Polinina plačana v gotovini
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DE2ELO
Cena 2 din'
DRUŽINSKI TEDNIK
Kdor c dvajsetimi leti nič ne zna, s tridesetimi nič ne more, s štiridesetimi nič nima, ne bo nikoli nič znal, nič mogel, nič imel. Francoski pregovor.	Lelo IX. 1	-jub	l|ana, 3. junija 1937 S<ev. 22.	Danes: Resničen ljubezenski roman (Gl. str. S)
	»DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja »sak četrtek. Uredništvo In uprava » Ljubljani, Cregorčičova ul. S7/III. Tel. it 11-11 Poltni nrerfal 11 us Ratun Paitna hranilnice « Ljubljani it. 1S.S0J. — NAROČNINA: *'« leta 10 din, ‘Ja leta 40 din, •/, leta SO din V Italili na leta 40 Br » Franei|i M Iranka«, « Ameriki *>/, dolarja. Naročnino Jo treba plačati vnaprej. - ROKOPISOV ne »račame, nefrankiranih douiso« na sprejemamo, ta odgovore Je priloiiti aa S din mamk. — CENA OOLASOV: mod besedilom stane vsaka enostolpčna oatitna vrstica ali njen prostor (viiina S milimetre in iirina SS mm) din 1'—. Med oglati stane vsaka petitna vrstica din C50 Notice- »saes beseda din Mali oglasit vsaka beseda din S.M. Oglasni davek povsod ia posebej. Pri večkratnem naročilu primeren'popust.			
Ali je možno prijateljstvo
med moškim in žensko ?
Na vprašanje: »Zakaj ga imaš tako rada? Z a l>a j jo tako ljubiš?« bi vaj hrže vsi zaljubljenci in zaljub-Ijenke odgovorili: »Ker je on... ker je o n a.«
Odgovor, ki ne pojasni ne prijateljstva in ve ljubezni, saj so skrivnostna nagnjenja teh vezi nerazložljiva. Težko razumemo ljubezen svojih bližnjih, še težje prijateljstvo. Kakor ljubezen doživimo lahko tudi prijateljstvo na prvi pogled. Pri ljubezni se srečno najdejo naši čuti, pri prijateljstvu pa naša srca in naš razum.
Skupna nagnjenja in podobne misli lahko zvežejo dva človeka v prijatelja. To prijateljstvo bi bilo pa kaj kratko, ako se ne bi oba prijatelja trudila, da ga z ljubeznijo in dobro voljo tudi ohranita. Nič ni nevarnejšega kakor misel: »Moj prijatelj je, torej lahko ravnam z njim, kakor se mi zdi.*
Lahko si do prijatelja odkritosrčen. nikakor pa ne predrzen ali celo surov/ Prijateljem je lažje kakor zaljubljencem, vendar je tudi med pravima prijateljema možno ljubosumje. »Lahko imaš druge prijatelje. toda jaz vaj bom prvi.« pravi dober prijatelj. Njegova zahteva je naravna in upravičena. V prijateljstvu iščemo zaupanja in varnosti, in dobimo ju le tedaj, če nas ima prijatelj res najrajši.
Ali smo lahko do svojega: prijatelja docela odkritosrčni? Odkritost in kritika sta večkrat potrebni, pravi prijatelj ju bo znal izraziti dovolj previdno in nežno, da ne bo ranil prijateljevega občutljivega ponosa.
Prijatelj naj bo naš svetovalec in naš zaupnik. Vsak človek začuti vea-sih potrebo, da bi potožil in zaupal svoje težave nekomu, ki ga bo razumel in potolažil.
V ljubezni se izogibljemo zaupnosti, ker hočemo ugajati; bojimo se prevelike odkritosti, da ne bi izdali svojih šibkih strani in izgubili ljubljeno bitje. Pri prijateljih je težje: lahko si vse povesta, pa vendar nič slabega ne mislita drug o drugetn. >Molčal bom kakor grob,« bi moralo biti geslo vsakega pravega prijatelja.
Ali je možno prijateljstvo med moškim in žensko? Že neštetokrat obravnavano vprašanje, a pravega odgovora nanj še zmerom nimamo. Pravijo, da ženska vi zmožna tal:o globokega in čistega čuvstva in da se v prijateljstvo med moškim in žensko prej ali slej vtihotapita čutnost in ljubezen, da ga razdere ljubosumnost in da ženski razum ni za prijateljstvo.
Jaz pa verujem v prijateljstvo med moškim in žensko, ker sem ga sam doživel. Morda je res na dnu tega čistega čustva, tudi čutnost, toda ali je to tako zlo? Razlika miselnosti obeh spolov tudi ni nepremagljiva zapreka. Moški in ženski razum se dopolnjujeta, ne moreta pa drug z drugim tekmovati, kakor mnogi ljudje napak mislijo. Najlepše je prijateljstvo, ki se razvije iz ljubezni v srečnem zakonu. To je menda najgloblje in najlepSe čustvo, ki ga je zmožno človeško srce.«
Ali naj ostanemo tudi slabemu in nevrednemu prijatelju zvesti? Poznam čudovito pesem o prijateljstvu,
‘Razgled, po svetu
Na robu prepada
Nevarnost evropske vojne Je srečno minila. — Zakaj so sl Nemci sami poiskali zadoščenje. — Zmaga demokracije na Nizozemskem
V Ljubljani, 2. junija.
In spet smo šli mimo roba prepada —■ tako si je mislil pač marsikdo, ko je bral ali v radiu poslušal o najnovejših dogodkih v španskih vodah. Prepad naj bi bila nova svetovna vojna...
Na prvi pogled je res tako kaza-
lo.	Toda popišimo rajši najprej dogodke same!
Sredi preteklega tedna so letala valencijske vlade napadla z bombami italijanske vojne ladje, zasidrane pred Mallorco, in več mornarjev ubila in ranila. Italijani so se takoj pritožili pri londonskem odboru za nevmešavanje v špansko vojno in ostro protestirali proti početju valencijske vlade. Republikanci so se opravičili, zraven pa izgovarjali, da se italijanske ladje nimajo pravice muditi v španskih teritorialnih vodah. Tako se je že zdelo, da se bo nevarni incident mirno poravnal — tem bolj, ker so se podobni dogodki že nekajkrat pripetili tudi angleškim in francoskim vojnim ladjam (takrat po krivdi nacionalistov), a sta se i London i Pariz takisto zadovoljila samo s protestom.
žal ni ostalo pri tem edinem napadu!
V nedeljo 30. maja so vse nemške radijske postaje razglasile novico. da sta dve letali valencijske vlade spet bombardirale, to pot nemško oklopnico »Deutschland«, zasidrano v pristanišču otoka Ibize, kakšnih 200 km vzhodno od Valencije. Dve bombi sta padli na palubo, ena od njiju v jedilnico moštva, in ubili 26 mornarjev, 95 jih pa nevarno ranili. Oklopnica je sicer ostala še zmerom sposobna za manevriranje:	odplula	je	v
Gibraltar in oddala ranjence v tamkajšnjo bolnišnico.
Tako so o stvari poročali Nemci.
Nekoliko drugače trdi valenci j s k a vlada. Kar koj naj povemo. da po sodbi nevtralnih angleških in francoskih listov njena teza ni videti posebno verjetna.
spesnil jo je angleški pisatelj Kip-ling. Povem naj vam jo v nekaj besedah:
Med tisoč ljudmi jih devet sto devet in devetdeset misli le na svoj blagor, a zadnji, tisoči se bo pripravljen kar nojnesebičneje žrtvovati za nas. Hrabro nas bo branil, pogumneje kakor brat in če nas ne bo mogel rešiti, bo šel tudi v smrt z nami. Prezrl bo naše slabosti in napake in ko nas bo vseh devet sto devet in devetdeset nevrednih zapustilo, nam bo s tal ob strani in nam kazal pot.
Ako vam je sreča naklonjena in vam privede na pot tega tisočega zvestega prijatelja, se ga oklenite z vsem srcem in z vso ljubeznijo. Nič na svetil vam ga ne more nadomestiti!	Andre Maurois
r
"PUMI
I
Vojvoda \Vindsorski in mrs. \Varfiel-dova (Simpsonova) sta se danes poročila na francoskem gradu Candeju. Slika ju kaže na vrtu gradiča kmalu po vojvodovem prihodu na Francosko.
Republikanci namreč trde, da je nemška oklopnica prva začela obstreljevati obe španski letali. Pač pa drži drugi del valencijske izjave, da namreč nemška oklopnica v teh vodah nima kaj početi, ker vrši tod nadzorstvo francosko bro-dovje in ne nemško. Vrhu tega je bila oklopnica po trditvah republikancev zasidrana v luki, te pravice pa ne bi bila imela niti tedaj, če bi dejansko vršila pomorsko nadzorstvo, ker nihče ne more nikomur dati pravico, da bi se mudil v španskih teritorialnih vodah, t. j. v pasu 3 milj od obrežja.
Ne glede na vse te navedbe in izgovore valencijske vlade ostane slej ko prej pribito, da so rdeča letala bombardirala nemško vojno ladjo in ubila mnogo nemških mornarjev. Vsak politični otrok ve: tudi če bi bili Španci imeli moralno in materialno pravico za takšno početje, ne bi bili smeli to storiti baš te dni, ko je že _ vse kazalo, da se bo španska državljanska vojna dala vendar že postopno likvidirati. Republikanci so naredili veliko psihološko napako; z eno samo nepremišljeno potezo so tvegali, da si zapravijo ves kapital naklonjenosti, ki so si ga nabrali zadnje mesece v demokratskih državah.
Te izgube so jih rešili — Nemci mi!
Medtem ko je že ves svet trepe-1 in pridrževal dih, kaj bo Hitler iredil — starejši ljudje so se >omnili napetosti ozračja junija i julija 1914 po sarajevskem aten-itu in njegovih usodnih posledic - je že prišel nemški odgovor, •utalen, kakor smo jih pri Nemil že vajeni, a vendar hkratu idi vzlic vsej diplomatski nezasli-anosti odrešilen: ne da bi bili po-akali resda počasnega, a vendar :a vse civilizirane države obvezne-;a diplomatskega postopka po vloženi pritožbi, so Nemci kratkomalo poslali svoje vojno brodovje pred republikansko špansko luko Alme-rio in jo tako dolgo obstreljevali, iokler niso rdeče baterije obmolknile. Da je bilo mnogo mrtvih in ranjenih, to se ve. Precej več ka-cor na »Deutschlandu«, kajpada, tn stokrat in stokrat več škode, akisto kajpada.
A to ni tisto strašno, pred čimer e je svet zgrozil; tega je že vajen, liedenela je prvi mah kri ljudem
v žilah spričo nezaslišanosti, da gre vojno brodovje neke države obstreljevat obrežna mesta druge države — s katero NI v vojnem stanju! Kaj vse bomo še doživeli v tej tolikanj žalostnih senzacij polni španski vojni?
No, drugih hujših posledic po vsej priliki ne bo; republikanci se bodo hočeš nočeš morali zadovoljiti s platonskim protestom v Ženevi — in zadeva pojde počasi v arhiv.
Zato smo gori v svoji sebičnosti zapisali kruto besedo o odrešil-nosti nemškega napada na Alme-rio: Nemci so morali dobiti vidno zadoščenje za obstreljevanje svoje oklopnice, sicer bi trpel ugled njihovega fiihrerja in narodnega socializma sploh. Moral se je najti ventil, ki bo omilil preveliko napetost. Da je za tak ventil služilo obstreljevanje tujega mesta brez vojne napovedi, je sicer hudo žalostno za Nemce in sramotno za našo napredno dobo sploh — še zmerom je pa manj žalostno, kakor če bi se bilo to zgodilo p o vojni napovedi.
Evropske vojne torej še ne bo. Baš gori popisani dogodki so najboljši dokaz za to. če bi bili Nemci pripravljeni za vojno, bi bili zdaj imeli najlepšo priložnost, da jo sprožijo po vseh pravilih mednarodne diplomacije — podobno kakor leta 1914. avstrijska vlada. Za tako reč je imeniten povod nesprejemljiv ultimat. Nemci ga niso poslali: dokaz, da se vojne boje. Lepše priložnosti zanjo najbrže ne bo več, ker postaja Anglija od dne do dne bolj oborožena. Torej se v doglednem času ne bi bilo balti novega evropskega požara. (Da so
Ramsay MacDonald, dosedanji predsednik tajnega državnega sveta, je od stopil skupaj z Baldwinom in se je umaknil v zasebno življenje. Po strankarskem pripadništvu socialist, se je svojim nekdanjim političnim prijate ljem pred nekaj leti zelo zameril, ko je razcepil laburistično stranko in sto pil v britansko nacionalno vlado.
se Nemci s svojim početjem zame rili posebno Angležem in Američa nom, jih ta trenutek ne boli pre več; hujše bi bilo, če bi se hitleri zem zameril doma!)
Tak se nam zdi' nauk bombardiranja »Deutschlanda« in AI-merije. Hladno in logično smo ga izluščili iz krvavih dogodkov zadnjih dni. Toda ko smo v svoji sebičnosti zadovoljno zapisali nujni sklep, da vojne še ne bo, nas je obšla rdečica sramu spričo lastnega cinizma: kako, le kako se more sodobno človeštvo veseliti miru, če naj ga pa odkupujejo s svojo nedolžno
Predsednik japonske vlade general Ha-jaši je pod pritiskom parlamentarnih strank podal ostavko.
krvjo otroci, matere in starci včeraj v Guernici, danes v Almeriji? In jutri —?
Nova angleška vlada
Brez krize, brez mešetarjenja so Angleži te dni dobili novo vlado. Njen dosedanji predsednik Stanley Baldwin se je bil namreč že lani sklenil umakniti s političnega prizorišča, kakor hitro bo kronanje opravljeno. (Kajne, čudno, nerazumljivo: nekje na tem zmešanem svetu imajo ministrskega predsednika, ki gre sam, iz lastnega nagiba z vlade — v času svojega naj-večjega ugleda in moči...)
Novi predsednik angleške vlade je postal po že prej sklenjenem dogovoru Neville Chamberlain, mlajši brat pred nekaj tedni umrlega Austena. Politika nove vlade se ne bo spremenila.
Zanimivo je. da je prevzel vojno ministrstvo dosedanji agilni prometni minister Hore B e 1 i s h a (mimogrede: prvi Žid, ki je v novejši angleški zgodovini dobil ta resor). Tudi to velja omeniti, da je dosedanji mornariški minister sir Samuel H o a r e, znan po Hoare-Lavalovem posredovalnem predlogu v abesinski vojni, napredoval za notranjega ministra in da je na njegovo mesto prišel dosedanji vojni minister Duff Cooper, velik frankofil. Važni resor zunanjega ministrstva je ostal z Anthonyjem E d e n o m na čelu' nedotaknjen.
Demokratska zmaga na Holandskem
Danes teden so imeli na Nizozemskem parlamentarne volitve. Končale so se v znamenju velike zmage sedanje demokratske vladavine in s porazom holandskih narodnih socialistov. Najbolj je napredovala rimsko-katoliška državna stranka (31 mandatov, leta 1933. pa 28) in protirevolucionarna stranka dosedanjega predsednika vlade dr. Colijna (17 : 14). Druga najmočnejša holandska stranka, socialni demokrati, so ostali s 23 mandati na starem (22 mandatov leta 1933.)..
Holandski hitlerjevci so sicer dobili 4 poslanci (leta 1933. nobenega), toda ta uspeh je samo navidezen; Pred dvema letoma so namreč dosegli pri občinskih volitvah 294.000 glasov, to pot pa samo 171.000; izgubili so torej v dveh letih 123.000 glasov ali 42%!	,
Za Belgijo Nizozemska: na severu se jasni!	Observer
jp (E) &
zobna pasta
Obloge prosti zobje so najboljše varstvo proti zobnemu kamnu In gnilobi. Odol zobna pasta oprosti v/aše zoba obloge i
ična pasta zi zibi
Važna ^acotiia
DcuMva lastnik&v listov UcaticvUti Ju$6s?ani&
naših dni
Ljubi kruhek
Po poti, ki se vije proti Urbanu,', sem videl pred hišnimi vrati sklju-Ičenega starčka, ki je pravkar izprosil: košček kruha.
Ustavim ga, mu dam miloščino in\ vprašam, ali je zadovoljen s kruhom, ki ga je bil prejel od kmeta. Odgovori mi: »Če bi le vedno kruhek bil!«,
Dolgo sem zrl za sključenim starč-kom, ki ni imel nikjer strehe, pa je le modro odgovoril. J. F., Maribor:
Naš up in naša nada...
Mesec maj je posvečen Mariji. Njeni oltarji so okrašeni z dišečimi cveti icami in zelenjem. Človek se vrača iz cerkve pomirjen, v srcu pa nosi upanje, da bo vendarle nekoč prišel srečnejši čas.
Zadnjič sem šel v cerkev. Ker je bila precej napolnjena, sem ostal bolj zadaj. Za menoj je stalo precej mladih fantov in deklet. Sicer pravijo, da mladina ne prihaja rada v božji hram, vendar za šmarnice je izjema! Razlika je tudi v tem, da je nekoč stala spredaj, danes pa zadaj. Mogoče se je cerkev zamerila mladini, ali pa narobe.
Na žalost moram priznati, da me ta nadobudna mladina ni razveselila. Počutil sem se kakor v zakotni gostilni med kvantači. V hiši, kjer se nešteto ljudi kesa svojih grehov, sem slišal izraze, ki ne bi delali čast navadnemu postopaču, od katerega ne pričakujemo boljšega.
Orgle so igrale in ljudje so peli. Revni ljudje v solzni dolini so peli pesem hvale in češčenja.
Nekam čudne glasove sem čul za seboj. Prisluhnil sem. čisto natanko sem slišal melodijo znane popevke »sladka mala Marijana«...
To je naš up in naša nada!
E. K., Lj.
»Bitte, wie spat ist?«
Zadnjič sem šla s svojo materjo v! mesto. Na pločniku sem nehote par! korakov zaostala in si ogledala neko; izložbo, tako da se je zdelo ko da ne; grem z njo. Kar se ustavita pi'ed njo; dve dobro oblečeni štirinajstletni de-; .kleti in jo v nekam šepavi nemščini; povprašata po času. Mama jima po-; ve, dekleti se zahvalita in jadrno od-! brzita dalje. Ko prideta do mene,! izbruhneta v smeh:	!
»Pa sva jo! Glej, zdaj pa vprašaj-! va še tistega gospoda tamle, gotovo! ho mislil, da sva Nemki!«	!
In razposajenki sta odhiteli dalje.!
Moja mama se je jezila, ko je zve-! dela za potegavščino, oče se je sme-! jal, neki tujec je skomignil z rameni,! kaj pa rečete vi, gospod urednik?! (Mladina je pač mladina — op. stroje-! piske.)	Nuška,	L	j.'-
Otrok in gostilna
Na binkoštno nedeljo proti 9. uri; zvečer smo sedeli v boljši restavra-! ciji ob postaji na Gorenjskem. Pri! neki mizi je v družbi sedel tudi; mlajši zakonski par z 2- do Sletno; hčerko. Otrok jo kljub ponovnim in; precej glasnim opominom svojih star-; Sev nadaljeval svoje akrobacije poj etoleh, kar je pa seveda motilo tudi *abavo mamice. Zato ga je, namesto; da bi odpravila to motenje in nesla Otroka k počitku domov, kar bi bilo;
rij že skrajni čas, pošteno treskni-po tistem delu telesa, ki je za to 'določen, in mu s tem odprla seveda ^vse razpoložljive registre. Stvar je! obudila precej pozornosti in ogorče-! Sija, ki ga je pa zgledna mati zavr-! tnila a ponosno gesto in izjavo:	!
»Svojega otroka lahko nabijem,! kadar se meni zdi!«
Pa recite, ali nismo dobro podko-! Vani v vzgojeslovju in obnašanju?:
F. B., Sk.
Ga je že ujela...
Danes si telijo mladeniči prostosti.! Kljub temu pa ne morejo živeti brez! ljubezni — brez žensk. To so ženska »videle!
Srečal gam starega znanca. V ti-! Volskem gozdu sva sedla na klop. Moj snanec se je močno spremenil, odkar se nisva videla. Vprašal sem ga:
»Kaj ti je, kaj razjeda tvojo mladost?«
Pogledal me je in čez čas dejal: »Nekako pred tremi meseci sem spoznal na Šmarni gori dekle. Zaljubil sem se vanjo kakor še v nobeno in zdaj pričakuje otroka! Ne veni, kako je do tega prišlo. Njeni starši pravijo, da jo moram vzeti za ženo.
»Zanimal sem se za preteklost dekleta, pa ni nič dobrega... Včeraj sem zvetiel od njene prijateljice, da ji je bodoča nevesta rekla: »Sem ga že ujela!«
Kaj naj pričakujemo od takega
aakona?	E.	K.,	Lj.
Od 20. do 24. maja t. 1. se je vršil na Dunaju kongres Mednarodnega Združenja . lastnikov in direktorjev listov. Poleg drugih vprašanj je bilo na dnevnem redu posebno vprašanje oskrbe listov s papirjem. Kongres je ugotovil, da je cena papirju na vsem svetu začela hitro naraščati, in sicer na Finskem (kjer je cena papirju najnižja) za 10 odstotkov, v drugih državah pa od 60 do 100 odstotkov; tako tudi v Avstriji, odkoder jugoslovansko časopisje naroča papir.
Zaradi vojnega ozračja in oborožitve, ki traja že več kot leto dni, so surovine že od meseca avgusta 1936 razprodane, tako da ostane za izdelavo papirja le malenkost.
Kongres je ugotovil ta dejstva in proučil vse predloge Društev lastnikov listov vsega sveta. Sklenil je, da imajo vsa združenja v skladu z razmerami v svoji državi določiti število
6trani listov, ker se je zaradi sedanjih razmer bati, da bi zmanjkalo papirja za liste. Kongres je ugotovil, da so cene listom v večini držav v mesecu aprilu in v začetku meseca maja poskočile, največ zaradi draginje papirja; kongres prepušča vsem združenjem, da to vprašanje pozneje urede, obenem s podražitvijo oglasov in opustitvijo brezplačnih objav oglasov, knjižnih beležk, notic in dr.
Do 1. junija t. 1. morajo združenja laslnikov listov vseh držav sporočiti centralni upravi Mednarodne federacije lastnikov listov v Ziirichu, kaj so v tem pogledu storila in kako je pri njih s papirjem.
Dalje je kongres sklenil, da bodo trije člani uprave prepotovali severna dežele in Kanado in sestavili poročilo o papirju in o surovinah, ker preti v današnjih razmerah nevarnost, da papirja ne bo zadosti niti za tekoče leto...
Bata kupuje zemljo v Južni Srbiji
Tovarna Bata je kupita v Južni Srbiji tri vasi in bo smotrno gojila bombaž in sviloprejke
Beograd, 1. junija Beograjsko »Vreme« poroča, da so zastopniki tovarne Bafa kupili v Južni Srbiji v okolici Strumice tri vasi in sicer od ljudi, ki se bodo v kratkem preselili v Turčijo. To bo vasi Amza-lija, Jeni Mahala in Čanakli. Zemljo je tovarna plačala povprečno po 350 dinarjev za dunum (turška mera za površino; 1 dunum = 1000 kvadratnih metrov ali 10 arov).
Po informacijah beograjskega »Vremena« bi se zemljišče okrog Strumice imelo zasaditi z rastlino, podobno kav-
čuku, ki bi jo tovarna dobila iz Singa-pura, kjer ima Bafa svoje preiskovali-šče in odgajališče kavčukovih drevesc. V zvezi s tem nakupom se baje tovarna Bafa zanima tudi za nakup zemlje v okolici Djevdjelije in Štipa. Tovarna bo na kupljenem zemljišču začela smotrno gojiti bombaž, ki v teh krajih zelo dobro uspeva, in sviloprejko. Ta možnost se zdi verjetnejša; Bafa namerava baje zgraditi velikansko tovarno za nogavice in trikotažo in bi jo zaiagal z lastnim bombažem in z lastno naravno in umetno svilo.
■ Proslava dvajsetletnice majske deklaracije. V nevteljo 30. maja t. 1. so obhajali dvajsetletnico majske deklaracije v vseh večjih krajih na Slovenskem. V Ljubljani so jo proslavljali v Unionski dvorani v prisotnosti notranjega ministra dr. Antona Korošca, v Celju pa v prisotnosti dr. Mihe Kreka, nam. ministra za soc. politiko in ljudsko zdravje. Na večer pred proslavo je bila Ljubljana okrašena s slovenskimi in državnimi zastavami, na ljubljanskem Gradu so 6puščali rakete, po flSestu so šli manjši sprevodi 6 slovensko zastavo, vzklikajoči majski deklaraciji, dr. Korošcu in slovenski zastavi. — V nedeljo se je, kakor smo že omenili, vršila proslava v veliki dvorani hotela Union, Po kratkem umetniškem programu je spregovorila .gdč. Cilka Krekova, sastra pokojnega dr. Janeza Ev. Kreka, o delovanju slovenske žene pri deklaracijskem gibanju, nato je pa povzel besedo notranji minister dr. Anton Korošec, ki ga je vsa dvorana navdušeno pozdravila: »Živio doktor Korošec! Živio voditelj slovanskega naroda! Živio rešitelj slovenske zastave!« Minister je orisal položaj pred dvajsetimi leti in podčrtal pomen majske deklaracije za Slovenijo in Jugoslavijo. Svoj govor je končal z besedami: »Kaj je danes naša naloga? Slovanci in Slovenke, združimo svoja srca za visoki cilj, da posvetimo vse svoje sile in sposobnosti za srečo in napredek slovenskega naroda v skupni domovini!« Govor ministra dr. Korošca je množica navdušeno pozdravila. Po končani proslavi je sprevod s slovensko zastavo na čelu manifestiral po ljubljanskih ulicah. Vzkliki, ki so se slišali ii eprevoda, so tu pa Um povzročili reakcijo in je ponekod prišlo do prerekanja in do manjših spopadov.
■ Naše narodno gospodarstvo v aprilu 1937. (Po statistiki OUZD-a v Ljubljani.) — Zaposlenost delavstva v posameznih industrijah še vedno ugodno narašča. V konjunkturnem pogladu so napredovale tele industrije: tekstilna + 1711 delavcev ali + 12*29*/#, gradnje nad zemljo + 1084 delavcev ali + 26'OOV«, gozdnožagarska industrija + 640 delavcev ali + 10'73C/«, kovinska ind. + 516 delavcev ali + 7't;4°/o, industrija za predelovanje lesa in riz-barstvo + 386 delavcev ali + 1l'88*/o,
Banka Baruch
II.	Rue Anber, PARIŠ (9«)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši »se bančne posle najkulantneje. — Postni uradi v Belgiji. Franciji. Holan diji in Luksemburgu sprejemajo nlafila na naše čekovne račune: Belgija: št 3064-84. Bruxellea: Holandija: št 145N B6. Ded. DipnsM: Francija št 1117*94. Pariš; Luxem burg: št. 59(57. Luxemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
oblačilna industrija + 370 delavcev ali + 7'82°/o, industrija usnja in gume -1- 334 delavcev ali + 18‘66%> itd. itd. Pomembnejši letni padec izkazujejo samo tri industrije, in sicer: industrija hrane in pijač« — 170 delavcev ali — 4'38°/o, trgovina — 159 delavcev ali — 4‘47°/o in industr. tobaka — 147 delavcev ali — 15‘64"/o.
V sezijskem pogledu so vidneje nazadovale: gozdno-žagarska industrija 343 delavcev ali — 4'94#/n, trgovina 117 delavcev ali — 3'33°/o in industrija za predelovanje kože (čevljarstvo) — 107 delavcev ali — 3-49"/o. Znaten sezijski prirastek pa izkazujejo: gradnje nad zemljo + 2014 delavcev ali + 62'18°/«, industrija kamenja in zemlje + 670 delavcev ali H- lti'88%, industrija papirja + 202 delavca ali ll’71*/e, gradnje železnic, cest in vodnih zgradb + 158 delavcev ali + 6‘93‘Vo, kovinska industr. + 121 delavcev ali + l'69*/o itd. itd.
■ Zaradi reč »glasov, ki smo jih
dobili v zadnjem trenutku za to številko, smo morali žal izpustiti novelo, za kar prosimo naše cenj. bralkr bralce oproščen ja. Oddolžili se bomo s prav dobro novelo v priho številki.
B Lep napredek tujskega pr« gauduega dela v Mariboru. Te dni
je v Mariboru vršil občni zbor Zv za tujski promet. Iz poročila ra\ telja sPulnika« v Mariboru vidi da je bila Zveza za tujski prome Mariboru lani zelo delavna in da tujski promet na Štajerskem hudo skočil. Rogaška Slatina je imela v p teklem leiu 7274 gostov in 97.440 nt nin, tako da velja za eno od najb< obiskanih letovišč in zdravilišč v S1 veniji. Tudi druga letovišča in zdi vilišča, kakor Dobrna, Laško itd. i iani imela zelo lep obisk gostov. Ni večji uspeh je pa imelo zdraviliš Slatina Radenci, ki od leta do le vse bolj slovi; v zadnjem času število tamkajšnjih gostov poskoč kar za 80°/o.
* Tudi v Zagrebu bodo žrebali r redu« loterijo vsaj nekajkrat, in sic pri glavnih žrebanjih. Tako bo za kolo v 5. razredu žrebanje premi Zagrebu. Za zdaj se še ne ve, v kal
dvorani se ho žrebanje vršilo. Mnogoštevilni lastniki srečk 6e že vesele, da bodo lahko osebno prisostvovali žrebanju.
■ Razstava »Teden slovenske ženske knjige«, ki je odprta do 4. junija t. 1. v dvorani Trgovskega doma v Ljubljani, je dokaz umstvenega dela slovenske žene v zadnjih 90 letih. Razstava je bila lepo urejena in nam je pokazala stremljenje slovenske intelektualke, ki želi da bi bila enakopravna z moškimi tudi v umstvenih poklicih. Obenem z razstavo so naše žene priredile (prav tako v Trgovskem domu) nekaj prav dobrih in zanimivih predavanj. Žal je bilo zanimanje za to razstavo in za predavanja precej skromno, pri moških prav tako kakor pri ženskah.
■ Pod naslovom »Žrtve materinstva« prinaša te dni »Jutro« iz Maribora naslednjo notico: »Maribor je že nekaj dni sem pod vtisom štirih zaporednih ovenelih mladih materinskih življenj. V porodniško ginekološkem oddelku mariborske splošne bolnišnice v Vinarski ulici 13 je dne 23. maja 1.1. umrla vrla Sokolica, učiteljica Danila Deklevova, vzorna soproga znanega sokolskega delavca g. Janka Dekleve, blagajnika Posojilnice v Narodnem domu. Naslednjega dne 24. maja je umrla istotam 281etna vini-čarka Antonija Žižek iz Ribniškega 6ela 39. Dne 25. maja je podlegla kot žrtev materinstva Terezija Kovač, stara 24 let, soproga g. Štefana Kovača, uradnika Mestnih podjetij, stanujoča v Meteljkovi ulici 51. Na Telo-vo dne 27. maja je preminula kot žrtev materinstva v tukajšnji bolnišnici profesorica na realni gimnaziji gospa Vera Novak-Dostalova. Toplo sočutje vsega Maribora s temi žrtvami materinstva in bolnišniških razmer ter njihovimi 6vojci 6e je pokazalo zlasti ob veličastnem pogrebu prve žrtve gospe Danile Deklevove in ob slovesu od priljubljene mlade profesorice Vere Novakove, katere truplo so v petek popoldne prepeljali v Ljubljano.«
■ Čevljarski vajenec ubil sebe. svojo izvoljenko pa liudo ranil. Čevljarski vajenec Simon Murko iz Ptuja, ki bi bil te dni postal čevljarski pomočnik, je tik pred skušnjo izginil. Skril se je zato, ker je bil pred nekaj dnevi izgubil stotak, ki mu ga je izročil n jegov gospodar. Nekaj časa se je ves obupan potepal po ptujski okolici. Ko se je te dni sestal s svojo 141etno izvoljenko Anico, ji je tožil o svojem obupnem položaju. Dekle mu je svetovalo, naj se vrne k svojemu gospodarju, toda fant je na lepem potegnil nož, štirikrat udaril z njim deklico in jo hudo ranil. Hotel jo je še vreči v bližnji ribnik, vendar se je v zadnjem trenutku premislil. Potem se je še sam nekajkrat zabodel z nožem, nato je pa skočil v ribnik in utonil. Dekle je po strašnem dogodku omedlelo. Ko se je zavedelo, se je s težavo privlekla on bližnje hiše. kjer so ji izkazali prvo pomoč, nato so jo pa odpeljali v bolnišnico in jo operirali. Njeno stanje je precej nevarno, vendar upajo, da bo mladi organizem prebolel.
■ V Petrovgradu v Vojvodini je bolelo ljudstvo linčati Zorko Blažičeve in njenega hlapca, ko je zvedelo, da sla ubila Zorkinega moža Ranka Blažiča. Zorka in njen hlapec sta imela v zadnjem ča6ti ljubezensko razmerje. Kt> ju je te dni zalotil pokojni Blažič, sta mu vrgla okrog vratu vrv in ga zadavila. Zločin sta pa hotela tako zakrili, da sta ubitega Blažiča obesila na tram, da se je zdelo, kakor da bi se bil sam obesil. Zorka j. v zaporu izjavila, da je moža ubila zato, ker je zadnje čase postal potraten.
XVII.
LJUBLJANSKI
VELESEJEM
g*-- 40.
RAZSTAVNA PRIREDITEV
5.-14. junija 1937.
železniška izkaznica za polovično voznino se dobi pri blagajnah železniških posta) za din 2*—. Velesejmske legitimacije se izdajajo pri blagajnah na velesejmu. Sejmišče obsega 40.000 m-. Preko 600 raz-stavljalcev iz 14 držav.
Posebne razstave: Lovska, gospodinjska, pohištvena, avtomobilska, male živali. Modna revija z varietejem. Veliko zabavišče. — Koristno — prijetno.
Radio Ljubljana
©d 5.—9. junija 1957.
ČETRTEK, 3. JUNIJA:
12.00: Virtuozi igrajo (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Koncert R. orkestra B 14.00: Vreme, borza ■ 19.00: Čas, vreme, poročila. «nnr»H obve*W" ■* «'>-
PETEK, 4. JUNIJA:
11.00:Po našem Pohorju (L. Zorzut)
■ 12.00: Iz naših krajev (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Operetni napevi (plošče) B 14.00: Vreme, borza ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Zanimivosti ■ 20.00: Dvorak: Iz starega in novega sveta (plošče) ■ 20.10: Ali veš, zakaj ti pešajo moči (gdč. St. Gruden) ■ 20.30: Večer narodnih pesmic in veselih napevov ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri.
SOBOTA, 5. JUNIJA:
10.00: Prenos otvoritve ljubljanskega velesejma B 12.00: Plošče B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Plošče B 18.00: Za delopust (Radijski orkester) B 18.40: Biološke zanimivosti živalstva (prof. Pengov) B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19,50: Pregled sporeda B 20.00: O zunanji politiki (dr. Kuhar) B 20.30: Pratika za mesec rožni cvet ali junij. Besedilo oskrbel Niko Kuret. Izvajajo člani rad. igr. družine. Vodi Ivan Pengov B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Radijski orkester B Konec ob 23. uri.
NEDELJA, 6. JUNIJA:
8.00: Vesel nedeljski pozdrav (plošče) B 8.15: Prenos cerkvene glasbe iz franc, cerkve B 8.45: Verski govor (dr. R. Tominec) B 9.00: Čas, spored, poročila B 9.15: Koncert Radijskega orkestra B 10.30: Švicarska godba (bratje Malenšek) B 11.30: Otroška ura B 12.00: Oton Vondrašek igra (klavir, plošče) B 12.15: Koncert operetne glasbe B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Nadaljevaje koncerta operetne glasbe B (Oddaja prekinjena od 14. do 17. ure) B 17.00: Zatiranje žitne bolezni (ing. P. Simončič) B 17.30: Koncert mladinskega in otročjega zbora B 19.00: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila B 19130: Nac. ura B 19.50: Slov. ura: a) Orgelske skladbe (prof. Rančigaj); b) Spomeniki najstarejšega slovenskega slovstva (dr. Grafenauer) B 20.30: Koncert Radijskega orkestra B 22.00: čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Prenos lahke glasbe z velesejma B Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK, 7. JUNIJA:
12.00: Venčki vsake vrste (plošče) 12.45: Vreme, poročila B 13.00: čas,, spored, obvestila B 13.15: Zborovske pesmi (plošče) B 14.00: Vreme, borza B 19.00: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Zanimivosti B 2J).00: Slovenska narodna pesem (Fr. Marolt) B 20.30: Prenos iz Zagreba: Simfonični koncert Zagrebške filharmonije B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Narodne in umetne pesmi (tercet Stritar) B Konec ob 23. uri.
TOREK, 8. JUNIJA:
12.00: Edvard Grieg: Peer Gyid
suila (plošče)
12.45: Vreme, poro-—•'—><1 rtliveslila B
Lastnega otroka je ugrabil
(u D-il) Detroit, maja.
Pred dobrim letom so ameriški ganstri ugrabili desetletnega Phila Pratta, edinca jeklarskega magnata ftogerja Pratta. Nesrečni starši se niso mi« pomišljevati, takoj so odrinili zahtevano odkupnino 30.000 dolarjev, samo da so dobili nazaj ljubljenega otroka.
Phill se zoper svoje ujetništvo ni prevet prtioževal. le ves sestradan se je vrnil v naročje ljube mamice. Ta mu je rada postregla z najboljšimi in najdražjimi jedmi, samo da bi sinčka oškodovala za preslano lakoto. In res se je drobceni fantič kaj kmalu razvit v pravega debeluha.
Trpljenje družinske«:* očeta
Pretirana materina ljubezen je pa imela že po nekaj mesecih na ihoč čudne in nič kaj dobre posledice. Phil je bil vsak dan bolj požrešen in rejen, še bolj čudno je pa to, da je z njegovim tekom rasla tudi predrznost de očeta. Zanj fantič ni imel na lepem nobenega spoštovanja več, ravnal je z njim kakor s služinčadjo, trmasto je odklanjal vsako kazen in ni ubogal ne na lepo ne na grdo besedo. Kar čez noč se je iz vljudnega sinčka razvil pravi tiran, ki je svojo moč posebno rad poskušal na družinskem poglavarju. Take so bile žalostne posledice te najnovejše materine »vzgojet.
Nekega jutra je našla prestrašena mati posteljico svojega debelega ljub-. Ijenčka prazno. Seveda je takoj obvestila poiieijo, in ta je poslal na lov za ugrabitelji svoje najboljše detektive. Vsa javnost je sočustvovala z ubogo materjo, ki Je že v drugo doživela tako žalostno preizkušnjo. Pismo, ki so ga prejeli Prattovi drugi dan, je razpršilo še poslednje materine upe.
»Nikar preveč ne skrbite.« so pisali ugrabitelji, »vašemu sinčku Philu je dobro. Žal pa moramo to pot zahtevati višjo odkupnino kakor prvič,
takole 50.000 dolarjev (2 milijona din) bo kar primerna vsotica. Gospodiča bomo takoj po prejemu denarja poslali domov, zato vas prosimo, da to zadevo kmalu uredite.«
Oče Pratt je z veseljem odrinil petdeset tisočakov za neposlušnega sinčka in gospa Glorija Prattova je z nepopisnim hrepenenjem in skrivnim strahom v srcu čakala vrnitve ugrabljenega Pilila. Zaman... O ugrabl jenem sinčku ni bilo ne duha ne sinita.
»Mrtev je! Umorili so ga!« je tožila nesrečna mati samotnim stenam zapuščene vile in nekega dne so jo morali z uničenimi živoi prepeljati v kliniko za živčne bolezni.
Skrivnosti pasje klinike
Po okrevanju je gospa Prattova še enkrat poskusila najti sled za ugrabljenim dečkom. Nerazumljivo je bilo pa vsem, da je ostal njen mož Rogger ob vseh njenih obupnih prizadevanjih, da bi našla izgubljenega otroka, docela hladen...
Naposled so detektivi Phila našli v neki pasji kliniki. Po tem odkritju je gospa Prattova vložila tožbo proti svojemu možu in kmalu nato so gospoda Pratta zaradi ugrabljenja zaprli...
Srečni konec
Zasliševanje obeh zakoncev je bilo celo za razvajene Američane na moč zanimivo in zabavno. Izkazalo se je, da si trpeči oče ni vedel drugače pomagati, kakor da je malega tirana ugrabil in ga vtaknil v pasji zavod svojega prijatelja VVilla Morleva.
Posebno veselost je zbudil Morlevev zagovor, ki je dejal, da je bil ta kraj za razvajenega dečka »kakor nalašč«, saj je moral prestati prav tak shujševalni postopek kakor zamaščeni štirinožci... Naposled sta se oče in mati pobotala in sklenila, da bosta navihanega Phila, zdaj že čednega in vitkega dečka, v bodoče raiši skupaj vzgajala.
Greta ljubi Taylorja«
:«X-o) Newyoik, maja. Američani delajo /sa najnovejši Gretin film »Kalmi ;po naše >Damo s kamelijami«) svojevrstno, res prav ameriško reklamo. T .ko čitaš na lepakih nekega velikega r.ewyorškega kina:
Garbo ljubi Taylorja:
Ob delavnikih ob: 12.55, 16.00, 19.25, 22.10.
Ob nedeljah in praznikih o b : 13.38, 16.58, 20.03, 23.00.
Menda je odveč povedati, da povedo gornje ure začetek predstav v navedenem kinu,	(»Newyorker«)
Smola romunskega prestolonaslednika
(n X-d) Varšava, maja. Na varšavski postaji so pričakovali te dni romunskega princa Mihaela odlični zastopniki z zunanjim ministrom polkovnikom Beckom na čelu. Mladi romunski prestolonaslednik je uradno obiskal Poljsko, a diplomati in častniki v naj lepših uniformah so bili na moč presenečeni, ko je princ stopil iz vagona gologlav, v športni obleki in športnih čevljih namesto v blesteči še uniformi...
Prestolonasledniku se je bila namreč na povratku iz Londona, kjer je zastopal svojega očeta, kralja Karola pri kronanjskih svečanostih, pripetila zelo nerodna nezgoda. Na belgijski meji mu je izginila vsa prtljaga. Nosači na obmejni postaji so se zmotili in odnesli prinčeve kovčege v napačen vlak.
Princu je bilo na moč nerodno, ko je zagledal častni sprejem z gardo in nališpanimi generali. V zadregi je hitro stopil k poljskemu zunanjemu ministru polkovniku Becku, mu razložit svojo smolo in se mu opravičil zasadi zmečkane obleke, češ da je moral v njej spati, ker je ostal tudi brez pidžame.
Brž so brzojavili v Bukarešto po poseben vlak, ki naj pripelje princu nove obleke in uniforme. Sele potem bo princ sprejemal poljske odličnike.
Sreča je o poteča
(n X-o) VVashington, maja. Gospod Witt)ur Burton Foshay je bil pred ničtimi desetimi leti še večkratni milijonar. Bil je predsednik velike ameriške družbe za izdelovanje plina in elektrike, družbe, ki so jo cenili na svojih 50 milijonov dolarjev (dobri dve Milijardi dinarjev).
Kolo sreče se hitro obrača, pravijo, 'n tako je tudi bogata družba zabredla v denarne težave in naposled doživela Polom. Gospoda Foshaya so zaradi nekih nepoštenosti obsodili na petnajst Jet ječe. Po petih letih so ga pa pomilostiti in izpustili na svobodo.
Mož se je ondan vrnil v svoje rodno mesto Minneapolis. Pri iskanju dela je zašel tudi v palačo, ki je bila nekoč njegova last. še zdaj se po njem imenuje »Foshayeva palača«. Dovolili so mu, da si je ogledal svoje nekdanje pisarne. Kako je bilo obubožanemu milijonarju pri duši, si lahko mislimo...
(»IVashingioii Post«)
Strašna smrt dveh Črncev
Razjarjena množica je zbičala, polila z bencinom in živa zažgala dva mlada črnca, čeprav nista bila kriva umora, ki s« ja jima naprtili
(nX-o) Newyork, maja. V času ko je ameriški kongres sklepal o zakonu, ki ga je predložil poslanec Gavagan o strogem kaznovanju linčanja, so v Witiani (država Mississipi) na grozoten način linčali dva nedolžna črnca.
Dva mlada črnca Roosevelta Tow-nesa in Bootjacka McDanielsa, stara po 26 let, so osumili umora nekega wi-nanskega trgovca. Črnca sta tajila, da bi bila onadva to storila. Po sodni za-slišbi, kjer sta se že skoraj docela oprala strašnega suma, so ju posadili
WRIGLEY
ČIST GUMI ZA ŽVEČENJE
O »minici: ali »vojni« v družini ne odloča samo dobro sožitje med možem in ženo, precej veliko besedo pri tem važnem problemu imajo tudi otroci. Napak je misliti, da doraščajoči otrok ne gleda v svet z odprtimi, kaj šele s kritičnimi očmi. Koliko bolj ali manj upravičenih pripomb lahko našteje trinajstleten fantič k vzgoji svojih staršev, vam bo povedal spodnji članek. Pazite, da ne boste tudi vi prav tak oče, ki do sinovega dvajsetega leta odriva neprijetne vzgojne dolžnosti z izgovorom, da je vaš s in »še otrok*.
Očitam svojem« Meti:
1. Da mi zapleni zavojček cigaret it žepa in jih sam pokadi.
S. Da me hoče vsako nedeljo peljati v živalski vrt, ker se rad pobaha s svojim znanjem o živalstvu.
S. Da pokrije zadrego pri vprašanju, ki nanj ne ve odgovora, z besedami: »To ni za tvoja leta, fante, boš že zvedel, ko bo čas!*
J,. Da mi od mojega osmega leta dalje podari vsakokrat, ko grem * tovariši na izlet, S dinarja s pripombo: »Glej, da ne boš vsega denarja zapravil za sladkarije!*
5. Da v gostilni zmerom zame naroči malinovec, on pa pije pivo.
Vam kažem pot k užitku, ki prinese korist zobem, prebavi in zdravju!
WRIGLEY — PO VSAKI JEDI!
Iščem zastopnike s provizijo. Gen. zast. in tovarniška zaloga: Agentura Ozim. Zagreb, Vlaška 72a.TeI. 52-80
v policijski avto, da ju odpeljejo še na kraj zločina. Toda pri izhodu iz sodnega poslopja ju je pričakovala razjarjena in podivjana drhal in jima grozila s smrtjo.
štirideset avtov je drvilo za policijskim avtomobilom. Na kraju zločina se je zbralo že okrog pet sto ljudi; podivjane ženske in moški so potegnili črnca iz policijskega avtomobila in ju privezali k bližnjem drevesu. Potem so zahtevali od McDanielsa, naj prizna svojo krivdo, črnec je zaman zatrjeval, da je nedolžen... Neki moški mu je potegnil srajco s prsi, drugi pa ga je pričel žgati po prsih s puhalnico za varjenje. McDaniels se je zvil od strašnih bolečin; prenehali so trjsinčenje in spet zahtevali priznanje. McDaniels je še zmerom skušal dokazati svojo nedolžnost. Nečloveški mučilec je vnovič nameril puhalnico na nesrečneževe prsi, da je zasmrdelo po ožganem mesu. Med tuljenjem in nepopisnimi mukami je naposled McDaniels potrdil vse, kar so ga vprašali. Naposled so moderni inkvizitorji končali svoje grozodejstvo z dvema streloma, ki sta končala črn-čeve muke...
Med tem so njegovega tovariša Roosevelta Townesa polili z bencinom in ga živega zažgali...
Winanski šerif je pozneje izjavil, da se je vse zgodilo »naglo, v miru in v najlepšem redu«, tako da ni morilce niti utegnil spoznati...	(»Time«)
Debeluhi ne smejo v Ameriko
fnO-d) Berlin, maja. V Ameriko priti ni lahko: izseljenec ne sme biti nikoli kaznovan, biti mora zdrav ko dren in imeti povrh tega še precejšnjo vsoto denarja. Tem trem pogojem bi lahko prišteli še četrtega, neuradnega: ne sme imeti več ko 100 kg!
Te dni se je hotel izseliti v Združene države neki Vratislavčan; mislil je, da bo šlo vse gladko, pa se je zmotil. Pozabil je namreč na svoj trebušček in na svojih 120 kg. Niso jih pa prezrle stroge oblasti, ki so dejale, da tako debel človek ne more biti zdrav. Debeluharji v Ameriki le težko dote primerno delo in tako postanejo pravo breme za. državo.
Pozor, debeluharji! če hočete v Ameriko, morate shujšati! (»YVeltwoche«)
OttUun
si/ofanu acetu..
Resničen ljubezenski roman
Te dni je učakal srečen konec ljubezenski roman dveh mladih ljudi, katerih starši so dolgo živeli v sovraštvu — dokaz, da romantika še zmerom ni izumrla
(*G-i) Pariz, maja.
Andre Tragonard je slikal na bregu reke Somme pokrajino, ko je zdajci zaslišal za hrbtom ljubek srebrn dekliški glas:
»Ta barva je vendar obupna! Kako ste le mogli sočnost narave tako izmaličiti?«
Mladi študent se je užaljen obrnil. Mlada kritičarka, ki se je tako nenadejano znašla pred njim, zlatih las in smehljajočih se sinjih oči, je pod-smehljivo kimala s svojo srčkano glavico.
»Tako?« je hladno odgovoril študent. »Potem pač nimate pojma, kaj je impresionizem...«
Tisti trenutek se je pripodil Peggy, predrzni foksterier, premeril je slikarja, potlej je pa prijazno ovoliljal svojo gospodarico.
»Tragonard je moje ime,« se je priklonil Andre, »stud. phil, prvega semestra. To se pravi, oktobra pojdem na pariško univerzo.«
».luliette Lameryjeva,c se je nasmehnila deklica. »Hodim še v gimnazijo, to se pravi, študiram v dekliškem penzionatu v Lausannu.«
»Lamery?... Ali je vaš oče nemara monsieur Pierre Lainery, posestnik blizu Amienaa?«
»Tako je. Naposled je celo madaine Helene Tragonardova, naša soseda, vaša mati?«
Obličje mladega moža se je zmraiii-lo: »Da, in žal mi je, da sta si najini družini zaradi niejaške pravde v laseh.« Nemo je začel pospravljati svoje slikarske priprave.
Julietle se je pa glasno zasmejala: Kljub temu pa smete spremiti mlado damo do doma, dragi gospod... sovražnik!«
Ogledal si jo je. Šestnajstletno dekle je stalo koketno in ljubko pred devetnajstletnim fantičem; njene velike, sinje oči so se poredno smejale.
Tisto uro, ko je lani ob Sommi zahajalo solnce, sla se Romeo in Julija naših dni našla...
Nočni beg
Drugi dan po zanimivem srečanju se je sovražni parček spet sešel ob bregu reke. Toda tistikrat ni bilo nič prepira. Sploh sta hudo malo govorila, saj spričo vnetega poljubljanja sploh nista prišla do besede. Edina priča tega nemega sestanka je bil mister Peggy, ki mu očitno tudi nič ni bilo do sovraštva med obema družinama.
P>ogati posestnik, zastaven in zadirčen petdesetletnik, je začudeno vprašal svojo hčer, zakaj se nič več ne vozi v gledališče v Amiens. Lepa Ju-liette je očetu odgovorila, da jo do vrnitve v Švico preveč daje študiranje.
Tudi madame Tragonardova, še zmerom lepa posestnica, je zaman skušala dopovedati svojemu sinu Andreju, kako od sile važna je njena pravda s sosedom.
Vse je šlo svojo pot, dokler ni go-
6. Da me pokara, ako se po nesreči pokapam po obleki: »Nerodnež — in to prav po najlepši obleki/c in da se prizanesljivo izgovori, kadar se njemu kaj podobnega zgodi: »To se bo že z bencinom očistilo!*
7. Da stakne nekje moj dnevnik, ga prebere od prve do zadnje vrstice in odloži z besedami: »Neverjetno neumno pisanje.«
S. Da mi ne dovoli, da bi si obril mah pod nosom rekoč: »Še celo življenje se boš lahko bril.*
9. Da pravi ob prihodu dobrega strička, ki zmerom iz ljubeznivosti prinese » seboj kakšno darilce zame: »Nikar ga tako ne razvajaj!*
10. Da mi vzame stotak, ki sem ga dobil pri teti za dobro spričevalo, in spravi v listnico « pripombo: »Ko boš šel k vojakom, ga boš na moč vesel!*
11. Da mi zmerom s svečanim obrazom pravi: »Pri tetki Emi so kupili otročička. Ubogi starši...!*
19. Da me pred hišnimi otroki vodi za roko...
IS. ...in mi ne dovoli, da bi se z
njimi igral na ulici, češ da nisem nikak »potepin«.
11. Da mi prepove govorjenje, ko so gostje pri obedu, boječ se, da ga ne spravim v zadrego.
15. Da prekine mamino pripovedovanje o ločitvi naše sosede z namigom name: »Ne pripoveduj talcih stvari pred paglavcem/«
16. Da mi ukaže pri vsakem večjem družinskem obedu, da deklamiram najnovejšo pesmico, ki sem se je naučil v šoli...
17. ...in da mi pet minut pozneje ko hočem pokazati umetnijo, katere me je naučil sosedov Jaka, zavrne, in opravičujoče reče gostom: »Oprostite, fant je še otročji...*
18. Da mi prav ko postane pogovor najbolj zanimiv, veli: »Poigraj se vendar z Metko, poglej kako je ljubka.* Ljubka je res, a ima komaj štiri leta!
19. Da me izroči, kadar sam potujem, sprevodnilcu z naročilom: »Pazite prosim na fantička, bodite tako ljubeznivi in povejte mu, kje naj izstopi!* Kakor da bi bil videti pri svojih trinajstih letih tako zabit!
SO. Da moram na počitniškem potovanju zmerom nositi le tucat dežnikov, kakor da nimam dovolj moči za ročni kov če g)	(nY-d)
spod Lamery pred šestimi tedni odkril skrito ljubezensko idilo... Hčeri Julietti je hotel namreč s posebnim namenom predstaviti sina amienskega lekarnarja. Ogledi so se končali z zelo nevšečnim prizorom. Juliette se sploli ni prikazala k obedu in do večera je ni bilo domov.
Tisto noč opolnoči se je pritihotapila vitka moška postava na Lamery-jev vrt in se je previdno bližala balkonu Juliettine sobe. Po tihem so sa odprla vrata in dekle je stopila na plan. Andre je spretno zagnal vrvasto lestvico dekletu na balkon in Juliette je ročno splezala po njej nizdol. Mimo očetove sobe bi prav gotovo ne bila srečno prišla, po tej romantični prastari poti je pa neopazno utekla.
Ko sta zaljubljenca zavila proti vrtnemu izhodu, se jima je pridružil Peggv, vračajoč se pravkar od vasovanja.
Andre si je oprlal dva nahrbtnika, pogledal je Peggyja in vprašal svojo drago: »Kaj bova počela s kužkom?«
»S seboj ga vzemiva,« je odgovorila Juliette.
Do jutrnega svita sta romantična
begunca počivala v kozolcu bližnja pristave, Peggy je pa ležal pred kozolcem na straži. Ko se je začel svitati dan, sta jo zaljubljenca mahnila na pot in v prvem večjem kraju je Anrlr<5 najel avtomobil. Z železnico se namreč nista upala potovati. Spotoma sta nekajkrat menjala vozila; naposled sta se pa na vozu nekega mlekarja drugi dan na vse zgodaj srečno pripeljala v Pariz.
Dvojna poroka
Gospod Lamery je pri zajtrku zaman čakal na svojo hčer. Ko mu j« bilo čakanja že dovolj, je stopil v njeno sobo, da bi jo oštel zaradi včerajšnje nevljudnosti. Toda Julietti-na soba je bila prazna, postelja nedotaknjena;.. Na mizi je ležal listič: »drka. oprosti, brez Andreja Trago-narda ne morem živeti.« Gospod Lani ery se je kar penil od gneva. Kljub temu se je pa skrbno oblekel, <1* obišče svojo smrtno sovražnico, madame Tragonardovo, in se z njo pogovori zastran otrok.
Lepa posestnica se ni kdo ve kaj razburila zaradi bega mladih zaljubljencev. Od srca se je zasmejala, ko je gospod Lamery svetoval, da bi kazalo poklicati policijo. Malo je pomislila, pollej je pa dejala: »Odpeljala se bova v Pariz in poiskala grešnika!«
»Midva? Skupaj?« je začudeno vprašal Lamery.
: Zakaj pa ne?« je menila lepa gospa.
In razjarjeni gospod I.amery je ostal pri gospe sosedi na obedu, da sta se v miru pogovorila o zasledovanju beguncev.
Zadeva ni bila kdo ve kaj zamotana. Neka detektivska pisarna je že čez štiri in dvajset ur staknila gnezdece zaljubljencev v pariškem predmestju, kamor sla se bila Andre i« Juliette po dolgem prebiranju zatekla. Ko je pripeljal avto starše na zanemarjeno dvorišče, se je z veselim bevskanjem zagnal mister Peggy h gospodu Lameryju. Revček je bil prav tako izmučen in sestradan kakor oba mlada begunca, ki sta se s solznimi očmi prižela k mamici in papanoltu.
v Kaj naj storimo z vama?« je vzkliknil gospod Lamery in skušal ostatii resen.
»Počakata naj leto dni,« je odločila gospa Tragonardova, »in ko bo Ju-lietta napravila maturo, naj se v božjem imenu vzameta.«
Bržčas bo pa dvojna poroka, *akaj gospod Lamery je tisti večer dejal: »Ali naj si mar odvetniki še dalj« polnijo žepe z najinim denarjem?«
»Mislim, da to ni neobliodno potrebno,« je pritegnila gospa Trago-nardova.
»Ali se ne bi torej še midva...« j« plaho šepnil gospod Lamery.
Lepa gospa si je * dopadenjea ogledala svojega zastavnega s os oda; »Zakaj ne?...« je tiho dahnila.
hapuH/tiša škotska
Dva Škota se srečata na ulici. Pr«! vpraša drugega:
»Zakaj pa šepaš?« 1 »Pretesne čevlje imam!«
»Zakaj pa nosiš pretesne?«
»Moram, ker sem včeraj našel poto# škatlico obližev za kurja očesa.«
ZOBMI KAMEN-
velika nevarnost! Vzemi
SARGOV
IKALODONT
PROTI ZOBNEMU KAMNU
„DURLIN“
lakom si vsakdo lahko sam prenovi svoje pohištvo, bicikelj itd. — Za kuhinjsko opremo Din 69, za dva biciklja Din 12. Dobite ga z navodilom vred le pri tvrdki
R. HAFNER, Ljubljana
Oglejte si razstavo na velesejmu v paviljonu „G" št. 579
Telefon 35-65
N« lini: Novi pretiimlnlk anuleik« vlade Neville Chamberlain pri ribolovu. Mihael na obivku v Vartavl. Zraven njega poljski aunanji minister Berk —
Umrli
— Spodaj: Dr. Colyn, predsednik holandske vlade, ki Je pretekli četrtek 4. sliko: Se nedograjeni »stolp miru« na pariiki raistavi: na njem berei ameritki mllijardar, petrolejski kralj John Rockefeller pestuje malo preit
dosegla veliko volilno imago. — S. sliko:	Romunski prestolonaslednik
propagandne napise ra mir v vsoh mogočih Jerikih sveta. — Na drsni: smrtjo dva pravnuka
sem si pritrgala od list, slišala sem jih pa vendar prav v svojo sobo.
Okoli polnoči so me zbudili pijani Američani, ki so se podili po hodniku. Takrat je bila v Ameriki še prohibicija v veljavi — in le redkokdaj si takrat v tujini srečal treznega Američana.
Zjutraj je prišla spet gospa Nelz-kejeva k meni. Stopila je k telefonu in kot moja tajnica poklicala nekaj japonskih uredništev in dve angleški. Zmenila se je z uredniki zastran jn-tervjuvanja. Zaradi tega so me v gledališču večkrat klicali z odra. me spraševali sama ne vem kaj vse in me fotografirali od vseh plati.
Opoldne sem 6e že uzrla v »Japan Timesu« in v »Advertizerju« v spisku »■imenitnih tujcev«, ki so počaetilj japonsko glavno me6lo s svojim obiskom. Tujci, ki so »stanovali« v Imperialu, so bili kajpak že zaradi tega imenitni.
Popoldne sem v hotelskem baru imela pravo sejo e poročevalci, fotografi in risarji Sicer sem se pa v listih prejšnjega tedna prepričala, da je Marga Margo prav tako storila. Tudi ona zdaj ni več stanovala v Itn-perialu.
Prihodnji dan so poročali listi z besedo in sliko o meni; stvar je šla kakor po olju. za kar gre kajpak zahvala gospe Netzkejevi. Obiskale so me tudi urednice nekaterih listov, in drugi dan sem, našla v »Japan Timesu« celo članek o svojem zasebnem življenju v stolpcu »Iz družabnega življenja«. »Times« je namreč v nemških rokah, medtem koje »Advertizer« bolj angleško usmerjen, •	'
»Da bo ta družabna slika popolna, manjka samo še fiasfco pri premieri«, je menila gospa Netzkejeva. »Pazite se... nikar mi ne delajte sramotet Vsi ti intervjuji in vsi članki in vse slike, to je vse skupaj od muh; na odru 6e morate izkazatiI Tak recite, ali ni-piam prav?«?
Prihodnji dan spni med odmorom odhitela na nemško poslaništvo. Tam Bo me nadtse ljubeznivo sprejeli in tudi marsikaj dragocenega so mi.,svetovali.
»Ce ste v dobrih rokah gospe Netz-kejeve, potlej je vse v redu. Primernejšega človeka bi vam pač težko svetovali.«
Poslanik mi je obljubil, da bo prišel na premiero, in za prihodnji teden me je povabil na čajanko. To je bilo sicer »odlikovanje drugega razreda«, zakaj prav znamenite ljudi vabi po navadi na večerjo; toda tudi s tem sem bila na moč zadovoljna, saj taka gos vendar nisem, da bi si domišljala, da sem že med »prav velikimi«.
»Tako, zdaj se lahko sj>et seliva,« je dejala gospa Netzkejeva in se je preečj lotila selitve v neki cenejši in udobnejši hotel. Nisem koj razumela tega, pa mi je brž povedala, da vsi tako počno. Nekaj dni ostanejo vsi v Imperialu, dokler traja »uradni del«, potlej se pa selijo drugam. Gospa Netzkejeva me je s tramvajem spremila v Oinori, tokijsko predmestje, v hotel »Omord«, kjer Nemci po navadi stanujejo in mi zato vsaj dolg-ča8 ne bo.
Deseti brat
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
V sedanji čas postavil in v stihe prelil
Ivan Rob
TEDEN V BESEDI IN SLIKI
XIII.
Na mah po sobi završi, kot veter med vrhovi; na mah se moštvo razdeli, kot čreda pred volkovi.
Martinek sem in Miha tja, v gostilni tabora sta dva.
Vsak svojo moč poskuša in divje se priduša.
XIV.
Najprej steklenke z miz lete, že vino tla namaka, . -kozarci sem in tja frčč, t kot strela iz oblaka.
Stolov se loti vneti trop, po glavah klesti: lop, lop, lop, da sape jim zmanjkujg, da les že iskre kuje,
XV.
V tej stiski Dolef trepeta, pod mizo brž se skrije.
Zaman, nekdo ga že mečka, grozeče mu zavpije:
»Priznaj, da jaz sem nad teboj, drugače ti bo, Dolef, joj!
Ti vse kosti preštejem, na gnoj te svoj posejem.«
XVI.
Stric Dolef milo zaječi:
»Prijatelj, nehaj,« pravi,
»potrl mi bodeš vse kosti, nikar me tak ne gnjavi!
Vse kar želiš, prav vse ti dam, te za sorodnika priznam in če se ti zahoče, si še lahko — moj oče.«
XVII.
Tako ta dva med sabo sta z jeziki se borila, medtem ko druga množica1 se je v resnici bila.
Se krčma od prahu zmrači, od krikov, vikov zrak ječi;	’’
krčmar zaman vzdihuje, zaman si... plešo ruje.
XVIII.
Bregova dva sta si v laseh: berači in bahači; ker bil berač je prej pri tleh, sedaj bahača tlači. —
2e Mihu pešajo moči, njegovim več do zmage ni, zdaj zdaj bo četa mala čez prag se v beg pognala.
r -	XIX.
In res so Mihovi zbežali, dejal bi, veter jih je vzel.
Med temi, ki so tu ostali je Martin Spak tako začel:
»Z denarjem ti bom jaz pomagal, France, naj nič te ne skrbi!
Ne bo te Miha še odžagal, dokler Martinek Spak živi.
Možje, ki z mano tu sedite, nocoj za moj denar ga pijte!«
XX.
Molčali so, zijali so, nihče se tega ni nadejal, da se bo danes še odžejal, račun da Martin plačal bo. Matevžku jezik se razmaje: »Martinek, čuj, razloži nam, povej, kdo ti denarce daje, ko si na svetu čisto sam...« Obmolkne. K vratom se ozira:
»Kaj res, da — Moskva te podpira?«
Po resničnih dogodkih napisa! F. N.
8. nadaljevanje
Gledališče »Arima« v Tokiu je fo-rej samo podružnica gledališča enakega imena iz Ari me. Dekleta, razdeljena v cvetlične skupine, imajo vse bogate pokrovitelje. Vse so skoraj iz osaškega okraja, torej z juga, in eo spričo prirojene ljubkosti in prefinjenih manir posebno priljubljene.
Macutake je sicer imenitnejše podjetje, večje in razkošnejše (tako pravijo vsaj njeni ljudje), ker je družba večja in ima boljše igralce. Revija pri Macutakii je »ameriška«, to pa pomeni v novi Japonski toliko kakor imenitna; nekaj pa temu gledališču vendar manjka. To je tradicija — in prav to se zdi Japoncem (celo pri reviji) od sile važno. Zabredla sem bila torej — tako se mi je zdelo — v neroden položaj; toda tako se godi menda vsem ljudem, ki iščejo kruha v tujini.
In tem razmeram primerno bo torej Maeutaka delala reklamo z menoj: »Nemška plesalka, ki je bila A rimi predraga«.
Prestrašila sem se. Reklame že od nekdaj ne maram, takšna mi je bila pa še jrosebno zoprna. Spričo denarne zadrege pa vendar nisem mogla dru-gačo ukreniti. Privolila sem tudi v to, zlasti, ker ravnatelja nisem mogla odvrniti od te misli. Odločila sem se, da s»i bom izmislila kakšno tuje umetniško ime. Zaradi previdnosti in čuta poštenosti sem pa vendar še vprašala ravnatelja: »Ali vam takšna reklama ne more škoditi, ko pa nisem bila A rimi predraga ?«
»To torej ni res?« Ravnatelj Kondo se je prizanesljivo nasmehnil. »Prav, bomo pa tako storili, da bo postalo res!«
Povabil naju je z Akajamom k telefonu z dvema slušalkama, lino slušalko je potisni! meni v roko, drugo je pa prislonil Akajami na uho, rekši mi medtem, kaj naj govorim. Zahteval je zvezo z gledališčem A rimo. V meni se je vse upiralo, zakaj vse to se mi je zdelo pravcata sleparija. Toda na drugem koncu žice se je že nekdo oglasil. Kakor mi je Kondo ukazal, šeni vprašala po angleško:
»Ali je gospod Stankovič še tam? Rada bi govorila z njim. Beata Sy-do\v,«
Cez'nekaj trenutkov se je Stankovič oglasil.
»Draga gospod Stankovič,« sem začela, »obljubili ste mi, da mi boste priskrbeli angažma n za plesalko. Premislila sem si... Ali bi me ne hoteli sprejeti?«
»Z največjim veseljem, draga go-Sydow. Res je, da sva se pričala, vendar nisem takšna zverina, da...«
»Ali bi me hoteli zvezati z ravnateljem, gospod Stankovič?«
»Samo hip, prosim.«
Trajalo je precej časa. preden se je ravnaielj oglasil.
»Halo, gospodična Sydow? Prav! Sprejmem vas, ko vas gospod Stankovič tako toplo priporoča. Kakšno plačo bi pa želeli?«
Smelo sem po nasvetu ravnatelja Konda odgovorila: »Deset tisoč jenov.«
»Na mesec?« Skoraj kriknil je.
»Da.;, ali ste mar mislili na leto?«
»Deset tisoč jenov... nemogoče. Vse moje japonske zvezde skupaj ne dobijo toliko. Prav žal mi je...«
»Ali vam je predrago? Torej res nočete?« sem hlastno vprašala.
»Ne, predragi ste mi, mnogo predragi,« je odgovoril.
Kondo nama je vzel slušalki iz rok in ju obesil na aparat.
Pomirila sem svoje nravnostim pomisleke, dopoveduje si, da je to samo maščevanje za Stankovičev« nizkotnost.
»Zakaj »te pa hoteli, da je tudi gospod Akajama slišal ta pogovor?« sem vprašala ravnatelja.
»Da imam pričo, spoštovana gospodična Sydow.«
Da, da, revija Macutake je bila res ameriška. Kar je re6, je res!
Akajama se je poslovil ker je moral nazaj k skušnjam, ki jih brez njega niso nvogli začeti.
Gospod Kondo je poklical tajnika in mu naročil, naj vstavi na letak še tole besedilo: »Nemška plesalka, ki je bila Arimj predraga.«
Bržčas mu je ta misel prišla na um že koj v začetku. Prav za prav sem ga zavidala in občudovala hkratu za takšno eežarsko idejo.
»Da, zdaj pa vprašanje vašega imena!« se je spomnil, medtem ko je narekoval besedilo za lepak. »Beata Sy-do\v je prav gotovo zelo čedno ime, za japonska ušesa pa ni. Mi ne poznamo ne y ne w, nemega w pa sploh ne.«
»Tudi sama bi vas zelo prosila, da me prekrstite.«
, »Torej kakšno ime bi si izmislili?«
Bila sem odločena, da se v sili zatečem k najlažji rešitvi. Zato sem menila: »Marga Rine, ali Ana Tomi, ali Tea Roon, ali Ela StiefeJ.« Vsa ta imena,strni imela na koncu jezika, zakaj z Alfredom — ojej, spet sem se spomnila nanj; kaj le počne? — sva mnogokrat; če nisva imela pametnejših pogovorov, kovala razua neumna imena za filmske igralke.
»Aff Rodita.« sem na koncu dejala. To ime je bilo Kondu na moč všeč, in pošteno sem se morala jrotruddti, da sem ga odvrnila od tega in mu dopovedala, da sem se samo šalila.
Po dolgem prerekanju sva se na-!>oeled zedinila za »Aja Meer«; to je zvenelo malo nemški, zraven je pa tudi Japoncem šlo lahko z jezika, zakaj »ajamč« je japonska beseda za peruniko. Povrh vsega m.i je bilo pa ime še celo všeč — in mislila sem tudi na to, da bi pozneje kdaj še v Nemčiji pod tem imenom nastopala. Če se bo pa moje gostovanje na Japonskem izjalovilo, vsaj doma nihče ne bo vedel, da je Beata Sydow klavrno pogorela kot Aja Meer.
&e nekaj pogojev je imel ravnatelj na jeziku. Ker je bil program že sestavljen in je bilo prepoz.no, da bi me »organsko« spojil z revijo, bi morala plesati med odmori pred vmesno za-
DURU N
• i
da/e nenavaden siiai
veso, medtem ko bodo na odru postavljali nove kulise.
Kondo se je čudil, da sem v to privolila. Meni je pa bito res mnogo ljubše, da bom plesala pred preprostim ozadjem, nego sredi sijaja in bleščanja revije, sredi deklet, ki jim po zunanjosti nisem bila kos. Prostor pred vmesnim zastorom bo res majhen, to sem vedela, vendar sem se zadovoljila tudi s tem.
O vseh podrobnostih naj se pa pomenim s plesnim mojstrom Akajamom, mi je na koncu dejal ravnatelj.
Drugi dan predpoldne sem podpisala pogodbo; izročili so mi ček za pol plače in pol ure pozneje sem že stala v kopalni obleki na odru.
Kako bom mogla s to borno plačo kriti vse stroške v Imperialu, mi je bila sicer še uganka, vendar si nisem marala preveč beliti glavo. Glavno mi je bilo, da imam delo — in v delu bom najlaže pozabila skrbi. Po dolgem, dolgem času sem 6pel čutila deske, prav odrske deske pod svojimi nogami. Pred menoj se jc razprostiralo veliko gledališče, ki je bilo v njem za tri tisoč ljudi prostora — in reklo se je: osvajati si tuj svet!
Nastop pred 3000 gledalci
Zvečer po razgovoru z ravnateljem Kondom sem v spremstvu gospe Netzkejeve odšla v Imperial; vozili sva se kajpak s taksijem. Pripovedovala sem ji vse, in menila je, da je moja pogodim vendar več vredna kakor nič. »Toda zdaj še ne smete, po nobeni ceni skleniti pogodbo z,a več mesecev,« . mi je svetovala. »Utegne se vam sicer zgoditi, da Imste čež mesec dni na cesti, vendar lahko dobite mnogo ugodnejšo pogodbo, ako boste želi uspeh. In uspeh boste imeli, to dobro vem!«
»Da, moram! Samo nečesa ne vem, kako naj se vam zahvalim, gospa Netzkejeva. Tako dobri ste z menoj...’ in prav za prav brez vzroka.«
»Bodite prepričani, otrok moj, da tega nisem storila iz ljubezni, temveč zgolj iz- sovraštva do tiste vrtavke, ki vam je ukradla pošteno ime.«
Smejala sem se, ker ji tega nisem verjela.
llotel Imperial je imenitno poslopje; vse je iz ognjeniškega kamna in brez ometa. Sezidal ga je neki ameriški arhitekt — in pravijo, da je kos slehernemu potresu in požaru. Znotraj je tudi vse iz golega kamna; nikjer lesa, nikjer okraskov. Občutek imaš, kakor da si v piramida. Nič prijetno ni; potresom bo bržčas res kos, toda ves čas, ko si notri, moraš misliti samo na potres. In to je preleta mora.
Soba stane 18 jenov, po zlati vrednosti kakšnih 40 mark. Nočem vam izdali, kolikokrat bi bila lahko s svojo mesečno plačo plačala prenočišče. Na dvorišču eo stale zverižene japonske limbe in češnje v polnem cvetu; nanje eo bili usmerjeni žarometi, v senci je pa etalo rdeče ličeno svetišče. To je bilo najlepše v vsem hotelu. V jedilnici je jfozno v noč igral jazz. Godbenikov nisem videla, zakaj večerjo
v«
Velika	liu
Ai
Svoje dni toliko opevana »velika ljubezene je dobila v naših modernih Šantli nekam dvomljiv prizvok. Kaj pa je z velika ljubezen*?
>Preko vseh ovir do cilja,* je menda geslo vseh zaljubljencev. Nekoč je bil ta cilj zakon, mirno in zanesljivo zavetje za vso družino. Cilj današnje ljubezni i>a plava nekje v daljni megli in bržkone bi te moderni ljubimec debelo pogledal, če bi ga pobaral po njem.
Dandanes zaljubljenci s veseljem vdstranjajo vse mogoče ovire, pri tem pa pozabljajo na cilj. Zakon? >No, če ne bo drugega izhoda, se bova poročila,* vzdihujejo vdano. A kakšne so take zrešitve iz zadrege*, moderni zaljubljenci pozabljajo...
Ne bi pisala tega članka, če ne bi bila vsak dan priča trpljenja nedolžnega otroka, ki mora prenašati nebni nosi m nerodno zaletelost svojih staršev.
Poznam zgodbo teh dveh zakoncev. Prav vsakdanja in navadna zgodba, a menda je ljudem kar všeč, drugače se ve bi tolikokrat ponavljala.
Dva mlada človeka se rada vidita. Nimata se še rada, toda igra z ognjem jima ugaja. On je skromen uradnik v neki trgovini, ona pa razvajeno in čedno dekle.
>Velika ljubezen,* so šepetali ljudje in najtosled so se še njeni bogati in ošabni starši navzeli tega pojmovanja.
Na poroko ni mislil nihče. »Naj uživa mladost,* je dejala gospa ma-»ui in hčerka je pridno izrabljala materino dobro voljo.
Veselja je bilo pa na mah konec, ko je nič hudega ne sluteča gospa mama izvedela, da utegne kmalu postati... babica.
>Sramote pa ne v našo hišo,* je odločila mati. Denarja je bilo dovolj, hitra zaroka, pripravljanje bale, kupovanje oprave, kmalu nato pa poroka in rodbinska čast je bila rešena. »Velika ljubezen* se je srečno končal u.
Mladima zakoncema se je rodil sinček. Rodbina stanuje nasproti nas, tako da nehote slišimo vsakdanje prepire in celo pretepe. Vpitja je precej in sosedje spogledljivo stikajo glave...
>Naj se grizeta,* si mislim, »a otroka nuj pustita v miru.* Toda moja želja se le redkokdaj izpolni.
Najprej gospod gospe nekaj krepkih pove, na primer:
>Boga zahvali, da sem te vzel.’* Gospa mu seveda ne ostane ničesar dolžna. Po končani nevihti pride na vrsto fantiček. Ni treba velikega pregreška, dovolj je, da otrok ne uboga na prvo besedo (kateri otrok /ki uboga na prvo besedo, če je zdrav in ima povrh vsega še tako slabo vzgojo?) Potem tleskajo po ubogem fantičku: otepač, zajemalka ali pokrovka in vse kar tolče in udari.
Hiteči in jokajoči otrok se mi smili, dam mu košček sladkorja in ga vprašam, zakaj jo je izkupil. Odgovor je zmerom enak: zMama je huda,* saj revček drugega vzroka ne ve povedati.
Zakaj mora ta mali trpinček že tako zgodaj občutiti vso grenko krivico nezaslužene kazni? Zakaj je že zdaj nezaupen, zagrenjen in otopel?
Zato, ker je bila »velika ljubezen« le majhno, lahkomiselno ljubimkanje, zato ker se razvajeno bogato dekle noče vživeti v majhne razmere, zato ker si oče tega nezaželenega otroka vsak čas misli: »O, ko bi spet imel ljubo prostost!*
Otrok? Saj si ga nihče ni želel, želela sta si ljubezni in ne otrok, a zdaj je tu in ga ne bi smela tako zanemarjati in žaliti.
Komu naj zaupam svoje prošnje in želje, da naj bi bilo vendar že tiuli teh vsakdanjih, a žalostnih zgodb konec? Komu naj potožim gorje majhnega nedolžnega otročička?
V a m materam, ki imate do-raščajoče. hčerke! Ne razvajajte jih, čeprav vam raz/mre dovoljujejo, vzgajajte jih v ponižnost' in učite jih poštenosti. Bodite dobre, a stroge in živite tako, da bodo otroci v vas imeli dober in ne slab zgled!
Vam ženam, ki ste morda že zabredle v nesrečen zakon. Vdajte se v svojo usodo, skušajte od živi jetija dobiti naj večje in najlepše: srečo svojih otrok. Spravite se z možem in skupaj z njim vzgajajte svojo dcco. Otrok naj se zateka k obema, ne pa enkrat k vam, enkrat k možu, ker ve, da bo lahko koval dobiček iz vajinega -— sovraštva.
I n nazadnje vam dekletom, nevednim in naivnim, ki mislite, da je vsak mož angel in vsak zakon nebesa. Ne prevzetnost, čist. ponos vas bo obvaroval napačnih potov in zablod in vas bo prej ali pozne ie pripeljal v srečen zakon.	Saška
Naša kuhinja
KAJ BO TA TEDEN' NA MIZI
Četrtek: Svinjski jezik s hrenom, krompir kuhan v slani vodi. karamelji kipnik*. — Zvečer: Kuhana solata » hrenovkami.
Petek: Špinačne palačinke s polivko, zdrobov pečenjak z mešanim kompotom. — Zvečer: Novi krompirček s presnim maslom in kravjim sirom.
Sobota: Kumnova juha, pljučna gibanica z rumeno kolerabo. — Zvečer: Riž z gnjatjo in zeleno solato.
Nedelja: Telečja pečenka z zelenjavnim nadevom**, široki rezanci s solato. — Zvečer: Safalada s kisom in oljem, rdeča redkvica.
Ponedeljek: Leča, zabeljena s prekajeno slanino, na njej ocvrto jajce, kisle kumare, krompirjevi svaljki. — Zvečer: Zemljev pečenjak z jajci in solato.
Torek: Goveja juha z jetrnim rižem, govedina s koprovo omako in cmoki. — Zvečer: Beluši v obari z rižem.
Sreda: Goveja juha z zdrobovimi žličniki, cvetača s presnim maslom in drobtinicami, sirova gibanica iz kvašenega testa. — Zvečer: mesni kolač z zeleno solato***.
Pojasnila
* Karamelji kipnik: Zarjavi 10 dkg sladkorja v posodi iz medi, počakaj, da do dobrega vzkipi, prilij "s 1 mleka in ko mleko zavre, vsipaj po malem 10 dkg moke. Podmeti s 7 dkg sladkorja in dodaj naposled 5 dkg margarine ali druge rastlinske masti. Zmes dobro ohladi, primešaj tri rumenjake In naposled sneg treh beljakov. Peci testo v dobro otnaščeni in omotam posodi kake tri četrt ure. Serviraj z omako, ki si jo Pripravila iz fidkg rjavo žganega sladkorja, prevre tega v mleku, in 4 dkg Kiad kor ja.
** Telečja pečenka z zelenjavnim nadevom: 30 dkg mrzlega kuhanega Večjega niesa dvakrat pretlači skozi jriesorgzpico. Zarumeni majhno čebu-hco na 4 dkg margarine in dodaj 3 dkg otoke, podmeti z mesom in zalij z juho. Načini s poprom, soljo, zelenim peter-"lem in ohladi. Pripravi testo iz 28 dkg ntelike moke, 16 dkg margarine, enega rumenjaka, nekoliko kisa in soli. Testo oj dvajset minut počiva, nato ga zva-U*J In napolni z njim tortno obliko. in*«*0 tcsl° duJ meso, pokrij ga s plast-'‘stn. pomaži z beljakom in speči pri *mernl toploti.
d'" lelečja Prsa * zelenjavnim na-
d.v0m:,v0elsti ^'ečja prsa kosti na-Jih ... 1,1 Odrgni jih s soljo in ponj * vročim presnim maslom ali margarino.
Nadev pripravi iz 10 dkg gobic, ki jih najprej očistiš, zrežeš na tanke rezine in nato zarumeniš na presnem maslu s čebulo ih zelenim peteršiljem. H gobicam dodaš tri velike žlice drobtinic in podmeti z 1 ali 2 jajcema. Soliš in popraš po okusu.
TRIJE RECEPTI ZA IZBIRCNEZE Crešnjeva hladetina
Stlači po) kile lepih črešenj, daj jih v lonec in nalij nanje *'»• litra črnega vina: pridaj še nekaj dišečih klinčkov in skorjico cimeta in kuhaj to pol ure. Potem precedi tekočino v drugo posodo (pri tem pa ne smeš črešnje mečkati, sicer bo hladetina kalna), k osmim žlicam očiščenega sladkorja pridaj še sok ene limone, 25 gramov v vinu stopljene žolice in sneg enega beljaka Vse skupaj še enkrat prevri, potem precedi hladetino na navaden način in jo vlij v model, ki ga postaviš na led.
Dunajska torta
Mešaj pol ure 21 dkg presnega masla s petimi rumenjaki, potem pridaj nastrganih limonovih olupkov. 20 dkg moke in sneg petih beljakov. Torto speci v treh obodih; ko se ohladi, namaži dva kolačka z mezgo, sestavi torto in jo prevleci s čokoladnim ledom.
Sladkorne plo-čire
Primešaj snegu enega beljaka 21 dek presejanega sladkorja in nastrganih limonovih in pomarančnih olupkov ali stolčene vanilije. Zvaljaj testo (ako se ne da valjati, pridaj še sladkorja), zreži z modelčki vse mogoče oblike, ki jih suši v malo zakurjeni perici.
I/« 'ziUnjai/t,	!
Ali veste, da so v solatidišeča olja, ki učinkujejo pomirjevalno na živce?
Islo lastnost ima tudi peteršilj. Morali bi ga uživali po malem ven k dan tudi /.ato, ker deluje izvrstno na ledvice ter čisti kri.
Itahnrhnra je dobra za prebavo, vpliva na ledvice in.mehur. Ali ne bi boleli prenoviti svoje telo z ra barbarov im pomladnim zdravljenjem? Vsaj tri ledne ho treba vsak dan na tešče in pred vsakim obedom prežvečiti eno ali dve stebelci rabarbare.
Pri zdravljenju kroničnih katarjev iu sladkorne bolezni je najboljše naravno pomagalo špavgelj ali Iteluš. Ce ima kdo v družini žolčne kamne, bi
moral použiti 5do 6krat na dan nekaj surovih belušev v oljni omaki.
Kumare mirijo in krepijo živce. Uživati pa jih ni dobro v veliki količini. Par rezin v solati zadostuje. Najboljše je pa, da rezine nekaj ur pred uporabo namočite v mešanici olja in limone, ki ji dodaste nekaj mlete gorčice.
Česen je zdrav, to ve danes že vsak otrok. Lažje ga boste uživali, če ga zdrobite in pojeste s presnim maslom na kruliu. Ali ga pa v soku pomešajte z vodo.	(z)
Za ljubiteljice kaktej
Marsikatera ljubiteljica cvetlic še zmerom misli, da kaktusi uspevajo le v suhi zemlji, ki so je vajeni iz svoje domovine. Toda izkušnja nas uči, da potrebujejo kakteje za dobro rast le staro, uležano zemljo iz tople grede z dodatkom peska in oglja. Ce nimamo zemlje iz tople grede, nam bo prav dobro služila kompostna zemlja, pomešana s peskom ali apneno malto.
Kaktuse presajamo spomladi, ko sc zbude iz zimskega spanja in pri vrhu ozelene; pri presajanju uporabljamo svežo in ne presuho prst z zgornjo mešanico, in majhne lončke. Znano je, da prične ta rastlina rasti šele tedaj, ko se s koreninicami lahko upre v lončkove stene; pri velikih loncih bi pa morala predolgo čakati na to in bi prej usahnila.
Kaktuse razmnožujemo s semeni in zatiči. Naravnejša in boljša je semenska množitev. Sejemo jih spomladi v maju in juniju, ker je v tem času solnce že dovolj močno, da podpira semena pri klitju.
Vzamemo široke 8 do 10 cm visoke lončke, jim zamašimo spodnjo luknjico, s kamnom ali črepinjo in pokrijemo ( dno z rahlo zemljo, ki ji primešamo I peska in zdrobljenega oglja. Zgornja! plast zemlje mora biti gladka in ne-koliko vlažna. Na to plast polagamo semena v precejšnji razdalji, jih pre- | vidno potlačimo z okroglo leseno palčko v zemljo in pokrijemo z zrezanimi borovimi ali smrekovimi iglami. Te igle varujejo semenca pred poplavo pri zalivanju ln skrbe. da imajo zmerom dovolj primerne vlage, pri tem pa tudi svetlobe in zraka. Semenca lahko po- j krijemo tudi s stekleno ploščo, a do- | kler kale, moramo pod to ploščo pod- ! ložiti leseno deščico, da lahko zrak neovirano prihaja do kali. Cez čas odstranimo igle in postavimo lonček na solnčen prostor, na primer na okno.1 obrnjeno proti jugu. Najbolj važno je za uspevanje semen, da imajo zmerom enakomerno toploto in vlažno zemljo. Povprečna toplota naj bo okrog 20* Celzija.
Ko semena vzklijejo (to se zgodi pri nekaterih vrstah prej. pri drugih po- j zneje), lahko pričnemo rastlinice pre-sajati. Presadimo jih lahko v navadne cvetlične lonce, le dno jim ne smemo pozabiti zamašit! s črepurio in nasuti nanj ogliene zemlje s peskom. Gornji del lonca napolnimo z eno tretjino uležane zemlje, ki ji primešamo nekoliko rečnega peska, in dve tretjini poliske ali vrtne zemlje.
Nato rastlino previdno vzdignemo z deščico, ki jo držimo v levi roki. s palcem in kazalcem desne roke io pa nežno primemo, izkopljemo z deščico majhno jamico in koreninice previdno položimo vanj. Z deščico spet zagre-! bemo in potlačimo prst nad jamico.
Jeseni vzamemo »novince« v sobo, jih postavimo na solnčen prostor in tam naj pod steklom prezimijo. Zalivamo jih vsak teden, po zalivanju pa za en dan stekleno ploščo snamemo, da se zemlja na naraven način osuši. Spomladi v marcu in aprilu jih še enkrat presadimo kakor prejšnje leto, poleti jim pa vzamemo steklene plošče in jih odgajamo tako kakor stere kakteje. 	(n)
Pravilno krtačenje l*s
Prosim vas, ne mislite, da je krta-čenje las izgubljanje časa; priznani, ! da je škoda dragocenih minut za praz- | no lepotičenje, toda krtačenje las je ! podpiranje zdravja Po-ebno zdaj. ! spomladi, je glava polna prhljaja, ki kvari in suši lasišče ter utira pot vsem mogočim izpuščajem.
Žrtvujte vsak dan vsaj pet minut! za svoje lase, to menda ne bo preveč, i Zjutraj ko vstanete, se hitro krtačite ! in imeli boste prijetno zavest, da ne j zanemarjate svojega zdravja.
Pravilno krtačenje las je v. tem. da i krtačimo lase v zraku in ne ob glavi, kakor delate najbrže ve vse. Z levo roko primite koder ali čop las, sklonite se nad krpo in jih s krtačo v desni roki petkrat ali šestkrat pogladite od krnjena do konca. Ko skrtačite na ta način vso glavo, kar traja kakih pet minut, obrišite krtačo v belo bombažasto krpo in videli boste, kako mastni in umazani so bili vaši na videz čisti lasje.
Krtačenje las pospeši krvni, obtok na glavi, ojači lasišče in vrne lasem čvrstost in prožnost.	(n)
Utrujenost preženemo z masažo
Mazaža je še zmerom zvezana s pojmom razkošja; nič čudnega, saj zahteva dobra maserka za uro masaže kar lepe denarce. Večina žensk si od svoje skromne plače ne more odtrgati prevelike vsote za zabavo in lepoto, zato si mora pomagati sama. Avto-masaža ni nič slabša od navadne masaže, še celo boljša je, ker se pri njej sorazmerno razgiblje vse telo.
Vsakdanja jutrnja masaža vam bo prijetno osvežila telo, poživila bo obtok krvi in utrdila mlahave mišice. Ni dolgo kar me je neka gospodična vprašala, kako naj utrdi premehko meso na stegnih. Z masažo in primer-
4. vaja: Položite levo roko pod levo pazduho in se pogladite z njo po levi strani telesa do kolen. Med tem časom mora biti desna roka pod desno pazduho in ko gre leva roka navzgor, mora iti desna roka navzdol To izvrstno, a ne težko vajo vadite vsako jutro dvajsetkrat.
Poznam še nekaj podobnih vaj, a tc pot vam jih nočem naložiti preveč drugače bi najbrže nobene ne poskusile. Menda mi ni treba omenjati, dr. se boste vsakdanji masaži prav take privadile kakor telovadbi, vzljubile jc boste pa še bolj zaradi vidnih uspe hov in preproste izvedbe.	(n)
K
no telovadbo se take neznatne napake najhitreje zabrišejo in docela popravijo.
Po jutrnjem umivanju ali kopeli si obrišite telo le na pol. Nato stisnite roko v rahlo pest in se stolcite po vsem telesu, najbolj seveda po tistih delih, ki so najmanj utrjeni. Sele po tej uvodni vaji pridejo prave vaje.
Masirate se lahko kar brez kreme, posebno če imate mastno kožo. Za žensko z zelo suho kožo priporočam pa nekaj kapljic z rožno vodo odišavljenega olja.
1. vaja: Vzravnajte se v sredi kopalnice ali sobe, sklonite se naprej, položite levo roko na levo koleno in desno roko na desno Zdaj se počasi dviga ite in vlecite roko po vsem telesu do prs. Nekaj sekund oddiha, nato pa se spet sklonite, tako da z rokami drčite nazaj do kolen. Vajo ponovite desetkrat.
2. vaja: Desno roko naslonite na boke, vzdignite levo nogo in položite nanjo levo roko. globoko doli ob gležv nju. Masirajte zunanji del meč in stegna od gležnja do bokov pri vsaki nogi navzgor in navzdol desetkrat.
3. vaja: Fredročite levo roko in jo z desno masirajte od zapestja do ram po zgornji in spodnji strani desetkrat.
S
V
Hclcoi nasvetov za staceisc zenske
Otroška
Deček: »Koliko pa stane tele veliki sadni sladkorček v izložbi?«
Trgovec: »Dva dinarja!«
Deček: »Kako dolgo hi ga smel za en dinar lizati?«
»Nismo več vse mlade.« piše neka čitateljica. »Ali naj se vseeno negujemo kakor v mladih letih?« Prav vesela sem bila vašega vprašanja, draga gospa. Toliko pišemo o negi, telovadbi in oblačenju mladih deklet, kakor da ni mladost že sama največji in najlepši kras. Na starejše ženske, ki so pravilne nege morda bolj potrebne kakor lepe mladenke, smo pa skoraj docela pozabili. Skušali bomo to napako popraviti.
Seveda naj se tudi ženske s petimi ali še več »križi« negujejo, samo skrbno in po pameti, ne pa prav tako kakor njihove hčerke. Koža petdesetletnice potrebuje neverjetno mnogo maščobe. Zato si večkrat natrite obraz z mastnimi kremami in docela opustite rdečenje lic in pudran je. Morda vas bo ta nasvet razočaral, morda živite v napačni veri, da puder in rdečilo zabrišeta nadležne gube. Kaj še!
Poleg skrbnega hranjenja kože je priporočljiva masaža, ker osveži krvni obtok. Masirate se lahko same s konci prstov v smeri navadne masaže, po njej si pa še prav narahlo potolcite lica in čelo.
Najobčutljivejši deli obraza so vrat, veke in spodnji del lic. Vlijte si vsak večer v dlan nekoliko stopljenega ka-kaovega masla in si ga narahlo namažite na vrat. Cez čas si umijte vrat z mlačno vodo in osušite z mehko brisačo. Kožo pri tem ne smete drgniti ali pa celo vleči.
Lica si večkrat utrdite z milim sadnim sokom, a nikoli ne uporabljajte alkohola, ker že tako suho kožo še bolj osuši. Veke si sem in tja osvežile z mlačnimi obkladki močnega čaja.
Ako se pa ne morete ločiti od pudra in rdečila, se lepotičite z njima na moč skrbno in skromno. Pri pudranju si ne smete kožo drgniti, kakor ste najbrže doslej delali, temveč samo rahlo tolči. Puder se mora kože dobro prijeti, sicer bo vsakdo gube opazil.
Ce ste zvečer povabljeni v gledališče ali na prireditev, kjer bo Jarka luč, se docela odpovejte umetnemu lepotičenju obraza. Namesto pudranja ln rde-čenja lic izberite rajši naravnejšo osvežitev kože. Uro pred odhodom ubijte zveže jajce, ločite rumenjak od beljaka in pomočite v beljakovino čist
čopič ali kosmič vate. Razmažite s beljakovino po obrazu in pustite U jajčno masko na njem četrt ure ali dvajset minut. Nato umijte obraz s mlačno vodo: videli boste, kako mladostno napeta bo vaša koža, gube in grbice bodo kakor zabrisane. Pametna ženska se bo odločila za jajčne obkladke in ne za pudran je!	(n)
Klobuki za plavolaske in temnolaske
Pri izbiranju klobuka gledate, da se ujema z barvo vaše obleke ali vašega plašča, tudi na barvo polti redkokdaj pozabite, nikoli pa ne upoštevate barve las. Majhna napaka, a dovolj velika da vam vaša .dobra prijateljica' ob prvem srečanju z zlobico v očeh zaupa: »Ančka ima prav tek klobuček, a se ji nekam bolje poda!«
Prijateljica se ni dosti zlagala: Ančka je temnolaska, njenim žametastim lasem se ta svetla rumena barva čudovito prilega. Tvoje lepe. zlate kodre, na katere si teko ponosna, pa prav ta rumena barva spreminja v pepelnato blede.
Kadar izbiraš klobuk, ga primerjaj z barvo svojih las. Nekatere barve podčrtavajo svetle lase. druge temne Katere barve so pa to?
Plavolaska
Da:	klobuki v temnih odtenkih:
črni, temno modri, temno rjavi, zlato rjavi, modro črni in v temno, temno rdeči barvi.
Klobuki v vseh pastelnih barvah: grnhasto-zeleni, nežno rdečkasti in beli.
Ne: živih tonovI Živi in siti toni niso za svetle lase! Torej ne rumenih travnato zelenih in plavičasto modrih klobukov.
Temnolaska
Da: Vsi temni odtenki Pozor pri rjavi! Za svetlo rjave lase izberite temnejše barve.
Vsi živi toni: zelena, živo rdečn. vijoličasta,- bela. naravno barvana slama in vse moderne kričeče barve.
Da in ne: Klobučki iz cvetlic v vseh mogočih barvah se prilegajo le temnolaskam z drobnimi bledimi obrazki.
Vidimo, da imajo temnolaske lažjo in bogatejšo izbero kakor svetlolask«.
Hu
mor
Zafrkljiv«
»Ako mi daste košarico, si poženem fcraglo skozi možgane.«
»Ali se mar ne bojite, da bi zgrešili* taiko majcen cilj?«	«
Z nosa ji bere
Dama:	»Par lepih čeveljčkov bij
rada!«
Prodajalec:	»Koliko	številk	pre-j
majhne, milostljiva?«
Otrok vprašaje
»Mamica, zakaj ima nevesta belo obleko?«
»V znak radosti, t
»Zakaj je pa potlej ženin črno obleče«?*
»Nikar toliko ne sprašuj, sitnost!«
Šolsko računstva
Učitelj: »Janezek, denimo, da d& oče tvoji materi dve sto dinarjev in »Mttne nato petdeset dinarjev nazaj.
Kij je potlej?«
Janezek: »Prepir!«
Vse po starem
Potočnik obišče svojo staro gospo-d<nja, ki je kot študent pri njej sta-tioval. Dobra mamica mu odpre vrata »jegove nekdanje sobe in Potočnik stopi z globokim vzdihom vanjo:
►Soba je še popolnoma takšna, ka-t »Seveda, kajpak,« je vneto m kršna je bila. Prav tisto staro pohi-|nekam prezirljivo pritrdil. »Nekaj Stvo, prav tisti stari razgled na vega-tti pa moram priznati; nemški ste strehe!«	»znam	slabo.	In	veš	zakaj?	Zato	ker
V tistem trenutku pride novi na-|sovražim našo nemško vzgojiteljico, iemnik z neko mlado damo domov in*Preveč zob ima v ustih!« hoče stopiti v svojo sobo: »Gospa, do-♦ »To je resda nerodno,« mu je volite, to je moja sestrična!«	♦ pritrdila Tamara.
Skrivnost LOGARSKE HIŠICE
Roman. — Angleiki napisala Elinor Glyn. — Pravedei Z. P.
7. nadaljevanja
»To sta moja otroka, mrs. Lo-r&ine,« je dejala kneginja Sonja, »prišla sta nalašč, da vas vidita. Zdaj pa, ko je Gricko prišel, se bržčas ne bosta utegnila zmeniti za nas.« Veselo se je zasmejala. Fantek je stopil k Tamari in ji poljubil roko.
»Ti si Angležinja?« je vprašal brez tujega prizvoka, »ali imaš ti tudi otroke?«
Tamara je morala priznati, da žal nima otrok, in fantku se je zdela to velika nesreča.
»Vse moramo storiti, kar si Marija vtepe v glavo,« je pripovedoval, »kadar je pa pri Gričku, je po navadi pridna «
»Kako lepo znaš angleški,« ga je pohvalila Tamara, »pa si šele osem let star! Bržčas znaš tudi franco-tski tako lepo kakor ruski.
Potočnik zamišljeno prikima: prav takšni stari izgovori...«
Novi najemnik
Doblič je hotel najeti novo stanova nje. Hišni gospodar ga je nezaupljivo)
»In? »Kadar pride Gricko k nam gor, •je besna ko kača. Prejšnji teden ;se je tako raztogotila, da ji je cela j spodnja čeljust padla iz ust! To je bilo veselo!«
Kneginja Sonja je skočila v po-...	...	.	.	,	.	„	fovor:	»Kaj	praviš,	Peter?	Uboga
atfedoral. potlej ga je pa jel spraše-*gospodična! Veš kaj bom morala?
'	*	Gričku	bom
»Upam, da nimate psa, ki nepresta-
mo laja?«
-.»Ne, gospod «
»In otrok, ki bi kričali?«
»Tudi nimam.«
»žena menda ne prepeva ves dan?,.
»Tudi ne.«
»Potlej sem prepričan, da tudi nimate tve radia ne klavirja in sploh ničesar, kar šunder povzroča?«
Nova najemnik se je zdrznil:
»Pač, čevlje imam, ki škripljejo!«
Darilo
Ljubezen nas po navadi zapelje v ra-sstpnast; celo Škotu se utegne to iMHmeriti. Za binkošti je poslal neki iniad Abardeenčan svoji nevesti v Belfast škatlo z bonboni. Da bi ga pa danilo preveč ne stalo, ga je oddal... po pevzetju
Anekdote.
»smo, da se bo punčka s c;
♦ popravila; zato mi je že
♦ leglo; spočetka je bila p
»Zadnji pozdrava	X
Nemški založnik Albert Langen jej umri, ko je bil, kakor že preinnogokrat,! spi t z znanim satirikom in ustanovite-! ljeui »Sunpliclssima« Th. Th. Heinejem J Kljub temu je pa hotel Heine iz dolž-t iwsti in tudi iz viteštva pokloniti po-I kojniku venec. Samo pravega besedila X za trak se ni mogel domisliti, zakaj bil* je preveč resnicoljuben, da bi mogel* zgolj iz konvencionalnosti hliniti pri-* jateljstvo.
Na dan pogreba se mu je vendar posvetila odrešilna misel. Na enem izmed mnogih vencev, ki so bili naloženi na mrtvaški voz, se je blestel v zlatih črkah napis: »Z odličnim spoštovanjem Th. Th. Heine«.
Konj in vojak
Angleški general Shelley je prijezdil! med pregledovanjem nekega konjeni-j šfcega polka k nekemu podčastniku;; med njima se je razvil tale pogovor:
»Kateri konj vašega eskadrona jej najboljši?« Je vprašal Shelley.
»Konj številka 40 «
»Kakšne prednost i ima, da ga cenite j m najboljšega?«
»T akok in v dir lepo teče, nobene; aapftfce nima, dobro je re jen, glavo nosi; [MttMKn, krotek je in še mlad povrhu.«;
»Kdo je najboljši vojak vašega eska- < 4rona?«
»Tom Jones, gospod general!«
»Zakaj?«
»Pošten je, službo opravlja z voljo, j pazi na orožje in opremo, skrbi zasvo-; Jega konja in je tudi sicer sam nasproti; sebi strog, kar se službe in vojaške; dolžnosti tiče «
-Kje je vaš najboljši konj?«
»Tale, ki na njem sedim, sir!«
»In kje je najboljši vojak?«
»Na temle konju sedi, gospod gene-J ral!«
Shelley se je glasno zagrohotal, in; ko se je prepričal o resničnosti pod-; častnikovih izjav, je naročil, da mu izplačajo posebno nagiado.
morala prepovedati, da pije z vami čaj. Tako ste poredni, če ste skupaj, da že ni več lepo.«
Glasen krik je zadonel z druge strani sobe: »Mama, Gricko mora z nami čaj piti. Rada ga imam! Je 1’aime!« je vreščala uboga po-habljenka in z objemi skoraj za-$ dušila svojega prijatelja.
J »Vidiš, mamica, da ti kljubuje-Jmo,« je dejal knez, ko je prišel k X besedi.
X Deček je odšel k svoji sestri, in - kmalu sta se oba na glas smejala neki Grickovi pripovedki.
Kneginja je po tihem dejala Tamari: »Tako ljubko se zabava z otroki, če jih ima rad, kaj ne, Olga? Naša dva ga obožujeta; kar povedati ne morem, kako dober in nežen je z Marijo, odkar jo je do-letela strašna nesreča. Prepričani fsmo, da se bo punčka s časom spet
malo od-pa od sile hudo.«
Tamara jo je pogledala s sočutnim pogledom in zamrmrala nekaj tolažilnih besed. Kneginja Sonja je bila tolikanj dobra in ljubka žena!
Potlej so prišli še drugi obiskovalci; vsi so pili kavo ali čaj, knez se pa za nikogar ni zmenil.
Samo bežno je pozdravljal prišlece, in se je koj spet ves zatopil v pogovor s svojima malima prijateljčkoma. Tamara je bila presenečena; takšnega Grička še ni poznala; skoraj ganjena je bila. Slika je bila prekrasna: tam je sedel v svoji rdeči uniformi, na kolenih mu je čepela Marija in se igrala s si-ebrnimi našivi njegovega prsnega pasu. Peter se je pa zabaval z njegovim mečem.
Ko sta se Tamara in grofica Olga poslovili, da se odpeljeta z zgodnjim popoldanskim vlakom v Petrograd, se jima je pridružil Gricko. Dejal je, da se mora tudi on vrniti.
človek si ne more misliti nič pu-ščobnejšega, kakor je pokrajina, ki se vleče tod vzdolž železniške proge; kljub bližini prestolnice je pusta in negostoljubna, podobna velikemu močvirju. Daleč naokoli ni bilo žive duše, samo samotne straže so stale kakšnih sto korakov oddaljene od proge. Tamaro je ta pogled omalo-dušil; podzavestno je vzdihnila, in žalost ji je legla na obraz. Knez, grofica Olga in še neki častnik, ki se jim je bil pridružil, so dražili drug drugega in kadili cigarete; in vendar se je zdelo, da Gricko vse vidi, kar se godi okoli njega, zakaj kar na lepem se je sklonil k Tamari in ji šepnil:
»Madame, ko boste dalje časa pri nas, se boste že navadili videti samo to, kar vam bo všeč.«
Potlej se je spet obrnil k ostali družbi in se šalil dalje.
,Kaj je le mislil?1 si je dejala Tamara; ali je mar mnogo tega, kar je bolje prezreti? Raztreseno je potlej prisluhnila zabavi svojih sopotnikov.
»Zakaj nočeš priti, Gricko?« je vprašala grofica Olga. »Prav zabavno bo, in dobitki so prelepi! Tatjana jih je že videla, pa mi je zaupala skrivnost.«
»Da bi sedel ves večer prilepljen za kvartaško mizico? Mon Dieu! In da bi moral imeti za soigralca človeka, ki mi ga žreb določi! Nak! Bog mi je priča, da bi me deset konj ne spravilo tja! Naj igram že kakršno koli igro, damo si hočem izbrati zmerom le sam!«
»Dolgočasen si,« je pikro odgovorila grofica Olga.
Na postaji je že čakal kneginjin avtomobil in tudi sani grofice Gle-bove so stale blizu izhoda.
»Zbogom in tisočera hvala, da ste me vzeli s seboj,« je dejala Tamara in pomahala grofici Olgi.
Knez jo je spremil do avtomobila in jo prosil, naj vzame še njega s seboj do njegovega doma. Zavila sta se v kožuhovinaste odeje in avtomobil je oddrdral po cesti navzdol. Sprva je bil knez molčečen in je samo redkobesedno odgovarjal na pičle Tamarine pripombe. Potlej je pa zdajci vprašal:
»Stavil bi, da pojdete na kvar-taški turnir k Veriškinovim! To je kakor nalašč za vas.«
»Zakaj zame?« je srdito vprašala Tamara, »saj veste, da sovražim kvartanje.«
»Saj res, popolnoma sem pozabil; tetica vas bo pa kljub temu vzela s seboj. Morda se tudi jaz kaj oglasim, ako ne bom imel nič všečne j-šega na sporedu,« je zdolgočaseno dejal in se pretegnil, »že dolgih štirinajst dni sem tako neverjetno priden; kar zdi se mi, da bom moral spet malo čez oj nlce skočiti!«
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. fckrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice ild. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puli
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
»Kaj pomeni to, .skočiti čez oj-nice‘, knez?«
»To se pravi: zavreči vso civilizacijo in ponoreti, kakor se človeku zahoče!« Porogljivo se je nasmehnil in neznansko vihrav ogenj mu je zagorel v očeh. »Zmerom skačem čez ojnice, kadar preveč premišljujem o stvareh, ki jih ne morem spremeniti; in prejle v vlaku — ko ste zrli po pusti pokrajini...«
»Ali ste zaradi tega postali še vi zamišljeni?« je vprašala Tamara začudeno.
»Oh, nikar si zaradi tega ne belite glavo, dobri angel! Zdaj pa zbogom!«
Lahno se je dotaknil z ustnicami njene roke; potlej je skočil iz voza, ko je obstal pred njegovo hišo. Tamara se je odpeljala dalje proti Sergejevi ulici — in v srcu ji je gorela želja, da bi ga kmalu spet videla.
*
In tako so minevali dnevi; ure so kar kopnele. Tamara je bila že skoraj tri tedne v Rusiji. Po blagoslovitvi vode je bila dan za dnem samo v družbah. Zaradi dvorne žalosti ni bilo večjih plesov, zato so se pa kar vrstili sprejemi, kvarta-ški večeri in obedi — in vsak večer se je shajala z istimi ljudmi, tako da jih je naposled že vse prav dobro poznala. Kneza po vrnitvi iz Carskega sela nekaj dni sploh videla ni; botrica ji je povedala, da je ves čas v službi. Ko je naposled vendar prišel, je bilo še mnogo drugih ljudi v gosteh in zato jima ni bilo dano, da bi se prisrčno pogovorila.
»Kako je dolgočasno,« Je dejal,
videč sobano polno ljudi, čez deset minut je spet izginil.
Potlej ni bilo teden dni ne videti ne slišati nič o njem, dokler se nista s Tamaro spet sešla pri obedu na angleškem poslaništvu. Bil je hladen in vljuden; z ničimer se ni razlikoval od drugih. Tamara kajpak s tem ni bila zadovoljna. Na kvartaški turnir ga sploh ni bilo.
»Zakaj vidimo kneza Milaslav-skega tako redko v družbi, teta?« je nekega dne vprašala Tamara. »Mislila sem, da so vsi ti ljudje njegovi dobri prijatelji.«
»Saj so, ljubica, toda Gricko je čudak,« je odgovorila kneginja. »Nekoč me je vprašal, ali ga imam za slaboumneža ali za vzgojeno opico, ker mu včasih očitam, da ne prihaja v družbo. Veš, Tamara, v družbo zahaja samo takrat, kadar se mu ljubi. Kadar se s kom prav dobro zabava, ali pa, kadar nas hoče spet vse skupaj videti. In viš, to je samo včasih — in zmerom le takrat, kadar je njemu po volji, nikoli pa tedaj, kadar bi se moral družabno oddolžiti, kakor je to sicer pri nas navada.«
»Zakaj za božjo voljo prenašate takšne njegove manire?« je razdraženo vprašala Tamara.
»Ne vem. Če bi bil kdo drugi, bi mu bržčas zamerili. Gricko ima svoje svoboščine,« je dobrodušno odgovorila kneginja. »Ti tega ne moreš razumeti, dragi otrok, ker ga še ne poznaš dovolj. Vedeti moraš, da se zna nepremagljivo laskati. Včasih počne neverjetne norije, da sem že kar resno jezna nanj; potlej pa pride in mi položi kakor otroček glavo v naročje, poljublja mi roke in me kliče tetica — in čeprav sem že stara dama, se ga vendar ne morem otresti. Nihče ne zna biti nežnejši in ganljivejši od- njega, kadar je žalosten ali pa bolan.« In sanjavo je pridejala: »Kot ljubimec mora biti nebeško nežen!«
Tamara si je natočila že drugo skodelico čaja. Zamišljeno je zrla v plapolajoč ogenj.
»Tatjana šebanova je do brezumja zaljubljena vanj; ubožica!« je spet povzela kneginja. »Ne verjamem, da bi jo bil sam osrčeval. Nekoč sem na nekem plesu doživela, da je ves večer čepel pri meni in pri stari grofici Nivenski, čeprav so vse mlade dame koprneče čakale, da bo prišel ponje.«
»Zdi se, da je najnadležnejši in najvnemarnejši človek, ki si ga lahko mislim, teta!« je vzkliknila Tamara. »Vse vas vodi za nos, vi mu pa niti ne zamerite in mu v„o spregledate.«
»Tudi resen utegne biti,« je dejala kneginja, trudeča se, da bi svojega ljubljenca uspešno zagovarjala. »Bržčas se ukvarja zdaj s kakšno težavno vojaško nalogo — pa ne utegne priti med nas.«
Ko je opazila nejeverni Tamarin pogled, se je zasmejala in pripomnila: »Nikar ne glej tako zaničljivo, dragi otrok, morda boš tudi še ti kdaj Grička razumela.«
»Ne bi rekla,« je odločno odgovorila Tamara.
žal, žal so bile pa kneginj ine slutnje zastran kneževih opravkov preoptimistične! Konec tedna so se začele širiti govorice o razuzdani gostiji, kakršne ni hiša na Fonten-ki dotlej še nikoli doživela. Šepetali so si marsikaj o golih plesalkah, divjih zvereh in o najnever-jetnejših objestnostih. Kneginja je vzdihovala, ko je skušala Tamari omiliti nezaslišane čenče.
»Ubogi moj Gricko,« je dejala, »kdaj bo le prišel čas, ko bo našel milost v očeh klepetulj!«
Tamarino zanimanje zanj pa ni skopnelo, čeprav je bilo vse tako strašno, ker je dan na dan pre-slišala
čas je mineval. Kmalu Je globlje spoznala družbo in naposled je tudi že razumela rusko miselnost. Vsi ti
Tisoč je boieznf, a zdravje samo eno!
Bili zdravi ali bolni, ako še ne poznate RADENSKEGA zdravilnega kopališča, zahtevajte s kratko dopisnico prospekte in navodila od uprave
Radenskega kopališča,
Slatina Radenci
¥
(pri Mariboru)
Direkten vagon iz Ljubljane do samega kopališča
ljudje so bili čudno enotni v svoji popolni prostodušnošti in nastopu; takšni so lahko samo ljudje, ki stoje ob znožju socialne lestvice in se jim ne da po njej do vrha, ali pa takšni, ki so že prav na vrhu, kakor vsi ti. Ako jim je bil kakšen tujec všeč, so bili prijazni z njim; ako jim ni bil po godu, jih nista ganila ne njegovo bogastvo ne njegov naslov, že koj na prvi pogled so ločili svetlo od temnega pri ljudeh; zmerom so si izbirali samo najboljše. Ie kadar se je Tamara zapletla v kakšen resnejši pogovor, je opazila tudi pri še tako lahkomiselnih zmerom isto: senco skrivnostne otožnosti in nekaj nerazumljivega; zdelo se je, da tavajo vsi po temi, hoteč doseči nekaj duševno nedosegljivega. Njihovi nazori in njihova načela so neizmerna —• kakor je neizmerna njihova dežela, kjer ne vidiš zlepa mejnika. Nič čudnega ni bilo, da se je v njihovem življenju lahko zgodilo večkrat nekaj popolnoma nepričakovanega.
Bilo je pozno popoldne, ko se je prikazal knez Milaslavskij spet jasneje na Tamarinem obzorju. Zatopljena v knjigo je sedela sama v sinjem salonu, ko je meni nič tebi nič vstopil.
»Postrezite mi s čajem, madame!« je poprosil; »kneginjo sem srečal v veži, pa mi je povedala, da vas najdem tukaj. Ali mi boste hoteli naliti skodelico?«
Tamara mu je nalila čaj in se je naslonila na zofo. Sedela je pod prekrasno sliko, ki so zaradi nje že od nekdaj zavidali Ardaševim.
Tamara je bila vesela in mirna; teh poslednjih štirinajst dni, ki jih je preživela brez globljih duševnih vtisov v prijetnih družbah, ji je spet vrnilo ravnotežje.
»Kako pa zdaj sodite o nas, madame?« je vprašal knez.
»Vsi ste prav čudaški,« je odgovorila. »Po duhu ste veliki, nadarjeni in iskreči, in vendar utegnejo postati v pičlih petih minutah ti vaši obrazi pusti in brezdušni; zabava postane plehka, iu kar na lepem zbežite vsi za kvar-taške mizice.«
»Naravni smo in nepokvarjeni; kvarte so naša nova igrača. Navdušenost se bo polegla, ko staknemo kaj novega.« Potlej je čez nekaj časa s spremenjenim glasom nadaljeval: »Vi na Angleškem imate premnogo ventilov za prekipevajočo življenjsko silo... Zaradi tega ne morete razumeti druge narode, ki jim vse to manjka. Pri vas ste imeli velikopotezen vladni sistem; skoraj osem sto let so se pehali vaši državniki, da so ga spopolnill — in od tistih dob se mu čudi ves svet... Zdaj si pa jemljejo socialni demokratje in plebejski kruhoborci pravico, da vse razkosajo in ugo-nobe. To je že nesmiselnejše, kakor če pri kvartah izgubiš pamet.«
Tamara je vzdihnila in vprašala: »Ali ste že bili na Angleškem?«
Sedel je poleg nje na zofo. »Ne; pride še na vrsto! Proti zahodu sem prišel samo do Pariza.«
»Bržčas bi se vam zdeli vsi Angleži strašansko dolgočasni, preračunljivi in zapeti,« je plaho menila Tamara. »Lov na konjih bi vam bil bržčas všeč, vendar si vas tam ne morem predstavljati.*
Nemirno je vstal in stopil h kaminu; naslonil se je nanj in zamišljeno mešal sladkor v caju. Zdelo se je skoraj kakor lahna trma, ko je dejal:
»Ali veste, da sem storil nekaj strašnega? Pozneje mi je bilo zelo žal, in kar hrepenim po vašem sočutju. Svojega arabca sem poškodoval. Ali se še spomnite Solimana, ki je bil z menoj pri sfingi?«
»Da,« je dejala Tamara.
SMDT PLESAVOSTI!
Cene našim malim^ oglasom so zmerne in času primerne!,
MORANA"
©	J
j>BAVO
iH %
cudo:
.MORANA' JE USAV RŠEN A.ODPRAVI.PRHLJAJ.EKCEME.JAČI IN HRANI LASIŠČ E. TAKOJ USTAVI IZPADANJE LAS.LASJE PORASTEJOTUDI HAPLEŽASTOM MESTU-CENA STAKLENIČE PO POVZETJU DIN 40.-P0STNIHA DIN 7-
MODERNA KOZMETIKA -SPLIT-
MORANA’ DIPIOMIBANA V LONDONU sOF GRAND PRIX IN ZLATO KOLA J NO
ARTIST BUX
VELIK ROMAN IZ CIRKUŠKEGA ŽIVLJENJA
Napisa/ Hans Possendorf
Za pravilne odgovore na vprašanja, nanašajoča se na razplet tega romana, razpisuje uredništvo „Družinskega tednika“ 12 denarnih nagrad v skupnem znesku 2500 din
14. nadaljevanje
,Zasebnik', ki bi poznal žalostno usodo Cilkinih staršev, bi se bil spričo te njene izjave na moč začudil. Bux se pa ni prav nič, saj tudi pri mladem fantu, ki mu je oče padel na bojišču, ni nič čudnega, če hoče postati častnik. Za cirkuške ljudi, kakršni so bili Bux in njegovi starši, ni bilo niti najmanjšega vzroka za čudenje.
In vendar je Bux odločno izjavil: s>Ne, Cilka, tega ne dovolim. Rajši te pustim nastopati s skupino Mon-tezovih zveri! Sicer pa nocoj tako ne bomo rešili tega vprašanja. Pribito je torej, da hočeš po vsaki ceni postati artistka. Naj bo v božjem imenu!«
*
V M. sta našla Bux in Cilka vse artiste in nameščence cirkusa Krena pri hudo dobri volji. Vsi so bili spet za dolge mesece rešeni skrbi za službo in zaslužek.
Po skoraj osem in štiridesetur-nem nepretrganem delu je bil cirkus Kreno pripravljen za odhod. Natanko 10. novembra zvečer so odrinili trije vlaki.
Opoldne drugega dne so v Kehlu prestopili mejo. Bux se je tistikrat vozil s prvim vlakom.
Ko je stal s Cilko v dolgi vrsti pri pregledu potnih listov, se je spet spomnil neprijetne ure v Freilassingu. Zdaj bi samo še tega manjkalo, da bi se v zadnjem tre-| nutku na meji nemških tal zgodila kakšna neprijetnost!
Toda kakor vsi drugi, je dobil i tudi Bux žig za potovanje v tujino na svoj potni list.
Naposled so bili vendar pripravljeni, za odhod. Lokomotiva je zažvižgala in počasi potegnila. A Precej nato so se zaslišali razburjeni kriki. S sunkom je vlak obstal. Bux je malo odprl okno svojega’ stanovanjskega voza in pogledi ven. Tik svojega vagona je opazil dva civilista, ki sta se raz-, burjeno prerekala z vlakovodjem.
»Ne morem pomagati,« je dejal eden izmed njiju. »Nalogo o aretaciji sva dobila šele pred dvema minutama. Vlak mora počakati, dokler ne ugotoviva, ali je tiček med vašimi ljudmi.«
IV
Pet mesecev je bilo minilo, odkar je bil odšel cirkus Kreno iz Nemčije.
Tiste neprijetne minute, ki jih je Bux doživel na meji v Kehlu, so bile že zdavnaj pozabljene. Nalog 2» aretacijo se ni tikal Vilibalda Buchsbauma, temveč nekega na novo sprejetega delavca, ki ga je Policija že dolgo zasledovala s tiralico. Možak se je bil dal v M. spreleti med delavce, da bi tako laže Prišel čez mejo.
Dolgo vrsto španskih mest — Barcelono, Tarragono, Valencio, Granado, Malago, Sevillo in še več drugih so imeli že za seboj; toda Španija še zdavnaj ni bila odpravljena. Prerokovanje gospoda ravnanja Buchsbauma, da se bodo spanci spričo Imenitnega programa cirkusa Krena postavljali na Blavo, se je sicer ne dobesedno, za-10 Pa po smislu res izpolnilo. Na-vdušenje ln radogledost španskega °bčinstva sta bili večji, kakor so Pričakovali. Tri blagajne so morale biti od jutra do večera neprenehoma odprte. Tudi najlažji sedeži bili vsak večer zasedeni s plemstvom in bogatimi meščani. Kmetje so prihajali — celo iz še tako ^•daljenih vasi — z ženami in na oslih, da doživijo čudež ■drenovih fantastičnih predstav. In
Madridu, kjer je igral cirkus že dni, je celo kraljevska dvojica velikim spremstvom obiskala Predstavo in kralj in kraljica sta
e 81 ravnateljem Krenom in z nje-
°vo ženo dolgo in prisrčno pogo-Varjalu.
si je dal razkazati vse verna]
da ima cirkus Kreno posebno poročevalsko pisarno, knjigovodstvo, bolniško osebje in gasilce, svojo lastno elektrarno, svojo lastno zavarovalnico, mizarsko delavnico, kup ključavničarjev, krojačev in kovačev. Predvsem ga je pa osupi-lo, da ima na dan — milo raču-njeno — do 20.000 peset stroškov.
Drugi dan sta veličanstvi obiskali menažerijo, ki v marsikaterem pogledu zdaleč prekaša celo največje živalske vrtove. Gospa ravnateljica Krenova je morala kraljici marsikaj pripovedovati o svojih izkušnjah in uspehih kot krotiteljica levov. V znak priznanja je dobil naposled ravnatelj Kreno visoko špansko odlikovanje.
Tudi uspehi Buxa samega in njegovih živali so kraljevsko družino prav posebno zanimali. Kralj je pri ravnatelju še prav posebej poizvedoval po Buxu in je na svoje začudenje slišal, da je ta klovn prav za prav zdravnik, zlasti pa še hudo spreten živinozdravnik.
Drugi dan je moral Bux v dvorno hlevarno, da pregleda enega izmed kraljevih najljubših konj, ki je bil že dalj časa bolan in je čedalje bolj hiral, ne da bi španski živinozdravniki uganili vzrok njegove bolezni, še manj pa, d?, bi mu predpisali uspešno zdravilo.
Pod strokovnjaškim zdravljenjem dr. Buchsbauma je žival že čez nekaj dni popolnoma ozdravela. Kralj se mu je osebno zahvalil in je tudi njega v priznanje odlikoval. Ker je prišlo pri tej priložnosti na dan, da Vilibald Buchsbaum gladko govori španski, je namignil kralj ži-vinozdravniški visoki šoli, naj povabi učenega klovna, da bo predaval o svojih zanimivih dognanjih. Uspeh Buxovih predavanj je bil naposled ovenčan s kolajno in akademskim naslovom madridske univerze.	,
*
Zastran' Cilkinega udejstvovanja pri cirkusu še zmerom ni bilo nobene odločitve. Za zdaj je sodelovala pri prvem delu sporeda: pri dveh točkah kot jahalka in potlej še pri »pas de deuxu«. Toda to še ni zadovoljilo njene artistične ca-stiželjnosti.
Dne 3. aprila 1925, dan pred Cil-kinim štirinajstim rojstnim dnevom, se je pripetil v hlevjem šotoru velik dogodek: Judita je povrgla mladiče, tri srčkane majhne tigri-če. Ker je dal Bux svojo tigro zaskočiti po nekem domačem cirkuškem tigru, je bilo domenjeno, da bo eden izmed mladičev, ako ostanejo živi in zdravi, postal cirkuška last.
Ko se je prikazal Bux v pisarni pri ravnatelju Krenu in mu je sporočil veselo družinsko novico, je ravnatelj dejal:
»čujte, Bux, ali nima Cilka jutri rojstni dan?«
»Da.«
»Koliko bo pa stara prav za prav? Trinajst menda?«
»Ne, že štirinajst, gospod ravnatelj.«
»Res? No, potlej pa res ne more več ostati pri vas v vozu.«
»Tak, gospod ravnatelj, Cilka je vendar še popoln otrok! Kam jo boste pa deli?«
»No, če mislite, Bux... pa naj še ostane leto dni pri vas. še nekaj sem vas hotel vprašati: ali mi ne bi hoteli prodati še ona dva tigriča — za pošteno ceno, kajpak? Nekaj posebnega imam namreč v mislih.«
»Prav žal mi je, gospod ravnatelj. Rad bi vam izpolnil željo, če bi ne imel že svojih namenov.«
Ravnatelj Kreno mu je zvedavo
pogledal v obraz. Potlej se mu je razlezel smehljaj okoli ust: »Dragi Bux, skoraj se mi zdi, da imava oba enake namene. Da bi namreč vse tri tigriče nekomu...«
»...najini skupni varovanki...«
»... darovala za rojstni dan...«
»... da bo naposled mir, in bo lahko vendar že začela nastopati z živalmi!« je smehljaje se končal Bux. Potlej je pa resno dodal: »Ali mislite, gospod ravnatelj, da lahko midva kot varuha prevzameva tolikšno odgovornost?«
Ravnatelj Kreno je zamišljeno bobnal s prsti po pisalni mizi. Potlej je dejal:
»Veste, dragi Bux, mislim, da sva brez moči. Hotela ali ne hotela:	rečem vam, da bo Cilka
Berndtova, ko bo polnoletna, sama šla med tigre v kletko. To si je vtepla v glavo — in midva je ne bova mogla odvrniti. Zato je kar pametno, da začne že ko j zdaj, ko je še otrok. Priložnost je prav ugodna: s temi tigriči bo lahko kar doraščala. Pozneje ji lahko damo še nekaj drugih mladih živali, pa bo imela prav čedno točko.«
Bux je vneto prikimal.
Ravnatelj Kreno se je znova zatopil v svoje misli. In potlej je storil nekaj, kar se je le redkokdaj zgodilo: začel je govoriti o svoji mladosti.
»Da, da, živali, to je posebno poglavje. Zlasti pa stvar s tako imenovanimi divjimi zvermi. Mislim, da se sleherni človek spominja nekaterih vtisov iz prav zgodnje mladosti. Včasih gre za navidezno samo neznatne dogodke, in pozneje ne moremo razumeti, zakaj so se človeku tako globoko vtisnili v spomin. Veste, Bux, česa se iz otroških let najbolj spominjam? Povedal vam bom.i
Saj veste, da je moj oče imel skromno menažerijo, ki smo se z njo klatili po sejmih in proščenjih. Spomnim se, da sem nekoč — kve-čemu štiri leta sem bil star takrat — sedel nekje na tleh in sem se igral z drvci; bržčas v našem stanovanjskem vozu. Tedaj sem nenadejano zaslišal grozovito rjovenje. Lev iz naše menažerije je obupno rjovel, že večkrat prej sem ga slišal, pa res ne vem, zakaj je tistikrat napravilo njegovo rjovenje tolikšen vtis name. Morda zaradi tega, ker leva nisem videl in je njegov glas iz daljave mojo otroško domišljijo še posebno razburjal. Skratka, mislil sem si: Lev rjove! — ta mogočna, rumena, divja zver z veliko glavo in z mogočno grivo! In ta lev je last — mojega očeta! Ne morem vam popisati, Bux, kolikšen vtis je napravilo to dejstvo, ko sem se ga prvič v življenju zavedel, v mojem otroškem srcu! Med vsemi ljudmi, ki sem jih poznal, in izmed vseh, ki sem jih vsak dan videl, ni nihče imel leva — samo moj oče! In od tistega trenutka sem se odločil: kadar dorastem, bom tudi jaz imel leva — ne samo enega, kaj še! Polno kletko!
Moji starši niso nikoli marali ničesar o tem slišati, da bi podedoval njihov poklic. Kasneje nas je doletela velika nesreča: mojega starejšega brata je nekega dne zagrabil naš veliki medved tako trdo s šapami, da se je fant zadušil. Od tistih dob sploh nisem smel besedice več ziniti o svojih načrtih za bodočnost. Zdaj pa... zdaj imam vendar svojega leva! Ne enega, tu-cate... levov, tigrov, medvedov, leopardov, slonov... In čemu jih imam? Da bi zaslužil še več denarja? Bog me varuj! Denarja imam že dovolj.
o podjetje. Za vse se je zani-
u *a prevoz in za oskrbo, za tr-ln tellnično plat, za plače )Vr! v in za stroške podjetja. eno se je začudil, ko je slišal,
POJDITE TUDI VI, ki Citate fa oglas, v popolnoma prenovljene lokale staroznane
gostilne .Lovšin" v Gradišču štev. 13
(pri dramskem gledališču)
in počutili se boste udobno. Postrežba ]e izborna, vina so pristna in naravna. Pivo (e vedno sveže. S hrano bodo abonenti kakor tudi ostali gostje v vsakem oziru zadovolini.
In če bi ne bil takšen norec, bi le po svoj cirkus in menažerijo prodal in bi živel nekje v miru kot premožen — reči smem: bogat mož, namesto da se potikam po svetu in trepetam, da na kakšni ponesrečeni turneji morda v nekaj tednih vse izgubim, kar sem si v desetlet jih pridobil. Toda cirkus in živali te ne izpustijo več! Jel’, Bux? In vi še zmerom trdite, da ni cirkuške romantike? človek božji, če t o ni romantika, naj me vrag vzame!
Le redkokdaj je ravnatelj Kreno »privatno« toliko govoril s kakšnim artistom. Posledica tega pogovora je pa bila, da je dobila Cilka Berndtova za štirinajsti rojstni dan od svojih varuhov dve krasni darili: tri mlade tigriče in dovoljenje, da postane krotilka.
Ko je bilo sedem in pol mesecev pozneje — sredi novembra 1925 — španske turneje cirkusa Krena konec, so se vsi trije tigriči razvili že v prav zastavne korenjake. Cilka je prebila pri njih skoraj ves dan in se je igrala z njimi tako ne-brižno in tako brez strahu, kakor da bi imela v kletki tri nedolžne mačice. In vendar jo je marsikdaj katera živalca oprasnila in vgriz-nila; neki ugriz na ramenu je bil celo tako globok, da je moral Bux šivati rano in je morala Cilka kljub takojšnji injekciji tri dni ležati v postelji zaradi zastrupljen j a.
Po več ko enoletni odsotnosti se je 19. novembra vrnil cirkus Kreno spet na nemška tla.
Opoldne je privozil vlak št. 1 na obmejno postajo Breisach. Tudi Buxov voz je bil na tem vlaku.
Ko je Cilka Berndtova hotela stopiti iz voza, da bi se postavila v vrsto pri pregledu potnih listov, sta stopila dva tujca k njej.
»Rada bi govorila z artistom Vi-libaldom Buchsbaumom. To je menda njegov voz, ne?«
»Da, toda gospoda Buxa ni v vozu.«
»Kje pa je?«
»Odpeljal se je že naprej!«
Oba gospoda sta se brž spogledala. Potlej je starejši od njiju dejal: »Po pravici nama morate povedati, mala gospodična. Od policije sva.«
»Od policije?« Cilka ju je nezaupljivo premerila.
»Prosim, tukajle sta najini izkaznici! Tako, zdaj nama pa povejte, kdo ste vi!«
»Cilka Berndtova. Gospod Bux je moj varuh.«
»Ali stanujete skupaj z njim v tem vozu?«
»Da.«
»Potlej morate vendar vedeta, kje je gospod Bux.«
»Saj vam pravim, da je že pred nami. Danes zjutraj je izstopil v Miilhausnu in se je odpeljal s posebnim vlakom po drugi progi; mislim čez Mullheim.«
Cilka je govorila resnico. Bux se je bil odpeljal naprej do Freibur-ga, da bi tam uredil pri gosposki nekaj formalnosti zaradi svojih živali.
»In kje tiči zdaj?« je dalje poizvedoval uradnik.
Cilka je že hotela reči, da se bo v Freiburgu spet sešla z Buxom in da se bo odondod tudi on peljal s transportnim vlakom. Toda zdajci se ji je zdelo pametnejše, da ne izda ničesar o njegovem trenutnem bivališču.
»Ali se mar gospod Buchsbaum ne pelje v M., kjer ima cirkus Kreno svoje stalno bivališče?«
»Tudi tega ne vem,« je skoraj zafrkljivo odgovorila Cilka.
»Kje je pa ravnatelj?«
»Ta je že zdavnaj z avtomobilom v M.«
»Res? Potlej morava pač kar zdaj Buchsbaumov stanovanjski voz preiskati.«
»Za vse na svetu ne! Kaj pa mislite!«
»Otrok, ne delajte neumnosti! Od policije sva — in izmikanje vam nič ne koristi.«
Tedaj je Cilko popadel strah: Kaj ima le njen stric s policijo opravka? že je hotela reči, da bo najprej vprašala nadzornika Frie-denthala, potlej si je pa mislila, da je morda bolje, če ne zbuja po nepotrebnem pozornosti, česa se pa ima stric bati od policije? Smešna reč!
Spet je splezala nazaj na loro, Odklenila vrata stanovanjskega vo
KANIBAL
je najraje pečenko raziskovalca Afrike; ako mu prija, dober tek!
Naša najljubša jed no
m
Bilo kod
povsod!
za in dejala: »Prosim, vstopita! Toda pazita mi, da ne preplašita štorklje in našega Vrančka. Ali bi mi ne mogla povedati, po kaj sta prišla?«
Spet sta se uradnika zgovorno spogledala. Potlej je eden izmed njiju vprašal:	»Ali	ima	gospod
Buchsbaum kakšno palico?«
»Celo dve!«
»Ali bi nama pokazali ti dve palici?«
»Prav rada. Počakajta malo!«
Cilka je izginila v voz in se je čez sekundo spet vrnila z dvema palicama v roki.
»Tale bo!« je vzkliknil mlajši uradnik vneto in segel po palici z usnjenim ročajem. »Stojte!« 'je vzkliknila Cilka. »Vzeli je pa ne boste!«
»Žal morava, mala gospodična!«
»Pa jo boste spet vrnili gospodu Buxu?«
»Bomo videli!«
»Potrdilo zahtevam!« je odločno izjavila Cilka.
Uradnik se je dobrodušno nasmehnil. »Kakor želite!«
Brž je napisal potrdilo in ga izročil Cilki.
Potlej sta se moža hlastno poslovila in odšla.
•
V Freiburgu sta se Bux in Cilka spet sešla. Cilka mu je brž in razburjeno povedala, kaj se je v Brei-sachu zgodilo. Buxov obraz je postal za odtenek bolj bled, vendar je popolnoma mirno dejal:
»Nikar se ne razburjaj, Cilka. Zadeva s palico je žaltava juha, ki mi jo je Benson skuhal. Mu že še povrnem — in ne prepičlo!«
»Gotovo si spet koga pretepel, stric Bux?« je vprašala Cilka in obraz ji je precej spet razjasnil smehljaj. Vedela je, da ima stric Bux malo pregibčno zapestje.
»Ne, stvar je mnogo bolj zamotana, Cilka.«
HERSA
<3
Vam bo pomagal, da zopet dobite zdravje s pomočjo zdravilnih lastnosti zelišč. — HERSAN CA3 Vam bo ublažil obolenje pri menjavi in bolečinah pri mesečnem čiščenju (menstruaciji). — Ali Vas nadleguje preobilna maščoba (debelost)? — Hočete biti vitki? — Potem lahko uporabljate HERSAN CAJ.
Zakaj trpite bolečine pri revmatizmu in protinu (gihtu), ko to ni potrebno? HEKSAN CAJ je sredstvo, ki Vam more olajšati bolečine.
HERSAN ČAJ pomaga pri poapnenju žil (arteriosklerozi) in zlati žili (hemoroidih).
Ali res ne veste, da je HER-SAN CAJ dobro sredstvo pri obolenju želodca, jeter in ledvic?
HERSAN CAJ se dobiva samo v izvirnih zavitkih v vseh lekarnah. Zahtevajte brezplačno brošuro in vzorec pri:
JRadiosan" Zagreb
Dukijaninova ulica 1.
Reg, S, št. 19 B34-33,
Naš ponos
Zavrgli smo stare stroje, a s pomočjo novih, najmodernejših izdelujemo tako obutev, da moremo, bodisi v kvaliteti ali v izdelavi tekmovati z amerikanskimi proizvodi.
Naše trgovine so založene z novo vrsto moških polčevljev, h katerim je priloženo kopito, nova LORD krema, flanelasta krpa za čiščenje in vezalke. To vse dobite za ceno
DIN 199-
Obiščite našo prodajalno in pomerite si naše zadnje modele!
Neutrudljivo delamo na tem, da izpopolnjujemo našo proizvodnjo in tako moremo zadovoljiti najboljšega gospoda z naj finejšim okusom.
pride čas, da se iz
in drugega sadja napravijo okusne marmelade in sadna žolica z
z 10 minutnim kuhanjem. Opekta in recepti se dobe pri Vašem trgovcu.
Za vkuhavanje sadja rabite
Dr. Oetkerjevo
pomožno sredstvo za vkuhavanje
MALI OGLASI
KATERA INTELIGENTNA srčno uaobražeua gospodična bi pomagala mlademu inteligentu, ki je sedaj cestni pometač do nadaljnjih študij. Resne dopise na upravo pod »Pometače.
MLADENIČ ZDRAV, TREZEN, vajen vseh del, sprejme kakršno koli službo. Ponudbe na: Ciril Sever pri g. ErzenSek, p Sevnica 79 na Savi.
GOSPODIČNA STARA 25 LET želj resnega znanja r gospodom, starim do 30 let. Le resne dopise na upravo Družinskega tednika pod »Osamljena«
INTELIGENTEN DRŽAVNI USLUŽBENEC že
li spoznati gospodično čiste preteklosti, dobre vzgoje in veSčo gospodinjstva, Iz posestniške hiše. Neanonimne dopise upravi pod šifro: »Harmonija*
PRODUKTIVNA ZADRUGA ČEVLJARJEV V TRBOVLJAH sprejme izvežbanega delavca za žensko in moško galanterijsko delo. Stalna služba, eksistenca! Nastop takoj!
ŠIVALNI STROJ znamke Nauraan skoraj po polnoma nov, na piodaj Naslov pove uprava »Družinskega tednika«
UČITELJICA 27 LET, čedna, dobra gospodinja želi pred celibatogi poročiti značajnega dobrosrčnega inteligenta. Ponudbe pod: »Želim biti mamica« na upravo.
NOVOSTI
lepe vzorce
za pumparice, športne obleke nudi ceneno
Presker
Sv. Petra cesta itev. 14
Knjižna založba tiskarne Merkur
d. d.
v Ljubljani, Gregorlileva ulica 23 a
opozarja na naslednje knjige svojo založbe:
Dr. I. Malko - PERKUSIJA IN AVSKULTACIJA .... 120 —
Dr. Vidmar M. — MOJ POGLED NA SVET..........................100 —
Dr. Vidmar M. - OSLOVSKI MOST Claude Anet — ARIJANA, roman, vezano . .
Conan Ooyle — POZNA OSVETA, roman, vezano . , , . ,	24'—
Gabršček A. — GORIŠKI SLOVENCI I. del ...... .	80 —
Krefti - V OKLOPNJAKU OKOLI SVETA, roman, vezano 24'-Rehar R. - PESMI O KRALJEVIČU MARKU, broširano . .	20'-
Rehar R. - POPOTOVANJE PO ZVEZDI VEČERNICI, broš. 12-
Špicar J. - MARTIN NA PUHEK, igra, broš.....................10 —
Vachek E. - KRI NE KLICE PO MAŠČEVANJU,	broš. . ,	48'-^
vez. . .	54'—
Ivo Šorli — IZBRANI SPISI, obstoječi iz šestih knjig, broš. 230'—
vez. . . 320'— Mala knjižnica - Jurčič: SOSEDOV SIN - Dr. B. Škerlj:
ČLOVEK - Beecher-Stowe: KOCA STRICA	TOMA —
Goethe: E G MONT — Iloratiue Flaccua: PESMI	— Storm:	"*
JEZDEC NA SERCU _ Jan Neruda: MALOSTRANSKE POVESTI. Veak zvezek slane broširan din 15'—, vezan 20'—
Na vse gornje cene dovolimo onim naročnikom, ld se sklicujejo na naš oglas v »Družinskem tedniku«, 20odstolni popust.
Pred noge Vam položim najboljše, kar imam:
EUCERIT je krepilno sredstvo za kožo. ki zvišuje njeno naravno odpornost. Samo NIVEA vsebuje Eucerit in zato ne morete dobiti ničesar, kar bi bilo »enako dobro« ati »bolje«. NIVEA zmanjšuje nevarnost sončnih opeklin in daje Vaši koži hitro lepo rjavo barvo.
^nivea3»
/•IM
lCREMt
kV ^
Hranilne vloge
prodaste ali kupite zelo ugodno potom moje oblastveno dovoljene pisarne. Takojšnja gotovina.
Rudolf Zore, Ljubljana
Gledališka ul. 12 Telefon 38-10
Poravnajte naročnino!
FR. P. ZAJEC
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG 9
Velika irbira vsakovrstnih naočnikov, povečevalnih steki, daljnogledov, toplomerov, barometrov, borolermomeitov, hvgronulrov i. I. d. — Raznovrstne ure, zlatnina In srebrnina. — Ceniki brerplatnol
Zdravniški »prav«
Urlepiča je povozil avtomobil.
»Ali je mrtev?« vpraša gospa Urle-pičeva zdravnika.
»Da!« odgovori zdravnik.
Tedaj se ponesrečenec dvigne na komolce in zaječi: »Ne, živ sem!«
»Mir,« ga nahruli žena, »zdravnik bo menda bolje vedel!«
IX!
POZOR GOSPODINJE!
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VELEPIČ
trgovina s kurivom LJUBLJANA VII.
Sv. Jernoja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem :
zlasti
>•
Proti malokrvnosti.
bledici, slabosti In pomanjkanju teka je
»FERRODOVIM«
preizkušena in priporočljiva zdravilna specialiteta.
„FERRODOVlM' je prijetno sladko zdravilo, slabotne in v rasti zaostale otroke, posebno za otroke, ki ne jedo radi.
„FERRODOVlM“ je zdravilo za ženske, katere po porodu oslabijo vsled izgube krvi in za one, katere vsled malokrvnosti izgubijo svoje mesečno perilo.
Za dober uspeh zadostujejo 2 do 3 steklenice.
»FERRODOVIM- razpoSUJa po povzet-ki: Mr. ph. fl. MRKUŠIČ, lekarnar, MOSTAR. Primor, banovina. Poštni predal 30 d. Cena l slekle nici Oin 40' , 3 steklenice Oin Itd' - Iranko. Oobiva se v vseh lekarnah.	Oglas	reg.	pod S. Br. G682/3-2
Cene naših malih oglasov so zmerne in času primerne!
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; odgovarja Hugo Kem, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek — vsi v LjubljanL