Glasnik SED 48|1,2 2008 12 8 Društvene strani Tanja Tomažič* * Tanja Tomažič, prof. umetn. zgod. in univ. dipl. etnol., muzejska svetovalka v pokoju, 1000 Ljubljana, Celovška 136. E-naslov: taja.tomazic@gmail.com Profesionalni etnološki srenji, ki prebira strokovne članke v Glasniku, podkrepljene s preverljivimi citati, in si s tem na- bira nova spoznanja, naj bo položeno na srce, da so te vrstice iz t. i. drugega vica. Avtorica bo skušala dogodke prikazati v spominski verziji, kakor jih je doživela sama, a so ji pri tem brez dvoma pomagali tudi soudeleženci. Morda se tega niso niti zavedali. A predstavljate si, kako smo obra čali svoje besede in pripombe, kako smo se pogovarjali, kritizirali, ob čudovali, jedli in pili in bili deležni vsakršnih dobrot gostiteljev, pa se takrat tega nih če ni pošteno zavedal ali pa zapomnil. Uradna zabeležka o sve čani podelitvi Murkove nagrade, pri- znanja in listine je bila promptno objavljena v prejšnjem Gla- sniku. Tako je bilo zadoš čeno uradni zahtevi po informacijah, predvsem pa nagrajencem, ki so tako poleg vro čenih osebnih listin vedeli, da je o njihovih uspehih obveš čena še druga jav- nost, ne samo polna dvorana v metliškem muzeju, kjer se je podelitev dogajala. Za četek, nadaljevanje, predvsem pa ozadje te kon čne sve ča- nosti so se odvijali približno takole: Slovensko etnološko dru- štvo in Komisija za podeljevanje Murkove nagrade, Murko- vega priznanja in Murkove listine za dosežke v etnologiji sta vljudno povabila ob činstvo, naj se v petek, 9. novembra 2007 udeleži podelitve, ki naj bi se odvila v Belokranjskem muzeju v Metliki. Murkovo ob činstvo, ki je v časih bolj, v časih pa manj števil čno, se med seboj bolj ali manj dobro pozna. Zato je moralo biti najprej zadoš čeno radovednosti, kdo je kdo od nagrajencev, skrivnostno vabilo pa je bilo dekodirano najbrž že ob tiskanju, kajti kdo drug, če ne etnologi, najbolj pozna- mo, kako se širi ustno izro čilo! Kot je znano, je ve čina etnologov (in njim podobnih) najbolj razpoloženih in prijaznih ob zgodnjih jutranjih urah. Zato ni bilo ne konca ne kraja veselih pozdravov in poljubov prija- teljstva ob sre čanju ob pol osmih, ko smo se pred muzejem v Ljubljani vkrcavali v avtobus. Bil je prostoren in ker nas ni bilo za celo vojsko, ni bilo treba odrivati prijateljev zaradi boljšega sedeža. Vreme je bilo bolj za deževnike, a Zora Slivnikova nas je poskušala oplahniti odznotraj, kar ji je pri nekaterih uspelo, pri vseh pa ne, kar kaže, da so se etnologi od jugoslovanskih časov zelo spreme- nili. To ne pomeni alkoholizma, ampak popuš čanje kolektiv- nega duha. V sprednjem delu sta sedela tudi dva nova društvena člana, pošteni duši, posebno eden je bil poln ljudskih modrosti. In bolj ko je Zora ponujala mamljive hlape svoje stekleni čke, bolj nas je zabaval gospod, ki je pripovedoval zgodbe o svo- jih zbirkah, zraven pa razdiral še duhovite šale, kar nas je spremljalo vse do Novega mesta, še posebno, ko se je doko- pal do mikrofona. Dež nas je mo čil po klancu navzgor mimo proštije do muzeja, a s sprejemom kolegov smo bili bogato popla čani. Za tiste, ki še niso obiskali razstave, je bila zelo zanimiva predstavi- tev lutkarstva na dolenjskem obmo čju, ki se ga je lotila Ivi- ca Križ. Mnogo premalo se kolegi poznamo med seboj, tudi obiskujemo, pa čeprav je Slovenija tako majhna, da jo lahko prevoziš z avtom od meje do meje brez uporabe toalete (cit. po Desi Muck). Res pa je veliko muzejev in zbirk. Naj bo poudarjeno, da je Ivica tako delovna, da bi Slovensko etno- loško društvo mirne duše lahko vsako leto organiziralo svojo rajžo na njeno razstavo, pa ni č hudega ne bi bilo, če bi si vsak prebral še katalog. Vedno sem bila nekako nevoš čljiva, kako je novomeškim muzejcem v vsakršnih časih, debelih in suhih, uspelo izdati toliko izjemno lepo opremljenih katalogov. Da o vsebini seveda ne govorim. DALEČ JE ŽE MURKOVANJE ALI SPOMINI NA LANSKO LETO Iztoka Ilicha (levo) smo po kosilu presenetili z rojstnodnevno torto. Foto: Savo Nedeljkov, Črnomelj, 9. 1 1. 2007 Nagrajenec Damjan Ovsec (levo) s profesorjem Slavkom Kremenškom. Foto: Savo Nedeljkov, Metlika, 9. 1 1. 2007 Tema Avtor* Glasnik SED 48|1,2 2008 12 9 Društvene strani Tanja Tomažič In če se ne motim, so nam Novomeš čani postregli s kavico in sladkarijami, med piškoti so se košatili obilni krofi , vsi po- cukrani. Ne vem, če je bilo kaj dam in gospodov, ki bi se jih branili zaradi sladkorja, mislim, da ne, saj se spomnim, kako smo se lepo nasmihali eden drugemu z belimi brki okrog ust. In po poti navzdol je šlo lažje, dež nas je zapuš čal in nadalje- vali smo pot proti Črnomlju. Pa nismo vedeli, kam se podaja- mo. Zvezda dogodka, mag. Marjetka Balkovec Debevec, nas je spravila v črnomaljsko cerkev, kjer nas je sprva res čakala prisr čna dobrodošlica. V sveže obnovljeni cerkvi Sv. Duha z ohranjenimi rebri v prezbiteriju in z nekaj še starejšega mo- zaika so nam za dobrodošlico ponudili belokranjsko poga čo. Potem smo radovedno posedli po klopeh. Mladi zgodovinar Janez Weiss nam je pripovedoval o zgodovini cerkve, nato pa je nastopila Marjetka, ki je predstavila svoje magistrsko delo: V Črnomlju od nekdaj bili so veseli ... Poslušalci smo se znašli v navzkrižnem ognju: bolj ko se je predavateljica vživljala v svoj predmet, bolj ko nam je pred- vajala veselice in plesne zabave med črnomaljskimi meš čani, bolj je pritiskal mraz. No, morda se tega sploh nih če ne bo več spomnil, ostal pa nam je ob čutek veselih Črnomaljcev, katerih geni se pretakajo v vseh naših belokranjskih kolegih! Spoštovani profesor K., Marjetkin mentor, je bil nad delom zelo navdušen in kot se je izkazalo, to navdušenje ni bilo za- man. Sprehod, ki je udeležence vodil po starem črnomaljskem jed- ru in za katerega sta se zelo trudili kolegici Anita Matkovi č in Marjetka Balkovec Debevec, si je avtorica pri čujo čega prispevka bolj slabo zapomnila. Zato predlaga bralcu, da si prebere nekaj stavkov med vrsticami, kolikor je pa č še živ njegov osebni spomin. Zbrana družba, ki je zmrznjeno doživela novembrski Črno- melj, je kon čno prišla na svoje v gostilni Müller. Dva dni je manjkalo do martinovega, kar ni motilo velikega duha etno- logov. Sedli smo za bogato mizo. In pri Müllerju so se zares izkazali. Menim, da se vsi še dobro spomnimo, kaj vse se je prikazovalo na mizah: na velikih pladnjih so nosili San- toninove pojedine. Malo govedine, malo svinine, pe čeno in praženo, pohano in kuhano, puran, mlinci in vijoli často zelje, štruklji sirovi in ajdovi, pečen in pražen krompir, kuhana ze- lenjava v mavri čnih barvah (kar je bržkone dokazovalo, da je bila zmrznjena), a kot re čeno, malenkosti niso motile zbrane družbe. Čudno, a tudi intelektualcem sta zbranost pri čarali že goveja in gobova juha, saj se je v trenutku muzike, ki jo je sprožilo udarjanje žlic ob krožnik, po mizi razprostrl blago- dejen mir, ki ga je prekinjala le sem pa tja kakšna mila pro- šnja po kruhu ali soli. Bili smo res umirjena, nekomplicirana srenja in pogovori so se za čeli spet, a s polnimi želodci malce počasneje, po desertu. Gospoda Ilicha pa je ob koncu čakala še rojstnodnevna torta, presene čenje, ki ga je ljubeznivo delil z zbrano družbo. Sle- dilo je nazdravljanje, nekateri, ki so ga pili prej in prehitro, so dvignili prazne kozarce. A ni č ne de, Vsenajboljše! je donelo iz mogo čnih grl. Kolega Damjan Ovsec, ki je bil glavni slavljenec, Murkov nagrajenec, kar je bilo vsem znano, je slavo že od jutra kar dobro prenašal. Pocukral se je v Novem mestu, namrazil v cerkvi v Črnomlju, najedel pri Müllerju, in zdaj ga je čakala samo še ena stopni čka, da stopi med posve čene. V Belokranj- skem muzeju v Metliki nas je pri čakala posadka muzeja pod vodstvom Andreje Brancelj Bednaršek. Slavnost je bila po- vezana z govori in glasbo in kon čno je kolega Damjan držal v roki svojo nagrado. In to nagrado, ki je bila trdo prigarana. Državni uradniki, kar smo bili in ve čina so še vedno muzejski kustosi, se namre č težko postavljamo na mesto samostojnega delavca v kulturi, kar je doletelo Damjana. A kar je res, je res: kdo nam jam či, da bi toliko napisal, če bi sedel na gorkem državnem stol čku? Naj mu bo še enkrat iskreno čestitano tudi v tem pisanju, ki skuša pobirati druga čene skušnje in spomine z njegovega, in samo njegovega! murkovanja. Ni je dežele, ki bi bila tako gostoljubna, kot je Bela krajina, in ni ga muzeja, ki bi bil tako prijazen kot je metliški, in ne ku- stosov, ki so bili tako ljubeznivi z utrujenimi kolegi. Tik pred prireditvijo je malce stisnilo tudi Damjana: od silne nervoze se mu je na čelu naredil majhen pubertetniški mozolj ček. Av- torica tega zapisa mu je pomagala z odli čnim mejkapom in ob njegovem zahvalnem govoru je zasijalo njegovo čelo v svežem mladostnem veselju. Muzejska klet, kamor so nas zvabili po prireditvi in ogledu zbirk – ali pa je bilo obratno? – nam je ponujala razkošje be- lokranjske gastronomske in enološke prefi njenosti. Vedeli smo, da se murkovanje približuje h kraju, in smo se veselili in napivali in si trkali s kozarci. In je profesorja nekdo butnil v komolec, da je razbil kozarec. »Joj,« je rekla Alenka, ki je stala zraven, pa ni bilo ni č hudega. »Za srečo!« smo rekli in se počasi spravili iz kleti. Kajti murkovanja je moralo biti enkrat konec. Zato, da se bo drugo leto spet.