Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 165
1.02 Pregledni znanstveni članek UDK: 929Srebrnič J.:378.4(497.4Ljubljana)(091)
Bogdan Kolar
dr. teologije, redni profesor za zgodovino Cerkve in patrologijo
Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana
e-naslov: bogdan.kolar@guest.arnes.si
UNIVERZA V LJUBLJANI IN NJEN UČITELJ 
DR. JOSIP SREBRNIČ
Preden je dr. Josip Srebrnič po koncu prve svetovne vojne pričel svoje uči-
teljsko in organizacijsko delo v Ljubljani, je bil ena osrednjih osebnosti v delo-
vanju goriške nadškofije.417 Tam je bil učitelj na bogoslovnem učilišču za ilirsko 
metropolijo in nosilec vrste drugih cerkvenih služb. Ko se je odločil za preseli-
tev v Ljubljano, je bil tu med pomembnimi pobudniki in zelo zavzetimi delavci 
za ustanovitev univerze ter v njenem okviru teološke fakultete. Na slednji je bil 
nato štiri leta učitelj in dekan.418 Tudi v Ljubljani je bil, poleg strokovnega in 
znanstvenega dela na svojem področju, med vodilnimi osebnostmi katoliškega 
gibanja v letih po prvi svetovni vojni. 
1 UČITELJ V GORICI 
Josip Srebrnič, bogoslovni in zgodovinski pisec, kot je označen v Sloven-
skem in v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, se je rodil 2. febru-
arja 1876 v Solkanu pri Novi Gorici (danes, v tistem času pri Gorici), to je ob 
vznožju Svete Gore, kot najstarejši od sedmih otrok v družini malega kmeta 
Jožefa in njegove žene Terezije roj. Šuligoj, ki je bila gospodinja. V družini se 
je ohranilo izročilo, da se je družina naselila v Solkanu kot begunska družina 
417 O dr. Josipu Srebrniču kot cerkvenem zgodovinarju in učitelju tega predmeta na Univerzi v Ljubljani prim. Bogdan Kolar, 
Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov 
Slovenije 34 (2011), št. 2, str. 363–374 (dalje: Kolar, Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani); 
Bogdan Kolar, Dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj teologije v Gorici in v Ljubljani, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). 
Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka – Krk – Zagreb 2017, 
str. 7–32.
418 Za najbolj zgodnje obdobje življenja dr. Josipa Srebrniča sta temeljni vir informacij življenjepisa, ki sta bila objavljena v Slovenskem 
biografskem leksikonu (= SBL), vol. III, Ljubljana 1967, str. 429–431 (avtor je dr. Maks Miklavčič, učitelj na Teološki fakulteti; pri 
zbiranju podatkov mu je pomagala najmlajša sestra škofa Srebrniča Marija Godnič v Ljubljani) in geslo v Primorskem slovenskem 
biografskem leksikonu (= PSBL), vol. III, Gorica 1986–1989, str. 432–435 (geslo je pripravil prof. France Kralj, dober poznavalec 
zgodovine Cerkve na Goriškem). Prim. tudi France Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), v: Dom in svet. Zbornik MCMXCVII, Maribor 
1997, str. 236–243 (dalje: Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966)). 
166 Bogdan Kolar
pred Turki (v času preseljevanja Uskokov), čeprav se različice priimka Srebrnič 
(Srebrnigh, Srebarnich, Sreberniz) javljajo v matičnih knjigah po letu 1600.419 Iz 
družine je J. Srebrnič prinesel tesno povezanost s Cerkvijo in globoko katoliško 
prepričanje. »Vera jim je bila kakor zlat zaklad, ki daje pravo ceno življenju. Z 
vero je tudi mladi Jožef zlatil svoj značaj in želel, da z njo obogati vse ljudi okrog 
sebe.«420 Osnovno izobrazbo si je pridobil v domačem kraju Solkanu, gimnazijo 
je obiskoval v Gorici (1888–96). Pri tem mu je bil v veliko pomoč domači ka-
plan Jožef Godnič, ki je starše spodbudil, da so nadarjenega sina poslali v šole. 
Vse letnike višje gimnazije je bil med najboljšimi dijaki. Deloma (1890–91) je 
bil gojenec dijaškega semenišča Andreanum, kjer mu je bil predstojnik dr. An-
ton Mahnič, »ki je sicer imel dijake zelo rad, a ni utegnil, da bi se individualno 
vživljal v dijaško psiho, zato so se drug drugemu odtujevali«.421 Kralj ugotavlja: 
»Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, do kraja pa se ni dal ugnesti v 
njegov kalup. Razšla sta se, pa se spet našla, ko je Mahnič spoznal Srebrničevo 
žlahtno, samoniklo osebnost.«422 Leta 1896 je Srebrnič odlično opravil maturo v 
Gorici in se odločil za nadaljnji študij na Dunaju. Že kot gimnazijec je pokazal 
svoje voditeljske sposobnosti in močan vpliv na sošolce, ki so nanj gledali kot 
na svojega vodnika. 
Na dunajski univerzi je študiral zgodovino in geografijo (1896–1901) in v 
času študija opravil enoletno prostovoljno vojaško službo; dobil je čin poroč-
nika. Dunajski čas je bil zanj čas okrepljenega zanimanja za narodne in verske 
vrednote, kar je pokazal ob različnih priložnostih.423 Konec januarja 1902 je po-
stal učitelj na goriški gimnaziji in poučeval zgodovino, zemljepis, propedevtiko, 
nemški in slovenski jezik. Dne 28. februarja 1902 je bil na dunajski univerzi 
promoviran za doktorja filozofije. Ko se je isto leto odločil, da postane duhov-
nik, ga je goriški nadškof Andrej Jordan poslal na študij teologije (in sholastične 
filozofije) v Rim; študiral je na univerzi Gregoriana in bil gojenec zavoda Col-
legium Germanicum et Hungaricum. Duhovniško posvečenje je prejel v Rimu 
28. oktobra 1906. Naslednje leto je študij v Rimu zaključil z doktoratom iz sho-
lastične filozofije in teologije; promoviran je bil 25. julija 1907. V istem času sta 
419 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 236. 
420 Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160.
421 O razmerah v zavodu, delovanju dr. Antona Mahniča kot voditelja ter njegovem odnosu do dijakov največ pove razprava Josipa 
Srebrniča z naslovom Dr. Anton Mahnič v goriškem deškem semenišču, v: Čas 15 (1921), št. 3-4, str. 237–244. Dvojna številka 
revije Čas, ki je izšla spomladi 1921, je bila v celoti posvečena dr. Antonu Mahniču. Urednik Srebrnič je k njeni pripravi pritegnil 
številne sodelavce tako iz slovenskega kot hrvaškega prostora. Številka je bila pripravljena v spomin krškemu škofu Antonu 
Mahniču, ki je umrl 14. decembra 1920. 
422 Kralj, geslo v PSBL, str. 432; Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. 
423 O tem več Petar Strčić, Prilog za biografiju ddr. Josipa Srebrniča, krčkoga biskupa i sveučilišnog profesora (1876–1966), v: Goriški 
letnik. Zbornik goriškega muzeja 28-29 (1998–99), str. 105–144. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 167
bila v zavodu skupaj z njim poznejši ugleden voditelj Družbe Jezusove p. Anton 
Prešeren (1883–1965) in Ciril Ažman (1881–1952), pozneje šolnik in časnikar.424 
Po vrnitvi v Gorico je Srebrnič začel prevzemati različne službe v osrednjih 
ustanovah goriške nadškofije. 1. oktobra 1907 mu je nadškof Frančišek B. Sedej 
zaupal kar tri službe v osrednjem škofijskem bogoslovnem semenišču: imeno-
val ga je za študijskega vodjo (prefekta), podravnatelja in voditelja knjižnice. 
Veliko skrb je posvetil do tedaj zanemarjeni knjižnici, ureditvi njenih prostorov, 
izpopolnjevanju gradiva in pridobivanju pomembnih del za njene zbirke. Od 
leta 1908 do 1912 je bil ravnatelj dijaškega semenišča Andreanum, kjer je pred 
tem sam bil gojenec. Zavzel se je za gradnjo novega poslopja (Sedejevega) Ma-
lega semenišča, ki je bilo dokončano v letu 1912 (takrat so vodstvo zavoda pre-
vzeli člani Družbe Jezusove). Že od leta 1908 je bil ravnatelj dekliškega liceja v 
zavodu sester notredamk v Gorici, nadziral je pouk zgodovine in zemljepisa na 
njihovem liceju in trgovski šoli; ob tem je bil kaplan sestrske redovne skupnosti. 
V bogoslovnem semenišču je marca 1909 postal suplent in 1. januarja 1910 redni 
profesor cerkvene zgodovine (po smrti predhodnika dr. Josipa Gabrijelčiča).
Bil je med ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva za Goriško (ust. 
leta 1908) in njegov prvi predsednik. Dal je pobudo za ustanovitev Slovenske 
krščansko-socialne zveze in za začetek izhajanja krščansko-socialnega lista Novi 
čas leta 1909 in je bil voditelj skupine izobražencev, ki se je zbirala ob listu.425 Bil 
je odbornik Slovenske krščansko-socialne zveze, voditelj Marijine kongregacije 
za katoliške izobražence v Gorici, vodja odseka Rdečega križa, član goriškega 
odbora za pripravo slovensko-hrvaškega katoliškega shoda v Ljubljani leta 1913 
in nato referent v odseku za versko življenje. 
1.1 Začasno v Stični in nato v Ljubljani
Prva svetovna vojna in njene posledice so uničile velik del vsega, kar je dr. 
Josip Srebrnič do tedaj delal v Gorici. V začetnem obdobju je ostal v mestu, od 
koder je pomagal duhovnikom v Šempetru.426 Zaradi odprtja soške fronte pa se 
je skupaj z družino, vodstvom nadškofije in nadškofom F. B. Sedejem, kurijo in 
semeniščem proti koncu leta 1915 preselil v Stično, kjer je deloval kot učitelj na 
bogoslovnem učilišču goriške nadškofije, aktiven je bil na pastoralnem podro-
čju (v župniji Žalna pri Višnji Gori) in bil med organizatorji pomoči goriškim 
beguncem, ki so se znašli v notranjosti Slovenije. Več župnijam je pomagal, da 
so v notranjost Slovenije umaknile župnijske dragocenosti in matične knjige, 
že decembra 1915 pa je s pomočjo vojaških oblasti v dveh vagonih organiziral 
prevoz učnih pripomočkov in opreme goriškega semenišča v Stično. Poleti 1917 
424 Prim. Ignacij Lenček, Škof dr. Josip Srebrnič, v: Omnes unum/Todos uno, 1 (1954), št. 1, str. 27.
425 Prim. Iz našega kulturnega življenja. Škof dr. Jos. Srebrnič, v: Čas 18 (1923/24), zv. 1, str. 54.
426 Prim. Ignacij Leban, Krški škof dr. Josip Srebrnič, v: Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1925, Gorica 1924, str. 74. 
168 Bogdan Kolar
se je z vsem srcem navdušil za majniško deklaracijo in jo podprl (kljub drugač-
nemu in bolj previdnemu gledanju na dogodke s strani nadškofa F. B. Sedeja), 
s čimer je podprl prizadevanje ljubljanskega škofa dr. A. B. Jegliča, vendar po-
kazal nespoštovanje do svojega cerkvenega predstojnika Sedeja. Škof Jeglič je 
v svoj dnevnik zapisal: »Za podpis na izjavo sem pisal metropolitu Sedeju in 
škofu Karlinu. Poslednji je odgovoril, da dovoli podpis, pa je tudi zadovoljen, 
ako se izhaja brez njega. Metropolit je odločno prepovedal, da bi ga podpisal, 
in je bil jezen na dr. Srebrniča, ki je podpisal, ko je vendar vedel, da je njegov 
škof zoper deklaracijo. Tega sem se ustrašil. Res, duhovnik ne bi smel podpisati 
na svojo roko v tako važni politični zadevi. Potem bi bilo silno čudno, ko bi 
podpisal samo jaz ali morda še škof Karlin, metropolit pa ne!«427 Svoje stališče 
je Srebrnič svojemu cerkvenemu predstojniku nadškofu Sedeju utemeljil v več 
pismih: »Kako ljudstvu nuditi rešitev pred preganjanjem, nasiljem in smrtnim 
sovraštvom? … Kako naj se ljudstvu pomaga? … Ta pot je osvoboditev od so-
vraštva, glasi se: dajte nam lastno hišo … In to je majniška deklaracija. Deklara-
cija se bo prav gotovo prej ali slej uresničila … Ideja deklaracije … je prešinila 
ves narod in vse sloje njegove. Ona bo zmagala.«428 V času bivanja v Stični je J. 
Srebrniču na začetku januarja 1918 umrla mati.429 V istem letu ga je nadškof F. B. 
Sedej imenoval za konzistorialnega svetnika in prosinodalnega sodnika ter ga s 
tem še bolj pritegnil v vodstvo nadškofije. 
Čeprav je doslej v zgodovinopisju veljalo, da se je dr. J. Srebrnič poleti 1918 
vrnil v Gorico in se posvetil delu za prenovo mesta (nadškof Sedej se je s svo-
jimi najožjimi sodelavci vrnil v Gorico sredi marca 1918),430 je iz ohranjene ko-
respondence razvidno, da je še v januarju 1919 deloval v Žalni in se je nato od 
tam preselil v Ljubljano. Res je, da se je zanimal za možnost vrnitve v Gorico, 
vendar so bile razmere v mestu in v Solkanu negotove. Kot mu je od doma 
poročal njegov brat France, je bilo v Gorici za stanovanja zelo težko, ker je bilo 
veliko stavb v mestu uničenih, mesto je bilo še vedno polno vojaštva, manjkalo 
je osnovnih življenjskih sredstev, povsod sta vladala velika negotovost in strah 
pred prihodnostjo. Družina Srebrnič je bila v toliko večji stiski, ker je bila njena 
hiša uničena, niso imeli nobene možnosti za zaslužek, hudo breme jim je pri-
našala še bolezen.431 
Poleg dela kot predavatelj v semenišču in v pastoralnem delu na župnijah 
je že v času bivanja v Stični zbiral gradivo o zgodovini in vsesplošnem pomenu 
opatije cistercijanov v slovenski zgodovini in svoja dognanja objavil v dnevniku 
427 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), dnevnik škofa Jegliča za 18. september 1917. 
428 Pismi dr. Josipa Srebrniča nadškofu Sedeju 9. junija in 24. julija 1918 v arhivu Cirila Sedeja. Navaja Kralj, geslo v PSBL, str. 433. 
429 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160; Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 238.
430 Prim. NŠAL, ŠAL V., fasc. 255, škofije tuje. 
431 Prim. Biskupski arhiv Krk (BAK), biskup dr. J. Srebrnić, prezidijalni arhiv, br. 50, dopisovanje z bratom Francetom. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 169
Slovenec v več nadaljevanjih pod naslovom Zgodovina prve cistercije na Sloven-
skem432 ter nato kot samostojno publikacijo z naslovom Stična. Črtice o cisterci-
janskem samostanu v Stični.433 Spis je bil pripravljen kot »odmev hvaležnopolnih 
spominov, ki jih imajo na Stično toliki izmed Goričanov iz dolgih težkih let 
svetovne vojske«, kajti v Stični so zaradi vojnih grozot »našli odprte gostoljub-
ne roke nadškof goriški, goriško semenišče in bogoslovno učilišče, bogoslovni 
profesorji in drugi«. Kot izvemo iz uvoda, je bil spis zaključen 24. junija 1919, 
»štiri leta po prvem ognju v svetišču na Sv. Gori«.434 Stiški samostan, ki je razvil 
številne dejavnosti na cerkvenem, kulturnem in drugih področjih, »je v resnici 
velik spomenik iz davne naše prošlosti, ki bi ga moral vsakdo poznati in ceniti 
ter skrbeti, da ostane v narodu vedno živ in vedno tak, kakor ga je narod v svojo 
sredo dobil«.435 S stiškimi menihi je ohranil stike vse življenje, tudi kot škof na 
Krku (tam se je od njega ob pogrebu poslovil stiški opat p. Rafael Ašič). 
Ko je bil v jeseni 1918 povabljen, da bi ostal v Ljubljani in prevzel predava-
nja v bogoslovnem semenišču, je povabilo sprejel. Preselil se je v Ljubljano, kjer 
je našel dom v župnišču pri sv. Petru (tu je ostal vse do svojega odhoda na otok 
Krk), kjer je imelo svoje stanovanje več drugih uglednih duhovnikov, med temi 
tudi dr. Gregorij Rožman. 3. januarja 1919 je dr. Srebrnič v semenišču prevzel 
predavanja iz cerkvene zgodovine, posebej krščanskega slovstva; to je bilo v 
skladu z željo ljubljanskega škofa dr. A. B. Jegliča.436 Iz ohranjene korespondence 
bi bilo mogoče sklepati, da je vsaj v začetku januarja 1919 še naprej bival v Žalni 
in odhajal za predavanja v Ljubljano. Ravno tako je iz Žalne prihajal v Ljubljano 
na seje Vseučiliške komisije. 
1.2 Delo za ustanovitev univerze
Po preselitvi v Ljubljano, kar se je zgodilo v januarju 1919, se je dr. J. Srebr-
nič na razne načine še bolj vključil v živahno dogajanje, ki je zajelo slovensko 
prestolnico po koncu vojne. Med osrednje dogodke teh mesecev je vsekakor 
treba uvrstiti delo za ustanovitev univerze. Po Srebrničevem prepričanju je bila 
ustanovitev univerze v Ljubljani brez dvoma »največji kulturni dogodek, ki ga 
je Slovencem prinesla osvoboditev«, kajti s tem »se jim je uresničil stoleten 
sen« (prim. priloga I). Ni pretirano reči, da je v določeni meri dr. Josip Srebrnič 
vzel ustanovitev in nato delovanje univerze tudi kot svoj osebni projekt. Tako 
je dr. Josip Srebrnič postal sodelavec Vseučiliške komisije, ki je začela delovati 
432 Prim. Slovenec 1919, št. 109–118, 119, 121, 122. 
433 Prim. Josip Srebrnič, Stična. Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični, Ljubljana, samozaložba (tisk Jugoslovanska tiskarna) 
1919, 64 str. 
434 Navedki so vzeti iz uvoda v knjigo, str. 5, 6. 
435 Iz sklepnega poglavja, str. 64. 
436 Prim. Jegličev dnevnik dne 31. decembra 1918 v NŠAL. 
170 Bogdan Kolar
na začetku decembra 1918 in je imela nalogo pripraviti vse potrebne pogoje za 
ustanovitev univerze. 
»Kljub temu, da je bila Vseučiliška komisija ustanovljena na novo, se je 
mogla nasloniti na predhodna prizadevanja za slovensko univerzo, predvsem 
na rezultate vseučiliškega odseka, ki ga je vodil ljubljanski župan Ivan Hribar 
in je med letoma 1902–1911 mlade slovenske znanstvenike gmotno podpiral pri 
pripravah na akademsko učiteljsko kariero, tako da je bil ob ustanavljanju prve 
slovenske univerze slovenski učni kader zanjo v glavnem pripravljen.«437 Vseu-
čiliška komisija se je na konstitutivno sejo sestala dne 5. decembra 1918. Teologe 
so v komisiji zastopali: dr. Janez Zore, dr. Aleš Ušeničnik in dr. Janez Janežič 
(zaradi bolezni ni mogel sodelovati, zato ga je nadomestil dr. Josip Srebrnič). Za 
predsednika komisije je bil izvoljen pravnik dr. Danilo Majaron in za podpred-
sednika dr. Janez Zore. 
Prvotno je bila živa ideja, da bi bil v prehodnem obdobju (provizoriju) del 
študija organiziran na univerzi v Zagrebu in da bi tam zaposlovali učitelje, ki bi 
pozneje prevzeli delo na novi univerzi v Ljubljani. Živela je še tudi ideja o slo-
venski univerzi v Trstu, v Ljubljani pa naj bi zaživela tehnična ali kakšna druga 
strokovna šola. Vendar so slednjič prevladale sile, ki so se zavzemale za ustano-
vitev univerze brez provizorija v Zagrebu. Večina pobudnikov je želela, da bi 
bila organizirana po zgledu univerz v Avstriji, s petimi matičnimi fakultetami: 
teološko, filozofsko, pravno, tehnično in medicinsko. Med glasnimi zagovorniki 
takojšnje ustanovitve univerze so bili prav učitelji teologije v ljubljanskem se-
menišču, ki so že 8. decembra 1918 na Vseučiliško komisijo naslovili spomenico 
v podporo ustanovitve teološke fakultete v Ljubljani in za njeno vključitev v 
univerzo; komisija njihovega dopisa ni takoj obravnavala. Na dnevni red je pri-
šel 14. januarja 1919. Takrat so v razpravi, ki jo je spodbudil znan prostozidar bi-
olog prof. Boris Zarnik, zavzeli naslednje stališče: »Predlog je bil pod pogojem, 
da bodo vsa predavanja javna ter v slovenskem, ne v latinskem jeziku, soglasno 
sprejet in Vseučiliška komisija je Narodni vladi predlagala, naj ljubljansko bo-
goslovje, ki je kot oblika višjega študija za bodoče duhovnike delovalo v Ljublja-
ni od leta 1791, takoj povzdigne v fakulteto in zato nameni primerna denarna 
sredstva. Po mnenju prof. Mikuža so bili teologi tisti, ki so Vseučiliški komisiji 
pokazali pravo pot: če so na razpolago kvalificirani učitelji, je treba iskati reši-
tev vprašanja ljubljanske univerze le na domačih tleh.«438 Edina organizirana 
skupina, ki je bila proti univerzi v Ljubljani, je bila Jugoslovanska demokratska 
437 Tatjana Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 (katalog občasne razstave od 
decembra 2009 do februarja 2010), Ljubljana 2009, str. 30 (dalje: Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani). 
438 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 31; prim. Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: 
Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919 – 1969 (ur. Roman Modic), Univerza, Ljubljana 1969, str. 56, 59 (dalje: Mikuž, 
Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945). 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 171
(liberalna) stranka in je v skladu s tem ravnala vse do izbruha druge svetovne 
vojne (med njenimi člani je bil najglasnejši nasprotnik večkratni minister dr. 
Albert Kramer). Ljubljanski univerzi so nagajali na različne načine. Liberalni 
tabor je bil najprej proti teološki in nato proti medicinski fakulteti, nato so pou-
darjali, da univerza ne sme biti slovenska, temveč jugoslovanska »v smislu srb-
sko-hrvatsko-slovenskega mišmaša«, torej le orodje centralizma in unitarizma. 
Ljubljanska univerza je imela največ težav v časih, ko so bili slovenski liberalci 
v beograjski vladi.439
Da bi pripravljalna dela za ustanovitev univerze potekala bolj učinkovito 
in usklajeno, je Vseučiliška komisija 8. marca 1919 ustanovila pet podkomisij 
(eno za fakulteto), ki so imele nalogo poskrbeti za pripravo dokumentov in na-
črtov za vsako fakulteto. V vsako podkomisijo so bili imenovani trije člani Vse-
učiliške komisije, druge pa so lahko pritegnili k sodelovanju člani sami. Pod-
komisijo za teološko fakulteto so sestavljali: dr. Janez Zore (načelnik), dr. Josip 
Srebrnič in dr. Aleš Ušeničnik. Ustanovili so še posebno podkomisijo, ki naj bi 
reševala vprašanje prostorov za univerzo ter podkomisijo za pripravo univerzi-
tetnega statuta. 
Po začetnem optimizmu, ko je februarja 1919 beograjska vlada, v kateri je 
bil dr. Anton Korošec podpredsednik, obljubila sredstva za ustanovitev univer-
ze, so že naslednji mesec iz Beograda sporočili, da je ustanavljanje ljubljanske 
univerze preloženo na čas po koncu pariške mirovne konference. Tako je dr. 
Srebrnič kmalu opazil, da dogovarjanja med oblastmi v Ljubljani in Beogradu 
niso bila vselej usklajena in da so si v Ljubljani novice, ki so prihajale iz Beogra-
da, razlagali preveč optimistično oz. sebi v prid. Po začetnih ugodnih zname-
njih, ko so govorili na Slovenskem že o odobrenih sredstvih za začetek univerze, 
se je aprila 1919 pojavila grožnja, da iz univerze ne bo nič. 10. aprila je Slovenec 
poročal: »Iz dobro poučenih krogov smo zvedeli, da je naše vseučilišče v resni 
nevarnosti. Deželni vladi je te dni odgovorilo prosvetno ministrstvo, da je tre-
ba vprašanje vseučilišča šele temeljito študirati, da tudi vprašanje omenjenega 
kredita še nikakor ni rešeno in da je z ustanovitvijo počakati do sklepa miru.«440 
V nadaljevanju je avtor dodal: »Ker ne moremo razumeti, v kakšni zvezi bi bila 
ustanovitev vseučilišča v Ljubljani s pariškim mirovnim posvetom, in zlasti ker 
smo prepričani, da nam bo močno kulturno središče ob meji tem bolj potrebno, 
čim več našega življa pride pod Italijo, si ne moremo misliti drugega, nego da 
se skuša ustanovitev našega vseučilišča zavleči, če ne preprečiti. Neopravičena 
je trditev, da je treba vprašanje šele sedaj temeljito študirati: to smo mi storili že 
prej. Vseučiliška komisija je izdelala načrt do podrobnosti, moči so že pripra-
439 Prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 59. 
440 Počakajte! (K vprašanju vseučilišča v Ljubljani), v: Slovenec, št. 82, 10. april 1919, str. 1. 
172 Bogdan Kolar
vljene – treba je le volje do dejanja. To dejanje bi vlada izvršila lahko že jeseni, 
a ker ga odlaga brez jasnih vzrokov, moramo sklepati, da ga tudi pozneje ne 
namerava izvršiti.«
Dr. Josip Srebrnič je bil član podkomisije za sestavo univerzitetnega statu-
ta, vendar ni dočakal končnega izdelka; njegova priprava se je namreč zavlekla 
za celo desetletje. Za vmesno obdobje, dokler ne bi bil pripravljen in potrjen 
univerzitetni zakon, so posamezne fakultete pripravile podrobne fakultetne 
uredbe. Za potrebe Teološke fakultete je bila uporabljena uredba zagrebške teo-
loške fakultete (sicer bi veljala uredba pravoslavne teološke fakultete iz Beogra-
da, če bi le-ta že obstajala). Ves čas se je zavzemal, da bi Ljubljana takoj dobila 
celotno univerzo in ne bi bilo prehodnega obdobja oz. provizorija v Zagrebu, ki 
so si ga zamislili v več drugih podkomisijah. Dne 23. julija 1919 je regent in pre-
stolonaslednik Aleksander podpisal zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani,441 
zadnjega avgusta 1919 pa je imenoval prve profesorje nove univerze. Teh se je 
oprijelo ime 'matičarji prve slovenske univerze'. »Teološki fakulteti je s svojo 
tradicijo in strokovnim osebjem nudilo kadrovsko osnovo ljubljansko bogo-
slovno učilišče. Prvi trije redni profesorji so bili izbrani iz vrst profesorskega 
kadra te ustanove. Strokovna mnenja za njihovo izvolitev je prispevala zagreb-
ška bogoslovna fakulteta.«442 Matičarji na Teološki fakulteti so bili: dr. Aleš Uše-
ničnik kot redni profesor filozofije, dr. Franc Ušeničnik kot redni profesor za 
pastoralno teologijo in dr. Janez Zore, do tedaj učitelj cerkvene zgodovine in 
cerkvenega prava, ki je bil imenovan za rednega profesorja teh področij. Potrdi-
lo o njihovi usposobljenosti in primernosti za univerzitetne učitelje jim je že 21. 
marca 1919 izdal dekanat teološke fakultete v Zagrebu.443 
Redni profesorji vseh fakultet so se prvič sestali 18. septembra in začeli 
delovati kot Univerzitetni svet. S tem je Vseučiliška komisija opravila svojo zgo-
dovinsko nalogo; zadnjo sejo, ki se je je udeležil tudi prof. Srebrnič, je imela 20. 
septembra 1919 v deželnem dvorcu. Od tedaj dalje se je prof. Srebrnič zavzeto 
vključil v opravljanje nalog, ki jih je dobila univerza in na svoj način sodeloval 
pri postavljanju njenih temeljev. Sodeloval je v delovnih telesih univerze, bil 
med voditelji na Teološki fakulteti in s spisi osveščal javnost. Kot so zapisali ob 
njegovi smrti, je bil znan po svoji stalni notranji zbranosti, »ki jo je znal ohraniti 
tudi v najburnejših časih«, da je med Slovenci »zlasti pred prvo svetovno vojno 
in v odločilnih letih po njej stal v prvih vrstah verskega apostolata. Takrat smo 
Slovenci gledali nanj kakor na svetilnik, ki vodi in vabi v srečen pristan«.444 
441 Prim. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, št. 140, 1. september 1919. 
442 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 34; prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 64.
443 Prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 60. 
444 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 153. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 173
Dr. Srebrnič je bil tudi član podkomisije, ki je morala najti prostore za 
univerzo. Ko so se v nadaljevanju vnele polemike o tem vprašanju, kar ni mogel 
razumeti, da so bile pomembnejše potrebe vseh drugih ustanov kot pa univer-
ze (prednost je imela vojska in tudi nižje stopnje izobraževanja; prim. priloga 
II). Slednjič je univerzi pripadel deželni dvorec, kjer so dobili mesto rektorat 
univerze, univerzitetni svet in nekatere fakultete. Nekatere prostore so dobili 
v obrtni šoli in drugih srednjih šolah. Za predavanja Teološke fakultete so bili 
predvideni prostori v semenišču in v poslopju Alojzijevišča; poverjeništvo za uk 
in bogočastje je dne 14. aprila 1919 pripravilo ogled prostorov in jih potrdilo kot 
primerne. V prvem študijskem letu so bila predavanja deloma še v semenišču, 
kjer je bil tudi dekanat. Od jeseni 1920 pa je imela Teološka fakulteta vse svoje 
prostore v Alojzijevišču, razen dekanata; ta se je s študijskim letom 1927/28 iz 
semenišča preselil v deželni dvorec.445 
V povezavi z ustanavljanjem univerze v Ljubljani in iskanjem primernih 
prostorov se je prof. Srebrnič večkrat oglašal v javnosti, predvsem v dnevnem 
tisku. V reviji Čas, ki jo je izdajala Leonova družba, je na začetku leta 1920 
obširno predstavil celotno kronologijo dogajanja, povezanega z ustanavljanjem 
univerze v Ljubljani.446 Objavil je tudi vse pomembne dokumente, ki so nastali 
ob postavljanju temeljev univerze. Poročilo nudi še bolj podrobne informacije 
za prvo študijsko leto. Le nekateri od njegovih zapisov imajo tudi ime avtorja, 
zato je nemogoče narediti seznam vseh. Nekatere je uspel identificirati prof. F. 
Kralj, ko je pripravljal geslo o dr. J. Srebrniču za PSBL. 
1.3 Učitelj cerkvene zgodovine in patrologije ter pisec 
Dne 27. januarja 1920 je bil dr. J. Srebrnič v skladu z zakonom o ustanovi-
tvi univerze imenovan za rednega profesorja za starokrščansko književnost in 
za zgodovino grško-slovanskih cerkva. Regent in prestolonaslednik Aleksander 
je odlok o prvih rednih profesorjih ljubljanske univerze podpisal 27. januarja 
1920.447 Skupaj z njim so bili na Teološki fakulteti imenovani še nekateri učitelji. 
Dr. Franc Grivec je bil imenovan za rednega profesorja osnovnega bogoslovja. 
Dr. Franc Ksaver Lukman, profesor bogoslovja v Mariboru, je bil imenovan za 
izrednega profesorja historične dogmatike. Dr. Matija Slavič, profesor bogo-
slovja v Mariboru, je bil imenovan za izrednega profesorja bibličnih ved stare 
zaveze. Dr. Andrej Snoj, pred tem učitelj verouka na realki v Ljubljani, je bil 
imenovan za docenta bibličnih ved nove zaveze. Za docenta sta bila imenovana 
še dr. Gregorij Rožman za kanonsko pravo in dr. Josip Ujčič za moralno teo-
logijo. Kot honorarni predavatelji pa so v prvem študijskem letu nastopili še: 
445 Prim. Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, str. 39.
446 Prim. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani, v: Čas 14 (1920), str. 91–107. 
447 Prim. Službene novine Kraljestva SHS, št. 31, 12. februar 1920; Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 22, 17. februar 1920.
174 Bogdan Kolar
dr. Janez Fabijan za sistematično dogmatiko, dr. Josip Demšar za katehetiko in 
pedagogiko, dr. Stanko Premrl za cerkveno glasbo, dr. Mihael Opeka za homi-
letiko in dr. Franc Kimovec za krščansko arheologijo in cerkveno umetnost.448 
Vsi na novo imenovani učitelji niso uspeli izvesti predvidenih predavanj že v 
letnem semestru prvega študijskega leta, ker so imeli obveznosti na dotedanjih 
delovnih mestih. Med tistimi, ki so se vključili takoj, je bil dr. Srebrnič (poleg A. 
Snoja). Dne 9. februarja 1920 je v Alojzijevišču začel predavati predmet Starokr-
ščansko slovstvo: apostolski očetje in apologeti v dobi do nikejskega cerkvenega 
zbora l. 325. Imel je šest ur tedensko.449 Ob koncu prvega semestra študijskega 
leta 1919/20 je bil na Teološko fakulteto vpisan 101 študent.
Zaradi bolezni svojega predhodnika dr. Janeza Zoreta, ki je do tedaj preda-
val zgodovinske predmete v škofijskem semenišču, je moral kmalu prevzeti še 
predavanja iz splošne cerkvene zgodovine. Njegov študent dr. Jože Jagodic je v 
svojih spominih Mojega življenja tek o profesorju Srebrniču zapisal: »Srebrnič je 
bil umirjen človek, strog do sebe in do drugih. Med predavanjem smo ga mirno 
poslušali, ker ni dopustil nobenega nereda. Za izpite smo se vestno pripravljali, 
ker smo takoj čutili, da bo strogo klasificiral naše znanje iz njegove stroke. In to 
je tudi storil: najboljši red je le malokdo dobil. Fakulteto je kmalu zapustil, ker je 
bil imenovan za škofa na otoku Krku kot naslednik škofa Mahniča. Posvečen je 
bil v ljubljanski stolnici, kar se že dolgo prej ni bilo zgodilo, od škofa Pogačarja 
l. 1875 dalje. Srebrnič je vladal krško škofijo dolgo vrsto let in umrl tam v zelo 
visoki starosti.«450
Kljub številnim organizacijskim nalogam in pripravljanju predavanj je dr. 
J. Srebrnič že v času delovanja v Gorici in nato v Ljubljani pripravil več razprav 
s področja cerkvene zgodovine. Leta 1913, ko je Cerkev praznovala 1600-letni-
co milanskega edikta, je v mariborskem Voditelju v bogoslovnih vedah objavil 
razpravo o zmagi krščanstva.451 Kot urednik revije Čas (naslednice nekdanjega 
Rimskega katolika) je bil dr. J. Srebrnič avtor več prispevkov, med katerimi so 
bile razprave, poročila in zabeležke ob raznih dogodkih, ki so se zgodili v Cerkvi 
na svetovni ravni in v cerkvenih občestvih na Slovenskem, čeprav je v reviji Čas 
objavljal že prej. Njegove razprave so bile v prvi vrsti izraz trenutka in odgovor 
zgodovinarja na politične in cerkveno-politične razmere. Takšne prispevke je 
objavljal v časnikih Novi čas, Slovenec, dunajska in ljubljanska Zora, koledarjih 
(Celjske Mohorjeve družbe in Goriške Mohorjeve družbe), raznih zbornikih in 
samostojnih publikacijah.452 
448 Prim. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) IV-208, seznam učnega osebja v študijskem letu 1919/20. 
449 Prim. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani, v: Čas 14 (1920), str. 105. 
450 Jože Jagodic, Mojega življenja tek. Spomini, Celovec 1974, str. 194. 
451 Prim. Josip Srebrnič, Zmaga krščanstva, v: VBV 16 (1913), str. 205–227. 
452 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 243. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 175
Poseben izziv mu je predstavljalo reševanje odprtih vprašanj katoliške sku-
pnosti v novonastali jugoslovanski državi in delovanje njegovega predhodnika 
v vodstvu krške škofije dr. Antona Mahniča. Ob prvem vprašanju je iskal ideje 
predvsem v francoskem kulturnem prostoru, od koder je naročal knjige, spre-
mljal časnike in literaturo ter prejemal informacije o odnosih med vero in naro-
dnostjo oz. med Cerkvijo in državo v Franciji. O svojem učitelju in škofovskem 
predhodniku pa je pisal predvsem iz lastne izkušnje in razumevanja vloge dr. 
Antona Mahniča v prelomnem obdobju slovenske kulturne in politične zgodo-
vine (pozornost je namenil tako življenjepisu kot odločilnim trenutkom v Mah-
ničevem življenju).453 Ko je leta 1921 Bogoslovna akademija v Ljubljani začela 
izdajati svoje glasilo Bogoslovni vestnik, ki je nato postalo strokovno glasilo uči-
teljev Teološke fakultete, je dr. J. Srebrnič v njem objavljal predvsem prispevke 
iz starejše cerkvene zgodovine in predstavitve različnih publikacij, ki so obrav-
navale odnose med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, kot voditelj raznih cer-
kvenih združenj pa je obravnaval tudi vprašanja z versko-moralnega področja. 
1.4 Dekan Teološke fakultete
Dr. Josip Srebrnič je službo dekana opravljal v študijskem letu 1922/23, pri 
vodenju fakultete mu je kot prodekan pomagal dr. Franc Grivec. To je bilo za 
fakulteto četrto študijsko leto v okviru novoustanovljene Univerze; vpisanih je 
bilo 109 študentov, na vsej univerzi 1227 študentov. Rektor univerze je bil filozof 
dr. Aleš Ušeničnik, ki je bil izvoljen v drugem krogu. V prvem krogu je od 33 
glasov A. Ušeničnik dobil 15 glasov, dr. Josip Plemelj (s Filozofske fakultete) 
13, dr. Franc Ks. Lukman s Teološke fakultete 4 in dr. Josip Srebrnič 1 glas.454 
Teološka fakulteta je bila med kadrovsko najbolj preskrbljenimi fakultetami: 
potem ko je bil v zimskem semestru istega študijskega leta dr. Lambert Ehrlich 
imenovan za rednega profesorja pri stolici za veroslovje, je bilo število rednih 
profesorjev 8.455 Dekan dr. Srebrnič je moral s sodelavci reševati vrsto vprašanj 
in je na svoj način postavljal temelje nadaljnjega delovanja fakultete. Na temelju 
dogovorov med člani Jugoslovanske škofovske konference je bil študij podaljšan 
na deset semestrov in prav v tem študijskem letu so v prvih dveh letnikih začeli 
izvajati nov študijski program. Bilo je treba urediti vprašanje podeljevanja aka-
demskih naslovov, ker državna zakonodaja tega še ni sistematično uredila. Od-
prta so bila vprašanja študijskega reda, tudi glede pravnega položaja študentov 
in profesorjev, letnih in doktorskih izpitov, obveznih in neobveznih predmetov, 
na katere se je takrat delila študijska snov. Ta vprašanja bi morala biti urejena z 
zakonom o univerzi in z uredbami posameznih fakultet. Na srečo se je ljubljan-
453 Prim. razprave v reviji Čas 1920 (str. 281–286) in 1921 (str. 1–6, 204–224, 268–272). 
454 Prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 70. 
455 Prim. ZAMU IV, poročilo Teološke fakultete za študijsko leto 1922/23. 
176 Bogdan Kolar
ska Teološka fakulteta lahko pri tem oprla na zagrebško fakulteto in z njenim 
soglasjem pri svojem delu uporabljala njeno uredbo. Posebej aktualno je bilo 
vprašanje doktorskega študijskega reda, kajti kmalu po začetku delovanja so se 
na ljubljansko Teološko fakulteto začeli javljati kandidati, ki so želeli opravljati 
doktorske izpite in pripravljati disertacije; nekateri so del izpitov opravili že na 
avstrijskih univerzah, drugi so se vpisovali na novo. Na predlog Teološke fakul-
tete je univerzitetni svet v Ljubljani junija 1920 določil, da veljajo za strokovne 
izpite pravila, ki jih je imela teološka fakulteta v Zagrebu, 24. decembra 1920 pa 
je minister za prosveto v Beogradu določil, da mora ljubljanska Teološka fakul-
teta pri podeljevanju doktorata iz teologije upoštevati zagrebški rigorozni red.456 
Kot zanimivost velja omeniti, da se je kot prvi kandidat k rigorozom za 
doktorski naslov s področja moralnega in pastoralnega bogoslovja, liturgike, pe-
dagogike in homiletike prijavil duhovnik Antun Krešimir Zorić, član duhovni-
škega zbora škofije Šibenik (v tem času je bila kar četrtina študentov fakultete iz 
raznih škofij Dalmacije). Da bi fakulteta bolj gojila teologijo krščanskega vzho-
da, so v Srebrničevem času vpeljali pouk glagolice in starocerkvenoslovanščine. 
Za predavanja s tega področja je pridobil takrat najbolj poznanega jezikoslovca 
dr. Rajka Nahtigala, rednega profesorja za splošno slovanska filologijo in staro-
cerkvenoslovanščino na Filozofski fakulteti. S tem predmetom so želeli dati pri-
ložnost študentom, tako imenovanim 'glagoljašem', ki so bili iz dalmatinskega 
okolja, da so lahko poglabljali poznavanje njihovega cerkvenega izročila. 
V študijskem letu 1922/23 so bile na Teološki fakulteti v Ljubljani prvič 
razpisane in podeljene tako imenovane 'svetosavske nagrade' študentom, ki so 
pripravili izvirna znanstvena dela na razpisane teme. Nagrade je razpisovalo 
prosvetno ministrstvo in za vsako študijsko leto tudi določilo število denarnih 
nagrad (glede na število študentov je Teološka fakulteta lahko razpisala osem 
tem in se potegovala za osem nagrad; v prvem letu je bila zastopana s štirimi 
nalogami). Dekan Srebrnič je imel redne stike z dekanom zagrebške teološke 
fakultete in od njega prejemal informacije o pripravah univerzitetne zakonoda-
je in pravilih, ki jih je pri svojem delu uporabljala zagrebška teološka fakulteta. 
Za naslednje študijsko leto 1923/24 je bil dr. Srebrnič izvoljen za prodekana 
(volitve novega vodstva fakultete so bile 13. junija 1923), vendar je svojo službo 
komaj nastopil, saj je bilo 15. septembra 1923 objavljeno njegovo imenovanje 
za krškega škofa.457 Zato je takoj po začetku novega študijskega leta zaprosil za 
dopust in za razrešitev z mesta prodekana. Na seji fakultetnega sveta 12. okto-
bra 1923 je bil razrešen službe prodekana »zaradi razmer, v katere sem prišel 
in ki so p. n. naslovu znane«, kot je zapisal v svoji prošnji dne 11. oktobra. Za 
456 Več o tem prim. Kolar, Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 368–369.
457 Prim. NŠAL, ŠAL, spisi V., Teološka fakulteta, dopis št. 2002 z dne 15. junija 1923. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 177
novega prodekana je bil izvoljen dr. Matija Slavič, biblicist. Univerzitetni svet 
Univerze v Ljubljani je na svoji redni seji dne 15. oktobra 1923 izrekel zahvalo dr. 
Srebrniču, svojemu članu in zavzetemu sodelavcu, za večletno sodelovanje pri 
delu univerze in mu hkrati čestital ob imenovanju.458 Srebrničeva predavanja iz 
patrologije je prevzel dr. Franc Ksaver Lukman, zgodovinska predavanja pa dr. 
Janez Zore. 
1.5 Predsednik Leonove družbe
Znan po svojem delu med intelektualci in izobraženci je bil 12. marca 1920 
izvoljen za predsednika Leonove družbe, katoliškega znanstvenega društva in 
gonilne ustanove katoliško usmerjenih intelektualcev v Ljubljani. Njen novi 
predsednik se je posebej zavzemal za združenje s hrvaško Leonovo družbo, 
da bi katoličani v novi državi imeli svojo močno organizacijsko in voditeljsko 
oporo. Napredovanje družbe mu je bila pomembna naloga, posebej v prvih 
letih v novih političnih razmerah, ko je grozilo, da bo ustanova ukinjena. V 
času Srebrničevega vodenja so v okviru Leonove družbe ustanovili bogoslov-
no-znanstveni odsek, ki se je nato preimenoval v Bogoslovno akademijo. Kot 
predsednik Leonove družbe je bil dr. Srebrnič urednik njene revije Čas in jo je 
urejal štiri leta, sodelavec te revije pa je bil že pred prihodom v Ljubljano. Da 
bi mu člani izrazili hvaležnost za delo, ki ga je opravil kot predsednik Leonove 
družbe, so ga na izrednem občnem zboru 13. decembra 1923 izvolili za svojega 
častnega člana.459
Kot predsednik Leonove družbe in kot dekan Teološke fakultete je bil dr. 
J. Srebrnič pomemben voditelj priprav in izvedbe petega katoliškega shoda, 
organiziranega v Ljubljani od 25. do 28. avgusta 1923, ki je bil edini tovrstni 
shod slovenskih katoličanov v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dr. 
J. Srebrnič je vodil delo odseka za versko življenje in nravni prerod, v okviru 
katerega so pripravili resolucije s področja dela z mladino, dobrodelnostjo in 
socialnimi dejavnostmi. Že pred samim shodom je v javnosti predstavljal na-
loge oz. cilje, ki jih bo začrtal kongres. V članku V. katoliški shod v Ljubljani in 
slovensko ljudstvo je pomenljivo zapisal: »Katoliški shod v avgustu ima nalogo, 
da pokaže drugim konfesijam v naši državi, kako si mi katoličani mislimo na 
raznih kulturnih poljih življenja po veri sredi sedanjega modernega sveta; on 
naj pokaže, da nam vera ni nejasen pojem raznih čustev, tudi ne skupina go-
tovih religioznih nazorov v teoriji, ki si jo lahko vsak po svoje prikroji, tudi ne 
kak naučen sistem ločen od življenja, temveč neskončno resna razodeta resnica 
z logično neizbežnimi postulati na vse zasebno in javno življenje. Verskonravna 
458 Prim. zapisnik seje univerzitetnega sveta dne 15. oktobra 1923 v ZAMU. 
459 Prim. Čas 18 (1923/24), zv. 1, str. 1. 
178 Bogdan Kolar
reforma slovenskega ljudstva kot cilj tega shoda, ki se ne sramuje, moliti javno 
Confiteor, in ima moč, z javno izpovedjo in kesanjem povedati tudi sklep svo-
jega poboljšanja, bo odkrila kakor nalašč posebno značajko verskega življenja v 
okviru katoliške cerkve. Tu je načelo, ki se preliva v konkretno življenje in hoče 
v njem imeti svoj odsvit.«460
Na samem shodu je imel predavanje z naslovom Naloge versko-nravne ob-
nove in v njem najprej predstavil, kaj je v narodno življenje prineslo uvelja-
vljanje katoliškega načela: »Poudarjanje načela je v Slovencih izvedlo ločitev 
duhov, je rodilo ogromno organizacij, a je zapustilo občutek, da mu poglobitev 
življenja po veri ni še sledila v taki meri, kakor bi jo mnogi želeli. Dobe se sicer 
izbrane duše, tudi kraji, ki jim je sveto življenje vsakdanje stremljenje, a splošno 
se o slovenskem ljudstvu tega ne more reči. Sredi rastoče industrializacije slo-
venskega ozemlja, sredi rastočega tujskega prometa po njem in sredi rastočih 
množic izobraženstva in napolizobraženstva, ki ni imelo prilike, prepojiti se v 
mladostnih letih z nazori katoliškega življenja, se opaža tu in tam celo rastoče 
odtujevanje veri in življenju po veri. Še enkrat: res je, da je katoliško načelo 
v Slovencih obrodilo čudovite uspehe na polju organizatornega dejstvovanja. 
Vse, kar katoliško čuti, je v eni ali drugi formi organizirano: politično, gospo-
darsko, prosvetno, versko ter dalje še po spolih, stanovih in starosti. Sijajno 
delo katoliške misli se nam tu povsod odkriva. Toda če se ozremo na slovensko 
ljudstvo kot celoto, moramo s tiho tugo ugotoviti, da dela njegovega življenja 
ne tvorijo še pred drugimi konfesijami v državi primerno močne apologije za 
resnico in edino zveličavno pot katoliške religije, kateri ono pripada.«461 Ko je 
nato obširneje orisal temeljne slabosti, ki so v tistem času vznemirjale slovensko 
skupnost, je med temi na prvo mesto postavil vprašanje širjenja alkoholizma 
(po statističnih podatkih je ena gostilna ali žganjarna prišla na 178 ljudi, če so 
bili šteti tudi otroci in dojenčki, v kočevskem glavarstvu pa celo na 99 ljudi) 
in mnoge posledice, ki jih je prinašal. Zelo vznemirjajoče je bilo število smrti 
zaradi tuberkuloze in zaradi nekaterih drugih bolezni. Skrb za urejeno versko 
življenje bi lahko pomagala tudi pri odpravljanju nezdravih življenjskih navad. 
1.6 Podpornik različnih združenj 
Že kot študent na Dunaju in nato v vseh postajah življenja je bil dr. Josip 
Srebrnič podpornik katoliških stanovskih združenj in zagovornik njihove vloge 
v javnem življenju. Bil je poznan kot dosleden in velikodušen podpornik dija-
kov in njihovih organizacij. Tudi ko je prevzemal odgovornosti v slovenskem 
javnem življenju, je ohranjal stike z dijaškimi združenji in bil vedno pripravljen 
460 Josip Srebrnič, V. katoliški shod v Ljubljani in slovensko ljudstvo, v: Čas 17 (1922/23), zv. 6, str. 373–376; citat je na str. 377. 
461 Josip Srebrnič, Naloge versko-nravne obnove, v: 5. katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 187–188. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 179
na srečanje z njimi. Ob slovesu iz Ljubljane po škofovskem posvečenju je na-
menil posebno zahvalo in pozdrav katoliškemu akademskemu starešinstvu in 
dijakom. Katoliškim združenjem je dal pomembno mesto tudi v svojem pasto-
ralnem delu, ki ga je razvil v škofiji Krk.462
Posebno pozornost zasluži njegova povezanost s katoliškim društvom slo-
venskih študentov Danica na Dunaju, ki je bilo ustanovljeno oktobra 1894 kot 
rezultat prvega katoliška shoda v Ljubljani dve leti pred tem. Kmalu so podobna 
združenja nastala tudi v drugih univerzitetnih središčih. Po prvi svetovni vojni 
je društvo svoj sedež preneslo v Ljubljano, leta 1923 pa je bilo Jugoslovansko 
katoliško akademsko društvo Danica ustanovljeno še v Zagrebu, ki je veljalo 
za številčno najmočnejše katoliško študentsko društvo.463 Josip Srebrnič se je v 
združenje včlanil takoj po prihodu na Dunaj in na začetku študija na tamkajšnji 
univerzi leta 1896, to je v tretjem letu delovanja združenja. Na letnem občnem 
zboru je bil sprejet za rednega člana Danice in hkrati že izvoljen za revizorja. Bil 
je med najbolj aktivnimi člani društva, zato je bil izbran za najbolj odgovorna 
mesta. Kmalu je postal podpredsednik in nato predsednik. Ohranile so se be-
sede, ki jih je izrekel ob izvolitvi na to mesto: »Ako kdo hoče poznati Danico, 
mora poznati kongregacijo in če hoče biti pravi Daničar, mora biti prej ali slej 
kongreganist.«464 Kronist društva K. Capuder pa je zapisal: »Predsednik si je 
v tem tečaju pri nastopu svojega mesta stavil nalogo, dvigniti versko življenje 
v Danici na kolikor mogoče visok nivo. Zato so v tem tečaju skoro vsi člani 
Danice postali udje kongregacije.«465 Z Dunaja je bil dopisnik Zore, tedanjega 
glasila katoliškega dijaštva v Ljubljani. Tudi ko je po duhovniškem posvečenju 
začel prevzemati odgovorne službe v Gorici in nato v Ljubljani, je ostal pove-
zan s katoliškimi dijaškimi skupinami. Ko so praznovali desetletnico Danice, so 
pripravili zbornik z naslovom Po desetih letih, v katerega je prispeval razpravo 
Idealnost in slovensko dijaštvo, »ki je še danes, že skoro po dvajsetih letih, kar 
je prišla na svetlo, vredna branja«. Po prvi svetovni vojni je ponovno začelo 
izhajati glasilo Zora – glasilo jugoslovanskega katoliškega dijaštva; med njenimi 
prvimi sodelavci je bil dr. J. Srebrnič. Za njen XXI. letnik (študijsko leto 1918/19) 
je prispeval dva članka. Prvi je imel naslov Preglejmo se!, »kjer obravnava delo 
slovenskega dijaštva v preteklosti in daje novih smernic za bodočnost«.466 Šlo 
je za oris začetkov in uveljavljanje lastne podobe v teku dveh desetletij. Drugi 
prispevek je naslovil Iz dobe idealnih let, »kjer se z veseljem spominja onega 
462 Prim. Božidar Nagy, Krčki biskup Josip Srebrnić, bl. Ivan Merz i katoličke organizacije, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876.–1966.), 
str. 97–135. 
463 Prim. geslo Danica, v: ES, vol. II, Ljubljana 1988, str. 172. 
464 Besede navaja članek Škof dr. Josip Srebrnič – častni član »Danice«, v: Slovenec, št. 284, 16. december 1923, str. 5. 
465 Besede K. Capudra so v zborniku Po desetih letih, str. 111–112. Navaja jih gornji članek v Slovencu. 
466 Prim. Josip Srebrnič, Preglejmo se!, v: Zora 21 (1918/19), str. 27–29.
180 Bogdan Kolar
življenja v Danici, ko se je bil boj za novo geslo 'Na delo krščansko!'«.467 Članek 
je izzvenel kot klic k premagovanju absolutističnih teženj, ki so se uveljavljale 
v javnosti (v času Avstrije s strani vladarja, v začetnem obdobju južnoslovan-
ske države s strani političnih strank) in hotele izpodriniti krščanska načela.468 
Tudi kot učitelj na Univerzi v Ljubljani se je dr. Srebrnič zanimal za Danico in 
se udeleževal prireditev, ki so jih pripravljali. Leta 1923 se je še zadnjič udeležil 
njihovega letnega izleta, ko so obiskali Turjak. 
Zaradi vseh njegovih zaslug na kulturnem področju in zaradi prispevka za 
oblikovanje javnega mišljenja, »je odbor Danice predlagal na izrednem občnem 
zboru dne 28. novembra t.l., da se izvoli dr. Srebrnič, mož, ki je izšel iz vrst 
Daničarjev in ki zaseda kot prvi naslednik stolico našega velikega dr. Mahniča, 
duševnega očeta Danice, za častnega člana. Predlog je bil sprejet enoglasno.« 
Na koncu so mu izrekli še voščilo: »Katoliški akademiki, posebno pa Daničarji 
želimo novemu krškemu škofu, da bi Bog blagoslovil njegovo delo in ga prosi-
mo, da ostane še nadalje prijatelj našega dijaškega pokreta. Zato mu kličemo iz 
srca: Bog blagoslovi tvoje delo, da boš vreden naslednik velikega Mahniča!«469
Zelo blizu mu je bilo orlovsko gibanje, ki se je po letu 1906 hitro širilo 
po Slovenskem in je imelo za cilj povezovanje mladih pri športno-rekreativ-
nih dejavnostih, ki naj temeljijo na krščanskih načelih. V ospredju je bilo idej-
no-vzgojno delo z mladimi, čemur so služile tudi telovadne dejavnosti. Ko so 
leta 1910 izdali Zlato knjigo slovenskih Orlov, so s tem pridobili svoj vodnik; v 
nadaljevanju je bila knjiga prevedena tudi v hrvaški jezik.470 Leta 1921 je bila 
ustanovljena Jugoslovanska orlovska zveza, ki je na Slovenskem imela svojo 
podzvezo, enako pa tudi v Zagrebu Hrvatsko orlovsko podzvezo. Dr. J. Srebrnič 
je od blizu spremljal vse, kar se je dogajalo na drugem slovanskem orlovskem 
taboru v Brnu leta 1922 in vlogo orlov na petem slovenskem katoliškem shodu v 
Ljubljani leta 1923. Orli so mu pripravili posebno slovo ob prejemu škofovskega 
posvečenja in odhodu na Krk. 
Potem ko je leta 1922 v Gorici začela delovati Goriška Mohorjeva družba, 
je dr. J. Srebrnič postal tudi njen sodelavec; za Mohorjev koledar leta 1923 je pri-
pravil prispevek o rajnem škofu dr. Antonu Mahniču.471 Sodeloval je pri vodstvu 
Marijinih družb in bil med organizatorji evharističnih shodov.472 Bil je tudi član 
in podpornik Jugoslovanske matice. 
467 Škof dr. Josip Srebrnič – častni član »Danice«, v: Slovenec, št. 284, 16. december 1923, str. 5. 
468 Prim. Josip Srebrnič, Iz dobe idealnih let, v: Zora 21 (1918/19), str. 36–37. 
469 Škof dr. Josip Srebrnič – častni član »Danice«, v: Slovenec, št. 284, 16. december 1923, str. 5. 
470 Prim. Franc Terseglav, Zlata knjiga slovenskih Orlov, Ljubljana 1910; France Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla, Slovenska 
kulturna akcija, Buenos Aires 1989.
471 Prim. Josip Srebrnič, Anton Mahnič, v: Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1923, str. 61–65. 
472 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 181
Med raznovrstnimi področji zanimanja velja omeniti še Srebrničevo po-
vezanost s slovenskimi planinci in ohranjanjem slovenskega značaja gora. Bil 
je reden bralec Planinskega vestnika, »pogumen in vztrajen« obiskovalec gora 
in skrbnik, da so se v gorskih kapelah opravljala redna bogoslužja. Prav poleti 
1923 mu je uspelo, da je skupaj z »Aljaževim klubom« uredil vprašanje rednih 
nedeljskih in prazničnih bogoslužij v poletnih mesecih na najpomembnejših 
krajih v slovenskih gorah.473 Tam so nameravali postaviti več gorskih kapel (po-
leg več planinskih postojank: Staničeve koče, Triglavskega doma, Aljaževega 
doma v Vratih idr.). Dr. Srebrnič je bil v rednih osebnih in pisnih stikih z osre-
dnjo osebnostjo slovenskega planinskega gibanja v tem času, župnikom Jako-
bom Aljažem, in je stike ohranjal tudi po odhodu na otok Krk (J. Aljaž je umrl 
leta 1927). Med njima se je v teku let spletla trdna prijateljska vez. Kot zgovoren 
dokaz njegove zavezanosti planinam je mogoče razumeti podobo Aljaževe ka-
pelice na Kredarici, ki si jo je dal vgraditi v svoj škofovski grb (leta 1932 se je kot 
krški škof ponovno povzpel na Kredarico in blagoslovil prenovljeno kapelo).474 
1.7 Imenovanje in posvečenje za škofa
Kot se je ohranilo v slovenskem zgodovinopisju, je škof Mahnič, kljub 
predhodnim razlikam in napetostim, svojega nekdanjega študenta J. Srebrniča 
le nekaj dni pred svojo smrtjo (umrl je 14. decembra 1920) predlagal za nasle-
dnika v vodstvu krške škofije (svojo željo naj bi škof Mahnič izrazil na začetku 
decembra 1920).475 Konec leta 1922 so se začela posvetovanja za naslednika ško-
fa dr. Antona Mahniča kot voditelja Cerkve na otoku Krku. Postopek je vodil 
novoimenovani apostolski nuncij v Beogradu, nadškof mons. Ermenegildo Pe-
llegrinetti, do tedaj v službi apostolskega nuncija na Poljskem. Ko je zadnje dni 
septembra 1922 prišel nuncij Pellegrinetti na prvi obisk v ljubljansko škofijo, se 
je pri škofu Jegliču zanimal za kandidate, ki bi bili primerni za nekatera izpra-
znjena škofijska mesta (med drugim tudi na jugu nove jugoslovanske države). 
Jeglič mu je za škofa na Krku predlagal dekana Teološke fakultete dr. J. Srebrni-
ča in navedel osnovne podatke iz njegovega življenjepisa. Iz pogovora je Jeglič 
razumel, da se je nuncij že odločil za Srebrniča in da ga bo v Rimu predlagal 
za Krk.476 Škof Anton Bonaventura Jeglič je bil nato še enkrat vprašan za svet, 
o tem pa je v svoj dnevnik za 18. november 1922 zapisal: »Nuncij mi je pisal naj 
mu a. povem tok življenja za dr. Gnidovca, ki je namenjen za škofa Skopljan-
skega in b. dr. Srebrniča, ki naj bi bil škof na Krku. Hvala Bogu! Lazaristom pa 
473 Prim. K slavnostim posvečenja presv. škofa dr. Josipa Srebrniča, v: Slovenec, št. 279, 11. december 1923, str. 2. 
474 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 240–241.
475 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. Tu je kot datum Mahničeve smrti napačno naveden 
20. december 1920.
476 Prim. NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 29. oktober 1922. 
182 Bogdan Kolar
bo odprt misijon na Balkanu. Oba sta sposobna za namenjeni mesti. Ali bodo 
Ljubljančani pogledali in kako bo šumelo, ko se vse to izve!«477 
V istem času je v goriški metropoliji škofovsko službo nastopil tudi dr. 
Alojzij Fogar (1882–1971), le šest let mlajši od Srebrniča, s katerim sta delila 
kar več postaj v življenju. Fogar je sicer teologijo študiral v Innsbrucku in na 
Gregoriani v Rimu, a ko se je leta 1908 vrnil v Gorico, ga je nadškof F. B. Sedej 
imenoval za glavnega prefekta v deško semenišče, kjer je bil J. Srebrnič vodja. 
A. Fogar je leta 1910 postal učitelj verouka na višji nemški gimnaziji v mestu 
in profesor dogmatike v bogoslovnem semenišču, kjer je J. Srebrnič poučeval 
cerkveno zgodovino. Ob odprtju soške fronte maja 1915 se je A. Fogar zatekel v 
Ljubljano in prevzel organiziranje pomoči za goriške begunce in bil predsednik 
Odbora za begunce. Po vrnitvi v Gorico je prevzel v bogoslovju tudi Srebrniče-
ve predmete in hkrati postal spiritual v bogoslovnem semenišču. Papež Pij XI. 
ga je za tržaško-koprskega škofa imenoval 9. julija 1923, to je dobra dva meseca 
preden je bil imenovan J. Srebrnič. A. Fogar je škofovsko posvečenje prejel 14. 
oktobra 1923 v Gorici, vendar svoje službe zaradi nasprotovanja italijanskih po-
litičnih oblasti ni mogel nastopiti do 16. marca 1924, ko je bil slovesno ustoličen 
v Trstu. Tako škofu Srebrniču kot Fogarju je bila pomembna skrb, da so verniki 
imeli pravico sodelovati pri verskih obredih in poslušati Božjo besedo v svojem 
jeziku, boj proti fašističnemu nasilju in zavzemanje za spoštovanje človekovih 
pravic.478 A. Fogar je moral zaradi svojega zavzemanja za pravice hrvaških in 
slovenskih vernikov leta 1936 zapustiti Trst in se je preselil v Rim. Njegov odstop 
so mnogi razumeli kot podreditev interesov Cerkve fašističnemu režimu. 
Kot združena škofija Trst-Koper je bila škofija Krk sestavni del goriške me-
tropolije, ki jo je v tem času vodil nadškof metropolit Frančišek B. Sedej. S Krka 
in drugih otokov (kot še iz drugih škofij v metropoliji, razen iz ljubljanske, ki je 
imela lastno semenišče in teološko šolo) so se mladi na duhovništvo pripravljali 
v semenišču v Gorici. J. Srebrnič je bil njihov učitelj in vzgojitelj, zato ni odhajal 
v popolnoma nepoznano okolje. Mnogi duhovniki krške škofije so bili njegovi 
tovariši v času študija in vsaj nekaterim med njimi je bil J. Srebrnič tudi učitelj. 
Posvečenje dr. J. Srebrniča v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja se je odvilo 8. 
decembra 1923, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. To je bilo prvo 
posvečenje v stolnici po skoraj pol stoletja. Glavni posvečevalec je bil škof dr. 
Anton Bonaventura Jeglič, soposvečevalca pa lavantinski škof dr. Andrej Kar-
lin in zagrebški pomožni škof dr. Ivan Lang. Zbrala se je množica ljudi, pred-
stavnikov javnega in akademskega življenja. Iz dnevnih poročil izvemo, da je 
477 NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 18. november 1922. Da postopek le ni bil tako tajen, kot bi bilo v skladu s cerkveno prakso 
pričakovati, je razvidno iz tega, ker mu je župnik J. Aljaž že 19. januarja 1923 čestital in izrazil veselje nad izbiro. Hkrati ga je povabil, 
da še kdaj pride na Triglav. Prim. pismo župnika J. Aljaža v BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondencija, br. 49.
478 Prim. R.K., geslo Alojzij Fogar v PSBL, vol. I, str. 373–377. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 183
naslednji dan, v nedeljo, 9. decembra 1923, novi škof Srebrnič vodil zaključno 
slovesnost ob obletnici župnije sv. Petra v Ljubljani. Zvečer istega dne je imel 
slovo od duhovnikov, s katerimi si je delil župnišče pri sv. Petru, naslednji dan 
je obiskal salezijanski zavod na Rakovniku in nato odšel v Beograd, da se je 
predstavil kralju in drugim predstavnikom oblasti.479 
Škofovsko posvečenje je odmevalo v javnosti, tako med Slovenci, ki so 
ostali pod italijansko oblastjo, kot med rojaki v matični domovini. Njegov rojak, 
dolgoletni batujski župnik Ignacij Leban ga je leto po imenovanju za krškega 
škofa označil s pomenljivimi besedami: »On je mož močne volje in strog asket, 
globokoveren, neizprosno dosleden v vseh svojih načelih, ki jih ne more zatajiti 
in jim postati v najmanjšem nezvest; je resen in odličen znanstvenik, nadvse 
požrtvovalen kulturen delavec; njegovo srce je polno tople ljubezni do Boga in 
do naroda; v osebnem občevanju je skromen, domač in zelo ljubezniv z vsakim 
človekom; tudi pri svojem sedanjem visokem dostojanstvu se kaže preprostega 
sina iz kmečkega doma.«480 Ugodne odmeve je bilo zaznati tudi v političnih kro-
gih, kjer so v tem videli pozitivno znamenje urejanja sicer napetih odnosov med 
državo in Katoliško cerkvijo. List Samouprava je v tem smislu zapisal: »Otok 
Krk, slavnoznan po svoji glagoljaški tradiciji in po svojih narodnih borbah, je 
dobil te dni novega škofa v osebi dr. Srebrniča. To imenovanje je eden od naj-
bolj tolažilnih pojavov na polju skupnih odnošajev med cerkvijo in državo v 
najnovejši dobi.«481
1.8 Škof na Krku 
Novoposvečeni krški škof dr. Srebrnič je Ljubljano zapustil 20. decembra 
1923. Od njega so se na ljubljanskem kolodvoru poslovili učitelji Teološke fa-
kultete, z dekanom dr. Francem Ks. Lukmanom na čelu, ljubljanski škof dr. An-
ton Bonaventura Jeglič in več drugih uglednih Ljubljančanov. Pred slovesom 
je v ljubljanskem dnevniku Slovenec objavil zahvalno pismo vsem, ki so mu ob 
imenovanju in posvečenju za škofa izkazali pozornost. Med drugim je zapisal: 
»Ampak moje srce je pri vseh vas, s katerimi me je družila ljubezniva kolegial-
nost v okviru božjega poklica, pri vseh, s katerimi sem se dobil pri delu za drago 
nam domovino, pri vseh, ki nas je našla ljubezen do znanstvenega dela, do dela 
v zvanju svečeništva in katoliških idealov ter načel. Neizbrisno mi ostane prija-
teljstvo do tovarišev v Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu in do 
mladih prijateljev v dijaštvu. Prelepi so tudi spomini, ki sem jih dobil v druž-
bi z onimi, s katerimi sem se srečal na krasnih naših planinah. Vsem iskrena 
hvala za ljubezen, ki sem jo našel pri vas. Iskren pozdrav vsem v trenotku, ko 
479 Prim. K slavnostim posvečenja presv. škofa dr. Josipa Srebrniča, v: Slovenec, št. 279, 11. december 1923, str. 2. 
480 Leban, Krški škof dr. Josip Srebernič, str. 74. 
481 Navaja Slovenec, št. 291, 25. december 1923, str. 5. 
184 Bogdan Kolar
odhajam v svoj novi delokrog, da po božji volji delam med narodom, čigar član 
sem od danes naprej. Naj bi se tudi odslej še čestokrat srečali v blagor domovine 
in božjo čast.«482
Dr. Srebrnič je vodenje krške škofije prevzel 23. decembra 1923. Škofija je 
čutila močne posledice prve svetovne vojne, predvsem italijanske okupacije, ki 
jo je prinesel londonski sporazum. Že ob nastopu je pokazal pomembno zna-
čilnost svojega pastoralnega dela: namesto slavnostnega obeda za ugledne goste 
je pripravil pogostitev za reveže in bolnike.483 V času vodstva škofije je veliko 
pozornosti namenjal delu za duhovne poklice v škofiji in načrtnemu urejanju 
vseh področij njenega delovanja. Leta 1928 je pripravil tretjo škofijsko sinodo 
in na njej v veliki meri začrtal prihodnost škofije. Zelo se je zavzemal za ča-
ščenje najsvetejšega zakramenta in evharističnega gibanja.484 Leta 1928 je postal 
predsednik stalnega odbora za evharistične kongrese v Jugoslaviji. V tej vlogi je 
nastopal na kongresih v Sarajevu leta 1932, v Dubrovniku leta 1933, zelo vidni so 
bili njegovi nastopi na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935. Sodeloval je 
tudi na mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti in Münchnu. Od 
blizu je spremljal dogajanje med Slovenci in Hrvati, ki so po rapalski pogodbi 
prišli pod italijansko oblast, zlasti dogajanje na cerkvenem področju. Skupaj s 
škofom dr. Gregorijem Rožmanom je 10. oktobra 1936 v imenu jugoslovanskih 
škofov izročil papežu Piju XI. spomenico o težkih razmerah slovenske in hrva-
ške skupnosti pod Italijo. Na ozemlju celotne kraljevine so imela velik odmev 
njegova pastirska pisma, ki jih je objavljal vsako leto na začetku postnega časa 
kot posebne postne poslanice. V njih je predstavljal temeljne sestavine cerkve-
nega življenje in hkrati načrtno obravnaval pomembne verske nauke. 
V času druge svetovne vojne se je zavzemal za slovenske internirance na 
otoku Rabu. Da bi izboljšal njihov položaj, je jeseni 1942 odšel v Rim, kjer je 
interveniral tako pri Svetem sedežu kot pri duceju. Proti italijanskim okupacij-
skim načrtom, da bi zatrli hrvaško glagoljaško bogoslužje na otoku in povsod 
uvedli latinske obrede in jezik, se je uprl z vsemi sredstvi. Označen je bil kot ita-
lijanskim oblastem nelojalen škof. Z enako zavzetostjo je branil pravice ljudi v 
času nemške zasedbe otoka od 1943 do 1945. S svojimi dopisi in osebnimi posegi 
je interveniral v številnih primerih, ko je šlo za reševanje ljudi pred nemškim 
nasiljem, za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi in za priznavanje njihovih 
482 Zahvala škofa dr. Srebrniča, v: Slovenec, št. 288, 21. december 1923, str. 2. 
483 Prim. Kralj, geslo v PSBL, str. 433. Za pregled razmer v škofiji Krk ob nastopu službe prim. Anton Bozanić, Društvene i crkvene 
prilike u krčkoj biskupiji u vrijeme dolaska i djelovanja biskupa Srebrnića (1923.–1966.), v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–
1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 
2017, str. 33–45. 
484 Prim. Juraj Batelja, Josip Srebrnić – obnovitelj hrvatskog naroda euharistijom, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik 
radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti, str. 47–96. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 185
pravic.485 Javno pa se je izrekel tudi proti ravnanju komunističnega vodstva par-
tizanov, ki je s svojimi dejanji na otoku povzročalo še večje zlo in maščevanje 
okupatorjev. Prav zato je ob koncu vojne obveljal kot sovražnik nove države in 
kot sodelavec okupatorjev, čeprav se je ob različnih priložnostih pokazal kot 
protifašist.486 
Konec druge svetovne vojne je zanj pomenil začetek napetosti s tretjim 
totalitarnim režimom, ki je imel oblast na otoku Krku. Ni bil deležen samo kri-
tike, temveč tudi vrste represivnih ukrepov, ki so bili sad napetosti med državo 
in Katoliško cerkvijo na državni in na krajevni ravni kot tudi njegovega oseb-
nega odklonilnega odnosa do komunizma in do komunističnih oblasti. Za več 
mesecev je bil interniran na Sušaku in nato brez sodnega postopka izpuščen.487 
Dr. Srebrnič je umrl 21. junija 1966 na Krku. Zaradi starosti in oslabelosti 
je 18. februarja 1961 dobil pomožnega škofa dr. Karmela Zazinovića, ki je 24. no-
vembra 1964 prevzel dejansko upravo škofije kot apostolski administrator. Ko je 
leta 1963 slavil 40-letnico delovanja na Krku, je papež Janez XXIII. dr. Srebrniča 
imenoval za nadškofa 'ad personam'.
2 ŠE NAPREJ STIKI Z LJUBLJANO
Tudi po odhodu na novo službeno mesto je škof Srebrnič ohranjal stike z 
Ljubljano, ravno tako škof Jeglič z njim, dokler je služboval v Ljubljani. Ko je 
vsako leto odhajal na zaobljubljeno romanje na Trsat, se je občasno ustavil tudi 
na otoku Krku, da se je pogovoril s škofom Srebrničem, predvsem o razmerah 
v Katoliški cerkvi in katoliškem gibanju na Hrvaškem. Na začetku oktobra 1924 
je poleg Srebrniča obiskal še škofa Josipa Marušića v Senju. »Krasno vreme, 
morje mirno. Marsikaj smo se pogovorili. Oba škofa sta bila zelo vesela. Preveč 
sta odločena od sveta, pa sta bolj osamljena.«488 17. maja 1928 je škof Srebrnič 
sodeloval na cerkvenih slovesnostih ob tridesetletnici škofovanja A. B. Jegliča 
v Ljubljani. V stolnici je bil glavni pridigar in je svoj govor namenil pomenu 
škofovske službe ter se v imenu vseh navzočih, narodne skupnosti in verni-
kov ljubljanske škofije jubilantu zahvalil za opravljeno delo.489 14. julija 1929 je 
bil škof J. Srebrnič skupaj z mariborskim škofom A. Karlinom soposvečevalec 
485 Za temeljit pregled njegovega prizadevanja za internirance in člane škofije Krk prim. Franjo Velčić, Iz prezidijalnog arhiva krčkoga 
biskupa dr. Josipa Srebrnića ratne 1944. godine, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa 
povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 281–624. Avtor je poskrbel za objavo 
skoraj tristo uradnih dopisov škofa Srebrniča z različnimi oblastmi. 
486 Prim. Franjo Velčić, Interventi krčkoga biskupa dr. Josipa Srebrnića tijekom drugoga svjetskog rata u prilog odvedenim i zatočenim 
ljudima s područja krčke biskupije, v istem zborniku, str. 149–168. 
487 Prim. Miroslav Akmadža, Biskup Josip Srebrnić i komunističke vlasti, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa 
znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 169–199. 
488 NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 18. oktober 1924. 
489 Prim. NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča dne 18. maj 1928; Proslava trideset let dela, žrtev in vspehov za narod, v: Slovenec, št. 114, 
19. maj 1928, str. 3. 
186 Bogdan Kolar
dr. Gregorija Rožmana, svojega nekdanjega tovariša na Teološki fakulteti, za 
ljubljanskega pomožnega škofa. Leta 1933 se je udeležil biserne maše škofa A. 
B. Jegliča, dve leti zatem je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani in 
prav tako leta 1939 na ljubljanskem mednarodnem kongresu Kristusa Kralja. 
Ob praznovanju 800-letnice cistercijanskega samostana v Stični leta 1936 je vo-
dil eno od slovesnosti, naslednje leto je pospremil k večnemu počitku nadškofa 
Jegliča in v letu 1939 škofa Janeza Gnidovca.490
Za slovenske in tudi druge jugoslovanske škofe je bil pomemben prispe-
vek, ki ga je škof Srebrnič dal v okviru obravnavanja sokolskega gibanja v Ju-
goslaviji. Kot dober poznavalec idejnih tokov svojega časa je jasnovidno ocenil 
pogubne posledice sokolske ideologije za versko, družinsko in kulturno življe-
nje ljudi. Njegove ideje so odmevale tako v hrvaškem prostoru kot na Češkem 
in Slovaškem. Za tisk je pripravil brošuro Tyršev duh in v njej predstavil uče-
nje začetnika sokolstva. Besedilo je natisnila Misijonska tiskarna v Grobljah pri 
Domžalah leta 1931. Vendar je bila brošura zaplenjena in je le v majhnem številu 
šla med ljudi. Razprava je v dveh delih izšla v Našem listu leta 1931 (št. 3 in 8). 
Ista razprava je bila prevedena v češki jezik pod naslovom Tyršev duch in je izšla 
leta 1932; druga izdaja je izšla leta 1939. Sodeloval je v pripravi zbornika Pohoden 
pravdy iz leta 1931, v katerem sta bila objavljena dva njegova članka o Tyrševi 
ideologiji v slovaškem jeziku.491
S publikacijami z isto tematiko je škof Srebrnič nastopil tudi v hrvaškem 
jezikovnem področju. Med spisi je več izdaj doživela brošura z naslovom Fiat 
lux, ki jo je leta 1931 v več izdajah najprej izdala Nadbiskupska tiskara v Zagre-
bu. Tako brošura Tyršev duh kot Fiat lux sta bili zaplenjeni tudi na Hrvaškem, 
osebe, ki so jih imele ali so jih brale, pa so bile kaznovane. Pred sodišče je zaradi 
teh spisov prišel tudi škof Srebrnič in je moral plačati denarno kazen, najprej 
pa so mu grozili celo z zaporno kaznijo.492 Njegova podpora alternativnim ka-
toliškim združenjem, ustanovljenim na ozemlju škofije Krk, potem ko je bila 
prepovedana orlovska organizacija, je že od začetka postala moteča za nosilce 
unitaristične ideologije in so zato toliko bolj radikalno nastopali proti njegovim 
spisom in budno spremljali njegove javne nastope. 
Po drugi svetovni vojni so se njegove vezi z Ljubljano in v širšem smislu 
s slovenskim prostorom nadaljevale. Vsaj od časa do časa se je ustavil v Stični, 
kjer je bila pokopana njegova mati. Med drugim je bil upravitelj slovenskega 
dela reške škofije, potem ko je 10. novembra 1949 po smrti trnovskega dekana 
Karla Jamnika prevzel upravo reške škofije, ko je le-ta ostala brez voditelja. V 
času njegovega upravljanja je bila škofija razdeljena na slovenski in hrvaški del. 
490 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 238–239. 
491 Prim. Kralj, geslo v PSBL, str. 435. 
492 Prim. Strčić, Prilog za biografiju ddr. Josipa Srebrniča, str. 115. 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 187
Škof Srebrnič je slovenski del upravljal do 21. aprila 1951, ko ga je prepustil v 
upravo svojemu nekdanjemu študentu, škofu mons. Antonu Vovku.493 Ker so 
mu slovenske politične oblasti očitale, da ni zaveden Slovenec, mu niso dovolile 
opravljati cerkvenih obredov v slovenskem delu reške škofije, ki jo je upravljal. 
Kot je razvidno iz zapisov škofa Vovka, so Srebrniču celo onemogočali, da bi 
imel stike s slovenskimi duhovniki in škofi. Zavrnili so mu pristanek, ki so ga 
slovenske oblasti zahtevale za opravljanje duhovniških nalog.494 
3 ZAKLJUČEK
Pred imenovanjem za škofa na Krku je bil dr. Srebrnič zavzet delavec pri 
pripravljanju poti za prvo slovensko univerzo in je v pomembnih trenutkih 
pripomogel, da je obveljala odločitev o začetku popolne in povsem neodvisne 
almae matris v Ljubljani, v nasprotju s tistimi, ki so želeli prehodno obdobje v 
Zagrebu ali univerzo v Trstu. V študijskem letu, ko je kot dekan vodil delo Te-
ološke fakultete, so začrtali temelje doktorskega študija na tej fakulteti (doktor-
ske izpite sta opravila prva dva kandidata), v določeni meri poenotili delovanje 
s teološko fakulteto v Zagrebu in močneje zastavili njeno izvirno značilnost – to 
je zanimanje za krščanske Cerkve v slovanskem okolju. Hkrati je bil med osre-
dnjimi osebnostmi kulturnega in verskega življenja v Ljubljani. Mnoge katoliške 
organizacije, predvsem študentske in dijaške, so ga imele za svojega svetovalca 
in podpornika. Njegovo imenovanje za škofa je bilo v vseh okoljih sprejeto z na-
klonjenostjo in veliko pozornostjo. S Cerkvijo na Slovenskem je ohranjal stike 
tudi po odhodu na otok Krk. Njegovi rojaki Solkanci so se ga na poseben način 
spomnili leta 1996, ko so praznovali 120-letnico njegovega rojstva in 30-letnico 
njegove smrti in so mu na njegovi rojstni hiši v Solkanu postavili spominsko 
ploščo.495 Nova priložnost za obuditev spomina na življenjsko pot in delo dr. 
Josipa Srebrniča je bilo leto 2016, ko se je Cerkev spominjala 50-letnice njegove 
smrti. Več slovesnosti je bilo na otoku Krku, kjer je bila organizator njegova 
škofija,496 spomnili pa so se ga tudi rojaki. 
Priloga I. 
Dr. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št. 167, 23. julij 1919, 
str. 1.
V drugih prilikah bi naši listi prav gotovo priredili slavnostne izdaje in za-
stave bi zaplapolale po ulicah, ko bi nam brzojav prinesel radostno vest, da so se 
493 Prim. France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 35.
494 Prim. Anton Vovk, V spomin in opomin, Družina, Ljubljana 2003, str. 473–474. 
495 Prim. jz, Iz plodne prsti domovine, v: Družina, št. 37, 22. september 1996, str. 1; jz, »Stojte močni v veri«. O Slovencu, ki je na Krku 
zasajal svoj križ ljubezni in miru, v: Družina, št. 39, 6. oktober 1996, str. 10. 
496 Prim. Rafko Valenčič, Človek za človeka. Simpozij ob 50. obletnici krškega škofa dr. Josipa Srebrniča, v: Družina, št. 12-13, velika 
noč 2016, str. 13. 
188 Bogdan Kolar
stoletne težnje našega naroda vresničile, da smo konečno vendarle prišli do la-
stnega vseučilišča v Ljubljani. Dasi ni bilo slavnostnih zastav po ulicah, vendar 
ostane 16. julij 1919 vsakemu globoko zapisan v spomin kot dan, v katerem se je 
za naš narod izvršil dogodek izredne zgodovinske važnosti. Ta dan je Narodno 
predstavništvo v Beogradu končnoveljavno sprejelo zakon, ki določa, da se v 
Ljubljani otvori v jeseni 1919 vseučilišče z bogoslovno, modroslovno, pravno, 
tehnično in medicinsko fakulteto. Ta dan ostane v naši zgodovini zapisan kot 
zaključni dokument naše osvoboditve izpod tuje kulture in tujega političnega 
jarma.
Jasno nam ta dan tudi izpričuje, kako dragocen božji dan je svoboda. Nik-
dar bi tega ne dobili, kar danes imamo, če bi ne bili svobodni. Tujec, ki nam ni 
hotel dati niti najbolj primitivnih šol za našo deco na Koroškem, ki podi z vsemi 
silami proč od narodne šole naše otroke v Istri, Trstu in na Goriškem, ni imel 
srca in ga nikdar nima za nas. Prav tako bi nam bilo, kakor Lužiškim Srbom, 
ki hočejo od Nemcev svojih šol in možnosti za nemoten naroden razvoj, a jim 
Nemci, dasi ponižani in premagani, nočejo dati ne prvega ne drugega, njih vo-
ditelje pa še vedno mečejo v ječe ter dvigajo obtožbe radi veleizdaje proti njim.
Vseučilišče je lahko najlepši znak, da je narod svoboden. Četudi je na-
mreč narod politično drugače popolnoma neodvisen in suveren, vendar je le 
malokateremu mogoče, politična pota tako neovirano ubirati skozi zgodovino, 
kakor si jih sam določa. Države so si postale že preveč sosede; nešteti so oziri, 
na katere se mora vsaka ozirati in ki v isti meri omejujejo njene korake in njeno 
voljo, in zato o popolni svobodi ne more biti tukaj niti govora. Toda vseučilišče, 
posvečeno znanosti, iskanju resnice in stremljenju za napredkom takih mej ne 
pozna, kakor jih ne pozna duh človeški, ki ima v vseučilišču svoj prestol. In 
zato se prav lahko zgodi, da zagospoduje tudi mal narod po svojem vseučilišču 
nad svetom in da on po svojem vseučilišču odmerja pravce novim kulturnim 
potom in stvarja probleme, katerim morajo hote ali nehote tudi drugi slediti. To 
dela vseučilišče, če ima zase seveda vse potrebne predpogoje: može najprej na 
profesorskih stolicah, visoke po svojih zmožnostih in iskreno udane znanosti, 
ki jo zastopajo in poglabljajo; sredstva, da se lahko nemoteno more ž njimi vr-
šiti vsestransko znanstveno delo; ljudstvo, ki se zaveda, kaj je vsakemu narodu 
vseučilišče in ki je radi tega nanje ponosno in vedno pripravljeno, negovati je z 
vsemi močmi. Tako vseučilišče bo gotovo tudi svojo drugo nalogo lepo vršilo: 
znalo bo dajati narodu pomočnikov na vseh straneh uprave, vzgoje in gospo-
darskega življenja. Vseučilišče postane narodu vse, njegov duh, njegovo srce in 
zgodovina njegovega življenja!
Ko se vsega tega zavedamo, moremo tudi vedno bolj ceniti tiste svoje pri-
jatelje, ki so nam do sem pomogli. Ko bi bratskega srbskega naroda ne bilo, bi 
bili še vedno tam, kjer zdihujejo Lužiški Srbi; ko bi njega ne bilo, bi se šopirili 
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 189
Lahi po Ljubljani, ter vganjali proti nam orgije preganjanja, kakor jih vganjajo 
proti Hrvatom na Reki, v Zadru in Šibeniku ter proti Slovencem v Gorici; ko bi 
njega ne bilo, bi slovenska Koroška še vedno ječala v okovih nemškega nasilja 
in bi morda tudi naš Bled in naša Gorenjska imela Laha na svojem tilniku; ko bi 
njega ne bilo, bi tudi najbrž tiste discipline in tistega reda ne bilo, ki ga v svojo 
srečo in svoje veliko zadovoljstvo opazujemo v vojaških vrstah po Slovenskem; 
in konečno, ko bi njega ne bilo, bi bilo tudi vseučilišče v Ljubljani še vedno le 
sen, kakor nam je bilo sen že skozi sto let. Koliko velikih dobrot nam donaša 
strnjenost z brati, ki so jih tujci neprestano črnili pred nami! Sedaj pa jih gleda-
mo tako velike in plemenite in požrtvovalne! Bolj, ko jih spoznavamo, bolj jih 
cenimo in ljubimo, bolj se čutimo ene ž njimi! Prepad pa, ki je nastal med tujci 
in nami, postaja vedno večji. Naj bo! Nihče izmed nas ne želi več, da bi spet 
kedaj tujec preko njega k nam dohajal!
Vseučilišče v Ljubljani bo brate SHS čudovito združilo. Ravno zato, ker se 
čutimo vsi kot en narod, bo tudi vsem bodisi na katedrah bodi v slušateljstvu v 
isti meri odprto, kakor je odprto vsem ono v Zagrebu in ono v Beogradu. Tako 
je bilo vedno mišljeno! Predavalni jezik je lahko slovenski ali srbohrvatski. Zato 
pa ne bodo Slovenci kot taki prav nič oškodovani: obratno, še neizmerno prido-
bijo, ker jim bodo s stališča popolne enakopravnosti pota odprta na vsa vseuči-
lišča v državi SHS. Pogoji za kar največji razvoj so nam odslej čimbolj ugodni. 
Nikdar bi tega ne imeli niti pri najbolj idealni rešitvi nekdanjega avstrijskega 
problema v smislu federativno med seboj zvezanih narodnih držav.
Ogromno delo čaka sedaj vse, ki se bodo posvetili realizaciji našega vse-
učiliščnega zakona. Problem, kako dijakom preskrbeti stanovanja in prehrane; 
kako profesorjem priboriti primerno streho za nemoteno znanstveno delo, ki 
je tako tesno vezano ž njih osebo; problem, kako dobiti prostore za fakultetne 
prostore, za predavanja in razne institutske vaje čaka na rešitev. In da pri seda-
njih razmerah v Ljubljani ni lahek ta problem, je vsakemu znano. A vse bo treba 
napraviti.
Prepričano smo, da bo šlo. Mnogo lažje, ko do sedaj, ko smo šele proti cilju 
stremili. Sedaj smo že na cilju, kjer se bo poslopje zidalo. Če so zadevni činitelji 
s tolikšnim navdušenjem hodili po poti k cilju celo tedaj, ko so se jim drugi ro-
gali, češ, kaj vseučilišče v kmečko vas kakor je Ljubljana, bodo isti s trikratnim 
veseljem delali, ko stojijo že na trdnem zagotovljenem temelju.
Velika odgovornost pa lega sedaj na ves narod, bo li vreden poklica, ki ga 
dobiva s svojim vseučiliščem? Kdor pozna isto resno sveto voljo mož, ki so na-
rodu pripravljali pot do vseučilišča, se tudi ob tem vprašanju ne bo zbegal. Mi 
smo prepričani, da bodo i Slovenci i ves troimeni narod smeli biti na vseučilišče 
v Ljubljani ponosni. Razvoj in čas bo to dokazal!
190 Bogdan Kolar
Priloga II. 
Dr. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št. 194, 24. avgust 1919, 
str. 1.
Vse kaže, kakor bi bilo naše vseučilišče položeno »ad acta«. Z velikim za-
nosom so javljali naši časopisi, kako soglasno je bil zadevni zakon sprejet v 
belgrajskem parlamentu.
Pri tem je ostalo. Čez mesec dni bodo že vse srednje šole otvorjene; začeti 
bi se moralo tudi vpisovanje slušateljev na vseučilišču. Osem dni pred 1. okt-
obrom in osem dni po prvem oktobru se bo povsod po sosednjih univerzah 
vpisovanje vršilo. In v Ljubljani?
Dne 16. julija je bil zakon v parlamentu sprejet. Od tedaj bo kmalu šest 
tednov. Je-li morda ta zakon sankcioniran? Je-li že podpisan od regenta? Ni še! 
Zakon ni še zakon.
Toda tudi če bi že bil, kje bi bilo vseučilišče nastanjeno? Vsaka resna vlada 
skrbi vendar za to, da se vsaj zakoni resno vzamejo in izvršujejo. Kje je naša 
belgrajska vlada napravila le najmanjši korak, uspešen in resen, da bi priho-
dnje naše vseučilišče dobilo primerne prostore? Ni ga; vsaj javnost o tem prav 
ničesar ne ve. Drugod bi se tudi dežela in mesto, ki vseučilišče dobita, strnila v 
skupno delo, da bi prostore vseučilišču pripravila. Saj vseučilišče je krona naro-
dovega življenja, je njega največji ponos, je konečni smoter njegovih kulturnih 
stremljenj! Je-li Ljubljana, je-li Slovenija tukaj kaj napravila? Sto let – tako so 
govorili in pisali – smo hrepeneli po vseučilišču, sedaj pa, ko stojimo pred njim, 
ne moremo niti prostorov zanj dobiti: sedaj je vsaka srednja šola več vredna kot 
vseučilišče, kajti prostori so najprej za prvo; sedaj je vsaka vojašnica več vredna 
kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za vojake.
Vseučilišče ima svoje profesorje in svoje slušatelje. I prvi i drugi imajo priti 
v Ljubljano. Kje bodo stanovali? Ne Ljubljana ne Slovenija ni še ustanovila ko-
misije, ki bi se resno bavila samo s tem vprašanjem. Pravijo, da je stanovanjska 
beda. Res je, velika in huda stanovanjska stiska je v Ljubljani. Toda prav tako je 
res, da če se sredi te bede ne napravijo energični koraki, tudi profesorji in dijaki 
ne bodo nikdar dobili primernih stanovanj! Če je bila misel o vseučilišču resna, 
mora biti vsaj tako resen tudi sklep, misel v življenje izpeljati, pa naj velja kar 
hoče! Zastonj pa iščemo po takem sklepu.
Za vsaka vseučilišče je življenjska važnost vseučiliška knjižnica. Brez siste-
matično urejene knjižnice ne more delati ne profesor ne dijak. Kdo pomaga ti-
stim, ki bi bili pripravljeni izpeljati zadevne načrte? In ta izpeljava ni delo samo 
enega tedna in par delavnih sil! Tako imamo zamude in nedostatke povsod, pa 
naj stika kdo kamorkoli za našim ubogim vseučiliščem.
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 191
Koliko tednov je že prešlo, kar se je od visokih »merodajnih« mest zatrje-
valo, da bodo čimpreje imenovani prvi člani profesorskih kolegijev na primer-
nih fakultetah! Še vedno vlada skrivnostna tihota v tem vprašanju!
V Belgradu pa ministri govorijo, da ne »riskirajo« nobenega ukaza, dokler 
niso trdni v svojih stolicah. V naše veliko osramočenje pa se te nesrečne stoli-
ce vedno majejo, da so one in mi vsi v zasmeh celemu svetu, ko v tako velikih 
usodnih časih ne znamo najti poti sporazuma, ki bi nas dvigala nad vsakdanjost 
in nam pomagala, reševati hitro, resno in uspešno življenjska vprašanja našega 
izmučenega naroda. Vseučilišče spada vsaj deloma semkaj. Njega reševanje se v 
resnici izvaja tako, da se nam bodo kmalu smehljali Nemci in Lahi.
Zato pa: je-li vprašanje vseučilišča v Ljubljani resno ali ni resno?
VIRI IN LITERATURA
Viri
Biskupski arhiv Krk (BAK)
BAK, prezidijalni arhiv
Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL)
NŠAL/ŠAL, pisarna V. 
NŠAL 331, dnevnik škofa Antona B. Jegliča
Zgodovinski arhiv in muzej (ZAMU)
ZAMU, razne zbirke in dokumenti (navedeni v besedilu)
Periodični tisk
Čas 1920, 1923, 1924.
Dom in svet 1997.
Družina 1966, 1996, 2016.
Omnes unum/Todos uno 1954.
Slovenec 1919, 1920, 1923, 1928.
Literatura
Akmadža, Miroslav, Biskup Josip Srebrnić i komunističke vlasti, v: Krčki biskup Josip Srebr-
nić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunarodnim sudjelovanjem 
povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 
2017, str. 169–199.
Batelja, Juraj, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog sku-
pa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Za-
greb 2017, str. 47–96.
Bozanić, Anton, Društvene i crkvene prilike u krčkoj biskupiji u vrijeme dolaska i djelova-
nja biskupa Srebrnića (1923.–1966.), v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbor-
nik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, 
Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 33–45. 
192 Bogdan Kolar
Dekleva, Tatjana, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v 
Ljubljani skozi čas in prostor (občasna razstava od decembra 2008 do februarja 2009), 
Ljubljana 2008, str. 30–44.
Dekleva, Tatjana, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 
1919 (katalog občasne razstave od decembra 2009 do februarja 2010), Ljubljana 2009, 
str. 29–46.
Dolinar, France Martin, Slovenska cerkvena pokrajina (AES 11), Ljubljana 1989.
Jagodic, Jože. Mojega življenja tek. Spomini, Celovec 1974. 
Kolar, Bogdan. Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani, 
v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 34 (2011), št. 2, str. 363–374.
Kolar, Bogdan. Dr. Josip Srebrnić (1876.–1966.) – učitelj teologije v Gorici in v Ljubljani, v: 
Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunaro-
dnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), 
Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 7–32.
Kralj, Franc, geslo Josip Srebrnič, v: Primorski slovenski biografski leksikon (= PSBL), vol. III, 
Gorica 1986–1989, str. 432–435.
Kralj, Franc, Josip Srebrnič (1876–1966), v: Dom in svet. Zbornik MCMXCVII, Maribor 
1997, str. 236–243. 
Lenček, Ignacij, Škof dr. Josip Srebrnič, v: Omnes unum/Todos uno 1 (1954), št. 1, str. 27.
Miklavčič, Maks, Geslo Josip Srebrnič, v: Slovenski biografski leksikon (= SBL), vol. III, Lju-
bljana 1967, str. 429–431.
Mikuž, Metod, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske 
univerze v Ljubljani 1919–1969 (ur. Roman Modic), Univerza, Ljubljana 1969, str. 53–92. 
Nagy, Božidar, Krčki biskup Josip Srebrnić, bl. Ivan Merz i katoličke organizacije, v: Krčki 
biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunaro-
dnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), 
Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 97–135.
Pernišek, France, Zgodovina slovenskega Orla, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1989.
Strčić, Petar, Prilog za biografiju ddr. Josipa Srebrniča, krčkoga biskupa i sveučilišnog pro-
fesora (1876–1966), v: Goriški letnik. Zbornik goriškega muzeja 28–29 (1998–99), str. 
105–144. 
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (občasna razstava od decembra 
2008 do februarja 2009), Ljubljana 2008. 
Terseglav, Franc, Zlata knjiga slovenskih Orlov, Konzorcij ''Mladosti'', Ljubljana 1910. Usta-
novitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 (katalog občasne razstave od decembra 2009 
do februarja 2010), Ljubljana 2009. 
Velčić, Franjo, Iz prezidijalnog arhiva krčkoga biskupa dr. Josipa Srebrnića ratne 1944. go-
dine, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa 
s međunarodnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Fra-
njo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 281–624.
Vovk, Anton, V spomin in opomin. Osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953, Dru-
žina, Ljubljana 2003.
Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 193
POVZETEK
Dr. Josip Srebrnič se je v zgodovino zapisal kot avtor teoloških in zgodo-
vinskih razprav, kot teološki učitelj in voditelj škofije Krk. Pred prihodom v Lju-
bljano ob koncu prve svetovne vojne je poučeval na centralnem bogoslovnem 
učilišču za Ilirsko metropolijo v Gorici in tam opravljal vrsto drugih služb. V 
času prve svetovne vojne se je preselil v Stično in nato v Ljubljano. Imel je več 
cerkvenih in drugih služb ter bil učitelj v bogoslovnem semenišču. Postal je zelo 
zavzet za ustanovitev univerze v Ljubljani in v njenem okviru za teološko fakul-
teto. Sodeloval je v več pripravljalnih komisijah in v javnosti zavzeto zagovarjal 
nujnost ustanovitve univerze, ko so nekateri o tem dvomili. Bil je dekan Teo-
loške fakultete in član senata Univerze. Napisal je številne razprave s področja 
cerkvene zgodovine in družbenega mesta Cerkve. Leta 1923 je bil imenovan za 
škofa na otoku Krku. Še naprej je ohranjal stike s Slovenijo in se je udeleževal 
pomembnih cerkvenih dogodkov. V času italijanske in nemške okupacije otoka 
se je postavil v bran pravic ljudi in pomagal internirancem na otoku Rabu. Po 
vojni je bil označen za sovražnika nove družbene ureditve, bil je zaprt in one-
mogočen pri delu.
KLJUČNE BESEDE: dr. Josip Srebrnič (1876–1966), škofija Krk, Jugoslovanska 
škofovska konferenca, Sokol, okupacija, interniranci
Summary
THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA AND ITS TEACHER  
JOSIP SREBRNIČ (1876–1966)
Josip Srebrnič has been known as an author of historical and theological 
papers, a teacher of theology and bishop of the Diocese of Krk. He was a teacher 
in the seminary of the Illyrian Metropolitan in Gorica and holder of various 
offices before he came to Ljubljana at the end of World War I. During the same 
war, he moved to Stična and afterwards to Ljubljana. He held various jobs in the 
Church and in society and taught in the Seminary. Prof Srebrnič demonstrated 
a strong interest in the founding of the University of Ljubljana and the School of 
Theology as a member of it. He was a member of several preparatory commis-
sions and defended in public the need for the founding of the university when 
doubts were raised. He was dean of the School of Theology and a member of the 
University Senate. He wrote a number of papers on Church history and its pub-
lic role. In 1923, he was appointed Bishop of the Diocese of Krk but remained 
in touch with Slovenia and attended important Church events here. During 
the Italian and German occupation of the island of Krk, he defended the rights 
194 Bogdan Kolar
of people and helped the detainees on the island of Rab. He was labelled as an 
enemy of the new social order after World War II, and was imprisoned and thus 
disabled in his pastoral work. 
KEYWORDS: Josip Srebrnič, PhD (1876–1966), Diocese of Krk, Yugoslav Bishops’ 
Conference, Sokol, occupation, detainees