni predniki so bili edini pravi lastniki družinskega premoženja: živi so imeli posest zgolj v upravljanju in jo skrbno varovali za prihodnje rodove.[3] Pobožanstvene duše umrlih prednikov so imele moè zagotavljati dobro letino in prepreèevati naravne nesreèe. Varovale so pred kužnimi boleznimi in vojnimi opustošenji. Družino so povezovale in jo ohranjale kot duhovno skupnost, med seboj neloèljivo celoto mrtvih in živih ter onih, ki se bodo rodili. Bistvo takega verovanja je v vseobsegajoèi prisotnosti živih in mrtvih in v enosti tega, kar je bilo, kar je in kar šele pride. Življenje je veèni, sklenjen božanski krog, ki ga èlovekova samovolja ne sme prekinjati. Pogoj, brez katerega duša umrlega ne more v onostranstvo, pa je bil pokop umrlega s predpisanim obredjem. Iz Antigone vemo, da je to lahko zgolj pest zemlje, obredno razsute nad truplom. Pokop se je moral zgoditi, sicer 2 Na osrednji ritualni pomen ognjišèa in njegovo posebno mesto kaže tudi slovenski izraz za nekoga, ki je odšel od doma – zapustil je svoje ognjišèe. 3 V tem odnosu je zaobjeto bistvo slovenske besede dedišèina. 29 bi duša pokojnika ostala ujeta v medprostorih in bi kot zli duh zatavala vsem v pogubo. Zgodilo bi se najhujše. Zbrisal bi se spomin na umrlega, kar je v starih kulturah pomenilo dokonèno unièenje duše in obsodbo na njeno veèno izginotje. Življenjski krogotok bi bil presekan in unièenje bi ne bilo veè daleè. V preteklosti je bila skrb za dobro in preživetje skupnosti na prvem mestu. Skupnost je bila neloèljivo povezana s predhodnimi rodovi. Predniki so bili njeni pomembni, lahko reèemo celo vzvišeni èlani. Njihove pobožanstvene duše so zagotavljale red, ki so ga živi vzpostavljali z natanèno predpisanim obredjem in zagotavljali z družbenimi pravili in normami. Ohranjanje spomina na umrle je bilo predpogoj njihovega pobožanstvenja in je omogoèalo sožitje živeèih in zagotavljalo rojevanje novih generacij. Obredje in religijski predpisi so bili trdna podstat pravnih doloèb in so v realnem svetu urejali konkretno življenje skupnosti. V duhovnem pogledu pa gre za zlivanje èasov, za ritualno prepletanje generacij in trdno vpenjanje posameznika v družbo. Vpetost osebe v imaginar-no in realno skupnost je ljudem v preteklosti omogoèala osmišljanje življenja, ki je bilo praviloma kratko in trdo. Obèutek pripadnosti je povezoval družbo, ki je tvorila z naravo soodvisno enost. Doživljanje sveta kot prepletene in neloèljive celote živih in mrtvih je tudi slabotne in zavržene napajalo, èe že ne s smislom, pa vsaj z neskonèno vdanostjo v skrivnostni, kozmièni red stvari. Slednje je bilo temeljno naèelo stoicizma, enega najbolj razširjenih antiènih filozofskih nazorov. To odražajo tudi vrednote antiènega èasa, ki so temeljile na pogumu, zvestobi in vdanem, stoiènem prenašanju udarcev usode. O celostnem doživljanju sveta in èloveka kot smiselnega delca kozmiène celote – in s tem neloèljivosti življenja in smrti ter tostranstva in onostran-stva, prièajo npr. tudi napisi na rimskodobnih nagrobnikih. Napis DIS MANIBUS, ki je daleè najpogostejši in je dosledno vedno izpisan na vrhu 30 spomenika, je bil posvetilo pobožanstvenim dušam umrlih prednikov, èetudi je bil spomenik postavljen za enega samega pokojnika. Ime umrlega, leta življenja in poklic so sledili na spodnjem delu kamna. Neredko se na nagrobnikih pojavljajo tudi razlièna znamenja, kot je npr. podoba nekakšne rovnice kot ritualnega orodja pokopa. Strokovnjaki znamenje razlagajo kot simbol vzvišene pravice pokojnika do groba. Unièenje grobov je bilo v vseh civilizacijah najhujši prekršek in znak nepojmljivega barbarstva. Pomenilo je unièenje spomina na umrlega, pretrgalo je družinsko vez in iznièilo rod za vekomaj. Najhujša kazen za èloveka je bila, èe njegovega trupla umrlega niso obredno pokopali: ostati brez groba je pomenilo grožnjo ne le za posameznika in njegov rod, ampak je bilo nepredstavljiva grožnja tudi vsej skupnosti. Bilo je nekaj, kar je rušilo naravni red stvari, kar je razèloveèevalo ljudi, kar je unièevalo skriti tok življenja in ogrožalo prihodnost vseh. Ker pa smo ljudje ne le skupek genov, temveè tudi memov, celièno zapisanih spominskih sklopov, sta sakrosanktnost mrtvih in pravica do pokopa kot temeljni civiliza-cijski prvini neizbrisno zapisani tudi v nas. Da bi dojeli strahotnost pomena poboja kateregakoli èloveškega bitja in odrekanja mu pravice do groba, je treba prižgati luè antiène omike. Ta je navsezadnje tudi temelj kršèanstva in s tem ne le Evrope, temveè tudi velikega dela sodobnega sveta – èetudi brez vsakršne želje, da bi povelièevali zahodno kulturo nad ostalimi kulturami. In èeravno je sodo-bni èlovek bitje materije in znanosti, ki duhovnost prepušèa preteklosti in tretjemu svetu, smrt pa izrinja iz vsakdanje misli, se ne moremo izviti iz tisoèletnih miselnih sklopov, ki doloèajo našo najbolj notranjo bit in zarisujejo globino in širino èlovekovanja v duhu brezštevilnih generacij prednamcev. Èlovek dojema svet celostno, z duhom in umom, ki pomeni èute, èustva in razum. Dejanja, kot so poboji in zavrženje trupel pobitih, se mu upirajo duševno in telesno. Odrekanje pravice do pokopa komur-31 koli je zavrženo dejanje, ki zanikuje najgloblje èloveško bistvo. Žali dostojanstvo posameznika in skupnosti ter kot nevidni rak duše in duha razkraja cel narod. Izgovorjeno ali zamolèano. Prikrito ali razkrito: slovenska rana je tako globoka, da je komajda moè še zaznavati njeno usodnost. Krivda pa je naša skupna (vem, da so to težke besede): najprej krivda tistih, ki so morili, nato tistih, ki so zagrebli in zamolèali, kot tudi onih, ki smo obmolknili za dolga desetletja in niti danes na ves glas ne zahtevamo, da dobijo pobiti grobove in njihove duše najdejo zasluženi mir (pa kakorkoli si to že predstavljamo). Posebej težka krivda je na nas, ki smo dosegli demokracijo in je ne izživimo v duhu prednikov: posebej tistih, ki še vedno živijo pod nezasluženo kaznijo spomina. Krivda je na nas vseh: tistih, ki se krvavih voda Bistrice še spominjamo ali pa zanje niti ne vedo. Naša velika krivda je, ker podaljšujemo molk in zamolèevanje imen tistih, ki so krivi, pa bi morali o tem vsi govoriti in pisati. Obnašamo se, kot bi bila demokracija naš plen in ne sad mnogih rodov: na nek skrivnosten, èuden naèin tudi tistih, ki so grozovite smrti umrli in še danes niso vredni groba in spomina. Naša skupna, narodova naloga je, da jih vrnemo skupnosti, kamor po naravnem in duhovnem redu tudi sodijo. Z molkom podaljšujemo malièenje kolektivnega spomina in narodu izmi-kamo priložnost, da bi se v moèi krivde in kesanja na novo prerodil. Ko sledim razpravam o tem, ali bomo gradili muzeje nad hudimi jamami in brezni, mi pride na pamet Antigona. Za ceno lastnega življenja je stresla pest prsti nad razpadajoèim bratovim truplom in njegovi duši povrnila mir. Odkazala ji je prostor v skupnosti. Antigoni ni bilo mar kraljestva, ne razkošja kraljeve palaèe in ne lastnega mladega življenja. (Danes bi rekli, da je zastavila svojo kariero.) Antigona nas uèi, da grobovi niso prostor obraèunavanj. Ne oziraje se na posledice je opravila, kar je bilo treba storiti, da bi našla duša pokojnega mir v onostranstvu in bi se v skupnost 32 vrnil naravni red stvari. Nesmrtnost tragedije je v vedno aktualnem sporoèilu èloveštvu. Grobovi so sveti prostor spomina. Toliko bolj, èe gre hkrati tudi za prostor strahotnega in nepraviènega trpljenja. Francozi pravijo prostorom spomina lieux de mémoire: tja èlovek pride, da se pokloni spominu na ljudi, da poživi vez s prostorom, kjer so se godili doloèeni dogodki. Kjer se razjoka, moli ali samo spomni preteklosti. Èasa ni mogoèe razumeti loèeno od prostora, kjer so se dogodki zgodili. Francozi bodo že vedeli, èemu služijo lieux de mémoire, saj so tudi oni bili prisiljeni na novo napisati poglavja iz èasa nemške okupacije in sodelovanja z okupatorji, na novo razmisliti o svojem odnosu do Judov, do kolonialnega osvajanja Indokine in krvavih obraèunavanj v Alžiru. Zgodovinski, politièno pre-obremenjen spomin je na ta naèin (vsaj delno) nadomestil kolektivni spomin, ki ga nosijo ljudje v srcih in je zapisan v izvirnih prostorih. Mi, Slovenci, tega še nismo storili. Težko pridobljena demokracija in samostojna država za nas nista odgovornost do prihodnosti, ampak udo-bje sedanjosti, ki ga nismo pripravljeni deliti ne (z mrtvimi) predhodniki, pa tudi ne z zanamci. Odgovornosti za lastno poèetje ne sprejemamo in se zato tudi tragiène usodnosti te drže ne zavedamo. Èas je, da se odloèimo, kako obeležiti prostore, kjer so hude jame, koder je Bistrica krvava tekla, in drugod, kjer ležijo nepokopane kosti krivièno pomorjenih brezimnih, sramotno zamolèanih in obsojenih na damantio memoriae ali izbris iz skupnega spomina. Nekateri menijo, da bi morali zgraditi grobnice, drugi omenjajo muzeje, tretji kapele ali celo cerkve, kjer bi se brale maše za izmuèene duše. Eden od morda najprimernejših odgovorov je lieux de mémoire ali prostor spomina, oznaèen s posebnim obeležjem, morda z izbranimi verzi, saj imen in števila vseh nesreènikov najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Namesto betonske muzejske ali cerkvene novogradnje bi morda prostor poboja in pokopov samo obeležili s prepro-33 stimi križi v gozdu, s posebej oznaèenimi potmi, klopcami in postajami križevega pota in skromno, leseno kapelo ob robu. V poštev pridejo tudi obeležja, ki bi spominjala na kamnite možice, kot jih postavimo ob planinskih poteh. Kaj storiti z imeni, ki ne bodo nikoli vsa poznana? Italijani so na grobove neznanih vojakov, pokopanih v grobnici v Sredi-polju (Redipuglia), izklesali besedo presente, presente, presente ... v smislu – tukaj sem, prisoten sem, lahko pa tudi s svojim trpljenjem in smrtjo prièujem o preteklosti . Vsak prostor trpljenja in smrti bi moral biti namenjen spominjanju v tišini. Meditaciji. In molitvi za tiste, ki to zmorejo in želijo. Kako pa je z muzeji? Kakor hitro bo zrastla na teh mestih muzejska stavba, bodo prihajali tudi ljudje, ki ne bodo vedno pietetno razpoloženi. Muzej prinese ne le obiskovalce, parkirišèa in odpadke, temveè tudi hrup. Lahko tudi veliko hrupa za niè, kajti zavedati se je treba, da bo vsaka muzejska postavitev izprièevala enostransko zgodbo z vidika zmagovalca. Morda zares z vsem dolžnim spoštovanjem, pa vendar še vedno z oèmi oblasti in moèi (vseeno katere). Mi vsi, posebej pa tisti, ki jih je tukaj doletela smrt in kazen spomina, potrebujemo odpušèanje in katarzo, kar bo mrtve vrnilo skupnosti in žive ponovno povezalo med seboj v neloèljivo naro-dovo bit. Mislim, da je edini korekten naèin, da prostori pobojev postanejo pravi prostori spomina, z minimalnimi obeležji, dobro oznaèeni, z urejen-imi dostopi in skrbno varovani. Lieux de mémoire tako postanejo pomembni kamenèki v mozaiku kolektivnega spomina nekega naroda. Niso prostori obsojanja in zgodovinskih pridig, temveè soèutnega spom-injanja, ki bi ponovno povezali slovenski narod. V slovenski javnosti se redno postavljajo vprašanja in razliène sugestije v zvezi z ostanki nepokopanih. Ker ne strokovnjaki ne laiki ne najdejo vsem ustreznega odgovora na vprašanje, ali ostanke prekopati ali jih pustiti na kraju, kjer leže, to je v rudniških jamah, po gozdovih in drugod. In èe 34 izkopati, kaj storiti s kostnimi ostanki in kam jih ponovo pokopati. Opra-viti analize in jih v ta namen shraniti v depoje raznih raziskovalnih ustanov? Shraniti v skupne grobnice, vrniti ostanke svojcem in v skupne grobnice pokopati zgolj brezimne? Da bi lažje prepoznali primerno rešitev, predlagam, da pozabimo, za koga gre, in išèemo rešitev, ki bi bila sprejemljiva za slehernika, ne oziraje se na njegovo ime, narodnost, jezik in politièno opredelitev. Vprašanje, o katerem razpravljamo, je temeljno vprašanje èlovekovanja z nepredstavljivo civilizacijsko težo, ki že mnoga desettisoèletja èloveka razlikuje od živalske vrste. Da bi lažje razumeli pomen te trditve, se moramo vprašati, kako bi ravnali, èe bi prišlo npr. do rudniške nesreèe, pri kateri je v jarku umrlo recimo deset rudarjev, njihova trupla pa ležijo globoko pod zemljo. Jih bomo pustili zasute, ker je odkop tehnièno zapleten in nevaren za reševalce, ne da bi pred tem poskušali storiti vse, kar se da? Menim, da bi uprava rudnika le težko opravièila svoje dejanje, èetudi bi bili stroški reševanja astronomski. Èesa podobnega si celo Kitajci, ki imajo zares èrno vest glede varnosti v rudnikih, ne bi mogli dovoliti. In naprej: bi v takem primeru sprejeli odloèitev, da prekopljemo samo tiste, ki imajo svojce in poznamo njih imena, ostale pa pustimo v globokem rudniškem jašku? Èesa podobnega še nisem slišala in dvomim, da je že kdaj komu padlo kaj takega na pamet. Kaj pa ostanki pobitih v gozdovih? Je že kdo na tem božjem svetu pustil ostanke trupel, ki so ostali po hudi delovni ali npr. helikopterski nesreèi tam, kjer ležijo? Tudi takega primera ne poznam. S kakšno civilizacijsko pravico torej odrekamo ljudem, ki jim najveèkrat niti ne poznamo identitete (in potemtakem tudi ne njihove resniène krivde), pravico do groba? Kaj nam prepreèuje, da ne izkopljemo, opravimo preiskav, ki po mednarodnih pogodbah morajo biti opravljene, in njihove ostanke položimo v skupno grobnico, mesta smrti pa obeležimo s trajnimi, èetudi preprostimi pomniki in s tem celotnemu slovenskemu 35 narodu vrnemo civilizacijsko pravico do nadaljnjega obstoja. Kot je nepredstavljivo, da bi pustili ostanke partizanov trohneti raztresene po gozdovih, si svoj grob zaslužijo tudi ostali, pa naj bodo to interniranci, vojni ujetniki ali nemški mobiliziranci (navsezadnje smo tudi nemškim vojakom izkazali pravico do groba, mar ne?). Naša èloveška in osnovna civilizacijska dolžnost je izprazniti sramotne jame, jarke in škarpe. Ostanke raziskati z vsemi potrebnimi in možnimi znanstvenimi discipli-nami. Pokojne pietetno pokopati v skupne grobnice. Prostor njihove smrti pa primerno oznaèiti kot kraj kolektivnega spomina. V spomin in opomin. Enako bi morali poskrbeti za pokope, grobove ali pomnike tistim, ki so umrli v tujih deželah kot prisilni mobiliziranci in njihove brezimne kosti ležijo raztresene po bojnih poljih ali v grobovih neznanih junakov na tujem. Tragiènost fantov, ki so bili prisiljeni služiti pod tujo zastavo, bomo težko kdaj razumeli. Zaradi desetletij zasramovanj in nemilosti so se mnogi, ki bi lahko prispevali neprecenljive podatke za našo preteklost, pogreznili v neprediren molk. Mnogi so odšli, preden smo mogli zabeležiti njihove težke usode. Nekateri pa so le spregovorili in razkrili zgodbe o dvojnem trpljenju kot posledici treh velikih èloveku in èloveènosti smrtno nevarnih režimov. Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda. Vsak prerod pa temelji na oèišèenju, odpušèanju in spravi, ki obredno zapirajo dobe preteklosti. Ne domišljajmo si, da je strašna usoda razklanosti in medsebojnih obraèunov doletela samo nas. To je usoda vseh, ki so jih zajele vojne vihre. Slovenci smo tu izjema le v toliko, kolikor smo odlašali – in še odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost, da opravimo dostojanstveno in srèno. V smrti smo vsi enaki, pri tem pa ne gre za vrednotenje dejanj, temveè za vrednotenje èloveka kot bitja razuma in vesti. 36 Dovolj bo, èe se spomnimo Srebrenice, množiènih umorov in posilstev v Bosni in na Hrvaškem. In naj nam ne uide iz spomina, kako je nedavno tega srbski premier na kolenih zaprosil družine pobitih za odpušèanje za storjene zloèine. Pa bi se navsezadnje lahko skliceval na vojno vihro, na izdajalce itd. Ne. Na kolenih je zaprosil za odpušèanje pred vso evropsko javnostjo. Še vedno velja, da bo tisti, ki se od zgodovine ni nièesar nauèil, moral lekcijo ponoviti. 37 TANKA ÈRTA MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO – MOBILIZIRANCI Z OBMOÈJA TUNJIC Usode tunjiških fantov, ki jih je okupator mobiliziral, so bile razliène, jim je pa skupno to, da odloèitev za vstop v vojsko Tretjega rajha ni bila prostovoljna. Celo tistih ne, ki so morali nositi uniforme in tetovaže SS, ki naj bi bila organizacija prostovoljcev. Po pripovedovanju še živeèih mobilizirancev so namreè v SS izbirali višje in moènejše fante, ki pa glede tega, kako bodo »vojsko služili«, niso imeli izbire. S tem so Tunjièani delili usodo veè deset tisoèev slovenskih fantov, ki jih je vojna prisilila, da so se daleè od doma bojevali, krvaveli in umirali za tuje interese. »Stvar je zdaj taka, da cesar rabi soldatov in bo tudi Kranjce dodobra pobral,« je zapisal mobiliziranec Tone Stele v enem izmed svojih pisem – in še kako prav je imel! Po doslej znanih podatkih, zbrala sta jih Matej Stele in Ivan Nograšek, sodelovali pa so še Ivan Butaliè, Jože Koželj, Tone Podjed, Janez Stele, Marija Stele, Peter Stele, Milan in Gabrijela Vrhovnik ter Valentin Zabavnik, je v nemški vojski služilo 39 tunjiških fantov, od katerih se jih 13 iz vojne ni vrnilo. Med ubitimi je nekaj takšnih, ki so padli na bojišèih, razkropljenih po vsej Evropi, drugi pa so bili že med vojno ali pa po njej likvidirani v slovenskih gozdovih. Med slednjimi je bila veèina tistih, ki so se po vrnitvi v domovino pridružili domobrancem, vendar ne vsi. Kako tanka je bila èrta med življenjem in smrtjo, kažeta zgodbi Maksimiljana in 39 Franca Golteza (Kavsljeva). Brata sta namreè skupaj pobegnila iz nemške vojske in se èez Èeško in Madžarsko z vlakom vrnila v domovino. Franc se je uspešno skrival doma in je vojno preživel, njegovega brata Maksimiljana, ki se je prav tako skrival na domaèi kmetiji, pa so partizani ujeli in ga leta 1944 na Viševici ubili. Velika veèina fantov, ki so služili v nemški vojski, je bila poslana na vzhod – v boj proti Rusom, kjer so bili boji najhujši in so zahtevali najveè življenj. Razpršeni so bili po številnih bojišèih vzhodne fronte in bili udeleženi tudi v bitkah, odloèilnih za potek vojne. Tako je bil Janez Vrhovnik (Davèarjev) kot vojak von Paulusove 6. armade udeležen v bitki za Stalingrad in bil po vdaji skupaj s soborci odpeljan v rusko ujetništvo. Domov se je vrnil šele spomladi leta 1946. Znani in zapisani sta zgodbi Florijana Koželja (Naumovega) in Jožeta Koželja (Jerušekovega), ki sta služila, prvi na Poljskem, drugi pa v Ukrajini in na Poljskem. Skupaj z Jožetom Koželjem je del vojske odslužil Ciril Sedušak (Komovèev). Skupaj sta bila namreè pri minometalcih, dokler se Ciril Sedušak pri nalaganju granate v cev ni poškodoval. Odpeljan je bil v bolnišnico, kjer je ostal dlje èasa. Kje je služil kasneje, ni znano. Umrl je v prometni nesreèi kmalu po vojni (leta 1947), ko se je v okolici Èrne prevrnil avtobus. Po pismih je dobro poznana zgodba Antona (Toneta) Steleta. Izpiljen slog in vseskozi prisotno hrepenenje po vrnitvi domov, ki ga je moè èutiti iz pisem, sta njegovo zgodbo moèno približala bralcu in pokazala povsem èloveški vidik usode mobilizirancev. Po neuspelem uporu proti nošenju uniforme SS je bil poslan na vzhod (toènega kraja ni smel navesti). Pogrešan je od konca oktobra 1943, njegova konèna usoda pa ni bila nikoli ugotovljena. Med številnimi, ki so služili na vzhodni fronti, je bil tudi Stanko Zabavnik (Rezmanov). Proti koncu vojne je služil na Slovaškem, kjer je bil zajet. Ujetniki so šli peš do Auschwitza, kjer so bili nekaj èasa zaprti, nato pa 40 poslani v zbirni center na Dunaju – v angleški del. Kmalu zatem je bil izpušèen in je skupaj z dvema Korošcema odšel na avstrijsko Koroško. Korošca sta ga povabila domov, vendar je bila njuna domaèija unièena, domaèi pa pobiti. Z njima je ostal do novembra – do amnestije, ko se je z vlakom vrnil v domovino. Jože Sedušak (Komovèev) je bil fotografiran na obali Atlantskega oceana v Normandiji. (Tunjiški glas 11, december 2005) 41 Veliko Tunjèanov je služilo tudi v Franciji, zlasti v Normandiji. Zapisana je zgodba Jožeta Sedušaka (Komovèevega), ki je bil v Normandiji ujet in se je kot èlan prekomorske brigade preko Balkana vrnil v domovino. V Franciji je služil tudi Lojze Koželj (Mevžarjev), ki pa je leta 1944 dezertiral. Pretvarjal se je, da je doma z avstrijske Koroške, saj Slovencev niso spušèali na dopust v domovino. Šel je na vlak proti Ljubljani in pri Kranju skoèil z njega. Najprej se je skrival pri teti v Kranju, nato pa doma pri Mevžarju v Tunjicah. Po vojni se je umaknil v Avstrijo, kjer si je ustvaril družino. Janez Zabavnik (Rezmanov) je padel na Krimu ob Èrnem morju. (Tunjiški glas 11, december 2005) 42 V Avstriji je po vojni ostal tudi Anton Podjed (Brodarjev). Med vojno je služil na vzhodni fronti in bil udeležen v bitki za Stalingrad. Po veèletnem ujetništvu v Rusiji je bil šele leta 1948 izpušèen. Z vlakom so jih odpeljali do èeške meje, tam pa so jih prepustili same sebi – naj se vsak znajde, kakor ve in zna, in gre, kamor hoèe. Brez dokumentov in denarja se mu je uspelo prebiti v Avstrijo, kjer se je zaposlil kot delavec na neki kmetiji. Njegov brat Anton Podjed je bil poslan na povsem drug konec Evrope. Že s 17 leti je bil udeležen v bojih na Norveškem, kasneje pa je bil premešèen na Sicilijo. Tu je bil zajet in je konec vojne doèakal v angleškem taborišèu za vojne ujetnike v Italiji. Domov se je vrnil leta 1946 z vlakom. Ko je prispel pred domaèo hišo, je zagledal svojega oèeta, ki je sedel pod hruško. Pozdravil ga je, ta pa mu ni odgovoril. Ponovno ga je pozdravil. Oèe ga je zaèudeno pogledal in èez èas vprašal: »Tone, si to ti?« Toliko se je namreè v èasu vojne spremenil. Da so bili Slovenci res razpršeni po celi Evropi, kaže zgodba Franceta Vrhovnika (Davèarjevega), ki je služil na severu – pri nemški mornarici. Pripovedoval je, da se je njegova ladja vnela (verjetno je bila zadeta) in se prièela potapljati. Veèina vojakov je v paniki poskakala v ledene vode Severnega morja, kjer so zmrznili, on pa se je s pomoèjo vrvi zavihtel na sosednjo ladjo in se rešil. Kasneje je dezertiral, se vrnil domov in se pridružil domobrancem. Po vojni se je sicer uspel izogniti zajetju in likvidaciji, vendar se je tudi po amnestiji še dolgo skrival doma. Šele zaradi pritiska sosedov se je po veè letih prijavil pri policiji. V èisto drugem delu Evrope je vojaško službo opravljal Jože Stele (Birtov). Po konèani predvojaški službi v okolici Regensburga je bil poslan najprej na enega izmed dalmatinskih otokov, v prvi polovici leta 1944 pa se je njegova enota pomaknila proti severu – proti Beogradu. Tu je oktobra istega leta verjetno padel v bitki pri zemunskem mostu, ravno leto 43 dni po domnevni smrti mlajšega brata Toneta. Tudi njegova zgodba je znana predvsem iz ohranjenih pisem. Nekaterim pa se je uspelo fronti izogniti. Tako je Janez Grkman (Škletov) služil pri transportu bojne opreme v Nemèiji. Po vojni je pristal v ameriškem ujetništvu v ogromnem taborišèu v okolici Nürnberga, od koder se je z vlakom vrnil v domovino. Janez Grkman je o svojih vojaških izkušnjah povedal: »Mobiliziran sem bil 8. marca 1942, ko sem bil star 22 let. V nemško vojsko nisem šel prostovoljno, ampak pod prisilo kot drugi mladi slovenski fantje. Mobiliziran sem bil skupaj z Birtovim Jožetom (Jožetom Steletom). Tudi moj brat Miha je bil nemški vojak in je padel na ruski fronti leta 1944. Sam pa sem bil v Nemèiji, na fronto pa zaradi zdravstvenih razlogov nisem šel. V tem èasu sem brata enkrat obiskal. Služboval sem med drugim tudi v Münchnu. Deloval sem pri transportu materiala, zlasti orožja, pa tudi druge bojne opreme. Med drugim sem prenosil ogromno bojnih plinov v kovinskih ‘flašah’ po 12 oz. 15 litrov. Pri tem smo morali biti izredno pazljivi. V bojni situaciji sem se znašel veèkrat, pri èemer je šlo najveè za zraène napade. Pri transportu sem ostal, dokler nisem pristal v ameriškem ujetništvu, in sicer v taborišèu pri Nürnbergu. Bilo nas je okrog 70.000, iz cele Evrope. Amerièani so bili prijazni in nenasilni. Primanjkovalo pa je hrane in obleke. Domov sem se vrnil z vlakom že leta 1945. V tem èasu so nas temeljito izprašali ter preverili naš odnos do nemških oblasti v èasu vojne. Meni niso mogli oèitati nièesar, zato sem se lahko vrnil domov. Vlak se je ustavil na Jesenicah, kjer se je precej izpraznil – saj so jih veliko pobrali. Po vojni z jugoslovanskimi oblastmi nisem imel težav. V Nemèijo sem veèkrat zaprosil za vojno odškodnino. Bila je sicer priznana, vendar je denar izginil neznano kam.« 44 Vendar niso vsi, ki so bili mobilizirani in tudi potrjeni, dolgo nosili nemške uniforme. Nekateri so iz nemške vojske kmalu dezertirali in se pridružili partizanom. Nekateri – med njimi je bil tudi Jože Vrhovnik (Cirjev) – so si pri partizanih pridobili celo oficirske èine. Znana je tudi zgodba o mobilizirancih v SS, ki so množièno prebegnili k partizanom, in s partizani dogovorjeno zajetje skupine tunjiških fantov, ki so bili namenjeni za nemško vojsko. Veliko je bilo tudi dopustnikov, ki se niso veè vrnili na fronto. Nekateri med njimi so se pridružili domobrancem, drugi partizanom, tretji pa so se bolj ali manj uspešno skrivali. Njihove zgodbe so bile razliène, vendar o njih vemo le malo. Zgodbe veèine ostalih niso poznane, tudi tistih, ki so se vrnili domov. Mnogi o težkem obdobju služenja nemške vojske niso želeli govoriti, pa tudi èas ni bil naklonjen temu, da bi se o tem preveè razpravljalo. Tako za mnoge danes že pokojne mobilizirance, ki so se vrnili in si ustvarili družine, niti svojci in otroci ne vedo, kje so služili in kaj se jim je med vojno zgodilo, ali pa vedo le majhen drobec. 45 SEZNAM TUNJIÈANOV, KI SO BILI MOBILIZIRANI V NEMŠKO VOJSKO IME ŽIVEL POKLIC MED VOJNO PO VOJNI 1 Butaliè Justin (Petkov) 1921–1964 organist vzhodna fronta Živel je v Kranju. Èevka Janez Poroèil se je k vzhodna fronta 2 (Dobovšekov, Zgornji 1925–1998 kmet/sin Zgornjemu (Krasnojarsk) Koželjev) Koželju. 3 Èimžar Jernej (Sitarjev) 1918–1995 zidar vzhodna fronta Umrl je doma. Gerkman Janez nemška mornarica, 4 1923–1998 elektrièar Umrl je doma. (Matijev) domobranci Golob Janez (Zgornji Kot domobranec je bil 5 1925–1945 kmet/sin — Golobov) likvidiran v Teharjah. 6 Goltez Franc (Kavsljev) 1914–1993 èevljar Èeška, se skrival doma Umrl je doma. Goltez Maksimiljan Èeška, se skrival doma, 7 1919–1944 vrtnar — (Kavsljev) likvidiran na Viševici 8 Grkman Janez (Škletov) 1920–1913 kmet/sin transport (Nemèija) Umrl je doma. vzhodna fronta, padel v 9 Grkman Miha (Škletov) 1924–1944 kmet/sin — Ukrajini Kosirnik Rudolf vzhodna fronta, padel pri 10 1923–1943 delavec — (Omevèev) Kijevu (Ukrajina) vzhodna fronta 11 Koželj Aleš (Mevžarjev) 1926–1991 kmet/sin (Varšava), ujetništvo v Umrl je doma. Rusiji Poljska, leta 1944 Koželj Florijan 12 1923– zidar neuspešen poskus Živi v Kamniku. (Naumov) pobega vzhodna fronta Živi v Mostah pri 13 Koželj Jože (Jerušekov) 1926– tesar (Ukrajina, Poljska), Komendi. ujetništvo v Ukrajini 46 SEZNAM TUNJIÈANOV, KI SO BILI MOBILIZIRANI V NEMŠKO VOJSKO IME ŽIVEL POKLIC MED VOJNO PO VOJNI Francija, leta 1944 Koželj Lojze Živel je v 14 1923–1994 kmet/sin dezertiral, do konca (Mevžarjev) Avstriji. vojne se skrival doma Malež Henrik Kot domobranec je bil 15 1924–1945 kmet/sin — (Kotarjev) likvidiran v Teharjah. Kot domobranec je bil Nograšek Jernej 16 1918–1945 kmet/sin likvidiran v Koèevskem — (Zgornji Naumov) rogu. Kot domobranec je bil Petek Anton 17 1925–1945 delavec likvidiran v Koèevskem — (Jeršinov) rogu. 18 Petek Slavko (Jeršinov) 1925–1995 kmet/sin — Umrl je doma. Podjed Anton Norveška, Sicilija, 19 1925–2000 mizar Umrl je doma. (Brodarjev) ujetništvo v Italiji vzhodna fronta Živel je v Avstriji, Podjed Franc 20 1923–1985 mizar (Stalingrad), ujetništvo v v okolici Dunaja. (Brodarjev) Rusiji Podjed Peter 21 zahodna fronta, èlan (Žvabov) 1919–1945 kovaè prekomorske brigade, — likvidiran v Splitu Podjed Stanislav vzhodna fronta, padel pri 22 1922–1944 delavec — (Žvabov) Krakovu (Poljska) Sedušak Ciril Umrl je v 23 1926–1947 delavec vzhodna fronta (Komovèev) prometni nesreèi. predvojaška v Sedušak Ivan Živel je v 24 1919–2004 kovaè Dravogradu, vzhodna (Sušakov) Stahovici. fronta Normandija, ujet, se vrnil Sedušak Jože 25 1924–2010 delavec preko Balkana s Umrl je doma. (Komovèev) prekomorsko brigado SS, vzhodna fronta, padel Stele Anton 26 1924–1943 dijak pri Kremenèuku — (Birtov) (Ukrajina) 47 SEZNAM TUNJIÈANOV, KI SO BILI MOBILIZIRANI V NEMŠKO VOJSKO IME ŽIVEL POKLIC MED VOJNO PO VOJNI Balkan, padel pri 27 Stele Jože (Birtov) 1921–1944 delavec — Zemunu (Srbija) Šmidovnik Janez Umrl je v 28 1913–? — — (Ogrinov) Mengšu. Šmidovnik Ludvik Živel je v 29 1923–2001 delavec vzhodna fronta (Zgornji Košišev) Nožicah. Štupar Franc Živel je v 30 1924–1998 kovaè SS (Ukušekov) Godièu. Francija, domobranci Živel je na 31 Uršiè Janez (Nivèarjev) 1924–1996 mizar (preživel zapor v Rovah. Šentvidu) S. Evropa (mornarica), Vrhovnik France Živel je v 32 1924–2010 delavec domobranci, do 1947 se (Davèarjev) Suhadolah. je skrival doma. Živel je v Vrhovnik Janez vzhodna fronta 33 1922–1981? krojaè Šmartnem pri (Davèarjev) (Stalingrad) Cerkljah. Vrhovnik Janez 34 1921–1991 tesar — Umrl je doma. (Zoklarjev) Vrhovnik Janez Kot domobranec je bil 35 1920–1945 trgovec — (Pocinov) likvidiran pri Crngrobu. SS (dezertiral), 36 Vrhovnik Jože (Cirjev) 1923–2001 tesar Umrl je doma. partizanski oficir Zabavnik Janez vzhodna fronta, padel pri 37 1921–1944 kovaè — (Rezmanov) Sevastopolu (Ukrajina) Zabavnik Matevž Umrl je v 38 1924–1963 študent Francija, Koroška (Rezmanov) Kamniku. RAD v Dravogradu, Zabavnik Stanko 39 1913–1990 kljuèavnièar Danska, vzhodna fronta Umrl je doma. (Rezmanov) (Slovaška) 48 KAKO SMO BILI SREÈNI, POTEM PA JE PRIŠLA VOJNA »Vojna je našo družino moèno prizadela, saj mi je vzela oèeta in za dolgo èasa unièila odnos z bratom,« so bile prve besede našega gostitelja, prisilnega mobiliziranca Branka Sitarja, ob prijaznem sprejemu na njegovem domu na Jeranovem. Med brskanjem po obledelih fotografijah iz družinskega arhiva se mu je pogled zaustavil ob pogledu na mlado družino Sitar. Fotografija z oèetom Genorozom, mamo Albino ter sinovoma Bojanom in Brankom je bila posneta nekaj let pred vojno, ko so bili na obisku pri stricu Francu Podbrežniku in njegovi ženi Poldki, ta je imela brezalkoholno restavracijo v prostorih današnje Ideje na Šutni, kasneje pa je odprla restavracijo na Grabnu, ki je slovela po dobri kuhinji. Teta Poldka je to restavracijo uspešno vodila vse do konca vojne, ko je postala žrtev zlorabe sodišèa narodne èasti. To pa je že druga zgodba, ki z Brankom ni niè povezana, je pa žalostna, posledice pa še danes nosijo njeni vnuki. Brankove oèi so imele nek poseben sijaj, ko se je spominjal svojega otroštva v varnem zavetju oèeta Genoroza in mame Albine. Rekel je: » Kako smo bili takrat sreèna družina, potem pa je prišla vojna. « Prav te Brankove besede nas vodijo k razmisleku, da usode vojne sirote in mobiliziranca v nemško vojsko ne moremo opisati, èe ne opišemo dogodkov v prvem letu nemške okupacije, ki je prinesla žalost v družino Sitar, saj je bil njegov oèe Genoroz že konec avgusta ustreljen kot talec. Zanimale so nas okolišèine, 49 ki so pripeljale do tragiène smrti družinskega oèeta. Najprej predstavljamo Brankovo pripoved, ki jo je zapisal Matej Stele[1]: »Oèe je bil zaposlen v Titanu, kjer se je že pred vojno pridružil ‘ta rdeèim’, vendar ni bil politièno aktiven in ni bil skojevec. V Titanu so bili namreè pred vojno delavci razdeljeni na ‘plavo’, ‘rdeèo’, ‘belo’ in ‘zeleno gardo’. Enkrat so volili, pa je pristal pri ‘ta rdeèih’. To je bil razlog, da so ga Nemci aretirali in odpeljali v zapor v Begunje, kjer je ostal tri ali štiri tedne. Takrat sem še hodil v mešèansko šolo, ko mi je znanec prišel povedat, da bodo ata zaprli. Pohitel sem in videl, kako so oèeta naložili na tovornjak in odpeljali. Takrat sem ga zadnjiè videl. Prvotno so ga nameravali poslati v logar v Avstrijo, ko pa so partizani ustrelili nekega gostilnièarja, je bil Branko (desno) in Bojan (levo) s staršema leta 1936 (arhiv Branka Sitarja) 1 Matej Stele je po tonskem posnetku zapisal pogovor, ki ga je imel 18. 4. 2013 z Brankom Sitarjem. 50 doloèen za usmrtitev, in to samo zato, ker je bil na vrhu seznama. Tako so oèeta 22. avgusta 1941 ustrelili kot talca v Krtini. Niti po smrti ga nismo dobili domov. Kar v Škocjanu za ‘britofom’ so mu izkopali grob. Šele po vojni je Titan plaèal prekop na Žale, kjer sedaj leži v skupnem grobu desetih talcev na starem delu pokopališèa.« Brankove spomine na poletje leta 1941 smo poskušali osvetliti s pomoèjo memorialne literature, posvetovali smo se tudi z zgodovinarji, ki se danes podrobneje ukvarjajo z vprašanji tega zgodovinskega obdobja. Zanimanje so nam vzbudile širše okolišèine, ki so pripeljale do tragiène smrti družinskega oèeta, ki je bil, kot nam je povedal Branko, aretiran na delovnem mestu v Titanu, bil nekaj dni priprt v Kamniku, potem pa odpeljan v zapor v Begunjah. Glede na èasovni potek dogodkov sklepamo, da je bili Genoroz eden od mnogih, ki so jih aretirali v dneh po kamniški vstaji, ki je bila 27. julija 1941. O kamniški vstaji smo lahko ves èas po koncu druge svetovne vojne veliko slišali, saj je obèinska oblast v spomin na te dogodke ta dan razglasila za obèinski praznik. Praznik se je poskušalo ohranjati še vrsto let po osamosvojitvi Slovenije, bilo je veliko odporov. Poslušali smo vrsto razlogov, da mora praznik ostati, tudi zato, ker so veselice lahko samo poleti. O dogodkih prvih vojnih mesecev in razlogih za ohranitev praznika pa se ni veè govorilo. Dobili smo nov obèinski praznik, posveèen spominu na velikega rodoljuba, borca za severno mejo in pesnika Rudolfa Maistra, ki smo ga z leti vsi sprejeli. Hanèiè (2011: 13) komentira, da je bil v povojnem obdobju izraz vstaja v rabi zaradi splošne prevzetosti s terminologijo, saj ni šlo za upor celotnega ljudstva, ampak za prve in po obsegu majhne akcije proti okupatorju, ki so bile na poziv Komunistiène partije Jugoslavije izvedene po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, kar je bilo skladno tudi z direktivami Kominterne, da evropske komunistiène stranke takoj priskoèijo na pomoè napadeni državi. Ker smo se pri predstavitvi dogodkov, ki so zaznamovali Branka Sitarja, 51 oprli izkljuèno na vire iz povojnega obdobja, moramo upoštevati opozorilo Žajdele (2013), ki je zapisal, da so komunisti pogosto »sebe imenovali s terminom ‘slovenski narod’«, navaja pa še vrsto drugih izrazov iz tega obdobja, ki jih je potrebno uporabljati z ustrezno rezervo, da sploh lahko razumemo realne razsežnosti dogodkov tistega èasa. Èeprav prva povojna leta ni bilo v navadi, da bi pisci spominov karkoli prikrivali, saj so v vsakem zapisanem stavku poskušali izpostaviti velièino odloèitev in dejanj, ki so jih komunisti izvedli za osvoboditev »naroda«. V teh zapisih tudi izvemo, kako so si takratni komunisti predstavljali danes tako opevano pluralno in množièno Osvobodilno fronto. Brejc (1961: 16–17), ki ga je vodstvo Komunistiène partije Slovenije zadolžilo, da organizira vstajo na Kamniškem, je zapisal: »Vendar moram resnici na ljubo povedati, da v teh prvih dneh še nismo ustanavljali odborov OF (Osvobodilne fronte) v takem smislu, kot jih poznamo kasneje. Vsaj jaz se tega ne spominjam in kolikor mi je znano, vedo isto povedati tudi drugi preživeli borci. / / Najprej je vsa organizacija vstaje slonela na èlanih Partije, od katerih je bila veèina povezana z ljudstvom, in se je še dalje povezovala s poštenimi, socialno naprednimi in narodno zavednimi ljudmi.« Brejc (prav tam) poudarja, so te povezave bile »dejansko prvi zaèetki organizacije OF na Gorenjskem. Ta se je pozneje formirala prav iz njih in je zanjo tvorila temeljno jedro.« Glede na posledice vstaje na Kamniškem, tu mislimo na množiène aretacije in predvsem veliko število talcev, nas seveda zanima, kdo so bili organizatorji vstaje, kako so bili usposobljeni za teroristièna dejanja in koliko jih je v resnici sploh bilo. Seveda nas je še posebej zanimalo, kako se je Genoroz znašel med temi ljudmi. Na vprašanje o številu komunistov bolj natanèno odgovori Deželak Bariè (2007: 107–108), ko zapiše, da je bilo v zaèetku leta 1941 na širšem obmoèju Kamnika in Domžal 8 partijskih celic z okoli 50 èlani in 15 kandidati, med èlani kamniškega okrožnega 52 vodstva pa je bil tudi Sitarjev sosed Franc Poznik, ki je bil 22. avgusta tudi eden od desetih talcev. Stiplovšek (1984: 132) omenja, da je med temi partijskimi celicami na Jeranovem delovala »mestna celica KPS, njen sekretar pa je bil delavec v Knaflièevi usnjarski tovarni Jakob Molek, nekaj èasa pa Franc Poznik«. Kamniško partijsko vodstvo je avgusta 1941 prenehalo s svojim delom, ker so se njegovi èlani, kakor tudi veèina èlanov KPS, vkljuèili v partizanske enote. Seveda samo tisti, ki so se uspeli izmakniti aretacijam. Glede na trditve Branka Sitarja, da njegov oèe ni bil èlan KPS, lahko ugotovimo, èe uporabimo Brejèeve besede, da je Genoroz Sitar sodil med poštene, socialno napredne in narodno zavedne ljudi, s katerimi so se povezovali komunisti. Zabriè (1962) omenja, da so pred nemško okupacijo delavci »radi sodelovali v svojih razrednih kulturnih in športnih društvih«, in v nadaljevanju razloži, da je bilo od konca leta 1939 dalje »opazno prodiranje komunistov oziroma njihovih simpatizerjev med društvene vrste in vrhove. Vodeèo vlogo v tem èasu so komunisti dosegli v kamniški ‘Solidarnosti‘, v delavskem pevskem društvu ‘Planinka’, v športnem društvu ‘Virtus‘ na Duplici in med gasilci, za tovariško povezavo in razredno zavest pa so bili pomembni razni skupinski izleti – ‘tabori’ – ob prvomajskem prazniku v Kamniško Bistrico, Rašico, na Dobeno, Ihan in drugam.« Oèitno je bil tudi Genoroz Sitar med temi razredno zavednimi delavci, saj nam je Branko pokazal fotografijo, na kateri sta skupaj z oèetom med skupino udeležencev prvomajskega sreèanja v Kamniški Bistrici. Milan Windschnurer[2], ki že desetletja zapisuje utrinke o ljudeh in dogodkih na Kamniškem, tudi omenja, da je bil Genoroz èlan kamniške Solidarnosti, kjer so delovali tudi nekateri udeleženci kamniške vstaje. 2 Milan Windschnurer je poleti 2013 odstopil kopijo rokopisa z zaznamkom o razgovoru z Brankom Sitarjem. 53 Branko Sitar z oèetom (prva v prvi vrsti z desne) na praznovanju praznika dela v Kamniški Bistrici (fotografija iz arhiva Branka Sitarja) Vidali (1984: 156) je zapisal, da so priprave na vstajo zahtevale »politièno pripravo za boj sposobnih ljudi, da se bodo odloèili zanj, in za èim boljše množièno organizirano osnovo v ljudeh na terenu, da bi ta boj podprli in ga s tem najprej omogoèili, nato pa podpirali. Seveda se je vodstvo partije zavedalo, da sami tega ne zmorejo, zato so zaèeli zbirati okrog sebe napredne in zavedne ljudi / / [S]prva so ljudi povezovali v ozke skupine, po navadi v trojke, kasneje / / pa so skupine zaèeli pomnoževati in imeti z njimi že širše in marsikje že napol javne sestanke.« Takšni sestanki so se oèitno dogajali tudi na Jeranovem, kar potrjuje Verstovšek (1961: 360), ko zapiše, da so bili pri Poznikovih ob prièetku vstaje na Kamniškem sestanki kamniških komunistov, ki jih je vodil Tomo Brejc. Franc Podstudenšek (1961: 25), ki je bil eden od udeležencev teh sestankov, pa je napisal, da so se najveèkrat sestajali v gozdu nad Mihovèevim mlinom, navedel pa je tudi to, da so »Franca Poznika, 54 Genoroz Sitar med èlani Solidarnosti, med katerimi so poleg njega (stoji prvi z leve v zadnji vrsti) še trije, ki so bili 22. avgusta 1941 ustreljeni kot talci: Franc Poznik (stoji prvi z leve v prvi vrsti), Ivan Sušnik (stoji zraven Poznika) in Ivan Pregel (stoji peti z leve v prvi vrsti). (Arhiv Branka Sitarja) Generoza Sitarja in Ivana Sušnika / / hitlerjevski plaèanci tedaj že zasledovali«. Vsi trije, Poznik, Sušnik in Sitar, so bili aretirani naslednji dan po kamniški vstaji. Kot piše Vidali (1984: 157–158), je prvi val aretacij sledil takoj po vstaji. Tedaj so na Kamniškem zaprli okoli 200 ljudi, »ki bi lahko sodelovali pri akcijah vstaje, bodisi da so jih poznali kot sumljive, da so simpatizerji komunistov, narodno zavedni, novemu režimu nenaklonjeni ali celo sovražni, znani kot prijatelji tistih, ki so odšli v partizane«, v naslednjih dneh pa so zaprli precej udeležencev vstaje, »kar je vsekakor bila zasluga njihovih zaupnikov, delno pa verjetno tudi priznanja posameznih zapornikov, da so pod pritiskom za koga priznali, da je bil v zvezi z vstajo«. Vidali (prav tam) ugotavlja, da so Nemci dokaj natanèno »pretehtali veèino zaprtih in jih razdelili v dve skupini: v eno, ki je po njihovem mnenju sodelovala v vstaji, in v drugo, ki ni. Eno so poslali 55 postopoma v smrt, drugo pa v prevzgojno taborišèe Krieselsdorf pri Spittalu na Koroškem. Ene so nato ‘prevzgajali’ pol leta, druge pa le tri mesece, nakar so jih spustili domov«. Kot je pokazalo nadaljevanje dogodkov, so bili sosedje Sušnik, Poznik in Sitar uvršèeni v skupino, ki je sodelovala v vstaji, in bili obsojeni na smrt pred posebnim sodišèem, ki ga je, kot piše Cerkvenik (1961: 340–341), v dneh po vstaji ustanovil Franz Kutschera, šef civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske, prviè pa se je sestalo že 1. avgusta, ko je » zaradi prepovedane posesti orožja in zaradi udeležbe pri komunistiènih sabotažnih dejanjih« obsodilo na smrt z ustrelitvijo 4 zajete udeležence vstaje v Kamniku in okolici, sodba pa je bila izvršena že naslednjega dne ob ‘Vrbanèevi opekarni’ pri Begunjah «. Cerkvenik (prav tam) nam tudi pojasnjuje kljuè za doloèanje števila talcev, po katerem so » za vsakega likvidiranega Slovenca v nemški službi ustrelili po 5 talcev, za vsakega ubitega Nemca pa po 10. Talce so izbirali najveèkrat v zaporu Begunje na Gorenjskem, v izrednih primerih pa so jih polovili tudi v neposredni bližini partizanske akcije «. Prve usmrtitve avgusta 1941 so bile tako izvedene takoj po prièetku vstaje, prvi talci pa so bili ustreljeni samo zaradi tega, ker so bili osumljeni, da so komunisti ali da so sodelovali v pripravah na vstajo. Benedik (1978: 250) ugotavlja, da so na Gorenjskem » Nemci že avgusta 1941 ustrelili 50 talcev«. Okolišèine, ki so privedle do streljanja talcev na Brezjah pri Krtini, med katerimi je bil tudi Brankov oèe, omenja Vidali (1961: 47–48), ko opisuje delovanje Mengeško-moravške èete po njeni prisegi. Zapisal je, da je èeta »nekaj dni po svojem prihodu na teren / / likvidirala Franca Marna, gostilnièarja s Krtine. Takoj naslednjega dne, 22. avgusta 1941, so Nemci mašèevali njegovo smrt z ustrelitvijo petih talcev. / / 1. septembra 1941 so odšli v zasedo na Šumberk nad bistriškim mostom v Domžalah in tu 56 Genoroz Sitar med talci na Brezjah pri Krtini (fotografijo hrani Gorenjski muzej) do smrti ranili carinskega uradnika Johanna Wutteja. Zato so Nemci prav na tem mestu 3. septembra 1941 ustrelili deset talcev.« Vprašamo se, kakšni so bili cilji takšnega delovanja prvih partizanskih enot, ki je povzroèilo toliko smrti in prineslo žalost predvsem v mnoge, èe si spet sposodimo Brejèeve besede, poštene, socialno napredne in narodno zavedne delavske družine. Odgovori nam lahko Žajdela (2013), ki poudarja, da so bili » borci / / ves èas indoktrinirani s partijskimi in revolucionarnimi cilji «, partizanske enote pa izrazita komunistièna vojska za vodenje revolucionarnega boja , » ki je nekaj bistveno drugega od ‘èistega’ 57 Obvestilo o ustrelitvi desetih talcev. Cesta treh talcev v Mekinjah je bila poimenovana v spomin na domaèine Poznika, Sitarja in Sušnika. (Fotografijo hrani Gorenjski muzej) 58 vojevanja. Revolucionarni boj služi ideologiji ene politiène stranke, v tem primeru komunistiène partije. Ta boj je seveda vedno prekrit z gosto mrežo visoko doneèih in celo demokratiènih gesel. « Branko Sitar je Steletu povedal, da je bil njegov oèe skupaj z ostalimi štirimi talci pokopan na Krtini, po vojni pa so posmrtne ostanke prekopali in skupaj s še sedmimi drugimi žrtvami nemškega terorja pokopali na kamniških Žalah. Pri odkopu posmrtnih ostankov je bila prisotna tudi vdova Albina, ki ga je prepoznala po jopici, v katero je bil obleèen v èasu bivanja v begunjskem zaporu. Vdova Albina je po vojni iskala potrdilo za pokojnino po pokojnem možu. Najprej se je obrnila na Toma Brejca, saj ga je poznala še iz èasov pred vojno, ki pa ji je pomoè pri pridobivanju pokojnine odklonil. Brejèevo zadržanje po konèani vojni je vsekakor zelo nenavadno. Kot ve povedati Branko, so Brejèevi družini pred vojno celo pomagali z živežem, torej so se osebno poznali in tudi sicer je Brejc poznal usodo talca Sitarja, saj je pred vstajo prihajal na Jeranovo, samo nekaj dni po tragiènem dogodku na Brezjah pri Krtini pa je obiskal Mengeško-moravško èeto, ki je s svojim delovanjem povzroèila smrt kar 15 talcev (Vidali 1961: 47). Branko se spominja, da je bila njegova mama Albina zelo razoèarana nad Tomom Brejcem, zato pa ji je potrdila brez težav priskrbel Tone Sturm, ki je bil po pisanju Vidalija (1961: 17) odgovoren za organizacijo kamniške vstaje. Kaj se je dogajalo naslednja leta vojne in še po njej, je Branko Steletu jedrnato predstavil z naslednjimi besedami: »Oèeta so torej ustrelili, sam sem bil mobiliziran v nemško vojsko. Mama je ostala doma in skrbela za domaèo hišo. Tudi brat je bil nekaj èasa pri njej, nato pa je odšel v partizane, kjer se je nalezel njihove miselnosti in ni mogel razumeti, da sem ga pravzaprav rešil pred deportacijo. Zato po vojni nisva bila v najboljših odnosih. Šele èez leta sva se pobotala. Enkrat se je pripetilo, da bi me po prepiru skoraj ustrelil. Zagrozil mi je in vame uperil pištolo. 59 Vendar sem bil dovolj hiter in mu jo vzel. Pa se je vmešala mama in rekla, naj mu jo vrnem.« Branko je povedal, da je že avgusta 1943 dobil poziv v državno delovno službo (RAD[3]), vendar je njegov stric Franc Podbrežnik, pri katerem se je od leta 1942 dalje uèil soboslikarskega poklica, posredoval pri oblasteh in ga rešil odhoda od doma. Branko je povedal: » T ako sem se za par mesecev izognil služenju nemške vojske, vendar so me decembra ponovno vpoklicali, tokrat v redno nemško vojsko. Nekoliko sem razmišljal, da bi šel ‘v gmajno’, ampak v tem primeru bi, tudi zaradi oèeta, ki so ga ustrelili kot nasprotnika režima, mamo in brata zagotovo izselili.« Milan Windschnurer je celo preprièan, da bi Brankovo mamo, vdovo po talcu, verjetno ubili, èe se njen sin ne bi odzval vpoklicu. Podobna razmišljanja lahko zasledimo tudi pri drugih mobilizirancih, ki so zapisali svoje spomine. Kralj (2008: 86) se spominja, da so oèeta sošolca, ki je skupaj z bratom odšel k partizanom, »gestapovci tako pretepli, da so mu morali amputirati obe nogi«. Kralj (prav tam) je svojo odloèitev predstavil z naslednjimi besedami: »Žalost in negotovost sta vladali pri hiši, ko sem odhajal v nam sovražno vojsko. Da bi rešil dom, svoje drage pred izgnanstvom ali pred taborišèem in muèenjem, smo šli bolj otrokom kot fantom podobni v neznano prihodnost. Veliko se jih ni vrnilo, najveè jih je ostalo na ruski fronti.« Branko Sitar je Mateju Steletu podrobneje opisal svojo vojaško pot, ki se je zaèela 18. decembra 1943, ko so se zbrali v Kranju in bili od tam prepeljani v Innsbruck. Po kratkem urjenju je bil premešèen v Italijo, kjer pa ni ostal dolgo, saj je njegova enota spomladi 1944 prevzela položaje v 3 Reichsarbeitsdienst (RAD), državna nemška delovna služba je imela nalogo predvojaške vzgoje pred vpoklicem v redno vojsko. 60 okolici francoskega mesta Calais. Morda je bil odložen odhod v vojsko za Branka tudi svojevrstna sreèa, saj se je izognil zloglasni ruski fronti in z enoto odšel na zahodno bojišèe, kjer je vsaj pokrajina bolj prijazna in vreme manj ekstremno. Seveda pa se tudi Branko ni mogel ogniti ognjenemu krstu, ki ga je doživel kmalu po invaziji na Normandijo. Predvojaška vzgoja v RAD (arhiv Saša Matièièa) Predstavljajmo si, da so to doživljali mladenièi, ki so bili istih let, kot so dandanašnji dijaki zadnjega letnika srednje šole, ki jim matura predstavlja svojevrsten zrelostni izpit za vstop v ustvarjalno dobo življenja. Branko in njegovi sobojevniki pa so pri teh letih doživljali grozote unièevalne vojne, bili izpostavljeni trdi vojaški dresuri, slabim higienskim razmeram, neèloveškim naporom, predvsem pa niso nikoli vedeli, ali bodo preživeli grozote vojne in se vrnili v domaèe kraje ali pa bodo veèno ostali pokopani 61 nekje daleè v tujem svetu. Kot je napisal Juhant (2006: 13), mobilizirancem v nemško vojsko ni bilo lahko, saj so »šli skozi nepredstavljivo trpljenje na fronti, kjer so bili v èasu ofenziv izpostavljeni dosežkom moderne unièevalne industrije pred seboj, za seboj pa vojni žandarmeriji, ki je bila neizprosna do vsakega, ki je poskusil pobegniti«. Tudi Branko Sitar je šel skozi podobne preizkušnje, še posebej težko mu je moralo biti, ko je bil ranjen, pa zaradi razmer na fronti ni imel možnosti za celovito zdravniško oskrbo. Steletu je povedal naslednje: »Angleži in Amerièani so nas obstreljevali, pa sem dobil kroglo v hrbet, èeprav sem ležal za smreko. Še danes jo nosim v sebi. Bil sem ranjen in poslan v bolnico. Moral bi biti operiran, vendar so prišli Angleži in Amerièani preblizu. Morali smo se umakniti s položajev, odšli smo peš, tudi sam sem moral hoditi, in to kljub rani. Ta me je med hojo ovirala. Vedno, ko sem zajel sapo, me je moèno zabolelo. Po nekaj tednih so bile težave zaradi rane vedno manjše, rana me je le še obèasno zabolela, danes pa z njo nimam težav, èeprav nosim kroglo še vedno s seboj.« Mnogi mobiliziranci opisujejo neznosne razmere, ki so vladale v zbirnih taborišèih za vojne ujetnike. Kralj (2008: 130) se spominja, da ga je pogled na laène in ušive ujetnike vedno zelo pretresel. Ujetništva se je zelo bal, imel pa je sreèo, da ga je bolezen rešila najhujših èasov vojne, za razliko od njegovih prijateljev, ki so bili na Slovaškem obkoljeni in so prišli v rusko ujetništvo. Sitar je v ujetništvu videl možnost izstopa iz unièevalne vojne, kar mu je tudi uspelo. Branko Sitar je vojno preživel, še danes pa nosi s seboj zablodelo kroglo, ki se je v njem ustavila in tam obtièala. V drugi polovici julija so jih naložili na vlak in odpeljali so se proti domu. Ko je prišel domov je bil star 19 let. 62 Milan Windschnurer je zapisal, da je Branko v šolskem letu 1945–1946 obiskoval obrtno šolo in nadaljeval vajeniško uèno dobo pri stricu Francu Podbrežniku, pri katerem je leta 1946 opravil tudi pomoèniški izpit. Vendar pa z vrnitvijo iz ujetniškega taborišèa še ni bilo konec Brankove vojaške poti. Mateju Steletu je povedal, da so mobiliziranci morali odslužiti še obveznost do jugoslovanske vojske, pri èemer je bila postavljena meja osemnajst mesecev v enotah nemške vojske. Vsi, ki so bili v nemški vojski dlje od tako postavljene èasovne meje, so morali še pol leta služiti vojni rok. Branko, ki je bil v nemški vojski 17 mesecev, èasa, ki ga je preživel v ujetniškem taborišèu, pa mu niso priznali, je moral v vojsko za celo leto. Najveè èasa je preživel v Negotinu v Srbiji, zadnjih pet mesecev pa je bil v delovnih brigadah v okolici Beograda. Pravi, da mu ni bilo pretežko, saj je imel sreèo, da so ga vzeli za kuharja. Vojaško uniformo je konèno slekel maja 1949. Milan Windschnurer je tudi zapisal, da se je Branko kasneje zaposlil v Titanu kot lakirec v oddelku kuhinjskih tehtnic, saj pri stricu ni bilo veè dela v njegovem poklicu. Tudi v Titanu se je program tehtnic poèasi ukinjal, zato se je usposobil za kljuèavnièarja in do upokojitve delal kot vpenjalec orodij. Zdravje mu služi, še vedno se vozi s kolesom in sam skrbi zase. Za ženo pa doma ni bilo veè mogoèe skrbeti. Zadnje mesece je v kamniškem domu starejših obèanov. Ob lepem vremenu ju lahko sreèamo na sprehodih po bližnji okolici. Branko omenja, to sta zapisala tako Stele kot tudi Windschnurer, da so ga po vojni nekateri »gledali po strani«, ker je bil v nemški vojski, pa se je moral tega navaditi, èe je hotel v miru živeti. Tudi politike se je izogibal. Povedal pa je, da je želel nekoè ponovno obiskati kraje, kjer se je vojskoval, pa ni bilo nikoli dovolj denarja. Zadnja leta dobiva odškodnino za èas 63 služenja nemške vojske, za invalidsko pokojnino pa ni nikoli zaprosil, saj ni utrpel hujših poškodb. Brejc, Tomo, 1961: Priprave na vstajo: prihod Toma Brejca v kamniško okrožje. V: Kamniški zbornik VII, ur. Z. Verstovšek, 15–17. Kamnik: Obèina Kamnik. Benedik, Franc, 1978: Talci na Gorenjskem. Loški razgledi, letnik 25. Deželak Bariè, Vida, 2007: Komunistièna partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Cerkvenik, Danilo, 1961: Talci na Kamniškem. V: Kamniški zbornik VII, ur. Z. Verstovšek, 339–350. Kamnik: Obèina Kamnik. Hanèiè, Damjan, 2011: Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem, 1941– 1945. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo. Juhant, Janez, 2006: Uvod. V: V tujih škornjih: Prièevanja mobilizirancev v nemški vojski, ur. S. Isteniè idr., 5–9. Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev. Kralj, Ivan, 2008: Zaznamovalo me je življenje v mlinu. Ljubljana: Modrijan založba, d. o. o. Podstudenšek, Franc, 1961: Upor in dejavnost Kamniškega bataljona: 27. julij: dolina Èrne. V: Kamniški zbornik VII, ur. Z. Verstovšek, 25–26. Kamnik: Obèina Kamnik. Stiplovšek, Miro, 1984: Dva vzpona v razvoju revolucionarnega gibanja na Kamniškem med vojnama. V: Kamnik 1229–1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta, ur. Jože Žontar idr.,128–135. Kamnik: Kulturna skupnost; Ljubljana: Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. Vidali, Ivan, 1961: Boj za svobodo (izbrani spomini udeležencev NOB v kamniškem okrožju): Upor in dejavnost kamniškega bataljona: Mengeško-moravška èeta. V: Kamniški zbornik VII, ur. Z. Verstovšek, 351–386. Kamnik: Obèina Kamnik. Vidali, Ivan, 1984: Razvoj OF v kamniškem okrožju leta 1941 in pozimi 64 1942. V: Kamnik 1229–1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta, ur. Jože Žontar idr., 152–167. Kamnik: Kulturna skupnost; Ljubljana: Sekcija za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo. Verstovšek, Zvone, 1961: Partizanski kraji na Kamniškem. V: Kamniški zbornik VII, ur. Z. Verstovšek, 351–386. Kamnik: Obèina Kamnik. Zabriè, Sreèko, 1962. Delavsko gibanje med obema vojnama na Kamniškem. V Kamniški zbornik VIII, ur. Z. Verstovšek, 3–56. Kamnik: Obèina Kamnik. Žajdela, Ivo, 2013. Zloèinska pot narodnega heroja Franca Rozmana – Staneta. Dostopno 23. 11. 2013 na spletnem naslovu http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/21081-zloinska-pot-rnarodnega-herojal-franca-rozmana-staneta. 65 PRISPEVEK K BIBLIOGRAFIJI DEL O PRISILNIH MOBILIZIRANCIH V NEMŠKO VOJSKO MED II. SVETOVNO VOJNO Usode prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno vsekakor spadajo med najbolj pretresljive spomine na to tragièno obdobje. Težko, da bi se nas ne dotaknila neizmerna èloveška tragedija teh ljudi, ki se zelo pogosto ni konèala s koncem vojne, ampak nadaljevala vse v èas po osamosvojitvi. Postavljeni so bili v dogajanje, ki ga niso mogli obvladovati in s katerim so se morali spoprijeti, kakor so se najbolj vedeli in znali. Po koncu vojne so se številni iz prisilnega služenja v nemški vojski vrnili v domovino, v kateri se je na pleèih osvobodilnega boja do oblasti povzpelo novo enoumje, ki je nanje gledalo z nezaupanjem, pogosto celo z odkritim sovraštvom. Zgodovinopisje se je s tem vprašanjem zaèelo obširneje ukvarjati šele v sedemdesetih letih. Najveèji obseg je izdajanje monografij in èlankov doživelo sredi devetdesetih let preteklega stoletja, ko je vprašanje urejanja položaja prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko med 2. svetovno vojno konèno prišlo tudi v ospredje dnevnega medijskega prostora. Hkrati je to èas, ko v organizaciji razliènih društev mobilizirancev pride do razliènih posvetovanj na to temo, ob boku katerih izidejo zborniki z izjemno prièevalno vrednostjo. To je bilo tudi zadnje obdobje, ko je bilo še mogoèe raèunati na veèje število prièevanj iz prve roke o izkušnji prisilne mobilizacije. Danes, skoraj 70 let po koncu 2. svetovne vojne, je živih priè tega 67 dogajanja malo. Poèasi prihaja èas, ko se bo téma dokonèno preselila v domeno zgodovinske stroke. V zavedanju tega je nastal poskus popisa do sedaj objavljenega gradiva na temo prisilne mobilizacije v nemško vojsko med 2. svetovno vojno. Vsebuje loèena popisa monografij in èlankov. Oba seznama gradiva sta sestavljena kronološko, znotraj posameznega leta pa si bibliografski zapisi sledijo po abecednem vrstnem redu avtorjev oziroma stvarnih naslovov, èe je le-teh veè. Popis ne vsebuje le del, ki so tematsko neposredno povezana z mobiliziranci v nemško vojsko, ampak vsebuje tudi nekaj del, za katera menim, da jih je vredno v tak popis vkljuèiti zaradi pomena informacij, ki jih nudijo. Vkljuèil sem tudi nekaj èasopisnih èlankov, ki sicer ne spadajo med strokovno gradivo, imajo pa pripovedno vrednost ali pa govorijo o odnosu slovenske družbe do problematike mobilizirancev v doloèenem èasu. 1968 · Ferenc, Tone: Nacistièna raznarodovalna politika v Sloveniji 1941– 1945, Maribor: Obzorja, 1968. 1969 · Šmit, Jože; Bordon, Rado; Klun, Albert: Peta prekomorska brigada Ivana Turšièa - Iztoka, Nova Gorica: Soèa, 1969. 1971 · Stiplovšek, Miroslav: Šlandrova brigada, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1971. 68 1975 · Žnidariè, Marjan: Okupacija in okupatorjevi ukrepi v Mariboru leta 1941 (magistrsko delo), Maribor: 1975. 1976 · Klun, Albert: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. 1977 · Ferenc, Tone: Tragedija Slovencev na izselitvenem obmoèju ob Savi in Sotli, Krško: 1977. · Ževart, Milan: Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. 1978 · (3. razširjena in dopolnjena izd. poslovilnih pisem za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski), Maribor: Obzorja, 1978. 1979 · Gasztony, Peter: Hitlerjeve tuje vojske, Ljubljana: Borec, 1979. 1984 · pod Olimpom: Slovenci v NOB Makedonije, Grèije in Albanije 1941–1945, Ljubljana: Borec; Koper: Lipa, 1984. 1985 · Ferenc, Tone: Ljudska oblast na Slovenskem: 1941–1945, 2, Narod si bo pisal sodbo sam: Mobilizacija v narodnoosvobodilno vojsko, Ljubljana: Borec, Partizanska knjiga, 1985. 1987 · Novak, Drago: Prlekija 1941–1945, Ljubljana: Borec; Ljutomer: Obèinski odbor ZZB NOV, 1987. 69 1988 · Ževart, Milan: Lackov odred: Lackova èeta, Lackov bataljon, Pohorski-Lackov odred, Maribor: Obzorja, 1988. 1989 · Žerjaviæ, Vladimir: Gubici stanovništva Jugoslavije u drugom svjetskom ratu, Zagreb: Jugoslavensko viktimološko društvo, 1989. 1990 · Dežman, Jože; Vurcer, Jože: Po sili vojak: nasilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko – okupatorjev zloèin, razstavni katalog, Celje: Obèinski komite za družbene dejavnosti obèine, 1990. 1991 · Ževart, Milan: Izganjanje Slovencev na Štajerskem in Koroškem: 1941– 1945 (katalog), Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1991. · Žibert, Alojzij: Pod Marijinim varstvom: spomini Slovenca – nemškega vojaka na drugo svetovno vojno v letih 1941–1945, Kranj: Gorenjski glas, 1991. 1992 · mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni: 1942–1945: zbornik Posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Maribor, 14. maja 1992; Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992. 1993 · Marolt, Jože: Šercerjeva brigada na Štajerskem, Maribor: Založba Obzorja, 1993. · Teropšiè, Tomaž: Kozjanski odred, Maribor: Obzorja, 1993. 1994 · Bauman, Franèek; Tomažiè, Bojan: Mobiliziranci: prièevanja slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1944, Pesnica: Frontier, ZKO, 1994. 70 · Dežman, Jože: Seznam domaèinov iz okrožja Jesenice, ki so izgubili življenje kot mobiliziranci v vermaht (imenik), Lesce: 1994. · Lajh, Emil: Peta prekomorska brigada (katalog), Celje: Muzej novejše zgodovine: Skupnost Pete prekomorske brigade, 1994. · : prièevanja slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1945, Franèek Bauman ... [et al.]; zbral Bojan Tomažiè, Pesnica: Frontier, ZKO, 1994. · mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni: 1942–1945: zbornik 2. posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Muzej narodne osvoboditve, 1994. 1995 · Harb, Ignac: Petdeset let zamolèani: vojne žrtve župnije Sveti Peter pri Mariboru iz let 1941–1945, Sv. Peter pri Mariboru: samozaložba, 1995 (30 str., fotokopirano). · Žibert, Alojzij: Pod Marijinim varstvom: spomini Slovenca – nemškega vojaka na drugo svetovno vojno v letih 1941–1945 (2. dop. izd.), Kranj: Gorenjski glas, 1995. 1996 · Rak, Konrad: Kolesje usode: v nemški uniformi od Moskve do Marseille-a, Maribor: 1996. · referatov: 3. posvet o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996. 1997 · Lipnik, Dolfe: Nismo postali janièarji, Maribor: DRUMAC, 1997. · sistemi na Slovenskem 1941–1945, izbral in uvod napisal Tone Ferenc, Ljubljana: Modrijan, 1997. · Žnidariè, Marjan: Do pekla in nazaj: nacistièna okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–1945, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1997. 71 1998 · mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni: 4. zbornik, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941– 1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1998. 1999 · kraji in ljudje, 11, Mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943–1945, zbornik, Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 43–45, 1999. · Peniè, Lojze; Žnidariè, Marjan; Švajncer, Janez J.: Severovzhodna Slovenija v bojih za svobodo, Ljubljana: Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, Komisija za informativno, propagandno in promo-cijsko dejavnost, 1999. · Stanonik, Marija: Poezija konteksta, 3, Slovensko pesništvo pod tujimi zastavami: pesnjenje slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, 1999. 2000 · Toš, Marjan: Žrtve vojne 1941–1945 v osrednjih Slovenskih goricah (magistrsko delo), Lenart: 2000. 2001 · Cerar, Andrej: Preživel sem! Zgodba nekega najstnika, Preserje: samozaložba, 2001. · Žnidariè, Marjan; Dežman, Jože; Puklavec, Ludvik: Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, 2001. 2002 · Toš, Marjan; Cerjak, Vladimir; Lorber, Franc: Slovenci v tuji vojski, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941/45, 2002 72 2003 · Knez, Alojz: Mobilizacija v nemško vojsko: spomini, Ljubljana: samozaložba, 2003. · izpovedi prisilno mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko v Landsberg ob Lechu 1943, Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943–1945, 2003. · mobilizacija na Štajerskem, zbornik, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941/45, 2003. · Senièar, Mojca: Življenje kot vojaška srajca: pot spodnještajerskih fantov skozi pekel nemške vojske (diplomsko delo), Ljubljana: 2003. · škornjih: prièevanja mobilizirancev v nemški vojski: ujeti utrinki neke dobe, ki noèejo v pozabo, zbornik, Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v èasu 1943–45, 2003. 2004 · Griesser Peèar, Tamara : Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. · Marjetiè, Uroš: Prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1942– 45: prizadevanja preživelih za rehabilitacijo 1945–2000 (diplomsko delo), Ljubljana, 2004. · Peniè, Lojze: Žrtve druge svetovne vojne in povojnih usmrtitev na obmoèju obèin Slovenska Bistrica in Oplotnica, Slovenska Bistrica: Obèina, 2004. · Štolfa, Franc: Vojak po sili, Celje: 2004. 2005 · Blumenwitz, Dieter: Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946): mednarodnopravna študija, Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, 2005. · Blumenwitz, Dieter: Okkupation und Revolution in Slowenien (1941– 1946): eine völkerrechtliche Untersuchung, Wien [etc.], 2005. · v novejši slovenski zgodovini, zbornik, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, 2005. 73 2006 · Gselman, Nejc; Škrinjar, Tjaša: Prisilni mobiliziranci v nemško vojsko med drugo svetovno vojno: interdisciplinarno podroèje zgodovina-sociologija: raziskovalna naloga, Maribor: II. gimnazija, 2006. · Zorko, Andrej : Problematika prisilne mobilizacije Slovencev v nemško vojsko v èasu druge svetovne vojne (diplomsko delo), Ljubljana, 2006. 2007 · Puklavec, Ludvik: Spomeniki padlim in pobitim mobilizirancem, Maribor: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, 2007. · Zorko, Andrej, in Jerman, Gregor: Okupacija, mobilizacija, Trbov-lje: Zasavski muzej, 2007. 2008 · Kralj, Ivan: Zaznamovalo me je živlenje v mlinu, Ljubljana: Modrijan, 2008. 2009 · Valenèak, Mojca: Okupacijska politika tretjega rajha – mobilizacija v nemško vojsko v Obsotelju 1941–1945 (diplomsko delo), Maribor, 2009. 2010 · Ferenc, Tone: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 2, Razna-rodovanje, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. 2011 · Štefanec, Tone: Nasilje, žrtve, upor: druga svetovna vojna, Ljubljana: samozal., 2011. 74 2013 · Utrinki pred pozabo: Nasilje, žrtve, upor: druga svetovna vojna, Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko, 2013. 1975 · Ževart, Milan: Nemška mobilizacija v Saleški dolini, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1975–1976, št. 1–2. 1977 · Ferenc, Tone: Tragedija Slovencev na izselitvenem obmoèju ob Savi in Sotli, Krško skozi èas: 1477–1977: zbornik ob 500-letnici mesta, Krško: Skupšèina obèine: Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 379–446. · Ževart, Milan: Najveèji razmah narodnoosvobodilnega gibanja na Štajerskem, Osvoboditev Slovenije 1945 (referati z znanstvenega po-svetovanja v Ljubljani 22. in 23. decembra 1975), Ljubljana: Borec, 1977. 1979 · Ferenc, Tone; Ževart, Milan: Nekatere znaèilnosti in posebnosti fašistiène okupacije ter narodnoosvobodilnega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem, Èasopis za zgodovino in narodopisje, št. 1–2, 1979. 1988 · Ževart, Milan: Druga tankovska brigada, Enciklopedija Slovenije, zv. 2, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. 1989 · Ferenc, Tone: The Austrians and Slovenia during the second world war, Conquering the past: austrian nazism yesterday and today, 1989, str. 207–223. 75 1990 · Peniè, Lojze: Žrtve druge svetovne vojne v obèini Slovenska Bistrica, Zbornik obèine Slovenska Bistrica, zv. 2, str. 262–281. · Ževart, Milan: Jugoslovanski brigadi v Sovjetski zvezi, Enciklopedija Slovenije, zv. 4, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. 1991 · Rihter, Andreja: Po sili vojak (nasilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko – okupatorjev zloèin). Razstava v Muzeju revolucije Celje, december 1990, Prispevki za novejšo zgodovino, 31, št. 2 (1991), str. 259– 261. (Številke publikacije, izdane v letih 1960–2006, so dostopne tudi na: http://www.sistory.si/publikacije/?menu=76.) · Ževart, Milan: Slovenski prebežnik v ruski zgodovini, 7D, 16. 10. 1991 (št. 41). · Ževart, Milan: Nemška mobilizacija na okupacijskem obmoèju Spodnje Štajerske, 7D, 30. 10. 1991 (št. 43), 6. 11. 1991 (št. 44), 13. 11. 1991 (št. 45), 27. 11. 1991 (št. 47), 4. 12. 1991 (št. 48). 1992 · Dežman, Jože: Strammgliedrig, heldenaeugig, tatendurstig, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 101–114. · Fideršek, Franc: Mobiliziranci v nemško vojsko 1941–1945 v takratni obèini Žetale, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 53–60. · Grmiè, Vekoslav: Moralne stiske slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 119–122. · Kokalj Koèevar, Monika: Prehod nasilno mobiliziranih v nemško vojsko k domobrancem, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 76 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 115–118. · Lajh, Emil: Nameni in posledice nacistiène prisilne mobilizacije Slovencev v Celju in okolici med drugo svetovno vojno, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 61–68. Ilustr. · Lajh, Emil: Nameni in posledice nacistiène prisilne mobilizacije Slovencev v Celju in okolici med drugo svetovno vojno, Celjski zbornik 27 (1992), str. 191–199. · Markoviè, Rudi: Položaj mobilizirancev v državi Republiki Sloveniji, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 129–174. · Peniè, Lojze: Grožnje nacistov ter ukrepi proti dezerterjem in njihovim svojcem, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 37–51. · Potisk, Franc: Bili smo vojaki 2. svetovne vojne, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 123–128. · Türk, Danilo: Mobilizacija Slovencev in mednarodno pravo, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 33–36. · Žajdela, Ivo: Mobiliziranci v nemško vojsko, Slovenec: èasopis za politiko, gospodarstvo, kulturo in religijo, 76, št. 49 (29. II. 1992) – št. 67 (21. III. 1992). · Ževart, Milan: Nemška mobilizacija na slovenskem Štajerskem, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 9–32. Ilustr. · Žibert, Alojzij: Mobilizirani, zaznamovani, pozabljeni, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobi-77 liziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1992, str. 69–100. · Žibert, Alojzij: Slovenci iz nemške vojske zahtevajo svoje pravice, Slovenec: èasopis za politiko, gospodarstvo, kulturo in religijo, 76, št. 164 (18. VII. 1992), str. 20. 1993 · Peniè, Lojze: Obèina Raèe 1941–1945, Raèe in okolica skozi stoletja I, Raèe; Pinus: Krajevna skupnost, 1993. · Rozman, Boris: Bil sem nemški vojak, Borec: revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, l. 45, št. 3–4, (1993), str. 358–366. 1994 · Berce, Jože: Znaèilna pot štajerskega Slovenca skozi drugo svetovno vojno, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 63–68. · Dežman, Jože: Jeseniško okrožje: Vsak tretji: usoda moških, rojenih med leti 1916 in 1926, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 43–54. · Dežman, Jože: V senci mednarodne diplomacije, Borec: revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 46, št. 532/533 (1994), str. 483–493. · Fideršek, Franc: Kot topovska hrana v nemški vojski, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 117–122. · Gornik, Franc: Trpljenje in krivda prisilno mobiliziranih, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 103–106. · Hartman, Bruno: Ureditev statusa mobilizirancev v evropskih državah, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: 78 Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 23–26. · Kaloh, Herman: Tako je bilo po vojni, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 155–156. · Kern, Leon: Žrtvovani: Zgodba nekdanjega nemškega vojaka in vojnega ujetnika, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941– 1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 145–147. · Kljajiè, Damijan: Žrtve svetovne vojne v krajevni skupnosti Zavodnje in njihova primerjava z žrtvami prve svetovne vojne, Zbornik 1994/95, Ve-lenje: Kulturni center Ivana Napotnika, Založništvo Pozoj, 1994, str. 105–114. · Kolmaniè, Edvard: Ukradena mladost, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 123–129. · Linasi, Marjan: Problematika mobilizacij v nemško vojsko na Koroškem, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 39–42. · Markoviè, Rudi: Trnova pot uveljavitve pravic veteranov, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 13–22. · Mlinar, Anton: Ujetništvo 1945. leta in pot vraèanja, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 137–143. · Peniè, Lojze: Prostovoljci na slovenskem Štajerskem pred nemško mobilizacijo, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 55–61. · Presker, Albin: Prevare in poboji, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v 79 nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 131–135. · Pšeniènik, Boris: Pot prostovoljca jugoslovanske vojske in »prve celjske èete« skozi vojno, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 149–154. · Puklavec, Ludvik: Znaèilnosti mobilizacije v severovzhodni slovenski Štajerski, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941– 1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 107–116. · Zavrnik, Braco: »Švabski vojaki« znova marširajo: še eni veterani druge svetovne vojne, Delo, 36, št. 47 (26. II. 1994), str. 31. · Železnik, Janez: Slovenci v enotah NOV, ustanovljenih v Sovjetski zvezi, Svobodna misel 1994, št. 6. · Ževart, Milan: Prisila in odpor – pobegi prisilno mobiliziranih Slovencev iz nemške vojske, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 27– 38. · Žibert, Alojzij: Vojaki po sili – zakaj? Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1994, str. 69–102. · Žibert, Alojzij: V ognju Stalinovih orgel, Mobiliziranci: prièevanja slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko v letih 1941–1945, 1994, str. 47–57. · Žnidariè, Marjan: Prisilna mobilizacija v nemško vojsko 1941–1945, Svobodna misel, 1994, št. 33. 1995 · Žibert, Alojz: Mobiliziranci v nemško vojsko, Kranjski zbornik, 1995, str. 181–200. · Žibert, Alojzij; Mencinger, Lea: Vsaka vojna strezni le eno generacijo, Gorenjski glas, l. 48, št. 45 (9. VI. 1995), str. 17 = Snovanja 71. Portret. 80 · Žlebir, Danica: Slovenski fantje so bili topovska hrana na bojišèih Evrope in Afrike: mobiliziranci v nemško vojsko izpolnjujejo zaobljubo, Gorenjski glas, l. 48, št. 45 (9. VI. 1995), str. 4. 1996 · spominske plošèe na Brezjah 10. junija 1995 (Nagovori: Jožeta Ahaèièa, Vladimirja Èerneta; Nagovor nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja), Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 223–227. · Dežman, Jože: Moja zgodba, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 34–40. · Esih, Štefan: Odškodnina za mobilizirane Slovence v nemško vojsko, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 173–176. · Fideršek, Franc: Mobilizacija posameznih letnikov ni bila enkratno dejanje, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 55–57. · Jan, Darja: Statistièna obdelava podatkov vpoklicanih mož v nemško vojsko s podroèja Celjskega okraja, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 23–29. · Klemenèiè, Tine: Moja zgodba o preživetju vojne, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941– 1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 179–185. · Kljajiè, Damijan: Žrtve 2. svetovne vojne Zavodenj in Šentvida, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996. · Kunšiè, Janez: Mojo vojno pot sem nekoliko oblikoval tudi sam, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 185–205. 81 · Markoviè, Rudi: Mobiliziranci in njihova vojna za priznanje statusa, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvobo– ditve, 1996, str. 101–107. · spomenika v Celju 6. maja 1995 (Nagovora Rudija Markovièa in Jožeta Zimška; Nagovor mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja), Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 217–222. · Peniè, Lojze: Gaj junakov – Heldenhain, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 30–34. · Pozniè, Jože: Vojak pri Nemcih in partizanih – ujetnik pri Nemcih, Amerikancih in v Jugoslaviji, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 176–179. · Presker, Albin: Reševanje zadev vojnih invalidov in vdov, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 168–172. · Puklavec, Ludvik: Število mobiliziranih v paravojaške in vojaške struk-ture nemškega rajha – poizkus sinteze, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 41–54. · Puklavec, Ludvik: Kakšna je resnica o posegu Slovencev v nemški vojski na dogajanje v zaèetku nemške ofenzive pri Kursku, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941– 1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 58–65. · Slavec, Igor: Pešèeno zrno v viharju, Gorenjski glas, 49, št. 79–90 (4. X. 1996–15. XI. 1996). (Izhajalo v vsaki številki, razen v št. 87. Vsebuje: »Moj rod, odkod sem in kdo sem«, »Leta okupacije 1941/42«, »Delovna služba – RAD februar/maj 1943«, »Nemška vojska«, »"Poèitnice" na Norveškem julij 43/maj 44«, »Na Danskem junij/avgust 1944«, »Fronta: Poljska–Serok–Narew Varšava september/oktober 1944«, »Poljska-Stromiec 28. 11. 1944–31. 12. 1944«, »Velika ruska zimska ofenziva 14. 1. 1945«, 82 »Zadnji boji po Nemèiji in Èeški do kapitulacije in ujetništvo februar/maj 1945«, »Vrnitev domov in epilog vsega dogajanja do 9. 11. 1945«.) · Stamejèiè, Damjana: Mnoge žrtve vojnega nasilja nimajo dokazil, De-lo, l, 38, št. 6 (9. 1. 1996), str. 7. · Stanonik, Marija: Pesnjenje slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko v drugi svetovni vojni, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 65–92. · Supanèiè, Anton: Po nakljuèju med vojaki uporniki, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 209–212. · Škrjanec, Stanko: Spomini, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 205–209. · Tovšak, Slavica; Novak, Miroslav: Nemški mobiliziranci v gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 17–23. · Videmšek, Vladimir: Skozi pekel vojne in ujetništva, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 212–216. · Ževart, Milan: O prisilni nemški mobilizaciji na slovenskem Štajerskem, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 10–12. · Ževart, Milan: O nemški prisilni mobilizaciji v Saleški dolini, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 12–15. · Žibert, Alojzij: Prizadevanja za priznanje oskrbovalnin za invalide in druge vojne žrtve v ZRN in Jugoslaviji do leta 1991, Zbornik referatov, Celje: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941– 1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1996, str. 108–167. 83 1997 · Dežman, Jože: Kartofel daje nam pogum, Erdepfelzmage pot nam kaže: zgodba Leona Kerna, Delo, l. 39, št. 294 (20. XII. 1997), str. 41. · Gorenšek, Rok: Žareèe nebo nad Münchnom, Prepih: od javnosti odvisen èasopis, 7, št. 13–14 (4. VII.–1. VIII. 1997). · Kavèiè, France: Nemški mobiliziranci so postali partizanski prostovoljci, Loški razgledi, 44 (1997), str. 108–123. 1998 · Dežman, Jože: Žrtvovani za rajh, Gorenjski glas, l. 51, št. 39 (22. V. 1998), str. 24–25. · Jereb, Peter: Zgodba enega izmed nekaj desettisoèev, Nemška mobilizacija Slovencev v 2. svetovni vojni: 4. zbornik, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945; Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1998, str. 189–212. · Mencinger, Lea: Èudna mladost na fronti: Igor Slavec: Pešèeno zrno v viharju, Gorenjski glas, l. 51, št. 11 (10. II. 1998), str. 12. · Žibert, Alojzij: Prisilno mobilizirani v nemško vojsko, Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v obèini Kamnik, Kamnik: Obèina, 1998, str. 122–133. 1999 · Dežman, Jože; Dežman, Kolja: Žrtvovani za rajh: poskus seznama v bojih nemške armade in v ujetništvu izginulih mobilizirancev v nemško vojsko, Gorenjski kraji in ljudje, 11, Mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943–1945, 1999, str. 317–349. · Dežman, Jože: Niso jih uklonili, Gorenjski kraji in ljudje, 11, Mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943–1945, Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 43– 45, 1999, str. 9–25. 2000 · Dežman, Jože: Ali je moglo biti vse to res?: ob dnevu mrtvih – preživetvena trma gorenjske generacije 1916–1926, GG: Gorenjski glas – revija, l. 1, št. 10 (okt. 2000), str. 12–15. 84 · Jeraj, Alojz: Dolga vojna pot savinjskega splavarja: Od mobiliziranca v nemško vojsko do De Gaullovega vojaka, Svobodna misel, leto 38, št. 2 (28. jan. 2000), str. 15–18. · Jeraj, Alojz : Dolga vojna pot savinjskega splavarja: V Aleksandrijo! Svobodna misel: leto 38, št. 3 (11. feb. 2000), str. 15–18. · Vatovec Einspieler, Violeta: Status prisilno mobiliziranih ima 256 ljudi: za priznanje statusa prisilno mobiliziranih so v Celju prejeli 438 vlog, Veèer, l. 56, št. 173 (27. jul. 2000), str. 15. 2001 · Dežman, Jože: Niso se predali: preživetvena trma gorenjske generacije 1916–1926, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, 2001, str. 155–541. · Dežman, Jože: Èišèenje duš, Veèer, l. 57, št. 253 (3. nov. 2001), str. 44. 2003 · Jesenovec, Stanislav: Bil sem Panahov Petre iz Jezernice: v pripravi ponatis zanimive pripovedi, Kranjèanka: priloga Gorenjskega glasa za dame in pametne gospode, jul. 2003, str. 24. · Košnjek, Jože: Gorenjski kanonirji iz Landsberga: letos mineva 60 let od prisilne mobilizacije slovenskih mož in fantov v nemško vojsko. Okrog sto Gorenjcev se je za »kanonirje« urilo v bavarskem mestu Landsberg, Gorenjski glas, l. 56, št. 80 (10. okt. 2003). · Rebernik, Rudi: Ujetnika v sovražnikovi uniformi, Viharnik: glasilo delovne organizacije Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, 35, št. 6 (jun. 2003), str. 14. 2004 · Hartman, Bruno: Smernice za obravnavanje Spodnještajercev v nemški vojski med 2. svetovno vojno, Èasopis za zgodovino in narodopisje = Review for history and ethnography, Letn. 75 = n. v. 40, št. 2/3 (2004), str. 501–513. 85 2005 · Košnjek, Peter: Mobiliziranci še išèejo pravico, Gorenjski glas, l. 58, št. 55 (12. jul. 2005), str. 2. · Kramberger, Nataša: Soèutja, ljudje, ne starih zamer!: z Jožefom Zaletingerjem, ki se je kot nemški mobiliziranec boril v Normandiji, Veèer, l. 61, št. 253 (2. nov. 2005), str. 11. · Šorn, Mojca; Tominšek Cehuliæ, Tadeja: Izgube in smrtne žrtve, Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, str. 790–795. · Žnidar, Ivan: Da se osveži spomin, Svobodna Slovenija = Eslovenia libre, letn. 64, št. 8 (2005), str. 3. 2006 · Kocjanèiè, Klemen: Pripadniki Waffen-SS iz Slovenije in slovenskega rodu izven Slovenije, Vojnozgodovinski zbornik, št. 26 (2006), str. 71–83. 2007 · Bratuša, Milena: Mobilizacija v nemško vojsko pri Svetem Tomažu, Prispevki za novejšo zgodovino, letn. 47, št. 1 (2007), str. 115– 129. · Lomšek, Maks: Ko poraz postane zmaga, List: revija za kulturna in druga vprašanja obèine Šoštanj in širše, l. 14, št. 4 (26. apr. 2007), str. 37–40. 2008 · Hanc, Marjanca: Visok krvni davek niè krivih mobilizirancev v nemško vojsko, Delo, l. 50, št. 87 (15. apr. 2008), str. 6. 2009 · Zorko, Andrej: Mobilizacija v nemško vojsko, Totalitarizmi – vprašanja in izzivi: ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi: zbornik prispevkov z mednarodnega znanstvenega posveta, 9. novembra 2009 v Ljubljani, str. 83–93. 86 2012 · Dežman, Jože: Memory on forced mobilization in Slovenia, Mobilization into the Wehrmacht in the occupied lands of the Third Reich: international conference, National Museum of Contemporary History, 18–19th October 2012, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 2012. 87 USODA MOJEGA BRATA, PRISILNO MOBILIZIRANEGA SREÈKA BERLECA Moj oèe Jernej Berlec je bil rojen 5. 9. 1890 v Kamniku, Šutna 68 (danes Usnjarska 3), izuèil se je za èevljarja in je do 20. 6. 1910 delal v Trstu. Tedaj je odšel služit štiriletni vojaški rok v Ljubljanski 17. pešpolk. Po odsluženju vojašèine bi se moral vrniti domov. Ker pa se je prièela I. svetovna vojna, so celoten polk poslali na vzhodno fronto v Galicijo. Po napadu Italije je bil premešèen na Doberdob, kjer je bil dve leti na soški fronti, nato pa je odšel na južnotirolsko fronto. Septembra 1918 je dobil enomeseèni dopust, potem pa je prišlo do razpada avstrijske fronte in vse vojaštvo se je umikalo peš, tudi preko Kamnika, v Avstrijo, na Madžarsko in Èeško. Ustanovljene so bile straže v Kamniku in po vaseh Tuhinjske doline, ki so imele nalogo nadzorovati umikajoèo se vojsko, da ne bi prišlo do nasilja nad prebivalstvom in do kraj. V tej straži je sodeloval tudi Jernej. 14. 1. 1919 pa se je na obèini v Kamniku javil za prostovoljca za obrambo severne meje. Jernej Berlec se je poroèil z Marijo Štrajhar iz Buèa in rodili so se jima štirje otroci: Jože (1919), Marija (1921), Sreèko (1924) in Janez (1927). Sreèko Berlec se je po konèani osnovni šoli uèil za urarja (najprej pri Žlebniku v Domžalah, ker pa je mojster umrl, je uèenje nadaljeval in 89 Družina Berlec leta 1924: oèe Jernej, mama Marija in otroci z leve proti desni – Sreèko, Marija in Jože, najmlajšega sina Janeza ni na sliki, saj se je rodil 1927. (Arhiv Jožeta Berleca) 90 Družina Berlec leta 1940: mama Marija in otroci z leve proti desni: Jože, Marija, Sreèko in Janez (arhiv Jožeta Berleca) zakljuèil pri urarju Vilku Cerarju v Kamniku). Mesec po tem, ko se je izuèil za urarja, je bil 13. 1. 1943 izdan obvezen vpoklic za vse fante, rojene v letih 1920 do 1924, na obvezno delo (Reichsarbeitsdienst – RAD). Po pregledu v Narodni èitalnici (današnja kavarna Veronika) so jih pod moèno policijsko stražo odpeljali na železniško postajo, od tu pa z vlakom v Kranj, kjer jih je èakala vlakovna kompozicija z napisom »Oberkrainer 91 Freiwilligen[1]«. Ko so fantje videli ta napis, niso hoteli vstopiti, dokler ga policija ni odstranila. Potrdilo mestnega županstva Kamnik o prostovoljnem pristopu Jerneja Berleca k Maistrovim borcem (arhiv Jožeta Berleca) Z vlakom so jih odpeljali v Baumgartenberg pri Linzu v Avstriji. Na njihovo veliko preseneèenje jih je tam postajni naèelnik pozdravil v lepi slovenšèini – bil je Kamnièan Franc Novak. Tam so jih nastanili v taborišèe, kjer so imeli redno vadbo, le da so namesto pravega orožja uporabljali lopate. Po štirih mesecih vadbe so dobili dva tedna dopusta in so lahko odšli domov, razen Slovencev, ker je bila Slovenija razglašena za »banditen-gebit« (podroèje banditov) in je zato obstajala velika nevarnost, da se po dopustu ne vrnejo. Organizirali so jim dopust na Èeškem – v Pragi in 1 Gorenjski prostovoljci. 92 Plznu. V tej skupini je bilo tudi veè Kamnièanov – sosed Dušan Pirc, fotograf Franc Zajc, V tem èasu so bili dovoljeni tudi obiski, zato sva šla (Jože Berlec – brat Sreèka) in sosed Ivo Pirc 10. 3. 1943 k bratoma na obisk – obisk je bil omejen na eno uro in pod nadzorom straže – tedaj sem svojega brata zadnjiè videl. 15. 4. 1943 je fante v taborišèu obiskala vojaška komisija in jih nagovarjala, da prestopijo v enote SS. Ker ni bilo prostovoljcev, so jih nekaj odbrali, ostale pa so poslali v Šlezijo – v Breslau (poljsko mesto Wroc³aw) in nato Glogau (poljsko mesto G³ogów). Tam so se dva meseca usposabljali za pehotno vojsko, potem pa so jih poslali na rusko fronto. Sreèka in še dva druga urarja so poslali v Berlin, kjer so dobili rezervne dele za ure, potem pa so hodili od kasarne do kasarne in vojakom popravljali ure. V decembru 1943 ga je pot zanesla tudi v Pariz in tam jih je nek gostilnièar zelo poèastil, ko je zvedel, da so Slovenci – prisilni mobiliziranci. Omogoèil jim je celo Prva stran pisma vojaka Sreèka Berleca svojemu bratu. Pismo je bilo poslano skupaj s fotografskimi filmi, ki jih je kupil v Franciji. (Arhiv Jožeta Berleca) 93 poslušanje radia London v slovenskem jeziku. Iz Pariza je družina prejela tudi božièno vošèilnico. Marca 1944 so to urarsko ekipo poslali v La Rochelle na atlantski obali. To je kraj, kjer so izselili skoraj vse prebivalstvo, in tu je bila luka za vojno mornarico, tudi za podmornice. V bližini je bila trdnjava Jaffe Gironde Nord – izjemno moèno utrjena z bunkerji in protiletalsko obrambo. Tu je bilo okoli 20.000 vojakov in veè generalov. Ko je zavezniška vojska osvobodila že skoraj celotno Francijo, se te trdnjave sploh niso lotili, temveè so jo obkolili. Prav zaradi podmorniške povezave je bil ta kraj dobro preskrbljen z vsem potrebnim in jih obkolitev ni prizadela. 12. 4. 1945 so jim zavezniške sile dale tridnevni ultimat za predajo. Ker pa tega niso sprejeli, so jih 15. in 16. 4. 1945 napadli z vsemi silami in vsemi oblikami orožja – bombardiranje z letali, topovi, pehotni napadi. Pehotne zavezniške enote so bile veèina angleške in francoske. Francoske enote so bile sestavljene veèinoma iz kolonialnih – senegalskih vojakov. Vojak Sreèko je v pismu mami narisal svetinco – identifikacijsko plošèico vojaka. Obris je naredil po jekleni plošèici, ki jo je nosil okoli vratu, podatke pa je z nje prepisal. Ob smrti so polovico plošèice pustili njemu, drugo polovico pa so vzeli – pod to številko je bil potem tudi pokopan. (Arhiv Jožeta Berleca) 94 Kmalu po zaèetku napadov je bil Sreèko ranjen v levo koleno – to je z dvigom roke sporoèil nadrejenim in zato mu je prišel bolnièar obvezat rano. Rane mu še ni obvezal, ko so v strelski jarek vdrli francoski vojaki (Senegalci) in bolnièarju niso dovolili dokonèati dela. Sreèko si je rano do konca povil sam. Po konèanih bojih so ujete nemške vojake postrojili in odpeljali v taborišèe. Sreèko in še en vojak v bližini nista mogla hoditi, zato sta obsedela v jarku. Ko se je kolona ujetnikov oddaljila za 100 metrov, sta pristopila dva Senegalca in oba ujetnika ubila s strelom v tilnik. Naslednji dan so pripeljali nemške vojake, da so padlim vojakom vzeli polovico plošèice – spoznavnega znaka, ki so ga imeli okoli vratu, in jih pokopali. Na grobove so postavili križe in na križ napisali vojakovo številko s te spoznavne plošèice. Tam je nastalo pokopališèe s preko 5.000 grobovi padlih. Podrobnosti o Sreèkovi smrti sem dobil od njegovih sotrpinov – Slovencev, ki so bili tudi med ujetniki, ki so morali padle vojake pokopavati Pismo od Deutsche Dienststelle, ki je prispelo v Kamnik tri leta po konèni vojni. (Arhiv Jožeta Berleca) 95 Konec upanja: 28. 6. 1948 je mama Marija dobila od Deutsche Dienststelle obvestilo, da je njen sin Felix Berletz (slovensko: Sreèko Berlec), rojen 13. 1. 1924 v Steinu, 16. 4. 1945 padel v Jaffe/Stützpunkt Gironde-Nord in je pokopan na pokopališèu v kraju Jaffa. (Arhiv Jožeta Berleca) – Sreèka sta pokopala dva Slovenca, eden iz Žirovnice in drugi iz Preddvo-ra. Te podatke je priskrbel Sreèkov brat Janko, ki je bil 11. 5. 1945 mobiliziran v KNOJ in poslan na Jesenice, kjer so sprejemali izseljence, taborišènike in vojne ujetnike. Tako je prišel v zaèetku septembra 1945 tudi transport vojnih ujetnikov iz Francije in med njimi je bilo 15 fantov, ki so bili s Sreèkom skupaj v isti trdnjavi in so bili dobri prijatelji. 96 DOLGA POT DO DOMA Florjan Koželj: »Motiv za beg sem vzel iz knjige Pod svobodnim soncem, ki smo jo še v šolskih èasih tako vneto prebirali, in od sosedovega strica, ki nam je otrokom, ko smo skupaj pasli, znal tako zanimivo pripovedovati svoje dogodivšèine še iz prve svetovne vojne.« (Arhiv Ivanke Uèakar) Spomin mi hiti za veè desetletij nazaj, v leto 1944. Naša enota je bila na Poljskem, približno 40 km JV od Èenstohove, z nalogo pomagati policiji in gestapu v boju proti poljskim partizanom in odporniškemu gibanju. Bilo je proti koncu maja ali v zaèetku junija, ko je nemška vojska blokirala vasi in vzpostavila neprekinjen obroè približno 300–500 m od vaških hiš. Vojaki smo dobili povelje za tako imenovano mrtvo stražo. Streljati je bilo treba na vse, tudi na živali. Posebna pozornost je bila usmerjena na pse in golobe, ker so se Nemci verjetno bali, da bi jih partizani uporabljali za medsebojno obvešèanje. 97 Enota, v kateri sem bil, in vas, ki smo jo imeli obkoljeno, sta kar dobro prenesli ta vojaško-policijski ukrep. Policija je naredila res grobo preiskavo po hišah, vendar pa zaprli ali odpeljali niso nobenega vašèana. V sosednjih vaseh je bilo pa bolj vroèe. Fotografija je nastala med vojaškim urjenjem mladih Gorenjcev na zahodni francoski obali. Florijan Koželj sedi desno spodaj. (Arhiv Ivanke Uèakar) Tudi Nemce so partizani znali presenetiti. Èetrto èeto našega bataljona so vso razorožili in vojake v samih spodnjih hlaèah poslali naprej. Poljski partizani so bili bolj humani od srbskih, nobenega nemškega vojaka niso ubili, medtem ko so srbski partizani obièajno vse ujetnike usmrtili. To sem sam doživel po koncu druge svetovne vojne, ko sem služil jugoslovansko vojsko. Vsa preganjanja poljskega naroda so me zelo prizadela. Zato sem po konèanih vojnih operacijah sklenil, da iz nemške vojske pobegnem. 98 Po treh dneh, kolikor je trajala vojaška akcija proti partizanom, smo se vrnili v stavbo, kjer smo bili nastanjeni, na poèitek. Vèasih je bila to šola, ki so jo Nemci zasedli, uèitelje in druge zaposlene pa pregnali. Svojo namero o pobegu sem povedal še drugim Slovencem, ki pa niso imeli poguma, da bi se mi pridružili. Verjeli so komandi, da bomo po konèani ofenzivi proti partizanom tudi Slovenci dobili dopust. Sam pa v to nisem verjel, ker sem že spoznal nemški propagandni žargon. Predvideval sem celo, da nas lahko doleti tudi takojšnja premestitev na fronto, in sicer zato, ker so nam oficirji poroèali, kako uspešno nemška vojska v Ukrajini zadaja unièujoèe udarce ruski vojski. Takim izjavam še Nemci niso verjeli, posebno ne tisti, ki so že doživeli rusko fronto in so iz izkušenj vedeli, kako se nemška vojska po naèrtu umika. Ampak kaj takega je bilo na glas že nevarno razmišljati, ker si bil lahko obtožen, da kvariš vojaško moralo. Vendar pa se je kljub budnosti komande med prijatelji veliko vedelo. V vojaških vešèinah smo bili nemški vojaki zelo dobro izurjeni, imeli smo tudi zelo dobre inštruktorje za to. Sam osebno sem bil že v Franciji, kjer sem bil skoraj eno leto, preden sem bil premešèen na Poljsko, deležen tritedenskega zelo aktivnega praktiènega urjenja, in sicer tako v frontalnem bojevanju, gverili kakor tudi proti gverili. Z vidika vojaške tehnike zelo zanimiva zadeva. Tako da smo Slovenci, s katerimi sem bil skupaj, to tudi zelo uspešno uporabljali, ko je šlo zares – pa naj je bilo to že v nemški vojski, v rusko-jugoslovanski brigadi na Sremski fronti, v Bosni, v prekomorskih brigadah od Splita do Trsta ali vseslovenskih partizanskih brigadah (Prešernova, Vojkova, Šlandrova), ki so se borile proti okupatorju na domaèi, slovenski zemlji. Meni, hvala bogu, tega vojaškega znanja ni bilo treba uporabiti, razen v nekaj izjemah. Nad drugimi Slovenci, ki se mi niso hoteli pridružiti pri pobegu iz nemške vojske, sem bil malo razoèaran. Predlagal sem jim, da poišèemo zvezo s poljskimi partizani ali pa jo mahnemo kar proti domu. Jaz sem se potem 99 odloèil, da grem sam domov, èeprav sem bil od Slovenije oddaljen veè kot 1.000 km. Motiv sem vzel iz knjige Pod svobodnim soncem, ki smo jo še v šolskih èasih tako vneto prebirali, in od sosedovega strica, ki nam je otrokom, ko smo skupaj pasli, znal tako zanimivo pripovedovati svoje dogodivšèine še iz prve svetovne vojne. Pripovedoval je, kako so ga Rusi ujeli in odpeljali v Zakavkazje, od koder je, ko se je zaèela ruska revolucija, pobegnil in mu je po treh mesecih potovanja z raznimi dogodivšèinami uspelo sreèno priti domov v Slovenijo, takrat še v rajnko Avstro-Ogrsko. Zato nisem veliko razmišljal in se odloèil, da grem v nedeljo, 4. junija 1944, sam proti Sloveniji, proti domu. Le pripravil sem se preslabo. Nedelja, 4. junija 1944, zjutraj – obièajen dnevni red. Ob šestih vstajanje, pospravljanje sobe in ležišè, spali smo na slamnjaèah na tleh, nekateri so imeli tudi volnene ali konopljene blazine, zajtrk in nato telovadba s puškami za kondicijo. Tega dne je komandant èete odredil tudi tek èez ovire, ki da ga bo vodil sam in kdor ga bo prehitel, bo dobil tri dni prosto. To pa se mi je zdelo kot nalašè, da izkoristim sebi v prid. Tek na dolge proge sem veliko treniral še v Jugoslaviji pri Slovenskih fantih in tudi v nemški vojski mi ni šlo slabo. Že kmalu po startu sva bila s komandantom na èelu vseh, dobro sem mu sledil za petami. Zaèel me je izigravati, vendar sem njegove trike že poznal in mu nisem pustil, da bi se mi preveè oddaljil. Vedel sem še od prejšnjih tekmovanj, da za ogrevanje potrebujem precej èasa. Ko pa sem zaèutil, da imam dovolj moèi, sem zaèel pospeševati in razdalja med nama se je zaèela krajšati. Ko je komandant to opazil, je poskušal pospešiti tek, vendar mu ni veè najbolje uspelo, ker je že na zaèetku preveè izèrpal svoje moèi. Nato je sledilo še preskakovanje raznih ovir, jarkov in grmovja, in takrat sem ga dohitel, pri zadnjem jarku pa tudi prehitel. Po nadaljnjih 20–30 m je dal 100 znak, da je tekme konec. S strumnim korakom se mi je približal in mi èestital ter izjavil, da ga še nihèe ni prehitel, in me vprašal, od kod da sem se vzel. Odgovoril sem mu, da sem iz Slovenije, kjer je doma naš Štukelj, in dodal, èe ga pozna. Rekel je: »Da, da, mladi gospod.« Nato sem ga vprašal, ali lahko takoj dobim tri dni prosto in dovolil mi je. Takoj sem jo ubral proti šoli, a glej ga zlomka, ko sem prišel tja, mi je dežurni takoj dal zaposlitev v skladišèu za èišèenje rezervnih oblek in obutve. Kasneje se je to izkazalo celo za mojo veliko sreèo. Treba je bilo samo skladišèe pomesti in pobrisati prah, kar sva z nekim Nemcem hitro opravila. Po opravljenem delu naju je dežurni vprašal, ali bi bil kdo od naju pripravljen poèistiti še shrambo s hrano. Takoj sem se javil, kar se mi je bogato obrestovalo. Po opravljenem delu se mi je posreèilo izmakniti dva zavitka margarine, velik kos salame in skoraj kilogramski komis. Vse sem pretihotapil v sobo in skril v teleènjak, kjer sem že imel dva kosa komisa, ki sem ju dobil za cigarete, ki sem jih kar veliko prihranil, ker sam nisem kadil. Cigarete so bile med vojno na splošno zlata vredno plaèilno sredstvo povsod, ne samo v vojski. Potem sem èakal na ugoden trenutek, ko se bom lahko neopazno odpravil na pot proti Sloveniji – proti domu. Pojavil se je že takoj po kosilu, ko se je šola izpraznila, samo v spodnjih prostorih sem opazil nekaj vojakov, ki so pisali pisma domov, in pred vhodom dva stražarja. Pravi izhod je bil torej samo skozi okno, kar pa ni bil problem, ker je ob zidu raslo drevo, ne spomnim se veè ali hruška ali marelica, ki je bilo z žico pritrjeno k zidu. Najprej sem spustil na tla teleènjak in poèakal, èe bo to komu vzbudilo pozornost, nato pa sem se še sam spustil po drevesu na tla, pobral teleènjak in stekel proti zahodu. Imel sem sreèo, da me stražarja nista opazila, ker me je zakrivala živa meja, in kmalu sem bil od šole oddaljen že en kilometer. Upoèasnil sem korak in se malo razgledal okoli sebe, v katero smer naj sploh grem. Severozahodno sem videl gozdove, proti 101 zahodu in jugu pa nepregledne valovite planjave pšenice in vmes tudi koruze. Usmeril sem se proti jugozahodu, kakor sem se že prej odloèil, da je najbolje, kolikor sem si zapomnil zemljevid. Orientiral sem se po soncu, èas pa ocenil približno, ker ure nisem imel. Tako sem korakal kar skozi pšenico do veèera in še malo v noè. Potem sem po tleh pogrnil odejo, ki sem jo vzel s seboj, se ulegel in zaspal. Koliko èasa sem spal, ne vem, spomnim pa se, da je bila luna, ko sem se prebudil, že precej visoko, torej je moralo biti že èez polnoè. Malo sem malical, zvil odejo in jo dal na teleènjak ter jo ubral naprej proti jugozahodu. Ko se je prièelo daniti, sem opazil, da moja pot pelje proti vasi, zato sem spremenil smer bolj proti severu, tako da sem vas obšel, potem pa zopet ves dan nadaljeval proti jugozahodu skozi nepregledne žitne planjave. Imel sem sreèo, da je ob robu njive tekel potoèek, ker sem bil zaradi suhe hrane in vroèine zelo žejen. Tako sem hodil še ves drugi dan in noè. Ko sem se utrudil, sem se malo odpoèil, pa zopet naprej. Tretji dan pa se je okolica zaèela precej spreminjati. Med njive so se pomešali manjši gozdièki, grmièevje in travni-ki s kopicami sena. Èetrtega dne sem okoli desete ure prišel do železniškega prehoda in pomislil, da bi bilo dobro uporabiti vlak, da hitreje pridem domov. Zato sem usmeril korak proti severozahodu in hodil ob železniški progi. Po kakšnem kilometru sem prišel do manjše železniške postaje, ki je bila kot jajce jajcu podobna naši na Homcu ob kamniški progi. Verjetno sta bili obe zgrajeni v istem èasu. Na postaji sem železniškega uradnika vprašal, kdaj pripelje kakšen vlak in èe bo odpeljal proti Dunaju, ali se bom moral presesti na drug vlak in kje. Odgovoril mi je, da bom moral poèakati dobre pol ure, glede presedanja pa naj vprašam sprevodnika, ki me bo potem pravi èas opozoril, kje moram izstopiti. Tako sem zunaj pred postajo èakal vlak. Na koncu perona sem opazil stranišèe in odpravil sem se tja. Ko pa sem šel mimo okna železnièarjeve pisarne, sem zaslišal njegov glas, ko je 102 v telefonsko slušalko, verjetno policiji, sporoèal, da je tukaj begunec – dezerter. Postalo mi je malo vroèe in takoj sem vedel, kaj to pomeni. Zato sem pohitel do konca stavbe, na stranišèe sem kar pozabil, nato pa stekel proti zahodu. Na sreèo je bil teren grmièast in porasel s hrastovimi drevesi, da sem lahko neopaženo tekel kakšen kilometer. Nato pa se je zaèel kar precej strmo vzpenjati proti severozahodu, v ozadju pa je bilo videti gozd, kamor sem se nameraval skriti. Skoraj sem bil že na vrhu hriba, ko sem videl, da gredo po moji sledi trije vojaški policisti na konjih s psom. Kaj sedaj, sem se vprašal in misli so se mi z elektrièno hitrostjo podile po možganih. Zakaj pa imam puško, sem si rekel, in še najboljši strelec sem bil v bataljonu. Hitro sem se ulegel na zemljo, predse položil teleènjak, nanj pa karabinko in nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil, da sem se malo umiril. Poèakal sem, da so se zasledovalci približali na kakšnih 350 m in pritisnil na sprožilec. Meril sem dobro, ker se je pes takoj zvalil postrani in se pognal v tek. Od razburjenja pa sem pozabil teleènjak, èesar sem se spomnil šele po 100 m in se ozrl nazaj. Videl sem samo konje, kje so bili jezdeci pa ne. Naslonil sem se na deblo veèjega drevesa in še trikrat ustrelil, potem pa tudi konjev nisem veè videl. Policiste je potem verjetno minila volja, da bi me še zasledovali in se izpostavljali. Sam pa sem se potem še najmanj 4 ure s hitrimi koraki prebijal skozi gošèavo, nakar pa se je okolica zopet spremenila v žitna polja. Preèkati sem moral tudi manjšo reko, zato sem se sezul, da si nisem zmoèil škornjev, in se zopet pošteno odžejal, potem pa sem si po kakšnem kilometru hoje skozi soršco, to je mešanica pšenice in rži, pošteno odpoèil, le zadremati si nisem upal. Popoldne se je nebo pooblaèilo, tako da sem lažje prenašal vroèino, pa tudi okolica se je zopet spremenila, med njivami so bili manjši gozdièki. Ob robu enega sem zagledal njivo krompirja, èesar sem se zelo razveselil, ker sem pozabil teleènjak in z njim vso mojo zalogo hrane, sem bil zelo laèen. Takoj sem zaèel ruvati krompirjeva stebla in pobirati krompir, ki 103 sem ga imel namen speèi. To sva z oèetom veèkrat poèela, ko sva gozda-rila. Pekla sva ga pod poveznjenim loncem, ker pa jaz lonca nisem imel, sem uporabil vojaško porcijo, ki sem jo na sreèo vzel s seboj. Za kurjavo sem nabral suhe smrekove veje, da se ni kadilo in bi s tem opozarjal nase. Po malici sem nadaljeval pot in okolica je postajala vedno bolj gozdnata, vmes pa so bili pašniki. Prièelo je rahlo deževati in poiskal sem si zavetje v senenem stogu, ki je imel ob strani veèjo luknjo. Verjetno so jo pred menoj že uporabljali pastirji v isti namen. Kmalu me je premagala utrujenost in sem zaspal. Ko sem se prebudil, je že prenehalo deževati in nebo je bilo zopet brez oblaèka. Ker nisem vedel, koliko èasa sem spal, sem mislil, da je že jutro in sem se odpravil naprej. Ko pa sem nekaj èasa hodil, sem videl, da je sonce vedno niže in da se šele bliža veèer, zato sem se vrnil k stogu in v njem prenoèil. Zjutraj, ko sem se prebudil, sem pogledal iz luknje in videl ne daleè proè srno z mladièem. Pa nisem imel poguma, da bi mladièa ustrelil, bal sem se, da je v bližini kakšna policijska postaja in bi se s strelom izdal. Tako sem se laèen podal naprej na pot. Še vedno sem bil na Poljskem. Hodil sem nekako dobre tri ure, ko sem prišel do manjše vasi, vsega 3 ali 4 hiše so bile. Vstopil sem kar v prvo. V hiši so bile samo tri deklice, ki so me prestrašeno gledale. Prosil sem jih za kos kruha in mleko, kar mi je dala starejša deklica. Hitro sem popil mleko, se poslovil in odhitel naprej. Po približno dveh kilometrih sem zopet zagledal samotno hišo, pred katero je moški srednjih let cepil drva. Opogumljen, ker se je pri prvi hiši vse dobro izteklo, sem moškega kar v poljšèini pozdravil: »Dobri den.« On pa mi je odzdravil: »Guten tag.« Nemšèino je bolje obvladal kot jaz, zato me je vprašal, èe morda nisem Nemec, ko tako slabo govorim nemško. Povedal sem mu, da sem Slovenec iz Jugoslavije, in takrat mi je, v moje veliko zaèudenje, rekel v slovenšèini: »A Slovenec si, iz katerega kraja pa? Jaz sem bil 5 let v Trbovljah zaposlen v rudniku in poznam Slovenijo.« 104 Zaupal sem mu, da sem pobegnil iz nemške vojske. Postregel mi je z mleèno kavo in kruhom in me pouèil, kam naj grem, da bom bolj varen. Prehodil sem nadaljnjih 10 ali 12 km, ko sem zopet preèkal železniško progo in hodil naprej ob njej, tako kot prviè. Ko pa sem prišel do železniške postaje, nisem nikogar niè izpraševal. Na vlak je èakalo kar veliko potnikov in ko je pripeljal, sem se pomešal mednje, vstopil na vlak in se namestil v kupe. Kmalu je prišla sprevodnica, ki mi je, ker nisem imel vozovnice, brez vsakršnih problemov proti plaèilu dala vozovnico. Na naslednji postaji je v kupe vstopil visok moški, sedel nasproti mene, vzel iz aktovke èasopis in ga zaèel prebirati. Pogledal sem in videl, da bere hrvaški èasopis, pa sem ga po slovensko vprašal, kaj novega piše. Tako sva se zaèela pogovarjati. Temo pogovora sem po toliko letih že pozabil, spomnim se samo, da se je predstavil kot trgovski potnik. Rad bi mu zaupal, da sem begunec in ga vprašal, èe mi lahko pomaga, ker pa je bil Hrvat, mu nisem zaupal. Vprašal sem ga samo, do kod ta vlak pelje, in odgovoril mi je, da pelje do Dunaja in tam ima službene dolžnosti. Jaz sem mu pa rekel, da grem v Celovec. Pozno popoldne, takoj ko je vlak pripeljal na železniško postajo Kamenc, je zatulila sirena za letalski napad. Skril sem se v nekem vrtu za živo mejo in eno uro èakal na konec alarma, nakar sem odšel nazaj na postajo, ki je bila tedaj èisto prazna, samo desetina vojaških policajev je bila tam. Takoj so me legitimirali in me, seveda, ker dovolilnice za izhod nisem imel, takoj odpeljali v policijsko barako, ki je stala poleg postaje, in me zaèeli zasliševati. Zasliševala sta me dva, starejši je imel èin kapetana, mlajši pa podoficirja. Zlagal sem se, da sem bil na vojaškem transportu, ki je šel proti Italiji oziroma do Gradca. Mlajši me je zaradi mojega dialekta vprašal, èe sem Poljak. Ko pa sem odgovoril, da sem Gorenjec, Oberkrainer, je 105 dejal: »A tako, temu pa ni niè verjeti. Tam so sami banditi, ki vsi od kraja samo lažejo.« Zahteval je mojo vojaško knjižico, ki pa se je ujemala s podatki, ki sem jih povedal. Nato je po telefonu poklical mojo enoto, vendar, na sreèo, ni dobil zveze, nakar je uslužbenki naroèil, naj mi izda potni nalog do Gradca. Sedaj se je pa zaèelo zapletati, ker nisem vedel, kaj naj reèem, do kam da grem, pa sem rekel kar do grenadirske kasarne. Oba zasliševalca sta nato odšla iz barake. Starejši se je èez kakih 10 minut vrnil. Ker sem bil še vedno tam, je rekel: »Kaj èakate, fant bo zamudil vlak, takoj mu izdajte potni nalog!« in zopet odšel ven. Ko pa je zaèela uslužbenka pisati potni nalog, se je vrnil mlajši zasliševalec in jo ustavil. Dvignil je telefonsko slušalko in zopet poklical mojo enoto, ki je bila v mestu Volau. Na mojo žalost je zvezo tokrat dobil in med pogovorom zaèel ponavljati: »A tako, a tako!« Potem pa je stopil k meni z naperjeno pištolo in mi rekel: »Na mestu si aretiran in èe se boš sumljivo obnašal, te bom takoj ustrelil.« Odvzel mi je puško, ki sem jo še vedno imel, odprl zapiraè in ko je videl, da je naboj v cevi, me je zelo pisano pogledal. Izpraznili so mi tudi vse žepe, odvzeli opasaè s torbo in vse popisali. Našteli so veè kot 300 ostrih nabojev, puško, bajonet in okoli 1.500 DM gotovine. Takrat pa sem postal zelo togoten, ker sem tako neumno zapravil svojo prostost, da so se mi ulile solze po licih. Oficir se je ob to obregnil, èeš prej bi mislil, sedaj je prepozno. Vendar pa nisem jokal od žalosti, jokal sem od jeze in kmalu sem se domislil, kako bi se izvil iz te zagate. Ko so me aretirali in peljali v barako, sem videl zraven še eno barako, kjer je bila kuhinja in rdeèi križ, pa sem jih prosil, èe bi lahko dobil kaj za pod zob, ker že cel dan nisem jedel. Odgovorili so, da lahko, mi dali karte, da naj grem v jedilnico in se potem vrnem. In sem šel, opazil pa sem, da je oficir pomignil enemu policaju, naj me zasleduje. Pomislil sem: »Niè za to, se te bom že odkrižal.« V jedilnici sem bil kar hitro postrežen, moj zasledovalec pa se je zabaval z dekleti. Izkoristil sem to in hitro odšel ven. Ravno sem mislil steèi, ko je že bil za menoj in me od zadaj prijel za bluzo. Bliskovito sem 106 se obrnil in ga stisnil za vrat, kakor so nas nauèili pri obrambi in napadu. Èisto je bil že bel v obraz in oèi je imel vse prestrašene, ko sem pomislil: »A sedaj boš pa morilec postal!« in sem stisk malo popustil. Mislil sem, da bo padel v nezavest in mu bom lahko ušel, a je takoj zaèel vpiti: »Hilfe, hilfe!« in s pobegom ni bilo niè. Takoj so me obkolili policaji in vojaki, ki so bili v jedilnici, celo kuhar je pritekel z nožem. Kar dvignili so me s tal in me nesli nazaj v sobo, kjer sem bil prej in me takoj zaslišali, kako je prišlo do spopada. Seveda se moja izjava ni ujemala z izjavo policaja, ki me je zasledoval. Jaz sem izjavil, da sem se ustrašil, da me bo ustrelil in sem ga zato prijel, on pa je trdil ravno nasprotno in da sem hotel pobegniti, verjeli pa niso nobenemu. Porinili so me v manjšo sobo z zamreženim oknom in zaklenili vrata za menoj. Minile so kakšne tri ure, ko so se vrata odprla in trije policaji so me odpeljali v zapor, ki je bil zunaj mesta v preurejeni grašèini. Med potjo mi je eden od policajev zaèel govoriti, naj se nikar ne sekiram, da vsak dan ujamejo tudi po tri vojake ali pa celo veè, ki pobegnejo iz vojske, in da so potem zaprti najveè mesec dni, potem pa jih pošljejo na fronto. Vse to zanj, ki je bil v zaledju, v tako rekoè privilegiranem položaju, res ni bilo hudo, za obsojence je bilo pa drugaèe, saj so jih poslali potem na najbolj izpostavljene položaje za »kanonfuter«. To sem sam potem dobro izkusil. Odpeljali so me v za take primere pripravljeno celico, skozi štiri železna vrata, pa še obzidje je bilo okoli gradu. Vhodna vrata, vrata na stopnišèe, vrata na hodniku in vrata z linico v celico, ki je imela pol metra visoko in ravno toliko široko okno, zamreženo z železnim križem. Tako sem postal zelo varovana oseba, kot kakšen ministrski predsednik. Na trdem lesenem ležišèu brez odej sem kmalu zaspal, kar se mi je pravzaprav zelo prileglo po 300 peš prehojenih kilometrih in še 90 prevoženih z vlakom. Pa mi niso dali miru. Okrog polnoèi me je obiskal podoficir z dvema spremljevalcema z dobro znanim pozdravom v 107 pruskem nareèju: »Volen sie nicht aufschten, volen sie nicht melden.« Ves dremoten sem v slovenšèini nekaj zagodrnjal, ne spominjam se veè toèno kaj. Podoficir je takoj zagrmel: »Was, was?«, ko pa mu je spremljevalec pojasnil, da sem jugoslovanski bandit, nisem bil veè pomembna oseba in obiska je bilo konec. Vesel sem bil tega, saj sem se potem lahko do jutra v miru naspal. Zjutraj se je z ropotom odprla lina na vratih, videl sem obraz in oèi, ki so me opazovale, in slišal glas, ki je rekel: »Frühstück.« Dolga roka mi je porinila na polico, ki je služila tudi za zaprtje line, skodelico èrne kave, rezino kruha in košèek margarine, kar mi je kar teknilo. Èez 10 minut je ista roka skodelico vzela, zaprla loputo in predal sem se svojim mislim, predvsem privajanju na nove okolišèine. Èas sem si krajšal s telovadbo. Delal sem poèepe, dvigal noge in roke ter korakal naprej in nazaj, èeprav samo v razdalji dveh metrov, kolikor je merila celica, in skozi majhno okno opazoval okolico. Kmalu sem ugotovil, da bi se dalo, v doloèenih okolišèinah, iz celice pobegniti. Železni križ na oknu ni bil posebno moèno vzidan in bi se ga dalo z žlico izkopati, potem pa po vejah divjega kostanja, ki so segale èisto do zidu, kakšno moèno deževno noè splezati na tla. Tako sem presanjaril celo dopoldne. Ob 12. ali 13. uri se je jutranje dogajanje z loputo na vratih ponovilo in dobil sem kosilo, bolje reèeno tradicionalno nemško enolonènico – zelje in krompir, in ravno tako zveèer. Pomislil sem, da kar dobro skrbijo zame, tako kot smo doma skrbeli za pujske, preden so šli v zakol. Samo upal sem, da jo bom lahko, še preden me vzredijo za zakol, od njihove gostoljubnosti pobrisal. Tako mi je v tej moji idilièni celici potekal èas že tri dni, ko so se èetrti dan dopoldne nenadoma odprla vrata in se je najavil na obisk vodja moje enote, še iz Francije. Prav prijazno me je ogovoril: »Tvojega dopusta je konec, prišli smo pote, da se malo sprehodimo nazaj v našo enoto v mesto Volau.« In sem se moral posloviti od moje prijazne celice, ki mi je nudila »varno zavetje«. 108 Na železniški postaji, kjer sem bil aretiran, mi je dobri strièek, vodja enote, vrnil vse odvzete mi stvari, s puško vred, rekoè: »Konec je tvoje gospošèine, kaj pa misliš, da ti bomo še za postrežèka?« in zopet sem bil stari rekrut. Hitro smo šli na vlak in èez 2 ali 3 ure smo že bili v mestu Volau. Tam se je pa zataknilo, ker zame niso imeli primernega stanovanja. Konèno so našli prostor kar v kleti pod kasarniško stražarnico, ki ni bil tako idilièen kot grajska celica, a za silo je že šlo. Od takrat imam posebno lep spomin na somobiliziranca, sedaj profesorja, Milana Detelo z Vira pri Domžalah. Z njegovo pomoèjo mi je iz te celice uspelo že drugi dan pretihotapiti pismo za mojo drago mamo, v katerem sem ji sporoèil, da je z menoj vse v redu in da sem zdrav. Pozneje sem ugotovil, da je bil pa tudi že skrajni èas, kajti veliko je medtem pretrpela. Že tretji dan po mojem pobegu so na moj dom prišli štirje gestapovci in mama jim je morala pokazati vsa moja pisma, ki sem ji jih pisal. Na sreèo ji o moji nameri, da pobegnem, nisem nikoli pisal. Rekli so ji, da so me Poljaki ujeli ali pa sem šel sam k njim. Po prejemu mojega pisma mama ni bila veè tako zaskrbljena. Moji slovenski kolegi, ki se mi pri pobegu niso hoteli pridružiti, so se morali medtem udeležiti protipartizanske ofenzive, ki pa ni bila niè kaj prijetna. Dolgi utrujajoèi marši, vèasih tudi v smrtni nevarnosti, saj so jim partizani pripravljali velika preseneèenja. Posebno nevarne so bile lesene mine, postavljene na gozdnih stezah, in je tako marsikateri nemški vojak ostal brez nog. Vseh teh nadlog sem se jaz takrat rešil s pobegom. Po tridesetih dneh zapora v omenjeni kleti me je dežurni odpeljal v skladišèe, kjer sem dobil vso opremo, ki jo je moral za fronto imeti vojak, ki je bil dodeljen marš bataljonu. V spremstvu so me odpeljali v mesto Breslau (poljsko Wroc³aw) v pisarno dežurnega oficirja. Tam sem moral oddati vso opremo in se celo sleèi do spodnjega perila, nakar so me odpeljali v neko sobo, kjer sem se znašel med samimi dezerterji. Bili smo razliènih narodnosti: Èehi, Nemci, Poljaki, nas Slovencev je bilo veè kot 109 10. Dveh se še zelo dobro spomnim. Prvi je bil iz Medvod in je znal pripovedovati prav lepe šale na raèun nemške vojske. Pred desetimi leti sem se sreèal z njegovim sinom, on pa je že umrl. Drugi je bil pa Ivan Komatar iz Zakala pri Kamniku. Bila sva že v Franciji skupaj v istem bataljonu, on v èetrti, jaz pa v tretji èeti. Takoj sem se spoprijateljil tudi z nekim Poljakom, vendar je bilo najinega prijateljstva konec v trenutku, ko je videl, da preveè navijam za Ruse. Takrat še nisem vedel, da Poljaki Rusov ne marajo preveè, to sem spoznal šele mnogo let kasneje iz zgodovinskih knjig. Medtem, ko je Ivan Komatar, uporabljen kot »kanonfuter«, padel na litovski fronti, to sem izvedel šele veliko let po vojni od nemškega rdeèega križa, sem jaz šel še skozi zelo težke preizkušnje. Enaindvajset dni sem preživel v vojaškem zaporu v Breslauu, od tega pet dni v delovnem taborišèu Auschwitz, ki je bil sestavni del zloglasnega koncentracijskega taborišèa Auschwitz. Bili smo stalno pod stražo, hrano smo dobili dvakrat na dan, delali smo na fasadi zapora. Ker smo delali zunaj na odrih, sem nekega dne preko taborišènih barak videl, da je v taborišèe pripeljal transport. Zanimivo je, da je v celotnem kompleksu taborišèa izvrstno deloval ustni telefon, tako da smo bili vsi zaporniki o vsem, kar se je dogajalo, zelo dobro obvešèeni. Tako sem izvedel, da je prišlo s transportom 4.000 taborišènikov, od katerih je bila polovica, to so bili bolni, starci, onemogli, takoj doloèena za pomor v krematoriju. Zadnjih pet tednov sem preživel na fronti v Zakopanah na Poljskem, kjer pa sem bil veèino èasa na straži in bil tako delno rešen frontnih bojev. Neke noèi, po veliki bitki z Rusi, sem na straži naletel na ranjenega oficirja, ki mu je granata odtrgala nogo, in èe mu ne bi takrat takoj pomagal, bi umrl. To dejanje mi je potem pomagalo, da sem po dveh letih dobil nagradni dopust, saj rednega nisem mogel dobiti, ker sem bil v kazenski èeti. Tako me je povsod spremljala izredna sreèa, za kar se moram zahvaliti 110 Mariji Pomagaj na Brezjah in v Èenstahovi, h kateri sem se zatekal po pomoè in varstvo. Èudovito me je varovala. Toèno po dveh letih, 11. januarja 1945, sem se zopet vrnil domov med svoje drage domaèe in v domaèo rojstno vas, trdno odloèen, da me živega nemški nacisti ne bodo veè dobili v roke. Vendar zame tegob še ni bilo konec. Doma sem zašel med kolesje bratomorne državljanske vojne, na koncu sem bil pa z Marijinim varstvom 15. avgusta 1945 izpušèen domov iz taborišèa smrti Teharje. Takrat šele se je zame konèala druga svetovna vojna, njene rane pa še danes niso pozabljene. Ostaja mi grenak spomin na vse žrtve takratnih ponorelih voditeljev, saj je samo v èasu, ko sem bil jaz na fronti, na obeh straneh vojskujoèih se armad ugasnilo veè kot 20 ali 30 tisoè mladih življenj . V spominu imam tudi 15.000 vojaških in civilnih žrtev, umorjenih v Teharjih, že po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. To je bil takrat holokavst slovenskega naroda. 111 MOJ SPOMIN NA BRATA IVANA JUHANTA V življenju so stvari, ki jih èas poèasi briše, a povsem ozdravi nikoli. Med taka neizbrisna doživetja sodi moj spomin na brata Ivana Juhanta. Na srednje veliki kmetiji so se rojevale deklice, štiri sestre. Brat Ivan, srednji po rojstvu, naj bi delal in gospodaril na gruntu. Èeprav so ga uèitelji zaradi bistrosti predlagali za šolanje, je sam veèkrat dejal, kakor se je spominjala mama: »Jaz bom kmet, samo zemlja ima trajno vrednost « V otroštvu se je bratu primerila nesreèa. Po roki in prsih se mu je polilo vrelo mleko, kar je po dolgotrajnem domaèem zdravljenju pustilo rahlo invalidnost, slabotnejšo levo roko. Prav to dejstvo pa naj bi osemnajst-letniku koristilo na nemškem vojaškem naboru (»štelungi«). Razvršèen (»potrjen«) je bil namreè »v rezervo B«. Vsi domaèi smo upali, da bo ta oznaka vplivala na odložen vpoklic na fronto. V tem èasu pa so ga zaèeli obletavati sodelavci partizanov (npr. France Mejaè) in ga skušali pridobiti za sodelovanje. Vendar je bil do teh poskusov precej zadržan, saj se je bal, kaj bo z domaèimi, èe bodo Nemci kaj odkrili. Vsekakor pa je iz domoljubnih razlogov odklanjal Hitlerjevo norenje in se je družil z nekaterimi sorodno misleèimi fanti iz vrst verujoèih. Zgodilo pa se je neprièakovano. Dan pred sv. Petrom so prišli žandarji na senožet, kjer smo nakladali seno. Popolnoma nepripravljenega so ga odpeljali v Kamnik, v zapor, nato pa menda v zbirni center v Mekinje. Po nekaj dneh je bil transportiran v »veliki rajh«, v kraj Orchatz. 113 Pisemska ovojnica enega od prvih pisem, ki jih je Ivan poslal mami. (Arhiv Maria - Ana Mrèela) V pismu mami z dne 14. 8. 1943 je pisal o veliki navezanosti na vrstnike v domaèem kraju, saj bi rad preko pisem dekletom kaj veè izvedel o fantih, ki so bili vpoklicani pred njim. Ganljivo je razmišljal o prisegi in duhovni-kovem nagovoru, da se bodo borili za sveto stvar – èe zmagajo, se bo po njihovi zaslugi širila tudi vera. Pozval jih je, da naj pred odhodom na fronto, èetudi ne znajo nemško, opravijo spoved, dobili bodo odvezo. Brat se je v pismu tudi èudil, kako majhna in skromna je tukajšnja cerkev. Najbrž je imel v mislih mogoènost domaèe komendske cerkve Pred odhodom na fronto so jim obljubili tri proste dni za morebitne obiske in naš oèe se je odpravil na obisk. To pa je bil tudi zadnji stik z domaèimi. Sledilo je kratko vojaško urjenje (»ausbildung«) in devetnajst let stare so poslali na vzhodno fronto, v prve bojne vrste. Približno trideset let prej je okušal bridkosti prve svetovne vojne prav v teh geografskih predelih naš oèe. 114 Ivan Juhant še pred prisilno mobilizacijo: »Polje, kdo bo tebe ljubil « (Arhiv Maria - Ana Mrèela) In nato neskonèna prièakovanja pisem soldata Johanna, Feldpost 08116 D. Pisma so prihajala neredno. Starši so me redno pošiljali èakat poštarja, ki je prinašal pošto iz Kamnika. Spominjam se vseh skrbi, dvomov, prièakovanj in razoèaranj, kadar dalj èasa ni bilo nobenega glasu. Ohranjeno je eno izmed pisem sestri z dne 9. 12. 1943. Iz zahvale za vso prejeto pošto je vidno, da so pisanja prihajala redno, èeprav so neprestano menjali kraje in je bila fronta oddaljena le 7 km. V pismu z vso toplino in hvaležnostjo piše o ljudeh, pri katerih je nastanjen: »Jem z njimi, oprali so 115 mi vse, tako da sem uši že precej spravil.« Gospodar hiše je bil namreè v prvi svetovni vojni ujet v Avstriji in je poznal tamkajšnje kraje. Kar precejšen del pisma pa posveèa konjem, saj so bili njegova velika skrb in ljubezen od otroštva. Piše, kako je nekega »unteroficirja« uèil jahati, ker je bil ta prviè na konju. Praktièna stran preprostega kmeèkega fanta je izražena v stavkih: »Sedaj pa sem si pa še za božiè preskrbel peèenko. Dobil sem pri eni hiši eno veliko gos, da jo bom imel za božiè, sedaj pa jo futram, da bo bolj debela.« Vendar pa je bil ta božiè za nas zavit v skrb, strah, negotovost. Pisem ni bilo veè Šele leta 1944 je prišlo nemško sporoèilo, da je vojak ta in ta pogrešan. Še vljudnostni stavek in družina se je pogreznila v globoko žalost. Ljubeèi spomini, spodbudne želje, molitve so spremljale sina oz. brata, ki je morda v ruskem ujetništvu. »Upanje umrje zadnje,« niso le prazne besede. Vse pomladne mesece leta 1945, ko je bila poroèena sestra z možem in sinom že na Koroškem, smo prav vsak dan prièakovali kakršnokoli vest o pogrešanem. Starši in starejša sestra so se obraèali na vse možne organizacije in posameznike, a je bilo vse zaman. Ne spomnim se natanko, kdaj se je na našem domu oglasil Franc Bernot iz Palovè – morda poleti 1945 ali celo jeseni. Opisal nam je svoja vojaška leta, ujetništvo v Rusiji in zadnje ure mojega brata. Nahajali so se v nekem zaklonišèu, obkoljeni od ruskih vojakov. Nemški oficir je zaklical: »Preboj!« in moj brat je prvi planil iz kritja. Zadeli so ga trije streli, v prsi in obe rami. Vse so zajeli v rusko ujetništvo, o usodi mojega brata pa ni vedel niè zanesljivega. Èeprav je vèasih resnica manj kruta od negotovosti, je to prièevanje družino znova in dokonèno potrlo. 116 Gospod Bernot mi je kasneje, ko sva se sreèevala na Vranji Peèi, rekel, da s takim obvestilom ne bi nikoli veè nikogar obiskal. Pa še to mi je rekel: »Ivan je bil preveè poslušen, ni se znal prikrivati.« Vsa leta mi je zgodba mojega brata kot težko breme ležala na srcu. Nisem je skrivala, a nisem je pripovedovala. Vèasih me je zabolelo, kako so krivièno vrednotili fante, ki so mladi, nedozoreli, nevedni, z vsiljenimi ideali usahnili na tuji zemlji. Hvaležna pa sem tistim, ki so vklesali bratovo ime, skupaj z drugimi padlimi v tujini, na plošèo ob vhodu na komendsko pokopališèe. Konèno pa sme biti vklesano tudi njegovo ime na spomeniku ob oèetu in mami. Neizbrisen spomenik pa ima tudi v mojem srcu. 117 NAPORNO DOKAZOVANJE RESNICE O NEMŠKI MOBILIZACIJI Jože Ogrinec: »Po znanih ocenah naj bi bilo mobiliziranih v nemško vojsko do 80.000 vojakov, padlih in izginulih nad 20.000 in ranjenih okoli 25.000.« (Foto arhiv družine Ogrinec) Konec spomladi leta 1943 je Kamnièan Jože Ogrinec (1925–2012) prejel poziv za odhod v državno delovno službo (RAD). Po prièevanju brata Avgusta Ogrinca je odšel od doma 8. junija ob pol devetih zjutraj. Delovno obveznost v RAD, opravljal je naloge tolmaèa, je služil v Avstriji. Pod pogojem, da sprejme nemško državljanstvo, je bilo Jožetu ponujeno, da kot tolmaè ostane v RAD, kar pa je odklonil in odšel z vojaki najprej v Francijo in nato v Rusijo na fronto. 119 Na fronti v okolici Kijeva je bil ranjen. To se je zgodilo zgodaj zjutraj na mali šmaren (8. 9. 1943), ko je bil skupaj s še štirimi vojaki na izvidniški nalogi. Ko so se jim približali trije ruski tanki, so dva uspeli onesposobiti, tretjega pa ne. Tank je dva Jožetova tovariša povozil, druga dva sta mu sicer ubežala, vendar so bili zanju usodni streli iz tanka. Jože, ki je ostal zadnji, je v odprtino tanka vrgel zemljo in stekel proti bližnjemu gozdu. Tam so ga dohiteli drobci granate, ki jo je izstrelil tank. Ko so mu v bolnici hoteli odrezati nogo, ki je bila hudo poškodovana, se je temu odloèno uprl. Med transportom z bojišèa do bolnice je izgubil veliko krvi. Avgust Ogrinec se spominja, da se je njegov brat Jože po vojni dopisoval z neko Bolgarko, ki mu je takrat darovala kri in ga tako rešila gotove smrti. Nekoè sta celo odšla v Bolgarijo, da bi jo obiskala, pa je žal nista našla doma. Jože Ogrinec se je vrnil domov kot invalid, nadaljeval je študij do poklica. Avgust Ogrinec se spominja, da se je Jože težko prebijal skozi življenje, ker je bil v nemški vojski, zato so mu morali drugi stati ob strani. Jože Ogrinec se je aktivno vkljuèil v delo Združenja mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v èasu 1943–45. Poleg zapisa[1], s katerim je opisal svojo vrnitev v domovino, družina hrani njegov zapis o težavah, s katerimi so se ves povojni èas, tudi v samostojni Sloveniji, sooèali mobiliziranci v redno nemško vojsko. »Mobilizacija je beseda, ki v èloveku, ki jo zasliši, povzroèi nelagodje in vzbudi zle slutnje. Èe pobrskamo po slovarjih, zvemo, da ta beseda pomeni: nekaj spraviti v tek, vojno stanje, sklicevanje vojakov k orožju in še kaj. Za nas, mladenièe letnika 1925, je februarja leta 1943 pomenila 1 Ogrinec, Jože, 2006: Vrnitev. V: V tujih škornjih: prièevanja mobilizirancev v nemški vojski: ujeti utrinki neke dobe, ki noèejo v pozabo, ur. Stanislav Isteniè idr., 193–194. Kranj: Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v èasu 1943–45. 120 Jože Ogrinec, prisilni mobiliziranec v nemško vojsko (arhiv družine Ogrinec) osebno vroèeno rjavo kuverto in odhod. V kuverti tujega pisanja je bila usodna tista vrstica, ki je vsebovala ukaz za takojšnjo mobilizacijo, takojšen, brezpriziven odhod, ’Einberufungsbefel‘, v nemško državno delovno službo in nato naprej v redno nemško vojsko. Ostali del tega ukaza so bile navedbe, kaj èaka mobiliziranca, èe se ne odzove vpoklicu. Ostal je še nenapisani del, ki ga je vedel vsak, saj smo ga doživljali skoraj vsak dan. Šlo je za preselitev družine v tujino v koncentracijsko taborišèe, tudi požig domaèije, streljanje kot dezerterja in za podobne prisilne ukrepe 121 s takojšnjo veljavo in izvedbo. O tem so prièali veliki rdeèi plakati z imeni ustreljenih, grozo vzbujajoèi po vseh krajih. Najveè Slovencev v uniformi med drugo svetovno vojno je bilo v okupa-torskih uniformah Madžarske, Italije in predvsem Nemèije. Možje in fantje, cvet slovenskega naroda, smo krvaveli in trpeli na vseh bojišèih druge svetovne vojne od Rokavskega preliva do Moskve in Povolžja, od Narvika do afriških pušèav. Število mobiliziranih padlih, ranjenih, ujetih oz. prebeglih ter izginulih po koncu vojne še danes ni znano, ker niti v bivši Jugoslaviji niti v demokratièni Sloveniji ni bila narejena nobena temeljita raziskava v tej smeri. Po znanih ocenah naj bi bilo mobiliziranih v nemško vojsko do 80.000 vojakov, padlih in izginulih nad 20.000 in ranjenih okoli 25.000. Samo v ruskem ujetništvu je bilo kar nekaj tisoè Slovencev. V Avstriji deluje Inštitut Ludwiga Boltzmanna, ki je raziskoval posledice vojne in predvsem ujetništvo v Sovjetski zvezi. Inštitut je imel s svojimi raziskovalci popoln dostop do arhiva NKVD v Moskvi. Tam je imel vsak ujetnik v SZ svoj dosje, razen tistih, ki so umrli od èasa, ko so prišli v ujetništvo, do prvega popisa posameznika. Sloveniji so ponudili raziskavo o Slovencih v ruskem ujetništvu, vendar naša oblast te ponudbe ni sprejela, ker naj bi to opravili sami, vendar do danes ni bil v tej smeri narejen noben korak. Menda smo Slovenci edini narod v Evropi, ki je po konèani drugi svetovni vojni registriral eno samo vrsto žrtev. Drugo, veèjo skupino pa je popolnoma zamolèal. V ujetništvu, predvsem ruskem, je mnogo ujetnikov umrlo zaradi podhranjenosti, ki je bila posledica lakote. Veèina se je prijavila v Jugoslovansko brigado. Ta je bila sestavljena iz jugoslovanskih emigrantov, ki so že pred vojno zapustili Jugoslavijo, in njihovih potomcev, ki so sreèno preživeli Stalinove èistke. Tako kot ujetniki v Rusiji so se 122 ujetniki na zahodu pridruževali prekomorskim brigadam in z njimi prišli v Jugoslavijo, kjer so sodelovali v bojih vse do Trsta. Po koncu vojne smo se mobilizirani prièeli vraèati, kjer nismo prièakovali sveèanega sprejema. Toda tega, kar smo doèakali in doživljali, le nismo predvidevali. Mnogi so se znašli po zaporih, taborišèih, prestajali so muèna zasliševanja, poslušali so zmerjanja in zanièevanja. Nekateri pa so izginili brez sledu, kar je pomenilo, da so izgubili življenje. Med povratniki je bilo mnogo ranjencev in invalidov, od katerih so nekateri prišli iz bolnic in okrevališè. Namesto da bi bili ob tem deležni podpore in zdravstvene oskrbe, so bili prepušèeni sami sebi in svojcem. Niso bili upravièeni do brezplaènega zdravstvenega varstva. Da so si lahko oskrbovali rane, so morali najti dobre ljudi, ki so jim pomagali. Niso bili upravièeni do ortopedskih pripomoèkov, kot so jih dobivali priznani invalidi. S svojimi zahtevki, da se jim prizna, da so žrtve vojnega nasilja, so seznanjali razne referente na okrajih in kljub prepovedim pisali prošnje za rešitev njihovih problemov. Vendar niso dosegli niè. Notranja uprava je celo poostrila nekatere ukrepe. Najbolj je poskusom mobilizirancev za rešitev njihovih problemov nasprotoval Mitja Ribièiè, takratni državni sekretar za notranje zadeve, ki je izdal nekaj okrožnic. Izdal je celo tajno okrožnico, kako se ne sme dovoliti zbiranja in orga-niziranja pomoèi prisilno mobiliziranim Slovencem. Posebej je nasprotoval temu, da bi Nemèija mobilizirancem dala finanèno pomoè, kar je bila takrat pripravljena storiti. Povojna oblast v Jugoslaviji je oznaèila mobilizacijo v nemško vojsko kot kolaboracijo in mobilizirance razvrstila v posebno skupino državljanov, ki niso bili v enakopravnem položaju z drugimi. Oblast ni želela obravnave z zgodovinskimi argumenti. Mnogo poskusov mobilizirancev in njihovih svojcev za priznanje normalnih èlovekovih pravic je oblast sistematièno zatirala in ukrepala tudi nasilno. S tem je prisilila mnoge državljane, da so se izselili. 123 Naša zveza prisilno mobiliziranih se je trudila in se še naprej trudi za uveljavitev naših zahtev, ki nam gredo kot državljanom Republike Slovenije po ustavi in èlovekovih pravicah. V Celju je bila decembra 1990 prirejena razstava z naslovom Po sili vojak in po pritiskih naše organizacije na vladne organe se je zaèelo premikati v naše dobro. Sledile so razne deklaracije, izjave naših funkcionarjev med sreèanji z njimi, vendar èas je tekel v našo škodo. Do konca našega življenja nam ni ostalo veè mnogo let. Posebne težave imajo mobiliziranci invalidi, ki še vedno niso priznani za vojne invalide. Zahteva, da se nas prizna za vojne veterane, je bila na vladni medresorski komisiji zavrnjena, pa tudi naša pritožba na mednarodni forum te organizacije je zaradi intervencije iz Slovenije, kot se je slišalo, ostala brez odgovora. Zvezni republiki Nemèijo, ki je pravna naslednica tretjega rajha, smo postavili vprašanje o odgovornosti in zahtevali, da nam zagotovi odškodnino za mobilizacijo in njene posledice. Naše zahteve so bile v Zvezni republiki Nemèiji tudi uradno predstavljene, vendar brez pomoèi naše države to ne bo kmalu urejeno. Zaradi tega smo slovenski mobiliziranci glede na mobilizirance iz drugih držav v neenako-pravnem položaju. Za celovit prikaz in oceno nemške mobilizacije bo potrebno raziskati in objaviti še neznana in neobdelana podroèja oziroma dogodke, da bo lahko ta èas postal objektivna slovenska zgodovina.« 124 PRESENETLJIVO MEDVOJNO SREÈANJE V ANGLEŠKEM VOJNEM UJETNIŠTVU O tem sreèanju mi je veèkrat pripovedoval Nande Lah, oèe moje pri-jateljice Anke Kuselj, rojene Lah, iz Suhadol. Moj oèe Stanko Zarnik (Stankotov) in Nande Lah (Grižlarjev) sta bila sovašèana in Pibernikova (Bezlova) soseda. V nemško vojsko sta bila mobilizirana marca 1943. Za Stanka (letnik 1920) je bila prva postaja mobilizacije Neuburg ob Donavi v Nemèiji, za Nandeta (letnik 1926) pa Innsbruck v Avstriji. Nandeta niso poslali na vzhodno fronto kot Stanka. Po letu dni in petih mesecih druge svetovne vojne sta se znašla na zahodni fronti v Normandiji. Stanko je v svojem vojaškem dnevniku z nekaj stavki opisal to sreèanje. Veè o tem nepozabnem dogodku mi je razkril sam Nande. Vsakokrat, ko sem ga obiskala, me je najprej vprašal, ali mi je moj oèe povedal, kako sta se sreèala v Normandiji. Nande se je predal Angležem dan ali dva prej kot Stanko blizu mesta Flers, južno od mesta Caen. Vse zajete vojne ujetnike so prepeljali v veèje taborišèe severno proti mestu Bayeux in jih razdelili po narodnosti. Nande je bil dodeljen v oficirsko kuhinjo za strežbo. Bilo je popoldne 18. avgusta 1943. Nande je imel malo prostega èasa in se je sprehajal za žico taborišèa. Na drugi strani žice je opazil vojaka, vsega posutega z belim prahom proti ušem in drugim insektom. Zdel se mu je nekam znan, kot bi ga že nekje videl. Ogovoril ga je po nemško. Odgovor 125 je bil prav tako v nemškem jeziku, da je iz kranjske dežele. Prepoznala sta se. Bila sta strašno preseneèena in sreèna, da se vidita po vsem, kar sta prestala. Takoj se nista spoznala tudi zaradi tega, ker sta bila zaradi prestanih naporov zelo shujšana. Ob tem pripovedovanju so Nandetu vedno zaèele teèi solze. V solzah je pripovedoval naprej. To ganljivo sreèanje je bilo v njem še po toliko letih živo navzoèe. Po tem sreèanju je Nande zaèel Stanka nagovarjati, naj pride še on delat v oficirsko kuhinjo, ker je tam veliko hrane. Prišlo je povelje, da morajo naprej v še veèje taborišèe v Bayeux, blizu morja. Tu so potrebovali tri vojake za oficirsko kuhinjo. Spraševali so izrecno po Jugoslovanih. Nande je bil v kuhinji že v prejšnjem taborišèu in se je takoj javil, ravno tako Franc Kurnik s Štajerskega. Stanko se je po kratkem premisleku tudi odloèil za kuhinjo. Vsi trije so stregli angleškim oficirjem. Ko so se oficirji najedli in odšli iz kuhinje, so pospravili za njimi in pojedli, kar je ostalo. Pojavile pa so se težave, ko so tudi njim prinesli hrano. Skoraj nièesar niso spravili vase, ker so bili njihovi želodci tako skrèeni. Po štirinajstih dnevih dela v oficirski kuhinji so jih z avtomobili peljali skozi moèno porušeni mesti Caen in Falaise v novo taborišèe v mesto Glos-la-Ferrière. Tu so bili še skupaj v oficirski kuhinji, dokler niso odšli proti Belgiji in nato z vlakom v pristanišèe Dieppe. Vsi laèni in prezebli so tu èakali na vkrcanje na ladje za prevoz v Anglijo. Nande je bil star komaj 18 let in je bil zelo slaboten. Vsi so se prerivali, da bi èim prej prišli na ladje, ker so jih napadali nemški bombniki, in tako je ostajal zadaj. V taborišèu so bili vsi prezebli, premoèeni in blatni, ker je vseskozi deževalo. Nande je bil sprva odloèen, da bo odšel v Kanado, a ga je Stanko pregovoril, naj se raje vrne domov. Stanko, sovašèan Ivan Benda in Nande 126 so podpisali pristop k jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski. V Slovenijo so se ob koncu vojne vrnili kot prekomorci, vendar ne skupaj. Nande mi je pri enem od obiskov pokazal sedem izvirnih letakov, ki so prikazovali, kako so potekale ofenzive med 13. avgustom in 8. septem-brom 1944, torej tisti èas, ko sta bila tudi sama v tej ofenzivi in sta se predala zaveznikom. Letake so trosila angleška letala Nande je v jeseni življenja vse bolj podoživljal grozote druge svetovne vojne. Te so se mu zapisale v spomin in srce, ker je bil mobiliziran star komaj 17 let. Po vojni se je izuèil za sodarja in bil pravi mojster te obrti. Bil je vedrega znaèaja. Otrokom je rad pripovedoval, kako izdeluje sode. Stanko je bil bolj zadržan; veè je zapisal v svojem že omenjenem vojaškem dnevniku, veliko pa je tudi nosil neizpovedanega v svojem srcu. Pripoved Nandeta Laha o sreèanju z mojim oèetom Stankom v angleškem taborišèu mi je še danes živo pred oèmi. 127 PREŽIVEL SEM Po avtobiografiji povzel Jože Urbanija Rojen 29. 11. 1925 na Škrjanèevem pri Radomljah. Izuèil se je za elektrièarja in bil po vojni zaposlen v Papirnici Kolièevo. V nemško vojsko je bil vpoklican 1943. leta. Skupaj z Ivanom Kraljem je bil na ruski fronti, in to tudi opisal v knjigi Preživel sem! Zgodba nekega najstnika. Knjiga je v samozaložbi izšla leta 2001. Umrl je 4. 3. 2012. Andrej Cerar je bil 19. 2. 1943 mobiliziran v državno delovno službo (RAD), ki jo je odslužil v St. Oswaldu. Maja meseca je s transportom prispel v Landsberg na Bavarskem. Tam je bil dodeljen v artilerijsko enoto. Vojake so intenzivno usposabljali za topnièarje in tudi za pešadijo. Pomagali pa so tudi na okoliških kmetijah, ker so tamkajšnji moški že bili veèinoma na fronti. Proti koncu novembra so odšli v Sonthofen in od tam 13. decembra proti Rusiji ter v mesto Herson v Ukrajini prispeli za božiè. Po novem letu 1944 so z novim transportom krenili proti Vinnici na pomoè sedmim nemškim divizijam, ki so jih Rusi obkolili. Krvavi boji so trajali iz dneva v dan. Veèinoma je šlo za obrambo pred napredujoèo Rdeèo armado. Skoraj neverjetno je, da so se na tako oddaljenem bojišèu našli skupaj štirje domaèini iz Radomelj in se skušali preko Romunije prebiti v Jugoslavijo. Preko Kišinova pa jim je uspelo priti le do mesta Bacau, kjer jih je zajela vojaška policija ter jih razporedila v nove enote za obrambo na reki Dnjester. Proti koncu aprila 1944 so se torej v pospešenem maršu vraèali nazaj na stare položaje tristo petdeset kilometrov daleè. Med neznosno poletno vroèino so branili nemške 129 obrambne položaje. Potem so jih premestili na Madžarsko in jih razporedili po vaseh Maromoro Sigeta. Njihova naloga je bila, da zadržujejo napredovanje Rdeèe armade ter da tako omogoèajo umik pešadiji. Fronta je na jesen 1944 potekala že blizu Budimpešte. Njegova enota je sodelovala tudi pri obrambi mesta Miškolc. Za božiè so se morali umakniti na madžarsko-slovaško mejo. 12. januarja pa se je zaèel nov ruski napad in divizijo prisilil, da se je v hudem mrazu umaknila na severovzhodno Slovaško, od tam pa po nekaj dnevih v Ratibor na Poljsko. Po veliki noèi so se umaknili nazaj na Moravsko, zahodno od Moravske Ostrave. Njihov položaj je bil na robu vasi Dolna Lotha. V brezizhodni situaciji se je Andrej Cerar med rusko kanonado preoblekel v civilno obleko in postal ruski vojaški ujetnik. Rusi so ga po dveh dnevih hoje skupaj z drugimi ujetniki prignali v nekdanje nemško koncentracijsko taborišèe Auschwitz, ki je po ruskem zavzetju postalo zbirno taborišèe za vojne ujetnike. Od tam so jih kasneje transportirali v Sibirijo. Ko so bili transporti že pripravljeni, so sto osemdeset Jugoslovanov izpustili in jim omogoèili vrnitev domov. Nekaj odlomkov iz knjige Andreja Cerarja naj ponazori njegovo doživljanje bojev na ruski fronti in življenje v ruskem taborišèu za vojne ujetnike v Auschwitzu. »Po novem letu smo krenili z novim transportom. Izvedeli smo, da bomo prestavljeni z južnega na srednji odsek. Rusi so imeli med Dnjeprom in Vinico v Ukrajini obkoljenih sedem divizij. Mi naj bi razbili ruski obroè, ki je bil širok približno sto kilometrov. Prvega boja nisem doživel, ker nismo imeli vseh štirih topov in sem ostal pri ‘trosu’ (zadaj pri kuhinji). Bilo je precej ranjenih. Prijatelj Ivan Kaplja (iz Radomelj) je bil z drobcem ranjen v koleno. Urh (s Škofjeloškega) je bil tako težko ranjen v trebuh, da ga ni 130 bilo nikoli veè nazaj v enoto. Ne vem, ali je preživel vojno. Ivo Kralj jo je odnesel brez praske. Kmalu je v enoto prispel še èetrti top in na vrsti za boj sem bil tudi jaz. Zame se je zaèela prava vojna: s položaja na položaj, mraz, sneg, napadi, umiki, strah in negotovost. Povrhu vsega pa še straža v treh izmenah! Najslabša je bila druga izmena. Ker smo se menjali na dve uri, je imela druga najbolj raztrgano noè. Veèji del položajev na fronti v Ukrajini skoraj ni bilo naravnega kritja. Kjer je bil sneg, so bili taki zameti, da so bile od zametov podaljšane vse hiše proti zahodu tako, da so izgledale kot pušèice. Na nekem položaju je v sosednji enoti ‘zmanjkalo’ vojaka Franca Vojska. Vodili so ga kot pogrešanega. V dobrem tednu se je zopet pojavil. Iz enote je ušel k Rusom, ko pa je ugotovil, kakšno stanje je na nasprotni strani, je ušel tudi njim. Vrnil se je v svojo enoto in izjavil, da je tam še precej slabše. Popolnoma nas je minilo, da bi prebegli. Franc je bil kaznovan za prebeg. Pri naslednji menjavi položaja je bil zopet prost. Po konèani vojni in vrnitvi iz ujetništva je po prejemu poziva za ‘dosluženje’ v jugoslovanski vojski skušal pobegniti iz države. Pri tretjem poskusu mu je uspelo in sedaj živi v Kanadi. Kmalu je prišla odjuga in mislili smo, da gre vse skupaj na bolje. Pa je bilo še slabše! Bilo je toliko blata, da je naš vlaèilec s topom pri nekem premiku porabil dvesto litrov bencina za slabe štiri kilometre. Naša topovska posadka (8 ljudi) je ostala sredi polja v blatu brez hrane. Imeli smo vreèo sladkorja, sam pa sem imel konzervo sardin. Po dveh dneh so nam prišli na pomoè in nam pripeljali gorivo. Stanovali smo v hišicah, ki niso imele nikakršnega tlaka, le steptano zemljo. Od hišic do topov smo natrosili slamo iz vasi, da se je blatna brozga vsaj malo utrdila. 131 Za pomoè v kuhinji smo imeli ruskega ujetnika. Nekega dne je naš podoficir dobil pošto, da mu je na ruski fronti padel brat. Iz mašèevanja je odvedel ujetnika in ga ustrelil. Dve stvari sta se mi posebno vtisnili v spomin. Prva je bila potujoèa trgovina, imenovana ‘Magadende Ware’. To je bil kamion, ki je vozil od enote do enote in vojaki so mogli kupiti najpotrebnejše: britvice, vezalke, milo, pa tudi kakšna žgana pijaèa se je dala kupiti. Dobivali smo meseèno žepnino. V Rusiji smo plaèevali s kopejkami, v Romuniji z leji, na Madžarskem pa s pengi. Na Èeškem so prišle na vrsto krone. Druga zanimivost pa je bila ‘Entläusung Stelle’. To je bil kamion, v katerem so s pripravo za parjenje odpravljali uši z naših oblek in perila. Parjenje oblaèil je stanje z ušmi zelo izboljšalo, popolnoma pa se jih žal ni dalo odpraviti. 5. marec 1944. Bili smo na položaju s tremi topovi. Zmanjkalo nam je municije. Z našimi kamioni je bilo zaradi blata nemogoèe priti do skladišèa, ki je bilo dvanajst kilometrov za nami. Izposodili smo si voz s konjsko vprego, za spremstvo sem bil doloèen tudi jaz. Za dvanajst kilometrov smo porabili dva dni. Prespali smo v žitnem silosu sredi polja. Med potjo smo od šestih granat, ki smo jih naložili, štiri vrgli v blato, ker je bilo pretežko. Za vsak korak si si moral pomagati z rokami, da si nogo izvlekel iz blata. Na veèer smo prišli na položaj, a Rusi so nas prehiteli z napadom. Hišk, v katerih smo stanovali, ni bilo veè. K sreèi so kolegi vse naše nahrbtnike znosili k topu. Ko smo prišli, sem doživel pravo kanonado s ‘Stalinorglami’. Bil sem v zašèitni jami pri topu. Granate so padale cik-cak, približno dva metra narazen. Hujši od materialne škode je psihološki uèinek groze. Imeli smo tri topove in samo en vlaèilec. Zaèeli smo se umikati. Najprej smo odpeljali najboljši top, h kateremu sem bil doloèen tudi jaz. Šofer z vlaèilcem nas je pustil sredi polja in se vrnil na bojno èrto. 132 po drugi top. Dobili smo ukaz: ‘Èe do treh zjutraj ne pridemo po vas, morate top razstreliti, da ne pride v ruske roke.’ Prišli so. Z boljšim topom smo se umaknili. Ko smo šli navzdol proti prvi vasi, se nam je top pri zadnjih kolesih zabil z blatom, da se je samo še drièal. V vasi smo v neki hiši poèivali do zore. Zjutraj smo se èez vas povzpeli na nasprotni breg. Sredi klanca smo pri neki šoli postavili top samo z nekaj granatami, ki so še ostale na vlaèilcu, v bojni položaj. Nastal je pravi kaos. Vse nemške enote so se umikale pred napadi Rusov. Ruska pešadija je že prodirala po nasprotnem bregu. Bili smo zelo nestrpni, saj nismo dobili ukaza ne za umik ne za streljanje. Konèno ukaz za umik! Pripravili smo top, a èez nekaj èasa je vlaèilec zaradi blata obtièal. Odpeli smo top. Vlaèilec smo postavili tako daleè naprej, kolikor je bila dolga njegova žièna vrv. Vlaèilec je potegnil top z vitlom. Z enakim postopkom smo spravili top do vrha. Pripeli smo top, hoteli odpeljati, a sta zapela dva ruska mitraljeza iz neposredne bližine. Poskakali smo na drugo stran in tekli po grabnu v hosto. Nekdo je bil še toliko priseben, da je izpulil èep topa in ga s tem odklopil od vlaèilca. Šofer je z vlaèilcem ušel. Bil je res najbolj sposoben šofer, kar jih je bilo v enoti. Tekli smo in tekli, preganjali so nas ruski mitraljezi. Karel Kmetiè je bil starejši in ni veè zmogel napora. Mimo je prijezdil nek vojak na konju. Karel se je prijel konja za rep in tako je šlo lažje. Po dveh urah smo se sreèali z vlaèilcem pred mestom Talnoje. Naš umik je trajal pet tednov. Še danes ne vem, èe je res, a šofer vlaèilca nam je rekel, da je dobil nalog, naj vlaèilec pripelje v München v popravilo. Ostali smo še brez zadnjega vlaèilca, topove pa smo izgubili že prej. Pri Talnojah je bilo ogromno vojakov razliènih enot. Odloèili smo se, da bomo nazaj jahali. V popolnem kaosu smo nalovili begajoèe vojaške konje. Iz telefonskih žic smo spletli uzde. Jahali smo brez sedel, le na dekah. Prvi dan je še kar šlo. Naredili smo sedemdeset kilometrov. Prenoèili smo v neki cerkvi. Imeli smo še podoficirja, ki smo mu bili 133 podrejeni. Po neverjetni zmešnjavi zadnjih dni smo zjutraj prejeli pošto. Poleg pisem sem dobil dvokilogramski paket od doma, ki mi je prišel zelo prav, saj smo ostali brez redne prehrane. Jahali smo spet ves dan. Skupaj smo ostali samo štirje Slovenci: Ivo Kralj, Ivan Kaplja, Karel Kmetiè in jaz. Naslednje jutro so nas zbudili ruski topovski izstrelki. Hitro na konje in zopet nazaj! Pozabil sem še zadnjo stvar, ki sem jo imel od doma – modrordeèi moher šal, ki ga še danes vidim pred sabo. Umikajoèe nemške kolone so rešetala ruska letala z mitraljezi – ‘ivani’. A vsi štirje smo preživeli. Proti veèeru smo prišli ob konje. Vzela nam jih je vojaška policija. Na nadaljnji poti so nas usmerjali kažipoti, kam naj se napotijo posamezne enote. Ker smo se hoteli preko Romunije izmuzniti domov, smo ob vsakem smerokazu nalašè zavili v nasprotno smer. Hoteli smo v Rybnico (v Ukrajini), a so jo pred nami že zasedli Rusi. Najveèji problem je bila lakota. Kje dobiti hrano? Pri civilistih, ki je sami niso imeli? Drugi, a skoraj niè manjši problem pa so bile uši. Že ob prihodu na fronto so nam stari vojaki priredili prav poseben sprejem: ‘O, novi ste, vi jih pa še nimate! ’ Segli so pod srajce in jih zmetali na nas. Uši so se najraje prosto sprehajale po obleki in koži. Najveèji ‘kraval’ so poèele za pasom, kjer so bile ovirane. Krotili smo jih s premikanjem opasaèa. Drugo srbeèe mesto so bili gležnji, kjer so jih ovirale platnene manšete – gležnarji. Na straži smo najveèkrat stali na eni nogi, s èevljem druge noge pa smo si drgnili gleženj. Zelo je srbelo. V mestu Pervomajsk nas je ustavila vojaška policija in nam odvzela vojaške knjižice. Doloèili so nas za stražo kolodvora in raznih objektov. To je trajalo en teden. Ivan Kaplja je stražil v bližini cistern. Zeblo ga je in je malo zakuril. V bližini cistern je bila luža, za katero je mislil, da je voda. Bil pa je 134 bencin. Stekel je v pisarno in izmaknil naše vojaške knjižice. Vsi štirje smo jo brž popihali. Bili smo že precej daleè, ko smo za sabo opazili visoke stebre dima. Verjetno so se vžgale cisterne. Šli smo na jug proti Tiraspolu. Peljali smo se s tovornim vlakom, ki je bil zagotovo zadnji, saj je imel zadaj pritrjen velikanski kavelj za razdiranje proge. Vlak so napadli partizani, a nobeden od nas štirih ni bil ranjen. Tudi v Tiraspolu smo imeli sreèo. Takoj ko smo preèkali reko Dnjester, so most razstrelili. Franc Spruk nam je kasneje pripovedoval, da je moral reko Dnjester že preplavati. Pot nas je vodila skozi Bender, na desnem bregu Dnjestra, do Kišinova. Nastanili smo se v še kar lepi prazni hiši. Hrane pa nikjer nobene! Imel sem še zadnjo zalogo, in to paketek stisnjenega grahovega prahu za juho. Tudi drv ni bilo. Z bajoneti smo razsekali notranja polkna in si z njimi zakurili v kurišèu sobne peèi. Po tavanju po mestu smo prišli do dvorišèa, kjer je imela nemška vojska kuhinjo. Šel sem k njim, da bi dobil hrano. Nisem pa vedel, da so zastraženi in da straža dovoljuje vstop, ne pusti pa nikogar z dvorišèa. Formirali so namreè nove enote za prvo linijo. Ivo Kralj je videl, v kakšni situaciji sem se znašel. Medtem, ko so se drugi vojaki prepirali s stražarji, mi je namignil, naj se za njihovimi hrbti izmuznem na prostost. Iz Kišinova smo se usmerili proti 80 kilometrov oddaljenemu mestecu Husi. Najveèji problem je bil promet. Na cesti je bila ena sama strnjena kolona: vojaška vozila, vojska in civilisti s konjsko vprego. Ni nam bilo jasno, zakaj se civilisti umikajo pred lastno vojsko! Ukrajinci paè niso marali Rusov. Najhitreje si potoval peš ob robu ceste. Po vaseh smo prosili za hrano kot beraèi. Kaj vse se je dogajalo! Prišli smo do kleti, iz prestreljenih sodov se je iztekalo vino. Okrog ležeèe deske smo pometali po tleh, da nismo bredli po vinu in se po njih približali curkom vina iz sodov. Napili 135 smo se, napolnili èutare in se odpravili naprej. Puška mi je po dolgotrajni poti postala pretežka. Vrgel sem jo na nek tovornjak v stojeèi koloni. Rekel sem si: ‘Èe bo kaj za odstreliti, jo ima še kolega.’ In res, naslednji dan sva jo s Kapljem uporabila. Na vasi so se pasle kokoši. Streljal je mednje, a frèalo je samo perje. Kokoši so stekle v kokošnjak. Pri majhni luknji sem dosegel eno. Bila sva tako uvidevna, da nisva šla k isti hiši, ampak k sosedu, da so nama jo skuhali in dodali tudi en krompir. Naslednji dan je imel Kaplja zopet sreèo. Obesil se je na en kamion, ko se je kolona premaknila. Ko smo zopet prišli skupaj, je imel že denar. Prodal je rezervno perilo in deko. Takoj smo si kupili jajca in vino. Denar so bili romunski leji, ker je Moldavija takrat spadala k Romuniji. Naš pustolovski umik se je nadaljeval do mesta Roman na reki Siret. Iz Romana smo krenili v Bacau. Tu pa nas je vojaška policija zajela in razporedila. Prišel sem pred sodišèe zaradi puške, ki je nisem imel. Izgovoril sem se, da so mi jo odvzeli za rezervne enote, ki so prihajale na fronto brez orožja. V okolici Bacauja so zaèeli sestavljati nove enote iz preživelih. Ker je bila naša baterija popolnoma razbita – izgubili smo vse topove in ves vozni park, nadomestnih pa še nismo dobili – so nas dodelili k drugim enotam s 105-milimetrskimi topovi, za katere smo se tudi usposabljali v Landsbergu. S tem smo mi štirje konèali petstokilometrsko pot bežanja. Naše namere so se žal izjalovile, saj smo upali, da se bomo preko Romunije prebili domov. Naša štiriperesna deteljica se je razšla.«[1] »Spet je sledila triurna ruska kanonada. V jami pri topu sem bil dvakrat kar precej pokrit z zemljo od eksplozij granat. Po kanonadi je sledilo povelje za umik. Vlaèilcu, ki je pripeljal do topa, je izpadla os med vretenci 1 Andrej Cerar: Preživel sem! Zgodba nekega najstnika, str. 13–18, 2001. 136 gosenice. Z vrvmi smo potegnili gosenico skupaj. Naložili smo ranjence in šofer je odpeljal top z ranjenci vred. Kanonirji smo se med ruskim obstreljevanjem splazili do jarka. Po njem smo stekli do prve hiše v klet. V njej so èepeli tudi civilisti. Z njimi smo bili že dogovorjeni za pomoè pri dezerterstvu ob prvi priložnosti. Oficir, ki je pridivjal na stopnišèe hiše, je tam presenetil Franca Levarja in ga prisilil, da se je z njim umaknil. Teèi je moral pred njim. Ob prvi granati, ki je eksplodirala pri sosednji hiši, je Levar skoèil nazaj za hišo, oficir pa naprej. Tako mu je ušel. V kleti so nas civilisti rotili, naj gremo ven. Èe bi prišli Nemci, bi nas vse skupaj pobili. Bil sem popolnoma zmeden. Skril sem se na podstrešju v seno. Šele tam sem zaèel trezno razmišljati. Pol vasi je bilo v ognju. Šel sem po stopnicah do kleti. Ker je bila hiša prislonjena v breg, je bila klet v istem nivoju kot hlev. Tam sem se preoblekel v civilno obleko, vse vojaške stvari iz denarnice pa sem z odlikovanjem vred zakopal v gnoj. Saj je bilo še hladno, a meni je od vsakega lasu visela kapljica znoja. Rusko streljanje je prenehalo šele ob dveh popoldne. Nemci so se že toliko umaknili, da so streljali nazaj v vas. Bili smo v zelo veliki negotovosti, ali bodo Nemci s protinapadom prišli nazaj ali bodo vas zasedli Rusi. Ob štirih popoldne so se pojavili èeški partizani. Bili smo pravi civilisti in smo jih prièakali z belo rjuho. Ker so bile moje civilne hlaèe precej slabe, sem šel v sosednjo hišo prosit za druge. Nemci so streljali nazaj v vas, zato smo se umaknili v klet. Ko nas je gospodinja ugledala, je rekla, da smo prav storili, ko smo dezertirali. Èeški partizan, ki so mu dali jesti, jo je slišal in postal pozoren. Ko smo prišli iz kleti, je šel za nami in prvemu oficirju, ki je prišel mimo, povedal, da smo preobleèeni nemški vojaki. Tako smo postali ruski vojni ujetniki. Stražarji so bili tako uvide-vni, da so nam pustili vzeti svoje osebne stvari (brisaèe, milo, britvice ...). Pograbil sem še platneno torbo od Nemca, ki je padel pri sosednjem 137 topu. Top je bil pripravljen za umik, a med hišama je vlaèilca zadel drobec granate v hladilnik. Na robu vasi smo videli razstreljene ruske tanke, ki so jih prièakali Nemci s ‘trombloni’. Rusi, ki so prodirali za prvimi tanki, so Nemce polovili in jih žive pometali pod gosenice naslednjih tankov. Tudi mi smo se bali, da nas bi doletela enaka usoda. K sreèi so nas gnali mimo. Z vseh strani so gnali še ostale ujetnike in nastala je kar dolga kolona. Odvedli so nas v sosednjo vas Velika Polom. Zasliševali so nas v neki hiši. Po prihodu v hišo sem v temni veži spustil torbo nemškega vojaka na tla, ko pa sem šel ven, sem jo zopet pobral. Ostala mi je. V štabu so nas pregledovale Rusinje. Pobrale so nam vse – meni birmansko uro in vse, kar je bilo v listnici. Zaèuda, podobica, ki mi jo je dal oèe za sreèno pot in sem jo hranil v listnici, je ostala. Oèe jo je imel pri sebi tri leta v prvi svetovni vojni, jaz pa v drugi. V listnici jo hranim že sedeminpetdeset let. Dobil jo bo kakšen od mojih potomcev, upam, da ne za v tretjo vojno. Kako zelo prav mi je prišel kruh iz nemške torbe na maršu v ujetništvo! Stražarji so hodili ob obeh straneh kolone in so se po veè kilometrih menjavali. Bili smo tako izèrpani, da se nam je zaèel mešati korak. Ko je stražar to opazil, me je s puškinim kopitom trikrat udaril pod rebra. In spet sem hodil v korak. Prva stvar, ki sem si jo pridobil na poèitku, je bil konec žakljevine. Z njo sem se ogrnil èez rame, ker je rosilo. 28. aprila 1945 so nas po dveh dnevih hoje prignali v manjše taborišèe. To je bila manjša podružnica zloglasnega nemškega taborišèa Auschwitz. Na poti sem prviè v življenju videl, kako so imeli namesto konj za oranje vprežene ljudi. Prviè sem tudi videl, kako izgledajo ‘Stalinorgle’, ki so stale ob cesti. To so bili ameriški tovornjaki ‘jamesi’, na katerih je imel vsak montirano kovinsko ogrodje za šestintrideset granat, ki so jih elektrièno izstreljevali. Navadno so pripeljali po tri kamione, po izstrelitvi pa so jih takoj odpeljali, da niso nikdar prišle v roke sovražniku. 138 S prihodom v glavno taborišèe Auschwitz se je za nas prièelo pravo stradanje. Ko se je taborišèe napolnilo z ujetniki, nas je bilo okrog petdeset tisoè. Bila je samo ena kuhinja. Na dva obroka dnevno smo èakali po cele ure. Kuhali so nam še iz starih nemških zalog, in sicer kislo zelje, fižol in na luske narezano suho repo. Juhica se je dala kar popiti. Po stikanju po kleteh smo prišli do tiste repe. Hitro sem je nekaj zavil in vzel še nekaj cikorije in ju skril na svojem ležišèu. Pri pregledu so našli moj zaklad. Odvedli so me in me zaprli v plinsko celico, ki pa takrat na sreèo ni veè delovala. Bila je èista tema, otipaval sem notranjšèino. S stropa so visele neke halje. Tišèalo me je na stran, a luže si nisem upal narediti, tako me je bilo strah. Stopal sem od halje do halje in po kapljicah spušèal. Po nekaj urah – po mojem obèutku – so me odpeljali v drugo nadstropje nekega bloka in me zaprli v samico. Zveèer so me spustili na prostost – nazaj v taborišèe. Tako sem zaradi prgišèa naribane suhe repe doživel veliko strahu. V Auschwitzu si je neki èeški Žid izmislil nekakšno taborišèno policijo. Ker smo se lažje sporazumeli v èešèini kakor z Nemci, nas je bilo zraven tudi nekaj Slovencev. Razpoznavni znak je bil trak na levem rokavu, na njem s tintnim svinènikom narisan krog s pušèico. Delali smo red pri delitvi juhice in kruha. Pregledovati pa smo morali tudi na novo prihajajoèe ujetnike v taborišèe. Jetnikom odvzete osebne stvari je bilo treba izroèiti Rusom. Francu Orešniku se je posreèilo prikriti zlato uro nekega jetnika. Za ograjo taborišèa, ki ni bila veè pod elektrièno nape-tostjo, je potekala prava trgovina med jetniki in ruskimi vojaki. Tako je Franc zamenjal zlato uro za prgišèe tobaka. Vsi smo potegnili nekaj dimov. Kakšna razlika je bila med posušeno suho deteljico, ki smo jo navadno sušili in kadili, in pravim tobakom! Kljub temu, da so bili med ujetniki tudi nemški oficirji, so bili le-ti v posebnem bloku. Zdelo se nam je nerazumljivo, da so njim dajali tobak, nam pa ne. 139 Življenje v taborišèu nas je tako izèrpalo, da se nam je stemnilo pred oèmi, vsakokrat, ko smo morali vstati. Ob opori smo vsakokrat morali poèakati, da se je glava zbistrila. Cena prgišèa kruha je bila poroèni prstan, ki ga je kljub pregledom marsikomu uspelo prikriti. Ušem, ki smo jih pasli celo fronto, so se v taborišèu pridružile še stenice. Vsaka, ki te je oblezla, je pušèala na koži pekoèo sled. V taborišèu je izbruhnila epidemija trebušnega tifusa. Èe si se okužil, si bil že skoraj odpisan. Zadnji stadij bolezni je bil, da si izkrvavel skozi zadnjico. Vsakih nekaj dni so prihajali z vozovi in nalagali trupla kot ‘klaftre’. Ne vem, kam so jih pokopavali, saj so jih odvažali z obmoèja taborišèa. Po zdravniških pregledih so iz zdravih ujetnikov formirali delovne skupine. Te so demontirale stroje v šlezijskih tovarnah. Stroje so nakladali na vagone in jih transportirali v Rusijo. Poljske industrijske obrate so Rusi izropali tako temeljito, da so odstranili in zvili celo žièno ograjo. Tudi jaz sem prišel na vrsto. Delal naj bi v rudniku premoga. Zjutraj so nas skupaj s poklicnimi rudarji z dvigali spustili v globino tristo petinšestdeset metrov. Razstreline premoga v stranskih žilah rudnika so že bile pripravljene. Jama, v kateri sem bil, je bila visoka samo osemdeset centimetrov. Èepe smo z lopatkami spravljali premog v veèji rov, od tam pa na žleb iz ploèevine, po kateri je drsel do glavnega rova. Delali smo ves dan. Ko smo prišli iz rudnika, je straža ugotovila, da manjka dvanajst ujetnikov. Gotovo so pobegnili. Stražarji so si hitro pomagali. Šli so v vas, nabrali dvanajst moških in številka za v taborišèe je bila spet prava. Ker jetnikom civilistom (zaradi pobega nekaterih) ni bilo treba veè ven na delo, je bil to k sreèi moj edini dan v rudniku. Sklenil sem, da bom, èe se vrnem domov živ, v živ1jenju rajši delal zastonj ‘na površju’ kot za denar pod zemljo. 140 Taborišèe Auschwitz je po ruskem zavzetju postalo Rusom zbirno taborišèe za vojne ujetnike. Ko se je taborišèe napolnilo, so zaèeli sestavljati transporte in ujetnike pošiljati v Sibirijo. Po treh mesecih životarjenja v taborišèu sem prišel na vrsto tudi jaz. Pred menoj je bilo naloženih že oseminštirideset transportov, v vsakem približno tisoè petsto mož. Za devetinštirideseti transport so nas, okrog 20. julija 1945, naložili na mrtvem železniškem tiru, ki je vodil k neki tovarni. Vagon, v katerem sem bil, je imel površino devetnajst kvadratnih metrov, v njem pa nas je bilo sedeminštirideset. Neverjetno! Naš transport je stal trideset dni na istem mestu. Bili smo tako obupani, da smo si zaželeli celo Sibirijo, samo, da bi se vlak premaknil. Dvakrat na dan so nas spustili na potrebo za pet minut ven. To pa je bilo za tiste, ki so zboleli za tifusom, premalo. Preden je prišel do edine luknje v vagonu, mu je že ušlo v hlaèe. Obrisal se je s spodnjicami, za drugiè jih ni veè imel. Vsakih nekaj dni so obolele odvažali in jih nadomešèali z novimi ujetniki. Hrane so nam dajali ravno toliko, da smo ostali pri življenju. Med nami je bil tudi neki slašèièar, ki je dan za dnem, uro za uro samo ‘pekel in cvrl’. Na smrt laèni smo poslušali recepte: Toliko in toliko moke, sladkorja, jajc ... Sline so se nam cedile ... Niè ni pomagalo naši lakoti. Trideseti dan ponoèi se je transport premaknil. Peljali smo se kake tri kilometre na potniško železniško postajo. Vlak se je ustavil in neverjetno: zjutraj je odpeljal nazaj na isto mesto, kjer je stal prej že mesec dni. ‘Raztovorili’ smo se, kolona je krenila nazaj v taborišèe. Prviè so me vprašali za ime, priimek in državljanstvo. Vzklilo nam je novo upanje. In res. V tednu dni so odpustili: najprej Poljake, nato Èehe in Slovake, tretji smo bili na vrsti Jugoslovani. 141 ‘Postrojili’ so nas. Jugoslovanov nas je bilo okrog sto osemdeset. Ruski oficir nam je sporoèil, da smo odpušèeni. Po èim krajši poti naj se vrne vsak na svoj dom. Dobili smo ‘Ispravke Krasnaje Armije’ (odpustnice iz ruskega ujetništva). Bilo je proti veèeru 27. ali 28. avgusta 1945. Poleg odpustnice smo dobili za pot domov nekaj sladkorja in košèek govedine, kar smo pojedli že prvi dan. Ker ni noben vlak peljal v našo smer, se nas je nekaj odpeljalo v povsem nasprotno smer, samo da smo se odpeljali iz Auschwitza.«[2] 2 Andrej Cerar: Preživel sem! Zgodba nekega najstnika, str. 25–31, 2001. 142 NEMŠKI VOJAK, ANGLEŠKI UJETNIK, BOREC PREKOMORSKE BRIGADE Po oèetovem pripovedovanju zapisal Ivo Grintal Ivan Grintal – fotografija je nastala leta 1945, ko je bil v Tolminu pri 7. banijski udarni brigadi. (Arhiv Iva Grintala) Po okupaciji mesta Kamnik 10. aprila 1941 sem stanoval pri družini Kolariè, in sicer na Šutni št. 14 v bližini cerkve. Prvotno sem se zaposlil pri gradbeni firmi Dahovski, in sicer smo tedaj zidali v smodnišnici objekt zrnilnih bobnov v èrnem smodniku. Pri tej firmi sem bil zaposlen od junija 1941 pa do 10. januarja 1943 (18 let sem dopolnil 24. decembra 1943), ko sem dobil vpoklic v državno delovno službo (RAD). Z vlakom so me z ostalimi vpoklicanimi odpeljali 11. januarja najprej v Kranj, potem pa v St. Johann na Tirolsko. Prebivali smo v lesenih barakah. Do konca marca so nas urili v vojaških vešèinah, potem pa so nam naroèili, da pišemo domov, 143 da nam pošljejo civilne obleke, èeš da se bomo vrnili. Nemci in Avstrijci so v zaèetku aprila res odšli, Slovenci pa smo ostali v civilnih oblekah v barakah. Nekje 9. ali 10. aprila so nas nato z vlakom prepeljali v Ingolstadt na Bavarsko, kjer so nas oblekli v uniforme wehrmachta, civilne obleke pa smo poslali domov. Po nekaj dneh je sledila zaobljuba (zaprisega), in sicer Bogu za zmago Nemèije, kajti zaobljubo Adolfu Hitlerju so izrekali samo pripadniki SS-enot. Tako je uradni datum mojega vpoklica v wehrmacht 13. april 1943. Po približno desetih dneh so nas v živinskih vagonih odpeljali preko Nürnberga v Leipzig, tu pa nam je že bilo jasno, da gremo proti vzhodu. Vlak je ustavil samo na nekaterih postajah, kjer smo dobili obrok krompirja in zelja, drugaèe pa smo se vozili skozi vso južno Poljsko, èez Krakov do Lvova. V Lvovu so nas preselili v druge vagone in odpeljali v Novgorod (Ukrajina). Tu so nas razdelili v dve skupini, in sicer ena skupina, v kateri sem bil tudi sam, je ostala v Novgorodu, druga skupina pa je peš odšla v približno 30 km oddaljeni Korets. V Novgorodu so nas namestili v zapušèene ruske kasarne, in sicer v vsako kasarno po eno kompanijo (samostojno èeto), oficirje pa v svojo kasarno. V Novgorodu je prve tri mesece potekalo urjenje razliènih naèinov napadov (v naselju, gozdu in na odprtem terenu) in obrambe. Èeto so zaradi zanesljivosti sestavljali pretežno Nemci in Avstrijci, Slovencev pa nas je bilo le nekaj. Po konèanem urjenju so nas poslali v borbe z ruskimi partizani, ali smo jih iskali mi ali pa so nas oni našli. V Ukrajini sta bili dve vrsti partizanov, in sicer partizani, ki so se borili za samostojno Ukrajino, ter partizani pod vodstvom KP, tako da je obèasno prišlo tudi do medsebojnih spopadov. V juliju so nas poslali stražit žito, ker so praktièno vse žito poslali v 144 Nemèijo, partizani pa so ga obièajno požgali. 10. avgusta 1943 sem odšel v lazaret zaradi operacije pruha. Po operaciji sem ostal tam še mesec dni, in sicer na straži zaradi nenehnih partizanskih napadov. Po vrnitvi v enoto smo varovali elektrarno v Novgorodu in mostove na reki Sluè. Na božièni veèer 24. decembra pa je Novgorod napadla Rdeèa armada. Mesto smo branili približno teden dni, potem pa smo se umaknili. Od moje kompanije je ostala še približno èetrtina mož. Iz Ukrajine so nas nato za nekaj èasa premestili v mesto Dêbe na Poljskem, kjer sem nato dobil tritedenski dopust. Na dopustu sem bil v Vorderenbergu, v bližini Dunaja, kamor je bila izseljena družina Kolariè. V Slovenijo se nismo smeli vrniti, temveè samo do Celovca, tja pa naj bi prišli svojci. Po konèanem dopustu sem se vrnil v Dêbe, vendar ostanka svoje kompanije nisem našel. Z vlakom sem se odpeljal do Lvova, kjer je bil še nemški urad. Tam so mi povedali, da je kompanija premešèena v Lindau. V Lvovu sem šel na napaèen vlak, zato me je sprevodnik opozoril, naj v Krakovu presedem na vlak za Dunaj, ker ta vlak pelje v Berlin. V Lindauu smo cela dva meseca, aprila in maja, vadili, kompanijo pa so dopolnili s starejšimi možmi (drugaèe smo bili veèinoma devetnajst ali dvajset let stari fantje). 6. junija so nam podelili popolnoma nove uniforme in orožje ter opremili s strelivom (60 nabojev za puško, 300 nabojev za mitraljeze in po eno roèno granato) ter nas vkrcali na živinske vagone. Z vlakom smo se odpeljali proti Parizu. Na strehah vagonov so bili podnevi opazovalci, ki so opozarjali na ameriška letala, kajti med vožnjo smo morali veèkrat zapustiti vagone in si poiskati kritje. V Parizu smo izvedeli, da so praktièno vse proge v Normandiji unièene in da bomo morali do Argentana, Saint-Loa in Cherbourga pešaèiti. Zaradi nenehnih zraènih napadov podnevi smo pešaèili samo ponoèi. Verjetno 145 so francoski partizani ali obvešèevalci javljali Amerièanom naše premike. Vendar do Cherbourga nismo prišli. Prišli smo samo do Saint-Loa, pa še tu smo takoj prešli v obrambo. Amerièani (bili smo namreè na ameriškem sektorju) so nas s topovi nenehno obstreljevali, in sicer vèasih vsake toliko èasa po eno granato za vznemirjanje, ko pa je res zagrmelo, smo vedeli, da bo temu sledil napad. Ponoèi 13. junija je prišel ukaz za premik na nove položaje. Ko smo prišli do nekega križišèa, se je po nas usul topovski ogenj, tako da sem izgubil stik s svojimi. Naletel sem na vojaka iz druge kompanije in ga vprašal, èe ve, kje je moja kompanija. Odgovoril mi je, da so se vrnili na prejšnji položaj. Niti pomislil nisem, da se šali. Vrnil sem se, vendar tam ni bilo nikogar. Poèakal sem do jutra in premišljeval, ali naj se vrnem ali naj se predam. Ob vrnitvi in iskanju enote bi me lahko ujela vojaška policija SS in zagotovo ustrelila kot dezerterja, ki je zapustil enoto. Odloèil sem se, da se predam Amerièanom. Kmalu sem slišal angleško govorico in opazil skupino ameriških vojakov. Odvrgel sem puško in dvignil roke. Zahtevali so, da odvržem še pas z nabojniki, nato pa me odvedli najprej na zaslišanje, nato pa v ujetniško taborišèe, ki se je nahajalo skoraj ob obali. Tako sem 14. junija 1944 postal vojni ujetnik. Verjetno mi je tista šala rešila življenje, kajti, kot sem slišal pozneje, veèino mož iz moje kompanije so zajeli in postrelili ameriški vojaki. Taborišèe se je nahajalo na prostem, ograjeno z bodeèo žico in zastraženo. V tem taborišèu nas še niso loèevali po narodnosti. Razdelili so nas v dve skupini, in sicer ena skupina je pokopavala padle vojake, vèasih samo dele njihovega telesa, druga skupina pa je iskala in pobirala mrtve in njihove ostanke za frontno èrto. Dodeljen sem bil prvi skupini. Pri nekem pokopu Žida (na oznaki groba je bila židovska zvezda) je bil v bližini temnopolti 146 ameriški stražar, ki bi me skoraj ustrelil, ko sem z lopato ravnal gomilo. Uperil je brzostrelko vame in vpil, da sem rasist. K sreèi je bil v bližini oficir, ki sem mu pojasnil, da sem z lopato udarjal po gomili, da bi jo poravnal. Pokopališèe je obiskal tudi general Eisenhower. V taborišèu smo dobivali dnevno tri konzerve govedine in tri konzerve prepeèenca. Po dveh tednih pokopavanja so me še z enim Slovencem ter dvema Poljakoma dodelili v kuhinjo, in sicer na pomivanje posode. Tu je bila hrana boljša. Ob prihodu smo dobili pladenj ocvrtih jajc s šunko. V kuhinji sem pomival posodo približno en teden, nato pa so nas z desantnimi ladjami prepeljali v Anglijo, in sicer v tedaj najveèje angleško vojno pristanišèe Southern. Najprej so nas vodili po mestu in razkazovali dokaj neprijaznim množicam. V Southernu so nas prièeli loèevati po narodnosti, odvrgli smo nemške uniforme, se skopali, ostrigli na balin ter dobili temno rjave angleške uniforme z rdeèimi karo našitki na obeh komolcih in kolenih (angleški vojaki so imeli svetlo rjave uniforme). Iz Southerna smo bili samo Slovenci (nekaj tisoè) premešèeni v taborišèe v bližini Edinburga na Škotskem. Tu smo bivali v šotorih, in sicer dvanajst ujetnikov v enem šotoru. Odnos Škotov do nas ujetnikov je bil popolnoma drugaèen kot angleški. Nekateri so se javili za pomoè na kmetijah (delo ni bilo obvezno, temveè prostovoljno) in škotska dekleta so jim veèkrat prinesle kolaèe. Sam sem se prijavil za delo v tovarni, ki je pred vojno izdelovala pohištvo, med vojno pa lesene vojaške zaboje. Sredi oktobra je v taborišèe prispela delegacija partizanskih oficirjev z majorjem Ravnikarjem na èelu. Spraševali so, èe se bo kdo prijavil v partizansko vojsko v domovini. Skoraj tri èetrtine se nas je prijavilo. Nekje v zaèetku novembra smo dobili angleške vojaške uniforme in bili izpušèeni iz taborišèa. Z vlakom so nas prepeljali v vzhodni del Londona, 147 kjer smo bivali v zapušèenih hišah, imeli pa smo svojo jedilnico. V hišah smo spali samo na golih tleh. 16. novembra se je formirala peta prekomorska brigada. Decembra so nas z vlakom prepeljali v Liverpool, nato pa so nas skupaj z angleškimi vojaki vkrcali na angleško bojno ladjo. Iz Liverpoola smo do Neaplja potovali tri dni, ker smo pluli tudi po Atlantiku, da bi se izognili nemškim podmorni-cam. V Neaplju so se angleški vojaki izkrcali, mi pa smo ostali na ladji. Naslednje jutro so nas z vlakom prepeljali v Gravino blizu Barija. Tu smo ostali nekaj èasa, nato pa so nas z ladjo Ljubljana 6. januarja 1945 prepeljali v Split. Nastanili so nas po raznih šolah. Po dveh tednih so prišli oficirji Udbe in prièeli z zasliševanjem. Zasliševali so v glavnem ponoèi, in sicer, kaj je kdo poèel med okupacijo doma in kaj v Rusiji. Marsikoga po tem zasliševanju nismo veè videli, tako tudi ne komandanta 4. bataljona brigade Hartmana iz Maribora. Po konèanem zasliševanju so nas oborožili z angleškim orožjem in Angleži so nas z vojno ladjo prepeljali v Zadar. Iz Zadra smo nato krenili skozi Liko, in sicer v najhujše boje z ustaši. Pri Gospièu sem bil ranjen v senca z drobcem granate. Operirali so me v Kupari, tako da sem dva tedna ostal v bolnici, nato pa se vrnil v brigado. Prvotno naj bi brigada iz Delnic krenila v Trst, vendar smo šli v Belo krajino in se pridružili 7. korpusu. Nadaljnja pot je znana: Koèevje, Ribnica, Ljubljana, Domžale, Kamnik, Gornji Grad do Slovenj Gradca. Iz Slovenj Gradca so nas z vlakom odpeljali v Litijo, kjer so nas razpustili. Nekaj nas je bilo dodeljenih 7. banijski udarni brigadi v Tolminu, ki se je avgusta 1946 preselila v Vipavo. Demobiliziran sem bil 4. aprila 1947. 148 V ŠTIRIH LETIH V TREH RAZLIÈNIH VOJSKAH Zapisal vnuk Damjan Hanèiè Moj stari oèe, Nikolaj - Miklavž Hanèiè, Jožov (1918–1993) iz vasi Gozd (po domaèe Gojzd) nad Kamnikom, je bil prvi otrok iz drugega zakona Lovrenca Hanèièa in Neže Hanèiè (rojene Sušnik, doma s Sel). Rojen je bil 4. decembra 1918, torej le nekaj dni po ustanovitvi Kraljevine SHS oz. jugoslovanske države. Osnovno šolo je obiskoval nekaj èasa na Gozdu (v župnišèu), nato v Èrni. V Stranjah se je izuèil za krojaèa. Tik pred drugo svetovno vojno (leta 1939 ali 1940) je odšel služit staroju- goslovansko kraljevo vojsko. Služil jo je v vojašnici Kikinda v Vojvodini oziroma Banatu ob jugoslovansko romunski meji. Kot vojak je deloval v kolesarski enoti. Tako je napad na Kraljevino Jugoslavijo in njen razpad oziroma kapitulacijo doživel ravno na tem obmoèju. Po kapitulaciji so Nikolaj - Miklavž Hanèiè je odšel služit kraljevo vojsko tik pred nemški vojaki jugoslovanske vojake zaèetkom druge svetovne vojne. razdelili v dve skupini: v prvi so bili (Arhiv družine Hanèiè) 149 Hrvati (kamor so šteli tudi Bošnjake oziroma muslimane) in »folksdojèerji«, v drugi pa Srbi in Slovenci. Medtem ko so vojake iz prve skupine izpustili na prostost in so lahko odšli domov, so drugo skupino internirali v vojaška taborišèa v Nemèiji. Stari oèe je med razvršèanjem vojakov hodil od ene skupine do druge, dokler mu ni nekdo rekel, naj se postavi v tisto vrsto, kjer so Hrvati, da bo lahko odšel domov; in tako se je po nekaj tednih sreèno vrnil domov. Mislil je, da bo odslej mir in da je vojne konec, pa mu je neki starejši èlovek z Gozda dejal: »Le poèakaj, sedaj se bo šele zaèelo ...« In res se je ... V zaèetku julija 1942 je bil skupaj z ostalimi sosedi – vojaškimi obvezniki – klican v Stahovico na nekakšne orožne vaje. Niè hudega sluteè se je vabilu odzval, in njegovo življenje bi se takrat skoraj ustavilo ... Nemci so namreè kot mašèevanje za nekaj dni prej izvedeno partizansko akcijo na Pirèevih ridah pri Èrni, v kateri sta bila ubita dva žandarja, ubili 51 talcev. Veèino od njih so odbrali ravno med udeleženci teh orožnih vaj. Po konèanem programu so jih nekaj èasa pustili èakati pri današnji gostilni Pri planinskem orlu. Rekli so, naj poèakajo, da dobijo nova povelja iz Kamnika, kako naprej. Staremu oèetu pa se je ravno tisti dan mudilo v Kamnik na kosilo (kosil je v gostilni pri Nebeškem Nikolaj - Miklavž Hanèiè je bil oèetu), zato je postal neuèakan in se je leta 1943 mobiliziran v redno kar na lastno pest odloèil zapustiti zbor- nemško vojsko in poslan v no mesto. Odšel je peš proti Kamniku. mesto Odesa v Ukrajini. (Arhiv družine Hanèiè) Èez približno deset minut je na zaèetku 150 Godièa, pri današnji trgovini Pri Petru, že sreèal nemške vojake z oklepniki, ki so na-daljevali pot proti Planinskemu orlu. Niè hudega sluteè je odšel naprej proti Kamniku in šele naslednji dan izvedel za tragedijo, ki je vzela toliko mladih življenj njegovih vrstnikov. Nemci so namreè skupino tam zbranih fantov obkolili in med njimi izbrali talce; med drugimi tudi njegovega pol- brata Mihaela Hanèièa (letnik 1913), ki so ga nato skupaj z drugimi ustrelili v Èrni. Nikolaj - Miklavž Hanèiè, ki je pobegnil iz nemške vojske in se Nato je bil stari oèe leta 1943 mobi- potem skrival pred okupacijskimi liziran v redno nemško vojsko (wehr- oblastmi, je konèno našel stik s partizani. (Arhiv družine Hanèiè) macht) in bil poslan na vzhodno fronto, v Ukrajino. Deloval je na podroèju Èrnega morja, v mestu Odesa. V Odesi je bil na ladji, ki jo je zadel ruski izstrelek in je na sreèo obtièala na neki sipini, tako da ni potonila. Ko so tako ostali zadeti na tej ladji skoraj teden dni, so zaradi pomanjkanja hrane jedli samo ribe. Teh se je stari oèe tako preobjedel, da jih tudi kasneje ni hotel nikoli veè jesti. Številni njegovi slovenski bojni tovariši so se v upanju, da se izognejo fronti, kar sami poškodovali tako, da so se ustrelili npr. v prst ali roko in zaradi tega šli v bolnišnico na okrevanje. On pa je bil v nekem boju z Rusi zares ranjen. Z bajonetom oziroma ostrim predmetom je bil ranjen v zgornji del roke pod pazduho in bi skoraj izkrvavel, èe mu ne bi pomagal in ga izvlekel na varno sovojak Domžalèan Franc Herle. Vse življenje mu je bil hvaležen, ker mu je rešil življenje. Bil je poslan v bolnišnico in nato 151 na dopust domov. To je bilo poleti 1944. Ko mu je potekel èas dopusta, pa tako on kot njegov brat Lovrenc Hanèiè (letnik 1922) nista hotela oditi nazaj na fronto. Po konèanem nemškem dopustu se je stari oèe sicer javil na žandarmerijski postaji v Kamniku in kupil karto za na fronto, šel tudi na vlak, vendar je že na drugi strani izstopil in peš odšel nazaj domov ter skupaj z bratom Lovrencem skrit na podstrešju èakal partizanske obvešèevalce, da pridejo ponju V zaèetku avgusta 1944 pa je skupina nemških vojakov z raztrganci iz Kamnika prišla v vas Gozd, kjer so iskali skrivaèe. Ker je bilo zagotovo, da ju bodo odkrili, sta se stari oèe in njegov brat pognala v beg proti gozdu. Nemci so ju odkrili in zaèeli streljati: stari oèe je tekel ob robu polja naravnost proti Vovarju, njegov brat Lovrenc pa se je skril v koruznem polju, ki so ga Nemci obkolili in Lovrenca brez težav ujeli. Sredi avgusta so ga s skupino ujetih partizanov in sodelavcev OF ubili na nekem morišèu v gozdu za kamniško Kalvarijo. Njegovega groba niso nikoli našli. Stari oèe je imel navado, da je zveèer za 1. november, na praznik vseh svetih, šel molit rožni venec do kapelice na Kalvariji in tam prižgal sveèo za ustreljenega brata. To tradicijo nadaljujemo tudi po njegovi smrti. Stari oèe pa je bil po begu skrit v smreèju. Našla ga je njegova mama, ki mu je prinašala hrano in je potem nekako prišla v stik s partizani oziroma terenci, da so ga spravili v partizansko enoto. Bil je dodeljen v Pohorsko brigado. Ker je bil krojaè, je bil dodeljen k štabu in je na dan oziroma noè pred osvoboditvijo Ljubljane dobil ukaz, da sešije lepo novo obleko njihovemu komandantu, da je s to obleko naslednje jutro vkorakal v Ljubljano. Pred tem je šival partizanom obleke v kraju Podturn pri Do-lenjskih Toplicah, kjer so ga nekoè Nemci presenetili pri šivanju. Stekel je proè. Neki Nemec je streljal za njim z mitraljezom, da so krogle izkopale jarek, vendar ga ni zadel. 152 V NEMŠKI VOJSKI IN RUSKEM UJETNIŠTVU Po pripovedovanju zapisal Matej Stele Mobiliziran sem bil konec julija 1943. Do februarja 1944 sem bil na usposabljanju v Spodnji Avstriji, in sicer pri delovnih brigadah, kjer so usposabljali mladino. Z lopatami, ne s »pušami«. V februarju 1944 smo šli na vojaške vaje v Mistelbach. Rekrut sem ostal do avgusta 1944, ko smo šli na fronto. Sam sem bil pri nosaèih. Komanda je bila stroga. Potem ko si bil polno opremljen, je bila od èasa do èasa kontrola, èe si še imel vse patrone. Nismo smeli streljati kar tako »v tri pangelce«. Prav tako niso dovolili umikanja. Oficir je celo zagrozil, da èe se bo kdo obrnil, da ga bo sam ustrelil v hrbet. Iz Mistelbacha smo šli v veè postojank: Lienz, Absteter, Bitche, Maginotova linija in Strasbourg. Tu še zadnje vežbe na 4 razliènih krajih. Iz Strasbourga pa smo šli na fronto. Na Maginotovi liniji so nas opremili z novo opremo in od tam smo krenili z vlakom v severno Nemèijo. Vozili smo se 4 dni in 4 noèi. Sledila je pot na Poljsko, kjer smo se ustavili in šli peš proti fronti. Hodili smo precej daleè. Bilo je vroèe, moèil nas je dež. Ko smo prišli v bližino fronte, smo se morali ustaviti in poèakati, ker je bila pot zaprta. Cel dan smo stali ob neki železniški progi, gledali goreèe hiše in kako so letele granate. Ponoèi smo šli naprej. Ko smo prispeli, so nas razmestili po razliènih delih fronte. Sledilo je veè premikov. Po prodoru Rusov so nas prestavili v okolico Dukle. Tam smo bili namešèeni nekaj dni, nato so nas poslali proti 153 Salkerpu, kjer smo ostali nekaj tednov. Nato smo se morali vnoviè pre-mestiti, saj je bil ruski pritisk prevelik. Sledil je hud napad in v tistih treh dneh smo utrpeli hude izgube – s 120 na 20 mož. Od celega bataljona nas je mogoèe ostalo 100. Nato smo se umaknili. Ustavili smo se nekje nižje na fronti, kjer smo precej èasa mirovali. Naredili smo bunkerje v zemljo in izkopali tri vrste strelskih jarkov z ovirami – v tla zabitimi hlodi. Les zanje smo nasekali v okoliških gozdovih. Vmes pa nasuli zemljo. Temu je sledilo še veè premikov. Nato nekega veèera hodim v okolici tabora, pa me ogovori znanec Markov Tone. Komaj sem ga še prepoznal. Takrat je bil on pri mitraljezcih, jaz pa pri minometalcih. Fronta se je nekoliko utrdila. Bil je ravno èas žetve – za domaèine. Sledili so novi premiki, od septembra oz. oktobra 1944 do januarja 1945 pa smo bili skoraj na enem mestu, kjer je bila tudi utrdba. 15. januarja je Jože Koželj, Jerušekov, in Aleš Koželj, Mevžarjev (Tunjiški glas 11, december 2005) 154 sledil napad Rusov. Tisti splošni. Koželjev Aleš je bil višje – pri Varšavi, zato jih je napad Rusov dosegel že 10. januarja, nas pa 15. Takoj so nas razbili. Že zjutraj so napad napovedali pribežniki. Vendar ni bil tisto uro – ob sedmih, ampak uro kasneje. Takrat je bil sneg. »Zapele« so Stalinove orgle iz neposredne bližine in s tolikšno moèjo, da so polomile ves gozd – vse borovce. Mi smo bili ravno zraven. Dve uri je bila taka megla, da se ni nikamor videlo zaradi municije in detonacij. To je bilo zjutraj. Nato smo samo še trepetali, kdaj bodo udarili gor. Cel dan so prihajale nove trume ruskih vojakov, vsega petsto metrov od nas. Vendar jih je zadela nemška artilerija. Padali so kot muhe. Bog ve, koliko mrlièev je bilo. Napadli so nas šele zveèer. Zasedli so jarke, mi pa smo jih morali »oèistiti«. Šli smo v napad – z avtomati naprej. Ko smo prišli do ovinka, se je spustil rafal, mi pa smo se premaknili naprej. Metali so tudi roène granate. Èez pol ure smo se bili prisiljeni umakniti. Sledil je teden noènih napadov Rusov. Ceste so bile takoj vse presekane in zasedene. Mi pa smo se umikali, 22. januarja sem bil že ujet. Ujeli so nas poljski partizani in predali Rusom. Ko smo hodili ponoèi, smo vedno znova našli kakšnega Poljaka, da je kazal pot. Eden izmed njih je v gozdu ušel in nas izdal. Ugnezdili smo se na dve kmetiji s slamnatimi strehami na nekem hribu. Bili sta to stari, nizki kmeèki hiši, podobni našim. V hiši so bili tudi domaèini. Nato so nas okrog 11-ih na polno napadli. Hoteli smo se braniti, vendar ni delal veè noben mitraljez, saj smo hodili ponoèi in jih nismo imeli èasa èistiti. Vse je bilo zarjavelo in zmrznjeno. Kaj zdaj? Bilo nas je 250. Oficir je predlagal, da se predamo. Vstal je in takoj spet padel. Še zdaj ne vem, ali je bil zadet ali ga je kap. Bili smo zbegani. Prièelo je goreti in naredil se je dim. Èakali smo toliko èasa, dokler ni pregorel »gank«. Nato smo butnili ven. Hoteli smo se predati, vendar niso nehali streljati. Tekel sem po bregu navzdol in padel v »ukrajno«. Pomislil sem, da sem zadet. Nato se je utrgala naramni-155 ca torbe in segel sem nazaj. Pa sem si rekel, saj nisem. Teèem do gmajne, kjer je bila pod smrekami žled. Padel sem in se zapeljal po hribu navzdol. Spodaj sem sreèal še štiri vojake, tako da nas je bilo pet. To se je zgodilo malo pred poldnevom. Nato smo do noèi tavali. Bili smo utrujeni. Konèno smo zagledali luè. Eden izmed nas – Nemec – je šel prosit za kruh. V hiši so bili partizani. Vendar so ga pustili pri miru, pa tudi kruh so dali. Ko smo se vrnili v gozd, so nekateri želeli zaspati kar na žledi. Vendar sem rekel, da bomo tu zmrznili. Vrnili smo se do bajte, kjer so nas lepo sprejeli in skuhali krompir v oblicah in mleèni sok. Kot pri nas. Prinesli so slamo in smo se nanjo ulegli. Bili so štirje – ata, mama ter sin in hèerka, stara okrog 20 let. Kmalu zatem sta prišla dva sumljiva èloveka in se usedla k peèi. Vprašal sem jih, kdo sta tadva. Sam sem se lahko s Poljaki pogovarjal, Nemci se niso mogli niè. Odgovorili so, da sta soseda. Sredi noèi pa so prišli partizani. Eden je vstopil v sobo in takoj ustrelil luè. Dvignili smo roke in do jutra stali. Slekli so nas in nam vse pobrali, tudi škornje in tople obleke. Zjutraj so nam spet skuhali krompir. Sredi dopoldneva pa so nas gnali nekaj kilometrov daleè (kot je npr. od Tunjic do Kamnika), kjer smo sreèali Ruse. Pogovarjali so se, da nas bodo postrelili, jaz pa sem jih razumel. Nato smo prišli v neko šolo in pošto. Tam so nas zbirali. Bil pa je tam neki Rus, od katerega sem izvedel, da so na tistem hribu vse pobili. 250 nas je bilo, pa smo samo mi ušli. Rusi so nas dali za pult. Prišel je neki oficir in se potegnil za nas. Zaprli so nas v klet. To je bila soba z neravnim dnom, široka okrog 3 m, dolga pa 5 m. Tam smo ostali en teden. Brez hrane. Potem pa je neki Poljak zveèer nosil k oknu iz menze suh kruh. In to smo potem jedli. Prišli so še drugi, ki pa so metali skale. »Gavtarji« so se krušili in »šprike« so letele, vendar smo se skrili. Èe bi bili Rusi takšni, kot so bili naši partizani po vojni, ne bi bil prišel domov. Varovali so nas starejši oficirji. Vojaki bi kar vse pobili. Tudi v nemški vojski je veljalo, da 156 Sreèanja Jožeta Koželja in Petra Steleta ne minejo brez spominov na Tunjièane, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Jože Koželj je imel sreèo, da se je vrnil domov, Petrova brata Jožef in Anton pa sta izgubila svoji življenji v tuji uniformi, za tuje interese. (Foto Matej Stele) je bilo konec streljanja, èim so nasprotniki položili orožje. Pri nas pa so šele zaèeli. Niso spoštovali nobenih konvencij. Nato smo šli naprej. Nas je bilo okrog 20. Kmalu nas je bilo èez 100. V šestem logarju nas je bilo že 7.000. V zadnjem (sedmem) logarju sem bil pa v mestu Stryj v Ukrajini, in sicer v tovarni, kjer smo hodili popravljat vagone. Tam je bilo še kar v redu. Sicer pa je bilo v ujetništvu povsod hudo. Veèino èasa sem bil v Ukrajini, nekaj tudi na Poljskem. Med drugim sem bil v Stanislavovu, v okolici Lvova. Hrana je bila povsod slaba. Kdor je bil pa oficir ali doktor, je dobival veè hrane. Rusi so namreè spoštovali Ženevske konvencije. 157 Ko smo bili v drugem logarju, sta bila tam pravzaprav dva logarja. Eden je bil nov, eden star. Ujetniki smo delali v starem, v novega pa so vozili Èehe – bogate industrialce z debelimi kovèki. Pa taka lepa dekleta, stara od 20 do 25 let. Krasne punce! Za logarjem je bilo izkopano strelišèe, kamor so vsi ti hodili. Še vedno je bila zima. V logarju smo ležali v štirih vrstah na tleh – glave skupaj, noge skupaj. Vsako jutro jih doloèeno število ni vstalo. So ponoèi pomrli. Pokopavali so jih zraven strelišèa. Nekega jutra so nas nagnali odkopavat mrlièe in nalagat na tovornjak, ker so hoteli strelišèe poveèati. Ko smo bili v petem logarju, je maja prièel razsajati tifus. Tiste, ki so pomrli, so nato odvažali s konji. Iz tega logarja smo šli v veèji (zame že šesti) logar. Hodili smo pet dni – 150 km daleè. V tem èasu se je zgodilo, da je eden od ujetnikov, ko smo spali v neki grašèini, izginil, vendar so ga dobili in pred nami ustrelili. In ravno 8. maja so nas nabasali v šolo »kot šplenke v škatlico«. Potem je prišel na vrata oficir in sporoèil, da je danes Nemèija kapitulirala. Takrat sem bil že zelo slab. Nato sem vendarle prišel malo k sebi. Vendar sem še vedno, ko sem prišel domov, tehtal le 46 kg. Zadnja postaja, že v septembru, pa je bila Strij, kjer smo ostali slab mesec. 5. oktobra smo bili v logarju, vendar nismo šli popravljat vagonov. Rekli so nam, da bomo šli domov in da nam že pripravljajo vagone. Dali so nam nekaj hrane za na pot, a smo bili zelo laèni. Potem smo šli na vlak, s katerim smo potovali. Kmalu nam je prièelo primanjkovati vode. Ko pa smo do nje vendarle prišli, se je Štajerec, ki se je pred tem najedel suhega kruha, tako napil, da mu je poèil želodec. Umrl je na poti. Kjerkoli se je vlak na Madžarskem ustavil, so hodile ženice, nam dajale kruh in spraševale po svojih bližnjih, fantih, puncah, duhovnikih. A mi nismo nikogar videli. Sledil je sprejem v Subotici. Kar na ulici so nam gospodinje, ki so bile pri Rdeèem križu, pripravile jerbase z narezanim belim kruhom. Prišla sta dva 158 ruska oficirja, ki sta rekla, da ne smejo, ker da smo bili sovražniki. Babe pa po njih. Sta šla, kot da bi ju »v luft zagnal«. Še ko smo v neki grašèini prenoèili, so nam ponoèi tiste ženske nosile kruh. V Subotici so nas tudi popisali, vendar so se moji dokumenti izgubili. Takrat je bil tudi popis veroizpovedi. Tam smo ostali nekaj dni. Nato smo šli peš èez pontonski most in se vkrcali na vlak. Bilo nas je toliko, da v vlaku ni bilo prostora in smo se peljali na strehi. Najprej do Zagreba, iz Zagreba pa v Ljubljano. V Ljubljano smo prišli zveèer, a nas je že na postaji prièakala straža. Celo noè so nas stražili na postaji. Zjutraj pa sva šla s Francetom Golobom iz Stolnika na vlak za Kamnik. Na Gornji postaji mi je France rekel, naj greva kar dol in naokrog do doma. Ni namreè hotel èez mesto. Šla sva èez Žale, od koder je šel on proti Ravnam, jaz pa proti Tunjicam. Sredi klanca sem sreèal Komovko. Drugega pa nobenega. Domov k Jerušku sem se vrnil 27. oktobra 1945. Po vojni zaradi nemške vojske z oblastmi nisem imel težav. V èasu vojne se je zgodilo še veliko stvari, vendar ni mogoèe vsega povedati. 159 ZAZNAMOVALA ME JE PRISILNA MOBILIZACIJA Po avtobiografiji povzel Jože Urbanija Rojen 17. januarja 1925 v Spodnjih Gameljnah pri Ljubljani v mlinarski družini. Verjetno mu je bilo že takrat doloèeno, da bo veèji del svojega življenja preživel v mlinu. Družina se je kmalu zatem naselila v Radomljah. Ko je bil star štiri leta, so za oèetom odšli v Kanado ter se po štirih letih vrnili v Radomlje v domaèijo Kraljevih. Mladost je pregaral na kmetiji in v mlinu. To delo je prekinila vojna, po njej pa se je nadaljevalo s priza-devanjem za vedno nove izboljšave v mlinu. Ivan Kralj je svoje življenje lepo in izvirno opisal v knjigi Zaznamovalo me je življenje v mlinu, ki je izšla leta 2008. V knjigi tudi zelo berljivo opisuje èas, ki ga je preživel kot nemški mobiliziranec. Prvi stik z nemško vojsko je doživel že jeseni 1942, ko so Nemci ustanavljali nekakšne vaške straže. Uniformo, puško in municijo so imeli kar doma. Vendar to ni trajalo dolgo, ker so nekateri kar v nemških uniformah z orožjem vred pobegnili k partizanom, mnogim pa so vojaško opremo pobrali partizani. Januarja 1943 so fantje, rojeni 1925. leta, dobili pozive za vojaški nabor. Iz Radomelj jih je takrat ta poziv dobilo pet. Dva med njimi sta na ruski fronti padla, dva sta bila ranjena, Ivana Kralja pa je zadnje mesece ruske fronte in ujetništva rešila zlatenica. Prva postaja na njegovi poti mobiliziranca je bilo služenje v RAD v St. Oswaldu pri Deutschlandsbergu na Štajerskem v Avstriji. To obdobje je 161 bilo zaznamovano predvsem z napornim telesnim urjenjem, z navajanjem na orožje in s strokovnim in politiènem izobraževanjem. Po treh mesecih služenja v RAD je zaèel s pravo vojašèino v Landsbergu na Lechu na Bavarskem. Dodeljen je bil topnièarjem. V zaèetku decembra 1943 je njegova enota odšla v Sonthofen, od koder so odpremljali transporte na fronto. In tako so tudi njega skupaj z drugimi v živinskih vagonih prepeljali v Herson blizu Èrnega morja. Za novo leto, ko je bil na straži, je prviè doživel ruski napad. Boji so potekali ob reki Dnjeper. Èetrta gorska divizija, v katero je spadala tudi njegova enota, je bila v teh bojih skoraj popolnoma unièena. Potem so jih prepeljali bolj na sever v mesto Vinnica. V bližini mesta Talnoje je doživel pravi ognjeni krst. Sledil je beg èim dlje stran od ruske fronte vse do mesta Tiraspol ob bregu reke Dnjester in potem naprej skozi Kišinjov v Romunijo. Tristo petdeset kilometrov za fronto so jih dodelili enoti, s katero so se potem vraèali nazaj na položaje. Fronta se je aprila 1944 ustavila na reki Dnjester. Ivan je tu zbolel za hudim vnetjem oèi in potem nekaj èasa preživel v bolnišnici v Volgogradu. Ko se je vrnil v svojo enoto, so v zaèetku septembra odšli na Madžarsko. Tu pa je kmalu zbolel za zlatenico. Odpeljali so ga v bolnišnico na Dunaj. Po tem zdravljenju je dobil dopust, ki pa ga je smel preživeti le na podroèju severno od Drave. Od tam mu je z oèetovo pomoèjo uspelo pozno jeseni 1944 priti domov v Radomlje. V nadaljevanju je ponatisnjenih nekaj odlomkov iz njegove knjige Zaznamovalo me je življenje v mlinu, ki je izšla leta 2008 pri založbi Modrijan. »V bližini kraja Talnoje smo naložili tovornjak z granatami. Za spremstvo smo bili dodeljeni Urh, Lebar in jaz. Sedeli smo na mrzlih granatah zadaj na tovornjaku. Pripeljali smo se do enote in se nato pomikali naprej. Dolga kolona vozil pa se je ustavila. Zaradi vode in porušenega mostu nismo 162 mogli naprej. Vlaèilec s topom je prišel na drugo stran, mi pa smo morali poèakati, da so prehod za silo uredili. Prišli smo do roba neke vasi in tam sem doživel ognjeni krst. Kolona se je ustavila. Regljanje strojnic je bilo slišati le malo naprej. Zaèelo se je moènejše grmenje in pokanje. Še zavedal se nisem, kaj se dogaja. Nenadoma se je zvrnil konj, pa še eden, lep šimel. Ko sem na snegu zagledal èrne lise, ki so se pojavljale zdaj tu zdaj tam, sem šele spoznal, da obstreljujejo prav nas. Vojaki so iskali kritje. Tudi sam sem se stisnil v obcestni jarek. Kdaj sem skoèil do kotla, se ne spomnim. Bil sem že pošteno laèen. Ko sem že skoraj v jarku pojedel nekakšno juho, je padel kos šplitarja[1] najprej na moj šèitnik kape in potem naravnost v porcijo[2]. No, tega sem spravil v žep, za strah pa je bil dovolj velik, saj takega priboljška nisem bil vajen. Naenkrat pa sem opazil, da tovornjaka z granatami ni veè. Odpeljali so se. Ostal sem sam, panièen. Pognal sem se naprej, mogoèe petdeset ali sto metrov, pa je spet zagrmelo in ponovno sem se vrgel na tla. Pretreslo me je, ko sem Ivan Kralj: »Kako je izgledalo sloven- kritje iskal tik ob mrtvem kuharju, sko srce in duša v nemški uniformi.« ker je granata zadela kuhinjo (Arhiv Ivana Kralja) 1 Drobec, v vojaškem žargonu šplitar. 2 Porcija v vojaškem žargonu pomeni vojaško posodo za hrano. 163 druge enote. Tam ni bilo nobenega jarka, zato sem se pognal nazaj, kjer sem bil že prej. Prav na tistem mestu pa je bilo polno ranjencev, nekaj vojakov pa je ležalo negibno. Zaèel sem moliti v upanju, da me bo molitev rešila in da bi postal vsaj priseben. Mimo se je prav takrat pripeljal odprt džip z oficirjem in s šoferjem. Ustavil se je. Skoèil sem do njega in vprašal po naši enoti. Dovolila sta mi, da sem prisedel, granate pa so še zmeraj padale. Prednje steklo džipa je bilo že razbito. Drveli smo naprej in kar opogumil sem se, ko sem opazoval neprizadetost oficirja. Gotovo je bil že vajen takih manevrov. Kmalu sem na stranski cesti opazil naš tovornjak. Izstopil sem. Top je bil že postavljen in nosili so granate kakih petdeset metrov stran od topa. Tudi jaz sem se moral prikljuèiti. Ko sem ravno prinesel prvo granato do topa, sem opazil, da sta za nami eksplodirali dve, morda le dvajset metrov stran. Pomislil sem: samo malo krajše, pa bo letelo po nas. Zaslišal sem šum (danes se sprašujem, èe sem ga res slišal). Vrgel sem se na tla, tik ob kolo topa. Zagrmelo je med nami. Mrtvih v tistem trenutku ni bilo, bili pa so trije težko ranjeni, laže ranjen je bil tudi Ivan, ki si je tik ob meni kopal zaklon. Nogo je držal nad jamo in dobil v koleno mali šplitar. Bolnièar ga je oskrbel, druge pa so zveèer odpeljali. Kolo, ob katerega sem se stisnil, je imelo tri nove znake zaradi šplitarjev. Naenkrat je obstreljevanje ponehalo. Prej je tik nad nami še stala cerkev z zvonikom. Ko se je malo umirilo, sem opazil, da zvonika ni veè. Prav iz tistega zvonika so Rusi dajali komando. Zveèer sem bil še prisoten pri oskrbi ranjencev. Urh, ki se je vozil z nama, je dobil velik šplitar v trebuh in je najbolj stokal. Ko bi bil na razpolago helikopter, kot je danes, bi ga morda lahko rešili. Tako pa vožnje do bolnice po tistih razritih cestah, èe bi se jim sploh lahko reklo ceste, najbrž ni prenesel. Nazaj ga namreè ni bilo. Bil je nekje iz Poljanske doline. Drugi je imel razmesarjeno èeljust, tretji pa globoko in široko rano na rami ob vratu. 164 Prespali smo v hiši, kriti s slamo. Pravzaprav so bile s slamo krite vse hiše. Vsaka tretja je gorela, naša je bila še cela. Ulegel sem se v nasprotni kot, od koder so letele granate. Zjutraj je bila hiša brez strehe. Kdaj jo je odneslo, nisem ne slišal ne èutil. Naslednji dan je vladalo zatišje. Naenkrat pa je nad strugo, kjer smo se pozneje nahajali, prihrumel ruski avion. Iskal sem kritje pri porušenem mostu. Zaregljala je strojnica. Rafal pa ni bil namenjen nam, temveè gruèi konj v bližini. Pozneje sem slišal pogovor dveh oficirjev, da je eden od njiju izgubil dvanajst konj.«[3] »Ko smo že v mraku hoteli oditi v vas na drugo stran doline kar èez njive, se je vlaèilec, èeprav je imel verige kot tank, pogrezal skoraj do osi. Obtièal je z osemtonskim topom. Zlomila ali izgubila se je varovalka oziroma zatiè. Nekje so dobili nekakšen brajnik, ga zabili in ‘cugmašina’ se je premaknila. S težavo smo prispeli na drugo stran. Za nami so bile široke, skoraj pol metra globoke kolesnice. Ne spominjam se, da bi to noè kaj spali, zato se nam tudi sanjati ni moglo, kaj nas èaka naslednji dan. Zgodaj zjutraj je top že stal na zelo preglednem položaju. Pred nami se je vzpenjala planjava. Zaradi èistine se je daleè videlo, na desni strani pa je pogled zakrival breg. Zaèela se je nekakšna zmešnjava. Nisem takoj razumel zakaj, kaj kmalu pa mi je bilo jasno. Zbegani vojaki so bežali. Zagledal sem vojaka, ki je bolj skakal kot hodil. Na eno nogo je bil bos in se je smejal. Hoditi z boso nogo po blatu in snegu gotovo ni bilo prijetno. Morda se je smejal, ker mu je uspelo uiti. Ne vem, èe se je smejal tudi še naslednji dan. Še vedno sem imel v glavi prizor prejšnjega dne. Zagledal sem konjevodca. Dva ali trije pari konj so bili vpreženi v top. Konjevodec je hodil med prvim parom in ju držal za uzde. Blato je škropilo izpod kopit konj 3 Ivan Kralj: Zaznamovalo me je življenje v mlinu, str. 101–103. Ljubljana: Modrijan, 2008. 165 naravnost v konjevodca, tako da se je od vsega telesa videl iz blata le delèek obraza. Resnièno se mi je zasmilil in še danes ga imam pred oèmi. Kako se je oèistil, ko se je vse skupaj šele zaèelo, ne vem. Naj se vrnem nazaj k topu. Nenadoma so se izza hriba pokazali ruski vojaki. Po vsej kilometer dolgi planoti, kolikor jo je bilo mogoèe videti, so se kar usipali izza hriba. Upora ni bilo. Vsi so bežali. V sebi sem zaèutil strah. Kaj bomo mi, uboga pešèica, proti taki množici. Èe bi bil jaz komandant, bi že zdavnaj ukazal umik. Vsa pehota se je v galopu s konji vred podila mimo nas. Bil sem vznemirjen, kaj vendar èakamo, saj smo imeli samo šest granat. Morda tanke? Rusi pa so se valili èedalje bližje. Èakali smo do zadnjega, kot da le s prisotnostjo, brez strela branimo pehoto. Kaj se je dogajalo desno od nas, nismo vedeli. Ko je beg vojske že pojenjal, je komandant baterije, stotnik Blumenkron, le ukazal umik. V trenutku je bil top zložen in pripet k vlaèilcu. Zakaj se nismo umaknili po dolini, kamor so bežali drugi, ne vem. Rili smo v breg po ozki poti v koritu. S topom smo bili že skoraj na vrhu, vlaèilec pa zaradi snega in blata ni mogel speljati. Potegnili smo žico iz vitla, da je vlaèilec prišel na trdna tla. Tedaj pa je zaropotalo izza hiše, ki je stala ob poti. Nekdo je še izruval zatiè, da je vlaèilec lahko odpeljal. Šofer je bil krit, saj je imel zadaj naložene vse naše nahrbtnike. Razbežali smo se kot miši. Kako so imeli nekateri še èas, da so izvlekli ranjenca, mladega Nemca, ne vem, morda so se umaknili po koritu navzdol. Stal sem na zelo neprimernem mestu na vrhu poti. Pognal sem se v beg in hitro legel. Po meni se je usulo vejevje sadovnjaka, odstreljeno od krogel. Naredil sem še nekaj cik-cakov in se pognal preko meje. Ni bilo èasa, da bi pogledal, kam bežijo drugi. Mislil sem, da moram bežati v smeri vlaèilca, znašel pa sem se na èistini, ki se je rahlo vzpenjala. Pridružil se mi je še 166 Andrej. Še vedno sva tekla. Okrog naju je zaèela škropiti zemlja in spoznal sem, da streljajo na naju. Skoraj istoèasno pa je približno dvajset metrov pred nama padla granata. Zavpil sem: ‘Andrej, narazen! ’ Pognala sva se vsak v svojo smer in druga granata je padla toèno med naju. Streljanje je prenehalo, ne vem, ali zato ker se je breg prevesil, da naju niso veè videli, ali pa se jim na posameznika ni zdelo veè vredno streljati. Poèasi sva si vsa onemogla oddahnila. V daljavi sva zagledala vlaèilec in sva ubrala isto smer kar èez drn in strn. Skoraj že v temi sva prispela do nekaj tankov, ki so že èakali pripravljeni. Pozno ponoèi se nas je precej zbralo okrog vlaèilca, da smo si poiskali svoje nahrbtnike. Kako je minila noè, ne vem. Po ne vem koliko dnevih smo bili spet v kraju Talkoje.«[4] »Èeprav je bila to zame zadnja resna tekma ali beg za življenje, je bilo treba prehoditi še dolgo pot do doma. Veliko konj je bilo brez gospodarja. Komaj se je zaèelo daniti, že smo jih lovili. Med zadnjimi sem ujel belega šimelna, bolje kljuse. Zajahali smo jih, da bi prišli èim hitreje in èim dlje od Rusov. Okrog dvajset nas je bilo, ki smo zveèer prespali v neki cerkvici. Andrej je tam dobil še zadnjo pošto ali celo paket. Ne morem si predstavljati, kako je lahko vojaška pošta delovala brezhibno v taki zmešnjavi. Kaj pa se je zgodilo naslednje jutro, mi še danes ni jasno. Èez noè smo ostali brez vsake komande. Prepušèeni sami sebi smo se podali proti zahodu – laèni konji, mi pa tudi. Na sreèo sem imel dokaj dober zemljevid tistih krajev, da sem vsaj približno vedel, kje smo. Ne spomnim se, kje sem tisti zemljevid dobil, a bil mi je ves èas v veliko pomoè. Medkrajevnih cest v Rusiji oziroma v Ukrajini sploh ni bilo. Iz enega kolovoza je nenadoma nastala avtocesta samega blata. 4 Ivan Kralj: Zaznamovalo me je življenje v mlinu, str. 106–108. Ljubljana: Modrijan, 2008. 167 Drugi dan jezdenja smo se ustavili na koncu neke vasi. Iskali smo, kje bi prespali. Ivan, Andrej in jaz smo se naselili v majhni hiši v upanju, da smo že daleè za fronto. Lastnico hiše, kjer smo prespali, smo prosili, èe nam skuha kaj toplega, za konje pa ne vem, èe smo kaj imeli. Zaspali smo kot ubiti. Navsezgodaj pa je že zaropotalo. Pograbili smo vsak svoje. V hiši sta ostala Ivanova porcija in Andrejev volneni šal. Treba je bilo iti èez za pol Mlinšèice veliko vodo. Oba sta bila že preko vode, le moj konj je ni in ni hotel preèkati. Streljanje je bilo slišati èedalje bliže. Naenkrat se je le pognal za drugimi konji; še dobro, da sem bil na njem. Oddahnil sem si. Premikali smo se poèasi. Vseh ovir in težav ne bom opisoval. Med potjo smo naleteli na podrtijo, visoko leseno stavbo. V stavbi je bilo polno pomendranega sladkorja rjave barve. Dolgo sem pest za pestjo zbiral èim manj umazanega. Nabral sem ga za polovico porcije. Kako prav mi je prišel ta sladkor! Hrane nismo imeli nobene. Èe sem dal v usta le žlico sladkorja, sem se poèutil moènejšega. Ko smo s težavo – konjem se je moèno udiralo – le prebrodili globok moèvirnat graben – dolino, smo si konèno le lahko oddahnili. Poiskali smo prenoèišèe, že vsi ožuljeni po zadnji plati. Konje smo pustili, naj si pomagajo, kakor vedo in znajo, saj smo si morali tudi mi. Zanje je morda bilo kje kaj suhe trave ali smreèja, mi pa tega nismo mogli jesti. No, vsaj Rusov ni bilo za nami. Konèalo pa se je tridnevno jahanje. Rad bi se zahvalil konju, èe bi me razumel, tako pa sem ga samo pobožal. Dal bi mu kos kruha, pa ga še sam nisem videl že teden dni. Naprej smo se drugo jutro odpravili peš. Ne spomnim se veè, koliko nas je še bilo v skupini. Tudi ne vem veè, kdaj se nam je pridružil Kmetièev Karol iz Svibnega ali Pošakovega pri Radeèah. Vem le, da smo se držali 168 skupaj kot štiriperesna deteljica v upanju, da vendarle prispemo do kakega mesta.«[5] »Kako se nam je uspelo drugi dan odpeljati, nimam pojma. Vsekakor smo tudi naslednji dan prebili stiskajoè se na odbijaèih. Mraèilo se je že, ko se je vlak ustavil. Hitro smo pobrali vso navlako in deske, ki bi nam mogoèe prišle še prav. Spraševali smo se, kam zdaj. Nikjer ni bilo nobene hiše, v daljavi pa smo zagledali obrise neèesa. Napotili smo se preko vinogradov in prispeli do hiš. Z Ivanom sva pri eni od hiš naprosila prenoèišèe, pri sosedih pa Andrej in Karol. Tega, kar sem doživel pri tej hiši, ne bom pozabil, tudi èe bom živel sto let. V njej so živeli sami stari ljudje, dve ženski in moški. Najprej sem jim hotel dopovedati, da nismo nevarni, da nismo Nemci, ampak Slovani. V sobi je bilo obešenih polno svetih podob. Dopovedoval sem jim, da tudi mi èastimo te svete podobe, kaj veè pa nisem znal povedati. Ko so zveèer molili veèerno molitev, sva tudi midva pokleknila in molila z njimi. Gotovo se nama je poznalo, da sva laèna. Prinesli so nama jed, ki sem jo nazadnje jedel doma, to je krompirjev golaž. Bil sem zadovoljen in sit kot že dolgo ne. Najveèje preseneèenje pa sva doživela, ko smo se odpravljali spat. Hotel sem, da prespiva na tleh, oni pa so naju kljub ušem, ki sva jih imela polno, silili, da prespiva v posteljah. Po krajšem pregovarjanju sva pristala na tako širokosrèno ponudbo. Na postelji nisem spal že veè kot tri mesece. Sami so poleg naju polegli po tleh. Ne morem si zamisliti tako dobrih ljudi. Tako verni in revni so se držali Kristusovega nauka: Laèen sem bil in ste mi dali jesti.«[6] 5 Ivan Kralj: Zaznamovalo me je življenje v mlinu, str. 108–109. Ljubljana: Modrijan, 2008. 6 Ivan Kralj: Zaznamovalo me je življenje v mlinu, str. 113. Ljubljana: Modrijan, 2008. 169 TEDAJ SMO SKLENILI: »VSI BOMO MOLÈALI.« Po poslušanju tete Jožefe Krt Kladnik zapisal sin Dominik Krt Janez Krt, rojen 19. 11. 1924, je bil dijak gimnazije v Šentvidu. Na aprilski veèer leta 1941 je potrkalo na okno: »Nemci so zasedli Zavod in ga moramo zapustiti!« Zavod sv. Stanislava z okoli 500 dijaki in veè kot 100 uslužbenci je zbiral imetje za odvoz – kakšno drenjanje Leta 1942 so vsi rojeni leta 1924 dobili poziv za nabor. Vsi so se javili in èakali v strahu, kaj bo. Konec leta so dobili pozive za RAD (Reicharbeits-dienst). Dodeljeni so bili v delovno brigado v Linzu na Donavi. Sprejeli so jih po vojaško Vsak je moral priti v dvorano Razgrnili so odeje: dobili delovne obleke in obleko za parado , perilo, brisaèe Zjutraj ob 5.30 je prišel dežurni in se zadrl: »Guten Morgen, guschtern, antreten[ 1] ...« Ko so se umili, zopet v zbor k dviganju zastave: »Heil Hitler!« in pesem »Die fane hoch « Sledil je zajtrk in nato politièna ura »Aziehen Arbeitzkleidung, Stiefel[2] « Eni so dobili krampe, drugi lopate. Kopali so jarke za izsuševanje Ob 13-ih kosilo, z roko v roki so glasno rekli: »Frei sein, das Mittagessen[ 3] « 1 Dobro jutro gušterji, vstanite. Gušter je vojak novinec, ki je šele na zaèetku vojaškega usposabljanja. 2 Obleèi delovno obleko in obuti škornje. 3 Prosto za kosilo. 171 V pol leta so znali delati, imeli fararbajtarje. Niè uši, po delu »Ausziehen[ 4] « in pod tuš. Kot opoldan: »Frei sein, das Abendess en. [ 5]« Po veèerji »Nachrichten[ 6]« in potem priprava na noèni poèitek. Šušljalo se je, da iz RAD-a ne gredo domov, ampak dobijo obleko in gredo daleè kot mladi vojaki. Iz Linza so pristali za Atlantsko obalo v Franciji. Ob obali so bile lepe poèitniške hiše, v notranjosti z blagom obleèene. Janez Krt, prvi z desne v zadnji vrsti, in Matevž Zabavnik (stoji zraven njega) v uniformah RAD. Med njimi sta na sliki tudi Pavel Sitar, sedi prvi na desni, in Franc Verovšek, ki sedi tretji z desne. (Arhiv Janeza Verovška) 4 Slecite se! 5 Prosto za veèerjo! 6 Dnevne novice. 172 Janez Krt (desno) in Maks Sitar, Slanovèev iz Godièa (arhiv Jožefe Krt Kladnik) Vojaki so živeli v lesenih barakah. Tam je bilo veliko Slovencev. Dopoldan pod komando »Autreten marsch![ 7]«. Janez je pisal lepa pisma. Še v mesto so smeli. V RAD-u so dobili 20 feningov na dan. Vse je prihranil. Nakupil semena za rože, za starejšo sestro roèno uro Imel je nekaj kameratov iz Mekinj: Miha Golob – Švebov, rajni Jože Plevel, Mertežov – padel, Stanko Potoènik – rajni, V šoli so imeli tuje jezike: francošèina, latinšèina Kar mala èeta se mu je pridružila, ko so šli v trgovine. Enkrat na mesec pa »tristop marš« k maši. Leta 1944 so se Nemci spomnili: »Je ta sodrga iz Oberkraina zanesljiva proti Angležem na obali? Èe se Angleži približajo, bodo takoj vsi prebegnili k njim.« Pozno pomladi: »Rabijo vas na Èeškem Vsi gremo « Res so pristali v mestu Doudleby. Pisal je, da bodo verjetno šli na fronto. S sestro Ivanko sva ga šli obiskat. Mama 7 Postrojite se za pohod! 173 in ata sta nama dajala korajžo za tako potovanje. Ata je uradno prodal kravo; ves denar nama je dal; priskrbeti sva morali uradno dovoljenje za pot. Èeška je bila protektorat. Dva kovèka hrane: kare, rebra, pleèe, prekajeno Dunaj – južni kolodvor; morali sva na severnega in proti Èeški Trebavi in od tu 5-krat presesti na drug vlak do brata. Nekaj novih prijateljev se je pridružilo: Maks Sitar – Slanovèev, Vinko Oblak – trgovec pri Petku Vseh si nisem zapomnila. Binkošti so bile pred vrati. Tri dni sva bili z njimi. Nazaj sva rabili skoraj dva dneva. Iz Celovca do Šentvida – tu je bilo možno prenoèiti v èakalnici od 20-ih do jutra. Bila je policijska ura. Ves denar sva porabili za vožnjo. Hrane iz kovèkov ni bilo veè. Ivanka je jamrala Pila je vodo Janez je pisal nov naslov iz Nürnberga. Ogromno vadbišèe. Mama je želela obiskati sina Janeza; v juliju 1944 sva šli na vlak. Po dolini Dorfgastein, Salzburg, München Tako razbito (razrušeno) mesto. Na postaji 18 tirov; našli sva za Nürnberg. Zatulil je alarm. » S chnell![ 8]« so vpili Zveèer sva prispeli na cilj. Vratar je pokazal gospodarsko poslopje, kjer sva lahko prenoèili. Obvestil je Janeza, kje sva. Utrujeni od strahu sva zaspali. Zbudil naju je Janez: »Sem prost do 12-ih!« Bili so v pripravljenosti za odhod proti Rusiji (Potem so okrog 15. avgusta dospeli na fronto. Ni vedel, kje je Rusija Tako streljanje, grmenje topov Slovenci so se znašli ) Z mamo sva se sreèno vrnili. Po enem mesecu je pisal: »Samo nazaj proti Poljski se premikamo « V treh mesecih so bili blizu Krakova. Vmes se je izgubil; en teden je bil v Rusiji. Na kartonèku je napisal: »Zdrav sem in dobro mi je. Feldpost[ 9] . « Ni bil ranjen, samo pri plašèu mu je manjkalo pol ovratnika Bil je tri mesece na fronti, po treh mesecih mu je pripadal dopust; samo do Avstrije. Ata je imel prijatelja pri Vrbskem jezeru. Poslal je naslov. 8 Hitro! 9 Vojaška pošta. 174 Janez je dobil 10 dni dopusta. Oficir mu je dal pismo za svojo ženo v Regensburgu »Na fronto se ne vraèaj!« Šli smo ga obiskat na Koroško. Tu smo veliko mislili, kako bi prišel v Slovenijo. Z zvijaèo (preobleko) se je posreèilo. Ob 6-ih zjutraj v decembru sta prišla z Ivanko domov. Takoj je slekel vojaško obleko, oblekel svojo in brž na skedenj – jama še ni bila gotova. Andrej in ata sta kopala v globino Jaz sem morala takoj na vlak in proti Salzburgu. Tri pisma je napisal: »Vraèam se na fronto se kmalu spet vidimo.« Na prvi postaji pred Badgasteinom sem vrgla v nabiralnik. Poèakala sem na vlak za Beljak in nazaj domov. Vso pot sem brisala solze. To je bilo veliko dejanje. Štirje mlajši bratje niso vedeli, kaj je narobe, da smo vsi živèni Po novem letu smo se umirili. A ne za dolgo. Policija je prišla poizvedovat za Johana Kerta. Vsi so se potuhnili. Ivanka je pokazala mene: Josefina je bila v Avstriji pri njem. Mene so zaslišali. Pokazala sem pismo, kjer je pisal, da se vraèa na fronto. Kje je bival? Pri familiji Raach v Veldnu. Èe imam toèen naslov? Nimam. Nisem hotela delati težav družini Konciljevega Jožka. Strah nas je bilo, kaj se bo še razvedelo. Hvala Bogu! Toliko strahu smo doživeli Vedeli smo, da je kar nekaj fantov skrivaèev v bližini Janez je prehitro prilezel na svetlo. Ves bled se je šel prijavit na matièni urad, da je prišel iz Celovca z vlakom. Kmalu sta bila z Andrejem klicana na nabor. Andrej je bil potrjen. »Janez, ti si švabski soldat, ti boš šel na preobrazbo: tri leta v nemški vojski, dve leti na preobrazbi!« Dominik, ti zapiši ... Nekdo bo že lektoriral. Noèem pa do potankosti opisovati. Tedaj smo namreè sklenili: »Vsi bomo molèali.« Jaz sem sedaj prisego prelomila, tebi pa tudi ni treba vedeti vsega in potem govoriti resnice 175 O TEH ÈASIH SICER NE BI RAD GOVORIL Zapisal sin Sašo Matièiè Ko se je zaèela 2. svetovna vojna, je bil moj oèe Božo Matièiè star 15 let, dve leti kasneje pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Ta dan je opisal: »Bilo je leta 1943, v vajeniški šoli v Škofji Loki, ko so vstopili Nemci in sem moral z njimi, brez vsega in kljub mavcu na roki. Odpeljali so nas v Kranj, kamor mi je nato mama prinesla kovèek z obleko, naslednji dan pa so nas odpeljali na prisilno delo v Nemèijo, in sicer v Wiesenbach. Tam so nam razdelili uniforme in nas nato razporedili po lesenih barakah pod goro Jungfrau. Zjutraj nas je èakala obvezna telovadba in nato so nas pripravljali za vojsko. Delali smo v železarni Liezen.« Božo Matièiè leta 1943 pred prisilno mobilizacijo v nemško vojsko (arhiv Saša Matièièa) 177 Mobiliziranci, ki so se na poziv nemških vojaških oblasti zbrali v Kranju, gredo preko mostu èez Savo na železniško postajo. (Arhiv Saša Matièièa) Prisilni mobiliziranci, zbrani na železniški postaji v Kranju, èakajo na prihod vlaka, ki jih je odpeljal proti severu. Mnogi med njimi se niso nikoli vrnili. (Arhiv Saša Matièièa) 178 Prihod prisilnih mobilizirancev v Wiesenbach, kjer je bil eden od cen-trov RAD. (Arhiv Saša Matièièa) Reichsarbeitsdienst (RAD) oziroma državna nemška delovna služba je je imela nalogo predvojaške vzgoje. (Arhiv Saša Matièièa) 179 Mlajši letniki vojnih obveznikov (še mladoletni) so bili v RAD tri oziroma šest mesecev. (Arhiv Saša Matièièa) Ko se je program v RAD zakljuèil, so bili mobiliziranci vpoklicani v redno nemško vojsko. (Arhiv Saša Matièièa) 180 Center RAD v Wiesenbachu je bil pod goro Jungfrau. Mobiliziranci so stanovali v lesenih barakah. (Arhiv Saša Matièièa) Zjutraj so imeli obvezno telovadbo, potem pa je sledil naporen dan, za-polnjen z delovnimi in predvojaškimi aktivnostmi. (Arhiv Saša Matièièa) 181 Jutranji telovadbi sta sledila obvezno delo in predvojaška vzgoja. Delali so v železarni Liezen. (Arhiv Saša Matièièa) Tudi slabo vreme in celo sneg nista bila ovira pri delu in predvojaški vzgoji, kjer so namesto pravega orožja uporabljali lopate. (Arhiv Saša Matièièa) 182 O teh èasih sicer ni rad govoril, razen zgodbe o tem, kakšno sreèo je imel, da je še živ. Iz Nürnberga so bili poslani v Francijo, v kraj Vence, tudi trije Slovenci: Limoni, Nose in Božo. Moj oèe je sicer o vsem pisal dnevnik, ki bi ga spominjal na prestano, vendar pa je le sreèa, da je Božo preživel, dnevnik paè ne. Zjutraj je odšel iz rova po kavo, ko je vanj priletela granata in ubila njego- vega prijatelja, ki je bil še tam, Boža pa je takrat vrglo v zrak in je neza- vesten konèal na tleh. Izguba pri- jatelja in vsega, kar je bilo v rovu, tudi Božo Matièiè tik pred pobegom k partizanom (arhiv Saša Matièièa) dnevnika, je bila vzrok za njegovo odloèitev, da nièesar veè ne zapiše. Božo je kar trikrat poskušal pobegniti iz kasarne, dvakrat neuspešno. Ko je leta 1944 padla odloèitev, da ga iz Èeške pošljejo na rusko fronto, mu je s pomoèjo mlade Èehinje le uspelo pobegniti iz kasarne. Po dolgem skrivanju na poti se je vrnil v Kamnik, kjer se je moral skrivati tudi pred sosedi. V Šlandrovo brigado ga je popeljala Slabajnova mama, in sicer v Palovèe. Ko je prišel v brigado, so mu vzeli puško in mu dali mitraljez. Neke noèi se je vrnil v Kamnik po harmoniko in sreèal sosedo, ki bi ga lahko naznanila, zato mu je koristilo znanje nemšèine. Preprièal jo je, da on paè ni njen sosed Božo. Harmonika ga je spremljala povsod, igral je na vseh mitingih. 183 Božo Matièiè je kar trikrat poskušal pobeg- niti iz kasarne, dvakrat neuspešno. V tretje mu je uspelo s pomoèjo Èehinje iz Plzna. (Arhiv Saša Matièièa) Bil pa je tudi pri osvobajanju Zagorja. Ta zgodba je še posebej zanimiva, saj so šli na pogajanje o predaji v nemško vojašnico le trije. Laž o tem, da je vojašnica obkoljena, jim je rešila življenje, saj so se Nemci predali brez enega samega strela. V spomin na ta dan so potem vsako leto praznovali »rojstni dan«. Božo Matièiè (stoji šesti z leve) na poti v Francijo (arhiv Saša Matièièa) 184 Božo Matièiè v Franciji leta 1943 (levo) in tik pred invazijo leta 1944 (arhiv Saša Matièièa) Trije Slovenci: Limoni, Nose in Matièiè (arhiv Saša Matièièa) 185 IZ NEMŠKE VOJSKE V RUSKO TABORIŠÈE Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar Milan Nograšek je konec vojne doèakal na Slovaškem, potem pa ga je èakala dolga pot do doma. Še prej pa je doživel strahote ujetništva v Sibiriji. (Arhiv Ivana Nograška) 30. 7. 1943, ko sem bil star sedemnajst let, sem šel k vojakom v Laindetaju (blizu Brna) na Èeškem. Tam smo vadili samo z lopatami. Neznosno so nas gnali. Fantje so od napora in izmuèenosti jokali. Nikoli nismo korakali, zmeraj smo morali teèi. Tam sem bil tri mesece. Nato sem šel v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt), kjer je bila protiletalska enota, ki so jo sestavljali mladi fantje – stari 15 let. Tam sem 187 ostal tri mesece. Zidali smo jedilnico. Potem so nas poslali v Mistelbak, kjer smo bili vojaki, saj smo dobili puške. Bilo pa je kar dobro. 30. 7. 1944 smo šli na fronto na Poljsko v bližini Krakova in Tarnova. Iz Poljske smo se umikali nazaj proti Slovaški. Takrat se je vojna konèala. 7. maja 1945 sem zadnjiè jedel konjski golaž. Vzel sem ga dvakrat, da sem bil sit. Od takrat naprej sem bil laèen, dokler nisem 24. 11. 1945 prišel domov. Nato sem šel v gozd. Bilo je popoldne. Postavil sem minomet in tam prespal. Pošteno me je zeblo. 8. maja sem bil še tam. 9. maja ob 11. uri je prišel gor po grapi komandant èete in zaèel vpiti, da je vsega konec, da gremo naprej. Èudno se mi je zdelo, da bo sredi dneva premik, do zdaj smo se zmeraj premikali ponoèi. Ko sem prišel v vas, je bilo tam že kakšnih 20 vojakov. Ti so prihajali z vseh strani. Zmeraj veè nas je bilo. Nato pa je prišel komandant in prebral, da je vojne konec in da se bomo borili skupaj z Amerièani proti Rusom. Nisem razumel, kaj to pomeni. Ko se je znoèilo, smo šli naprej. Prespali smo v neki šoli. Zjutraj 10. maja je prišel komandant in nam povedal, da je konec vojne, da gre vsak, kamor hoèe. Kako je bilo to grozno! Kam naj grem? Vsi smo tavali sem in tja. Nato sva se sreèala z nekim Slovencem in sva šla skupaj v neko vas. Tam sva ljudem povedala, da sva iz Jugoslavije, da ne bi šla rada v rusko ujetništvo, da bi tukaj delala pri kakšnem kmetu. Vzela naju je neka ženska. Šla sva k njej v hišo. Rekla je, da nama bo prinesla kruh. Midva sva èakala, ženske pa ni bilo od nikoder. Pa sva pomislila, èe koga pripelje, naju bodo pobili. Tako sva šla nazaj v vojaško kolono. Samo dva dni sem taval sem in tja kot ovca brez pastirja. 12. maja 1945 so me Rusi ujeli na Slovaškem v bližini Trnave. Rekli so, naj pridem gor na travnik. Tam je že bilo kakih 200 vojakov. Popoldne ob petih sem se ulegel 188 na tla in zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, nas je bilo okoli 5.000. Nato smo šli na cesto in smo zaèeli marširati. En ruski vojak je jezdil na èelu kolone, drugi je bil na koncu. Marširali smo do noèi pet dni. Hranili so nas tako, da je mimo peljal tovornjak, s katerega so metali košèke kruha. Vsi ga niso dobili. Podnevi so nam Slovaki prinašali vodo, pa Rusi niso dovolili, da bi jo pili. Ko se je stemnilo, so dovolili, da so nam dali vodo. To so bili samo moški, ženske so se Rusov bale. Veliko ujetnikov je pomrlo. 17. maja sem prišel v taborišèe Trnava na Slovaškem. Tam sem po 10 dneh dobil eno zajemalko kuhane koruze. En mesec sem ostal tam in vsak dan sem dobil samo eno zajemalko kuhane koruze in košèek kruha. Vsak dan je šlo 2.000 ujetnikov na vlak za Rusijo. Vsak dan jih je toliko prišlo v taborišèe. Pri vhodu je bila nemška godba na pihala. Ves dan je igrala. To so bili prav tako ujetniki. Taborišèe je bilo v velikem samostanu. Patre so nagnali ven. Nam so rekli, da smo internacionalci, da bomo šli domov. Pa se to ni zgodilo. Ravno tako smo šli v Rusijo. Videl sem vlak z živinskimi vagoni. V njem so bili otroci in ženske. Šli so domov v Nemèijo. Nato smo šli v Bratislavo. Tam smo dobili eno zajemalko debelo mlete koruze na dan. Po 14 dneh smo šli na transport za Rusijo. To je bilo 5. 7. 1945. Nihèe ni vedel, kam nas peljejo. Vlak je drvel. Vsak tretji dan se je ustavil, da je lokomotiva dobila vodo in premog. Takrat smo dobili eno vedro ješprenja in eno vedro vode za 45 ljudi. Bili smo zaprti v vagonih, prepreženih z bodeèo žico. V tleh vagona smo imeli luknjo, da smo šli lahko na stran. Ko smo prišli v Budimpešto na Madžarskem, so na postaji èakale ženske in klicale svoje može. Rusi niso dovolili, da bi se približale vagonom, od daleè so vpile, vendar so se spoznali. Ko smo se peljali naprej, so Madžari ušli iz vagonov. Nato se je vlak ustavil. Ruski vojaki so šli v vas in pripeljali toliko civilistov, kolikor ujetnikov je ušlo. V vsakem vagonu je bil eden od ujetnikov poveljnik. Vse tiste, ki so jim ušli Madžari, 189 so takoj ustrelili. Tisti, ki smo imeli od vojske kakšen košèek kruha in kakšno konzervo, smo preživeli, drugi so veèinoma pomrli. Ko smo se pripeljali do reke Volge, je vlak ustavil. Tam je bil še en vlak vlasovcev[1] . Vsi tisti vojaki so šli v težke rudnike v Sibirijo. Oni so imeli samo 400 g juhe na dan, drugi ujetniki pa 600 g. Noben vlak ni šel podnevi èez reko Volgo, vsi so šli ponoèi. Kakšen je bil most, ne vem, saj nisem niè videl. Ko smo se peljali èez gorovje Ural, sem videl majhno jezero. Na njem sta se v èolnu peljala dva moža. Eden je igral harmoniko. Melodija je bila taka, kot da bi igral Slovenec. Ko smo se pripeljali v Omsk, to je glavno mesto Sibirije, je vlak ustavil. Gledal sem skozi špranjo. Bile so same traènice, druga pri drugi v neskonènost. Ne vem, kako velika je bila železniška postaja. Ko smo se pripeljali do mesta Èeljabinsk, so nas od tam peljali v pušèavo veè tisoè kilometrov proè. 3. 8 1945 sem stopil na sibirska tla. Nihèe ni mogel hoditi. Vsi smo popadali na tla, ker smo bili en mesec zaprti v vagonih. Komandir nas je pustil pri miru. Ko smo prišli k sebi, smo šli v taborišèe. Hodili smo kakšno uro. Taborišèe je bilo tako kot v Nemèiji – vse je bilo prepreženo z bodeèo žico, stolpi z luèmi. Vse to je bilo brez pomena, kam pa naj bi ušel v to pušèavo. Madžari so ušli, pa so èez tri dni prišli nazaj. Takoj so jih postrelili. V tem taborišèu ni bilo nobene vode niti stranišèa. Zunaj je bil skopan jarek za stranišèe. Na stran sem šel tako samo enkrat na teden. To blato je bilo kot konjska figa. Niè ni smrdelo. Konjska figa se drži skupaj, to pa je razpadlo, tako slabo hrano smo imeli. Baraka je bila velika, brez oken. Ni bilo nobenega poda. Na tleh je bil samo gramoz (šoder). Na njem smo imeli deske, na tistih smo spali, brez vsake odeje, 1 General Andrej Andrejeviè Vlasov je bil ruski vojskovodja, ki se je uprl Stalinu. 190 samo èevlje sem sezul. Zjutraj ob petih smo vstajali in smo dobili eno zajemalko èrne ameriške kaše in en košèek kruha. Kruh je bil takšen kot goba, ki jo imajo otroci v šolah za brisanje table. Èe si ga stisnil, je prišla iz njega voda. Dobil sem ga enkrat na dan. To je bilo dobro, da sem ga dobil tako malo. To ni bila pšenica. V tem kraju ni bilo pitne vode, bila je nafta, pomešana z vodo. Pokrajina je bila velika kot Evropa. To vodo so prekuhavali. Zmeraj smo pili vroèo vodo. Bila je vsa cinkasta. Na površini je plavala nafta. Dobili smo jo samo dvakrat na dan po eno skodelico. V rudniku, kjer smo delali, smo bili dvanajst ali trinajst ur. Bili smo brez hrane. Vsak dan sta eden ali dva umrla. Pa so prišli štirje delavci, ga prijeli in odnesli kakih 300 do 500 metrov stran in ga vrgli v grmovje. Nikoli niso nikogar pokopali. Nobene lopate niso imeli pri sebi. Pojedla ga je kakšna žival. Èe bi kdo prišel in mu dal košèek kruha in eno skodelico mleka, bi ostal. Pa tega ni bilo. Ko smo zveèer prišli v taborišèe, smo spet dobili eno zajemalko èrne ameriške kaše. Vsa hrana je bila iz Amerike. To je bilo dvakrat na dan. Nikoli niè drugega, zmeraj enaka hrana. Tu ni rasla nobena smreka in nobena bukev, samo jelševo grmovje. Ni bilo nobene ceste, nobene živali. Bili so ljudje, stari od 20 do 40 let, moški in ženske. Videl sem žensko, ki ni imela ne krila ne hlaè. Imela je samo vreèo ameriškega Unrrinega paketa, ovito okrog pasu. Bila je še mlada. Vse ženske v taborišèu so bile brez modrèkov in brez spodnjih hlaè. Vse so bile obleèene kot moški. Èe bi katera rodila, bi otroka unièili. Tu so znanstveniki leta 1937 odkrili nahajališèe premoga, nato so naredili železnico in postavili barake in naselili ljudi. V tem rudniku so bili samo ameriški stroji. Bager je bil tako velik, da je naenkrat dvignil 6 kubiènih metrov zemlje. Tu je bil dnevni kop. Vso zemljo so vozili proè. Kakšnih 100 metrov globoko na drugi strani je stal vlak in bil nanj napeljan tekoèi trak. Nanj so nametavali premog. Ko se je napolnil, so odpeljali. Mi smo prestavljali progo. V Rusiji so bili za vojake in ujetnike samo živinski 191 vagoni, potniškega vlaka ni bilo, ga nisem videl. Eden od vojakov me je vprašal, od kod sem doma. Rekel sem, da iz Jugoslavije, pa ni niè vedel. Rekel sem, da sem iz Evrope, pa tudi ni niè vedel. Vprašal me je, èe je pri nas sonce. Pa sem mu rekel, da bolj sveti kot tu, pa ni tudi niè vedel. Potem sem ga vprašal, od kod je doma. Rekel je, da iz Leningrada. Vedel je samo to, da je tam, kjer on živi, zemlja in sonce, drugod je vesolje. Bil je mlad fant, star kakšnih 20 let. Tu so bile majhne njive krompirja in zelja, ki so jih stražili. Na koncu njive je stala ženska z brzostrelko. Enkrat smo šli plet zelje. Poveljevala je ženska. Mi smo v sredini vse zelje potrgali in pojedli. To so bile same vehe. Ni bilo nobene glave. Ženska nas je potem zelo zmerjala. Konec septembra je padel sneg. Pa smo šli kopat krompir brez motik, samo steblo sem potegnil, ki je gledalo iz snega. Tri èetrt krompirja je ostalo v zemlji. Prosili smo stražarja, da nam je dovolil, da smo ga malo skuhali in pojedli. Ko smo šli domov, smo ga pobrali in dajali v žepe. Ko smo se peljali mimo vojašnice, smo krompir morali zmetati iz žepov. Pojedli so ga vojaki, saj so bili enako laèni kot mi. Govorili so nam, da bo prišla mrzla zima, 50 do 60 stopinj pod nièlo. Mi pa nismo imeli ne obleke ne odej. Èe bi prišel mraz do 30 stopinj, bi vsi zmrznili. Delavci so rekli komandirju rudnika, kaj je z nami, da tako umiramo. Prišel nas je pogledat. Rekel je, da smo laèni, da moramo dobiti hrano. In se je zgodilo. Vsak dan smo dobili en košèek kruha in za en ocvirk slanine od dvanajstih do dveh. Takoj sem rekel, naj mu Bog da nebesa, saj je priznal, da smo tudi mi ljudje. Ko smo dobili to hrano, sem šel jaz èez pet dni domov. Sicer smo bili samo nekakšen odpadek, ki se ne popravlja, se samo odstrani. V našem taboru sem videl enega, ki ni imel nobene skodelice ne žlice, samo pest je nastavil, pa mu je na roke vlil kašo. Ker je stekla na tla, ga èez en teden ni bilo veè. Moral je umreti. Brez hrane ni mogel živeti. V nemških taborišèih si dobil žlico in skodelico, tu pa niè. 192 Tu v Sibiriji so bile vse lokomotive na elektriko, zaradi mraza je bilo vse prepreženo z elektriko. Stebri pa so bili samo leseni. 6. oktobra 1945 smo šli domov samo »internacional«, to smo bili iz vseh evropskih držav. Samo Nemci so ostali tam. Cel dan smo bili brez hrane. Ko smo sedli na vlak, smo dobili enega slanika, vode pa niè. Nikoli prej in ne potem. To je bila sama sol. Zaprli so nas v vagone in vlak je drvel pet dni. Tudi za minuto se nismo ustavili. V vagonu je bila popolna tišina, brez govorjenja. Rekli so, da gremo domov. Niso pa povedali, v kakšen dom. Vsi smo imeli v sebi, da gremo v veèni dom. Ko smo se pripeljali do Èeljabinska in smo šli iz vagonov, smo vsi popadali po tleh. Èe bi se peljali še kakšna dva dni, bi bilo vse konèano. Veliko jih je ostalo v vagonih. Te so zmetali ven, ne vem kje. Dali so nam malo kruha in vodo. Nato smo šli na drug vlak za Evropo. Pet dni smo bili brez hrane in vode. Komandanta sta se prepirala. Eden je rekel, da moramo biti svobodni, drugi da ne. Pa je zmagal prvi. Na vsaki postaji smo šli ven iz vagonov. Ko smo se pripeljali do Evrope, so na vseh postajah èakali civilisti in so nam dajali hrano. Ko sem prišel iz Madžarske v Subotico, so nas vse zaslišali, od kod smo doma. Dobili so vse podatke, kaj so naši oèetje. Tiste, ki so bili proti partizanom, so v Subotici postrelili. Vprašali smo, kje so. Rekli so, da so šli v drugo taborišèe. Tako se je konèalo. 24. novembra 1945 sem prišel domov. V taborišèu je bilo samo šest Slovencev. Ko smo šli domov, je bil eden bolan in nam je 1. 11. 1945 umrl v Romuniji. Bili so Štajerci. Vsi starejši od mene. O nikomer nisem niè vedel. Èe si laèen, te niè ne zanima. Najbrž ni nihèe veè živ. Smo pa Slovenci med najbolj trdnimi na svetu. 193 Reèeno je bilo, da se moram, ko pridem domov, takoj javiti na obèino. Drugi dan sem se javil. Tam me je možakar zaèel spraševati, kdaj sem šel k vojakom in kje sem bil. Jaz sem mu vse povedal. Vprašal me je, kdaj sem se dal ujeti Rusom. Rekel sem, da ne, èe se je dal kdo ujeti, so ga ubili. Kdo se bo ukvarjal z ujetnikom! Ko je to slišal, je vstal in bi me najraje ustrelil kar v pisarni. Nato sem šel domov. Takoj sem bil pod nadzorom Udbe. Èe bi bil prišel domov dva meseca prej, bi šel takoj v koèevske jame. Potem je bilo to že vse prepovedano. Nisem imel nobene pravice. Kar sem prosil, so mi odklonili. Nisem dobil nobenega posojila. Velikokrat sem bil poklican na policijo. V Kamniku, Ljubljani in Kranju so me zasliševali. Po 20 letih sem bil poklican v Ljubljano na notranjo upravo. Neka ženska mi je povedala, da sem bil 20 let pod kontrolo Udbe. Takrat se je to konèalo. Na milijone ljudi je pomrlo v sibirskih taborišèih zaradi lakote. Vsa taborišèa so bila brez zdravnikov. Nihèe ni bil bolan veè kot dva dni. Prišli so, ga odnesli in vrgli v grmovje. Stalin je bil najveèji strateg za unièevanje ljudi v zgodovini èloveštva. 1.000 let se ne bo rodil takšen, kot je bil Stalin. 194 MOBILIZIRANEC, RUSKI PARTIZAN, TANKIST JA Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar O nemški vojski vam ne morem kaj veliko povedati, samo par spominov, kako sem se upiral, kako sem bil zaprt. V nemški vojski sem bil samo tri mesece. 1943. leta nas je bilo 10.000 mo- biliziranih v nemško vojsko. Rojen sem bil 9. 8. 1924 v Gorici v Italiji. Zaradi politiènih odno- sov in takratne situacije v Italiji se je oèe odloèil in smo se vsi prese- lili v Jugoslavijo. Iz Gorice smo šli na Dolenjsko, od koder smo šli poèasi navzgor in smo prišli v Kamnik. Oèe je dobil službo pri Knaflièu. Jaz sem bil toliko star, da sem šel naprej v šolo. En Franc Primožiè (arhiv Franca Primožièa) razred sem naredil v Italiji, ostale pa tukaj. Konèal sem 6 razredov osnovne šole, nato pa še dva 195 mešèanska razreda. Potem se je bilo treba odloèiti za poklic. Odloèil sem se za kovinarstvo – uèil sem se za orodjarja pri Titanu. Uèil sem se 39., 40., 41., 42. in 43. leta. Vojna je bila. Nisem se izuèil do konca, ker so nas prej mobilizirali. Kjer stoji danes Dom starejših obèanov, je bilo pred vojno nogometno igrišèe. Tam smo se sestajali mladi: Rajko Verdnik, Anton Miklavèiè, Dominik Mlakar in drugi. Zadnja dva sta bila po okupaciji pri Titanovem mostu žrtvi Nemcev. Pred prihodom Nemcev sta se v Kamniku pojavila dva delno èeško, delno nemško govoreèa fanta Leksi in Ivo, za tiste èase izredna vsestranska športnika, za nas mlade prava bogova in še Èeha. Na omenjenem igrišèu smo se zelo pogosto sestajali. Nekaj èasa pred prihodom Nemcev v Kamnik – koliko èasa ne vem – teh fantov športnikov ni bilo veè videti v Kamniku oziroma na igrišèu. V sedaj zapušèeni stavbi (pri spomeniku revoluciji) na Kolodvorski ulici je bila tedaj obèina. Nekega dne sva bila z Rajkom pred obèino in se pogovarjala o raznih stvareh. Naenkrat se prikaže moški in gre proti nama, nato zavije levo v Samèev predor. Z Rajkom ga gledava in vsak po svoje trdiva, kdo je to. Po velikosti, hoji, obnašanju, obraèanju se je meni ta oseba zdela znana. Obleèena v usnjen plašè, z dvignjenim ovratnikom in znaèilnim zelenkastim klobukom. Nisva se še uspela zediniti o tem, kdo je moški. Trdil sem, da je to Leksi. On pa, da nimam prav, da je to vendarle Nemec. Neznanec je šel proti Samèevemu predoru v smeri proti mestu. Nevede sem precej naglas rekel: 196 »Leksi!« Neznanec se je takoj obrnil, gledal proti nama trenutek, dva, nato pa šel naprej. Preprièan sem, da sta bila Leksi in Ivo petokolonaša. Ko sta v Kamniku opravila svoje delo, sta izginila. Zelo bom vesel, èe me bo kdo preprièal, da se motim. Spomnim pa se še drugih stvari, npr. prvega sreèanja z gestapom. Bil sem v 5. oddelku, kjer je bil mojster Kramar. Prišel je gestapo, mojster pride pome. Vprašal me je, kaj sem naredil. Rekel sem, da niè ne vem. Vedel sem, a sem rekel, da ne vem. Dali so me v avto. Dva gestapovca sta bila – eden je bil Weginger, drugi je bil Fritz – pa neki Domžalèan, menda Korošec, ki je bil v nemški uniformi kot tolmaè. Odpeljali so me na gestapo, kjer so me zasliševali. Prijeli so nas veè, in sicer zato, ker je bilo v Kamniku veè ljudi, ki so bili na nemški strani. Ti so nas opazovali, kaj delamo, in tožili – od Uleta, Bertonclja, Balona Mi smo bili pa takrat mladi in pod vplivom starih komunistov pri Titanu. Ti so nas pa nagovarjali: »Fantje, naredite to in to!« Takrat je bila policijska ura. Nismo smeli biti po osmi uri zunaj. V Kamniku je bilo obzidje okrog samostana, od zdajšnje kmetijske trgovine proti progi. Tam sva z Rajkom Verdnikom pisala parole: »Pridi, Stalin, odpri magacin. Marko Natlaèen, narod je laèen.« Zelo dobro se spominjam, da je bila nasproti sodišèa Teletova trgovina z železnino. Tam je bila tudi lesena ograja in midva sva ponoèi v temi s èopièem in z minijem napisala neko parolo. To je bilo moje prvo sreèanje z gestapom. Zaprti smo bili v Mekinjah v samostanu, v prvem nadstropju, v tistih sobah, ki gledajo proti gozdu. Zaprta sva bila po dva in dva in so nas zasliševali. V omarah v sobah so pa že imeli prisluškovalne naprave. Jaz sem bil z Rajkom, nekaj èasa, en dan, 197 pa sva bila skupaj s Klemenèièevim Mirkom. Po treh dneh so nas pa izpustili. Potem sem bil drugiè zaprt v hiši nasproti obèine, kjer je bil tudi gestapo in je bila pozneje Bogatajeva trgovina. Tam je bila lepa sobica s tablo, ki je imela luknjo. Spraševal sem se, zakaj ima luknjo. To sem kmalu izvedel. Tablo je gestapovec razmaknil, jaz sem dal glavo v luknjo. Glava je bila na tej strani, telo na drugi strani, tu je bilo spraševanje, zadaj so te pa tepli. Nisi mogel niè. Tretje sreèanje je bilo pa pri Polcu v Veliki ulici, kjer je zdaj Graditelj. Tako se je to dogajalo. Mladi mobiliziranci v nemško vojsko se poslavljajo od domaèih in prijateljev na železniški postaji v Kranju. (Arhiv Saša Matièièa) Januarja 1943 sem dobil poziv in sem šel v arbeitsdienst (RAD). Zbrali smo se v Kamniku, potem smo se odpeljali v Kranj. Ne spomnim se, kako 198 smo prišli tja. V Kranju nas je èakal vlak in smo šli v vagone in direktno v Avstrijo, v Sankt Johann in Tirol. Kraj se je imenoval Epfendorf, vasica pa Wolmuting. Vsakodnevne delovne obveznosti v RAD (arhiv Saša Matièièa) Tam sem bil tri mesece še z okoli 50 fanti v veliki leseni baraki. Reklo se je arbeitdienst, vendar je bila to predvojaška vzgoja. V nemšèini se je to imenovalo Vormilitärische Ausbildungslager. To je bila predpriprava za fronto. Tam smo sekali, žagali, krampali. Delali smo cesto v Wolmutingu. To je res, samo to je bila priprava, kako se boš znašel na fronti, kako boš delal razliène gradnje, da boš znal uporabljati orodje. Bila pa je seveda tudi vojaška vzgoja: spoznavali smo puške, bombe, mine. Bili smo kar dobro pripravljeni za vojskovanje. Govorili so, da bomo šli, ko bodo minili trije meseci, domov. 199 Tisti dan je prišel. Civilne obleke smo imeli pri sebi. Mi smo se preoblekli. Prej smo imeli tri mesece uniforme rjave barve. Niso bile vojaške. Rekli so, da zdaj gremo. Sumljivo se nam je pa zdelo, ker je tisto noè barako že obkolila nemška vojska. Pojasnili so nam, da je to spremstvo zaradi varnosti. Pridemo v Sankt Johannu na vlak, se usedemo in se peljemo. Ko se je zakljuèilo predvojaško urjenje v RAD, so mobilizirance, ki so ponovno oblekli civilna oblaèila, prepeljali v vojašnice, kjer se je zaèelo vojaško urjenje in priprave za odhod na bojišèa. (Arhiv Saša Matièièa) Rekli smo: »Zdaj bo pa Schwartzah, mi bomo šli desno na Jesenice in domov.« Vlak pa je zavil levo proti Münchnu. Ko pridemo v Nemèijo, je bil prvi bombni napad. Šli smo takoj ven v bunkerje pod zemljo. Ko je tisto minilo, smo šli spet na vlak in v Ingolstadt. Zelo lepo mesto ob Donavi. 200 Bila je velika noè. Takrat smo še lahko dobili obiske. Še vem, ko je prišla na obisk moja sestra. Tam smo potem oddali našo civilno obleko in oblekli pravo nemško uniformo. Ostali smo 14 dni do 3 tedne, da smo se še bolj pripravili. Dobili smo kompletno vojaško opremo. Tam nas je bilo veliko Slovencev: mi, ki smo prišli iz taborišèa v Wolmutingu, na postajah so pa prišli še iz drugih krajev, tako da nas je bil cel vlak. Koliko nas je bilo, je težko reèi. Prišli smo v Ingolstadt. Tam je bila ogromna kasarna. Po treh tednih ali štirinajstih dneh, ko smo bili v Ingolstadtu, pa na vlak in v Rusijo. Ker so bili letalski napadi, smo se morali ustavljati in skrivati. Ponoèi pa je vlak vozil, tako da smo se vozili okrog 20 dni do Novograda Volynskega v Ukrajini. Vmes pa napadi, razbita proga Oskrba je bila zelo urejena. Na stran smo hodili ven. Ko smo prišli v Ukrajino, smo se razvrstili po kasarnah. Bilo je veliko veè kasarn kot cel Kamnik zdaj. To so bile nemške kasarne. Tam smo vadili še tisto, kar ni bilo v arbeitsdienstu. Kakšen mesec smo bili tam. Moj podoficir je bil Talhofer, ne bom nikoli pozabil, 2. èeta, 1. bataljon, soba 11. To ni pomembno. Pomembno pa je to, kar bom povedal. Nemci so nas velikokrat zmerjali »du Hund« pa »windische Hund«. V tej èeti je bil pred menoj neki Južnotirolec, možakar, ki je zelo nerodno hodil. Tako sva se pri korakanju velikokrat spotikala (korakali smo po trije v vrsti). In jaz sem mu rekel: »Menjaj korak!« Rekel sem mu enkrat, drugiè, pa niè. Enkrat je bil pa usoden dan. Spet sem mu rekel, naj menja korak. On se je obrnil in mislim, da mi je rekel: »Du windische Hund!« Jaz sem bil takrat pomoènik mitraljezca, moj prijatelj Vido Potoènik iz Stranj je pa tisti dan nosil mitraljez. Nemci so naredili tako: en dan si ti nosil mitraljez, pomoènik je nosil municijo, drugi dan so pa zamenjali. Ta dan sem jaz nosil municijo in rezervno cev za mitraljez v kovinskem etuiju. In ko mi je ta Južni Tirolec rekel: »Du windische Hund!«, sem vzel cev in ga udaril, da 201 sem mu zlomil kljuènico. On je padel skupaj. Alarm! Komandir oberleut-nant Sauer je vprašal, kaj je. Povedal sem mu, kaj mi je rekel. Tirolca so odpeljali. Kam so ga odpeljali, ne vem. Nikoli veè ga nisem videl. Jaz sem šel normalno na »zanimanje« naprej. Drugi dan sem moral na raport in tam je bil tolmaè. Vprašali so me, zakaj se je to zgodilo in sem povedal, da mi je tolikokrat rekel to psovko. To je bilo zjutraj ob devetih. Bil sem malo kaznovan. Moral sem delati, kjer so popravljali orožje. Potem je bilo kosilo. Po kosilu, ko smo pojedli, je rekel dežurni: »Vsi Nemci naj gredo v jedilnico.« Spraševali smo, kaj pa mi Oberkrajnerji. Nemci so odgovarja-li: »Samo Nemci, samo Nemci!« Oni so šli noter, mi smo pa prisluškovali pri vratih. Od tistega dne je bilo po moji zaslugi prepovedano zmerjanje Slovencev s takimi psovkami. Èe ne bi jaz tega naredil, bi nas lahko še kar naprej zmerjali. Nekajkrat sem bil tudi kaznovan. Velikokrat sem se uprl. Ne bom nikoli pozabil. Kasarna je bila dolga in je imela ena sama vrata. Nas je bilo pa cela èeta. Nosil sem mitraljez. Ko je rekel poveljujoèi: »Razhod!«, vsi nismo mogli skozi ista vrata. In je spet rekel: »Nazaj!« Ko je pa tretjiè to rekel, sem zgrabil mitraljez, ga vrgel v kot, aktiviral se je in je šlo par strelov v strop. Seveda sem moral naslednji dan spet na raport. Tekel je drugi mesec. Ni bilo tri mesece, pa smo že slišali: na fronto ali pa nad partizane. Ena enota je šla v gozdove nad partizane. Takrat so bili partizani skoraj bolj aktivni kot vojaki. Ob nedeljah smo pa malo hodili po vaseh okrog deklet, kolikor smo se paè znali pomeniti. Dobili smo piruške pa mleko. Tu je bil tudi Rado Erjavšek, doma iz Valburge pri Zbiljskem jezeru. Rado je nekega dekleta majèkeno bolj spoznal in ga je vprašal, kje so partizani. Vedeli pa smo, da je bilo v Rusiji moèno partizansko življenje. Potem smo se dogovorili, da bomo šli v partizane. Dekle je pokazalo smer, kjer so partizani. 202 Lansko leto, ko sem bil povabljen na ruski konzulat, bil sem tudi odlikovan, je veleposlanik Zugajev vseskozi govoril samo o Rdeèi armadi, ene besede nisem slišal o partizanih. Veleposlaniku sem razložil, da smo partizani odigrali veèjo vlogo kot Rdeèa armada. Partizani smo bili ozadje. Takrat nas je bilo v Ukrajini, od Finske do Èrnega morja, okrog pol milijona za nemško fronto. Mi smo zadaj podirali ceste, mostove, minirali transporte, s katerimi so prihajali vojaki, živa sila, municija, orožje Vse to je obtièalo za fronto in sploh ni prišlo do nje. Èe partizanšèine ne bi bilo, ruska zemlja ne bi bila svobodna leta 1944. Konca vojne ne bi bilo leta 45, èe bi vse s transportov prišlo na fronto. Redno vojsko je organizirala država, mi partizani smo se pa sami. Med tolikimi odredi je bil tudi Hrušèovski odred (po Hrušèovu), ki je imel dve majhni letali, s katerima smo leta 1943 dobivali precej orožja od ruske armade. Pozneje smo pa imeli orožje od Nemcev. Naša vloga je bila samo unièevanje hrane, žive sile, da ne bi to prišlo na fronto. Naj vam povem en primer. Naš komandant je bil kapetan Govoruhin. Nekoè nam je komandant rekel, da se moramo pripraviti, da gre nek madžarski transport. Iskali smo prostor, kje bi to spustili v zrak. Prostor smo našli. Prvi vagoni, ki so zleteli v zrak, so potegnili za seboj druge. Ko so se ti vagoni odprli, je bila v njih popolna oprema za madžarske vojake, vse podloženo s krznom. Noben tako obleèen vojak ne bi zmrznil, èe bi to prišlo na fronto. Da se vrnem nazaj v nemško vojsko. V nemški vojski je bilo takole: nekaj vojakov je bilo na straži, nekaj v patrulji. Prišla je prilika in nas je vzela noè. K partizanom smo šli: Franc Romšak (umrl zaradi pitja), Rafko Gregorin iz Ihana (umrl pri podiranju drevja), Franc Teran iz Nasovè (umrl zaradi bolezni), Alojz Trtnik iz Bišè in neki Stehnièar iz Tuhinja, šestega se ne spomnim. Alojz Trtnik je bil pri prvem spopadu ranjen, šel je v bolnico in ga nisem veè videl. Prišel je k Rdeèi armadi. Domov je prišel kot ruski 203 oficir, menda preko Koreje. Doma naj bi se poroèil, vendar ga je nekdo zbil z motorjem in je umrl. Tako sem izmed vseh živ samo jaz. Ko smo prišli k Rusom, so nas izredno lepo sprejeli, ker smo rekli: »Mi nismo Germanci, mi smo Jugoslavci.« Komandant nas je vprašal, èe je tam, od koder smo prišli, še dosti Jugoslovanov. Rekli smo, da jih je še veliko. Moral sem napisati pismo v nemšèini za Rada Erjavška, ki je ostal pri Nemcih. Rusom sem moral razložiti vse besede v nemšèini in rušèini. Vse so kontrolirali. Potem so mi dali dva vojaka in dva konja. Šli smo v tisto vas, kjer je bilo tisto dekle, Galja, Olja, ne vem, kako ji je bilo ime. Pridemo na rob vasi. Tam smo videli neko starejšo žensko in smo ji rekli: »Babuška, daj poklièi tisto dekle!« Ona je šla tja, zgleda, da so bili vsi bolj proti Nemcem. Mi smo pa èakali. Dekle res pride in mi ji damo pošto. Rekli smo ji, naj jo da Erjavšku. V pismu sem pa napisal, da nas je pri partizanih sedem, imamo se lepo, zelo lepo so nas sprejeli. »Èe hoèete, pridite, vas bomo poèakali.« Erjavšek je odgovoril in tista ženska je prinesla pošto v odred. Napisal je, kdaj bodo prišli in kje naj jih èakamo. Mi smo šli na dogovorjeni dan tja, a jih ni bilo. Takrat smo zaèeli razmišljati, kaj pa, èe sem kaj takega napisal, da bodo prišli Nemci in napadli odred. Bil sem kar malo v škripcih. Potem smo se morali malo premakniti, da nas ne bi Nemci dobili, èe bi bilo izdajstvo. Spet sem napisal pismo. Fantje so potem prišli na èelu z Radom. Ker smo se mi premaknili, so prišli v drug odred. Ko smo mi pripravljali veèjo akcijo na nemško postojanko v mestu Kovel, smo se sreèali z drugo partizansko enoto. Vprašal sem jih, èe ji pri njih kaj Slovencev in naši so bili pri njih. Tam je bil tudi Rado Erjavšek. No partizani so nas izredno lepo sprejeli, vendar sem moral jaz prestati hudo preizkušnjo, da so se preprièali, da nisem vohun. Oni so imeli to 204 navado, da so na stražarsko mesto postavili tri fante, ki so stražili 24 ur in se menjali med seboj. Tako sem tudi jaz po kakšnih dveh mesecih šel na stražo in komandir mi je rekel: »Franc, takole je, èe boš sluèajno pobegnil, te èaka smrt!« Tako je bilo: za izdajstvo je bilo okrog devetih streljanje. Ko smo prišli na tisto mesto, je komandir straže lepo razporedil. Naredili smo si prostor iz vej za ležanje in poèivanje. 50 metrov stran je bil pa stražar. Komandir mi je rekel, naj grem poèivat. Èez nekaj èasa sem šel na stražo. Na straži sem bil kakšni dve uri. Takrat bi se morali zamenjati. Šel sem poklicat zamenjavo, pa ni bilo nikogar. Šel sem nazaj na stražarsko mesto. Èez nekaj èasa sem šel spet tja, fantov, s katerima sem stražil, ni bilo veè. Prišel je dan, fantov ni bilo. Prišla je noè, fantov ni bilo. Prišel je naslednji dan, fantov ni bilo. Prišla je tretja noè. Bil sem star devetnajst let, laèen, žejen. Najhujši je bil pa strah: kje sem, kaj je, ali me preskušajo, ali so me pozabili? Potem si se rekel: »Tamle poka, mi smo zagotovo tam nasproti fronti.« V temni noèi grem nasproti streljanju. Nisem prišel daleè, ko nekdo zavpije: »Stoj!« Takoj se ustavim, se uležem, se prevalim, kot smo se nauèili v nemški vojski. Èakam, tišina. Jaz niè, oni niè. Èez nekaj èasa sem rekel: »Kdo je tam?« Oni je bil tiho. Še enkrat sem vprašal: »Kdo pa je tam?« Oni je bil tiho. Razmišljal sem, kaj naj bi naredil. Bil sem vsega navajen. Naš komandir Talhofer je bil že dve leti na fronti. Bil je prekaljen borec, prekaljen lisjak, ki nas je take stvari nauèil, da se ne da povedati. Spomnil sem se na Talhoferja in sem rekel: »Streljat budu!« Moèno sem repetiral puško, da se je slišalo, ker je bila noè tiha. Takrat se je oglasil: »Franc, ne streljaj!« Bil je komandir straže. Dva dni in tri noèi so me imeli na muhi, ali sem izdajalec, da bom pobegnil. Od takrat naprej sem bil njihov èlovek. Bil sem zaupen èlovek. Takrat sem obvladal vojaško nemšèino, tudi rušèino, orožje, taktiko. Hitro sem bil pomoènik komandirja. 205 Partizani smo podirali mostove, da se nemška vojska ne bi mogla umakniti. Na skrivnih krajih smo pa delali nove mostove za rusko pešadijo, ko bo prišla Rdeèa armada. Ko je Rdeèa armada prišla do partizanov, smo šli naprej z njo. Partizani so se oskrbovali sami. Ko smo prišli v vas, je poveljnik rekel: »Ta vas je za nas, niti jabolèka ne smeš vzeti niti košèka kruha ne!« Ko smo prišli pa v drug kraj, kjer so bili proti nam, smo paè vzeli, kar smo potrebovali. Tekel je èas. Eno leto, drugo leto. Jaz bi rad šel domov. Neki major zdravnik nas je hodil pregledovat. Vprašal me je, èe vem za Tita. Rekel sem, da sem slišal zanj, vendar o tem nimam niè pojma. Rekel je, da se pri njih v Kolomlu, pod Moskvo, formirajo jugoslovanske brigade. Vprašal sem ga, èe bi se dalo priti v našo vojsko. Tu so me imeli kar radi. Èe so zajeli kakšnega nemškega vojaka ali oficirja, sem ga jaz spraševal in Rusom povedal, iz kakšne enote je in ostale vojaške podatke. Konèno so se nekako zedinili, da so nas pustili, da smo šli v Kolomel. Jaz sem se odloèil za tankovsko enoto. Naredil sem tankovsko šolo. S tisto rusko brigado sem šel z vlakom do Beograda, potem pa s tankom na sremsko fronto in nato v Ljubljano. Zadnja bitka je bila pri Zagrebu (Zagrebaèka gora), potem smo šli proti Celju, kjer smo malo poèivali, nato smo šli èez Kavran do Kamnika, kjer smo se za nekaj ur ustavili na Glavnem trgu. Med tem sem skoèil domov, saj niso niti vedeli, èe sem živ. Ko sem šel v partizane, so namreè starši dobili pismo, da sem pogrešan ali da sem padel za domovino. Iz Kamnika samo šli v Kranj, potem v Ljubljano, kjer je bila ob osvoboditvi proslava. Najbrž 9. maja. Potem smo šli v Trst, še pod ruskim poveljstvom. Iz Trsta so nas zavezniki nagnali ven. Ko smo se umikali, smo se pri Rihemberku še zadnjiè razporedili in èakali, kaj bo. Potem je prišla neka ameriška izvidnica. 206 Naslednji dan je šla proti nam dolga kolona zavezniških tankov. Ruski poveljnik je rekel: »Pripravite puško za strel!« Mi smo to gledali, zavezniki so šli zelo poèasi proti nam. Ko so se približali nekako na 800 metrov, smo se zavedli, da smo proti njim prave muhe. Mi smo imeli 25 tankov. Vprašali smo ruskega komandanta, kaj zdaj. Rekel je, naj se obrnemo. Mi smo se umaknili, oni so postavili današnjo mejo. To je bilo zadnje rusko povelje. Od tam naprej smo mi samostojno vodili. Rusov ni bilo veè. Kam so šli, ne vem. Potem je bila to jugoslovanska vojska. Po koncu vojne sem odslužil še triletni vojaški rok v Logatcu, Osijeku, Sarajevu, kjer smo stari prekaljeni borci ustanavljali nove brigade. Iz Rusije je prišla samo ena tankovska brigada. Iz nje jih je pa bilo treba narediti veliko. 1945 so bile v Ljubljani velike proslave. Takrat bi skoraj prišlo do eksplozije na ljubljanskem kolodvoru, kjer so bili vagoni naloženi z razstrelivom. En vagon je razneslo. Èe bi prišlo do verižne reakcije, bi razneslo pol Ljubljane. Mi smo sodelovali kot tankovska enota JLA. S tanki smo razmaknili vagone. Delali smo pa nekako na svojo roko. Takrat je po-veljeval general Peter Drapšin, ki je rekel, naj gremo, èe si upamo, ukazati pa ni smel. Tam so pomagali tudi nemški vojaki ujetniki. Jeseni 1947 sem šel domov. Kaj zdaj narediti? Ko smo bili še v Rusiji, še pri Nemcih, saj ne vem, ali lahko to povem ali ne, smo drug od drugega jemali naslove. Terpinèev Milan, zdaj že pokojni, je bil hud. Rekel je, da ne smemo pobegniti. Takrat smo imeli mi obèutek, da je tako zaveden. Bil je v drugi enoti, ampak v tisti ogromni kasarni smo se paè sreèali, saj ga potem nisem veè videl. Z njim je bil pozneje Škrjanèev Jaka. Ta bi o njem veè vedel. Mene je potem zmotilo, da se Milan vodi kot borec od 42. leta. Škrjanèev Jaka je pa rekel, da je bil še jeseni 43. leta nemški vojak. Potem 207 sva se po vojni sreèala v Kamniku. Z njim sta bila Janez Prezelj in Lado Podbevšek, oba huda partizana. Rekel sem: »Fanta, povejta mi nekaj, kako je mogoèe, da Milana vodite kot borca od 42. leta, èe sem ga jaz 43. leta, Jaka Škrjanc pa še jeseni 43. videl v nemški vojski.« Spogledala sta se, potem je Podbevškov Lado rekel: »Od zgoraj sem dobil komando, da ga moram voditi kot borca.« Èe se to verjame, prav, èe ne, jaz za vsako besedo stojim. Kako je prišel v partizane, ne vem. Moral je biti kakšen komisar, ker je imel takrat le nekaj gimnazij, bil je bolj razgledan. Potem je bila pa služba. Sreèala sva se s Terpinèevim Milanom, ki me je vprašal, kam bom šel v službo. Rekel sem, da niè ne vem, ker se nisem do konca izuèil. Rekel je: » P ridi na ‘Barutano’.« Tam je bil on sekretar. Èez kakšna dva dneva so me poklicali. Premišljeval sem, kaj naj naredim, saj nisem imel nobene take šole, da bi imel kaj pojma o kakšni kemiji. Šel sem v nabavo k Palmi. Najprej sem moral prepisovati kode iz knjige. Vse sem prepisal. Bil pa sem popoln laik. Potem sem šel v prodajo, ki jo je vodil Matija Remškar. Potem so me imenovali za dispeèerja. Križana gora! Jaz pa popoln laik. Remškar me je poèasi vpeljal. Zelo veliko mi je pomagal Miheliè, stari Nande Miheliè. On je bil šef tehniènega oddelka in mi je veliko pomagal, da sem spoznal robo. Leta so tekla, prišel je informbiro. Kot dispeèer sem imel vpogled v vso industrijo eksploziva v Jugoslaviji. Ker sem bil ruski borec, so me do sedaj imeli za najbolj zaupljivega. Ob informbiroju so pa nastali problemi. Kar so vprašali o Rusih, sem seveda vse povedal, saj sem vedel. Zveze z Rusi pa nisem imel nobene veè. Imeli so me pa za informbirojevca. Bilo je pet takih, ki so me tožarili. Iz Beograda je hodil podpolkovnik Miha Butara. Kar na dva meseca je prišel. Kadar so me zatožili, je prišel. Ta mi ni nikoli drugaèe rekel kot: »No, prasica NKVD-jevska!« Zasliševal me je po 3 dni – 72 ur. Potem je bilo treba podpisati zapisnik, v katerem je pisalo: »Prizna, da je bil NKVD-ejevec.« Rekel sem, da tega nisem rekel in ne 208 podpišem. Butara je rekel: »Prasica, na Otoku boš pa podpisal!« To mi je velikokrat obljubil. Enkrat sem mu pa rekel: »Tovariš polkovnik, pridite vi v Kamnik okrog novega leta, malo pred božièem, vas bom peljal malo naokrog okoli hiš, ki mene tožarijo, da boste videli, kdo vas ‘farba’. Videli boste, kakšni so vaši èlani, kako peèejo božiène potice, delajo jaslice ipd.! Delajo se, da so vaši, pa mene mažejo.« In to me je najbrž rešilo. Od takrat naprej Butara ni veè prišel v Kamnik. Hvaležen sem mu, ker me ni poslal na Goli otok. Potem se je to poleglo. Še vedno sem bil zapisan. Potem je bil direktor Kazi. Bila sva prijatelja, skupaj sva hodila k telovadbi. Po telovadbi sva šla zmeraj v »barutansko restavracijo« na Grabnu na kozarèek kuhanega vina. Kaziju sem vse povedal, on je tudi meni veliko povedal. Ko je prišel informbiro in so me zgrabili, je Kazi rekel: »Francl, jaz ne bom tvoj arbiter.« Takrat še vedel nisem, kaj to pomeni. Prijatelj sem bil tudi z Martinom Doboviènikom, on je bil udbovec. Tudi njemu sem vse zaupal. Tako da so o meni vse vedeli. Takrat je prišla komanda, da ne morem biti veè v tovarni. Doboviènik se je umaknil. Najbrž zato, da mi ne bi bilo treba reèi, naj grem. Na njegovo mesto je prišel Èrnogorec Miškov in takoj sem moral napisati odpoved. Šel sem v pisarno k Nandetu Mihelièu. To je bilo okoli 50. leta. Takoj sem zaèel pisati. Vprašal me je, kaj pišem. Rekel sem, da mi je Miškov rekel, naj napišem odpoved, ker sem nezaželen kot informbiro-jevec. Potem sem šel pa v Svilanit. Tudi Terpinèev Milan je šel iz Smodnišnice in je bil direktor v Svilanitu. Tu me je sprejel. Kam je potem Milan šel, ne vem. V Ljubljano, ali kam. Jaz sem bil v Svilanitu do poroke. Ko sem se oženil in je bila žena Domžalèanka, sem šel pa v Induplati. 209 Franc Primožiè je z rusko tankovsko enoto prišel prav do Trsta. (Arhiv Franca Primožièa) Premišljal sem, kaj bi bilo. Èe ne bi šel v partizane in bi ostal nemški vojak, seveda, èe bi ostal živ kot Zajèev Franci, bi imel veliko manj težav, kot sem jih imel. Bi paè kot nemški vojak prišel nazaj, odslužil vojašèino in bi bil èist. Tako pa še danes ne vem, èe sem èist. Policija nikoli ne briše nobenega podatka. Še kasneje, ko sem bil še v Kamniku, sem bil velikokrat klican na policijo zaradi Rusije. 210 Dodal bom še nekaj utrinkov o tankovskem usposabljanju, da bi upravièil besedo »kruto«, ki se tako pogosto uporablja v zvezi z vojno. Kaj je mraz? Ko poka lubje na brezah, je mraz. Mi smo sicer imeli škornje iz filca, pa do spomladi nismo nikoli imeli mokrih nog. Kaj je vaja »peške po tanku«? To so bile vaje brez tankov. Tank ima petèlansko ekipo. Èeta ima deset do dvanajst tankov. To pomeni prav toliko ekip po pet tankistov na ogromnem poligonu. Vse je bilo tako kot v pravem boju, vendar brez tankov. Ko so bili inštruktorji zadovoljni, je bilo vse v redu. V nasprotnem primeru pa je bila komanda: »Snemite rokavice!« Èe to ni zadostovalo, je bilo treba sneti naušnike. Zima in mraz delata svoje. Da nam ne bi zmrznili prsti in ušesa, smo morali vsako uro po dva in dva drug drugemu drgniti ušesa, lica, èelo, telo. To je bil prvi del praktiènega dela brez tankov. V strupeni zimi, strogo po vojnih pravilih. Sledil je drugi del vaje z oklepniki, vendar še vedno brez streljanja. Èeta desetih do dvanajstih tankov je šla v napad. Doživel sem tole: Ker je bil hud mraz, ogromno snega in veter, je tank naenkrat obstal. Gosenice so se zavrtele v prazno. Kaj sedaj? Kadar je tank nasedel, smo obièajno poklicali pomoè. Ker je bila to praktièna vaja, smo vzeli lopate v roke: spredaj dva, zadaj dva. Sneg je bilo treba odstraniti izpod tanka, da so gosenice lahko delovale, da se izvleèeš in lahko nadaljuješ vajo. Sledilo je kosilo in vaja se je nadaljevala. Bližal se je veèer in vaje je bilo konec. Zbrali smo se skupaj. Pod gosenice smo postavili za to pripravljena debla, speta po dve in dve skupaj. Izpod tanka smo odstranili sneg. Pod tankom je tako nastalo prazno mesto: med meter in meter in pol, kamor smo namestili za to namenjeno peè in jo zakurili. Toplota je služila za ogrevanje stroja in posadke. Tank smo pokrili s cerado, na konce smo 211 nametali sneg, da smo jo obtežili in obenem zatesnili, da nam je bilo pod tankom topleje. Sledila je veèerja. Nato smo se ulegli okrog peèi in se greli. Od utrujenosti smo tudi zaspali. Umivanje je odpadlo. Vode ni bilo, mraz pa je bil hud. Eden od problemov je bil, kako na veliko potrebo. Zaradi mraza otrpli prsti so povzroèali velik problem pri slaèenju in oblaèenju. Sledilo je jutro. Zajtrk. Nova navodila. Za boj novega dne smo pospravili peè, cerado, odstranili debla izpod gosenic. Tak red je veljal nekaj dni v namišljeni ofenzivi. Ko smo se vrnili domov oziroma v zemljanko, smo bili preprièani, da smo v hotelu. Bilo je kot ponovno rojstvo. Kakor sem že omenil, nekateri tega napora niso prenesli in so za vedno ostali v Rusiji. Take in podobne izkušnje so nas kalile, trde in krute izkušnje smo prinesli v domovino na sremsko fronto in zakljuèili drugo svetovno vojno v nekdanji domovini. Morda sem s tem opisom le nekoliko prikazal življenje tankistov. Druga svetovna vojna nas je mlade Slovence združila v daljni Sovjetski zvezi. Prišlo je do prvega poslavljanja od znancev in prijateljev, ki so za vedno ostali v Sovjetski zvezi. Sledilo je drugo poslavljanje. Tokrat pa od soborcev tankistov, ki so dali svoja mlada življenja za nekdanjo skupno domovino, ki pa je danes ni veè. Usoda nam doloèa dolgost življenja. Ostala so samo še redka poslavljanja, ni nas veè veliko. V mirnem èasu se posloviš od mrtvega tovariša, v vojni, ko je zadet v tanku, po eksploziji od njega ne ostane niè. Poslovitev je le v mislih, kdo bo naslednji. 212 VSE ŽIVLJENJE SEM ÈUTIL, DA IMAM ZARADI NEMŠKE VOJSKE NEK ZNAK Po pripovedi zapisala Marjeta Humar Rodil sem se 10. februarja 1923 v vasi Žaga, pošta Stahovica, stanujem Krivèevo, številka 2. Z ženo imava štiri otroke, dva fanta in dve punci. Žena je iz Rakeka. Spoznal sem jo kot uèiteljico. Jeseni 1946 je bila z dekretom poslana v Kamnik. Tam, kjer je bila trgovina pri Petku, je bila šola. Petkove so med vojno pobili. Ostala sta le dva otroka. S kolegico uèiteljico sta stanovali v skladišèu. Junija 1948 je dobila dekret, da je premešèena na Primorsko v Podlako, tri ure od Èepovana. Šla sva pogledat tja. Že tu so bile obupne razmere, tam je bilo še huje. To je bilo 12 kilometrov peš do železnice. Sobica v Kamniku je bila za silo, tam je bilo pa še veliko slabše. Zato sva se poroèila in je žena ostala v Kamniku. Pri nas doma je bilo dvanajst otrok: šest moških pa šest žensk. Dva sta že majhna umrla. Oèe je bil rudar v rudniku kaolina v Èrni. 29. leta ga je zasulo. Na levo nogo mu je padla skala in mu jo trikrat zlomila. Nikamor ni mogel. Odkopali so ga šele èez tri dni. Prepeljali so ga v bolnico, pa ni bil niè prijavljen, èeprav je bil dve leti in pol, èe ne še veè, zaposlen. Bil je invalid. Dohodka nobenega. K sreèi je imel tu trgovino Jože Petek, ki je mami rekel: »Marjeta, ti kar pridi po hrano, kadar boste dobili denar, boste pa plaèali.« Èez 6 mesecev ali še nekaj dalj smo dobili bolniško in smo plaèali. Pri oèetu doma so imeli žago. Oèe je tam naredil hišo in dobil žago. S sedmimi leti sem šel služit na kmetije: na Gozdu, v Krivèevem, v 213 Praprotnem pod Sv. Primožem, nazadnje sem bil v Klemenèevem, to je èisto na koncu Bistrièice – kmetija Spodnji Svatnik in nato še Zgornji Svatnik. Nazadnje sem bil za hlapca, vendar se mi ta leta niè ne priznajo za pokojnino. Tako da sem celo otroštvo služil. Tine Romšak (arhiv Tineta Romšaka) Niè se nisem izuèil. Potem sem šel delat, najprej na cesto, potem v rudnik kaolina, pa spet pri cestnem podjetju. Ko se je zaèela vojna, smo delali tukaj v Pirèevih ridah, ki so bile èisto ozke in strme, nato sem delal v Domžalah. Skupaj z bratom Jurijem sva bila zaposlena v podjetju nemškega lastnika Friedla. Od tam so nas pregnali v Vrbo in smo delali cesto Žirovnica–Lesce. V Vrbi je bilo kar v redu. Hodili smo v gostilno k Ribièevim. Tam nam je mama, ki je bila vdova, vsak veèer skuhala zelje. Bila je enkratna gospodinja, fejst ženska. Vèasih smo tudi malo plesali, saj 214 so imeli osem punc. Tam je bila doma tudi mama prejšnjega župana Toneta Smolnikarja. Še zdaj se poznava. Sredi oktobra 1942 so nas poslali v Avstrijo, kjer smo kakšnih 14 dni urejali ceste v Celovcu, potem smo šli v Velikovec. Tam smo v nekem grabnu delali centrale. Konec januarja 1943 – 25. ali 26. – so me pa vzeli – brez poziva. Moral sem v Beljak, potem nazaj v Celovec, nato so nas peljali v Gradec (Graz), kjer smo bili nekaj dni. Potem smo šli pa v gmajne nad Gradcem v arbeitsdienst, kjer smo delali in imeli neke vrste vojaške vaje z lopatami. Tam sem bil od konca januarja do konca aprila 1943. Aprila 1943 so nas naložili na kamion in smo šli v München. Od tam pa na vlak in v Colmar ob Renu (v Franciji). Prej sem imel delovno obleko, tu sem pa dobil vojaško uniformo. 13. maja 1943 sem bil vkljuèen v wermacht. Dodeljen sem bil v »ausbildung«[1] èeto do oktobra 1943. Tam smo vadili z orožjem. Ker sem zelo dobro streljal, sem dobil šarca (mitraljez, strojnico). To je bilo hudo, saj so mitraljezcev veliko potolkli. Bil sem v pešadiji. Ves ta èas nisem šel niè na dopust. Nemci so ga dobili, mi pa ne. Ker smo bili daleè, nas niso pustili domov, paè pa sem dobil dopust na neki kmetiji v Wormsu na severu Nemèije, kjer sem odlièno živel. Potem pa sem moral nazaj, v marškompanijo[2] in v Rusijo. Najprej smo se z vlakom peljali proti Poljski, proti Varšavi. Zaradi bombardiranja smo se obrnili nazaj na Èeško in potem v Ukrajino. Tam smo šli kakšnih 150 kilometrov peš. Bilo je grdo, svinjsko. Zaradi bližine fronte so nas bombardirali z avioni. Kar naprej je tulil alarm, da smo se skrili v zaklonišèa. Ko smo prišli na fronto v Ukrajino – bilo nas je okoli 1.000, cel vlak – je bila železnica že minirana, zato smo skakali z vlaka in tam so nas že zaèeli napadati Rusi – ruska vojska. Potem so se umaknili, bilo je grozno, grozno. 1 Usposabljanje. 2 Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika v stari Avstriji èeta, pripravljena za odhod na fronto. 215 Bilo nas je veliko Slovencev, tudi na fronti, in smo se držali skupaj. Potem smo se poèasi umikali, umikali, umikali. Veliko jih je ostalo tam. Spominjam se, ko je nekdo pred mano hotel skoèiti v drug strelski jarek, pa je dobil strel ravno v prsa. Jaz sem bil višje in sem hitro porinil ven in dobil strel v roko. To je bilo 30. marca 1944. Ko sem pogledal kanistro, je bilo v njej šest krogel. Imel sem sreèo, da krogle niso prebile ploèevine in me zadele. Rusi niso imeli tako moène municije. Tam sem bil èisto sam. Mitraljez sem pustil tam. Tako sem ostal živ. Z ranjeno roko sem šel daleè peš, da sem prišel do nemških vojakov. Tine Romšak: »Nisem dobil vpoklica in nisem imel nobenega dokumenta o vpoklicu v nemško vojsko. Vzeli so me kar na delovnem mestu.« (Arhiv Tineta Romšaka) 216 Potem smo se umikali. Rusi so nam sledili. Nemška taktika je bila taka, da so napadajoèe Ruse obkolili in jih napadli, da so se oni umaknili. Mi smo šli pa na vlak. Potem sem bil v bolnici v Krakovu na Poljskem štiri, pet ali šest dni. Mislili so mi odrezati roko, pa nisem pustil. Od tam smo šli v Prago, kjer sem doživel nekaj zanimivega. Imeli smo vojaške škornje. Ko sem malo zaspal, so mi jih ukradli. Na sreèo mi je neki starejši Èeh prinesel èevlje, da sem jih obul. Od tam sem šel v Donautall ob Donavi v bolnico v zelo velikem ženskem samostanu. Kar dobro je bilo: dobra hrana, dobro so skrbeli za nas. Vse to je še organizirala nemška vojska. Ob izkrcanju zaveznikov sem bil še v bolnici. Potem so me poslali v Karlsruhe v marškompanijo in nato v Francijo, proti Marseillu. Spet sem imel orožje. Vseskozi smo se umikali. To je bilo že 44. leta. Bilo nas je že malo, nekaj jih je tudi ušlo. Kako sem prišel k zaveznikom? Na nekem moèvirnem svetu je bilo veliko debelo drevo, ki ga je zadela bomba. Bil je že mrak. Skril sem se v drevo. Blizu, kakih 50 ali 60 metrov daleè, je bila neka baraka. Zveèer je bilo slišati govorjenje. Nisem vedel, ali so Nemci, Amerikanci ali Angleži. S šarcem sem šel kar tja. Èe bi me Nemci dobili brez šarca, bi me ustrelili. Bili so Amerikanci, tudi èrnci. Vsega so me pregledali. Imel sem še uro, ki so mi jo vzeli. Potem sem šel z zavezniki, kot se reèe, v taborišèe blizu Marseilla. Tam sem bil nekaj dni in sem ameriškim oficirjem èistil èevlje. Bili so zelo prijazni. Med temi Amerièani je bil tudi neki Slovenec, rojen v Ameriki. Njegovi starši, ki so bili doma blizu Ljubljane, so se že pred njegovim rojstvom preselili v Ameriko. Govoril je lepo slovensko. Tam je bilo kar dobro. 7. januarja ali nekaj takega sem se javil za partizane. Trikrat smo šli v Marseille, da bi se peljali z ladjo v Italijo ali na Korziko, pa spet trikrat nazaj v taborišèe. To je bilo 45. leta in ladje so bombardirali. Še potem, ko smo šli z ladjami, je ena od njih nasedla na mine. Pa je šlo vse skupaj Iz Marseilla smo se odpeljali 9. maja, ko je bilo konec vojne. 217 Šli smo v Bari, potem v Trogir, nato nazaj v Bari, pa spet v Dalmacijo. Partizani so nas prevzeli v Bariju, v Trogirju pa smo dobili orožje. Takrat je nekaj ljudi zmanjkalo in jih ni bilo nikoli veè. Izkrcali smo se na nekem otoku blizu Splita. Ne vem, kateri otok je bil. Tam nisi smel spraševati. Moral si biti tiho. Tam so bile tudi neke parti-zanke, ki so bile bolnièarke, »šarf« od hudièa. Èe si kaj rekel, si jo takoj »fasal«. Potem smo šli v Ljubljano. Ko sem prišel v Ljubljano, so me partizani zmerjali s »Švaba«. Med partizani pa sem sreèal nekoga, s katerim sva že med vojno delala skupaj na cesti. Skupaj sva šla v Avstrijo. On je od tam ušel. Spoznal me je. On je bil že poroènik. Poklical me je v pisarno in me spraševal, kako je bilo in kje sem bil. Rekel je, da bom šel v èeto. Imel sem še ameriško uniformo. Ko sem prišel v jugoslovansko vojsko, smo dobili raztrgane uniforme. Do konca 1947 sem bil pri vojakih, na koncu sem bil že komandir. Pet let imam vojske. Imel sem to smolo, da sem dobil èin mlajši vodnik in sem moral biti toliko èasa v vojski V vojski sem dobil èin, potem sem bil »èato«[3]. Imel sem pa sreèo. V vojski sem spoznal Janežièa iz Domžal, ki je bil študiran in pred vojno oficir. Prišel je na orožne vaje za kakšnih 5 mesecev. Ker sem imel samo osnovno šolo, je bilo delo »èata« kar težko. Janežièa sem vprašal, èe bi on hotel biti »èato«. Rekel je, da bi. Šel sem k oficirju Savu Vukoviæu in mu to rekel. Dobil je to mesto. Ko je šel domov, mi je rekel: »Tine, ko boš prišel domov, se mi javi.« Ko sem bil že doma, pride Jurmanov in pravi: »Tineta, Valentina bi rad.« Ko me je dobil, je rekel, naj se takoj javim na Gozdni upravi v Kamniku. V pisarni so bili Ivan Kotnik, neka Silva in Polona Iskra. Z njo sva se že poznala. Rekla je, naj poèakam, ker je nekdo pri Janežièu. Ven je prišel 3 Delavec v pisarni. 218 minister za gozdarstvo. Ne vem, kako se je pisal. Ko sem prišel v pisarno, je Janežiè rekel: »Kaj sva se zmenila?« Naslednji dan sem šel v službo. Potem so me nagovorili, da sem bil tajnik Knoja. Plaèa je bila slaba, moral si se prepirati z ljudmi, pa ta presneta obvezna oddaja, to je bilo težko. Nekoè me je Prohinar, ki je bil direktor Rudnika kaolina, vprašal, koliko imam plaèe. Takrat sem imel 600 dinarjev in nobenega dodatka. Rekel je, naj pridem k njemu. Tam sem bil dolgo. Iz Rudnika kaolina sem šel v podjetje Meso Kamnik, v pisarno nad klavnico, kjer sem se upokojil. Partizanšèino imam priznano od 7. januarja 1945 do konca maja, nemško vojsko imam pa tudi do konca aprila. Konec oktobra 1947 sem bil izpušèen iz jugoslovanske vojske in sem prišel novembra domov. Oženil sem se 2. oktobra 1948. Nisem dobil vpoklica in nisem imel nobenega dokumenta o vpoklicu v nemško vojsko. Vzeli so me kar na delovnem mestu. Dokument imam od wermachta, Nemci priznajo, Avstrija pa ne. Od nemške države nisem dobil nobene invalidnine, ker sem bil premalo ranjen. Naš sosed je bil Nemec. Žena ga je spoznala v Nemèiji, kjer je delala. Poroèila sta se in tu naredila hišo. Videl je, da imam ranjeno roko. Vprašal me je, kje sem bil ranjen. Ko sem mu povedal, je rekel, da bo poskusil v Nemèiji posredovati. Rekel je, da so mu rekli, da je Jugoslavija že dobila. Tito je menda dobil 50 milijard, te so šle v Afriko nerazvitim, mi pa nismo niè dobili. Menda zaradi tega, ker bi sicer invalidi iz nemške vojske dobili veliko veè kot ranjeni v partizanih. Vse življenje sem èutil, da imam zaradi nemške vojske nek znak. 219 VOJNA JE NAŠO DRUŽINO MOÈNO PRIZADELA Po pripovedovanju zapisal Matej Stele Vojna je našo družino moèno pri- zadela, saj mi je vzela oèeta in za dolgo èasa unièila odnos z bratom. Oèe je bil zaposlen v Titanu, kjer se je že pred vojno pridružil »ta rdeèim«, vendar ni bil politièno aktiven in ni bil skojevec. V Titanu so bili namreè pred vojno delavci razdeljeni na »plavo«, »rdeèo«, »be- lo« in »zeleno gardo«. Enkrat so volili, pa je pristal pri »ta rdeèih«. To je bil razlog, da so ga Nemci aretirali in odpeljali v zapor v Be- gunje, kjer je ostal tri ali štiri tedne. Branko Sitar še danes v hrbtu nosi Takrat sem še hodil v mešèansko delèek krogle, ki ga spominja na pri- šolo pa mi je znanec prišel pove- silno mobilizacijo v nemško vojsko. (Foto Matej Stele) dat, da bodo ata zaprli. Pohitel sem in videl, kako so oèeta naložili na tovornjak in odpeljali. Takrat sem ga zadnjiè videl. Prvotno so ga nameravali poslati v logar v 221 Nemèijo, ko pa so partizani ustrelili nekega gostilnièarja, je bil doloèen za usmrtitev, in to samo zato, ker je ravno nanj prišla vrsta, da ga pošljejo v logar in je bil na vrhu seznama. Tako so oèeta 22. avgusta 1941 ustrelili kot talca v Krtini. Niti po smrti ga nismo dobili domov. Kar v Škocjanu za »britofom« so mu izkopali grob. Šele po vojni je Titan plaèal prekop na Žale, kjer sedaj leži v skupnem grobu desetih talcev – tam, kjer je vsako leto proslava. V nemško vojsko bi moral iti že avgusta 1943, vendar me je stric Franc, ki je bil »malar«, rešil. Tako sem se za par mesecev izognil služenju nemške vojske, vendar so me decembra ponovno vpoklicali. Nekoliko sem razmišljal, da bi šel »v gmajno«, ampak v tem primeru bi, sploh ker so oèeta ustrelili, mamo in brata zagotovo izselili. Zato je bilo služenje nemške vojske edina izbira. Mobiliziran sem bil 18. decembra 1943 in še tega dne smo šli v Kranj, iz Kranja pa v Innsbruck. Nemško sem znal slabo. Bilo nas je okrog dvajset Slovencev, ki so nas po mesecu in pol usposabljanja razposlali po celi Evropi. Nato sem bil premešèen v Italijo – v bližino meje s Švico. Tu je bila v manjšem mestu kasarna, kjer smo bili namešèeni. Sam sem bil pri »pešadiji«, nato pa so me izbrali za voznika motorja. Doloèili so nas pet ali šest, zakaj so izbrali mene, pa ne vem. Tu sem bil skupaj z nekaj slovenskimi fanti, ki so želeli pobegniti. Dva so dobili in sta morala ostati v nemški vojski, enega pa so ustrelili. Že marca sem zapustil Italijo in bil premešèen v Francijo – na sever h Calaisu. Tu so bili vojaki sami Nemci, vendar zaradi tega nisem imel težav. V Calaisu so imeli Nemci bunker za ladje, ki so ga Angleži in Amerièani skoraj vsakodnevno bombardirali. Ko so prišli, je bilo v zraku veè sto letal. Prihajala so tudi podnevi – kar tema se je naredila, ko so prišli avioni. Ni bilo nobene protiletalske obrambe. Èeprav smo bili sedem ali osem kilometrov stran, so tudi okrog nas leteli ostanki. Na zaèetku sem vozil motor s prikolico, nato pa niè veè. Ves èas smo bili na straži, vedno po dva 222 vojaka skupaj. Ponoèi si moral biti še posebej pozoren, da si se leteèim delcem, ki so prižvižgali po zraku, umaknil. Vendar nas ni bilo strah. Situacijo smo sprejeli takšno, kakršna je bila. Podzemnega pristanišèa nisem nikoli videl, smo pa vsi vedeli zanj. V tem èasu sem šel z neko punco na obisk k njenim domaèim. Spraševali so me, od kod sem in kako to, da sem v nemški vojski. Povedal sem, da sem bil mobiliziran in da so oèeta Nemci ustrelili. So kar debelo gledali. Domaèini so bili na splošno v redu. Ni bilo sovraštva. Velikokrat smo tudi prespali pri njih. Ko se je prièela invazija, smo bili še v Calaisu, vendar smo se bili kmalu prisiljeni umakniti. Peljali smo se s tovornjakom, ki je imel zadaj top. Naenkrat sta dva francoska odpornika prièela streljati, mi pa nazaj. To je bilo edinkrat, da sem streljal. A nisem nikogar zadel, pa tudi oni nobenega od nas. Mi je pa èisto blizu glave zletela krogla. Šli smo èez Francijo, Belgijo in Nizozemsko v Nemèijo. Na Nizozemskem smo, da bi se lahko hitreje umikali, ukradli kolesa in jih ob vkrcanju na ladjo pustili kar na bregu reke. Kmalu zatem smo bili nekje zablokirani. Angleži in Amerièani so nas obstreljevali, pa sem dobil kroglo v hrbet, èeprav sem ležal za smreko. Še danes jo nosim v sebi. Bil sem ranjen in poslan v bolnico. Moral bi biti operiran, vendar so Angleži in Amerièani prišli preblizu. Morali smo oditi – odmarširati, in to kljub rani. Rana me je med hojo, sploh ko sem dihal, moèno bolela. Po nekaj tednih me je le še obèasno zabolela, danes pa z njo nimam težav. Nazadnje sem bil namešèen v Wiesbadnu. Nato nas je pet ali šest mesto zapustilo in smo v nekem gozdu èakali, kdaj bo konec. Govorice o koncu vojne so bile v tem èasu med vojaki že zelo moène. Odložili smo orožje, šli na cesto in si rekli, kar bo, bo. Kmalu so se pripeljali Amerièani z avtom in nas zajeli. To je bilo 24. aprila 1945. Nekaj èasa so peljali za nami, nato 223 pa nas naložili na džip in odpeljali v neko drvarnico. Po nekaj dneh so nas poslali v nek logar v Nemèiji, ob koncu aprila pa premestili v Marseille. V Marseillu smo bili od konca aprila do konca julija. Bilo nas je 91.000, razliènih narodnosti. Vsaka država je imel svoj logar. Slovencev oz. Jugoslovanov nas je bilo 9000 (med nami je bilo tudi nekaj vojakov iz drugih delov države). Tu je bil tudi Nejc Plahuta, znani operni pevec, ki so ga spustili nekaj tednov pred mano. V juliju so nas naložili na vlak in odpeljali smo se proti domu. Na Jesenicah se je vlak ustavil za par ur. V tem èasu jih je nekaj pobegnilo z vlaka, vendar jih stražarji niso ustavili. Prej ni bilo straže, od Jesenic dalje pa na vsakem vagonu po dva stražarja. Najprej smo se peljali do Kranja, nato pa do Ljubljane in dalje Kamnika – slišal sem, da je tega dne prviè peljal vlak v Kamnik. Domov sem prišel 2. avgusta 1945. Potem sem bil še dober teden zaprt v samostanu v Mekinjah. V tem èasu so nas popisali, nato pa izpustili. Sledil je zadnji del poti domov – vmes sem se moral še javiti na postojanki. Ves ta èas sem bil še v nemški uniformi, ki sem jo kasneje zažgal. Ko sem prišel domov, sem bil star 19 let. Po vojni zaradi služenja v nemški vojski nisem imel težav z oblastmi. Mogoèe le s kakšnim posameznikom, ki je imel predolg jezik. Po vojni sem moral še na dosluženje vojaškega roka. Kdor je služil vsaj 18 mesecev, je imel roka pol leta, èe ne pa celo leto. Sam sem imel le 17 mesecev, saj èasa v logarju niso priznali, zato sem moral v vojsko za celo leto. Najveè èasa sem bil v Negotinu. Tudi tu nisem imel veèjih težav zaradi služenja nemške vojske. Le nek poroènik nam je enkrat zmetal postelje, da smo jih morali še enkrat pospraviti. Sledilo je še pet mesecev v delovnih brigadah v okolici Beograda. Imel sem sreèo, da so me vzeli za kuharja. Z dosluženja sem prišel maja 1949. Neki oficir me je preprièeval, da bi stopil v partijo, vendar nisem hotel. 224 Oèeta so torej ustrelili, sam sem bil mobiliziran v nemško vojsko. Mama je ostala doma in skrbela za domaèo hišo. Tudi brat je bil nekaj èasa pri njej, nato pa je odšel v partizane, kjer se je nalezel njihove miselnosti in ni mogel razumeti, da sem ga pravzaprav rešil pred deportacijo. Zato po vojni nisva bila v najboljših odnosih. Šele èez leta sva se pobotala. Enkrat se je pripetilo, da bi me po prepiru skoraj ustrelil. Zagrozil mi je in vame uperil pištolo. Vendar sem bil dovolj hiter in mu jo vzel. Pa se je vmešala mama in rekla, naj mu jo vrnem. Za èas služenja nemške vojske zadnjih nekaj let dobivam odškodnino – za rano nisem dobil nièesar, pa tudi nisem zaprosil za invalidsko, saj ni bila tako huda poškodba. Nekaj denarja bi moral dobiti že v 70. letih, ko je Nemèija plaèevala odškodnino, vendar je denar izginil. Krajev, kjer sem bil kot nemški vojak, po vojni nisem nikoli obiskal. Sem si želel, vendar nisem imel dovolj denarja. Tudi z nobenim od sovojakov nisem nikoli veè prišel skupaj. Tudi z nekim Kamnièanom, s katerim sva skupaj prišla iz Marseilla in je nato odšel v Nemèijo na delo, se nisva nikoli veè sreèala. 225 MAJ BO PRINESEL POMLAD TUDI NA VZHODU IN TEDAJ BO GROZA Na podlagi pisem in prièevanj zapisal Matej Stele Anton Stele (14. 1. 1924 – pogrešan od 20. 10. 1943) se je rodil se je pri Birtu v Tunjiški Mlaki pri Kamniku kot drugi od petih sinov kmeta Jožefa in Julijane, roj. Grkman. Že v èasu 5-letne osnovne šole, ki jo je obisko- val v Tunjicah, se je izkazal kot izred- no nadarjen uèenec. Zato se je z željo, da bi postal duhovnik, vpisal na gim- nazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani in z odliko konèal nižjo in dve leti višje gimnazije. Vendar šolanja zaradi nemške in italijanske okupacije ni mogel nadaljevati. Poleg Edina fotografija Antona Steleta iz obdobja po prisilni mobilizaciji v dela na domaèi kmetiji je svoj prosti nemško vojsko, ki se je ohranila. èas, še vedno trdno odloèen, da se po (Arhiv Petra Steleta) vojni posveti študiju teologije, name- nil branju in študiranju svetovne liter- ature. Ukvarjal se je tudi s pouèevanjem tega, èesar nemška šola ni uèila, zlasti slovenšèine in sloven- 227 ske zgodovine. Tako je veliko èasa preživel v Kamniku pri stricu Janku Steletu (Lectarju) in pouèeval njegove najstarejše otroke: Neja, Janeza in Adico, ki jim je kot vojak veliko pisal. Veliko pisem je poslal tudi domov, vendar je velika veèina teh, skupaj s številnimi drugimi zgodovinskimi dokumenti (nekaterimi starimi preko 200 let), zgorela v požaru leta 1959. Ena od razglednic, ki jo je Tone Stele poslal staršem iz vojašnice v Nürnbergu. Tudi vojaška pošta je bila v funkciji nacistiène propagande. (Arhiv Petra Steleta) 228 Na svoj 19. rojstni dan, 14. januarja 1943, je bil poklican na nabor za nemško vojsko in bil kmalu zatem prisilno mobiliziran in dodeljen enoti SS. Skoraj tri mesece je bil v kasarni v Nürnbergu in se odloèno upiral obleèi uniformo SS. »Prav je, da si me posvarila, naj bom bolj previden. Sam vidim, da moram biti. Toda težko je molèati, ko se nam Slovencem, ki so nas prisilili k SS, godi krivica, katera ni manjša od one, ki se godi ubogim preseljencem. Sem že preveè rekel, kaj ne? Pa bom še veè! Sem še vedno v civilni obleki, èeprav bo jutri ravno tri tedne, kar sem prišel sem. Zakaj? Iz Tirolskega smo sem prišli 3 Nemci in 2 Slovenca, vsi prisiljeni. Ko smo bili prvi dan v tukajšnji pisarni, smo povedali, da smo prisiljeni podpisati. Smejali so se nam in rekli, da je SS prostovoljno in zakaj da smo podpisali, èe ne želimo k SS, toda da je zdaj prepozno, podpis se ne da veè izbrisati. Lahko si misliš, kako smo bili vsi nejevoljni in ogorèeni nad tako – kako naj reèem drugaèe – goljufijo. Dva Nemca sta zaèela kar jokati, da ne gresta k SS in ne, da bi šla rada k letalstvu. Ko sva s tovarišem Leonom Vidergarjem (doma je iz Èemšenika pri Domžalah) videla, kako se branita Nemca, sva dejala: ‘Koliko bolj se morava braniti midva, ki nisva Nemca.’ In tako se je zgodilo, da smo vsi štirje, oba Nemca in midva, še danes v civilni obleki. Toda pritisk je bil hud, še posebej vèeraj: z vso silo so naju hoteli obleèi v uniformo z mrtvaško glavo. A ni šlo! Kaj bo zdaj, ne vem. Neki oficir je rekel vèeraj, da pojdemo v kratkem odtod. Veliko raje grem k navadnim vojakom, nego k SS. Precej bolje se poèutim zdaj, ko nas je 12 Kranjcev skupaj. Vsi smo pogumni fantje. A vendar je živeti tukaj težko, težko je vedno ohraniti mirno kri,« je pisal sestrièni Adici 16. februarja 1943. Kljub vsem težavam in strahu ni izgubil upanja, da se nekoè vrne domov: »Èisto malo upanja imam tudi jaz, da bom morda poleti ali vsaj jeseni že spet lahko šel na planino. Tukaj zelo pogrešam knjige. Edino razvedrilo je radio, ki ga 229 imamo v vseh sobah in vèasih, posebno ob nedeljah, igra precej lepo. Kaj ne, Adica, ko se vrnem, mi boš spet zaigrala na klavir, kakor ob odhodu. A kdaj bo to – sam Bog ve!« Nekoliko podrobneje je situacijo opisal v pismu oèetu 2. marca in ga prosil za nasvet: »Ali ste moje zadnje pismo, ki sem ga napisal 21. II., dobili? Odgovorite mi nanj takoj, še bolje pa, èe sami pridete sem, kakor sem Vam pisal. Rad bi vedel, kako Vi mislite o vsem tem. Tu je težko živeti. Najhuje me muèi ta negotovost, ne vem, kaj bo z mano, in ne vem, kako napravim bolje: ali naj se vdam in ostanem pri SS, ali naj za vsako ceno poskušam priti stran. Zdi se, da me prisiliti ne morejo, ker èe bi me mogli, bi me že prisilili. Po drugi strani pa se bojim, da bi me iz jeze, da se nisem vdal, poslali kam daleè in bi prišel iz dežja pod kap. Pred tednom je za las manjkalo, da nisem šel v – Rusijo, z ostalimi desetimi Slovenci, ki so bili pa že obleèeni in so z njimi naredili, kar so hoteli. Za naju s tovarišem iz Domžal pa je v zadnjem trenutku prišlo povelje, da ostaneva tu, zaèasno – kakor so rekli. Oni reveži pa so šli proti Kijevu, tam se bodo par tednov uèili in nato jih bodo porinili na fronto. Jokali so, ko smo se poslovili. Bili smo skupaj 14 dni. Sedaj sva s tovarišem že teden spet sama in je zelo dolgèas, èeprav morava nekoliko delati. Vsak že gleda za nama in sprašuje: ‘Zakaj pa nimata uniforme?’ Midva pa skomigneva z rameni in greva dalje, èeš: mož te gleda, saj ne razumeva nemški. Tako lahko veèkrat slišiva razlièna, prav zanimiva mnenja o sebi. A èlovek sam nikoli ne ve, kako bolje stori. Zato bi zelo rad videl, èe pridete kmalu sem, ker ustno se je veliko laže razgovoriti kakor v pismu.« Razmišljal je tudi o možnostih, kako se izogniti služenju v SS. »Še nekaj mi je prišlo na misel. V nesreèi se èlovek oprime vsake bilke, èeprav ve, da ga ne bo rešila. Spomnim se, da mi je v tovarni rekel ravnatelj, da po dovršitvi arbeitsdiensta pridem lahko spet v tovarno, ker je ‘Titan’ oboroževalni obrat. Poizvedite, kako je s tem, ali se Vam splaèa narediti 230 Prva stran enega od daljših pisem, ki jih je vojak Tone Stele pisal svojemu oèetu. (Arhiv Petra Steleta) 231 prošnjo, oz. prošnjo bi morala narediti tovarna in jo podpreti še kaka zelo vplivna oseba, n. pr. kak visok gestapovec ali kdo drug. Saj imate izkušnjo, kaj v takih primerih najveè pomaga. Sicer nimam dosti upanja, vendar – beseda še ni konj in rad bi, da vse poizkusite, kakor bom jaz vse poizkusil, da se rešim vsaj od SS, ker tu je, kakor da sem zapisan hudièu. Med temi ljudmi živeti je strašno. Vèasih sem èisto obupan. Ko bi mogel vsaj nazaj k arbeitsdienstu. Pa to ni veè mogoèe. Ostane mi samo navadna vojaška služba, kamor bi šel vseeno veliko raje, kakor da ostanem tu. – V obup me spravlja tudi to, da ti ljudje govore, da bo vojska še dve leti ali še veè. Bog ne daj kaj takega. Tudi zato bi rad, da pridete sem, da bi malo bolje vedel, kako vse skupaj kaže. Èe morete, pridite torej kmalu!« Nekaj tednov kasneje, 26. marca, je bil še vedno v Nürnbergu, od koder je pisal sestrièni Adici: »Še vedno sem v svoji stari rjavi obleki, v kateri sem bil tolikokrat pri Vas. Sedaj ni prav niè veè lepa, ker jo nosim v petek in svetek. Kdaj bom dobil uniformo, še prav niè ne vem. Srajco imam tudi samo eno in kadar jo perem, sem enostavno brez nje. Isto je s spodnjimi hlaèami. Da si delo olajšam, perem samo na tri tedne. Lepo, kajne? A ne smem se nad tem prav niè pritoževati, èeprav se mi škoda zdi moje obleke. Èe bi bil namreè tedaj vzel uniformo, bi bil zdaj na istem kot so Nemci, ki so z mano vred prišli sem in ta teden že odhajajo na vzhod. So vsi po dve leti mlajši od mene in taki, da jih bodo R[1]. . .gotovo požrli s kožo in kostmi. So pa zelo ponosni, da so vojaki, a meni se zdi, kakor da se otroci gredo vojake.« Poleg stalnih skrbi, kako se bo njegov upor proti nošenju uniforme konèal in kako se bodo razvijale razmere v nadaljevanju, ga je ves èas muèila želja po vrnitvi domov. Kljub temu se je pošalil na raèun slabe strehe in opomnil svoja »uèenca«, naj ponavljata. »Lahko si misliš, ljuba Adica, da mi je v takih razmerah dolgèas. A to bi še ne bilo 1 Rusi. 232 tako hudo, ko bi ne imel skrbi, kako bo za naprej. Kaj pa delate zdaj pri Vas? Ali je tam doli tudi tako lepo vreme? Tu že tri tedne ni bilo dežja, najbrž zato ne, ker še zdaj niso zamašili vseh lukenj v strehah in bi teklo notri. Novih obiskov dozdaj ni bilo. Naš ata je imel res sreèo, da je naletel kar na dva. – Ali je na Kranjskem zdaj mirno? Najbrž ne. – Nejèek in Janez sta gotovo že zelo pozabila analizo in druge lepe stvari, ki smo se jih uèili. Vprašaj ju, èe še vesta, kdaj je bil rojen France Prešeren. Èe ne bosta vedela, mi piši! Kaj pa Ivo in Marjan? Sedaj, ko je tako toplo, greste gotovo vsak dan ven. Jaz pa sem že dva meseca zaprt v teh zidovih.« Da bi vsaj malo potešil domotožje, je prosil sestrièno za fotografije: »Prosim Te, pošlji mi kako Vašo fotografijo. Seveda moraš biti tudi Ti na sliki. Da, èe moreš, pošlji jih veè. Saj lahko razumeš, zakaj!« Le tri dni kasneje, 29. marca, so pisma, ki jih je nestrpno prièakoval, vendarle prispela. »Dragi prijatelji! Danes sem dobil knjigo in Vaša pisma. Razveselil sem se jih tem bolj, ker sem bil že nestrpen, ko toliko èasa nisem dobil nobene pošte od Vas. V šoli vam gre torej vsem izvrstno, moram Vam èestitati. Tudi jaz bi raje hodil v šolo, kakor tu zapravljal èas. Ko se vrnem domov, bomo zamenjali vloge in bom jaz prosil Nejèka in Janeza, da me bosta inštruirala. Rad vam verjamem, da je zdaj doli pri Vas prijetno, posebej na planini. Da, na planini je bilo zmeraj tako lepo! Zdaj, ko se zaèenja pomlad, bo gori še lepše. Tu pa še od daleè ne vidim nobenih planin, kaj šele, da bi šel nanje.« Še vedno je upal na vrnitev, ki pa se je zdela vse bolj oddaljena. »Mojo najveèjo željo je zapisal Nejèek na koncu svojega pisma. Da bi kmalu domov prišel, tako si želim vsak dan neštetokrat. A na žalost najbrž še ne bo tako kmalu konec. Vesel bom, èe bom vsaj drugo poletje spet šel z Vami na planino. Na letos še ne raèunam èisto niè. A vsaka stvar enkrat mine in bo tudi ta.« Prihodnost pa se je zdela vse bolj grozeèa. »Maj bo prinesel pomlad tudi na Vzhodu in tedaj bo groza, to vidim po vseh pripravah in tako govore tudi 233 Nemci. – Odloèitev! – Da bi se le dobro izšlo – in da bi mene ne bilo zraven!« Naslednjega dne, 30. marca, je pisal oèetu. Èeprav je bil še vedno v civilni obleki, je vse bolj spoznaval, da se služenju v SS ne bo mogel izogniti. »Z mano je zdaj tako: pred kratkim so me spraševali, èe hoèem h konjenici. Oba s tovarišem sva rekla, da bi šla rada k šoferjem. Rekli so, da je šoferjev že veè kot dosti, saj je tu vsak drugi vojak šofer. Edina izbira da je – konjenica ali pešadija. Od SS stran pa ne vodi nobena pot, to vidim sam in tako pravijo tudi tovariši, ki so po veèini prišli sem na isti naèin kot jaz in v resnici niso nikaki prostovoljci. S tovarišem Leonom sva izbrala konjenico. Saj konèno je vseeno, lahko jo skupiš tu ali tam. Ta predlog je šel zdaj na komandanta, ki je daleè od tod, nato na SS konjeniško divizijo, tako da se bo, kakor so mi rekli v pisarni, vsa stvar zavlekla še štirinajst dni ali morda še dlje. Potem pa bom šel najbrž na Poljsko, blizu mesta Krakova, v Debico, kjer je SS konjeniška divizija. Za gotovo pa še niè ne vem. – Tovariši, ki so prišli z mano vred sem, že odhajajo, jaz pa sem še v civilu. Pridobil sem precej èasa.« Po veè mesecih èakanja v Nürnbergu je v zaèetku aprila mesto vendarle zapustil in bil premešèen v rusko mesto Holm. Že nastanjen na novi lokaciji je 10. aprila pisal sestrièni Adici o svoji poti: »Po treh dneh potovanja sem vèeraj prišel sem. Dodeljen sem tukajšnjemu švadronu[2]. Tu je komaj polovica vojakov Nemcev, drugi so Slovaki, Hrvatje, Madžari in Romuni. Tudi en Slovenec iz Celja je bil že preje tu. So po veèini starejši, zato so bolj resni in bolj prijazni nego v Nürnbergu. Kraj sam pa ni lep, kakor je pusta in neprijazna vsa Poljska, skozi katero smo se vozili. Bili smo namreè trije: tovariš Vidergar iz Domžal, neki podèastnik iz Nürnberga in jaz. Vožnja je bila dolga, posebno ker smo naredili velik ovinek, peljali smo se skozi Berlin. Prav zanimivo je bilo v 2 Ekskadron, oddelek konjenice. 234 Varšavi. Lepo mesto, èeprav nekoliko razbito, tuj narod in nove navade. Èakali smo cel dan, zato smo si lahko precej ogledali. V trgovinah je vsega dosti (ne samo v oknih), tudi zlatnine je veliko. Sprva sem se temu èudil, a kmalu sem zvedel, zakaj. Cene so namreè strašne, èisto judovske. Videl sem v oknu lep vžigalnik in sem vprašal po ceni – 50 zt = 25 RM[3]. Pri nas bi stal morda 2 RM. Splošno je vse pet do desetkrat draže nego pri nas. A dobi se vse! O Poljakih sem mislil bolje. Videti so leni in zanemarjeni, postopaèev, ženskih in moških, kar mrgoli. Nemci Poljake zanièujejo. Povsod po mestu vidiš gostilne in kavarne z napisom ‘Nur für Deutsche!’ Kako živi in kakšno je sploh ljudstvo po deželi, še ne vem. Hiše so take, posebno vzhodno od Varšave, da jih ni mogoèe natanko popisati. Nekoliko primere bo, èe reèem, da so podobne koèi, ki jo ima Cesar na lesenem skladišèu na Grabnu, samo bolj umazane in s slamo pokrite. Na vrhu dimnika pa ima navadno štorklja gnezdo. Najbolj pust vtis pa dela neizmerna, moèvirna ravnina. Te se bom težko navadil. Kolika razlika nasproti našim planinam!« V Holmu je ostal dobra dva meseca. Tu je opravljal najrazliènejše naloge, najveè èasa pa je prebil na stražah ali vojaških vajah. »Danes sem zunaj, v mestu, imam stražo pri nekem važnem poslopju. Ker nas je veè, sem precej prost in ker mi je dolgèas, pišem pisma. Dognal sem že sam in tudi drugi tovariši pravijo, da najhitreje mine èas in preide domotožje, èe pišeš pismo. Zato zelo pogosto pišem domov in tudi k Vam, èeprav nimam niè novega povedati. Tu na straži je prav zanimivo. Vsake vrste ljudje hodijo mimo. Nekateri so prav ‘nobel’, kakor pri nas, kar tu ne bi prièakoval. Le èevljev oèividno vsem manjka, nosijo le cokle ali pa prav slabe èevlje. Nekateri stražnika spoštljivo pozdravijo, drugi me pa prav 3 Reichsmark (RM) je bil nemški denar, ki so ga uvedli leta 1924 in so ga uporabljali do leta 1948, v Avstriji pa od 1938 do 1945. RM je imela 100 Reichspfennig. 235 grdo pogledajo. Pa so mi zadnji bolj všeè,« je pisal sestrièni Adici 26. maja 1943. Sledile so naporne vojaške vaje, tako da je naslednjiè pisal šele 6. junija: »Danes je nedelja in sem popoldne spet po enem tednu naporov malo prost. Ta teden smo bili zunaj na vajah, ob reki Buga, na mestu, kjer so ravno pred dvema letoma nemške èete vdrle èez rusko mejo in zaèele to usodno vojsko, ki nam vsem dela toliko skrbi. Kraj je bil prav lep in tudi drugaèe bi bilo lepo, èe bi me od dolgega marša tako strašno ne bolele noge. Nazaj smo k sreèi jezdili in (neberljivo) / / , a ni bilo hudo, na vsak naèin bolje nego peš.« Pismu je priložil svojo fotografijo izpred nekaj mesecev, vendar se mu je zdelo, da se je od takrat precej postaral. »Da, res, èe koga vprašam, kaj misli, koliko sem star, pravi skoro vsak: 22 do 25 let. V kratkem ti pošljem veèjo sliko, kjer me boš lahko videla od nog do glave. Saj vem, da si radovedna, kakšen je Tvoj bratranec v uniformi konjenice mrtvaških glav.« Kljub temu je ostajal optimistièen in se je znal pošaliti. »Drugaèe sem zdrav in kljub vsemu še nisem izgubil popolnoma dobre volje. Obtožiti se moram, da sem se precej navadil vojaških slabosti. Ne kadim sicer še ne, paè pa že malo kolnem, a po slovensko; tudi lažem se, ko namreè vsak dan pojem: ‘Es ist so wunderschön, in des Führers schwarze Korps zu steken!’ Èe ne boš razumela vica, naj Ti ga ata razloži. V resnici sem pa še, kakor sem bil (to mislim povedati Tvojemu atu) in tak hoèem ostati. Èe bi imel izpremeniti misli in srce, je bolje, da se nikoli ne vrnem. Opravil sem svojo dolžnost kot katolièan. To ni lahko.« Da je temu tako, je navedel nekega njihovega èastnika, ki je pogosto dejal: »Ta vojna je boj Nemcev proti kapitalizmu, komunizmu in – Cerkvi.« Sledila je pot na vzhod, od koder je 3. julija ponovno pisal: »Po 8 dneh potovanja sem sinoèi dospel sem. Natanko Ti kraja ne smem oznaèiti, a približno Ti lahko povem. Nisem še daleè ne na fronti, ampak na 236 vzhodnem robu Polesja, najveèjega moèvirja v Evropi. Tu še ni prava Rusija, ampak Bela Rusija. Ostal bom tu kveèjemu 14 dni, potem pa spet dalje, kdo ve, kam. Te dežele skoro ne moremo meriti z našimi merami. Zadnje oèetovo pismo se je vrnilo s pripisom: »Vrniti pošiljatelju, poèakati na nov naslov.« (Arhiv Petra Steleta) Daljave so ogromne, razsežna moèvirja, veliki gozdovi. To vse je zelo ugodno za g[4]... Naši se pred tukajšnjimi lahko kar skrijejo. Ob progi sem imel neštetokrat priliko ogledati si, kakšne so lokomotive in vozovi od spodaj. Proti koncu vožnje so nam dvakrat prav lepo zagodli in le sreèen sluèaj, da smo je brez škode odnesli. Èe ne bi bili tako poèasi in previdno vozili, najbrž ne bi pisal tega pisma. Tu je približno tako kakor na našem jugu. Ne govore samo puške, ampak tudi topovi, kar je pred kratkim doživela tukajšnja SS vojašnica. Kako je potem še drugje, kjer ni vojaštva Dobil sem vtis, da so g pravi gospodarji v deželi in ne N[5]. 4 Najbrž misli »gmajnarji« – partizani. 237 Tu je precej hladno in ni dosti opaziti, da je že julij. Zato pa za toploto in svetlobo ponoèi dobro skrbijo g , enako tudi, da se živina preveè ne zaredi. V tem oziru so enaki našim, le da ne gre le za eno živinèe, ampak po dvajset, kar se je zgodilo sinoèi tu v vasi. Jaz sem zdrav in ne obupujem, ker vem, da ima vsaka pesem svoj konec.« 22. julija je bil še vedno nekje na vzhodu. Stricu Janku je pisal: »V torek sem sreèno prišel k 2. konj. regimentu, kateremu sem dodeljen. Tovariš iz Doba je bil izbran za k motociklistom pri štabnem švadronu, zato sem se tudi jaz javil, da ostaneva še dlje skupaj. Naš polk je tu v zaledju vzhodnega odseka v borbi proti številnim bandam. Natanèneje Vam ne smem in ne morem opisovati. Dovolj je, èe reèem, da za nami ostaja le pepel, razvaline in mrlièi. Ne zanašam se dosti, da bi kmalu dobil kako pošto od doma ali od Vas. Vendar bom veèkrat pisal k Vam, da boste vsaj vedeli, da sem še živ.« To je bil dolg, strašen teden, ob koncu katerega je 27. julija ponovno pisal sestrièni. »Zadnji teden sem doživel toliko, da bi Ti vsak dan lahko napisal dolgo pismo. Seveda nimam èasa za to in je tudi prepovedano. Kar smem, ti bom v kratkih vrsticah povedal. Ta teden sem živel prav po cigansko. Ruska vas, lesene, napol podrte hiše, v katerih ne manjka razliènih neprijetnih živalic, po cestah blato kakor kaša ali pa prah do gležnjev, ne podnevi ne ponoèi nobenega miru, takega življenja je èlovek kmalu sit. Najbolj pa je seveda odveè, po ogromnih gozdovih in moèvirjih hoditi za divjaèino, ko ne veš, ali te morda za bližnjim grmovjem ne èaka kdo, ki ti pošlje kroglo v pozdrav ali ti nastavi mino na pot, da ti odtrga obe nogi, kar sem ta teden imel priliko videti. Nekaj èisto posebnega je vožnja z avtom po ruski cesti. Še ob lepem vremenu avto vèasih obtièi v predebelem prahu. Zdaj pa, ko je že par dni deževalo, se je prah spremenil v blato, ki skoro nima dna. Zato smo vèeraj 5 Najbrž misli Nemci. 238 Oèetovo pismo, ki ga vojak Tone Stele ni mogel veè prebrati. (Arhiv Petra Steleta) 239 potrebovali za 40 km dolgo pot 8 ur. Sprva je še nekako šlo. Kmalu smo pa obtièali. Stroj je deloval z vso silo, a voz se ni veè premaknil. Kolesa so se vrtela okoli svoje osi in se globlje in globlje pogrezala. Tako je obtièala cela dolga kolona tovornih avtomobilov. Poskakali smo vsi ven in šli pomagat. Ko smo po eni uri s pomoèjo vrvi in vej, ki smo jih nametali na pot, izvlekli vsa vozila iz blata, smo bili do kože mokri in od nog do glave blatni. Zlezli smo spet na vozove in šlo je dalje, iz luknje na rob in v jarek in spet ven, da je avto škripal v vseh sklepih, mi pa smo odskakovali kakor žoga sem in tja – dokler nismo spet sreèno obsedeli v globoki luknji. In zaèela se je spet ista igra: vleci in potiskaj, blato leti na vse strani, voda v škornjih, dež lije, kakor bi ga kdo najel. To se je ponovilo domala vsake pol ure. Šele proti veèeru smo dospeli sem, v manjše mesto ob široki reki. Tu smo nastanjeni pri posameznih hišah. Jaz imam s petimi tovariši prav lepo sobo in spim na divanu. To se v Rusiji ne zgodi zlepa. Zdaj se obeta spet malo bolj mirno življenje, za koliko èasa, ne vem. Celo v kino bom danes šel. Za kar že dolgo nisem imel prilike. Žal pa ne dobim nobenih èasopisov in že 14 dni niè ne vem, kaj se godi po svetu. V ostalem sem zdrav. Hrane je dosti. Tu je žito zrelo, a ni nikogar, da bi ga žel. Živina leži poginula na poljih.« Toèno mesec dni kasneje, 27. avgusta, je v pismu stricu Janku zapisal: »Ta teden je ravno 7 mesecev, kar sem pri SS. Sedem mesecev sem jo sreèno vozil, osmi pa me je zanesel na fronto. Sem na južnem odseku vzhodne fronte. Tu je zelo vroèe. Na fronti je paè tako, eden ima sreèo, drugega se pa svinec rad prime. Pri katerih bom, ne vem. Dokler bom zdrav, bom redno pisal. Ali sta Mirko in Niko še doma? Dvomim. Stvar je zdaj taka, da cesar rabi soldatov in bo tudi Kranjce dodobra pobral. / / Upam, da ste zdravi, kakor sem jaz tudi. Pa tu je od zdravja do smrti kaj kratek korak.« 240 To je tudi zadnje ohranjeno pismo Toneta Steleta. Sicer je v septembru še pisal domov, vendar se pismo ni ohranilo. Zato pa je vedno imelo posebno mesto v srcu njegovega oèeta Jožeta pismo, ki nosi žig, ki pove veè kot tisoè besed: »Züruck an Absender, Neue anschrift abwarten.«[6] Gre za pismo oèeta sinu, ki ni nikoli doseglo naslovnika. Doslej, kolikor mi je znano, ni bilo še nikjer objavljeno, zato ga navajam v celoti: »Tunjice 3./10. 43; Dragi Tone! Tvoje pismo od 8./9. sem prejel, hvala ti zanj. Zveselilo me seveda ni preveè, ker pišeš, da si v strelskih jarkih, tam vem, kako je. Danes je roženvenska nedelja, in smo imeli mašo in spoved v Tunjicah, in vsi smo darovali sv. obhajilo za Tebe, dragi Tone, da bi te ljubi Bog in Marija obvarovala, da bi se zdrav povrnil kaj kmalu domov. Tudi se Te spominjamo pri vsaki skupni molitvi. Zaupaj Tone v boga, saj veš, da brez božje volje ne pade ni las z glave. Da je g. Balantiè umrl, to Ti je že Zefka pisala. Doma smo zdravi in smo imeli kar dobro letino, tako, da bi bili lahko prav zadovoljni, ko bi bila še ti in Jože doma. Jože je sedaj že drugiè za tri tedne na kmetih blizu Nürnberga in se mu godi prav dobro, on ima res sreèo, naslov ima še isti, kakor popreje. Ukušekov je za en mesec na dopustu, na fronti še od Tunjièanov ni nobeden, tako, da si Ti najbolj sreèen v tem oziru. Kaj se godi na jugu, Ti je gotovo znano, se kar malo bojimo, da bi ne prišla kaka huda ura tudi mimo nas. Prejmi mnogo pozdravov od vseh, posebno pa od mene! Piši èim veèkrat. Oèe« Konec leta 1943 je nemška vojna komanda domaèim sporoèila, da je vojak Anton Stele od 20. oktobra 1943, od ofenzive pri Kremenèuku v Ukrajini, pogrešan. Vendar s tem njegova zgodba ni konèana – ne èisto. Vedno obstaja upanje. Upanje, da se bo izgubljeni sin, brat, stric nekega dne vrnil. Ali pa vsaj, da bo odkrita njegova usoda. Hujša od resnice, naj si bo še tako grozljiva, je negotovost, ki ne dovoli, da èas zaceli rane. Leta, ki so sledila, 6 Vrniti pošiljatelju, poèakajte nov naslov. 241 so bila v znamenju prièakovanja domaèih, da se bo Tone nekega dne vendarle spet pojavil na domaèem pragu. Minilo je leto 1945 in vrnilo se je veliko vojakov iz Rusije. Enako leta 1946. A Toneta ni bilo med njimi. Ponovno so vzbudile upanje spremenjene razmere v 60. in 70. letih in govorice o veè tisoè nemških ujetnikov, ki jih Rusi še vedno zadržujejo. A o Tonetu nobenega sledu. Zadnji žarek upanja je posijal v letu 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla in je propadel komunizem. Zavedanje o svobodi, ki je bila toliko let potlaèena, je vzbudilo upanje, da je sila, ki je izgublje-nega brata toliko let zadrževala, morda vendarle premagana in da se bo konèno vrnil. Ali pa da bo znano vsaj, kaj se je z njim zgodilo. A nobenega glasu. Èas pa teèe dalje. Èeprav je minilo že skoraj 70 let in je sedaj vsem drugim jasno, da se Tone ne bo nikoli vrnil, pa še vedno tli upanje v srcih njegovih bratov. Upanje, da bodo vendarle nekoè zaslišali njegov glas na pragu Birtove domaèije: »Vrnil sem se!« 242 POTEM NE VEM, ÈE SE BOVA ŠE KDAJ VIDELA Na podlagi pisem in prièevanj zapisal Matej Stele Jožef Stele (17. januar 1921 – pogrešan 20. oktobra 1944) se je rodil Birtu v Tunjiški Mlaki pri Kamniku kot najstarejši od petih sinov kmeta Jožefa in Julijane, roj. Grkman. Kot najstarejšemu sinu mu je bilo namenjeno delo na domaèi kmetiji, ki bi jo verjetno nasledil po oèetu. Pri 22-ih letih je imel resno dekle (Griljušekovo iz Tunjic) in je, kot je bilo za tisti èas obièajno, že razmišljal o poroki. Vendar mu je vojna prekrižala naèrte. V nemško vojsko je bil vpoklican marca 1943, skoraj dva meseca kasneje kot njegov mlajši brat Tone. Najprej so namreè Prisilno mobiliziran nemški vojak Jožef vpoklicali mlajše, šele nato starejše Stele (arhiv Petra Steleta) fante, primerne za služenje vojske. 243 Najstarejše ohranjeno pismo oèetu ima datum 1. april 1943, poslano je bilo iz Regensburga, kjer je bil nastanjen ob zaèetku vojaške službe. »Sporoèam vam, da sem že dva dni preobleèen. Ker je cenzura, vam kaj posebnega ne morem pisati, èeprav ne razumejo, pa je vseeno nevarno. Sedaj sem pa še ravnokar zvedel, da slovensko ne smemo veè pisati. Tu nas je sedaj že kakih 15 Slovencev, veèina Štajercev. Drugi vojaki so veèinoma starejši ljudje, prav prijazni. Oficirji so pa zelo strogi. Nisem mislil, da je vojaška služba tako težka. Poleg tega nam še pravijo, da bomo šli že èez en mesec na fronto. Regensburg je kakih 50 km pred Nürnbergom, drugi so šli vsi dalje. Sedaj pa vas prosim, èe mi pošljete nekaj mesa, ker hrana je slaba. Pisal bi vam veè, pa nimam èasa.« Skoraj dva meseca kasneje je bil še vedno v Regensburgu. Na razglednici, katere prvo stran krasi slika s pripisom »To je naša artilerija«, poslani 28. maja, je zapisal: »Sporoèam vam, da sem paket v redu prejel. Lepa hvala zanj. Èez kak teden se priporoèam za drugega, ker samo ob tej hrani je bolj slabo. Kaj posebnega nimam pisati kot to, da mi je Tone sedaj v kratkem dvakrat pisal.« 14. junija je ponovno pisal oèetu: »Vaša pisma sem vsa prejel in se lepo zahvalim zanje. Samo vaše zadnje pismo me je zelo užalostilo. Èisto sem mislil, da boste prišli gori, pa mi v zadnjem trenutku sporoèite, da vas ne bo – imel sem že naprošen dopust.« Opisal je tudi težave, s katerimi se je sreèeval, zlasti s pomanjkanjem hrane. »Paketa tudi še nisem niè prejel, tako da sem imel prav žalostne praznike. Prav po predpisih sem sedajle laèen, ker ob sobotah in nedeljah, sedaj je pa že ponedeljek, zraven ne dobimo niè veèerje, razen kruh, kot po navadi tri dni kilo, in kavo opoldan za veèerjo. Že vèeraj sem pojedel zadnji kruh, tako da veste, kako je. Letošnje praznike, Velikonoène in Binkoštne, si bom zapomnil, ker sem bil obakrat laèen, da bi jedel vse, 244 kar bi se dalo gristi. Nemci so šli za praznike na ‘urlaub[1]’, mi pa ne, samo delati moramo namesto njih.« Razglednica, ki jo je vojak Jožef Stele poslal 28. 5. 1943 iz Regensburga. (Arhiv Petra Steleta) 1 Dopust. 245 Zaradi obetov, da bodo odšli na rusko fronto, je prosil oèeta, naj ga obišèe: »Še enkrat vas prosim, èe bi prišli v nedeljo gori, ker v drugo ne vem, èe bom še tu – najbrž ne, ker našo ‘ausbildungo[2]’ že zakljuèujemo, potem je pa Rusija. So nas že èisto pripravili zanjo. Torej prav lepo vas prosim, èe bi prišli gori – soboto in ponedeljek si boste ja utrgali. Ker potem ne vem, èe se bova še kedaj videla.« Vendar se napoved, da bo odšel v Rusijo, ni uresnièila. Do jeseni 1943 je bil nastanjen na dveh kmetijah v okolici Regensburga, nato pa je sledila pot na Èeško – v Pardubice, kjer je preživel nekaj tednov. Ohranilo se je le pismo z dne 31. oktobra 1943, ko je mesto že zapušèal. »Sporoèam vam, da grem jutri zjutraj naprej – ravno na dan vseh svetnikov. Pravijo, da gremo v Srbijo nad bandite, sigurno se pa ne ve niè. Dobili smo že municijo. Èe bomo šli v Srbijo, se bomo peljali èez Slovenijo, kar bo nevarno, ker pri nas menda gre precej transportov v zrak. Zaenkrat nimam veè pisati, denar in karte, kot sem pisal, sem v redu prejel in še enkrat lepa hvala zanje. Ko pridem na mesto, bom še pisal, èe se mi kaj ne pripeti. Èeško bom obdržal v lepem spominu, ker sem štiri tedne izborno živel v njej. Seveda, ko bi bil Nemec, ne bi bil. Slovence nas pa Èehi zelo cenijo.« Doslej se mu je uspelo izogniti bojem in je upal, da bo tako ostalo tudi za naprej. »Preje sem bil dvakrat na kmetih, sedaj tukaj pa tudi ni bilo niè hudega. No pa mogoèe sedaj tudi ne bo, bom kmalu videl.« Že na Balkanu (toène lokacije ni smel izdati), verjetno na enem izmed veèjih hrvaških otokov, je za novo leto pisal domov. »Božiène praznike sem preživel še kar dobro, nisem mislil, da jih bom tako. Seveda sem si pomagal precej tudi sam, ker znam nekoliko hrvatsko, in pa razmere, ki so tako nanesle. Bil sem povabljen za Božiè v neko hrvaško družino, kjer 2 Vojaško usposabljanje. 246 je bilo prav po domaèe prijetno. Novega leta sem pa èakal na straži, v dežju in mrazu – to si bom tudi zapomnil, kot še marsikaj drugega. Drugo novo leto pa upam, da bom doma. Sedaj mi gre že deseti mesec vojaške službe – dolgo se mi zdi, marsikaj sem videl in še veè izkusil. Tja za vaš in moj god pa upam, da dobim mesec dni dopusta, èe ne bo kaj pomembnega – ali pa nekoliko kasneje. In še nekaj se govori, da se bomo premaknili bolj proti ali pa èisto k vam.« Vojak Jožef Stele je zadnjemu pismu, ki ga je 29. marca 1944 napisal svojim domaèim, priložil dve znamki za pošiljanje paketov. Znamki sta ostali neuporabljeni. (Arhiv Petra Steleta) Èeprav se je ves èas govorilo o premiku v Slovenijo, pa se to ni zgodilo in po veè mesecih prièakovanja tudi sam temu ni veè verjel. V pismu domov z dne 28. marca 1944 je zapisal: »Sedaj se zelo govori, da bomo šli v Slovenijo, da se bomo tukaj zamenjali ali splošno umaknili. Pravijo, da moramo tam pri vas malo pregnati partizane. Seveda je to samo govorjenje, jaz ne verjamem, da bi šli gori od tukaj.« Naslednjega dne, 29. marca, je poslal oèetu še eno pismo: »Vèeraj sem pozabil pisati, da bi rad 247 par peres in tinto. Priložite v paket. Danes, ko to pišem, je ravno leto, kar sem vojak. Sam, ko sem odhajal od doma, nisem mislil, da bo to trajalo eno leto. Sedaj pa raèunam še na eno leto.« Pismu sta bili priloženi dve znamki, vsaka za paket teže 2 kg, ki sta se ohranili neuporabljeni in prilepljeni na zadnjo stran pisma. To sta dve znamki temno rdeèe barve s sliko germanskega orla, ki z nogami drži kljukasti križ. Na njej je napis: »Zulassungmarke, Deutsche feldpost.« Kot sam zapiše, so bile takšne »marke« med vojaki zlata vredne (preko njih so vojaki od doma dobivali pakete s hrano in drugimi potrebšèinami, ki jih v vojski niso mogli dobiti) in se jih je zagotovo malo ohranilo. To je njegovo poslednje pismo, saj od takrat domov ni veè pisal oz. verjetno ni smel ali mogel pisati. Zato tudi ni znano, kdaj je otoke zapustil in se, skupaj z enoto, premaknil proti Beogradu. V uradnem poroèilu nemške vojske (le-to se ni ohranilo) je pisalo, da je imela 20. oktobra 1944 njegova skupina nalogo minirati Zemunski most in da je vojak Jožef Stele od tedaj pogrešan. Šele po vojni so domaèi izvedeli, da je bil tega dne osvobojen Beograd, Zemunski most pa ni bil miniran. Veè se ni nikoli izvedelo. Ker je bil pogrešan, ni bil, tako kot njegov brat Tone, nikoli uradno proglašen za mrtvega. Za oba je pri domaèih tako obstajalo upanje, da se bosta nekoè vrnila, zlasti zaradi govoric o nemških ujetnikih v Sibiriji. Zadnji žarek upanja, da se tudi Jože vendarle vrne, je posijal leta 1991 ob padcu boljševizma v Rusiji. Vendar nobenih novic. Še danes je njegova usoda zavita v temo oz. o njej lahko samo domnevamo. 248 PREŽIVEL SEM, KER SEM BIL RANJEN Po pripovedovanju zapisala Ivanka Uèakar Jakob Škrjanec je bil rojen v Kamniku. Stanuje na Kovinarski cesti. Njegovi starši so bili zaposleni v smodnišnici kot »hišniki« in tudi to je vplivalo, da se je po osnovni šoli šel uèit za orodjarja. Izuèil se je tik pred zaèetkom druge svetovne vojne, strokovni izpit pa je opravil 2. 11. 1941 v Celovcu. Do 30. 3. 1943, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko, je delal kot orodjar v tovarni Titan. Vsi mobiliziranci so se morali zbrati v Kranju. Spominja se Miloša Macarola izpod Šmarne gore, pa Jakob Škrjanec, nemški vojak Milana Terpinca iz Kamnika in Vovko- leta 1944 vega, Svetlina iz Podgorja. Z vlakom so (arhiv Jakoba Škrjanca) jih odpeljali do Novograda Volinskega v današnji Ukrajini, zapomnil si je postajo Przemyœl (Pšemisl) v današnji Poljski. Med 15. aprilom in avgustom 1943 so bili nastanjeni v kraju Novograd Volinski pri lokalnih prebivalcih, le vojaško 249 usposabljanje so imeli v vojašnici. Tako je imel tudi priliko opazovati »komunizem« od blizu. Da se je lahko sporazumeval z ruskimi kmeti, se je hitro nauèil nekaj osnovnih fraz. Ko se je pogovarjal, je vedno povedal, da je Slovenec, Slovan, in da je prisilno mobiliziran. Zgodilo se je, da so se mu sovojaki Nemci posmehovali, pa je pri nadrejenem odloèno in v dobri nemšèini povedal, da je slovenšèina jezik, ki ga je nauèila njegova mati, in se ne pusti žaliti. Po obveznem treningu so dobili dopust, ki ga niso mogli izkoristiti doma, nato so jih poslali v Ukrajino – preko Žitomira v bližino Korostena za vzhodno fronto. 28. 11. 1943 je bil dan hudih spopadov, ko je bilo iz njegove enote v enem samem dnevu ranjenih ali so padli 92 vojakov. Tudi on je bil ranjen v roko. To je bila pravzaprav sreèa v nesreèi. Preko Lvova (Ukrajina), kjer so ga oskrbeli, so ga odpeljali v Neuberg an der Donau v Nemèiji, na sam izvir Donave, kjer je praznoval božiè in bil nato še skoraj dva meseca na zdravljenju. Razmišljal je, kako bi se izognil najhujšim spopadom, saj bi moral kljub poškodovani roki spet na rusko fronto. Ob ponovnem aktivi-ranju je oddal prošnjo za delo v puškarstvu, ker je bil orodjar. Moral je prestati preizkus v natanènem streljanju in sestavljanju orožja. Kot dobre-mu strelcu mu je uspelo in februarja 1944 je v Eschingenu opravil teèaj, potem pa je delal v veliki podzemni tovarni orožja v Ingolstadtu, kjer je bilo zaposlenih èez 4.000 prisilnih delavcev. Èez nekaj mesecev so ga dodelili »gorski opazovalni ekipi« v Münchnu za puškarsko roèno montažo. Doživel je bombandiranja ameriških lovskih letal, na sreèo so bile kleti starih hiš v središèu mesta zadostna zašèita. Naslednja postaja je bila današnja Slovaška. Kot vzdrževalec orožja je krožil od enote do enote preko Bratislave, Novega mesta, Wacha, Trenèina, Viglaša, Zwollena, Banske Bistrice, Visokih Tater, Olomuca nazaj v Bratislavo. Med premiki med vasmi je imel možnost navezovanja 250 stikov s Slovaki, nauèil se je slovašèine, èešèine, ponoèi so poslušali radio London, pridobil je ponarejen èeški dokument na ime Dušan, ki je eno od njegovih krstnih imen. Pozorno je spremljal stanje na frontah in iskal možnost za pobeg. Pomladi 1945 je presodil, da je prilika ugodna, ker se je sistem že rušil, Rusi so prodirali preko Madžarske proti Dunaju, kontrola je popušèala. Odloèil se je za daljšo pot v zaledje fronte in beg preko Madžarske in Hrvaške v Slovenijo. Svetlejši kovèek je poslal mami, rjavega je prinesel domov, skupaj s knjigo o orožju in gamašami. Vse predmete skrbno èuva še danes. (Foto Janez Bergant) Sreèa v nesreèi je bila, da je bil ranjen; v vsakem okolju se je nauèil vsaj osnov jezika (nemško, rusko, èeško, slovaško, ne pa madžarsko); vedno je prebivalcem povedal, da ni po svoji volji vojak, da je mobiliziran; pozorno je spremljal vojne razmere, ne samo uradno propagando; že prej je imel poklic, ki ga je sedaj specializiral, nadaljeval, ni bil navaden vojak. V 251 nemški vojski je doživel red, disciplino pa tudi zanièevanje slovenšèine in Slovencev, na begu povezovanje, sodelovanje vseh, ki so si peš in z vlaki poskušali rešiti življenje, vsak je znal katerega od jezikov, vsi so si prevajali, iskali možnosti; ves èas pa je bil njegov zvesti spremljevalec lesen kovèek, za katerega je sam izdelal kljuèavnico in ki ga hrani še danes. V povojnem obdobju je bilo zdravljenje poškodovane roke dolgotrajno – operiral ga je ortoped dr. Abramiè. Nadaljeval je z delom v Titanu. V Tovarni usnja Utok se je pokazala boljša možnost, tu je prevzel celotno vzdrževanje in prenovo pogonskih naèinov, pod njegovim vodstvom so izpeljali prehod z lokomobile na elektrièni pogon. Kot èil devetdesetletnik svoj èas preživlja ob branju, spremljanju dogodkov in »brkljanju« po vrtu. Veselje mu delata že dve pravnukinji. Intervju z gospodom Škrjancem sem 21. 11. 2012 opravila Ivanka Uèakar. Ob pogovoru z njim sem razmišljala, kako zreli so morali biti dvajsetletniki, kakšne odloèitve so sprejemali in kaj je Jakobu omogoèilo preživetje – bil je komunikativen, imel je poklic in znanje, bil je razsoden in preuda- ren pa tudi sreèa je bila na njegovi Jakob Škrjanec, devetdesetletnik (foto Janez Bergant) strani. 252 MAJA 1945 SMO PRIŠLI DOMOV Z LADIJSKIM TRANSPORTOM Po pripovedovanju zapisala Marjeta Humar Franc Zajc: »Najhuje pa je bilo nekaj drugega. Ker smo mi podpisali za Tita, za peto prekomorsko, me je stalo še tri leta vojske. Tisti, ki so prišli iz Rusije, so dobili samo 6 mesecev vojaške službe, mi pa tri leta.« Rojen sem bil 5. 6. 1924 na Šutni v Kamniku, v Weiblovi hiši. Oèe je delal pri Titanu in je mlad umrl. Potem se je mama sama borila z otroki. 1930. smo se preselili na Zaprice št. 51, pri Vrhovniku smo rekli. On je bil lovec. Njegova otroka sta bila Andrej in Štefka. Tam smo stanovali 19 let. Do mobilizacije sem bil tam. Uèil sem se za fotografa pri Aparniku. Uèiti sem se zaèel na sv. Roka 1939 in sem se izuèil. Ker pa sem prej dobil poziv, 253 sem šel v nemško vojsko kot vajenec. Moral bi narediti izpit v Kranju, zato sem šel k Tonetu Fajdigu, ki je bil na obrtni zbornici. Rekel je: »Ko boš prišel domov iz arbeitsdiensta, boš pa takrat izpit naredil.« Kakšna dva fanta so res poslali nazaj iz arbeitsdiensta iz Avstrije. Ker pa se niso vrnili, jaz nisem prišel na vrsto. Malo sem znal nemško. To smo se nauèili pri Hitlerjugend v Kamniku. V šoli ni bilo nemšèine. Hitlerjugend je bil na Grabnu pri Weissu, kjer je imela vèasih svoj prostor kamniška godba. Tam smo imeli pevske vaje. Potem so nas poslali v Celovec, ne v Celovec, v Kronau, kjer je bila reitsportschule (šola jahanja), tam smo imeli predvojaško. To je bilo leta 1942. Arbeitsdienst smo služili v Baumgartenbergu v Gornji Avstriji. Tam smo imeli predvojaško vzgojo. Drugaèe smo pa delali na polju. Pomagali smo kmetom, kopali kanale za odvajanje vode. Ko smo to konèali, sicer smo prej konèali kot v šestih mesecih, so prišli v barake esesovci in nas Slovence izloèili. To je bila edina sreèa, ker so Nemci in Avstrijci, ki so bili potrjeni za SS, dobesedno jokali. Ker so vedeli, da je SS najstrožji rod vojske. Aprila 43. leta, ko je bila velika noè, so nas odpeljali v Spodnjo Šlezijo na Poljskem, v Glogau (poljsko G³ogów). Od tam smo se peljali z vlakom èez Nemèijo v Francijo. Ne vem, katero mesto je bilo to. Tam je bila ogromna kasarna. Tam so loèili: toliko tisoè jih gre v Francijo, toliko tisoè nazaj na Poljsko. Za Jugoslavijo se pa ne spomnim, da bi šel kdo takrat. Eni so šli v južno Francijo, eni na zahod, eni na Kanal. Mi smo šli najprej na Atlantik, na atlantsko obalo, potem smo se premaknili na Kanal, La Manche. Potem smo bili tam. Bili smo že zapriseženi vojaki, imeli smo uniforme. V decembru 1943 smo konèali »ausbildung» (usposabljanje). Tako si bil pripravljen vojak za na fronto. To je bilo v Franciji. Jaz sem bil 254 vseskozi v Franciji. Ko je bila fronta ob izkrcanju zaveznikov, sem bil 10 kilometrov stran. No, tam sem bil že tretji dan ranjen. Franc Zajc: »Nisem šel v nemško vojsko prostovoljno, « (Arhiv Franca Zajca) 1943. leta smo vsi Slovenci dobili dopust, razen enega ne. Pa zakaj ga ni dobil? Zato, ker enega ni bilo nazaj. Bil je iz Lahovè. Dva sta bila iz Lahovè. Vsi trije smo dobili dopust. Kako sem jaz prišel domov? Vsi smo dobili dovoljenje samo do Celovca. Tam sem se javil na komandi. Moja nemšèina je bila taka, da je feldvebel, ki sem se mu moral javiti, rekel: »Fant, niè se ne matraj, saj znam tudi jaz slovensko.« In mi je podaljšal za domov. Decembra 1943 sem prišel iz Celovca domov na dopust. Onadva fanta sta bila tudi takrat izpušèena, vendar nismo šli skupaj. Bila sta pa istoèasno na dopustu kot jaz in sta me prišla obiskat. Vem, zakaj sta prišla: hotela sta vprašati, kaj naj zdaj naredimo. Rekel ni nihèe niè, jaz pa tudi ne. Moj stric, Hrvatov, mamin brat, je bil pa terenec. Delal je v Kranju. Kako je izvedel, da sem na dopustu, ne vem. Prišel je v Kamnik. Orožje in uniformo sem takoj oddal, kot je bilo reèeno. V zdajšnji kavarni 255 je bila prijavna pisarna, zgoraj pa dvorana. Stric me je ujel pri nekdanjem transformatorju, zdaj je tam Svetilnik. Rekel je: »Kaj boš zdaj, ali boš šel nazaj ali bo ušel?« Rekel sem mu: »Nisem šel v nemško vojsko prostovoljno, pa tudi drugam ne bom šel.« Pri Nemcih je bilo tako, èe kdo ni prišel z dopusta, so družino izselili. Brez usmiljenja. Stric je rekel: »No, bomo pa tako naredili, da te bodo sneli v Kranju.« »Ja, kako bodo pa vedeli, da sem jaz tisti?« »Ti imej v roki Karawanken Botte[1], skozi okno glej in mahaj, naš terenec te bo videl in te bo snel.« To je bilo en dan pred svetim veèerom. Jaz maham s tistim Karawanken Botte, pa ni bilo nikogar. Vlak je odpeljal naravnost za Francijo. Ko sem videl, koliko policije je na kolodvoru, mi smo jim rekli »ketenhunde«, sem si mislil, èe me bodo tu sneli, potem so pa res dobro organizirani. Potem sem se vrnil nazaj v svojo kompanijo. V tem èasu, ko sem se jaz preoblekel, so prišli, tukaj so jim rekli »ta strgani«, in mi rekli: »Smo slišali, da si prišel na dopust, ti želimo, da se sreèno vrneš.« Ker sem bil še v civilu, so me vprašali: »Kje imaš pa uniformo, orožje?« Rekel sem: »Tamle na mašini, kjer ima mama za šivanje.« Gledal me je, potem pa je hotel potegniti mojo pištolo. Rekel sem: »Tisto pa kar pustite, to ima pa pravico samo komandant.« Šel sem nazaj v Francijo. Na sveti veèer sem bil v Rouenu. Ali si morete misliti, da sem slišal polnoène zvonove? Na postaji sem bil pa sam. Rouen je veliko mesto. Kako je bilo to žalostno, pa tako mlad poba. Javil sem se v svoji enoti, Globoènik se je tudi javil, Boljka iz Zaloga pa ni bilo. To sta bila tista dva, ki sta me obiskala, ko sem bil doma. Vpraševali so me, kje je in kako to, da ga ni. Rekel sem: »Preveè me vprašate, jaz ne vem. Prišla sta me obiskat. O tem, ali bo kdo ostal doma, nismo niè 1 Èasopis, ki je izhajal na zasedenem ozemlju Slovenije. 256 Prekomorci v osvobojeni Ljubljani. Med njimi (sedi na sredini) je bil tudi kasnejši akademik dr. Janez Matjašiè. (Arhiv Franca Zajca) govorili.« Lojtant (kapetan) me je vprašal, èe je bil kaj pri meni. Takrat sem pa zatajil. Boljka se ni javil. Komandant je sklical celo kompanijo: »Tega èloveka iz prve kompanije ni, bomo mi pregledali, kaj je.« Ne vem, èe je trajalo en teden. Spet je bila sklicana kompanija: » Boljka je ubit . « Nemška policija je naredila zasedo. On se je doma skrival, namesto da bi šel v » gmajno« (k partizanom). Skoèil je skozi okno in so ga ustrelili. Na moj rojstni dan je bila fronta, to je izkrcanje zaveznikov. Tretji dan sem bil ranjen. Hvala bogu rahlo, ampak en mesec sem pa le bil v bolnici. Potem so se prerivali iz Francije v Nemèijo, kjer sem bil pa ujet. V Nemèiji sem bil v Kehl am Rheinu. Zajeli so nas Amerikanci. Ujetih je bilo veè kot bataljon vojakov. Naredili so zasedo, ne zasedo, obroè. Potem so povedali po mikrofonu, da nimamo šans, naj se predamo. Predali smo se septembra 257 ali oktobra 1944. Reishofen se imenuje tista vas. Tam nas je bilo še in še, Nemcev, pa tudi kakšen Slovenec je bil vmes. Pravzaprav sem bil med samimi Nemci. Predati sem se moral, kaj pa naj naredim. Vprašal sem druge, kaj mislijo. Niè, pa smo šli iz jarkov ven. Saj so že hodili Amerikanci: »Hende hoch!«, potem pa v ujetništvo. En teden smo se zbirali v Reishofnu. Ko se je nabralo dovolj ujetnikov, smo šli z vlakom v Marseille. Franc Zajc (desno spodaj) in akademik dr. Janez Matjašiè (levo zgoraj) med prekomorci (arhiv Franca Zajca) Tam je bilo taborišèe že pripravljeno. Na zaèetku sem bil z Nemci skupaj, Amerikanci pa so potem loèevali po naciji: Avstrijci posebej, Nemci posebej, Italijani so bili tudi, mi smo šli med Jugoslovane. Potem smo bili skupaj s Hrvati in Srbi, saj Srbi niso bili nemški vojaki, ampak so bili èetniki. Matjašièev Janez je bil tudi zraven. 258 V taborišèu so novaèili za kralja Petra ali za Tita. Slovenci smo bili potem loèeni od vseh nacij. Rekli smo: »Kaj hoèemo, za Tita se zapišimo.« Imeli smo zelo dobre službe: eni so bili pri vojaški policiji, drugi so bili v kuhinji, jaz sem bil kuhinjski malar. Veste, malarja so rabili, da na sode napiše: Anfall, Wasser. Tine Romšak, šolski Tine, iz Èrne je bil pa moj pomoènik. Dobro je bilo. Ko pa smo podpisali za Titovo vojsko, smo vsi izgubili službe. Amerikanci so rekli: »Saj niste komunisti!« Ko smo to podpisali, potem je bila pa kalvarija. Amerikanci so nas dali v francosko taborišèe zunaj Marseilla. Èakali smo na transport v Jugoslavijo. To je bilo januarja 1945. Naši so zahtevali letalski transport, Amerikanci pa ladijski. Niso nam dali letalskega in smo šli spet nazaj v taborišèe. Mi bi morali že januarja priti v Jugoslavijo, eni so prišli s peto prekomorsko. Globoènik je bil poslan k Angležem. To je bilo, preden so Amerikanci rekli, da smo ujeti. Rekel sem: »Janez, kam pa greš?«. Rekel je: »Puško sem zadaj pozabil.« Nisem ga veè videl. Potem sem ga pa sreèal v naši vojski. Skril se je. Te, ki so bili ujeti skupaj z Globoènikom, so poslali v London. Mi smo bili pa v Marseillu. Maja 1945 smo prišli domov z ladijskim transportom. Toèno 9. maja so nas Amerikanci izpustili. Jaz sem še zastavo narisal, táko veliko, jugoslovansko z zvezdo, zvezde sem naredil vsem fantom. Bili smo v èisto novih ameriških uniformah. Na vse srajce sem napisal PV (prisoner of war) in J (Jugoslavija). Iz Marseilla smo šli v Italijo, v Taranto. Od tam pa v Bari, kjer je bila partizanska vojaška bolnica. Tam sem zbolel, imel sem granolom. Bil sem ves otekel. Bal sem se, da bi tam ostal. Dežurni mi je rekel: »Zajc, ti greš pa v bolnico.« Rekel sem: »Bom sam prebodel, niè ne grem, nikamor! « Samo da sem šel s svojimi fanti. Potem smo šli s èolni, ki jih je imela ameriška vojska. To so bile take ladje, kot so jih imeli ob izkrcanju zaveznikov. Vanje je šlo okoli 200 ljudi. V Splitu smo se izkrcali. Predali so nas partizanski oblasti, štabu ali kaj. 259 Amerikanci so se odpeljali nazaj v Bari. Mi pa smo ostali tam. Iz Splita smo šli v Trogir. Od 2.000 Slovencev so jih 26 izloèili. Rekli so, da bodo predhodnica, vendar teh fantov ni bilo nikoli veè. Ne reèem, da so bili med nami tudi ovaduhi, ampak so poslušali, kaj je kdo rekel. Teh fantov ni bilo veè. Dva sta bila iz Šmarce. Brojan sta se pisala. Potem smo šli z ladjo na Reko, z Reke pa v Ljubljano z vlakom. V Ljubljani so nas razdelili po enotah. To je bilo junija 1945. Eni so bili v Belgijski kasarni. Tine Romšak je postal desetar. Še zmeraj smo imeli ameriške uniforme. Imel sem dve uniformi. Ena je bila èisto nova. Ko je mama prišla v Ljubljano, sem ji jo dal. Jaz sem se oblekel v drugo, potem sem bil tak kot kakšen revež. Najhuje pa je bilo nekaj drugega. Ker smo mi podpisali za Tita, za peto prekomorsko, me je stalo še tri leta vojske. Vojsko sem služil v Ljubljani, nato v Istri, na koncu pa v najlepšem hotelu v Portorožu. Tisti, ki so prišli iz Rusije, so dobili samo 6 mesecev vojaške službe, mi pa tri leta. Ko sem se vrnil domov, sem dobil potrdilo za službo kot borec. Šel sem v Ljubljano, v Fotolik, kjer so rekli, da me po teh dokumentih morajo vzeti. »Vi samo prinesite sprièevalo o pomoèniškem izpitu.« Ker ga nisem imel, sem šel k Aparniku in mu rekel, da moram izpit narediti, da si lahko išèem službo. Aparnik pa je rekel: »Franci, ti bodi kar pri meni.« Ostal sem pri njem. Kasneje sem naredil pomoèniški in mojstrski izpit. Pri njem sem bil toliko èasa, dokler je imel obrt. Nato sem šel na svoje. Pri Aparniku je bilo dela dovolj, samo plaèe so bile slabe. Moj brat je imel še enkrat veèjo plaèo, pa je bil pri »cestarjih«, smo rekli. Veèji problemi so bili potem, ko sem imel obrt. Ob prireditvah, ko je bilo treba slikati, so me klicali na orožne vaje. 260 SPOMINI IZ VOJAŠKEGA ŽIVLJENJA Po dnevniku in spominih zapisala Marta in Jože Pavliè Stanislav (Stanko) Zarnik se je rodil 21. novembra 1920 v Suhadolah pri Komendi št. 49 kot edinec oèetu delavcu Mihaelu in materi gospodinji in šivilji Angeli, roj. Benda. Osnovno šolo je konèal 28. junija 1935 v Komendi. Do mobilizacije v nemško vojsko 30. marca 1943 se je uèil lonèarstva in peèarstva v Lonèarski zadrugi Mlaka pri Komendi, bil nazadnje peèar. Iz vojaškega zbirnega centra Neuburg ob Donavi so ga 28. aprila 1943 najprej poslali na fronto v Ukrajino, 23. marca 1943 ga je nadaljnja vojna pot vodila na Dansko, na Nizozemsko, v Belgijo in v Francijo, kjer se je po grozotah zahodne fronte 17. avgusta 1944 predal Angležem. V njihovem ujetništvu je bil do 21. novembra 1944, ko je vstopil v 5. prekomorsko brigado. Od 5. januarja do 7. februarja 1945 je bil borec tehniènega voda IV. bataljona, od 7. februarja do 20. aprila 1945 je bil v IV. bataljonu 5. prekomorske brigade pomoènik orožarja, od 20. aprila do 17. maja 1945 je bil borec v 3. èeti I. bataljona 8. brigade Frana Levstika, od 17. maja do 27. maja 1945 je bil v 8. brigadi pomoènik orožarja brigade, od 27. maja do 31. oktobra 1945 je bil administrator odseka za oborožitev v IV. udarni brigadi Matije Gubca. 1. decembra 1945 se je znova zaposlil v Lonèarski zadrugi na Mlaki, kjer je prišel do naslova mojstra lonèarstva in peèarstva. Leta 1948 se je poroèil z Marijo Zarnik iz Suhadol, v zakonu so se jima rodili štirje otroci: Marinka, Marta, Stane in France. Do leta 1962 je opravljal razne službe v Lonèarski zadrugi na Mlaki, kjer je bil nazadnje direktor. Ob delu se je vseskozi izobraževal na ekonomskem podroèju. Od 261 leta 1962 do upokojitve leta 1980 je bil raèunovodja v raznih podjetjih, nazadnje v Šestici v Ljubljani. V prostem èasu in po upokojitvi je slikal in izdeloval jaslice, modele zanje je naredil že kot vajenec. Želel je postati akademski kipar, a se mu želja zaradi gmotnega stanja in drugih razlogov ni uresnièila. Umrl je 1. aprila 1998 v bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani, pokopan je na komendskem pokopališèu. V zborniku objavljene spomine na vojna leta je popisal v dveh dnevnikih; vanje je vrisoval tudi kraje, skozi katere so se pomikali prekomorci, pisal pesmi, sestavil slovarèek tujk in drugo. Njegove spomine zaradi njihove velike dokumentarne vrednosti ter pristnosti doživetega, preživetega in povedanega objavljamo v zapisani obliki zgolj z najnujnejšimi jezikovnimi in drugimi popravki. Iz Stankove rojstne vasi Suhadole je bilo leta 1943 v nemško vojsko vpoklicanih 19 vašèanov; od teh so štirje v drugi svetovni vojni umrli, kot prekomorci so se vrnili trije, nekateri so se pred koncem vojne prikljuèili partizanom ali domobrancem, ostali so se po vojni vrnili iz ujetništva iz raznih dežel. »Decembra 1942 so bili prvi slovenski fantje na Kranjskem pozvani na nabor. Ti fantje so odšli januarja k delovni službi. Mi smo šli takrat na nabor, na veliko žalost smo bili skoraj vsi potrjeni. To vojsko bi rad služil, èe bi jo služil v naši vojski, drugiè bila je še vojna in naj bom ranjen ali ubit za nemške interese, kajti vsi smo spoznali, kake naèrte imajo ti tujci z nami po vojski, saj so tako strahovito preganjali že sedaj, zapirali naše ljudi, izobraženstvo in duhovnike, domove pa enostavno požigali. Dalje so nam pravili, da nismo Slovenci. Tako èakam do marca in za 30. 3. 1943 dobim poziv v vojsko. Kam? Imam samo oèeta, starega, in mamo, ki je tudi priletna in bolna. Oba ljubim in zanju skrbim, zato se odloèim, da grem, da ju ne poženem, mojih ljubih staršev, na stara leta od doma. In res se 262 težko poslovim od doma. Kako težak je bil odhod, to ve vsak dober sin, ko zapušèa tako dobre starše, kot jih imam jaz, toda nisem znal ceniti njih ljubezni do mene, njih dobrote in skrbi zame. Odidem z mnogimi tovariši v Kranj. Iz Kranja smo se odpeljali ob 6. uri zveèer. Do meje so bile ob progi postavljene policijske varnostne straže, za primer pobega. Vožnja je lepo Neuburg ob Donavi. Stanko Zarnik je zbiral razglednice krajev, ki jih je obiskal v èasu, ko je bil vojak. Tako se je ohranila tudi razglednica Neuburga ob Donavi. (Arhiv Marte Pavliè) potekala. Pokrajine, skozi katere smo se vozili, so bile èedalje lepše, posebno, ko smo zavozili èez mejo, krasna Koroška. Za nami ponosni vrhovi Karavank, pred nami Rožna dolina. Toda mi se peljemo naprej skozi Beljak, Špital, kjer so vpregli elektrièno lokomotivo. Sedaj je vožnja potekala hitreje. Prispeli smo do gorovja Tur. Tu so se zaèeli vrstiti tuneli. 263 Bilo jih je osem, eden od njih je bil zelo dolg. Škoda, ker je bila noè in nismo mogli videti krasot tega gorovja. Èim dlje v gorovju smo bili, mrzleje je postalo. Bilo je še dosti snega. Zjutraj smo bili že v deželi Salzburg. Obstali smo sredi krasnega planinske-ga sveta. Res, krasen pogled je bil, èeprav je bilo malo mrzlo, ker smo bili bolj slabo napravljeni. Dopoldne smo se vozili skozi Solnograd/Salzburg. Krasna dežela, hribi, krasni gorski vrhovi, s snegom pokriti. Toda to krasno deželo smo poèasi zapušèali in zavozili v bavarsko nižino. Svet se je polagoma pretvoril v rodovitno ravnino. Sem in tja smo se vozili skozi vasi, kjer smo videli precej lepih, velikih hiš in tudi cerkve. Peljali smo se mimo Kimskega jezera/Chiemsee. Proti veèeru smo bili že blizu Monakovega/Münchna. V Monakovo smo se pripeljali ponoèi ob Pismo staršem iz Neuburga ob Donavi (arhiv Marte Pavliè) 264 10. uri. Skozi mesto smo se vozili 4 ure. Škoda, da mesta nismo videli, ker je bila noè. Vozili smo se dalje proti severu. Zjutraj ob 6. uri smo dospeli v Neuburg ob Donavi, majhno srednjeveško mesto z gradom v sredini. Cerkve so zelo lepe, posebno ena, kjer sem bil veèkrat pri sv. maši. Dospeli smo v kasarne, precej velike. Toda nas so nastanili v lesenih ba- rakah zunaj kasarn. Prvi dan so nam odkazali prostore s posteljami in nam dali posteljnino. V eni sobi nas je bilo okrog 22 vojakov Marschkom. Gr. E. Ausbil. 320. Odkazali so nam sobne- ga starešino. Kmalu smo dobili oble- ko in gasmasko (plinsko masko). Zaèeli smo vežbati okrog 9. ure in popoldne 2 uri do 2 uri in pol. V glavnem so bile redovne vaje, ko- rakanje in petje, kar smo morali. Poèasi smo zaèeli hoditi ven, kjer so nas uèili spoznavati pokrajino, cilje in Stanko Zarnik, mobiliziranec v vse drugo. Vèasih je bilo prijetno, nemško vojsko (arhiv Marte Pavliè) vèasih pa smo jo malo zaorali. Èe nismo dobro peli, smo morali delati ‘lezi’[1]. V tem se je približala velika noè. O veliki noèi smo dobili izhod v mesto, potem smo imeli vsako nedeljo in soboto popoldne prosto. Šli smo ven in v cerkev. Lepo sem preživel veliko noè. Cerkev, v kateri sem bil, je 1 Vojak se uleže na tla in zavzame bojni položaj, v katerem se lahko tako tudi premika po terenu. 265 bila zelo lepa, ljudi pa ni bilo tako polno. Po veliki noèi se je vršil sejem, na katerem sem videl marsikaj, je bil precej zanimiv. Poèasi sem si ogledal mesto s prijateljem iz Tunjic. Kmalu po veliki noèi so odšli prvi vojaki v Rusijo, mislim, da še pred veliko noèjo. Jaz sem bil zadržan, ker še nisem dobil oèal. Bil sem v Ingolstadtu pri oèesnem zdravniku. Sedaj smo bili trikrat cepljeni in proti koncu aprila je prišla nenadoma vest, da gremo v kratkem v Rusijo. Naj še povem: življenje ni bilo napaèno, vsak dan sem si privošèil pivo in šabeso iz kantine, na primer ob enajstih, ko je bilo zelo vroèe. Hrana je bila srednja, vèasih bolj slaba, vèasih pa dobra, ob veliki noèi smo dobili dodatne karte, da smo lahko kupili pecivo v mestu. Èas za odhod v Rusijo je prišel, dobili smo vso potrebno opremo. 28. aprila smo odšli vojaki III. kompanije Gr. E. Btl. 423 na kolodvor z vsem. Bili smo žalostni, ker smo se zavedali življenja, ki se bo spremenilo v daljni nam deželi. Peljali smo se skozi Regensburg, skozi predmestje Dresdna, nato proti Poljski, Krakov, Lemberg (Lvov). Èim smo prestopili nemško mejo, takoj smo obèutili spremembo na polju, v mestih, vaseh in sploh na vsem. Poljska mesta niso napaèna za evropska mesta, toda delno se opaža, da niso veè zapadna mesta. Vozili smo se dalje proti Rusiji. Precej obsežno mesto je Rovno, v katerem se pa že èuti vzhod. 2. maja zjutraj ob 6. uri smo dospeli v Zwiahl (Novohrad-Volynskyi). Kolodvor je celo uro oddaljen od kasarn, v katere smo imeli priti. Odpeljali so nas v kasarne, ki so bile zelo zanemarjene. Par dni smo ostali v kasarnah, v bližini kasarne Barbara, nato pa smo se preselili v južne kasarne. Tam je bil cel bataljon 423 oziroma so nas prepisali v 488, toèno ne vem. Takoj drugi dan smo zaèeli vežbati. Naj povem lego Zwiahla. Mesto je precej razsežno. Od severa mesta pride majhna reka, kot Savinja ali malo manjša, umazana reka kot vse vode, kar 266 sem jih videl v Ukrajini. Reka zavije nato proti jugu. V glavnem leži mesto na zahodnem bregu reke, je pa zelo raztreseno, nekatere stavbe niso slabe, vojaške stavbe pa so dovršene precej dobro. V mestu je ena cerkev, ki pa ni bila odprta. Gostilne ni bilo zaèasno nobene, razen vojaškega doma. Trgovino sem opazil, toda kaj posebnega ni bilo za kupiti. Glavna cesta je asfaltirana, delno tlakovana, stranske ceste so tlakovane z neobdelanim kamenjem, kroglami, po katerih mora èlovek zelo paziti, da si ne polomi nog. Ceste vaškega znaèaja pa sploh niso ne posute in ne tlakovane. Glavna cesta na jug je samo posuta, ni bila redno popravljana. Hiše so snažne v notranjosti, od zunaj so v najveè sluèajih belo pobeljene. Ljudi vidiš poleti v kožuhih. Ko vozijo svežo krmo na majhnih vozovih, se jih pelje po navadi 4–5 na vozu in podijo. Konjièki so majhni in vztrajni. Ljudje so dobri, posebno prijazni so bili nasproti Jugoslovanom. Èe nisi imel, si dobil jesti, samo èe so sami imeli. Kasarne v glavnem niso bile ometane od zunaj. V tem mestu jih je bilo veliko število, sigurno èez dvajset, ker tukaj je bil regiment in poleg tega še drugo vojaštvo kot Madžari in kozaki. Mesto je bilo malo porušeno od prej. Sadnega drevja je malo videti v mestu, sem in tja kako drevo. V mestu je bila tovarna žganja, ki je obratovala. Èim si bil iz mesta, si prišel na cesto, ki ni bila posuta in ne tlakovana. Mišljene so pri tem ceste, ki držijo v vasi. V deževju skoraj ni bilo mogoèe iti brez škornjev ven, ker bi sicer blato zajemal od vrha, v lepem vremenu pa je bilo toliko prahu, da se nisi videl iz njega. Èe je korakala ena èeta, tisti, ki so korakali v sredi, skoraj niso imeli zadostnega zraka, povrhu tega pa še vroèina. Z vsakih vežb si prišel ves prašen. Razpored vežb in dela. Zjutraj ob 4.15 smo ponavadi vstali, vèasih ob pol 5. uri. Takoj si se moral zelo hitro obleèi in èe si bil dežurni, da si moral 267 prinesti kavo, si moral biti že na pol obleèen, ko je zapiskalo. Èe nisi takoj vstal, te je zapisal dežurni in si imel potem kako kazen. Ob 6. uri se je zaèel pouk, in sicer vojaški. Obravnaval se je dnevno, ker smo se potem uèili zunaj. Ob pol osmih smo šli ven. S seboj si moral nesti puško, nož, plinsko masko, torbico, v kateri je bilo 20 nabojev, lopato, èelado in èepico. Èe nismo takoj dobro zapeli, smo imeli takoj plin ali pa smo delali ob cesti napad kak kilometer. Vèasih smo peli v maskah. To se je zgodilo skoraj vsak dan enkrat na vežbe ali z vežb, vèasih pa še veèkrat. Vežbe so trajale 2 uri in pol. Okrog trièetrt na enajst ali ob pol smo odšli domov, kamor smo imeli trièetrt ure. Opoldanski odmor je trajal 2 uri do pol dveh. Med tem si moral temeljito oèistiti obleko in obrisati orožje. Ob pol dveh pa je bilo zopet vežbanje na dvorišèu na vse mogoèe naèine. To je trajalo približno do pol 5. ali 5. ure. Poleti, ko je bila vroèina, smo imeli opoldne odmor podaljšan do pol 3. ure, vežbanje pa je bilo do 5. ure. Potem smo imeli vsak dan èišèenje orožja, vsak teden pa temeljit pregled s strani komandirja èete. Èe si imel le en prah na puški ali kak kosmiè v cevi, si imel potem v nedeljo službo, si moral delati v kuhinji. Seveda, èe so jih rabili, v nasprotnem sluèaju si moral še enkrat zveèer oèistiti orožje. Ob 6. uri so prebrali zapovest[2] za prihodnji dan, razpored vežb si lahko prebral pred pisarno. Potem je bila veèerja, nato je bilo prosto. Vsak teden enkrat so bile noène vežbe. Vèasih so odpadle. Tako je potekalo življenje naprej. Hrana ni bila ravno slaba, posebno jajc smo pojedli veliko. Vsak mesec smo dobili 1 liter vodke, katero smo najveèkrat zamenjali za maslo. Vodka je bila precej moèna. Cigarete niso bile vedno dobre. Èe smo jih dobili dnevno 12 komadov, so bile bolj slabe, ko smo jih dobivali šest, pa niso bile slabe. Nedelje so bile proste. Dopoldne si lahko šel k maši, èe je bila, ker vsako nedeljo ni bilo duhovnika. To 2 Povelje. 268 so po navadi vprašali, kdo hoèe iti k maši ali k protestantskemu bogoslužju. V maju je bilo mrzlo, vèasih sneg, toèa, nalivi, burja oziroma severozaho-dnik, junija pa je bila velika vroèina, ki je julija malo ponehala, pa zopet nastopila avgusta. Poèasi so šle naše vežbe h kraju, v drugi polovici julija smo jih dokonèali. Zadnje vežbe so bile izvršene ob navzoènosti majorja, komandanta bataljona, kateri je posamezne izpraševal to in ono in v skupinah. Ob zakljuèku smo izvršili napad z ostrim orožjem, kjer smo streljali iz pušk strojnic in minometov. Potem se je vežbalo bolj malo, smo kaj delali ali pa smo šli ven na partizane ali po drva. Meseca avgusta smo odšli iz teh kasarn na novo službo, in sicer v Kikovo, vas 15 km južno od Zwiahla, ki je ležala ob tej reki. Bila je navadna ukrajinska vas. Par hiš je bilo z opeko kritih in cerkev, katero so boljševiki spremenili v šolo. Ko so prišli Nemci, so se nastanili notri, toda pustili so domaèinom, da so opravljali službo božjo. Za to so imeli oni vežo prosto ter eno sobo, kjer je bil oltar, podobe so bile veèji del domaèega izvora. Služba božja je trajala skoraj celo dopoldne. Je bilo precej zanimivo. Petje je bilo bolj enolièno. Videl sem tudi procesijo, šli so velikokrat okoli cerkve. Od naše strani jih ni nihèe nadlegoval ali jih oviral. Tu smo imeli veliko boljšo hrano. Toda služba je bila skoraj neznosna. Potem je prišel drug komandir in položaj se je èisto spremenil. Tu ni bilo toliko vežb, kar smo delali, smo morali delati zelo dobro. Popoldne smo malo vežbali, pozneje smo se skoraj vsak dan kopali v reki. Bilo je zelo lepo, kajti bila je velika vroèina. Bili pa smo blizu partizanov, zato smo imeli precej straže vsak tretji dan. Isto tako vsak tretji dan si moral spati obut in obleèen, ves pripravljen. Straža je bila na nevarnih mestih, kajti 269 vedno smo èuli ponoèi ljudi, ki so kaj delali po hišah, sem in tja cviljenje prašièev ali podobno. Bili so partizani. Tu smo imeli nalogo, da smo èuvali skladišèe žita pred sovražniki, obenem pa tega oskrbnika, ki je nadzoroval sebi podrejeno gospodarsko podroèje. Bil je nastavljen od Nemèije in po navadi Nemec. On je hodil vsak dan po svojem obmoèju in nadzoroval delo po državnih poljih. Za stražo je imel vedno okrog 20 vojakov. Tako sem prišel vsak teden na vrsto, da sem šel na tako pot. Usedli smo se na majhne vozièke in smo se peljali. Pri tem poslu se nam ni nikoli pripetilo kaj hudega. Toda enkrat, ko sem bil jaz doma, bilo je ravno ob 6. uri, zagledajo svetleèe krogle. Takoj smo zaslutili, da je nekaj narobe. Bil je dan alarm in smo odhiteli na mesto. Bilo je kake tri kilometre, še ne dobre, od nas. Pot nas je vodila ob gozdu. Ko smo prišli na mesto, smo zagledali strašen prizor. Na tleh so ležali razmesarjeni vojaki, ta Nemec in tolmaè. Nekateri še niso bili mrtvi. Sedaj se je že stemnilo, zato smo morali še ponoèi iskati ostale, kar je bilo težavno in nevarno. Proti polnoèi smo se vrnili z ranjenci. Naj omenim, kako se je razvil ta napad. Prebivalci te vasi, pri kateri se je to zgodilo, bi morali dati žito, pa tega niso dali ali v premajhni meri. Zato jim je oskrbnik Nemec vzel krave, ne vem toèno koliko, povrh tega si je straža, ki je bila z njim, nakradla nekaj kokoši. Drugi dan je prišel odgovor. Èim so prišli ti v vas, takoj so ljudje sporoèili v gozd in èim so bili naši zunaj vasi, so zadrdrali z brzostrelkami. Ti so se postavili v bran, toda oni so bili iznenadeni in niso veliko opravili. Nekateri so še zbežali, eni so bili ubiti ali ranjeni, ostali pa so padli v ujetništvo. Tem, kakor smo slišali, ni bilo niè hudega. Naslednji dan so Nemci odgovorili, zažgali so vas in odpeljali, kar ni ušlo, od ljudi in živali. Od tedaj naprej smo imeli kar malo strahu v tej vasi, ker smo prièakovali osveto, toda te ni bilo. Vsako noè smo videli v daljavi požare in sem in tja detonacije, ko so spušèali v zrak mostove. 270 Kar naenkrat je prišel èas odhoda iz Kikova. Za nas vesel dogodek kakor tudi za domaèine. Èim smo stopili ven, že so prišli domaèini in odnesli s seboj vse deske, kar smo jih mi prej naprosili po vasi, ko smo jih rabili. Na tem mestu smo bili en mesec, mislim, da smo šli stran 18. septembra. Sedaj smo se vrnili v kasarno in smo sprejeli še nekaj stvari, da smo bili potem pripravljeni za odhod na železniško stražo. 21. 9. smo se odpeljali z avtomobili proti Žitomiru. Videli smo sama ogromna polja, zelo rodovitna, kajti tu je bila popolnoma èrna prst. Od Zwiahla do Žitomira je 87 km. Žitomir je malo veèje mesto kot Zwiahl in tudi lepše, je veliko kasarn, sredina mesta je evropsko zapadna, izpeljana je cestna železnica. V mestu je kakih 8 cerkva, par jih je bilo podrtih, v mestu je veliko razvalin. V Žitomiru smo zavili proti severozahodu. Tam smo videli precej sa-dovnjakov, kar prej ni bilo videti. V Zwiahlu in okolici so bile v glavnem èešnje, bolj drobne, in kaka hruška, ponekod je bilo še kar precej èešenj. Tako smo se pripeljali v mesto Korosten, katero bi bilo malo veèje kot Žitomir, toèno ne vem. Mesto ima velike kasarne, toda mesto samo je tudi od prej porušeno, bolj kot ostali dve. Mesto nima tako ravnega položaja in bolj majhne hiše. Tam smo se zadržali samo en dan, nato smo se odpeljali proti vzhodu z železnico. Obstali smo v mali vasi Iršce po imenu, tam smo se nastanili na postaji. Moram pripomniti, da so te postaje prav lepo stavbeno delo. Okoli te postaje so bile obrambne barikade, zgrajene iz hlodov, v sredini pa zemlja. Sedaj je bila naša služba vršiti stalne patrole ob progi, podnevi in ponoèi. To je trajalo nekaj èasa. Kmalu smo se preselili v majhno hišo, od tod kaka 2 km ob progi. Tam smo si uredili stanovanje in obrambne jarke. Seveda v resnem sluèaju bi mi ne naredili prav nièesar, toda do tega ni prišlo. Mi smo od sedaj naprej držali stalno stražo ob progi, menjajoèo se na vsakih 6 ur, tako da si imel na dan 271 povpreèno 12–18 ur straže, en dan 18, drugi 12 ur. Vèasih so bile ponoèi ob progi še patrole, katere so imele namen preizkušati stražarje, èe ne spijo. Slišali smo že obstreljevanje Kijeva, ki je bil oddaljen od nas 90 km. Posebno dobro smo èuli letalski napad oziroma protiletalsko topništvo. Ljudje, domaèini, so nam z veseljem namigovali. Noè in dan so Nemci vozili nazaj polne vlake vsega, vseh vrst materiala. Nazadnje smo odšli tudi mi skozi majhno mesto Makei v Korosten. Tam smo prenoèili in se zopet peljali naprej skozi neko veliko vas do Belokorovièev. Tam je bil naš novi dom. Tu so bile zopet velike kasarne, dobro zakrite v gozdu, nekatere so bile še dobro ohranjene. Ta kraj je bil kakih 45 km od Korostena proti zahodu. Tam sem bil en teden, nato pa smo nekateri odšli na novo postojanko nazaj proti Korostenu. V Belokorovièih smo delali obrambna dela, hrana je bila dobra. Na novi postojanki se nam je zazdelo, kot da smo v samostanski celici, okrog nas žiène ovire in jarki, v katerih smo ponoèi držali stražo. Straže je bilo dosti, vsako noè do 6 ur in še podnevi. Potem še razne patrole, zjutraj vsako jutro minska patrola ob progi. Da smo lahko bolje vzdržali, smo imeli zelo dobro hrano. Bilo nas je veliko Slovencev. Vèasih so prišli iz Belokorovièev vojaki, ki so šli na tako imenovano jagdkomando, katera pa ni bila posebno èastna. Tu so si poèasi preskrbeli vozove in vse potrebno za premik in še konje, seveda od domaèinov, nazadnje so morali iti domaèini še za voznike z nami na bojišèe. To je bilo zelo žalostno, kar sami niso vedeli, kam gredo, ko so jim obetali, da pridejo èez dva dni domov, pa so prišli šele èez 2 meseca, èe so prišli. Pozneje sem jih videl v Zwiahlu vse prezeble, kajti zraven so bili še otroci. Polagoma so prišli Rusi do Korostena. V zelo drznem naletu so hitro zavzeli mesto ter ga v 8 dneh dobro utrdili z jarki. Ker je bila nevarnost, smo bili naenkrat tudi mi poklicani. Tako nas je naenkrat odpeljal oklopni 272 vlak do Korostena. Bila je nedelja, 21. novembra. Zveèer smo bili že v jarkih v prvi liniji, kjer smo zamenjali tovariše. Naša linija je bila kakih 200 metrov od ruske, katera je potekala ob Korostenu. Oni so bili malo višje od nas. Do srede je bilo kar mirno, sem in tja se je malo streljalo z obeh strani. Mraza še ni bilo posebnega, a je zjutraj že zmrznila prst. V torek ponoèi oziroma proti jutru smo zvedeli, da bomo napadli Korosten. V ta namen smo oddali vse nepotrebne in težke stvari, kot odeje in najpotrebnejšo prtljago (šturmgepek). Ob 6. uri smo zaèeli z napadom. Prodrli smo v ruske jarke, od koder so nas v 10 minutah izgnali. V 2 urah je bilo na naši strani izvrženih iz boja kakih 40 vojakov (od 90 mož). Preživeli smo ostali v naših jarkih še drugi dan. Tretji dan smo si izkopali za našim položajem še eno linijo. Ta dan smo potem šli naprej v mesto od hiše do hiše, kajti zasedenega je bilo že polovico mesta. Ponoèi tretji dan smo branili cesto v Korostenu, kjer je vse gorelo. Ta noè ni bila prijazna, dež, sneg in mine, vse to se je mešalo vso noè, obenem si kopal jarke (jame). Zjutraj je bil sneg. Ko smo se malo pretegnili, je bilo dano povelje za napad. Zopet smo šli naprej, toda žrtev ni bilo. Ujeli smo nekaj Rusov. Rusi so skoraj vse mrtve in ranjene odnesli s seboj. V petek opoldne je bilo konèano in mi smo se vrnili v kasarno v Korosten, oni so še obstreljevali Korosten. Tam smo se malo odpoèili in oèistili orožje. Tu so Rusi pustili nebroj praznih steklenic od fine vodke. Proti veèeru smo se odpravili naprej izven mesta v glavno linijo. Še prej smo dobili nekaj hrane. Snežilo je. Po štirih urah iskanja položajev smo našli in zamenjali prejšnje vojaštvo. Tukaj smo imeli zelo raztegnjeno obmoèje, bilo nas je premalo, tako da so lahko predrli èez naše položaje, kot se je zgodilo, ko sta nesla dva hrano, so ju enostavno ujeli. Tu so nas obdelovali z vsemi vrstami orožja, zdaj z enim, zdaj z drugim. Enkrat so izvršili napad s tanki, ki pa je bil odbit, ko sta bila dva tanka zažgana. Napadli so tudi z avioni. Sem in tja so streljali s katjušami. Tu se nisi smel 273 pokazati iz grabna. Streljali so poveèini z dum-dum kroglami. Tu smo bili kak teden, bilo je precej hladno. 4. decembra zjutraj je prišla zamenjava. Vsi smo odšli veseli ven. Takoj smo se napotili peš nazaj v Zwiahl. Pot nas je vodila èez planoto, kjer so nas ugledali Rusi in so nas prièeli obstreljevati, naredili so nam nekaj škode in žrtev, mi pa smo šli naprej. Prvi dan smo napravili 19 km in smo prišli južno od Korostena (malo zapadno). Toda tu sem so zopet prodrli Rusi in mi smo šli zopet na položaje. Naša èeta je imela sreèo, da nismo sodelovali pri napadu. Tu smo bili 3 dni, sem in tja so nas še obstreljevali, polagoma pa so odšli. Mi smo zelo težko hodili, ker so nas, ko smo prišli v hiše na gorko, zaèele boleti noge, ker smo imeli namrznjene. Nekateri sploh niso mogli hoditi. Èetrti dan smo odrinili naprej, poèasi, ker hitro nismo mogli. Štiri dni smo potovali, da smo prišli v Zwiahl, ki pa se je zelo spremenil, vse je bilo pripravljeno za obrambo, povsod bunkerji in jarki. Nastanili so nas v Barbara kasarnah, od koder smo se preselili v bivši lazaret, tam smo bili potem vse do napada Rusov. Tu je bilo glavno delo straža in kaka patrola. Bil je sneg, vendar ni bilo preveè mrzlo, hrana ni bila tako slaba. Tu smo še zelo lepo obhajali božièni veèer, vsak vojak je dobil darove v pecivu, mesu, žganju in vinu. Bilo je lepo. Takoj po božièu smo prejeli vest, da Rusi pripravljajo napad s 500 tanki. To se je kmalu uresnièilo. Par dni prej smo odšli na posamezne postojanke ven na polja, tako da smo morali nositi hrano po pol ure daleè. Na sv. Silvestra dan popoldne so prišli Rusi v bližino na 10 km od nas. Opolnoèi so Nemci še streljali vsevprek na èast novemu letu. Bilo je krasno. Zjutraj pa, ko sem šel po zajtrk, ravno ko sem vstopil v kuhinjo, so zaèeli Rusi obstreljevati nas in mesto. Ko sem se vraèal s hrano nazaj, sem videl natanèno, kje so streljali s topovi. Na vrhovih oziroma grièih severno sem 274 zagledal ogenj. Takoj sem šel v kritje, da sem se ubranil granatam, ki so takoj padle v bližino. To obstreljevanje me je oviralo, da nisem mogel naprej, ampak sem po malo ril naprej. Pri tem sem si raztrgal hlaèe in jih v eni luknji zakrpal. Potem sem se vrnil v postojanko. Vojaštvo, ki je bilo pred nami, se je umaknilo, skoraj vse že zadnjega decembra. Popoldne so Rusi že zaèeli z napadom, posebno na 2. januarja 1944. Najhujše je bilo pri lazaretu ob mostu. Napadli so s tanki T 34, najboljšimi ruskimi tanki. Glavni boj se je vršil zahodno od nas. Imeli smo sreèo, da pri nas niso napadali. Bili so zelo predrzni, ko so pri belem dnevu dovažali na bojišèe, smo jih lahko gledali. Toda Nemci tukaj niso imeli pomoèi tankov. Zato smo vedeli, da se bomo morali umakniti. 2. 1. zveèer smo oddali našo odveèno obleko in smo se pripravili za odhod. Ponoèi je prišlo povelje, da se umaknemo. Hitro smo se umaknili z orožjem v mesto. Dobro, da nas Rusi niso zapazili, ker bi nas lahko polovico unièili. Enkrat je prišel tank za nami, pa se je vrnil, bil je izvidniški. Tako smo šli po polnoèi naprej, in sicer južno proti Kikovi. Zjutraj smo prišli v bližino te vasi, pa so nas že sprejeli s topovi in mitraljezi, so nas presenetili. Edini izhod bi nam bil s tem zaprt, zato smo morali napadati proti vasi. Ko smo prišli do vasi, so Rusi pustili 3 ali 4 topove in zbežali nazaj proti jugu, toda partizani so ostali v vasi za goreèimi hišami ter so nas prièeli pošteno obstreljevati. Mi smo bežali v divjem diru skozi vas, toda morali smo obstati in se zaèeti braniti, ker bilo je že preveè žrtev. Naša èeta je šla takoj ven za partizani, toda mene niso videli. Pozneje, ko so se vrnili, so šli še enkrat proti jugu, da bi prodrli, kajti bili smo obkoljeni, a jaz nisem šel z njimi. Od te èete se je vrnila samo ena desetina, ostali ne vem, ali so bili ujeti ali so prodrli, takrat niso prišli iz Rusije. V tej vasi je bilo ta dan polno vojaštva z generalom vred in ves tros (pratež), kar ga niso Rusi prej unièili, namreè pri kolodvoru so unièili od 275 enega bataljona ves tros. Pri tem vojaštvu nisi videl veè tistih Nemcev, kot so bili nekoè, vsi so bili demoralizirani, zato si tudi niso poskušali izsiliti prodora južno. Sedaj smo si nabavili konzerv, kar smo mogli, in jedli, èeprav so okrog nas umirali, kajti cel dan so sem in tja streljali v to mešanico in gostoto vojaštva partizani in Rusi z artilerijo. Ukrajinski bankovec iz Rovna (arhiv Marte Pavliè) Popoldne proti veèeru smo poskusili proti južnozahodni strani. Pogled, ki bi bil vreden, da bi ga ujel v kamero fotograf, kajti videl si nepregledno vojaštvo, konje, vozove, avtomobile, oklepne vozove, in vse je bežalo. Tam si videl jurišne topove (oziroma topove, katere je vlaèil vlaèilec in na teh topovih si videl vse polno vojaštva). Streljali so za nami, toda mi smo šli naprej, z obeh strani so poskušali za nami s topovi, toda ušli smo jim. Seveda, kolikor nas je ušlo. Tako smo bežali 7 km, dokler nismo prišli do nekega gozda, sedaj smo pa bili nekoliko varni. Tu smo se malo okrepèali s konzervami, katere smo si nabavili. Tu sem si jih še preskrbel, ker sem vedel, kako jih bom rabil. Tu je prišlo povelje, da lahko odvržemo vse, kar je pretežko za beg, in res smo tako naredili. 276 Razdelili smo se in v majhnih skupinah ponoèi prodirali naprej oziroma nazaj. Najbolj strašno je bilo, ker smo pustili vse ranjence v gozdu. Vso noè smo tavali po velikanskem blatu in po njivah, ne da bi naredili 10 km. Najbolj so nas zadrževali tanki, kateri so prišli, in smo mislili, da so ruski, pa so bili nemški, tako da smo proti jutru dospeli v neko vas vsi mokri. Tam smo se malo odpoèili in okrepèali èez dan, ponoèi pa smo zopet nadaljevali tisto tavanje okoli. Veèkrat sem si mislil, da bi ostal, pa nas je gnalo nekaj še naprej. Tako je minila druga noè, podnevi, proti jutru smo nadaljevali pot naprej in smo prišli v drugo vas, to noè smo naredili kakih 10 km. Tu smo malo poèili in spali, dopoldne pa smo zopet šli naprej, in sicer podnevi, potovali smo še tisti dan in drugi dan. Ljudje so bili dobri in so nam povsod skuhali krompirja. Kmalu smo bili na stari poljski meji. To se je na vsem poznalo, bile so lepše vasi in hiše. Tisti dan smo prišli v kraj Zdolbunov (majhno mesto). Tam smo na vse preseneèenje videli vlak. Takoj je bil narejen naèrt, da se peljemo nazaj na Poljsko. Še isti veèer smo se odpeljali v Rovno. Tam smo ostali 3 dni, in sicer od 6.–9. januarja. Hodili smo v vojaški dom jest, bili pa smo v kasarni. 9. 1. smo sklenili, da gremo naprej na Poljsko v naše zbirališèe. Res smo prišli na kolodvor, kjer pa nas kmalu zavohajo (druga edinica) in nas takoj odpravijo nazaj. Bilo je nevarno in je kazalo, da nas dajo nazaj na fronto. Tega si pa nismo želeli, zato nam je dal naš vodnik bataljona, zdravnik, naèrt, kako bomo ušli. Kmalu smo ga izvedli. Odšli smo po majhnih grupah na kolodvor in bili tam raztreseni, tu nekaj, tam nekaj. Zopet je prišel ta èastnik in nas hotel odpeljati, toda od nas ni nobeden govoril, se sploh zanimal za kaj, zato je moral zopet oditi. Tako smo jo potegnili naprej v Lvov. Tam smo se temeljito oèistili, nato smo 10. 1. zopet zveèer nadaljevali pot. 11. 1. smo prišli v Debiel (Debica). Od tam smo se peljali v taborišèe (Truppenübungsplatz – vadišèe enot) Deba po imenu. To je bilo veliko taborišèe sredi gozda z nad 200 barakami, tu 277 je bilo vse, kar je potrebno za vojake. Tu se je ustanovila 363. divizija (strelska). Tam smo zaèeli ponovno vežbati, bili kakih 14 dni, nato smo odšli v drugo malo manjše taborišèe Milec. Tam smo bili še februarja in smo kar pošteno vežbali. Bilo je precej snega. Hrana ni bila dobra (zadostna). Marca smo se odpeljali v Vartegan v vas Klocko blizu Litzmannstadta (Lodža). Tam smo vežbali naprej. Bilo je precej strogo. Postal sem mitraljezec in sem nosil Larèa M. 42. Zaèeli smo že delati marše. Blizu Litzmannstadta smo ostali kakih 14 dni. 13. marca smo odšli od tod in se odpeljali na Dansko. Vozili smo se skozi Hamburg, Flensburg. Kraji na Danskem so bili zelo lepi, posebno hišice in vasi. Takoj smo spoznali, kako bogata dežela je to. Na kolodvorih so nam prodajali sladoled. Peljali smo se do Koldinga, tam smo zavili na Lunderskov, Vamdrup, kjer smo izstopili. Nekateri tovariši so imeli že denar in so si tam nakupili torte in sladkarije. Nato smo šli peš 10 km do Skodborga. Skodborg je bila precej velika in snažna vas, kot trg, z asfaltiranimi cestami, kakor so bile vse ceste tam, razen poljskih poti. V sredini je bila protestantska cerkev. V vasi je bila mlekarna, dve slašèièarni, mesarija. V mlekarni so proizvajali sir in smetano. Hiše in sploh gospodarska poslopja vzorno urejena. Po kmetih si videl na dvorišèu prisekano travo, kot pri nas v mestih, v parkih. Povsod na oknih rože. Ljudje so izobraženi in dostojni. Ženske so boljše od tistih v drugih državah, èeprav niso lepše po lepoti, temveè malo zaostajajo za Belgijkami ali Nemkami, najbolj lepe žene sem videl v Belgiji. Tako smo si tam uredili stanovanje in smo živeli trdo, disciplinirano vojaško življenje. Hrana ni bila ravno posebno dobra, toda to smo si uredili sami, saj smo imeli denar. Tam smo se lepo zredili. Ob veliki noèi sem bil na dopustu v Leobnu pri Antonu Peterlinu na Mussbachergasse 3 in v Celovcu. Dopust je bil bolj žalosten. To vsak 278 lahko razume, kako je pri tujih ljudeh. 26. 4. sem se vrnil na Dansko. Toda na tem mestu nismo veè dolgo ostali. Premaknili smo se zapadno od nas proti Esbjergu, severno skozi mesto Varde, od tam še dobrih 10 km v taborišèe. Sedaj se je življenje malo poslabšalo, toda malo priboljška smo si lahko še kupili v kantini. V mestu pa nisi dobil toliko sladkarij in kruha brez kart kot v Jutlandu. V Esbjergu si težko dobil bel kruh brez kart. Jaz sem ga dobil parkrat. Ko sem bil tam, sem šel k oèesnemu zdravniku v Aarhus. Vožnja je bila precej zanimiva, posebno ko sem se vozil ob obali, lepa mesta Kolding, Fredericia, nato Aarhus, precej lepo in veliko mesto. Bil sem tudi v pristanišèu, kjer je bilo zasidranih nekaj srednje velikih ladij. Zelo lepa cerkev je tam pri pristanišèu. Tam je bilo vsega dosti za kupit, kar si si poželel, in brez kart (bel kruh, torte, piškoti itd.). V Aarhusu sem bil 2 dni. Tam smo imeli velikokrat poskusne alarme in najveèkrat smo morali z vsem, kar smo imeli, kakih 6 km proti obali v drugo linijo. Vèasih je bil s tem povezan napad. Po navadi je bilo zveèer. Naenkrat pa smo se preselili direktno v gozd blizu druge linije. Tam smo potem ostali kakih 14 dni, vežbali kar naprej, èeprav je bilo slabo. 6. 6. so izvršili Angleži invazijo, mi smo bili že kak teden v gozdu. Nemci so kaj dobro govorili o tem, seveda ni bilo v skladu z dejanskim položajem. Poèasi je prišel èas in smo morali zapustiti Dansko. To se je zgodilo 13. 6. Odšli smo v Varde na kolodvor. Odpeljali smo se po zahodni strani Danske skozi Esbjerg, Ribe, Hamburg, Antwerpen v Belgijo, kjer smo se v mestu Brugge raztovorili. Odšli smo izven Bruggea kakih 6 km. Tam smo se nastanili na deželi, toda nismo bili dolgo. Èez 3 dni smo zveèer odšli in smo šli skozi Brugge proti vzhodu proti holandski meji. Ustavili smo se pred mejo, tam smo ostali 6–7 dni. Nato smo šli kar naprej skozi 279 Arnheim v Holandijo. Tam smo potem hodili iz kraja v kraj, dokler se nismo nastanili zopet blizu meje. Sedaj smo obstali v Holandiji, en vod pa je šel v Belgijo. V njem sem bil tudi jaz. Imeli smo službo, da smo èuvali dva kanala oziroma mosta, ki sta šla èez, in sicer Elisabethin in Albertov kanal. Voda teèe pri enem navzgor, pri drugem navzdol. V enem je bilo veliko jegulj, ki so jih civili vedno lovili. Ta kanal je bil zadnji proti mestu Malni. Kmetije so bile primerne in tudi hiše ne ravno preslabe. Posebnost v Belgiji, da je polno krèem. Tukaj jih je bilo, ne vem, 4 ali 5. Piva je bilo dovolj in tudi tobaka, katerega so v glavnem tihotapili iz Holandije. Seveda to ni bilo težko, ker bilo je treba samo èez most, pa so bili varni. To jim je znatno olajšalo, ker so hodili na ono stran delat na kmetije, zveèer pa so se vraèali, vsak je peljal na kolesu krmo ali slamo od lanu. Tako so enostavno v to skrili. Ljudje so tu Flamci in govorijo flamski jezik, kar lahko malo zastopiš, èe znaš nemški. Do nas so bili bolj prijazni kot v Holandiji. So bolj pobožen narod, to vidiš po mestih, po prodajalnicah vidiš svete stvari naprodaj. Teh prodajaln je mnogo. Znaèilno, kar opaziš, da so Belgijke lepe, bolj kot sosednje Holandke, in bolj poštene. Dežela je rodovitna in ravna, mesta so lepa. Ob vodah najdeš veliko visokega drevja, kot jagnedi visokega. Tam smo morali kopati in popravljati jarke. Do prvega mesta Malni po imenu je bilo 3 km. Na tem kraju smo bili 14 dni, na kar so nas drugi zamenjali in smo odšli nazaj v Holandijo, kakih 13 km. Ustavili smo se sredi dežele, kakih 8 km od morja in tudi ne daleè od belgijske meje. Do veèjega mesta Knokke-Heist po imenu je kakih 7–8 km. Dežela je tu rodovitna, so zelo bogati kmetje. Zato smo si lahko kupovali mleko vsak dan. Ceste so bile lepe, dobre, najveè lepo tlakovane. Drugaèe pa je bila draginja in se ni moglo skoraj niè kupiti, kot se je nasprotno lahko v Belgiji. Od tukaj si lahko videl morske sipine (Düne po 280 nemško), a morja nisi videl. Sem in tja so bili postavljeni leseni topovi ob obali in tanki ob cestah. Tu se nismo držali dolgo èasa, kakih 10 dni. Nato smo odšli v Brugge na kolodvor in so nas naložili za Francijo. Vožnja je potekala zelo poèasi, kake 3 dni, ker smo veè stali, kot se vozili, zaradi razbitih kolodvorov in železnice. Tako smo obstali kakih 13 km pred Rouenom in nismo mogli veè naprej, ker je bilo prenevarno zaradi letal. Odpravili smo se peš naprej, skozi Rouen smo šli ponoèi. Je veliko mesto, krasna je glavna cerkev (imena ne vem). Zunaj mesta smo obstali (4 km). Tam smo poèivali èez dan, videli smo tisti dan V1, ko so jih izstreljevali. Ponoèi smo šli zopet naprej in zjutraj smo se prepeljali s splavom (vlaèilcem) èez reko Seino. Imeli smo sreèo, da nas niso napadli Angleži, ker se je to vršilo že ob belem dnevu. Tako smo potem vsako noè potovali po 28, 32, 36, 42 km, kakor je naneslo, podnevi pa smo malo poèivali. Poskrili smo se v zavetišèe sadnih vrtov, katerih je tam polno in velikih. Tako smo dospeli poèasi do bojišèa, postajalo je vedno nevarneje za nas. 2. bataljon, ki je potoval podnevi, so cel dan napadali avioni 3 km od nas. Ponoèi pa so neprestano svetili z božiènimi drevešèki, da bi nas opazili, toda nas niso. 4. avgusta smo prišli v bližino bojišèa, ki se je trenutno nahajalo 8 km od mesta Vire, pred katerim smo bili mi 2 km od njega. Tukaj smo pustili ves tros, odeje, plašèe ter smo šli 4.–5. avgusta na položaje. Mesto Vire je bilo strašno razbito, po ulicah so bile ogromne jame, tako da so bile položene (lestve) deske sem in tja, da nisi padel vanje. Angleži so nas že obstreljevali s topovi. Istoèasno so se celo noè umikali padobran-ci (padalci). Mi smo do jutra zasedli položaje zunaj Vira, katere smo morali dopoldne menjati. Angleži so prišli kmalu do nas, opoldne in popoldne so 281 že napadali s tanki in razbijali s topovi, toda naš vod je bil na dobrem položaju, da nas niso obstreljevali. Do veèera smo bili že obkoljeni in smo se morali umakniti. Parkrat so nas pošteno obstreljevali z minometi. Zveèer sem imel že namen pobegniti, toda nisem imel nobenega, ki bi bil istih misli kot jaz, zato sem šel z ostalimi v mesto, kamor smo se sreèno prebili. Sedaj so nas zaèeli pošteno obstreljevati s topovi. Izkopali smo si majhne jame, kolikor smo paè mogli v trdem svetu, in èakali jutra, da bi si uredili bojno linijo še misliti ni bilo. Obstreljevanje se je nadaljevalo celo noè in do poldne kar naprej, toliko se je izboljšalo, da so nas prièeli napadati še avioni s svojimi lepimi glasovi. Tu smo še nekaj èasa èakali. Ko pa je poleg mene padel podoficir aviona, nam je bilo zadosti neumnosti, ušli smo ven in smo se poskušali prebiti iz mesta. To je bil težaven posel. Kar sem moral nositi, sem odvrgel (municijo). Zaèeli smo z begom. Od hiše do hiše smo si iskali zavetja. Sem in tja smo dobili še mošt. Kar naenkrat nas v sredini mesta zaènejo avioni obmetavati s hruškami, ki si jih nismo prav niè zaželeli. Bilo nas je 5. Drugi so si dobili malo zavetja, jaz pa sem bil pri zadnjih in sem se enostavno ulegel na tla v podrti stavbi, od katere ni bilo drugega kot stene. Žvižganje, prah, dim, bobnenje je trajalo kakih 5 minut. Avioni so zmetali, kar so imeli, mi pa smo šli nato precej hitro naprej. Èez 5 minut so nas zopet pozdravili lovci in bombniki z neprijetno toèo krogel, katere pa nas niso mogle zadeti, so preslabo merili. Skrili smo se v hiši ob sodu, kjer smo si napolnili steklenice z moštom. Poèasi so se malo oddaljili in smo šli zopet naprej, tako da smo bili kmalu iz mesta. Tam nam je oficir dobrotljivo odkazal najbližje zbirališèe, kamor smo morali iti, da se nismo predaleè oddaljili. Veliko na boljšem nismo bili, toda tam smo dobili nekaj hrane, ker smo bili že laèni. Takoj so nam pokazali položaje, kamor smo lahko šli, seveda ne prav radi. Tam smo ostali do veèera. 282 Zveèer 6. 8. so nas postavili v cestne jarke z nalogo, da pazimo na kamenje na cesti. Tu nam trenutno ni bilo preslabo in dobili smo toplo in mrzlo hrano po 2 dneh. Zjutraj so nas pa postavili zopet na stare položaje in od tam smo napredovali v predmestje na zapadni strani. Šlo je povsem enostavno. Angležev ni bilo nikjer, ker so se ponoèi umaknili nazaj. Tako Angleški letak poteka ofenzive zahodnih zaveznikov v Normandiji 15. 8. 1944 pred predajo Stanka Zarnika Angležem (arhiv Marte Pavliè) smo tavali celo dopoldne okoli. Šele opoldne smo se ustavili ob hišah in si izkopali jame. Ker ni bilo toènega naèrta, smo delali samo malenkostne premike. Pazili smo na Angleže. Èim so prišli v bližino, so takoj naredili napad. Bežali smo kake 2–3 km, nato pa smo se ustavili zaradi prenoèišèa. 283 Izbrali smo si res pripravno mesto. Ravno tam je bila nemška artilerija, zato so kmalu prišli pogledat Angleži v avionih, kako se kaj poèutimo in kje smo. Odgovor na to je bil, da so, èim je nastala noè, zaèeli streljati, kot bi bili prismojeni, z artilerijo in šrapneli na nas, kot bi imeli namen, da nas še ponoèi preženejo, toda mi smo ostali. Sam sem zaèel šele delati luknjo, kar me je stalo okrog 2 uri dela. Potem pa so streljali tako neumno, da še eno uro nisem mogel zaspati. Dobro vem, da so bili tisti Angleži pri topovih dobro naspani, ko so tako dobro streljali. Dal sem jim vse svoje priznanje. Zjutraj pa so le malo zmanjšali delavnost in v tem èasu sem jo jaz popihal od tod, ravno, ko so podrli eno hišo. Tako sem poèasi napredoval nazaj. Èe me je kdo vprašal kam, seveda k svoji edinici na bojišèe. Tako sem hodil sem in tja. Nazadnje nas je bilo že veè in sem bil kot spremljevalec pri telefonistih. Tako smo prišli kake 4 km nazaj. Ko je hotel, da mu nesem za njim tisto žico, sem rekel, da ne morem, ker imam potem predaleè nazaj. Ravno tja so streljali Angleži s težko artilerijo. Zato sem se takoj pridružil grupi, ki je prišla z bojišèa, s katero smo jo potem mahali naprej za fronto. Zveèer smo prišli do novega regimenta, imeno-vanega Staud. Tam se nas je zbralo kakih 20 junaških borcev. Oboroženi smo bili izvrstno z vsem, tudi s hrano. Rekli so nam, naj malo poèijemo in se držimo skupaj. Jaz sem bil priden, sem si takoj naredil lepo jamo, ker sem imel že žalostne izkušnje. Toda prišlo je povelje, da gremo takoj naprej na bojišèe. Postavili so nas v vrste in smo èakali. Jaz, ne bodi len, ležem in zaspim. Ker je bila noè, so brez vse škode odšli brez mene. Èez pol ure se prebudim in se javim oficirju. Seveda, bilo je prepozno. Takoj sem šel ležat v jamo in sem spal do drugega dne do 9. ure. Ko sem vstal, sem se neopaženo zrinil èez mejo in jo odkuril, potem pa spet okoli. Tako sem se potepal cel dan. Pozno popoldne sem zašel k neki drugi edinici, ki me je vzela za svojega. Tam sem bil do veèera. Potem je prišel eden od naših in sva šla skupaj nazaj. Tisto noè sva spala na lepem kraju (bili smo trije). Ko smo mislili, da bomo veselo spali, nas zaènejo strašiti zopet 284 Angleži, tako da celo noè ni bilo miru z granatami. Zjutraj pa je bil mir in smo šli zopet naprej ter smo pri naši artileriji dobili nekaj jesti. Kmalu smo bili na veliki (poti) cesti in smo bili že dopoldne v St. Quentinu. Ko smo dobili zopet nekaj kruha, smo napredovali kar naprej proti (6 ur) Tinchebrayu. Tu pa nas zagleda neki štabni oficir. Pove nam, da to ni prava pot na bojišèe in da se moramo obrniti. Mi mu pa povemo, da išèemo svojo edinico. Zato nas takoj poklièe in odvede s seboj, po dolgem èasu smo zopet dobili hrano. Tam smo dobili povelje, da moramo v skladišèe z municijo, od tam pa takoj nazaj na bojišèe. Takoj se odpravimo. Nekaj èasa smo hodili skupaj, nato smo, ker nismo dobro poznali poti, hoteli vsak na svoje. Zato sem si drugo jutro izbral svojo pot in sem krenil od njega. On mi je še rekel, da mora izpolniti dolžnost, jaz sem ga razumel. Zato sem jo mahnil nazaj in na glavno cesto ter naprej proti Tinchebrayu. Tam se nisem niè ustavil in sem šel iskat ta magazin še naprej, tako da sem prišel v majhno mesto Messei. Tam sem zaèel spraševati, seveda nisem niè toènega izvedel. Toliko je bilo, da sem zašel na delovno obmoèje lovcev in bombnikov ter sem se takoj pobrigal in jo popihal od tam nazaj proti Tinchebrayu. En kilometer od tam sem šel na kmetijo in sem si uredil prenoèišèe. Priskrbel sem si malo mleka. Ponoèi pa me predrami skrivnostno šuštenje bomb ter eksplozije v bližini, tako sem imel izredno priliko poslušati, kako so Angleži polagali bombni tepih na bližnje mesto ali železnico. Zjutraj sem bil kar vesel, da niso bili Angleži hitrejši ponoèi. Èe bi ne bili tako toèno pouèeni o cilju, bi se lahko še zmotili in bi nas malo premaknili. Zjutraj sem se napotil nazaj do zadnjega veèjega trga pred Tinchebrayem. Tam nas je bilo že veè in so nas lepo zbrali in peljali na zbiralno postajo. Dobili smo hrano in smo se naspali, drugi dan zveèer pa smo odšli na severno stran proti bojišèu. Še danes ne razumem, kaj smo šli iskat tja, drugega vem da ne kot granate. Tako smo se zjutraj zopet napotili malo 285 nazaj kakšna 2 kilometra. Tam smo potem prebili dan, bilo je veè znancev. Proti veèeru nam je neki oficir naredil junaško pridigo, da gremo še nazaj in da bomo tam naredili novo obrambno èrto in jo držali. Resnica pa je bila daleè od tega, vojaštvo ni prišlo, ker je bilo prej ujeto. Tisto noè smo potem v temi napredovali proti Flersu. Cel èas nam je kazala pot angleška artilerija kot svoj èas zvezda na Jutrovem. Dnevniški zapis ob predaji Stanka Zarnika Angležem (arhiv Marte Zarnik) 286 Ko smo 17. 8. prišli v Flers, tudi Angleži niso veè streljali. Postavili so nas kot prednjo stražo v cestne jarke v mestu. Ni nam bilo treba dolgo èakati, kmalu so bili Angleži v mestu (predmestju). Najprej so se skorajžili Francozi, kateri so nadomestovali angleško pešadijo. Kmalu smo jo po-brisali od ceste stran. Pri tem smo izgubili nekaj tovarišev. Ko smo prišli na komando, smo jih šli takoj nazaj iskat in smo jih našli. Dopoldne pa so Angleži ravno dobro naravnali topove na prava mesta. Tisti èas smo šli mi z nekim oficirjem v izvidnico. Oficir je bil šele poroènik in je bil željan dobiti višji èin in odlikovanje. Zato nas je lepo vodil proti Angležem, tako da smo bili že v nevarnosti, da nas naše granate ne pobijejo. Ko smo tako prodirali proti Angležem, nas naenkrat pozdravijo krasni rafali izvidniških tankov, mi pa, ne bodimo leni, jo hitro pobrišemo nazaj, od koder smo prišli. Tako smo prileteli skoraj do ceste (glavne), tam pa nas pozdravijo Francozi z brzostrelkami. Nemci lepo v dir èez cesto k svojim, jaz pa iz previdnosti raje poèakam, kajti nisem bil siguren, èe bom hitrejši kot francoske krogle. Tako sem sedaj prouèeval položaj in opazoval premikanje Francozov, v francoske roke pa nisem hotel priti. Jaz sem gledal, kje so Angleži s svojimi tanki. Èakam, hodim sem in tja, nazadnje zaslišim brnenje tankov. Nisem vedel, kam gredo, naprej ali nazaj. Èakam še nekaj èasa, nato zaènejo voziti po cesti v Flers. Jaz sem jim šel nasproti in sem se jim predstavil. Èim me Anglež zagleda, naperi top name, da bi mu ne ušel, drugi Anglež pa skoèi k meni in mi odvzame orožje. Takoj mi pove, kam naj grem. Seveda sem ga takoj ubogal in stopil v precej hitrem koraku naprej. Sprejmejo nas angleški kapetan in šofer ter nekaj Francozov. Tam so me poskušali izpraševati, toda jim je šlo preslabo, ker so znali predobro nemški, jaz pa isto tako predobro francoski. Ker sem se jim smejal in povedal, da sem Jugoslovan, so me kmalu pustili, da sem se lahko usedel na tla. Tisti èas pa 287 je bil ujet tudi Nemec, ki je bil strašno užaljen zaradi tega in je bil ves bled. Tega so malo bolj z veseljem zasliševali in strašili, da je moral letati in Francozi so mu žugali. Potem oni nehajo in nas posadijo vse skupaj. Kar naenkrat prihrumijo mine kot vihar k nam (nemške) in malo je manjkalo, da nismo plaèali tega pobega s smrtjo. Nemci so nas opazili in so nas zaèeli obsipavati z minami. Takoj za prvo nam pošljejo še eno lepo zbirko min prav v bližino. Sedaj pa je bilo Angležem zadosti. Spodijo nas v avto, s katerim jo prav po angleško odkurimo z bojišèa. Vozili smo se kakih 15 km in ves èas smo sreèavali tanke, pa nikake pešadije. Za tem naredimo majhno postajo. Takrat sem pa videl štiri nemške avione. Nato se peljemo naprej in nas kmalu zapeljejo v tako zaželeno žico. Tam nam takoj preobrnejo žepe in, hvala Bogu, znebili smo se nevarnih nožev in podobnega. Nato nas še zaslišijo. Ko je bilo to konèano, nam prinesejo vsakemu keksov in konzerve ter vode, tako da smo se kar najedli. Potem smo poèasi pospali. Zjutraj so nas odpeljali naprej in nas zapeljali v veèji lager (bilo je 18. 8.). Tam so nas že delili po narodnosti in nam zopet dali jesti. Popoldne sem prišel skupaj z Grižlarjevim Nandetom (Ferdinandom Lahom iz Suhadol). Kako sva bila preseneèena! Zveèer smo se peljali naprej, tako da smo bili do trde noèi v Bayeuxu blizu morja. Tam je bil velik lager. Pošteli so nas in nam dali zopet nekaj jesti. Spali smo bolj malo, ni bilo ravno najlepše. Drugo jutro oziroma dopoldne so spraševali po Jugoslovanih, ker so rabili tri za oficirsko kuhinjo. Javili smo se trije: jaz, Nande in nek Štajerec. Takoj smo odšli na delo. Dali so mi stare hlaèe, tako da sem bil že kos Angleža. Dela smo se takoj navadili. Tisti veèer smo še spali v taborišèu, drugi pa niè veè. Postavili smo si šotor in si dobro uredili. Glavna težava je bila, ker je bilo preveè hrane in smo morali veliko dobrega pojesti, zato sem zbolel. Bil sem pa odloèen in sem jedel kar naprej, èeprav malo zmanjšano, in sem zmagal, po treh dneh sem bil zopet normalen. Tako je potem delo 288 potekalo kar v redu naprej. Angleži so bili kar zadovoljni z nami, mi pa še bolj z Angleži, v glavnem pa z dobro hrano. V tem èasu so pripeljali ogromno ujetnikov. Še gospod general je bil v njih družbi. Ta èas sem pojedel precej èokolade. Sem in tja sem Angležem pral perilo. Tam sem bil okrog 14 dni, nato smo se odpeljali naprej s komplet-nim taborišèem. Vozili smo se skozi Caen. Lepo, veliko mesto, toda ena tretjina je bila popolnoma razrušena, strašen pogled. Tam, kjer so divjali hudi boji, je drevje vse oklešèeno, samo debla stojijo pokonci. Ko smo se vozili skozi invazijske položaje, smo videli v jamah od granat vso trdoto boja, ki je tam divjal. Tam si videl jame pri jami. Posebno strašen prizor se nam je odprl, ko smo prišli do mesta, kjer so Angleži zaprli prvi kotel dne 17. 8. Bilo je zunaj Falaisa. Tam si videl razbito, kar si hotel, strašno razdejanje, mrlièi, kajti še vedno je bilo, kot je bilo unièeno. Vse to pa je kazalo, da je bilo unièeno od letalskih sil, toda ne z bombami. Ko smo se vozili dalje, nismo veè videli takega razdejanja. Tu pa so že bežali Nemci, Izkaznica angleškega vojnega ujetnika Stanka Zarnika (arhiv Marte Pavliè) 289 zato so poslopja vasi in trgi bili še celi. Bil je drugaèe krasen dan in je bil lep razgled. Popoldne smo se ustavili 35 milj zapadno od Pariza. Nastanili smo se v vasi ali trgu, Glos la-Ferriere. Tam smo ostali kak teden, bili smo zunaj kraja. Sem in tja sem bil v trgu, enkrat sam, vèasih pa smo šli s konzervami, da smo dobili v zameno jajca. Tam sem dobro živel, dela je bilo pa zadosti. Dobil sem cigarete od oficirjev (90 po številu), pisal sem tudi domov. Pral sem jim perilo, za kar sem dobil plaèano. Angleži pri nas so bili pravi Angleži, èim so mogli, so od ujetnikov zamenjavali oziroma prodajali kekse za denar, za katerega so se zelo poganjali. Francozi, kot sem jih prepoznal tam, niso delovni ljudje, leni, in tudi vasi niso tako lepe. So pa tam veliki sadovnjaki in moène kmetije. Èez dober teden smo se odpravili naprej proti Belgiji, par dni za tem, ko je padel Bruselj. To je bilo najlepše potovanje po Franciji. Majhna mesta in vasi so bile zelo malo razrušene ali sploh niè. Peljali smo se skozi Amiens, Aras. Amiens je krasno mesto, èeprav je porušeno. Spali smo zunaj mesta, zjutraj smo se z avtomobili odpravili naprej proti Arasu, popoldne smo bili že v Bruslju. Naredili smo 250 milj ali 350 km. Jaz sem bil v angleški uniformi, zato me Francozi niso poznali, ko so nas sem in tja pozdravljali in nam dali tudi mošta, sicer bi bilo vedenje nasproti nam ujetnikom èisto drugaèno. Vozili smo se po Bruslju, da smo si ga lahko ogledali, je zelo krasno mesto z lepimi stavbami. Ta èas je bilo polno sadja naprodaj. Za tem smo se vrnili iz mesta in smo šli 15 km južnozapadno, tam pa nismo dolgo ostali, èez par dni smo se odpeljali skozi Halle v majhno mesto Enghien in se nastanili zunaj mesta. Delo je teklo po navadi naprej. Vèasih sem šel lahko ven, tudi v mestu sem bil sam, najveèkrat sem šel na kmetije s konzervami, da sem dobil krompir, 290 jajca ali podobno. Tam smo paè najbolje živeli, za delo smo imeli tudi ujetnike. Èez 10 dni smo se preselili v samostan v mesto. Tam sem po dolgem èasu spal na postelji. Vsak dan smo dobili ujetnike in sem si za svoje delo izbral po enega ali dva, kolikor sem rabil. Pri nas je bil nek Nemec kuhar in je bil isto tako zaposlen v kuhinji, bil je dobro znan v Bruslju, dobro se je sporazumel z našimi Angleži, tako da je šel nazadnje z njimi v Bruselj. Enkrat se ni takoj vrnil, ker je zamudil avto, in tako se je razvedelo. Posledice tega so bile, da je moral takoj nazaj k drugim ujetnikom. Seveda je zato prišla enaka usoda za nas. Mi bi mogoèe ostali še kak èas tukaj, dolgo pa tudi ni bilo prièakovati, ker smo bili že v Belgiji. Reèeno je bilo, da bomo tu, dokler bomo še v Franciji. Mi smo odšli še isti dan, to je 28. 9., s transportom naprej v Dieppe. Vožnja je potekala prav poèasi, za hrano pa so nam dali malo nemškega cvibaha (prepeèenca) in malo korenja v konzervi, drugi dan pa vsakemu eno jabolko. Bili smo zaprti v vagonih. Dne 30. 9. smo se pripeljali v Dieppe. Bili smo precej laèni, toda najbolj smo bili razoèarani, ker nismo šli na ladjo, temveè v drug lager, nekaj kilometrov iz mesta. Kraj je bil na nizki višini, tako da smo videli Dieppe in morje, je bil lep pogled, toda položaj ne ravno razveseljiv. Odvedli so nas v taborišèe, ki je bilo, kot smo na prvi pogled videli, zelo veliko. Razdeljeno je bilo na posamezne oddelke, ki so bili zaznamovani s številkami. Bilo jih je 10. V vsakem takem ograjenem prostoru je bilo kakih 2.000–3.000 ljudi. Okrog taborišèa je bil okrog 2 metra širok pas za stražo in še ena ograja (žièna ovira). Na vsakem oglu je bil stolp, kjer je stražil vojak s strojnico. Taborišèe je bilo preprosto reèeno eno blato, èe je bilo deževje. Vreme pa je bilo tam skoraj vedno deževno, dež, sonce in zopet dež. Sreèen sem bil, ko sem kuharju Angležu odnesel èisto nove èevlje, ki mi jih je prej posodil, ko sem bil v slabih škornjih. Lepo so se me prijeli in sem postal enostavno lastnik. Zato sem se kaj dobro šetal v èevljih angleškega kuharja. 291 Naj še omenim življenje v tem taborišèu. V veèini oddelkov ni bilo nobenega šotora, razen od taborišènega vodnika, ki je bil Anglež, po èinu podoficir ali narednik vodnik. Kar se tièe nas, so nekateri dobili od Angležev šotorska krila, da so si naredili šotore. Teh je bilo komaj 1 odstotek. Nekateri so imeli šotorska krila od nemške vojske, nekateri pa samo deke, tako si je vsak, kateri si je imel s èim, naredil streho nad seboj. Po navadi so si izdolbli jame (pod) in jih pokrili s prej omenjenim ali s ploèevino ter zamazali luknje s prstjo. Vèasih je prišla v naša lepa stanovanja voda. Dalje še naše delo. Glavna stvar je bila delitev hrane in èakanje na transport. Zjutraj smo vstali, ko se je naredil dan, in smo morali v stroj, da so nas pošteli, kar je trajalo precej dolgo. Nato smo dobili nekaj keksov in smo èakali južino. Bili smo razdeljeni v posamezne grupe, in sicer po narodnostih. Opoldne smo dobili nekoliko juhe, kjer je bilo vse namešano: riž, korenje, rozine. Zraven smo dobili krompir v konzervah. Bila je malo pièla hrana (polovico premalo). Zveèer smo dobili nekaj èaja, ki pa je bil nekoliko sladek, in suho hrano, katera je obstajala iz dveh zavitkov keksov, včasih 1 ½ in malo margarine, špeha in mesa. Seveda tega je bilo malo, toda toliko povem, da ravno laèen nisem bil, èeravno nisem bil sit. V našem oddelku je bilo nekaj velikih šotorov, v teh so bili Italijani (civili). Vèasih so se dogodili neljubi izgredi v sluèaju dežja, ker veliko ljudi ni imelo strehe, pa so pritiskali k Italijanom. Ti jih niso pustili noter in so jih metali ven. Italijanov nisem upošteval. Veè dni sploh nismo imeli vode za umivanje, šele zadnje èase smo jo dobili, da smo se lahko umili. Vsi kuharji so bili Nemci, imeli so povsod prvenstvo. 292 Prvi so odšli iz našega oddelka Poljaki, potem Èehi in za tem smo odšli mi v Anglijo. Ta dan se nam je zdel zelo sreèen. Zgodaj zjutraj smo odšli iz taborišèa v Dieppe na ladjo. V Dieppu smo bili okrog 8–10 dni. V pristanišèu so nas naložili na majhne ladjice na nafto. Vožnja od Dieppa do Newhavna je trajala 6 ur. Morje je naše ladjice pošteno premetavalo, tako da so v veèini bruhali, jaz takrat nisem. Dobili smo nekaj hrane. Spotoma so nas obiskali nemški lovci, toda mi smo se jih ubranili in smo brez vsake nezgode pripluli v Newhaven. Prišli smo tja ravno zveèer in so nas takoj zmetali v vagone, seveda ne živinske, temveè so bili tapecirani. Vozili smo se kake 4 ure, ali še ne, in smo prispeli v taborišèe, katero ni bilo posebno veliko. Tu so nam dali prvikrat kuhano jed in bel kruh. Za spanje so nam odkazali šotore. Tu smo ostali 3 dni, v tem èasu smo prejemali samo mrzlo hrano in èaj, namreè kruh in kolaè vsak dan (ene vrste potico), tako da je bilo skoraj zadosti. Tam so nas potem vse oèistili in nam pobrali, kar smo še imeli civilnega. Obdržali smo nek listek, kateri nam ni niè koristil. Tam so mi pobrali vse slovarje, dnevnik, mašno knjigo in kar sem takega imel. Dobil sem oznako O. H. M. S. s številko 117765. Moja prava ujetniška številka pa je bila 247459, taborišèe 183. Tretji dan so nas zveèer odpravili naprej, in sicer nas pred London 68 km daleè, druge pa na Škotsko. V tem taborišèu smo dobili slamarico in 3 deke. Zopet je bilo taborišèe v blatu, žica, toda dobra lastnost: vode je bilo zadosti (bili so tudi tuši). Tam smo potem samo lenarili, spali smo po 12–14 ur na dan. Hrana je bila precej dobra in tudi mastna. Naj navedem hrano. Zjutraj ob pol 7. uri je bil zajtrk, in sicer kava, malo sladka, vèasih niè, ali pa èaj, zraven pa 2 malici belega kruha, ki je bil pomazan z margarino in marmelado. Vèasih pa en kos kruha in mleèna juha (riž). Opoldne je bila mešana juha, precej mesa notri, da je bilo precej in tudi mastno. Vsak tretji dan pa je bil zmeèkan krompir z zosom 293 (golažem). Zveèer smo dobili mleèno juho, vèasih riževo s èešpljami ali rozinami, vèasih pa moènato in kos kruha, pomazanega s sirom. Juhe je bilo pozneje po 1 liter vsakokrat. V zaèetku smo dobili manj. Vèasih je bil dodatek, da smo dobili veè kruha, 1–2 malici. Vsak teden je bil še priboljšek, 1 kos kruha in en majhen kos potice, po 1 ali 2 boba, vèasih iz mesa, drugikrat prave bobe. Tako je bilo, da laèni nismo bili, pojedli bi pa še veè, ker je bilo dobro. Parkrat smo morali delati, drugaèe nam pa ni bilo treba hoditi v London delat, kot so hodili Nemci, isto tako nam ni bilo treba sprejeti cigaret. Vèasih smo dobili puding tudi opoldne. Milo smo dobivali vsak teden, da smo ga imeli kar zadosti. Prali smo tudi. Velikokrat smo morali ostati na prostoru, kjer so nas šteli po celo dopoldne. Sèasoma smo si preganjali èas s kartami ali podobnim, kar je kateri vedel. Vsak dan so nas dvakrat šteli, zjutraj in zveèer. To je vèasih trajalo precej dolgo. V tem taborišèu smo bili 6–7 tednov. Tukaj sem se zredil. Vodila se je živahna kupèija, menjava cigaret za kruh. Vsak veèer smo imeli obisk V1. Vèasih je padla precej blizu. Èez dobrih 15 dni so skoraj prenehali z obstreljevanjem z V1 in so zaèeli z V2. V prvih sluèajih smo imeli vtis, da preizkušajo kake protiletalske topove, take eksplozije so bile v zraku v višini kakih 3.000–4.000 metrov ali še veè. V tej višini je eksplodirala zadnja raketa in je pognala ogromno bombo na London. Ta bomba je merila 9 metrov v dolžino, eksploziva pa je imela 1000 kg. Imela je ogromne aparate v notranjosti in kotle. Ta bomba je šla v višino 20.000 metrov. Veèkrat je padla blizu nas. Imela je precej velik uèinek, povzroèila hud zraèni pritisk. Enkrat smo jo videli 800 m od nas. Nastal je tak plamen kot velika mestna stavba. Priletela je kakih 3–4-krat na dan. Ta èas so veèkrat prišli Titovi odposlanci in nam predavali o vsem tem in o položaju v domovini. Prišel je tudi kraljevi minister ter nam povedal 294 svoje. Za premisliti je bilo precej, ker nisi vedel, kako je prav. Sam sem dobro premislil v vesti pred Bogom in zaradi staršev. Ker nisem našel nasprotnega razloga, sem 21. 11. 1944 podpisal pristop k jugoslovanski Narodnoosvobodilni vojski. Stanko Zarnik v vojaški uniformi, v kakršnih so poslali vojake iz Anglije v Jugoslavijo. (Arhiv Marte Pavliè) Poèasi je prišel èas, ko smo se pripravili za vrnitev v domovino. Sprejeli smo obleko, ravno 1. decembra, in so nas odpeljali v obmorsko mesto Leigh-on-Sea, blizu velikega mesta Southend-on-Sea. Najbolj težavno je bilo, ko nismo en teden prejeli denarja in si nismo mogli prav niè privošèiti, ko bi si nasprotno lahko. Hrano smo imeli zelo dobro, izvrstno. Èez 1 teden smo dobili plaèo, toda kmalu smo morali oditi iz tega kraja. Bilo je precej lepo mesto, stavbe so bile lepe in znaèilne za angleške bogataše. Zelo okusno so bile opremljene ter zelo slikovite. Vèasih je prišlo do tepeža med nami in Nemci. Ko smo se vozili skozi predmestje Londona, smo videli, da je precej porušen. Od Londona pa do Leigh-on-Sea smo se vozili 1 uro in 30 minut. Bili smo sedaj v èeškem taboru, oni so bili komandanti. Imeli pa smo svojo kuhinjo. Tu smo se sešli z našimi tovariši iz Škotske. V taborišèu sem oddal Angležem 40 mark, 120 bel-295 gijskih frankov, 10 goldinarjev, 25 francoskih frankov. To mesto je bilo precej staro, hiše slikovite in ne prav visoke. Ko smo bili še v Londonu, naj omenim gosto meglo, ki je vèasih nastopila v tem mestu. Tako gosta, da nismo videli pri belem dnevu brati. V tem mestu smo vsako dopoldne vežbali po eno uro. Toda ni bilo dolgo tako. 10. 12. pride povelje in smo se ob 10. uri zveèer odpeljali z vlakom v Liverpool. Obenem smo dobili vsak 3 funte. V Liverpoolu smo se 11. 12. 1944 ob 6. uri zjutraj vkrcali na ladjo, ki je bila precej velika, okrog 180–200 metrov, na 1 dimnik. Nas je bilo 8.000 ljudi z osebjem. V Liverpoolu je zelo veliko pristanišèe. Tam smo potem èakali kakih 5 ali še veè dni. 16. 12. ob 10. uri smo odpluli. Dobili smo železno racionirano èokolado, luèko za primer nesreèe in kinin. Èokolado smo morali potem oddati. Prvi dan vožnje je bilo morje zelo mirno in se ladja ni zibala. Drugi dan pa se je zaèela ladja zelo zibati in dobili smo skoraj vsi morsko bolezen. Drugi in tretji dan smo se vozili skozi Biskajski zaliv in je bilo zelo nemirno morje. Tretji dan proti veèeru sem postal boljši. Navadil sem se na zibanje in sem zaèel zopet jesti. Valovi so bili ogromni, do 50 metrov dolgi in veè metrov visoki, kot cele hiše. 19. 12. ob 8. uri zjutraj je bila še noè, ob 9.45–10. ure je vstajalo sonce. V Leigh-on-Sea je bilo ob 8. uri že svetlo. Toda zveèer ob 7.30 je bilo na ladji še malo svetlo, kot v Leigh-on-Sea ob 5.30. Vsak dan postaja gorkeje. 20. 12. krasno sonèno vreme, jasno, brez vetra, mirno in plavo morje. Noèi so bile krasne in lepe, polno zvezd. Posebno zjutraj ob 7. uri sem videl pri 2 zvezdah tako moèen sijaj, da je bil odsev v morju kot od Lune. Tovariš Stanko Pahiè nam je predaval o lepoti slovenskega jezika in besed ter o iztrebljanju nemških besed iz njega. 296 Skica hribovja, ki jo je narisal Stanko Zarnik, kjer so 26. 3. 1945 potekali hudi boji, ki se jih je tudi on udeležil. (Arhiv Marte Pavliè) Naša ladja je bila težka 20.000 b. r. ton, široka 22–23 m in dolga okrog 190 m. Noè na morju je bila krasna. 21. 12. smo se zasukali proti vzhodu. Zjutraj ob svitu smo zagledali obalo Afrike in Španije. Nepozaben pogled je bil pol ure pred sonènim vzhodom, èudovita zarja, plavo morje, rumeno ognjena zarja, prelivajoèa se v rumeno in naprej v sinjo modrino neba. Èez dan gorko, krasno vreme, sijajni obèutki. Ob pol enih popoldne smo dospeli do Gibraltarja. Je polotok, hrib do 300 m, skala, skoraj navpièno iz morja, resnièno nezavzetna trdnjava. Na afriški strani še bolj špièaste planine, èeprav ne tako visoke. Ožino bi presodil 18 km. Videl sem delfina, rjava riba, do 2 m dolga. Španska stran je deloma pešèena, deloma obrašèena. Ime ladje Scythija. Plove popolnoma mirno. 22. 12. oblaèno, plujemo pri afriški obali, malo valov. Isto 23. 12. Naslednji dan smo se pripeljali ob 8. uri zjutraj v pristanišèe Neapelj. Sonèni 297 vzhod ob 7.10. Zelo lepo mesto pod vznožjem Vezuva, videl sem tudi Vezuv. Bilo je malo hladneje. 25. 12. ob 9. uri smo se izkrcali in smo se napotili proti kolodvoru. Prav niè nismo mogli praznovati božièa. Bilo je lepo mesto, toda sedaj je razrušeno in precej vse zanemarjeno. Pogled na ljudi slabo zadovoljiv, vse je južnjaško. Prodajalci drobnarij silijo v te in so nemarni. Snažilci èevljev so kar na ploènikih. Kar je zelo lepo, vidiš palme, ciprese in južno drevje. Popoldne smo se odpeljali naprej. Vozili smo se skozi pomaranène vrtove, oljène gaje, posebno veliko oljk je zunaj vasi. Oljka je zelo skrivljeno drevo, pri enih so veje obešene navzdol in se vidi polno korenin, ki molijo iz zemlje. Vlak je bil elektrièen (lokomotiva). 26. 12. zjutraj je bila slana in sonce. Se še vozimo. Zamenjali smo konzerve za vino. Kmalu se je zaèela vesela slovenska pesem. Tu je vse obdelano, ni gozda. Vozimo se skozi mesto Acquaviva delle Fonti, Gioia. Povsod lepi oljèni gaji. V Gioii smo zavili na drugo progo. 26. 12. popoldne smo prišli na mesto. Taborišèe se nahaja med 2 vasema, narazen 5 km. Tam so nas nastanili po zidanih stavbah (zanemarjenih). Dobili smo slamarice, ker tam je bil cement. Hrana je bila še precej dobra. Takoj 27. 12. so nas zaèeli popisovati. Osebni podatki, kraj, srez, kdaj si šel v nemško vojsko, kdaj si bil ujet. Dalje so imeli govor, v katerem so nam pokazali OF in vse delovanje in kako se moramo obnašati. Posebno so poudarjali, da se v naši vojski ne kolne in ne pije èez mero in da tako ravnajo ter o velikem tovarištvu. Zaèeli so nam brati to in ono, da so nas bolje vpoznali z vsem. Tu smo malo vežbali, proste vaje. Sv. Silvestra so malo proslavili. 1. 1. 45. Lepo vreme in malo mrzlo. Veèkrat sem menjal cigarete za fige in jabolka. 2. 1. je padlo malo snega. Dobili smo nekaj cigaret (40 kom.). Menjavanje za fige je bilo prepovedano, toda menjali smo vkljub temu, ker so bile fige dobre. Eni pa so raje dobili vino, pozneje se je lahko kupilo. Vino je bilo rdeèe, ni bilo pa posebno dobro. 298 4. 1. smo se odpeljali ob 6. uri zjutraj v Bari, in sicer z avtomobili (60 km). Ob 12. uri smo se odpeljali z ladjo Ljubljana, ki je bila težka 980 ton. Mirno smo se vozili do veèera. Ob 4. uri popoldne smo pristali v mestu Manfre-donia. Tam je bil krasen veèer. 5. 1. ob 2.–3. uri smo se odpeljali naprej, morje je bilo malo razburkano, a ravno bolan nisem bil. Popoldne smo se peljali mimo otokov Palagruža, Sušac, Vis je bil malo dlje. Na Hvaru sem videl mesto Hvar. Ob 7. uri zveèer 5. 1. smo prišli v Split. Krasen pogled je bil ponoèi na njega. Split je še dosti lepo mesto, toda je razrušeno. Posebno za živila je bilo zelo težko, skoraj lakota, vino je bilo po 800 (din) kun, solata v gostilni, en mali krožnik 200 kun. En kos mila 800–1.000 kun. Smo v šoli. 7. 1. smo zaèeli malo vežbati. 8. 1. je bil v Splitu koncert slovenskih pesmi, katerega smo šli gledat. Peli so naši fantje iz Slovenskega primorja. Krasne pesmi. Kaj takega še nisem slišal. Ves prevzet. 10. 1. dal za naše ranjence 20 cigaret. Bil na partizanski umetniški razstavi. Nekaj dobrih slik in kipov. 11. 1. dobil puško št. P 5048. 14. 1. bili pri sv. maši, po skoraj 4 letih zopet slišal slovensko pridigo. Blagoslov škofa Splita nam Slovencem. Bilo je zelo lepo. Od Dalmatincev slišimo zabavljice, da smo ponosni in prevzetni. Seveda, mi se zavedamo, da smo bolj kulturni. Vsako dopoldne smo vežbali, popoldne pa je bil politièni pouk. 21. 1. smo bili zopet pri sv. maši in pridigi in smo lepo peli. 22. 1. peli kot še nikoli. Skozi Split pojemo kot slavèki, ljudje postajajo, nas gledajo skozi okna. Sem in tja še pomagam v pisarni. 26. 1. 1945 ob 6. uri smo zopet odšli na ladjo in se ob 7. uri odpeljali naprej, vozili smo se cel dan do pol 5-ih popoldne. Ladja se je zibala in sem bil malo bolan. Pripeljali smo se v Zadar. Je zelo veliko pristanišèe. Tam smo videli veliko angleških ladij. Zadar je strašno razrušen. 299 27. 1. smo tam spali. Zjutraj smo šli naprej 12 km in prišli v vas Sukošan, precej velika vas, toda revna. Številka moje puške AD 239. Domaèini nas obèudujejo in se izražajo, da take vojske še niso videli, kot smo mi. Veliko zato, ker lepo zapojemo, zjutraj imamo izobešanje zastave, zveèer pa snemanje. Tukaj skoraj ne najdeš stranišèa. Ljudje so revni, pri morju imajo še nekaj njiv, da zasadijo koruzo, in tudi nekaj trte, ki tam uspeva, dalje nekaj fig, mandeljnov ter zelenjavo. Redijo osle in ovce, drugega ne morejo, ker je samo kamenje. 3. 2. smo odšli naprej proti Biogradu, kjer smo južinali, nadaljevali marš ter prišli po 32 km marša ob pol 7. uri zveèer v malo vas pred Benkovcem. Nosili smo še polne vreèe s perilom s seboj in je bilo precej težko. Tu ostali do 4. 2. Ta vas je zelo revna, majhne kamnite hiše, kjer so spali v eni sobi, oziroma ni bila ravno soba, skupaj z oslom in s kokošmi. Ljudje nimajo ne peèi ne štedilnika. Sem in tja so tudi malo boljše stavbe. 6. 2. smo se preselili 12 km dalje v vas Pristeg. Tam so bile lepše hiše, tako da je bila vidna sprememba. Vas, kjer smo bili prej, se je imenovala Donje Miranje. Tam sem bil pri orožarju v službi, in sicer pomoènik. Bila je boljša hrana. 9. 2. smo zjutraj krenili naprej od Pristega, ob 10. uri dopoldne smo šli skozi Benkovac, tam malo poèili in šli naprej. Ponoèi smo prišli še 2 km naprej od Zemunika v vas Smrdelje. 10. 2. ob 10. uri dopoldne šli zopet naprej in smo prišli ob dveh popoldne na novo postojanko v vas Polica. Tu je precej nizko, moèvirna zemlja, voda je nevarna, da se nalezeš malarije. Od tam do mesta Nina je 7–8 km, do obale 14 km (v Zadru). 14. 2. so šle èete na položaje. Stalno se sliši brnenje avionov nad otokom Pagom in bombardiranje. 26. 2. se je ponesreèil napad na Pag (naš), ki ga je izvedla dalmatinska edinica. Imeli smo dokaj lepo vreme, dela vedno dovolj. 3. 3. smo priredili precej lepo prireditev, kajti naši fantje so bili zmožni. Deklamirali pesmi in majhna igra, lepo peli. Ta dan so prekrstili NOV Jugoslavije v jugoslovansko armado. Strašno grda navada pri teh 300 Izkaznica Stanka Zarnika, vojaka Jugoslovanske armade (arhiv Marte Pavliè) domaèinih, da vse kolne Boga, moški, žene in otroci. 10. 3. sem bil v Polšniku, kjer je bil štab brigade. Cveteli so že mandeljni. 14. 3. prejel angleško puško št. 7706257. 18. 3. smo odšli iz Poljice skozi vas Polšnik ter še kakih 15 km naprej v neko vas ob jezeru. Sedaj smo pod Velebitom. Videli smo trto, sem in tja rodne njive, sicer pa ogromno kamenja. To jezero se imenuje Novigradsko more. Ob njem, kjer smo se izkrcali, je vas Maslenice. Od tam smo šli še 5 km v hrib. Tu smo konje oddali nazaj domaèinom. 19. 3. so odšli naši že naprej èez Velebit peš, mi pa smo še 301 èakali na avto. 20. 3. popoldne ob 2. uri smo se odpeljali proti Velebitu. Velike serpentine smo morali prevoziti. Diven pogled, ko smo se pripeljali na vrh. Sem in tja smo še videli sneg in èim dalje smo se vozili, veè snega je bilo. Ko smo se vozili že navzdol, je bila samo cesta kopna in tudi mrzleje je bilo. Ko smo se pripeljali v dolino, smo se kar prijetno oddahnili, kajti vožnja po strmih serpentinah nad prepadi nam ni kar niè prijala. Na tej strani Velebita je bila drugaèna slika, Velebit obrašèen in v dolini precej boljše hiše, toda ogromno porušenih, veèina. Tudi bolj rodovitne njive so tu, smo bili paè v Liki. Ponoèi je bilo malo mrzlo spati, pa je že šlo, ker sem in tja je bilo še nekaj snega. Zaèele so se že praske z ustaši. Do 26. 3. je bilo zame kar enolièno delo. 26. 3. ob 7. uri zjutraj je zaèel naš bataljon napad na postojanke 10 km pred Gospiæem. Vodili so se zelo trdi boji, vendar naši so pognali proti veèeru ustaše 8 km nazaj, in sicer iz bunkerjev. Ustaši so bili precej zagrizeni borci in so z zavihanimi rokavi klicali Slovence na korajžo. Naš bataljon je imel veliko izgub. 27. 3. so bili naši zamenjani. Jaz sem bil cel ta èas v vasi Medak. Iz Medka smo se preselili 28. 3. v Poèitelj pod Velebit. Tam je bilo ogromno dela. 1. 4. je bila velika noè, toda za nas ne. Spim kar na prostem, na deskah. Tu so slabe koèe. 3. 4. smo se preselili skozi Poèitelj, Lièki Èitluk, Divoselo v Veliki Kraj. Povsod vse požgano. 4. 4. dež. V dežju in snegu se je zaèel napad na Gospiæ, kateri je dobro uspel, ker so pomagali s tanki. V bojih pri Bilaju pred Gospiæem je padlo 9 naših, 40 je pa bilo ranjenih. 4. 4. so potem porinili ustaše daleè nazaj iz Gospiæa ter jih stalno potiskali, sedaj so imenitno bežali. Jaz sem ostal skoraj sam v Poèitelju do 6. 4., ker nisem mogel dobiti vozov, da bi pripeljal ostalo za njimi. Šele ta dan smo se odpravili proti Brušanam, kjer so bili že naši. Vas Brušane je že imela vse drugaèno podobo, bolj snažno, lepše hiše in ljudje tu so že vse drugaèni kot prej. Vas je bila po veèini ustaška. To je bilo videti, ker so bile cele hiše, toda domaèini so nas takoj vzljubili in nas hvalili kot pošteno 302 in snažno vojsko. 9. 4. smo odšli zopet naprej v Gospiæ, oziroma 1 km pred njega. Jaz doloèen za municijo in hrano. Tam smo bili do 11. 4., ko smo se odpravili na daljni pohod, in sicer v Slovenijo. 11. 4. od pol 8-ih zjutraj pa do veèera smo naredili 40 km. Korakali smo skozi Gospiæ, Lièki Osik, Perušiæ do 8 km pred Otoècem, kjer smo se ustavili in prenoèili. 12. 4. smo šli ob isti uri zjutraj naprej skozi Otoèac in Kompolje, naredili 23 km. Zelo velik promet je bil po cestah. Avtomobili so vozili na fronto in nazaj. Zelo gorko vreme. 13. 4. ob pol 9. uri smo krenili zopet dalje skozi Brinje, Križpolje do Jezeranov. Naredili smo 21 km. Tu smo obstali in smo poèivali še 14. 4. 15. 4. smo odšli skozi Veliko Kapelo po serpentinah (gorovje), hrib, klanec, dolg kakih 9–10 km, skozi Josipdol do Ogulina, naredili smo 34 km. Pred Josipdolom smo videli grad na strmem hribu, vas se je imenovala Modruš. Krasen pogled. Bil je na levi strani. Tu je bilo že vse zeleno in drevje v cvetju, lepa pomlad. Ogulin je precej lepo, toda majhno mesto, bilo je v zastavah. Posebnost, ki smo jo videli, je bila ta, da je že vozil vlak. 16. 4. smo krenili dalje, še dopoldne smo prišli do vode Dobre in Ribnika, kjer se zlivata skupaj. Do veèera smo prišli do Kolpe v Vinici in smo se z brodom prepeljali, potem smo šli nazaj v Vinico kak dober kilometer. Ta dan smo naredili okrog 33 km. 17. 4. smo zopet ob 7. uri krenili naprej in smo bili ob 1. uri popoldne že v Èrnomlju. Ljudje so nam napravili zelo sveèan sprejem in se izrazili, da nas težko prièakujejo. Popoldne smo šli še 11 km naprej v Semiè, kjer smo ostali. Tu so nas težko prièakovali zaradi njihovih borcev, da jim pomagamo. Tu so hribèki, polni trte. Ta dan smo napravili kakih 26 km. Drugi dan, 18. 4., so šli naši že na položaje, da so ustavili prodiranje Nemcev in belogardistev. Stari partizani popušèajo. 19. 4. 1946 sem šel v Èrmošnjice, kjer so našo dobro brigado razformirali in jo dodelili drugim brigadam. To je bil žalosten dan za nas, ki smo do 303 sedaj vseskozi dobro skupaj držali in smo se tudi dobro obnesli povsod, povrhu tega smo bili sami mladi, dobri in disciplinirani vojaki. 20. 4. smo šli na stan 18. divizije, kjer so nas razporedili k osmi brigadi. Tisti dan smo potem prišli èez hribe nazaj v Èrmošnjice. Zveèer so nas odpeljali skozi Semiè, Èrnomelj do Vinice in od tukaj dalje do Knežje Lipe. Tam smo 21. 4. noèili in zjutraj 21. 4. smo šli zopet naprej, korakali cel dan in celo noè. 22. 4. smo prišli nazaj. Vse hribe smo obšli. Dopoldne je snežilo in deževalo, mi smo bili na položajih. Okrog poldne smo naredili kake 3 km ter zasedli vas Moravo, v kateri so bili še ponoèi èetniki. Tam smo bili še 24. 4. Šele 25. 4. so zaèeli Nemci in èetniki od Koèevske Reke sem napadati. Mi smo držali položaje do 26. 4. zjutraj. Dopoldne smo se umaknili kakih 8 km in smo prešli zopet v akcijo. 27. 4. zjutraj smo se morali umakniti, kajti bila je premoè. Opoldne so pa bili zopet za nami ter nas gonijo, proti veèeru so nas poskušali obkoliti, pa smo jim ušli in šli do Banja Loke. 28. 4. zjutraj smo zasedli položaje južno od vasi, tam smo bili Podatki iz vojaške izkaznice Stanka Zarnika (arhiv Marte Pavliè) 304 cel dan na položajih. 29. 4. smo odšli proti veèeru naprej in smo zasedli položaje nekoliko zadaj. Tam ostali do 30. 4. zveèer. 30. 4. zveèer smo odšli po temni in blatni poti naprej, prišli na glavno cesto ter prišli v Banja Loko, naredili 19 km, potem še ponoèi šli naprej na Brod ob Kolpi, kamor smo prišli zjutraj. Iz Broda smo šli naprej za Kolpo do vasi, oddaljene 6–7 km. Od tam so nas peljali z avtom skozi Èabar v Prezid. Od Prezida korakamo v dežju naprej (8 km) do Loške doline, in sicer v vas Podgoro. Tam smo ostali do 2. 4. opoldne. Takrat smo odšli nazaj v Prezid in tam smo zavili na levo po ozki dolini skozi gozdove. Ponoèi smo prišli v Podpresko, tam ostali 5 ur, nakar smo zopet odšli naprej. Ponoèi je padel sneg. Poèasi smo prišli na veliki Goteniški hrib. Ko smo bili na vrhu, smo obstali. Nedaleè od tod so se vodile borbe. Mi smo poèakali do poznega popoldneva, nakar nam je bilo sporoèeno, da gremo v napad na Gotenico. Kmalu smo se odpravili na pot po hribu navzdol. Zagledali smo Nemce, ki so se umikali z vsem, kar so imeli, po cesti proti Grèaricam. Èim so se umaknili, smo mi zasedli vas Gotenico, in sicer ob veèeru. Tam smo ostali še ponoèi in drugi dan do 3. ure popoldne. Ob tej uri dne 4. 4. smo odšli naprej skozi Grèarice, v majhnem naselju smo zavili desno v gozd in šli potem dolgo po serpentinah v velik hrib. Èim smo prišli s hriba v dolino, smo prišli na glavno cesto, ki pelje, kakor sem presodil, v Koèevje iz Ribniške doline oziroma iz Rakitnice. Sedaj smo zavili proti vzhodu in nato proti severu ter smo prišli ob 1. uri ponoèi v majhno vas Makoše pod nizkimi hribi. V svitu smo krenili zopet dalje èez vas Lipovec v Dolenjo vas, od tod smo zavili zahodno ob Dolenji vasi pod hribe in smo šli ob robu gozda naprej proti Ribnici. Okrog poldne so se zaèeli Nemci umikati iz Ribnice. Parkrat so še odgovorili s tanki nazaj, ko so bili že zunaj mesta. Naša brigada je napredovala na levi strani Ribnice in prišla pod hrib severozahodno od Ribnice. Tu so nas še pozdravljali Nemci s topovi. Mi smo šli še malo naprej in malo v dolino in prišli v drugo vas in obenem smo zopet prišli na glavno cesto, ki pelje iz Ribnice. Pred veèerom smo 305 odšli naprej in smo hodili vso noè in smo prišli 6. 5. ob 6. uri na Veliki Osolnik. Že dopoldne smo šli naprej skozi Turjak po hribu navzdol, zavili v majhno vasico na hribu desno, oddaljeno od glavne ceste pièle èetrt ure. Tam smo nameravali kuhati, toda ko smo ravno posedli in malo poèili, zopet povelje za naprej. Èim bližje smo bili Pijavi Gorici, so nas zaèeli pozdravljati topovi iz Ljubljane. V Pijavi Gorici smo zavzeli položaje, kjer smo ostali do veèera. Zveèer smo se premaknili še 2 km naprej v vas, ki je bila pred nami na nizkem hribu (Št. Jurij). Tam smo ostali èez noè. 7. 5. zjutraj smo se pa napotili naprej, zaèel se je tako imenovani pohod na Ljubljano. Dobro so nas zaèeli pozdravljati iz Ljubljane. Mi smo šli skozi Škofljico, tam smo zavili na desno in šli skozi Lisièji Grad. Èetrt ure od tam smo zavzeli položaje na hribu, ki je bil sosednji hrib od Orlovega. Tam so nas sprejeli Nemci in nismo mogli naprej. Ostali smo na položajih do popoldne. Spodaj, ob dolinici smo zasedli položaje. Popoldne ob 4. uri smo zaèeli z napadom na Orlov hrib in na tamkajšnje postojanke. Bili so zelo ogorèeni boji in je bilo zelo veliko naših ranjenih, nekaj tudi mrtvih. Do veèera smo napadali, nato smo se morali umakniti, ker sosednja brigada ni držala položajev in nam nudila potrebne opore. Tu so bili sami Nemci in SS policija. Zveèer smo potem ostali na starih položajih. Zjutraj smo se malo premešèali, opoldne pa smo se umaknili na majhen poèitek vzhodno od Lisièjega Grada. Tam so nas Nemci ves dan srdito obstreljevali s šrapneli, èeravno nam niso prizadejali škode, temveè so streljali malo stran v vasi, kjer so rušili hiše. Tu smo se 8. 5. zopet lahko malo oèistili in umili. Tam smo ostali blizu proge, ko pride ven iz tunela. Tisti veèer smo zvedeli, da morajo to noè Nemci prenehati z odporom. Mi po veèini skoraj nismo verjeli. Noè je potekala povsem mirno, nekako do desete ure so še obstreljevali s topovi, potem pa so odnehali. Ko smo se zjutraj prebudili, je bila resnica, tako zaželeni konec vojne je prišel. 306 Takoj smo se odpravili na pot v Ljubljano, katero smo kmalu v jutranjih urah nastopili. Ob 11. uri dopoldne smo bili že v Ljubljani. Ljubljanèani so nas lepo sprejeli in so nam pripravili veliko dobrot. Krasni obèutki, kako lep navdušen sprejem, koliko so nam dali cigaret. Južina na grajskem hribu. Kakšno veselje, ko je konèana vojna. To popoldne, to je 9. 5., smo odšli v St. Peter /šentpetrsko/ kasarno. 11. 5. in 12. 5. sem bil na straži na aerodromu. Priletel je prvi avion. Potem se je zaèelo kasarniško življenje. Jaz sem prišel v èetno pisarno. Tam sem ostal do 17. 5., nato sem bil prestavljen k brigadnemu orožarju. 22. 5. smo morali oditi iz Ljubljane v Preddvor, jaz sem se v veèini vozil. Bila je stroga pripravljenost. Tam sem imel zelo veliko dela. Od tam sem šel enkrat v Kamnik zaradi orožja. Tam so me obiskali ata (24. 5.). Toda zopet smo morali oditi naprej, in to 25. 5. Bil sem tudi na Jezerskem. Odpeljali smo se z avtomobilom skozi Kamnik, èez Èrnivec, na katerem je za las manjkalo, da se nismo prevrnili v graben, je zelo dobro kazalo, toda v zadnjem trenutku se je ujel avto na robu in obstal. Tako smo bili rešeni. V noèi s 25. 5. na 26. 5. smo prenoèili v Gornjem Gradu. Tam smo ostali še 26. 5. èez noè, zjutraj smo odšli naprej v trg Ljubno. Tam se je vršila razdelitev 8. brigade. Tam smo ostali nekaj dni, en teden. Ostal sem še pri orožarju. 3. 6. smo odšli naprej skozi Mozirje v Šmartno ob Paki, kjer smo prenoèili. Tam sem se v hribih najedel èešenj. Zjutraj 4. 6. smo se naložili na vlak in se odpeljali skozi Žalec in Celje v Litijo. Od takrat naprej smo dobivali celo kruh. Potovanje iz Savinjske doline v Litijo je bilo zelo krasno. 6. 6. popoldne smo se odpeljali naprej v Radeèe pri Zidanem Mostu. Radeèe je malo porušeno majhno mesto. Tam smo ostali samo 6 dni. 12. 6. smo zopet odšli naprej skozi Sevnico v Št. Rupert na Dolenjsko, kamor smo prišli proti jutru. Pokrajina je tukaj zelo lepa. 16. 6. smo odšli z vlakom nazaj v Sevnico in prišli 17. 6. zjutraj ob 6. uri v Celje. Naložili so nas na postaji Mokronog-307 Bistrica, vozili smo se skozi Tržišèe, Jelovec, Sevnico in Radeèe v Zidani Most, ob 6. uri smo prišli v Celje. Pred Sevnico je bilo 5 tunelov. Nastalo je zelo lepo vreme. 8. 7. sem bil v Celju pri sv. maši. Ogledal sem si celjski grad oziroma njegove razvaline. Zelo krasen je razgled, do vrha stolpa vodi 147 stopnic. 22. 7. sem pisal domov, od doma sem dobil pismo 20. 6. V Celju sem imel zelo veliko dela v pisarni. 18. 8. smo se odpeljali v Zagorje ob Savi. Tam smo ostali do 20. 8., ko smo se selili v Izlake. Vas je precej raztresena, toda trdna, to se vidi po velikih hišah sem in tja. Na obeh straneh so hribi, tudi cerkev stoji na majhnem hribèku. Ljudje, kjer smo mi stanovali, so zelo dobri. 5. 9. smo se ponoèi preselili na Vransko. Tam smo potem ostali. Trg je precej lep. Posebno sadja je bilo letos veliko. Enkrat sem šel nabirat kostanj po bližnjih hribih s svojim tovarišem v pisarni in sva ga toliko nabrala, da sva ga potem cel teden jedla. 25. 10. mi je naèelnik, ko mu je pomoènik agitacijskega odseka dejal, da grem domov, rekel, da bo sedaj konec oborožitvenega odseka. 30. 10. smo se odpeljali z Vranskega kot odpušèeni. Do železnice smo šli peš, od Št. Petra (Šempetra) do Litije pa smo se peljali z vlakom in tam so nas 31. 10. odpustili. Jaz sem se pripeljal tisti dan še v Ljubljano, naprej pa nisem mogel, ker je vlak že odpeljal. Tako sem šel domov šele drugo jutro s prvim vlakom. Dne 2. 11. sem se prijavil mobilizacijskemu delegatu v Kamniku. 6. 11. sem že prejel legitimacijo oziroma zaèasno prijavnico, potrjeno iz Kamnika.« 308 Vo jaška pot Stanka Za rnika (izd 309 elal Miha Brva r, univ. dipl. geogra f) SLUŽBOVAL SEM V DVEH ARMADAH Po pripovedovanju zapisal Janez Humar V èasu, ko se je prièela druga sve- tovna vojna, sem se uèil za èevljarja pri svojem stricu Alojzu Zormanu v Šmarci. Ob nemškem napadu sem bil star petnajst let in nisem prièakoval, da bom v tej vojni aktivni vojak, bil sem mnenja, da se bo vojna hitro konèala. Prièakovanja se niso uresnièila, saj je situacija postajala iz meseca v mesec težja. V zaèetku leta 1943 sem bil kot nemški državljan na preklic vpoklican kot vojni ob- veznik v RAD. Mobiliziranci iz Šmarce smo imeli zbor 19. februar- France Zorman: »V vojski so me najbrž zadrževali predvsem zaradi ja 1943 v Kranju. Do veèera smo moje èevljarske usposobljenosti, saj so bili zbrani in tedaj so nas nemški v obubožani vojski potrebovali pred- oficirji pospremili na vlak, ki je po vsem rokodelce, ki smo vzdrževali in popravljali nujne naprave in opremo.« signalu trobentaèa zapeljal proti (Arhiv Franceta Zormana) Avstriji. Razpoloženje, ki ga je vzbudil trobentaè, se je hitro prevesilo v resno premišljevanje, 311 kaj nas èaka. Vlak je v Celovcu zapeljal proti Gradcu, od tam pa proti St. Osvaldu. Izstopili smo na postaji Deutschlandsberg, nato pa peš 17 km daleè do naše postojanke, ki je bila v hribih 1500 metrov visoko. S težkimi vojaškimi kovèki, polnimi dobrot, s katerimi so nas oskrbele naše mame, smo na veèer dospeli v naše barake. Prièakali so nas nemški mobiliziranci, ki so hoteli, da razdelimo naše dobrote, pa smo jih poskrili v slamarice, èetudi je vsak dobil svojo omarico. V taborišèu je vladala železna disciplina. Orožja nam niso zaupali, paè pa smo vadili z lopatami. Posebej smo morali paziti, da so bile postelje pravilno postlane, obleka in orodje èista. Vsak prekršek ali slabo opravljeno delo je bilo kaznovano. Po treh mesecih vežbanja smo bili premešèeni v redne enote wermachta. Pred tem so nekatere nagovarjali, naj stopijo v SS. 13. maja smo odšli na Bavarsko v kraj Brannenburg. Disciplina je bila tu veliko ohlapnejša in smo se kar oddahnili. Prejeli smo wermachtove uniforme in stare jugoslovanske puške. Sledili so zdravniški pregledi in ugotavljanje krvne skupine. Dobili smo identifikacijske osebne tablice. Civilne obleke smo poslali domov. Tu nas je bilo okoli 150 Slovencev, ki so nas poslali v Dijon v Francijo. Nastanili so nas v velike stare kasarne, nas slabo hranili, vendar smo mlajši od 18 let enkrat na teden dobivali dodatek suhe hrane, veèinoma salamo in sir. Delovni dan se je prièel ob 6. uri, sledilo je ekserciranje, ki je trajalo celo dopoldne. Na poti na vežbališèe smo morali peti vojaške pesmi in na sploh so nas kar naprej silili k petju. Ob sobotah je bilo nekoliko lažje. Tedaj so nas cepili proti raznim boleznim, èistili smo in podobno. Pisanje domov ni bilo zaželeno, dopušèali so obvestila po par stavkov, ki smo jih morali napisati v nemšèini. Doma so potem nosili naše dopisnice Naglièevima, 312 Karlu ali Petru, da sta jih prevedla, vèasih pa k Avbeljnu, saj je bil ata vojak in podoficir v avstrijski vojski. Kmalu se je vse to konèalo in premestili so nas na jug Francije v mesto Digne. V mestu so bili italijanski ujetniki, sreèevali smo tudi francoske vojake. Pozno jeseni leta 1943 so nas poslali na stražo v hidro- in termo-elektrarni. To je bil ogromen elektroenergetski kompleks, ki je služil predvsem energetski oskrbi železarne v Lyonu, kjer so proizvajali tanke. S prebivalci kraja smo hitro vzpostavili dobre odnose. Imeli pa smo tudi stike z Marseillem, kamor smo hodili k zobozdravniku. Kolega Anžin z Dobena je imel fotoaparat in je tam posnel spomenik kralju Aleksandru. Vojaki smo bili namešèeni v dveh skupinah, ena je stanovala v neki šoli, druga, ki sem ji pripadal jaz, pa je bila pod šotori. Skupina, namešèena v šotore, je imela precej slabše pogoje, zato smo se nekoè uprli in z orga-niziranim nastopom demonstrirali svoje nestrinjanje z obstojeèim stanjem. France Zorman: »Veliko nas je bilo ra- njenih, tudi konja sta bila poškodovana. Sam sem bil težko ranjen v desno steg- no. V burji in snegu so me obvezali. Vse naokrog so ležali ranjenci in prosili pomoèi.« (Arhiv Franceta Zormana) 313 Vodstvo je ugotovilo, da nismo zanesljivi, posebej ne za stražarske dolžnosti, in so nas v oktobru zopet premestili na Bavarsko. Vožnja je bila zaradi vojnih razmer zelo poèasna, pa tudi nevarna in zaradi mraza naporna. Trajala je štirinajst dni. Namestili so nas v Bad Reihenhall. Tu smo si najprej uredili osebno higieno, pa tudi priboljškov hrane sem bil deležen, saj me je kmalu po prihodu obiskala mama. Obiskov so bili deležni tudi kolegi s Homca, iz Radomelj in drugih bližnjih krajev, saj so starši zaradi varnosti radi potovali skupaj. Na komandi so napravili nove razporede. Slovence so poslali v razliène kraje. Kolega Anžin je bil razporejen v Italijo, kjer je poizkušal dobiti zvezo z italijanskimi partizani in jo tudi dobil. Bil je ranjen in preko Barija se je vrnil v Jugoslavijo in nato v Slovenijo, kjer se je prikljuèil partizanom. Sam pa sem zaradi poledice padel in si v zapestju zlomil roko. Dobil sem mavec. Izvida mi niso dali, paè pa mi je zdravnik s tintnim svinènikom na mavec napisal rimsko številko 1, kar je pomenilo en mesec bolniškega staleža. To sem izkoristil in vsak mesec podaljšal svoj stalež s pripisom naslednje številke in tako ostal v bolniški do poletja 1944. Bal sem se, da me bodo odkrili in sem nazadnje sam odstranil mavec in ga vrgel stran. V septembru leta 1944 so nas poslali na vzhodno fronto. Prišli smo na Slovaško, preko Bratislave in Trenèina smo dospeli v Bansko Bistrico, od tod pa na Poljsko (menda se je mesto imenovalo Stary). Tam je bilo kar precej Slovencev. Kmalu nas je neki višji oficir preverjal, koliko znamo nemško. Delali smo se neumne, kot da ne znamo niè. Nazadnje je vprašal, kdo vsaj malo razume nemško. Javili so se Štajerci, te je sprejel v svojo enoto, osem pa nas je, ob hudem zmerjanju, poslal nazaj na Bavarsko. Potovali smo preko Leipziga okoli deset dni, saj so bile prometne razmere vse slabše. Formirali so nove oddelke za zahodno fronto in Slovence razporedili v razliène enote in od tedaj sem bil v svoji enoti sam. Po enem mesecu smo odpotovali proti Normandiji. Dosegli smo Ardene. 314 Tu se je odprl pekel. Prodirali smo po 30 km naprej in se spet za prav toliko ali še veè umikali nazaj. Vojska in živali – vse je bilo razpušèeno. Živali so laène tavale po snegu, z nami ni bilo niè bolje. Angleži so napadali s fosfornimi granatami. Kamor je padla bomba, je vse gorelo, tudi zemlja. V Ardenih sem doèakal božiè in novo leto. Po novem letu sem bil razporejen v prve linije fronte. Zveza z zaledjem je bila izredno slaba. Hrane skoraj nismo dobivali ali pa zelo neredno, tudi tanki niso imeli goriva. Bili smo v prvi liniji, vèasih komaj kakšnih 30 metrov oddaljeni od Angležev. Naše vrste so se redèile, nazadnje nas je ostalo kakšnih 15 vojakov, drugi so bili ali mrtvi ali ranjeni. Ko se je nekemu vojaku, ki je s konjsko vprego pripeljal hrano, uspelo približati naši liniji, je v bližini eksplodirala bomba. Veliko nas je bilo ranjenih, tudi konja sta bila poškodovana. Sam sem bil težko ranjen v desno stegno. V burji in snegu so me obvezali. Vse naokrog so ležali ranjenci in prosili pomoèi. Sam sem našel oklešèeno smrekico, s katero sem se skušal ob velikih boleèinah prebiti do zaledja. Na sreèo sem naletel na vojaka z manjšim vozom. Sedel sem na soro in se tako pripeljal v zaledje do bunkerja, v njem je bilo veè ranjencev. Èakali smo na sanitetni avto. Naenkrat nam sporoèijo, da smo obkoljeni in avto ne more do nas. Ranjenci, ki so bili pokretni, so odšli, drugi pa smo èakali še en dan. Mene so nosili štirje nosaèi izmenièno – zdaj na rokah, zdaj na ramah. Dospeli smo do neke hiše, kjer so nas namestili v hlev. V njem smo bili skupaj z živino in živalsko krmo. Èez nekaj dni so nas premestili v hišo. Tu je bila neizmerna gneèa. Ranjenci, nekateri težko ranjeni, drugi opeèeni, tu so mnogi umrli. Vse je bilo v neprestanem gibanju: odnašali so mrtve, prinašali nove ranjence. Kmalu so me na tovornjaku prepeljali na brod èez reko Ren, kjer je bila v neki šoli zasilna bolnica. Tam so me operirali, dobil sem narkozo, zatem sem bil v zasilni bolnici, organizirani v nekem hotelu. Tu sem bil po daljšem èasu spet deležen normalnih higienskih razmer in ustrezne prehrane. Namestili so mi opornico in dobil sem bergle. Rana pa se ni dobro celila in ker v hotelu 315 ni bilo ustreznih zdravstvenih naprav, so me poslali v Saalfeld blizu Frankfurta. Tam so me pregledali, slikali poškodbo in me z izvidi poslali nazaj. Rana se je poèasi celila, gnojni izcedek pa sem imel še skoraj dve leti. V zaèetku aprila sem bil zadnjiè operiran in premešèen v drugo bolnico v mestu Hof. Nekega starejšega zdravnika sem prosil za premestitev v Celovec, pa mi ni dovolil, èeš da so tam banditi. Kar mi ni uspelo pri njem, sem dosegel pri nekem mlajšem zdravniku in sredi aprila sem se znašel v Celovcu. Bolnica je bila improvizirana v neki višji šoli. Premišljeval sem, kako bi prišel do doma, ker sem imel dovoljeno gibanje le do Celovca. Vedel sem, da je železniška postaja v Podrošci zastražena, predvideval sem, da bi se v temi lažje izmuznil mimo nje. Tako sem tudi storil in se uspel pretihotapiti na streho vagona, z vlakom sem dospel do Jesenic in nato domov. Proga je bila na veè mestih razrušena in treba je bilo kar precejšen del poti prepešaèiti. Na poti iz Kranja sem sreèal na Brniku neko žensko, ki me je povabila domov in mi postregla med drugim celo s krofi. Doma sem ugotovil, da situacija zame ni najbolj ugodna, med drugim so v Nožicah domobranci napadli partizane, ki so bili pri Avbeljnu. Bile pa so še druge nevarnosti in po treznem premisleku sem se preko Kranja z avtobusom vrnil nazaj v Celovec. V bolnici mojega nekajdnevnega izostanka še opazili niso. Tako sem v Celovcu doèakal konec vojne. Postalo je zelo živahno. Koroško so zasedli Angleži, pa tudi partizani, ki so prièeli z intenzivno propagando za prikljuèitev Koroške k Jugoslaviji. Pisali so propagandna gesla po hišah, prirejali zborovanja itd. Pojavili so se begunci, domobranci, èetniki, vlasovci, Kozaki in drugi. Sreèal sem svojega soseda Primoževega Jaka in ga pobaral, èe kaj ve, kje je moj brat Janez, ki je bil partizan. Sreèal sem tudi Udamovèevega Damjana, domo-316 France Zorman (tretji z desne v drugi vrsti) med vojaškimi krojaèi in èevljarji v Slovenj Gradcu (arhiv Franceta Zormana) branca, videl sem ga zadnjiè, zagotovo je bil vrnjen v Teharje ali pa v Koèevski rog. Angleži so nas ranjence, nemškim so se pridružili še drugi, premestili in nam zagotovili primerno zdravljenje. Na enem od sprehodov sem sreèal sošolca iz obrtne šole, bil je doma iz Nevelj, ki je bil prav tako nemški mobiliziranec in se je ob ugodni priložnosti prikljuèil partizanom. Povabil me je, naj se jim prikljuèim in tako sem postal partizan v zašèitni èeti Kokrškega odreda. Partizani so bili zelo nezaupljivi do mobilizirancev. Ker sem se znašel v skupini sumljivih, sem si prizadeval, da bi si pridobil zaupanje. V ta namen sem si priskrbel fotografijo mojega brata Janeza v partizanski uniformi, ki je bil poleg tega pri Udbi. Stanovali smo tedaj v splošni bolnici in v svoji sobi sem sliko postavil na vidno mesto. Janez je bil ob koncu vojne in po njej v Trstu in mi je kasneje pripovedoval, da so tedaj lovili in tudi ubijali predvsem nemške in druge ubežnike in se je vedno bal, da bo med njimi sreèal mene. 317 Po sporazumu partizanov z Angleži smo morali zapustiti Koroško, Angleži pa so vrnili domobrance. Angleži so organizirali prevoz partizanov in so nas s kamioni prepeljali v domobransko kasarno v Ljubljani. Na jesen sem moral oditi v Fažano. Potoval sem z vlakom. Še vedno sem uporabljal bergle. V Fažani so nas namestili skupaj s partizani, med katerimi je bilo mnogo muslimanov. Bili so slabo obleèeni, strgani in celo bosi. Nekaj èasa smo vadili, kaj kmalu pa so nas premestili na Štajersko v Slovensko Bistrico, v neko grašèino z veliko zbirko nagaèenih živali, seveda po naših predhodnikih vso razmetano in v neredu. Zatem pa smo se namestili pod nekim kozolcem in tu doèakali 11. november, dan volitev, ko se je odloèalo za ali proti monarhiji. Seveda smo pred tem izvajali nekatere slepilne akcije, s katerimi smo propagirali republiko, torej komunistièni režim. Morali smo prisostvovati pri mašah, neprestano poslušati razno propagando, npr. kralj je zbežal, Tito pa se je boril za narod itd. V vojski so me najbrž zadrževali predvsem zaradi moje èevljarske usposobljenosti, saj so v obubožani vojski potrebovali predvsem rokodelce, ki smo vzdrževali in popravljali nujne naprave in opremo. Dodeljen sem bil najprej v Maribor v èevljarsko delavnico, zatem pa v Slovenj Gradec, kjer smo èevljarji ponoèi popravljali èevlje, da so naslednji dan vojaki lahko eksercirali. Podnevi smo le malo spali, ker so nas zaposlili z raznimi dodatnimi nalogami. Izhodi v mesto so bili redki, kdaj pa kdaj ob nedeljah. V Jugoslovanski vojski sem ostal vse do jeseni leta 1947, ko sem bil demobiliziran in se po prihodu domov zaposlil v stolarni podjetja Stol na Duplici. 318