Teorija
Kapsula: tipologija druge arhitekture
Peter Šenk
Nihče ne more biti blizu drugim, če nima možnosti pogosto biti sam.
Christopher Alexander, A Pattern Language
Kapsula je kiborška arhitektura. Človek, stroj in prostor gradijo novo organsko telo, ki presega nasprotja.
Kisho Kurokawa, Deklaracija kapsule
Ustvarjanje slogov ali niza manierizmov, vrednih posnemanja, je eno, ustvarjanje tipologij pa je mnogo bolj zanimivo.
Peter Cook, Capsules, Pods and Skins (Kapsule, kokoni in ovoji)
Ob koncu eksperimentalnih šestdesetih let Peter Cook iz skupine Archigram opomni, da je bilo v dvajsetem stoletju "več priložnosti, ko je hkratno delovanje znanosti, tehnologije in človeške emancipacije povzročilo eksplozijo arhitekture". 1 V prvi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja se je z novim brutalizmom zgodila "nova zapoznela eksplozija" na področju arhitekturne teorije. Usmeritev Alison in Petra Smithsona, ki je nakazovala oživitev izvornih naukov modernega gibanja je z odnosom do uporabe materialov želela vzpostaviti povezanost med gradnjo in človekom. Arhitektura naj bi bila neposreden rezultat načina življenja.2 Mnogi angažirani sodobniki so izrazili nestrinjanje z družbenoekonomskim sistemom kot s prostorskimi in urbanimi razmerji, ki jih ta producira. V zamišljenih eksperimentalnih mestih in arhitekturah so se vzpostavile nove vizije časa in prostora, ki so napovedovale vznik mobilne civilizacije, v kateri bo arhitektura sredstvo za eksperimentiranje z življenjskimi spremembami. Kritika obstoječih mest in hkrati vse pogostejša radikalna kritika tedaj ustoličenega modernističnega funkcionalizma pa je dvajset let kasneje s pomočjo glasnikov nove dobe postmodernizma, za mnoge razočarajoče, simbolično kulminirala v porušitvi v tistem času zgrajenega stanovanjskega kompleksa Pruitt-Igoe.3 V vmesnem obdobju do rušilnih detonacij v St. Louisu pa je arhitekturno dogajanje pretresala vrsta eksplozij, ki v sodobnost prinašajo potencialen zgled o možnostih drugačnega, alternativnega mišljenja in delovanja v arhitekturi. V pričujoči knjigi obravnavane vizije in konceptua-lizacije novih prostorskih in družbenih razmerij za nove prostorske in družbene razmere, ki v mnogih pogledih nadgrajujejo nedoločljivosti in eksperimentiranju zavezane urbane prihodnosti, so bile hkrati diskreditacija in ogledalo banalnosti tedanjih razmer in napoved druge arhitekture prihodnosti. Skozi podrobnejšo analizo dejavnosti protagonistov, za katere je arhitektura (še) bila bolj javna kot zasebna zadeva4, konceptov (proto)trajnostne arhitekture zamenljivih in potencialno obnovljivih delov stavb ter odnosa do okolja nasploh, do tistih, ki so skozi popolno individualizacijo in njen odraz v arhitekturi kazali na možnosti bolj demokratičnih, polnih in živahnejših drugačnih skupnih urbanih prihodnosti, se zrcalijo aktualna vprašanja sodobne arhitekture. Poskusi vračanja k izvornim idealom funkcionalizma, poskusi iskanja nove identitete z združevanjem tradicije in sodobnosti ter novih možnosti arhitekture v polju tehnologije in življenjskih slogov so nakazovali vznik arhitekture, ki naj bi odgovarjala na resnične potrebe družbe, jo pomagala transformirati in kazala upanje na svetlejšo prihodnost življenja v mestih in individualni razvoj posameznika v njih. Seveda obravnavani predlogi nikakor niso bili brez pomanjkljivosti že v kontekstu in pogojih časa nastanka. Zato si ne umišljamo, da bi lahko v sodobnost enostavno prenesli predstavljene koncepte, programe, estetske sheme itd. Takšen neposreden prenos bi bil skrajno anahronističen. Če pa izluščimo njihove potenciale, lahko ob zavedanju pomanjkljivosti pričakujemo nadgradnjo začetega projekta v sodobnosti. V razvojni perspektivi bomo zato skušali pokazati tako na njihovo uporabo, preobrazbo in odklone kot na emancipatorni potencial v njih izraženih stremljenj, želja in prizadevanj, ki nam v sodobnosti lahko služijo kot opora in zgled za delovanje v smeri sprememb v družbi, institucijah, prostoru in arhitekturi za prihodnost.
Iskanje drugačnega arhitekturnega pristopa in izraza je pri obravnavanih protagonistih raznoliko. Na eni strani so to povsem radikalni predlogi, ki v maniri historičnih avantgard prekinjajo s tradicijo. Drugi so nadgradnja tradicionalnih konceptov na povsem nov način, npr. t. i. nevidne tradicije. Spet tretji s preseganjem nasprotij in omogočanjem sobivanja raznovrstnosti iščejo tretjo pot. Vprašanje drugosti je razpeto med raznolike pristope s skupno težnjo po drugem, drugačnem od prevladujočega, po drugosti, ki bi omogočila preseganje statusa quo. Različnim pristopom iskanja druge arhitekture, kot jo razumemo, je skupno aktivno poseganje v dani trenutek družbene, tehnološke in arhitekturne realnosti. Izhajajoč iz realnih pogojev vsebujejo posegi kritično in pri nekaterih tudi utopično dimenzijo. Z izpostavljenim nestrinjanjem s stanjem stvari je izražena zahteva po spremembah. S podrobno obravnavo koncepta in tipologije kapsule v arhitekturi bomo skušali pokazati na tiste značilnosti druge arhitekture, ki razkrivajo njuno aktualnost in potencialno subverzivnost tudi v sodobnosti. Izpostavili bomo aktualne teme, ki se nanašajo na vprašanje tehnologije in ustreznega arhitekturnega izraza, vprašanje doma, bivališča posameznika in prostora skupnosti, vprašanje odnosa arhitekture do zemlje in njene navezanosti na kraj, vprašanje ideje umika in avtonomije posameznika in arhitekture v individualizira-nem glokalnem svetu, ter jih kontekstualizirali z izbranimi pionirskimi in sodobnimi primeri. Pri tem bomo skušali izluščiti razlike med njimi in pokazati pot njihovih sprememb v razvoju koncepta in tipologije. Navedene teme, usmerjene k preiz-praševanju stanja stvari družbene, tehnološke in arhitekturne realnosti, kličejo po alternativnih konceptih, pristopih in tipologijah na sledi druge arhitekture. V času nastanka samosvoji in še danes aktualni koncepti in pristopi kot npr. nehi-ša, resnični stroj za bivanje, kiborška arhitektura, pop arhitektura, uporaba materialov, takšnih, kot so vtičnik5 /plug-in/, priponka/clip-on/ itd., so v orbito arhitekturnih tipologij v šestdesetih letih prejšnjega stoletja lansirali tipologijo kapsule. V razvojni izkušnji se je tipologija kapsule razkrivala v genealogiji kot proto-kapsularnost skozi univerzalistični tehnokratizem Buckminsterja Fullerja in ameriško udejanjanje odpora skozi kontrakulturo crash-padov6. Skozi avantgardne pozicije med etiko in estetiko, skozi eksistencializem, pop, brutalizem je bila na sledi radikalni architecture autre Reynerja Banhama in se udejanjala v provoka-tivnih podobah mehanskega tehniziranja in tehnopop življenjskega sloga ali regionalnega metaboličnega futurizma. Tipologijo kapsule, ki je bila vselej zavezana zagotavljanju drugačnih, ustreznejših pogojev za življenje posameznika in potrebnim spremembam v družbi, naštete lastnosti opredeljujejo kot eno tistih arhitekturnih konceptov in tipologij, ki jim lahko pripišemo potencial iskanja in udejanjanja druge arhitekture.
Arhitekturni tipologiji s poimenovanjem kapsula sledimo v sodobni arhitekturi od šestdesetih let prejšnjega stoletja, začenši z najodmevnejšimi legendarnimi projekti skupine Archigram in japonskih metabolistov. Nekateri drugi arhitekti in skupine so sicer že od dvajsetih let prejšnjega stoletja, predvsem pa v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih uporabljali tehnološke, znanstvenofantastične estetike z vidnim navdušenjem nad možnostmi, ki jih ponuja supertehno-logija, ali celo izraza kapsulacija in kapsula.7 Za samostojne, mobilne in tehnolo-
74
arhitektov bilten • architect's bulletin • 203 • 204
Peter Šenk
ško opremljene bivalne in enofunkcijske enote pa so izraz kapsula pričeli najprej uporabljati predvsem angleški sodobniki, med prvimi v skupini Archigram pa Ce-dric Price in člani japonske skupine metabolistov. Warren Chalk iz skupine Archigram je začel uporabljati izraz kapsula leta 1964 za prefabricirane serijsko proizvedene bivalne enote Capsule Homes (Kapsulni domovi), istega leta je Cedric Price uporabil kapsule za projekt regionalnega izobraževalnega okolja Potteries Thinkbelt, v japonski skupini metabolistov pa je genealogijo metabolističnega koncepta kapsule, ki naj bi bil kot tak z različnimi poimenovanji prisoten od leta 1959, objavil Kisho Kurokawa v deklaraciji kapsule leta 1969.8 V skupini Archigram so se zavedali, da ideja serijsko proizvedenih bivališč z zamenljivimi sestavnimi deli ni nova, zato je član skupine Warren Chalk v prispevku "Housing as a Consumer Product" leta 1966 navedel referenčne primere: sodelovanje Le Cor-busierja z Jeanom Prouvejem, posamezni Prouvejevi projekti, bivalni in mobilni eksperimenti z oznako Dymaxion s kopalnico za Phelps Dodge Buckminsterja Ful-lerja, House of the Future (Hiša prihodnosti) Alison in Petra Smithson, prefabricirane hotelske enote lonela Scheina, Monsanto Plastic House (Plastična hiša Monsanto) v Disneylandu, dela japonskih metabolistov in Arthurja Quarmbyja v Angliji;9 vsi ti primeri predstavljajo tudi poskus iskanja tehnološke druge arhitekture v obdobju destabilizacije heroičnega modernizma in internacionalnega sloga. Značilnost navedenih referenčnih primerov skupine Archigram je navdušenje nad možnostmi, ki jih omogoča nova tehnologija, uporaba novih materialov in konstrukcijskih rešitev ter serijske proizvodnje v želji ponuditi posamezniku, družbi, mestu in stroki nekaj resnično novega. Archigram je v novem in drugem prepoznal potencial omogočanja ustvarjanja vselej novih in novih živahnih življenjskih slogov. Zavestno spajanje arhitekturnega nagovora z vsakdanjim življenjem v povezavi s popularno kulturo, kar je bilo za visoki modernizem še povsem nesprejemljivo, je bilo podprto z internacionalizacijo in globalizacijo potrošniške kulture, ki se je v šestdesetih letih že povsem uveljavila kot prevladujoča. Kljub kritikam ameriških vzorov, ki so se v Evropi vseskozi oglašale, pa je bil povojni zalet v zgodnjih šestdesetih letih v polnem zamahu in v veliko primerih je vprašanja upravičenosti in ustreznosti tehnološkega napredka, potrošništva in razvoja znanosti še zastiral z navdušenjem nad možnostmi ustvarjanja boljšega sveta.
*Uvodni odlomek iz knjige Kapsula: tipologija druge arhitekture / Peter Šenk, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, ki je izšla v zbirki Teoretska praksa arhitekture.
1	Peter Cook, ExperimentalArchitecture, New York: Universe Books, 1970.
2	"The New Brutalism", Architectural Design, januar 1955.
3	Gl. Charles Jencks, The Language of Postmodern Architecture, New York: Rizzoli, 1977.
4	Gl. Rem Koolhaas, Hans-Ulrich Obrist (ur.), Project Japan: Metabolism Talks, Köln: Taschen, 2011.
5	Z izrazom "vtičnik" slovenimo po analogiji z uporabo v računalništvu tudi v arhitekturi uveljavljeni pojem "plug-in".
6	Izraz "kontrakultura" bomo uporabljali kot prevod angleške besede "counterculture" oz. "counter culture", ki pomeni nasprotno gibanje prevladujoči kulturi - nekaj podobnega kot "opozicija" v politiki. Izraz "crash pad" pa bomo uporabljali v angleškem izvirniku; v naši uporabi pomeni okolje za eksperimentiranje s psihedeličnimi substancami, ki omogoča čim bolj ugodno in udobno vračanje v normalno stanje zavesti. Izraz "crash pads" se sicer med drugim uporablja tudi za posebna kompaktna prenočišča letalskih posadk
7	Bruno Taut npr. v knjigi Die Auflosung der Städte oder die Erde eine gute Wohnung iz leta 1920 pri obravnavi bivališča prihodnosti to opiše kot fleksibilno z enostavno premičnimi stenami, v katerem "se lahko vsak član gospodinjstva znotraj velike kapsule enostavno izolira" /kapsulira - nem. Einkapseln/. Bruno Taut, Die Auflösung der Städte oder die Erde eine gute Wohnung, Folkwang-Verlag, 1920, nav. v: Bruno Taut, Die Neue Wohnung: Die Frau als Schöpferin, Leipzig: Verlag Klinkhardt & Biermann, 1928, str. 92.
8	Peter Cook (ur.), Archigram, New York: Princeton Architectural Press, 1999, str. 44; Cedric Price, Cedric Price: Works Ii, Architectural Association, London: Architectural Association, 1984, str. 25; Kisho Kurokawa, "Capsule Declaration", v: Kisho Kurokawa, Metabolism in Architecture, London: Studio Vista, 1977, str. 75-85. Deklaracija je bila prvič objavljena v skrajšani obliki kot članek: Kisho Kurokawa, "O! Pravila kiborgov" (Kisho Kurokawa, "Oh! Saibogu no Okite"), SD - Space Design, 03/1969, str.50-53. Prevod iz japonščine Urška Capuder, Hiroshi Kohno, arhiv avtorja.
9	P. Cook (ur.), Archigram, str. 17.
arhitektov bilten • architect's bulletin • 203 • 204
75