LETO XI. ST. 18 (549) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. MAJA 2007 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO www. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Danijel Devetak Korenina in temelj zdrave države Za nami je veliki rimski "dan družine", ki je na pobudo več kot 50 združenj in organizacij še enkrat postavil pod žaromete vitalno, in vendar ogroženo stvarnost italijanske družbe. Pisano morje ljudi in otrok je hotelo povedati samo eno: "Smo tu in tu želimo tudi obstati!", čeprav - pričajo neizprosni statistični podatki! - je takih družin, kakršnih smo (bili) vajeni, vedno manj. In vedno manj jih tudi bo. Preveč je besed, premalo dejanj. Vsi se konec koncev strinjajo z zdravo pametjo, in vendar je očitno nekaj močno narobe, če družina danes trpi, ni pri zdravju. Pravzaprav gre za vprašanje naše skupne prihodnosti. Družina je namreč temeljna človeška dobrina, od katere sta odvisni istovetnost in prihodnost posameznikov in družbene skupnosti. Samo v družini, ki temelji na trajni zvezi med možem in ženo in ki je odprta življenju, se otroci rojevajo in rastejo v skupnosti ljubezni in življenja; samo v taki družini lahko prejemajo primerno moralno in civilno vzgojo. Zaradi vsega tega družina zasluži javno in pravno zaščito, saj kot naravna osnovna družbena celica varuje najgloblje korenine človeškosti in oblikuje osebke k družbeni odgovornosti. Zdrava družina je torej temeljna zahteva vsake države, ki nima samomorilskih hotenj. Tudi v Italiji družina močno občuti krizo, ki veje na Zahodu, kar povzroča strmoglavi padec zakonskih zvez in demografski upad. Vse to neposredno vpliva na zdravje družbe. In vendar ostaja družina, ki temelji na zakonski ljubezni, edini svetilnik, ki sveti v prihodnost, proti kateri je prav, da hodijo mladi rodovi. Prav v nelagodju mladih, ki s težavo najdejo svojo pot in sprejemajo trajne odločitve, lahko zaznamo nostalgijo po družini kot trdni oporni točki, ki bi jim nudila bivanjsko in čustveno gotovost. Brez trdne zveze z očetom in materjo, brez življenjske izkušnje, kakršno lahko pridobijo samo v odnosu z brati in sestrami, mladi lahko odraščajo v vse večjih težavah, ko morajo izdelati osebno identiteto in zoreti v osebe, ki bi si postavile življenjski načrt, v katerem bi našli mesto tudi solidarnost in občutljivost do šibkejših, revnejših, ostarelih, zapostavljenih itd. Prepričani smo, da je obramba take družine, ki sloni na zakonski zvezi med možem in ženo, primarna naloga politike in zakonodajalcev, kot to določajo členi 29, 30 in 31 republiške ustave. In to na vseh ravneh: državni, deželni in občinski. V tem času se o družini veliko govori, vse manj pa se zanjo naredi. Z razliko drugih večjih evropskih držav, ki v osnovno družbeno celico vlagajo veliko več, se na italijanskem polotoku namenja družinskim politikam 1% BNP (bruto narodnega proizvoda), kar je očitno odločno premalo. Poleg tega vse več družin z otroki (kaj šele, če jih imajo štiri ali več!) s težavo shaja do konca meseca, saj so življenjski stroški vedno višji, družbene strukture in (umetne) potrebe pa itak niso naklonjene ne tradicionalni družini ne otrokom. Zato je nujno potreben organski načrt v prid družini, in to že iz spoštovanja do ustavnih načel, da bi preprečili družbeni razkroj, da bi poudarili, kako sta zdrava družbena rast in civilno sožitje pomembni skupni dobrini. Kot državljani čutimo dolžnost se zavzeti za zaščito in promocijo take družine, ki predstavlja nepogrešljivo človeško dobrino. Kot verniki potrjujemo naš namen si prizadevati za to, da se na zakonodajni, kulturni in družbeni ravni ne ošibi obstoj družine, ki edina jamči prihodnost trdne in zdrave družbe. Prepričani smo namreč, da je to, kar je dobro za družino, tudi dobro za državo. Zato naj bo prav vsak dan "dan družine". Ne dopustimo, da žarometi ugasnejo! Razmišljanje ob mednarodnem dnevu družine V Sloveniji najmanj v Evropi! porok V Sloveniji je stanje glede števila zakonskih zvez in njihovega trajanja zelo kritično. Na to kažejo in opozarjajo podatki, ki jih je objavil Statistični urad Slovenije. Po zadnjih podatkih, ki so na voljo, je bilo v Sloveniji v letu 2005 sklenjenih manj kot 6.000 porok, kar pomeni samo 2,9 poroke na tisoč prebivalcev. Ob analizi razpoložljivih tabel in podatkov ugotavljajo, da v nobeni evropski državi ni (relativno vzeto) tako malo porok. V desetletjih po drugi svetovni vojni se je v Sloveniji poročilo okoli 14 tisoč parov na leto. To je pomenilo nekaj nad devet porok na vsakih tisoč prebivalcev. Leta 1972, ko so sklepale zakonsko zvezo številčno močne povojne generacije, je število porok doseglo rekord. Omenjenega leta jih je bilo namreč skupaj 15.792. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je začelo število porok hitro padati. Leta 1985 jih je bilo nekaj nad deset tisoč, na prelomu tisočletja okoli 6 tisoč, v letu 2005 pa je bilo porok prvič manj kot šest tisoč. V Naši družini, mesečni prilogi tednika Družina, so zapisali naslednje: "Če pomislimo, da je prebivalcem Slovenije, tudi mladim, družinsko življenje pomembnejše kot uspešno delovno mesto, bogastvo, prijateljstva ali prosti čas, se nam zdi takšno zavračanje zakonske zveze neverjetno in nerazumljivo. Kaj se v Sloveniji z vstopom v zakonsko in družinsko življenje sploh dogaja?” Zaskrbljujoče so tudi druge ugotovitve. Neveste in ženini so vsako leto starejši. V povprečju se poročajo 33- letni moški s 30-letnimi nevestami. To pomeni, da se zakonska zveza čedalje bolj odmika od mladosti v obdobje zrelega življenja. Do poroke pride, če sploh pride, vedno kasneje. Mnogim v Sloveniji se sploh zdi, da je trajnejša zakonska zveza nekak tujek v sodobnem življenju. Ob takih pojmovanjih in upoštevajoč tudi težave pri zagotavljanju pogojev za življenje zakoncev ni čudno, da narašča tudi število razvez. V Sloveniji se je npr. leta 1970 na vsakih tisoč sklenjenih zakonskih zvez ločilo 134,0 parov, v letu 2005 pa že 458,8 parov. Statistike tudi ne obravnavajo čedalje številčnejših primerov, ko se mladi sicer odločajo za skupno življenje, vendar ne v zakonski zvezi, ampak v tako imenovanem "skupnem gospodinjstvu". V več primerih se pari iz omenjene skupine Slovencev pozneje sicer vendarle odločijo za sklenitev zakonske zveze. "Družina - zakaj pa ne?" je geslo prvega slovenskega festivala družin v izvedbi Zavoda iskreni net, ki bo 20. maja v Postojni. Starši bodo lahko izbirali med zanimivimi vzgojnimi in partnerskimi delavnicami. Vlogo zakonskih zvez pri oblikovanju družin so obravnavali tudi v okviru mednarodnega dne družine, 15. maja. Letošnja tema mednarodnega dneva družine, ki ga obeležujejo v vseh državah po svetu, je Družina v skrbi za osebe z motnjo v duševnem razvoju. M. /H glasbena sim matica GLASBENI SPLETI KONCERTNA SEZONA 2006/2007 GIUSEPPE VERDI ABUCC iVjg :S OPERA V ŠTIRIH DEJANJIH OPERNI SOLISTI, ZBOR IN ORKESTER SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA Dom tjootju in gerfUkoCt DcaTvcr c-p Predstavitev zb c mika o stoletni prisotnosti TrgovsLucio doma v Gorici TRGOVSKI DOM v Gorici di Gorizia STO LET PRISOTNOSTI mi Dl Nil Pianist in skladatelj iz Šempetra o svoji umetniški poti in ljubezni do glasbe Romanje na Sveto Goro V nedeljo, 20. maja, bo ob 16. uri v Marijinem svetišču na Sveti Gori tradicionalno romanje vernikov goriške nadškofije in koprske škofije. Vabljeni! DIRIGENT IGOR ŠVARA REŽUA GClNTHER LOHSE SOBOTA 26.5.2007 OB 20.30 KULTURNI DOM TRST Glasbena matica Trsi j ul. Montofstno, 2 I TeL «0.418605 i PRODAJA VSTOPNIC OD 21. MAJA PRI BLAGAJNI KULTURNEGA DOMA V TRSTU INFO. 800 214302 \\ 17. maja 2007 Svet okrog nas NOVI GLAS Devin-Nabrežina Razlog več za množično udeležbo na volitvah Občinski svetniki Edvin Forčič, Vera Tuta Ban, Mariza Škerk, Michele Moro, Valter Ulcigrai in Viktor Tanče so 11. t.m. naslovili na devinsko-nabrežinskega župana Giorgia Reta uradno pismo, s katerim ga opozarjajo in hkrati svarijo, naj poskrbi, da se njegova občinska uprava ne bo dotaknila vsote skoraj pol milijona evrov. To vsoto denarja sta namreč bili položili pred kratkim v občinsko blagajno podjetji, ki nameravata graditi v Sesljanskem zalivu razne objekte, za kar sta bili predl-ložili že več načrtov. Zato seveda morata tudi ustrezno prispevati k poravnavi izdatkov za urbanizacijska dela, za kar obstajajo zelo natančni predpisi. Turistični razvoj Sesljanskega zaliva je, kot sicer vemo, prava pravcata povest o jari kači. Svarilo, ki ga je dobil župan Ret od skupine občinskih svetnikov, potrjuje, da se že tako kočljiva zadeva zdaj hudo zapleta. Župan Ret bi namreč rad tik pred volilno preizkušnjo - ta bo v nedeljo, 27. maja, svojim tradicionalnim volivcem in volivkam - kot tudi in zlasti tekmecem in raznim naivnim kalinom - rad dokazal, da hoče in tudi zna reševati probleme, ki so ali naj bi bili ključnega pomena za devinsko-nabrežinsko občino. V ta namen si ne pomišlja grobo zanemarjati dolžnosti dobrega družinskega poglavarja, da teptanja temeljev pravno urejene države in družbe niti ne omenjamo. Očitno posluša prišepetovalce ali "jezične dohtarje", ki jim gre predvsem za mastne honorarje, ali pa osebe, ki jim biznis pomeni vse. Kako je namreč mogoče, da je 8. maja letos spet podpisal gradbeno dovoljenje za dela v Sesljanskem zalivu, čeprav je vedel, da je pristojna urban-stično-krajinska oblast odloč- no proti predloženemu načrtu, saj je bila enak poprejšnji Re-tov ukrep zavrnila, proti čemur sta se obe prizadeti podjetji pritožili na Upravno sodišče, ki se o zadevi doslej še ni izreklo. Torej je spor še vedno v teku. Kot smo omenili, bodo v nedeljo, 27. maja, in naslednji dan občinske volitve. Nudila se bo torej naravnost odlična priložnost, da se v devinsko-nabrežinski občini naredi konec neredu in zmedi, ki je navsezadnje posledica samopašni-štva in prepotentnosti dobro znanih, povečini uvoženih lobijev, ki bi radi še dalje vedrili in oblačili tudi po tej občini, tako po vaseh in vasicah na našem skalnatem Krasu kot tudi in zlasti ob naši jadranski obali. Takšne njihove želje in nakane moramo odločno odbiti ter preprečiti njihovo nadaljnje uresničevanje. In to bomo naredili zelo preprosto ter enostavno: v nedeljo, 27. maja, bomo vsi pogumno šli na volišča in prekrižali znak liste IN-SIEME-SKUPAJ ter oddali še preferenčni glas enemu kandidatu na tej listi. Drago Legiša Tiskovno sporočilo SKGZ-SSO Finančna stiska še vedno v ospredju Krovni organizaciji SKGZ in SSO v tiskovnem sporočilu opozarjata na življenjsko vprašanje za našo narodnostno skupnost. Na nedavni seji deželnih tajništev je bilo namreč posebej obravnavano vprašanje finančne stiske, ki hudo omejuje delovanje organizacij in ustanov Slovencev v Italiji. Finančna sredstva za kulturno, medijsko, izobraževalno, športno in drugačno delovanje slovenske manjšine v Italiji so v bistvu zamrznjena že 15 let. Njihova "kupna moč" se je v tem času bistveno zmanjšala. Ustanove, organizacije in medijska podjetja so že izvedli vsa možna krčenja. Ce ne pride že v letošnjem državnem proračunu do sklepa o višanju finančnih sredstev, namenjenih slovenski manjšini, bomo že jeseni priča novim krizam in morebitni ohromitvi predvsem tistih ustanov, ki nudijo poklicne kulturne in drugačne storitve. Današnja sredstva dejansko dovoljujejo le na pol poklicne ali agencijske dejavnosti in torej bistveno manj kakovostno kulturno in izobraževalno ponudbo. To pomeni objektivno jezikovno in kulturno obubožanje slovenske manjšine v Italiji. Glede finančnega vprašanja sta pred- Veselimo se izjemnega priznanja, ki gaje s sprejetjem v Red legije časti prejel pisatelj BORIS PAHOR, in mu iskreno čestitamo. SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ Na dnu... sednika SKGZ Rudi Pavšič in SSO Drago Štoka te dni pisala ministru za zunanje zadeve Massimu D'Alemi, ministrici za deželna vprašanja Lanzillot-ta, državnima podtajnikoma Letti in Centu ter predsedniku prve stalne komisije poslanske zbornice Violanteju. Zato bosta predsednika krovnih organizacij v prihodnjih tednih ponovno v Rimu. Podobni pismi sta prejela tudi predsednik deželne vlade Illy in pristojni odbornik Antonaz s prošnjo, da tudi sama posredujeta pri rimski vladi. V tem smislu je odbornik Antonaz že zagotovil svoj poseg. Finančno vprašanje je toliko bolj akutno ob upoštevanju, da slovenska manjšina v letošnjem letu še ni prejela predvidenih dotacij ne iz Italije ne iz Slovenije, kar je že spravilo v prve likvidnostne težave marsikatero pomembno manjšinsko ustanovo. Paritetni odbor Na sedežu deželnega odbora v Trstu se je v ponedeljek, 14. maja, sestal paritetni odbor na prvi redni seji po izvolitvi predsednika. Obravnaval je seznam občin, v katerih se bo izvajal zaščitni zakon, ki ga je odobril prejšnji odbor. Nekateri odborniki iz vrst desnice bi radi ponovno preverjanje seznama, predvsem glede Trsta, Gorice, Čedada in Milj. Velika večina članov pa je bila mnenja, da se seznam potrdi in da se spodbudi vlada, naj čimprej predstavi odlok v podpis predsedniku države. Formalni sklep bo paritetni odbor sprejel na naslednjem zasedanju, ki bo 15. junija. Odbor je tudi razpravljal o predlogu deželnega zakona, ki ureja odnose med deželno upravo in slovensko narodnostno skupnostjo. Člani odbora so ocenili, da je osnutek dobro izhodišče za ureditev teh odnosov, da pa so potrebna nekatera dopolnila. V kratkem bodo glede tega zakona avdicije s člani pristojne komisije in paritetni odbor bo na teh avdicijah zastopal podpredsednik Livio Furlan. Nekaj spornih vprašanj Predsednik llly in deželna večina Zbližanjem volilnega obdobja v Furlaniji Julijski krajini postaja politično razpravljanje o raznih vprašanjih živahnejše in tudi polemično. To ne velja samo za opozicijske stranke, temveč tudi za nekatere stranke deželne večine, ki jo formalno pokriva Demokratična zveza, v kateri se prepoznavajo stranke leve sredine in Illyjevo gibanje Občani za predsednika. Da vode niso povsem mirne, je razvidno iz poročanja sredstev množičnega obveščanja. Izteka se namreč mandat tako deželnega sveta kot deželnega odbora in njegovega predsednika Illyja. Volitve za obnovitev deželnega sveta in izvolitev predsednika deželnega odbora bodo spomladi prihodnjega leta, to se pravi 2008. Že dalj časa poteka živa razprava o postopni reorganizaciji zdravstvenih okrožij in s tem povezanih struktur, katerih glavni namen naj bi bilo racionalnejše izkoriščanje finančnih sredstev. V tem sklopu je, recimo, predvidena združitev tržaške in goriške zdravstvene enote v eno samo upravno strukturo. Odprto je še vprašanje manjših bolnišnic in preureditev njihovih storitev. Veliko se nadalje razpravlja, tudi polemično, o graditvi petega prometnega evropskega koridorja, ki bi moral potekati prek južnega predela naše dežele proti Sloveniji in Ukrajini. Gre za celo vrsto vprašanj, ki jih je treba predhodno rešiti. Prvo med temi je sam načrt hitre železniške proge, ki ni še izdelan. Zapleta se zlasti na odseku med Červinjanom in Trstom in v zvezi s povezavo med Koprom in Divačo. Na Tržaškem vzbuja zaskrbljenost zamisel o speljavi predora pod zaščitenim naravnim parkom doline Glinščice. Potem je tu še vprašanje o postavitvi dveh uplinjevalnikov v Tržaškem zalivu, glede katerih imajo tako politične stranke obeh polov kot krajevne ustanove različna mnenja, da ne govo- rimo o nasprotovanju naravovarstvenikov. Svojčas je tržaški župan Dipiazza pogojeval zgraditev plinskega terminala v obalnem pasu pri Žavljah z raznimi proti-dajatvami. Pred kratkim pa je deželni predsednik Illy proti pričakovanju izrazil voljno mnenje Dežele tako o morskem kot obalnem uplinjevalniku. To je precej razburilo politične in strankarske vode, ker je deželni odbor doslej stalno zatrjeval, da bo svoje mnenje povedal, ko bo vlade Prodi je ob robu zasedanja svetovnega Foruma 68 - Unesco minuli teden v Trstu izrazil naklonjenost gradnji plinskega terminala v Tržaškem zalivu. Nekaj podobnega se dogaja v zvezi z načrtovano gradnjo cementarne v Torviscosi pri Latisa-ni v spodnji Furlaniji na meji z Venetom. Njeni gradnji močno nasprotujejo ne samo Zeleni, ampak tudi številne tamkajšnje krajevne uprave in vidni krajevni predstavniki iz vrst Levih demokratov. Med temi se omenja zlasti deželni svetnik in predsednik svetovalske skupine LD Mau-ro Travanut. Večja skupina tamkajšnjih krajevnih upraviteljev LD poziva deželno vlado, naj svoje stališče ponovno preuči. Spor glede cementarne v Torviscosi je poleg Levih demokratov zajel tudi Marjetico. Na pristojno ministrstvo preučilo vpliv omenjenih naprav na okolje. Prav v minulem tednu pa je podtajnik ministrstva za okolje med svojim krajšim obiskom v Trstu povedal, da bo vlada v jeseni odobrila načrt o energetskih potrebah Italije in šele nato določila lokacije uplinjevalnikov, in sicer po predhodni preučitvi pozitivnih in negativnih učinkov na okolje. Naj tu omenimo, da so predstavniki naše Dežele tudi slovenskim oblastem zagotovile, da se bodo z njimi stalno posvetovali, preden bodo sprejeli svoje odločitve. Iz opisanega poteka dogodkov pa izhaja, da se predsedniku Illyju nerazumljivo mudi in nakazuje odločitve brez predhodnega usklajevanja v sklopu levosredinske koalicije Demokratične zveze. Predsednik Povejmo na glas zahtevo prav desnosredinske opozicije je za 23. maj sklicana izredna seja deželne skupščine za obravnavo spornega obrata v Furlaniji. Iz povedanega se da sklepati, da predsednik Illy oziroma glavnina deželnega odbora v zadnjem obdobju pošilja javnosti sporočila o perečih aktualnih vprašanjih in nekako že vnaprej izraža svoje stališče. To dela verjetno zaradi bližajoče se volilne preizkušnje. Prav zaradi tega bi bilo pričakovati previdnejše ravnanje in opredeljevanje. Zaradi tega opozicijske stranke desne sredine so iz dneva v dan bolj glasne in polemične do deželne uprave in še posebno do predsednika Illyja, ki se bo moral v kratkem odločiti, ali bo spet kandidiral. Alojz Tul Družina podprta le z besedami Priprave na rimsko manifestacijo za družino "Family Day" so vmnogočem zameglile bistvo problema, s katerim bi se morala italijanska družba že kdaj spopasti. In bistvo problema je, da družba namenja družini presenetljivo malo pozornosti. V mislih imamo tisto pozornost, ki naj za določeno področje, v tem primeru za družino, ustvarja času primerne oziroma vse boljše življenjske pogoje in to zares. Ogromno se o družini govori, jo kujejo v zvezde kot nekaj najbolj dragocenega, v kolikor pa pogledamo dejanske pokazatelje, je v primerjavi z gorečimi izjavami narejenega presenetljivo malo, prav gotovo premalo. Pokazatelji namreč dokazujejo, da je Italija, kar se tiče sredstev, ki jih vlaga v družinsko politiko, daleč za mnogimi evropskimi državami. To pomeni, da smo sredi tistega dvoobraznega odnosa, ki se mu pravi le lepe besede brez odgovarjajočih dejanj. Družba ima zaradi povzdigovanja te ali one vrednote o sebi zelo dobro mnenje, pri tem pa se ne zaveda, kako je za določeno vrednoto v resnici malo storila. V luči tega dejstva se zato zdi spor med zagovorniki družine in zagovorniki partnerske zveze umeten, neploden in najbrž nekoristen, še več, med ljudmi utegne ustvarjati nepotrebne napetosti, osnovni problem pa ostaja nedotaknjen. Kot rečeno, v Italiji družina ne uživa tiste podpore, ki jo uživa marsikje drugje. Treba bi bilo napraviti dosti več za družine z več otroki, treba bi bilo zaščititi matere in ovrednotiti njihovo domače delo. Prav tako bi bilo treba zašči- titi matere na njihovem delovnem mestu, kjer mnogokrat delodajalci niso navdušeni, da se njihova uslužbenka preveč posveča svojim malim otrokom. In ker je danes ženska za svobodni trg nepogrešljiva delovna sila, bi bilo treba priznati, da ne more biti polno uspešna v službi in istočasno še doma. In ni dovolj to dejstvo le priznati, to priznanje je treba udejanjiti v kritju stroškov za takšno ali drugačno hišno pomoč. Brez tovrstnih in verjetno še drugih podpor družina ne bo mogla polno zaživeti, vse manj bo porok in za rojstvo prvega otroka se bodo mladi pari odločali v vse kasnejših letih, kar lahko pomeni, da bo prvi otrok tudi zadnji. Podatki govorijo, da je podobno kot z družino s šolstvom, z zdravstvom in znotraj zdravstva s skrbjo za ostarele. Na teh področjih prav tako ni pravega zagona, pač pa veliko razpravljanja in zatrjevanja, kako je nujno biti do vseh navedenih stvari dodatno pozoren in učinkovit. Poenostavljeno rečeno: družba, v kateri živimo, je skoraj v sozvočju z vse bolj prevladujočimi ekonomskimi načeli, ki nas vodijo v priseganje zgolj na materialne dobrine, če se tega zavedamo ali ne. Zato med drugim trpi tudi družina. Vendar povsod ni tako in to nam je lahko v veliko spodbudo. Nemara torej ni temeljni problem prava ali neprava družina, problem je v tem, da se premalo zavedamo, kako smo družino nasploh zanemarili in kako bi morali zanjo napraviti dosti več. Janez Povše ŽIVI0, SLOVENCI, IN TREZNO NA VOLITVE ! DA 31 VSAJ ZMOGLI RAZLOČITI MED BELIM IN RDEČIM ! NOVI GLAS imami Danijel Brecelj Odličen pianist, poleg tega pa še obetaven skladatelj O Danijelu Breclju bomo gotovo še slišali govoriti. Rodil se je leta 1988 v Šempetru pri Gorici in se že rosno mlad "zagledal" v glasbo. Zahvaljujemo se mu za pogovor, v katerem je veliko lepega povedal o sebi, in mu želimo veliko življenjskih uspehov! Izhajaš iz izrazito glasbene družine. S čim se ukvarjajo njeni drugi člani in na kakšni stopnji? Oče ima srednjo glasbeno izobrazbo iz solopetja in se s tem tudi ukvarja. Je korepetitor Okteta Vrtnica, do sedaj je vodil tudi cerkveni mešani pevski zbor. Imam dve mlajši sestri violinistki: ena je stara 17 let, druga 12. Starejša, Mihela, študira na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, mlajša, Veronika, pa je še na nižji šoli v Novi Gorici. Kako si ti začel svojo glasbeno pot? Najprej sem začel s klavirjem. S petimi leti in pol some starši poslali na zasebne lekcije, saj bi moral biti za vpis v šolo star sedem let. To je bil čas, ko sem se pri učiteljici v Šempetru komaj učil not. Lahko bi že bolj napredoval; zdi se mi, da vse do osmega leta, ko sem zamenjal profesorico, nisem naredil kaj dosti. Pri osmih letih sem šel k prof. Klavdiji Jamšek. Znala me je motivirati in v meni odkriti talent. Po štirih letih me je pripeljala k prof. Gadžijevu. Ta mi je že na prvi lekciji povedal, da bi me naslednje leto rad učil. Udeležil sem se tudi njegove poletne šole v Kopru, nakar sem z dvanajstimi leti obstal pri njem. To je bilo leta 2000. Od 12. do 14. leta sem bil še na osnovni šoli v Šempetru in na Glasbeni šoli v Novi Gorici sem obiskal še zadnja dva razreda. Po dveh letih s prof. Gadžijevom sem nadaljeval študij pri njem na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Prvo leto sem živel v Ljubljani, potem pa v Novi Gorici; v prestolnici sem v bistvu obiskoval samo glasbene predmete. Vedno sem se sicer vzporedno izobraževal: prvo leto sem obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, potem sem se zaradi velike zaprtosti in ozkosti programa in profesorjev te gimnazije prepisal na gimnazijo v Novi Gorici, kjer so bili veliko bolj odprti in so imeli veliko več posluha za glasbenike. Imel sem tudi zelo dober status umetnika, da sem lahko obiskoval dve šoli hkrati. Tako sem imel več časa za glasbeno aktivnost in sem lahko tudi tekmoval. Če ne bi zamenjal gimnazije, bi danes ne bil pianist. Že prvi dve leti pri Gadžijevu sem veliko napredoval. Četrto leto, leta 2004, sem se udeležil 33. državnega tekmovanja (Temsig) v Ljubljani in zmagal v svoji kategoriji. Od takrat naprej se moj razvoj hitro vzpenja. Kakšen delež ima prof. Gadžijev pri tvojem umetniškem razvoju? Gadžijev je do zdaj oseba, ki je najbolj vplivala name; ne samo umetniško, temveč tudi pri izoblikovanju osebnosti. Pri njem sem bil šest let. Ni me učil samo klavir, ampak tudi glasbo kot celoto - nasprotno od nekaterih slovenskih učiteljev in profesorjev, ki učijo samo klavir in še tisto ne prav dobro. Na Visokem glasbenem državnem konservatoriju za glasbo in ples v Parizu nadaljuješ študij pri prof. RogerjuMuraroju, ki je znan zlasti kot rafiniran poustvarjalec velikega Mes-siaena. Od kdaj si v Parizu? Kako si se znašel s tem ugled- nim mojstrom? V Pariz sem prišel septembra 2006. Sprejemne izpite sem opravil februarja lani. Konservatorij me je dodelil prof. Muraroju. Ko sem to povedal Gadžijevu, je rekel: "Odlično!". To je res zelo velik pianist; ima mnogo koncertov po svetu, še nikoli pa ni izpustil kakšne lekcije. Mislim, da sem v pol leta veliko naredil. Na 36. državnem tekmovanju (Temsig) v Ljubljani, kjer sem marca letos zmagal, so ljudje rekli, da igram na drugačen in poseben način. S profesorjem se zelo dobro razumeva: tudi on je visok, roko ima tudi tako veliko kot jaz. Daje mi take skladbe, ki so primerne zame. In jezik? Francoščine sem se učil že na gimnaziji, tako da nisem imel težav. Če sicer v Franciji ne znaš francosko, te ni! Torej ruska in francoska klavirska šola. Katere skupne točke in katere razlike ju označujeta? Kako vse to spajaš? Mislim, da se ti dve šoli zelo dobro dopolnjujeta. Ruska je zelo emocionalna, bolj svobodna od francoske. Francoska je bolj rafinirana, dinamika in pianissimi so bolj izpiljeni, večji poudarek je na kontrastih zvokov, čeprav tudi ruska veliko da na oblikovanje tona klavirja. Obstajajo skupne točke in razlike; mislim pa, da je več skupnih točk. Obe šoli imata seveda isti cilj: čim boljše igranje na klavir. Tehnika, vsaj tako, kot me uči prof. Mura-ro, ni bistveno različna; to konec koncev ni toliko pomembno, važen je končni rezultat, interpretacija. Prof. Muraro mi tehnike ne popravlja; Gadžijevova je odlična, nasploh je zelo dobra ruska tehnika. Francozi verjetno malo več krožijo z zapestjem. Kako vse to spajam? Za zdaj kar dobro. Profesor mi dopušča določeno svobodo; pusti, da dodajam svojo osebno noto. Koliko časa nameravaš ostati v Parizu? Najprej moram doseči "Diplome de formation superieur", se pravi, da moram najprej priti do diplome visokošolskega izobraževanja; to traja tri ali štiri leta. Potem pa, če me na zaključnem izpitu ocenijo z najvišjo oceno, lahko grem delat sprejemne izpite za podiplomski in magistrski študij. Sicer mislim, da ne bom ostal v Parizu, podiplomski študij bi rad opravil drugje v Evropi, mogoče v Nemčiji. Za vstop na konservatorij si torej opravil sprejemni izpit. Da. Najprej sem imel izpit iz sol-feggia, potem iz klavirja s programom po izbiri, nato pa še obvezni skladbi in branje na prvi pogled. Pri vsakem koraku je bil osip: na koncu nas je bilo od 140 kandidatov za klavir sprejetih 16. Selekcija je bila kar velika; mladi so prihajali iz vsega sveta, tudi z Daljnega vzhoda in Južne Amerike. Kako si sploh prišel do Pariza? Si kaj razmišljal tudi o drugih državah? Do Pariza sem prišel z letalom... (se posmeje, op.ur.). Mislim, da so za klavir zdaj najboljše Francija, Nemčija in Rusija. Rusija mi je bila predaleč, je tudi izven EU in bi imel veliko več težav pri bivanju, pa še šolnina je draga. V Franciji študij stane dosti manj oz. skoraj nič, saj je to državna šola. Znal sem govoriti francosko; tudi zaradi tega sem poskusil v Parizu. Poleg tega so tam sprejemni izpiti najbolj zgodaj, februarja; če bi se kaj ponesrečilo, bi poskusil junija v Nemčiji. Ker pa sem že prvič uspel, sem ostal v Parizu. Sicer pa meje sam prof. Gadžijev usmeril v francosko prestolnico. Kakšno je življenje mladega slovenskega glasbenika v Parizu? Pariz je veliko mesto. Prvo leto je zelo zahtevno. Najprej moraš vedeti, da si tam Slovenec in ne Francoz. Stvari so se sicer spremenile, odkar je Slovenija članica EU, tako da s potnim listom pridem povsod. Francozi, tudi profesorji, poznajo Slovenijo; tudi to nekaj pomeni. Pred 10 leti še nihče ni nič vedel o nas "Srkaš" tamkajšnje kulturno dogajanje? Do zdaj sem obiskal dva koncerta: na enem je nastopil moj profesor, na drugem pa Rus. Igrala sta isto Chopinovo sonato: povedati moram, da je moj profesor igral bolje. Mislim, da Rusi ne znajo igrati Chopina tako dobro kot Francozi; kaj drugega mogoče ja, toda Chopina ne. Čutiš domotožje? Prihajaš pogosto domov? Domotožje meni pomeni dvoje: eno je, če pogrešaš domače ljudi: jaz tega nimam. Dovolj sem samostojen, da živim brez staršev in sester. Da pogrešam Slovenijo, to pa ja! V Parizu vse smrdi. Ko prideš sem, komaj izveš, kako dober zrak dihamo pod Alpami. Voda, ki v Parizu teče iz pipe, je nekaj groznega. Slovenska voda iz pipe je kot najdražja francoska ustekleničena voda. Povprečno prihajam domov enkrat na mesec po teden ali dva. Pred kratkim sem se pripravljal na tekmovanje in bil doma kar štiri tedne. Sicer imajo Francozi kar nekaj počitnic: spomladanske, poletne, jesenske, zimske, potem pa še kup državnih praznikov, posebno v maju. Si v stiku s katerim drugim slovenskih glasbenikom v Parizu? V stiku sem z dvema drugima nekdanjima Gadžijevovima študentoma. Vem, da je v Parizu sicer okrog 30 mladih Slovencev. Nekatere sem že srečal. Več je starejših Slovencev. Doslej si bil že večkrat odlikovan na državnih tekmovanjih. Kdaj in kje? Omenil bi tri tekmovanja. Najprej državno leta 2004 v Ljubljani; to je bilo moje prvo državno tekmovanje: zmagal sem z 98 točkami v kategorji 2A. Letos marca pa sem zmagal na istem tekmovanju v kategoriji 3A; po letih bi sicer spadal v2B, sem pa tekmoval v 3A, ker študiram na visoki šoli. Dobil sem 100 točk. Leta 2004 sem tekmoval še na mednarodnem tekmovanju v Povolettu, kjer sem tudi dobil prvo nagrado. Letos sem prejel tudi Škerjančevo nagrado Srednje glasbene in baletne šole za leto 2006; podeljujejo jo najboljšim dijakom za umetniške zasluge pri uveljavljanju šole v Sloveniji. Kaj pa Danijel Brecelj skladatelj? Si res začel pri sedmih letih? Prve skladbice... Ja, to so pač moji začetki. Gre za to, da imaš neko ustvarjalnost, neko voljo, da si zmožen nekaj sam ustvariti. Kreativnost ni enostavna zadeva. V bistvu smo skladatelji kot izumitelji. Fizik ustvarja na podlagi že obstoječih zakonov, tam gradi; umetnik pa ustvari nekaj novega iz niča. Pri sedmih letih sem res napisal svojo prvo skladbico. Katero ime nosi? Moja prva pesmica (se posmeje, op.ur.). Zelo izviren naslov! Potem se je to počasi razvijalo, pač vzporedno s klavirjem. Kot sem napredoval pri klavirju, sem nekako tudi pri skladanju, pač odvisno od skladb, ki sem jih igral. Pri 14 letih sem imel avtorski večer, ki ga je organizirala Glasbena šola Nova Gorica v Kulturnem domu pod mentorstvom Ambroža Čopija. Z 12. letom sem se šel učit k prof. Ambrožu Čopiju, ki je imel nadstandardni program Glasbene šole Nova Gorica, poučeval je harmonijo in solfeggio v okviru Srednje glasbene šole Koper. Pri njem sem se učil kompozicije; z njim sem pripravil avtorski večer, na katerem je bilo izvedenih 16 mojih skladb. Potem sem začel pisati tudi klavirski koncert. Napisati koncert za klavir in orkester je bila sicer moja velika želja. Ko slišiš velike klavirske koncerte, si rečeš: "Kaj, ko bi tudi jaz napisal enega?" Nastal je lep klavirski koncert, ki sem ga napisal pri 16 letih in ga tudi izvajal s simfoničnim orkestrom Srednje glasbene šole v Ljubljani; to je bilo leta 2005 v Slovenski filharmoniji. Kritike so bile pozitivne. Poleg tega sem napisal še Variacije za klavir in violončelo, Violinsko miniaturo, izdal dve notni zbirki itd. To so za tista leta zelo solidna dela. Sedaj sem napisal še Sonato za klavir, ki je že bolj napredna, v slogu 20. stoletja. Danes se mi zdi zelo dobra; ne vem pa, kaj bom o njej mislil čez pet let... ^ S prof. Danetom Škerlom sem delal, še preden sem spoznal Čopija. Profesor z novogoriške šole je poznal skladatelja Uroša Kreka, ki me je usmeril k Škerlu. Ta je živel v Trenti, kamor sem začel zahajati pri desetih letih. Dve leti sem hodil k njemu. Podal mi je veliko znanja, veliko njegovih nasvetov se še danes držim. Potem je žal umrl in študij sem nadaljeval pri njegovem učencu prof. Čo-piju. Kdo so (bili) tvoji vzorniki? Navdušen sem nad vzhodnoevropskimi skladatelji; zahodni se mi zdijo premalo čustveni. Francoski skladatelji so sicer odlični, do potankosti izdelani in urejeni, manjka pa jim širši razvoj. Fraza kakega ruskega skladatelja, npr. Rahmaninova ali Čajkovskega, je nekaj veličastnega in traja 10 taktov in več. V njej je veliko čustvenosti in slovanske duše. Všeč so mi češki Dvoržak, ruski Čajkovski, Rahmaninov, Skrjabin itd. Moj največji vzornik je trenutno prav Aleksander Nikolajevič Skrjabin. Najbolj domač sem trenutno z zgodnjimi impresionisti. In Poljaki? Skrjabin se je sicer zgledoval po Chopinu, tako da je ta že "noter". Doslej nisem imel kaj dosti opraviti z njim, začenjam ga šele odkrivati. Šaj on je velik skladatelj, vendar večji pianist. Vsekakor so Skrjabinova dela skladateljsko na višjem nivoju kot Chopinova. Chopinu se pozna, da je tudi malo Francoz... Med Nemci ne morem mimo Bacha, ki me je zaznamoval že pred vsemi temi. Bil je zelo velik skladatelj, prav tako Beethoven. Nemški romantiki, kot npr. Wa-gner, Brahms in Schumann, mi niso preveč všeč. Torej: za barok in klasiko imam rad Nemce, v romantiki pa mi tam nekaj manjka. Tudi sodobni Rusi, kot npr. Prokofjev ali Šostakovič, so mi bolj všeč kot kakšen Schoen-berg. Kako bi opisal svoj umetniški slog? Trdno se zgledujem po vzornikih. Svoj slog bi uvrstil v nekak impresionizem, posebno ruski, s širokimi linijami, velikim razvojem, ki se toliko ne osredotoča na podrobnosti, ampak ima širši pogled na frazo in celoto. Kako pišeš? Na roko ali na računalnik? Imam obdobja, ko napišem skladbo v enem tednu ali celo v treh dneh. Potem pa kar naenkrat šest mesecev nič. Ne vem, če je tako, ker se mi ne da pisati, ker se ne spravim pred prazno notno črtovje, da bi kaj napisal, ali zaradi česa drugega. To mi še ni jasno. V zadnjih mesecih sem se tudi malo bolj posvetil klavirju. Če pišem za orkester, najprej pripravim na roko klavirski izvleček, skico, potem pa prepišem na računalnik za orkester. To je veliko bolj enostavno; to je način, da prihraniš veliko časa. Računalniški program daje veliko možnosti. Note pišeš, kot bi tipkal besedilo: postavljaš jih na pravo mesto in določaš njihovo dolžino. Če pišem skladbo za klavir, pa pišem s svinčnikom. Potem jo seveda moram prepisati na računalnik, saj nihče več ne bere z rokopisov. Šmo preveč razvajeni... Kdaj pišeš? Raje pišem zvečer, ker je moj bioritem bolj pomaknjen proti večernim uram. Ob osmih zvečer se komaj zbudim... Zato mi tudi ustreza francoski urnik. Tam se ljudje zbudijo ob devetih, v službo hodijo ob desetih, ob 17. se vrnejo domov in hodijo spat pozno. Vprašanje je, ali je bolje tako ali kot v Sloveniji, ko so ljudje ob 8. uri že v šoli ali v službi... Koliko del obsega tvoj opus? Število se spreminja, ker kaj črtam in kaj spremenim. Boljših skladb, bi rekel, je okrog 30-40. Govoril sem tudi o 50-60, pa sem jih 20 že prečrtal. Izgubijo se zaradi nepomembnosti. Kar sem napisal pri desetih letih, mi danes veliko ne pomeni; ohranjam jih samo za to, da se pač ohrani, kar sem napisal pri desetih letih. Tudi Liszt je napisal prve etude pri štirinajstih letih, ki pa niso podobne nobeni stvari, pa so vseeno izdane, čeprav jih nihče ne igra. Decembra lani si s svojimi orkestracijami božičnih napevov spremljal novogoriški Oktet Vrtnica na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž. S svojim nastopom si res presenetil goriško občinstvo, saj tvoja ni bila le spremljava... Božične skladbe sem malo "začinil" z modernejšim pristopom. Posebno sem se "pozabaval" s pesmijo Glej zvezdice božje. Ko je moj oče videl, kaj sem napisal, mi je najprej rekel, da lahko odpišem, da bodo to izvajali. Jaz pa sem vztrajal. Ko je to skladbo videl Marko Munih, je rekel: "Odlično, to bomo zapeli!" Božične skladbe so lahke, imajo klasične harmonije. Ker so enostavne, ima skladatelj dosti manevrskega prostora za "okraševanje". Ne vem, če sem presenetil občinstvo. Bil sem korepetitor. O koncertu pa lahko povem, da bi moral oktet nastopiti s Celjskim godalnim orkestrom. Ko so bili že zmenjeni, so na prvi vaji videli, da orkester ne zna nič. V zadnjem trenutku me je oče vprašal, ali lahko orkestracije prilagodim za klavir in jih sam igram. Ko bi to vedel tri mesece prej, bi jih pač pripravil za klavir in ne za orkester. V enem popoldnevu sem to naredil; to bi bilo nemogoče, če bi ne imel računalnika. V še enem popoldnevu pa sem se vse naučil in se pripravil, da sem igral. Ni bilo enostavno, pa je šlo. Saj je bilo lepo! Kaj si želiš za prihodnost? Dolgoročno težje govorim, ker je to zelo nepredvidljivo. Šel sem študirat v Pariz, to ni šala. Očitno mislim resno in si želim narediti kariero pianista koncertanta. Danes je to zelo težko: lahko ti uspe, lahko pa tudi ne. Pomembno se je udeležiti kakšnega velikega tekmovanja, kakršno je npr. "Čajkovski" v Moskvi. Če se dobro uvrstiš, te nagradijo s koncerti, ljudje te spoznajo in te začnejo klicati sem ter tja. Treba je torej zmagati. Kratkoročno pa takole: po zadnji zmagi v Ljubljani sem dobil kar nekaj koncertov, med drugim tudi z orkestrom Slovenske filharmonije, poleg tega še samostojni koncert v okviru festivala Ljubljana, snemanje za RTV Slovenija, pa še tri samostojne koncerte v ciklu Pianissi-mo itd. To me čaka v naslednjem letu. V Sloveniji torej za zdaj ni problema. Za kaj več po Evropi pa moram opraviti še kakšno diplomo in tekmovanje. Če povzamem: rad bi postal dober pianist in skladatelj. To je vse. Danijel Devetak 17. maja 2007 Kristjani in družba NOVI GLAS Papeževo apostolsko potovanje v Brazilijo Pred vsem obramba življenja in družine! Pravo injekcijo zaupanja je prinesel sv. oče Benedikt XVI. v dneh od 9. do 13. maja med ljudi v Brazilijo. Na tej veliki "celini upanja” je našel veliko državo, kjer živijo ljudje, ki doživljajo posebno zmedo in veliko socialnih težav. Razne sekte so namreč v zadnjih desetletjih "pobrale" katoliški Cerkvi okrog 30% vernikov; poleg tega vse več levičarskih vlad uveljavlja korenite laicistične zahteve - zlasti glede bistvenih tem, predvsem o življenju in družini -, ki so v nasprotju z naukom Cerkve. Na vse to je papež odgovoril z jasnimi besedami, ko je spregovoril na generalni skupščini južnoameriških škofov. Kot že njegov predhodnik, je Ratzinger obsodil "strukture greha", ki so vir krivičnosti. Še enkrat je tudi poudaril, da Cerkev obsoja tako marksizem kot kapitalizem, in pozval k oznanjevanju temeljnih vrednot, na katerih naj se gradi družba. To še ne pomeni, da mora biti Cerkev politični subjekt, obratno: Cerkev zagovarja "zdravo laičnost" države. Ne more pa mimo tega, da bi oblikovala vest vernikov, da bi zagovarjala pravičnost in resničnost, Poslanica Benedikta XVI. ob 41. dnevu sredstev družbenega obveščanja Otroci in sredstva družbenega ■ vv • obveščanja D ragi bratje in sestre! Prva tema 41. svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja, ki nosi naslov Otroci in sredstva družbenega obveščanja - vzgojni izziv, nas vabi k premišljevanju o dveh medsebojno povezanih pomembnih vprašanjih: na eni strani o vprašanju vzgoje otrok, na drugi pa v javnosti morda manj splošnem, a nič manj pomembnem vprašanju vzgoje medijev. Zapleteni izzivi, s katerimi se sooča sodobna vzgoja, so neposredno povezani z vedno večjim vplivom medijev v svetu. Kot vidik globalizacije, ki jo podpira tudi hiter tehnološki razvoj, mediji določajo kulturno okolje (prim. Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. Hiter razvoj, 3). Marsikdo zastopa stališče, da mediji na vzgojo vplivajo enako kot šola, Cerkev in celo družina. “Mnogi ljudje imajo za resnično tisto, kar jim kot resnično predstavljajo mediji" (Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, Aetatis Novae, 4). 2. Na razmerje otroci - mediji - vzgoja moremo gledati z dveh vidikov: na vzgojo otrok, ki poteka preko medijev, in na vzgojo otrok za zdrav odnos do medijev. S tem se oblikuje svojevrstna vzajemnost, ki zadeva odgovornost medijske industrije in kaže na potrebo po aktivnejši in bolj kritični drži bralcev, gledalcev in poslušalcev. V tem smislu je vzgoja za medije zelo pomembna za kulturni, moralni in duhovni razvoj otrok. Vprašanje je, kako varovati in pospeševati skupno dobro. Starši, Cerkev in šola nosijo odgovornost za otroke, da bodo razvili zmožnost razločevanja pri uporabi medijev. Vloga staršev je seveda nenadomestljiva. Starši imajo pravico in dolžnost zagotoviti preudarno uporabo medijev, in sicer z vzgojo vesti svojih otrok, da bodo mogli zdravo in objektivno presojati medije, kar jim bo pomagalo pri izbiri programov, ki so jim na voljo (prim. Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. z naslovom Familiaris Consortio, 76). Pri tem starši potrebujejo podporo in pomoč šole in župnije, saj potrebujejo zagotovilo, da jih v njiho- vem težkem, a osrečujočem vzgojnem poslanstvu podpira širša skupnost. Vzgoja za medije bi morala biti pozitivna. Če otrokom posredujemo estetske in moralne vsebine, jim pomagamo razvijati spoštovanje, modrost in zmožnost presojanja. Pri tem je pomembno upoštevati glavni pomen starševskega zgleda in korist, ki jo prinašajo klasična otroška in mladinska literatura, lepa umetnost in umetniška glasba. Medtem ko bo popularna literatura vedno del kulturnega življenja, se ne smemo nemočno prepuščati skušnjavi senzacionalizacije v izobraževalnih središčih. Lepota, ki je odsev Božjega, navdihuje in poživlja srce in duha mladega človeka, hkrati pa sovraštvo in vulgarnost ponižujoče vplivata na njegovo ravnanje in vedenje. Podobno kot vzgoja nasploh predpostavlja tudi vzgoja za medije zorenje v svobodi, in to je zahtevna naloga. Svobodo pogosto razumemo kot neustavljivo pehanje za užitki in novimi izkušnjami, kar je v resnici ujetništvo in ne osvoboditev! Prava svoboda posameznika - prav posebej pa otroka -nikoli ne more obsoditi na nenasitno hlastanje za novim. V luči resnice svobodo lahko opišemo kot izkušnjo dokončnega odgovora na Božji "Da" človeštvu, ki nas poziva, da svobodno -ne nepremišljeno, temveč preudarno - izbiramo vse, kar je dobro, resnično in lepo. Starši otrokom posredujejo globinsko veselje do življenja, ko jim kot varuhi svobode postopoma dajejo vedno več svobode (prim. Nagovor na petem Svetovnem dnevu dmžine v Valencii, dne 8. julija 2006). 3. Iskreno željo staršev in učteljev, da bi otrokom privzgojili vrednoto lepote, resnice in dobrote, lahko podpre tudi medijska industrija, in sicer s tem, da posreduje temeljno človekovo dostojanstvo, resnično vrednoto zakona in družinskega življenja ter pozitivne dosežke človeštva. Potrebe, da mediji ostanejo zavezani učinkoviti vzgoji in etičnim standardom, ne čutijo samo zainteresirani starši in učitelji, temveč vsi, ki se čutijo družbeno odgovorne. Čeprav ugotavljamo, da mnogi ljudje, ki so aktivni na medijskem področju, želijo delati to, kar je prav (prim. Dokument Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, Etika in komunikacija, 4), hkrati tudi priznavamo, da se srečujejo s "specifičnim psihološkim pritiskom in etičnimi dilemami" (Aetatis Novae, 19), ki medijske delavce občasno prisilijo, da na račun konkurenčnosti zni-Ožujejo svoje standarde. Sodobni trendi produkcije programov -vključno z animiranimi filmi in videoigricami -, ki v imenu zabave poveličujejo nasilje in prikazujejo asocialno vedenje ali pa trivialno predstavljajo človeško spolnost, so perverzni, sploh pa če so namenjeni otrokom in mladostnikom. Kako je mogoče tovrstno "zabavo" razložiti številnim nedolžnim mladim ljudem, ki so žrtve nasilja, izkoriščanja in zlorab? V tem smislu je potrebno razločevati med Kristusom, ki je otroke objel, polagal nanje roke in jih blagoslavljal (prim. Mr 10,16), in tistim, ki pohujšuje male, in za katerega velja, da bi bilo "bolje zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat" (Lk 17,2). Še enkrat pozivam odgovorne v medijski industriji, naj vplivajo na producente in jih spodbujajo, da bodo vamhi skupnega dobrega, naj branijo resnico, naj ščitijo posameznikovo človeško dostojanstvo in naj širijo spoštljiv odnos do potreb, ki jih ima dmžina. 4. Cerkev sama je - v luč odrešenj-skega sporočila, ki ji je bilo zaupano - učiteljica človečnosti in podpira starše, vzgojitelje, medijske delavce in mlade. V njenih župnijskih in šolskih programih naj vz-goja za medije dobi vidno mesto. Predvsem pa si Cerkev želi deliti vizijo človeškega dostojanstva, ki je središče vsake človeka vredne komunikacije. Gledam s Kristusovimi očmi in drugemu človeku lahko dam več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje (prim. Bog je ljubezen, 18). BenediktXVI. (prev. Barbara Baloh) da bi vzgajala v duhu civilnih in političnih kreposti, da bi se družba razvijala pravično in bi iskala dobro vseh. Med temeljnimi vrednotami je večkrat omenil družino, ki jo ogrožajo relativizem in krivični zakoni po vsem svetu. Papež je spregovoril tudi srcem Brazilcev in jih naravnost ganil, ko je obiskal skupnost za pomoč zasvojencem "fazenda de esperanca" in mlade, ki so prinesli svoje pričevanje, krepko objel. Kljub vsemu opazovalci ugotavljajo, da srečanja s papežem niso privabila pričakovanih mas. Tudi o vzrokih tega bodo gotovo razpravljali južnoameriški škofje na zasedanju, ki bo trajalo do konca maja. DD Odloči tev za ži vijen je V slovenskem narodu smo prišli do trenutka, ki kliče zavestno odločitev za življenje. Treba se je jasno opredeliti do življenja in smrti, do poti, ki vodi naprej, in stagniranja. To pa pomeni, da se bližamo novi ločitvi duhov, tokrat ne toliko ideološki ali politični, ampak življenjski: 'biti', živeti, zavezani z življenjem ali 'ne biti' iz nezanimanja, moralne razpuščenosti ter napuha. Opredelitev za življenje potrebuje podporo zvestobe in moralnega ter duhovne jasnosti. Permisivne družbe je strah ljudi s tako življenjsko držo in vrednotami, ker ne more manipulirati z njimi in jih podrediti trenutnim koristim ter užitkom. Seveda je treba takšno opredelitev in zavezo za življenje in za moralne vrednote uresničevati v skupnosti z drugimi ljudmi, z njihovimi drugačnimi prepričanji in načinom življenja. Svoboda je osnova vsakega sobivanja in komunikacije, čeprav gre življenje naprej le po tistih, ki se zanj celovito opredelijo in ga živijo. V vsaki družbi in skupnosti prihaja do trenutkov resnice in spoznanja, kaj je odprto za naprej in kaj je onemoglo. Vsak se mora za to sam odločiti, in če se odločimo napačno, utegne imeti ta napaka usodne posledice. Zavedati pa se moramo, da ne gre le za neko osebno odločitev ali izbiro, ki jo naredimo, ampak za poslanstvo, ki nam je dano od Boga, da ga uresničimo. On kliče vsakega človeka in mu pravi: "Bivaj, živi! Dobro je, da živiš." Vsak človek ima svojo nalogo na svetu in svoj zgodovinski poklic. Hudo je, če ga zapravi. Podobno ima tudi narod svoj poklic, kot je močno poudaril France Vodnik v knjigi Metafizika in dialektika slovenstva. Tako so generacije, ki znajo živeti in se uresničiti v zgodovinskem kaosu, in generacije, ki jih čas odpravi v pozabo, ker niso izpolnile svojega 'zgodovinskega zvanja'. Čas, v katerem živimo, kliče zlasti po več življenja, vse drugo bo prišlo šele potem: blaginja, standard, družbeni vpliv, kultura, znanost, zabava. Kaj pomeni, da smo poslani v ta čas, da imamo tako osebno in skupnostno/narodno nalogo? Prisrčna slovesnost v Laškem Slovenski verniki iz Laškega, ki se enkrat mesečno srečujejo pri maši z msgr. Simčičem v cerkvi sv. Lovrenca, so z lastnimi sredstvi poskrbeli za ponovno postavitev sedmi h novih lesenih angelčkov, ki sojih lani ukradli. V nedeljo, 6. t.m., so izročili umetniku Giogiju Burgnichu iz Ločnika priznanje in sliko ronškega umetnika Ameriga Visintinija za dragoceno rezbarsko delo ter priznanje domačinu Oskarju Staniču za vztrajno prizadevanje pri tej hvalevredni pobudi. Umetnika, ki sta se mu zahvalila tudi občinski odbornik Gianluca Masotti in župnik Renzo Boscarol,je predstavil Karlo Mučič. Župnik se je slovenski skupnosti zahvalil s posebno dvojezično slikico novih angelčkov ob Marijinem stranskem oltarju kot spomin na to novo pridobitev cerkve. [•Tl GOSPODOV VNEBOHOD Apd 1, 1-11; Ps 47; Heb 9, 24-28; 10, 19-23; Lk 24, 46-53 Vnebohod so prvotno praznovali za Veliko noč, kajti vstajati od mrtvih pomeni biti pri Bogu, v nebesih. Šele pozneje so začeli praznovati Jezusov odhod k Očetu kot samostojen praznik, za njegovimi prikazovanji skozi štirideset dni. Tedaj je Jezus najprej zamajal nevero apostolov, ki so v njej trmasto vztrajali. Kratkomalo niso priznavali, da je Jezus vstal od mrtvih telesno. Mislili so, da je duh, ki straši. Jezus jih pograja in pribije, da je po pisanju prerokov Stare zaveze resnično vstali Zveličar. Tudi Mojzes je o njem pisal in psalmi, vsa Stara zaveza. Pred apostoli poje kruh in kos pečene ribe zato, da jim izpriča, da je resnično telesno vstal od mrtvih (Lk 24, 42). Toda očita jim nevero, posebno Tomažu, ki je zasejal mednje nevero in nezaupanje. Tedaj jim je odprl razumevanje Svetega pisma, vseh prerokb, ki govorijo o Mesijevem vstajenju; pa saj celotno Sveto pismo govori o vstajenju, življenju, svobodi, večnem življenju. Sv. Pavel bo pozneje zapisal: "Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi naša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera - zopet pribije - in ste še v svojih grehih. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni" (IKor 15, 12-22). Apostoli bodo morali pričati pred vsem svetom, da je Jezus od mrtvih vstal. Neuspehi jih bodo spominjali na lastno preteklo nevero in trdovratnost, tako da bodo ponižni, prizanesljivi do nevernih, a vztrajni do konca, saj bodo govorili in delali v Jezusovem imenu, ki bo stalno pri njih s Svetim Duhom. V moči Svetega Duha bodo začeli in izpolnjevali misijon Cerkve. Saj ga bo Gospod potrjeval z znamenji in čudeži (Mr 16, 14-20). In Jezus bo z njimi do konca sveta (Mt28, 20). Psalmi že od začetka slavijo vzvišenost Boga. Današnji psalm pa - tako lahko sklepamo - po- veličuje Jezusov dvig v nebesa k Bogu. Jezus si je podvrgel vsa ljudstva pod noge, četudi je kralj od nekdaj, zdaj pa kraljuje kot Bog in človek, ki je premagal svet in greh in smrt ter je ustvaril nebesa (Ps 47; Raz 21, 1). Jezus se je razodel enkrat ob koncu vekov zato, da je prek svoje žrtve odpravil greh. Enkrat se je tudi daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo. Prihajajmo zato s čistim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, vreden zaupanja (Heb 9, 24-28; 10, 19-23). V evangeliju po Luku beremo, kako sta vstajenjem prikazovanje vstalega Jezusa begali apostole. Šele ko jim Jezus razodene govorico Mojzesa, prerokov in psalmov, se zavejo in se veselijo njegove bližine. Zgolj telesno gledanje vstalega jih namreč prej vznemiri, kot pa potolaži, ker ne morejo zbrisati iz spomina moža bolečin (Iz 53, 2 nss) velikega petka s Pilatovim "Glejte, človek!" (Jn 19, 5). Cerkev ne neha govoriti o Jezusovem vstajenju, pri čemer poudarja njegovo trpljenje in njegovo smrt. "Tako je pisano - pravi Jezus -: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov. Začeli bodo v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave" (Lk 24, 24. 46-49). Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se povzdignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga. Kakor so se ob prvem srečanju z vstalim prestrašili, so zdaj ob njegovem slovesu polni veselja, saj je Jezus z njimi po Duhu. In nihče in nič jim ga ne more odvzeti. Učence pripravlja na misijon Cerkve, s tem da jim da razumeti Sveto pismo v vsej razsežnosti, obljubi jim Svetega Duha, ki jih bo poučil o vsem. Pove, da bo misijon zaobjel vse ljudi. Odpuščal bo po njih grehe. V templju so verni Judje, nato tudi apostoli, vedno molili in slavili Boga. Od 1. 70po Kr., ko so Rimljani za vedno porušili tempelj, so in bodo Boga slavili in blagoslavljali po celem svetu. PODPIS, PA TUDI MNOGO VEC PODPISI OBRAZEC CUD IN NAMENI amm 8 OD TISOČ KATOLIŠKI CERKVI. >