ČASOPIS ZA SLOVENSKO KHAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LJUBLJANA V OSVOBODILNEM BOJU MARICA ČEPE Ljubljana je leta 1941 že kmalu po zasedbi po italijanski vojski enotna in dobro pri- pravljena stopila v borbo proti okupatorju. To je bil uspeh dolgoletnega dela Komuni- stične partije Slovenije v okviru celotne li- nije Komunistične partije Jugoslavije že od ustanovnega kongresa KPS aprila 1937. leta dalje. Ena najvažnejših prelomnic v pripravah na spopad s fašizmom je bila peta državna kvy^.ferenca Komunistične partije Jugoslavije v Zagrebu od 19. do 23. oktobra 1940. leta. Sklicana je bila zaradi velikih sprememb, ki so nastale v sami partiji in zaradi za- ostritve mednarodnega položaja po izbruhu druge svetovne vojne jeseni 1939. Centralni komite Komunistične partije Slovenije je na svoji tretji konferenci junija 1940 izvolil 13 delegatov, ki so v Zagrebu zastopali sloven- ske komuniste. Delo konference je pokazalo, da je partija prebrodila notranje težave, da je postala resnični voditelj in organizator delavskega razreda in da je pripravljena na spopad s fašizmom na domačih tleh. Ob izvajanju sklepov pete državne konfe- rence je dosegla Komunistična partija Slove- nije poleg drugih tudi naslednje daljnosežne uspehe: Utrditev in poglobitev enotnosti de- lavskega razreda v Delavski enotnosti; akcij- ski sporazum z vodstvom krščanskih sociali- stov, demokratičnim krilom Sokola in pro- gresivnimi slovenskimi kulturnimi delavci, ki je bil velikega pomena za združitev vseh antifašističnih sil in je bil osnova za po- znejšo Osvobodilno fronto in končno mno- žične akcije mladine, delavcev, kmetov, žena in celo vojske proti kapitulantski politiki ta- kratnih jugoslovanskih državnikov. Sredi marca 1941 je CK KP J izdal letak »Proti kapitulaciji — za pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo«, v katerem je raz- krinkal Cvetkovičevo vlado ter zahteval se- stavo resnično ljudske vlade in pakt s SZ. Toda še preden je ta poziv dobro prišel med ljudstvo, je jugoslovanska vlada 25. marca 1941 na Dunaju podpisala pristop Jugosla- vije k trojnemu paktu. Na ta najbolj sramotni pakt v zgodovini Jugoslavije je Ljubljana takoj spontano od- govorila. Komaj nekaj ur po objavi podpisa je začela demonstrirati študentovska mladi- na. Demonstracije, v katerih je sodelovala večina Ljubljančanov, so se nadaljevale na- slednji dan, višek pa so dosegle 27. marca, ko je general Simovic v Beogradu izvedel puč. Toda Simovičeva vlada ni preklicala pristopa k trojnemu paktu, niti ni odpokli- cala z vodilnih položajev ljudi, somišljeni- kov pakta. V nedeljo 6. aprila je priletelo v zgodnjih jutranjih urah nad Ljubljano 9 nemških bombnikov. Radio je razglasil, da je Nem- čija napadla Jugoslavijo. Centralni komite KPS je poslal h komandantu vojaške oblasti v Ljubljani dva svoja člana, ki sta vojski ponudila pomoč partije. Partija je začela takoj z zbiranjem prostovoljcev. Že prvi ve- čer je odpeljal vlak prve prostovoljce v Novo mesto, kjer so čakali nadaljnjih navodil vo- jaške oblasti. Tudi naslednje tri dni so vozili vlaki prostovoljce, toda že 10. aprila je voj- ska v Sloveniji kapitulirala. 11. aprila so vkorakali v Ljubljano prvi oddelki italijanske vojske in to diviziji »Re« in »Isonzo«, 11. regiment bersaljerov in grupa tanket. Ljubljana je sprejela okupatorja za zakle- njenimi vrati in za spuščenimi žaluzijami. Tuja vojska je korakala po praznih ulicah, le na Viču jo je pozdravil ljubljanski župan dr. Adlešič. Slovensko ozemlje, ki ga je zasedla itali- janska vojska, je ostalo še tri tedne vojno področje. Že tik pred napadom je dala partija vsem svojim članom in skojevcem nalogo, naj zbi- rajo in skrivajo orožje. Seja CK 11. aprila v Trebnjem je to nalogo ponovno in še ostreje postavila pred svoje člane in simpatizerje. Zato se je zbiranje orožja po okupaciji še bolj razmahnilo. Postalo je prva množična akcija, kljub temu da so italijanske oblasti pa tudi Narodni svet pozivali k oddaji orožja in grozili s težkimi kaznimi tistim, ki se tega ukaza ne bi držali. Zbiranje orožja je bila torej prva borbena akcija v boju z okupatorjem, saj ljudstvo ni 81 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO samo preprečilo, da bi se okupator oborožil z orožjem razpadle vojske, ampak se je tudi samo oborožilo za nadaljevanje boja. Medtem ko se je ob napadu in takoj po njem po eni strani pokazala volja naroda, ki ga je partija več let vzgajala za obrambo domovine in za boj proti fašizmu, se je po drugi strani pokazala tudi vsa gniloba proti- Ijudskih oblastnikov in pete kolone. Velik del slovenskih klerikalnih in liberal- nih politikov, predstavnikov slovenske bur- žoazije, je eniigriral ter si skušal dobiti za- slombo pri vplivnih buržoaznih krogih na Zahodu. Tisti del, ki je ostal v domovini, pa se je naslonil na okupatorja. S tem se je vključil v vrste izdajalske pete kolone. 6. aprila 1941 je predlagal takratni ban dravske banovine dr. Marko Natlačen za- stopnikom meščanskih strank ustanovitev »Narodnega sveta«. Ob kapitulaciji Jugosla- vije je »Narodni svet« razglasil, da prevzema vso oblast v Sloveniji. Izdal je tudi odlok o ustanovitvi slovenske vojske, tako imenovane »Slovenske legije«. Ker je bil »Narodni svet« prepričan, da bodo Nemci zasedli tudi Ljubljano, je skušal Natlačen doseči z njimi sporazum za, avto- nomno slovensko upravo, podobno »Neza- visni državi Hrvatski«. Ker to ni uspelo, so se klerikalni prvaki takoj vdinjali Italija- nom. Njihova skrb ob fašističnem napadu torej ni bila obramba domovine, temveč borba za ohranitev oblasti za vsako ceno. Sen slovenskih kvislingov o avtonomni slovenski upravi se ni izpolnil. Italijani so jih sicer sprejeli kot »pomočnike« pri name- ravanem zasužnjevanju slovenskega naroda, niso pa hoteli z njimi deliti oblasti. Civilno oblast je že konec aprila prevzel »visoki komisar« Emilio Grazioii, »Narodni svet« in »Slovenska legija« sta bila razpuščena. 3. maja 1941 je bilo vse slovensko ozemlje, ki so ga zasedli Italijani, priključeno Italiji kot njen sestavni del in je dobilo ime »ljub- ljanska pokrajina«. Ljubljana je postala se- dež visokega komisarja, fašističnega federala in XI. armadnega zbora. Da bi ustvarili zaledje med slovenskim narodom, je Mussolini 27. maja imenoval sosvet za Ljubljansko pokrajino. V »sosvet«, ki mu je sprva načeloval dr. Natlačen, so bili imenovani predstavniki slovenske buržo- azije in socialdemokracije. USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V prvih dneh po napadu je partija raz- vijala v Ljubljani izredno živahno dejavnost. Nenehno je pojasnjevala, kaj je fašizem in kakšni so njegovi končni nameni. Navajala je ljudi na sabotiranje okupatorjevih odredb in že takoj v začetku tudi na odpor proti njegovemu prilizovanju. Razkrinkovala je izdajalsko politiko jugoslovanskih oblastni- kov, pojasnjevala vzroke za tako hiter raz- pad Jugoslavije, hkrati pa govorila o enot- nosti njenih narodov kot enem glavnih po- gojev za uspešen boj proti fašizmu. Utrje- vala in širila je svoje organizacije, zbirala okrog njih patriotične sile, množično zbi- rala orožje in začela že s prvimi sabotažnimi akcijami na železnici in drugod. Največji uspeh dela partije v prvih tednih po okupaciji pa je bila ustanovitev vsena- rodne organizacije odpora, »protiimperiali- stične fronte«, ki je bila zgrajena na teme- ljih akcijskega sporazuma iz leta 1940. Njen pobudnik je bil Edvard Kardelj, ki ji je dajal tudi vsebino in ji začrtal pot, v živ- ljenje pa jo je sprovajal zlasti Boris Kidrič. »Protiimperialistično fronto« so ob usta- novitvi tvorili poleg partije še krščanski so- cialisti, demokratično krilo Sokola in sku- pina progresivnih kulturnih delavcev. Na ustanovnem sestanku 27. aprila so spre- jele ustanovne skupine program, ki ga je predlagala Komunistična partija: Boj za svobodo in združitev slovenskega naroda pod vodstvom delavskega razreda. Borbeni zna- čaj »protiimperialistične fronte« poudarja zlasti četrta točka, ki pravi: »Da je treba pričeti takoj z zbiranjem slovenskih množic na temelju borbe za osvoboditev in združi- tev slovenskega naroda«. Takoj po ustano- vitvi »protiimperialistične fronte« je CK KPS s posebnim proglasom pozval v skupni boj ves slovenski narod. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo- se je »Protiimperialistična fronta« preime- novala v »Osvobodilno fronto slovenskega naroda«. Že ime samo pove, da je bil njen namen zajeti ves slovenski narod v borbo proti okupatorju. Osvobodilna fronta — OF je postala res vsenarodiia, vseslovenska bor- bena organizacija z najširšim obeležjem. V svoje vrste je vabila vsakogar brez ozira na njegov svetovni nazor ali versko prepričanje, samo da je bil pripravljen za boj proti oku- patorju. Kljub izredni širini in množičnosti pa je bila Osvobodilna fronta prav zaradi političnega vodstva partije vsa leta vojne politično in akcijsko enotna, borbena in brez- kompromisna organizacija. Zaradi nenehnega prizadevanja partije in zaradi njene globoke zakoreninjenosti med slovenskim ljudstvom se je v OF že v prvem letu boja združilo 18 političnih, kulturnih in drugih skupin in organizacij in tisoče posa- meznikov, ki formalno niso pripadali nobeni teh skupin in organizacij. 82 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Izredno važno za uspeli borbe slovenskega naroda je bilo to, da je partija že pred na- padom ustvarila enotnost bivših delavskih sindikatov, Delavsko enotnost, ki se je kot kompaktna celota vključila v Osvolx)dilno fronto. S tem je stopil delavski razred eno- ten in združen v oboroženi boj. V Sloveniji, ki je vsa prepletena z gostim komunikacijskim omrežjem, in kjer so bile okupatorjeve postojanke tako na gosto po- sejane kot nikjer drugod v Jugoslaviji, si oborožene borbe brez Osvobodilne fronte sploh ne moremo zamišljati. Predvsem pa velja to za Ljubljano, ki je bila sedež civilne in vojaške oblasti. Poleg tega je bila I^jub- Ijana še posebej izpostavljena, saj je tekla skozi njeno predmestje Šentvid meja med nemškim in italijanskim okupatorjem. Ljub- ljana je tudi izredno važno železniško kri- žišče med severom in jugom ter vzhodom in zahodom. Oba okupatorja sta hotela to kri- žišče polno izkoriščati v svoje vojaške na- mene, in sta bila pripravljena vsak poskus upora v kali zatreti. V taki Ljubljani bi bila oljorožena vstaja brez organiziranega sode- lovanja vsega patriotičnega prebivalstva že vnaprej obsojena na pogin. Zato je pripisati izredne uspehe štiriletnega boja v Ljubljani prav dejstvu, da je dosegla OF v Ljubljani res edinstveno širino in pobudo. Zato tudi ni slučaj, da je začel oboroženi upor v Ljub- ljani prej kot v drugih predelih Slovenije in da je bila Ljubljana vse prvo leto boja center upora in revolucije. Iz Ljubljane so se prenašala izkustva o graditvi organizacij OF v vse predele Slovenije. Delo komunistov je bilo odslej usmerjeno predvsem na Osvobodilno fronto. Organiza- cija, ki je bila formalno ustanovljena, je mo- rala tudi dejansko zaživeti. Graditi ilegalno organizacijo je mogla edinole partija, ki je že mnogo let uspešno delala v najgloblji ilegali. Najvišji organ Osvobodilne fronte je bil Vrhovni plenum, njegov izvršni organ pa Izvršni odbor Osvobodilne fronte — lOOF. Kljub najtežjim pogojem ilegale je Vrhovni plenum v Ljubljani petkrat zasedal, poleg tega pa je bilo še nekaj širših konferenc. To je bilo mogoče le zaradi množičnega so- delovanja in zaradi popolne konspiracije. Že konec poletja 1941 je dosegla Osvobo- dilna fronta poleg izredne množičnosti še eno značilnost: Ljndstvo je sledilo vsem nje- nim sklepom in odlokom, medtem ko je vztrajno sabotiralo okupatorjeve odloke in ukrepe. Tretje zasedanje Vrhovnega plenu- ma OF 16. septembra 1941 je ugotovilo, da je dobila OF že elemente oblasti. Zato se je Vrhovni plenum na tem zasedanju konstitu- iral v prvi organ slovenske ljudske oblasti. v Slovenski narodni osvobodilni odbor — SNOO. SNOO je sprejel takoj ob svojem konstituiranju odlok o narodnem davku in posojilu svobode in odlok o zaščiti sloven- skega naroda in njegovega gibanja za osvo- boditev in združitev. Ljubljansko okrožje, ki je obsegalo mesto in njegovo širšo okolico, je imelo okrožni odbor OF. Okrožje se je delilo na 8 do 11 rajonov, od katerih je imel vsak svoj odbor OF. Rajoni so se delili na kvarte in terene, ki so imeli svoje odbore. Z razrastom mreže OF pa so dobivali svoje odbore tudi po po- sameznih ulicah in večjih blokih. Prvi terenski odbori OF so zrasli iz par- tijskih jeder, iz organizacij in društev, ki jih je partija že več let pripravljala na odlo- čilni spopad. Zrasli so iz odborov Ljudske pomoči, iz protidraginjskih odborov, iz od- borov delavskih kulturnih društev itd. Člani prvih terenskih odborov so bili skoraj iz- ključno člani in simpatizerji partije, ki so začeli zbirati še druge somišljenike. Število odborov OF se je neprenehoma spreminjalo. Februarja 1942 je bilo v Ljub- ljani okrog 450 odborov OF, kljub temu, da je dala Ljubljana do takrat za razne par- tizanske čete že okrog 500 borcev in kljub temu, da je bilo že nekaj tisoč ljudi po za- porih in taboriščih. Toda OF ni bila organizirana le po tere- nih. Bila je povsod tam, kjer je bil zaveden slovenski človek, predvsem med delavci. V Ljubljani je zraslo tudi veliko število »ma- tičnih odborov OF«, ki so povezovali fron- tovce posameznih strok kot učitelje in pro- fesorje, zdravnike, grafičarje, kovinarje, zi- darje, krojače itd., itd. Močni matični odbori OF so bili tudi v okupatorjevih komunalnih ustanovah kot na pošti in železnici in celo v njegovih najobčutljivejših uradih kot na pokrajinski upravi, na sodišču in celo na policiji. OF je skušala slehernega človeka mobili- zirati na način, ki mu je bil najbližji in z nalogami, ki so mu najbolj ustrezale. Zato je ustanavljala tudi svoje množične organiza- cije, preko katerih je še bolj uspešno pro- dirala med ljudi. Oktobra 1941 je bil pri Izvršnem odboru OF ustanovljen Glavni odbor mladinske OF z nalogo, da pritegne v osvobodilno gibanje vso mladino in da hkrati pripravi vse za ustanovitev posebne ilegalne mladinske orga- nizacije. Do takrat namreč mladina ni imela svoje množične organizacije, ampak samo SKOJ, kar pa je bilo v takratnih pogojih očitno preozko. Zgodaj spomladi 1942 je bila ustanovljena »Zveza mladine Slovenije«. Že takoj po ustanovitvi je štela »Zveza mladine Slovenije — ZMS« v Ljubljani preko 1000 83 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO niladiiiccv in mladink. V »Zvezo mladine Slovenije« se je množično vključevala vsa mladina, io se pravi študentovska in srednje- šolska, vajenci in mladi delavci. Organiza- cija je tekla podobno kot frontna in je segla v vsako šolo, vsako delavnico, sleherno ulico. Mladina je bila poleg delavskega razreda glavni steber oboroženega boja v Ljubljani. Že poleti 1941 je opravljala v lx)rbenih gru- ■ pah zelo drzne akcije, od jeseni 1941 dalje in vse do osvoboditve pa se je borila v eno- tah Narodne zaščite — NZ in Varnostne ob- \eščevalne službe — VOS. Zelo visoko je šlevilo tistih, ki so odšli v partizane, mnogi iz sretlnješolskih klopi in kot vajenci. V Ljubljani ni bilo večje akcije in ni bilo sek- torja dela, kjer ne bi imela mladina vidne vloge. Najdemo jo tudi v najbolj zakonspi- riranih ilegalnih tiskarnah, predvsem pa pri tveganem raznašanju osvobodilnega tiska. Ker je okupator kmalu spoznal, kaj in ko- liko pomeni mladina v osvobodilnem gibanju, jo je množično zapiral in pošiljal v razna taborišča. Izredno visok je tndi krvni davek mladine. Že konec leta 1941 je zbirala OF žene, ki so stale dotlej ob strani, v posebne krožke. Leta 1942 pa je začela prodirati mednje posebna ženska organizacija Slovenska pro- tifašistična ženska zveza — SPZZ. Naloga SPŽZ je bila pridobivati in mobilizirati sle- herno pošteno slovensko ženo. Žene so se klicu partije in OF izredno množično od- zvale. Sodelovale so pri vseh nalogah osvo- bodilnega gibanja od zbiranja finančnih in materialnih sredstev pa do oboroženega boja v sami Ljubljani in v partizanskih vrstah. O veliki borbeni sili ljubljanskih žena go- vore predvsem njihove demonstracije za iz- pustitev zapornikov in internirancev in nji- hovi protesti proti mučenju in ubijanju slo- venskih protifašistov. Predvsem pa so pri- spevale žene levji delež pri delu »Ljudske pomoči«, pozneje imenovane »Slovenska na- rodna pomoč«. »Ljudska pomoč«, ki je bila po V. plenu- mu OF 6. novembra 1942 preimenovana v »Slovensko narodno pomoč«, je bila ena naj- bolj množičnih organizacij OF. Njena naloga je bila materialno in moralno pomagati vsem, ki so kakorkoli trpeli pod fašizmom. Ljud- ska pomoč je zrasla že pred vojno iz partij- ske množične organizacije »Rdeča pomoč« in z njo je organizirala partija pomoč žrtvam protiljudskih režimov. Po okupaciji se je v Ljudsko pomoč zaradi njenih člove- koljubnih nalog vključilo izredno mnogo ljudi, tudi takih, ki se v same organizacije OF morda iz kakršnegakoli razloga ne bi vključili. Ljudska pomoč je pristopila do sle- hernega, ki je imel srce za trpečega sočlo- veka. Med somišljeniki je zbirala denar, hra- no in obleke za zapornike v ljubljanskih za- porih, predvsem za tiste, ki so bili brez svoj- cev. Od konca leta 1941. ko so odhajali ljudje v zapore in taborišča najprej v Ita- lijo, pozneje v Nemčijo, je pošiljala Ljudska pomoč, za njo pa Slovenska narodna pomoč, tem ljudem pakete s hrano, obleko, zdravili in drugimi potrebščinami. Vselej so bila med stvarmi skrita tudi kakšna sporočila, včasih celo ilegalno časopisje. Zapornikom, ki so v ljubljanskih zaporih čakali na proces, je našla zagovornike, pristaše osvobodilnega gibanja. Skrbela je za ilegalce ter otroke ilegalcev in partizanov. Samo teh otrok, tako imenovanih »ilegalčkov«, je bilo leta 1943 preko 300. Oskrbovala je tudi vse družine, katerih redniki so bili v partizanih, v zaporu ali taborišču, in družine tistih, ki jih je oku- pator ubil. Število oskrbovanih družin je raslo tako, kot je rasel teror. Konec leta 1941 je dobivalo pomoč približno 700 družin, maja 1944 pa že nad 1500. Izrednega pomena za razvoj OF v Ljub- ljani je bila ustanovitev Delavske enotnosti 7. novembra leta 1942. Delavska enotnost je sicer že od zadnjih let pred vojno dalje akcijsko združevala slovensko delavstvo, se- daj pa je dobila v okviru Osvobodilne fronte tudi organizacijske oblike. Delavstvo, str- njeno v odbore Delavske enotnosti — DE, je postalo še bolj enotno in je izvrševalo najtežje politične, oborožene in sabotažne akcije, predvsem na okupatorjevih komu- nalnih napravah in v tovarnah, ki so delale za okupatorjevo vojsko. PROPAGANDA OSVOBODILNEGA GIBANJA Veliki uspehi osvobodilnega gibanja so bili plod nenehnega političnega, organizacijskega in propagandnega dela partije in Osvobo- dilne fronte. Najmočnejši orožji propagandnega dela sta bili ilegalni tisk in ilegalni radio. Za izdajanje lastnega ilegalnega tiska pa so bile potrebne tiskarne in ciklostilne teh- nike, potrebno je bilo mnogo papirja in dru- gih tiskarskih in knjigoveških potrebščin, potrebne so bile zveze za razpošiljanje tiska itd., predvsem pa predani ljudje, ki so delali v pogojih najstrožje ilegale. Ves ta obširni aparat so takrat imenovali »tehnika«. Ob napadu na Jugoslavijo je imel CK KPS že močno razvito tehniko. Ves ta svoj dobro preiskušeni aparat je dala partija takoj ob ustanovitvi OF na razpolago osvobodilnemu gibanju. Vendar je ostala »tehnika« slej ko prej izključno partijska organizacija tako po vodstvu kakor po sodelavcih. Ker je Ljub- ljana sprva s tiskom z£dagala vso Slovenijo 84 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA — tudi nemški in madžarski del — je dobila ljubljanska telinika ime »Centralna tehnika« - CT. Po napadu na Jugoslavijo se je delo teh- nike silno razmahnilo, saj so rasle potrebe po tisku, letakih in proglasili iz dneva v dan. Ob napadu je imela partija dve ilegalni gra- fični tiskarni v bližnji ljubljanski okolici. Obe sta morali že prve mesece po napadu prenehati z delom. Po večmesečnem vztraj- nem delu in prizadevanju vodstva Centralne tehnike in CK KPS, predvsem pa organiza- torja tehnike Toneta Tomšiča je CK sep- tembra 1941 vzpostavil novo ilegalno gra- fično tiskarno »Podmornico« v ljubljanskem obrobju. Njej je sledilo do pomladi 1943 še pet ilegalnih tiskarn: »Tunel« na Emonski cesti, »Tone Tomšič« v Šubičevi ulici, »Teh- nika« v Ulici Milana Majcna, tiskarna »Tru- ga« ali »Jama« v Zeleni jami in izredno do- bro opremljena cinkografija na Kodeljevem. Poleg teh grafičnih tiskarn pa je imela CT v Ljubljani v letih okupacije še okrog 70 ilegalnih ciklostilnili tehnik, ki so se za- radi varnosti neprestano selile iz stanovanja v stanovanje. Zelo važen sektor C 1 je bila dokumentna tehnika, ki je izdelala več tisoč ponarejenih dokumentov za ilegalce in kompromitirane borce, za tiste, ki so odhajali iz J_.jubljane v partizane itd. Tehnika je izdelala mesečno do 5000 ponarejenih živilskih nakaznic. Požrtvovalni sodelavci Centralne tehnike so bili tudi komunisti v raznih legalnih ti- skarnah, ki so tiskali, delali klišeje in stavek za tisk ter iz tiskam, kjer so jih okupatorji tiskali, iztihotapili živilske nakaznice in vse dokumente in dovolilnice. Centralna tehnika pa je imela še zelo širok krog požrtvovalnih sodelavcev, ki so dajali prostore za tiskarne in skladišča, ki so po trgovinah nakupovali potrebščine za tehniko, in ki so dajali stanovanja za razgovore in sestanke aktiva. Kljvib širokemu krogu so- delavcev pa je bila tehnika eden najbolj zakonspiriranih sektorjev dela, saj je vsak vedel le to, kar je bila njegova neposredna naloga. V štirih letih okupacije je izšlo v Ljubljani presenetljivo mnogo tiska, če pomislimo, da je izhajal v pogojih najgloblje ilegale. Samo prej naštete grafične tiskarne so izdelale blizu 1 milijon letakov, nad 72.000 brošur in 67.000 časnikov. Pri tem moramo računati, da je bila tiskana samo 1 številka »Sloven- skega poročevalca«, vse druge so bile ciklo- stirane. Ciklostilne tehnike so razmnožile tudi mnogo letakov in brošur. Celo obširni »Slovenski obzornik 1942« je bil ciklostirau. Najbolj bogata je bila žetev ilegalnih gra- fičnili in cjkiostilniii tehajjk leta 1941 iSL.dd- no 1942, ko je Ljubljana s tiskom zalagala skoraj vse predele Slovenije. Med ilegalnimi časniki moramo omeniti predvseju »Slovenskega poročevalca«, »Delo« in »Ljudsko pravico«, ki so bili že pred voj- no glasniki partije in naprednega delavskega gibanja. »Slovenski poročevalec« je začel po okupaciji ponovno izhajati maja 1941 kot informacijski vestnik Osvobodilne fronte in je izšel do konca 1944. leta v 120 številkah, v skupni nakladi približno 600.000 izvodov. »Dela« je izšlo v letih 1941 in 1942 8 številk, »Ljudske pravice« pa v letih 1943 in 1944 15 številk. Novembra 1941 je začela izhajati »Mlada Slovenija«, njena naslednica pa je bila »Mladina«, ki je izhajala do konca leta 1944. Oktobra 1941 je začela izhajati »Osvo- bodilna fronta«, ki je bila osrednji organ OF. Od leta 1942 pa do 1944 je izšlo 9 šte- vilk »Naše žene«, v letih 1942 in 1943 je bila »Delavska enotnost« glasilo slovenskega de- lavstva. »Narod v ječi« pa je bil glasilo Slo- venske narodne pomoči v letih 1942 in 1943. Poleg teh je izhajalo v letih vojne v Ljub- ljani še 8 ilegalnih listov, med njimi leta 1945 literariio-publicistična revija »Setev« in humoristični list »Bodeča Neža«. Poleg teh listov je izšlo v letih boja v Ljubljani tudi 52 brošur. Našteli jih bomo le nekaj: Februarja 1942 je bil dotiskan »Slovenski zbornik 1942«, skoraj ob istem času je izšel tudi »Kratek tečaj za partizan- ske poveljnike«, leta 1943 Kidričev historiat »Dve leti Osvobodilne fronte«, januarja 1943 pa že tudi prva zbirka dokumentov o belo- gardističnomihailovičevskem izdajstvu. Iz- hajala pa so tudi dela klasikov marksizma. Zanimivo je, da so bile med temi brošurami že tudi 4 pesniške zbirke. Od teh je izšla zbirka Mateja Bora: »Previharimo viharje« v 8000 tiskanih in 1500 ciklostiranih izvodih. Največje naklade pa so dosegli letaki, s katerimi sta se partija in OF obračali do množic vselej, kadar jih je bilo treba na hitro o čem informirati, jih za kaj mobilizi- rati ali jih pripraviti na izredne ukrepe. Teh letakov je izšlo preko 1,300.000. Ker so se vsi sodelavci ilegalnih tiskarn v polni meri zavedali izrednega pomena ile- galnega tiska, so se na vso moč trudili, da bi bila oblika tiska kljub najtežjim pogojem v skladu z njegovo bogato vsebino. Z lepo obliko so hoteli prispevati k ugledu tiska. Drugo važno propagandno sredstvo je bil ilegalni radio. Oddajal je od 7. novembra 1941 do aprila 1942. Pri ilegalnem radiu sta delala dva aktiva. Eden, ki je pripravljal tekste — to je bila redakcija — in drugi, ki je oddajal. Ker je ilegalna radijska po- staja kričala v svet resnico o osvobodilnem jjoju slovenskega ljudstva, so jo imenovali 85 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO »Kričač«. v slabih šestih mesecih je imel »Kričač« 45 oddaj, oglašal pa se je iz 26 . ljubljanskih stanovanj. Kljub temu da so ga Italijani besno iskali z najmodernejšimi sredstvi, ga zaradi hrabrosti radijskega akti- va in zaradi požrtvovalnosti družin, ki so mu nudile zavetje, niso nikoli izsledili. Ker »Kričaču« niso mogli do živega in ker dru- gače niso mogli preprečiti tega velikega uspeha osvobodilnega gibanja, so aprila 1942 pobrali radijske sprejemnike. ZAČETKI IN RAZVOJ OBOROŽENE VSTAJE 1. in 2. junija 1941 je bila v Ljubljani par- tijska konferenca, ki se je je udeležilo okrog 30 delegatov iz vsega razkosanega sloven- skega ozemlja. Glavni referat na konferenci je imel Edvard Kardelj. Podrobno je ana- liziral mednarodni politični položaj in po- udaril neizbežnost nemškega napada na So- vjetsko zvezo. Iz njegovega referata, iz refe- ratov Toneta Tomšiča in Mihe Marinka ter iz diskusije so izhajale za komuniste na- slednje naloge: Zbiranje in pripravljanje orožja ter organiziranje borbenih skupin, na podeželju pa prvih postojank za borbo proti okupatorju. Ta konferenca pomeni to- rej začetek političnih priprav na splošno vstajo. Drugi važen mejnik oborožene borbe je seja CK KPS na dan napada hitlerjevske Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Na seji je bilo ugotovljeno, da so z napadom dani pogoji za začetek oborožene vstaje v Sloveniji. Ustanovljeno je bilo GlavnO' po- veljstvo partizanskih čet kot vodstveni organ vstaje. Teden dni pozneje je tudi razširjena seja lOOF osvojila sklep CK o takojšnjem prehodu iz priprav na dejansko oboroženo vstajo. 22. junij je torej prelomnica med pripra- vami in dejanskim začetkom oborožene vstaje. Ta dan je izdala partija letak, s kate- rim je pozivala v boj vse narodno zavedne Slovence, predvsem delavski razred. Temu pozivu na vstajo so sledili še drugi. Po 22. juniju se je vse delo partije in OF orientiralo na oboroženo vstajo. Pri okrož- nem komiteju KPS za Ljubljano je bil poleg političnega imenovan še vojaški komite. Ta je imel nalogo organizirati oboroženi upor v samem mestu, mobilizirati borce za čete po vsej Sloveniji, ki so začele rasti že julija 1941 in te čete tudi oskrbovati. Po Ljubljani so bile ustanovljene prve borbene grupe, ki jih je vodila partija ne- posredno. Prvi člani teh borbenih grup so bili člani in simpatizerji partije ter skojevci, ki so že od okupacije dalje zbirali orožje. Že ju- lija pa so začeli v borbene grupe vključevati tudi številne člane OF, predvsem delavce in mladince, ki so bili pripravljeni, da se z orožjem v rokah bore proti okupatorju. Že isti mesec je bilo v Ljubljani vsaj 150 borbenih grup z okrog 600 borci. To število pa se je stalno spreminjalo, po eni strani zaradi pritoka novih, po drugi pa zaradi odhoda borcev v partizane in zaradi are- tacij. Borbene grupe so slej ko prej zbirale orožje in ta naloga je ostala ljubljanskim borcem vse do osvoboditve. Sprva so zbirale orožje razpadle jugoslovanske vojske, že ju- lija pa so začele orožje trgati iz okupator- jevih rok, s tem da so razoroževale itali- janske vojake in oficirje in s tem da so ga v večjih količinah z drznimi akcijami odvze- male iz okupatorjevih vojaških skladišč in karabinjerskih postaj. Geslo borbenih grup je bilo: »Uničiti vse, kar je okupatorjevega!« Pogoste so bile akcije predvsem na okupatorjevih komunal- nih napravah. Borbene grupe so uničevale železniške proge, lokomotive, tovorne in pot- niške vozove ter bencinska in druga skladi- šča. Tako so na primer železničarji, člani borbenih skupin, v ležaje lokomotiv, potni- ških in tovornih voz sipali železne opilke, navrtali cisterne za bencin, olje in nafto, premikali kompozicije tako, da so se kvarili vozovi, predvsem odbijači, in da se je pri premikanju kvaril tovor, namenjen italijan- ski ali nemški vojski. Take akcije so po- stale stalne. Stalna naloga borbenih grup je postalo tudi rezanje telefonskih in tele- grafskih žic in ni bilo dneva, da ne bi bile na več mestih prekinjene zveze, ki jih je uporabljal italijanski okupator ali pa zveze med Italijani in Nemci. Uničevali so tudi vo- jaške kamione. Delavci v tovarnah so uni- čevali tovarniške naprave. Posebno je to ve- ljalo še za tista podjetja, ki so delala za oku- patorjevo vojsko. Med znanimi akcijami borbenih grup je tudi reševanje jetnikov iz zaporov in jet- niškega oddelka splošne bolnišnice ter raz- obešanje zastav in zažiganje bengaličnih ognjev prav pred okupatorjevimi postojan- kami. Odkrivale pa so tudi petokolonska skrivališča za orožje in vojaški material ter uničevale njihov propagandni inaterial. Že poleti 1941 pa so imele borbene grupe tudi oborožene spopade z okupatorjem in njego- vimi pomagači, domačimi izdajalci. Na takih in podobnih akcijah so imele borbene grupe tudi smrtne žrtve. Med prvi- mi, še poleti 1941, so padli na ljubljanskih ulicah.mladinci: Marjan Majcen, Janko Pro- dan in Ernest Belak. 86 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Proti koncu poletja je partija nekaj naj- lirabrejšili in najbolj predanih borcev bor- benih grup določila za delo pri Obveščeval- ni in varnostni službi, ki jo je takrat usta- novila. Mnogo članov borbenih grup je prešlo v Narodno zaščito, ki je bila ustanovljena oktobra 1941 in so postali njeni organizatorji. Mnogo borcev pa je odšlo v partizanske čete v razne predele Slovenije, kamor so prenesli izkušnje iz oborožene borbe v Ljubljani in so tako mnogo prispevali k razvoju parti- zanstva na Slovenskem. Avgusta 1941 je osnoval CK KPS poseben sektor partijskega dela »Obveščevalno in varnostno službo«, ki naj bi se v okviru ce- lotnega osvobodilnega gibanja sistematično ukvarjala z bojem proti podtalnim silam. Septembra 1941 je SNOO na svojem prvem zasedanju potrdil sklep CK KPS o formi- ranju »Obveščevalne in varnostne službe OF«. Organizacijo in vodstvo te službe je poveril partiji. Februarja 1942 se je Obve- ščevalna in varnostna služba preimenovala v Varnostno obveščevalno službo — VOS. Obveščevalna in varnostna služba je po- stala sestavni del narodnoosvobodilne akcije, specifično orožje osvobodilnega boja in ljud- ske revolucije, ki je služilo predvsem slab- ljenju okupatorjevega zaledja, njegove špi- jonske mreže in njegovega političnega si- stema. Že ob ustanovitvi se je začela Obveščeval- na in varnostna služba razvijati v dve smeri: v obveščevalno in varnost;no. Vendar pa je bila Obveščevalna in varnostna služba enot- na organizacija, v kateri je bilo delo var- nostne službe neločljivo povezano z delom obveščevalne službe in obratno. Najvažnejša naloga Obveščevalne in var- nostne službe je bila množična kontrola oku- patorja in njegovih domačih pomagačev, si- stematično zbiranje podatkov o njihovem delovanju, o namerah in nakanah policije, o vojaških tajnah, o sovražnikovi vohunski dejavnosti, o delovanju pete kolone itd. Na ta način je VOS odkrila poskuse for- miranja protinarodnih formacij, ko pa so bile že formirane, je dobivala jasen ypogled v njihovo delovanje. Dobivala pa je tudi vpogled v delovanje posameznikov v teh formacijah in organizacijah, to se pravi, spoznala je pomembnost njihovega dela za okupatorja. Tako je stalno spremljala delo najvidnejših petokolonašev Praprotnika, Na- tlačena, Ehrlicha, Peršuha in drugih. Od- krila je Praprotnikovo prizadevanje za usta- novitev posebne slovenske policije v sklopu okupatorjevega policijskega aparata, od- krila je »Slovensko narodno gibanje«, ki je pod vodstvom inž. Fanouša Emmerja in ka- plana Franca, Glavača snovalo teroristične skupine za uničenje vodstva osvobodilnega gibanja, delovanje belogardistične »Sloven- ske legije« in njenega dobro zakamuflira- nega komandanta Fortunata Majdiča, pri- zadevanje dr. Marka Natlačena za ustano- vitev reakcionarne bele garde in za združitev bele garde in drugih izdajalskih organizacij v enotno vojaško formacijo, ki naj bi z ramo ob rami z okupatorjem uničevala par- tizanske čete, in še mnogo drugih spletk, ki so jih kovali izdajavci narodnega upora. Tako sistematično in temeljito delo VOS je omogočilo uničevanje najvidnejših nosiv- cev izdajavske pete kolone in sovražnikovih vohunskih centrov. Varnostna služba kot sestavni del celot- nega, oboroženega upora je v Ljubljani zelo uspešno opravljala svoje naloge zlasti v letih 1941 in 1942. Prve varnostne grupe so bile formirane jeseni 1941. Zaradi izredno tež- kega, tveganega in odgovornega dela je do- ločila partija za varnostno službo svoje pre- izkušene člane in skojevce, ki so se posebno izkazali v delu borbenih grup. Delo varnostnikov je bilo toliko težje, ker so se borili v Ljubljani sredi najmočnejše okupatorjeve postojanke. Njihove naloge so bile zelo raznolične. Reševali so aktiviste in voditelje gibanja iz ječ in iz jetniškega od- delka splošne bohiišnice, opravljali so naj- težje sabotažne in diverzantske akcije v do- bro zavarovanih sovražnikovih bazah, sode- lovali so pri težjih akcijah NZ, odvzemali pa so tudi sovražniku velike količine orožja, vojaškega in drugega blaga za partizansko vojsko in za potrebe osvobodilnega gibanja. Na podlagi poročil, ki jih je dobivala ob- veščevalna služba, so plenili varnostniki so- vražnikov propagandni material, uničevali njegove tiskarne in obveščevalne centre ter razbijali njihovo vohunsko omrežje. Kot specifična vojaška formacija pa so na podlagi vsestransko dobro preverjenega gra- diva obveščevalne službe in po sklepu voj- no-političnega vodstva uničevali tudi posa- mezne izdajavce, ki so zavzemali v okupa- torjevem političnem in vojaškem sistemu najvidnejša mesta, predvsem tiste, ki so pri- pravljali bratomorno klanje med slovenskim narodom. O justifikacijah izdajavcev je bil v »Slovenskem poročevalcu« vedno objavljen komunike, v katerem je bila opisana vsa protiljudska dejavnost obsojenega narodnega zločinca. Narodna zaščita (NZ) je nadaljevala delo borbenih grup, le da je bila organizirana že čisto po vojaško v bataljone, čete, vode in desetine. Ljubljana je imela od spomladi 1942 do kapitulacije Italije od 5 do 8 bataljonov. Samo ljubljanska železnica je imela proti koncu 1942. leta 2 bataljona. Ker je bila Na- 87 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO roclna zaščita vključena v okvir Glavnega poveljstva slovenskih partizanskili čet, je imela svoj pravilnik in vojaško jjrisego. Naloge Narodne zaščite so bile vojaške akcije in težje propagandne akcije, kakršne smo opisali pri borbenih grupah, mobiliza- cija in priprave za partizansko bojevanje v gozdovih. Dalje oskrbovanje partizanskih čet, organizacija obrtnih delavnic, ki so de- lale za partizane ter prevoz blaga iz Ljub- ljane do partizanskih čet in bolnišnic. Že sam prevoz ilegalnega materiala iz Ljubljane do partizanov je bil po navadi prava vojaška akcija. Prav tako znane kot sabotažne akcije, so bile znane akcije želez- niške zaščite za ilegalni prevoz blaga iz Ljubljane do kakšne postaje na Dolenjskem, do Vevč ali kam drugam. Od konca leta 1941 pa do kapitulacije Italije je šlo iz Ljubljane 32 ilegalnih vagonov. V njih so bile ogromne količine raznega blaga, ki ^so ga zbrali Ljubljančani, pa tudi blago, ki ga je voja- ška intendanca v Ljubljani in celo v Milanu nabavljala za borce. Skrivno so prepeljali tudi voditelje ilegalnega gibanja, borce in kurirje, mnogo ilegalne literature in tndi stroje za partizanske orožarne. Prav tako kot prej borbene grupe so tudi člani Narodne zaščite opravljali sabotaže v raznih tovarnah, predvsem pa tam, kjer so morali delati za okupatorjevo vojsko. V tovarni »Saturnus« v Mostah so že de- cembra 1941 zažgali vagon konzervnih ška- tel za italijansko vojsko. Ob ponovnem na- ročilu v letu 1942 so delavci zavlačevali delo. Ko je prišel v tovarno priganjat sam visoki komisar Emilio Grazioii, so se zaščitniki od- ločili drugače. V nekaj dneh so bile škatle izdelane in naložene. Vagona so zvečer za- plombirali in naslednje jutro bi jih morali odpremiti na železniško postajo. Toda tovar- niški vod NZ je ponoči kljub močni straži oba vagona polil z bencinom in ju zažgal. Še isto noč je odšel ves vod v partizane. Kemična tovarna v Mostah je izdelovala glinico. Da bi tovarno onesposobili za delo, so bile v njej izvršene tri sabotažne akcije: 13. oktobra in 14. decembra 1941 in 17. fe- bruarja 1942. Pri teh akcijah so vakuumsko postajo popolnoma uničili. Šele leta 1944 so tovarno delno obnovili. Takih in podobnih akcij je bilo mnogo. Kot smo že omenili, je bila ena glavnih nalog Narodne zaščite mobilizacija za parti- zanske čete. Vsega je odšlo iz Ljubljane nad 11.000 borcev v razne čete po vsej Sloveniji pa tudi na Koroško in Primorsko onstran stare jugoslovanske meje. Okrog 2000 ljub- ljanskih borcev je padlo, 57 jih je dobilo naziv narodnega heroja. Ker je imelo Glavno poveljstvo do po- mladi 1942 sedež v Ljubljani, so se začele tu tudi dejavnosti, ki jih potrebuje vsaka voj- ska: pirotehnika, partizanska saniteta in vojaška intendanca. Za potrebe oboroženega boja v sami Ljub- ljani in zunaj nje je bilo potrebno razstrelivo in sabotažna sredstva kot zažigalne in tem- pirane bombe pa še drugo orožje za diver- zantske in sabotažne akcije. Na pobudo Glavnega poveljstva so začeli v Ljubljani izdelovati te vrste orožja. Zrasla je tako ime- novana pirotehnika. Njena hrbtenica sta po- stali celici kovinarjev in inženirjev. Ti so v raznih laboratorijih in v 9 kovinarskih in inštalaterskih delavnicah v največji tajnosti izdelovali razstrelivo ter tempirane in za- žigalne bombe. Mnogo zažigalnih in tempi- ranih bomb so potrebovali predvsem želez- ničarji, ki so jih podtikali v cisterne za ben- cin in nafto. Poleti 1941 je začela z delom tudi parti- zanska saniteta. OF je organizirala med zdravniki poseben matični odbor, v katerem so bili poleg zdravnikov vključeni tudi strež- niki in bolničarji, osebje po lekarnah, reše- vavci, skratka vse, kar spada k saniteti. Ta matični odbor je položil temelje partizanske sanitete.' Zdravniki so zdravili ljubljanske ilegalce in ranjence pa tudi mnogo parti- zanov. Ranjence so zdravili po vseh oddelkih splošne bolnišnice, seveda pod napačnim imenom in napačno diagnozo. Samo na ki- rurški kliniki se je zdravilo okrog 100 ra- njencev. Prvi ranjeni partizani so se zdravili v sanatoriju Emona. Ljubljanska sanitetna organizacija je zbrala 4 in pol tone sanitet- nega materiala samo do kapitulacije Italije, 600 kg staničnine, 100 laičnih lekarn, 10 am- putacijskih tornistrov in veliko kompletno partizansko bolnišnico. Mnogo zdravnikov je odšlo v partizane, kjer so ustanavljali in delali v partizanskih bolnišnicah. Že konec junija je vzpostavilo Glavno po- veljstvo tudi svojo intendanco. Tej je sledila vojaška intendanca za mesto Ljtibljana. Čla- ni borbenih grup — pozneje zaščitniki — pa tudi drugi člani OF so zbirali obleko, obutev, hrano in vse drugo, kar je potrebovala par- tizanska vojska, »od šivanke do topa«, kakor je bilo takratno geslo. V mestu so bila velika skladišča, kjer se je to blago koncentriralo za odvoz. Intendanca glavnega poveljstva je že takoj po svojem nastanku kupovala velike količine raznega blaga, še preden ga je mogel okupator zaseči. Tako je ustvarila bazo za oskrbovanje partizanskih čet tudi v času, ko se je partizanstvo že močno raz- mahnilo. Tako je bila Ljubljana tesno povezana ne samo z ustanovitvijo Glavnega poveljstva. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ampak tudi z razvojem partizanstva v Slo- veniji. V borbi z okupatorjem so poglavje zase ljubljanske demonstracije. Teh sicer ne mo- remo uvrščati med akcije oboroženega upora, pač pa so bile najvidnejši odsev ljudske vstaje v Ljubljani, odsev ogorčene borbe go- lorokih množic z oboroženim okupatorjem. Demonstracije, s katerimi so Ljubljančani javno obsojali okupatorjevo nasilje, zahte- vali od njega izpustitev zapornikov in inter- nirancev, ali pa javno in množično izpove- dali svojo pripadnost osvobodilnemu gibanju, so tako edinstvene, da se je Ljubljana za- radi njih proslavila celo daleč preko meja naše domovine. Znane so množične manifestacije, pri ka- terih je Ljubljana plebiscitarno oddala svoj glas za Osvobodilno fronto. Te so bile 28. oktobra 1941 ob obletnici razpada avstro- ogrske monarhije, 1. decembra 1941, ko je OF slavila praznik enotnosti jugoslovanskih narodov, 5. januarja 1942, ko se je slovenski narod spominjal vseh dotedanjih žrtev fa- šizma, ter 8. februarja 1942 ob spominskenr dnevu Prešernove smrti. Pred temi prazniki OF so izšli odloki v »Slovenskem poroče- valcu«, izšlo je tisoče letakov, ki so pozivali, da noben pošten Slovenec na predvečer praz- nikov med 7. in 8. uro zvečer ne sme biti na ulici, niti v javnem lokalu. Ljubljana je manifestirala za OF s tišino, molkom in po- polno odsotnosljo. Po ulicah si videl le po- množene ital. patrulje, lokali so bili prazni. Med februarjem in novembrom 1943 je bilo v Ljubljani niz demonstracij, v katerih se ni pokazala le izredna borbenost — pred- vsem žena — ampak tudi najgloblja huma- nost. Ljudje so kljub največjim nevarnostim demonstrirali proti ubijanju nedolžnih žrtev, demonstrirali za olajšanje strahotnih razmer v zaporih in taboriščih in za izpustitev za- pornikov in internirancev. Zelo znane so ženske demonstracije pred italijansko civilno in vojaško oblastjo in tudi pred škofovim dvorcem za izpustitev internirancev in za- pornikov. Posebno ogorčeno so zahtevale ta- kojšno osvoboditev starčkov, bolnikov, no- sečih žena in mater z otroki, zakaj vsi ti so trnmoma umirali v taboriščih. Na takih de- monstracijah se je zbralo do 3000 žena. Fa- šisti so nagnali proti njim vojake in kara- binjerje, ki so grozili, da bodo streljali v množico, če se žene ne razidejo in so pre- tepali, da se je marsikatera krvava in po- škodovana vrnila na svoj dom ali šla z de- monstracije naravnost v zapor. Škof jih je dal razgnati z brizgalnami in vojaki. Toda žene so prihajale znova in znova in se kljub žrtvam ogorčeno borile za tisoče in tisoče svojih sestra, sinov, hčera in mož. Skrb za desettisoče ljudi po italijanskih zaporih in taboriščih je postala posebno pe- reča, ko je bilo videti, da bo fašistična Italija kapitulirala in bo po vsej verjetnosti nem- ški škorenj zakorakal tudi po Italiji. 1. avgusta 1943 je organiziral Okrožni ko- mite za Ljubljano najveličastnejšo izmed vseh demonstracij. Nad 10.000 žena, mož, mladincev in mladink pa tudi sivolasih star- cev je pred sodiščem zahtevalo izpustitev vseh političnih jetnikov. Demonstraciji so se pridružili tudi vsi zaporniki v sodnih zapo- rih, ki so z ogorčenimi vzkliki zahtevali pro- stost in s tem podprli demonstrante na ulici. Ta dan so bili Italijani posebno surovi. Med množico so zavozili s tanki in avtomobili, lovili ljudi z nasajenimi bajoneti in jih pre- tepali do krvi. 32 so jih aretirali. Še isto po- poldne so jih obsodili na 10 do 12 let ječe, nekaj ur zatem pa so jih že odpeljali v za- pore v Italiji. Kljub najhujšemu nasilju, ki je sledilo tej demonstraciji, pa so ljubljanske množice še v istem mesecu nekajkrat demonstrirale pred italijansko komando in na grobovih talcev. MATERIALNA POMOČ LJUBLJANE OSVOBODILNEMU GIBANJU Materialna pomoč Ljubljane osvobodilne- mu gibanju je bila neprecenljive vrednosti, saj je Ljubljana vsa leta vojne oskrlwvala partizanske čete po vsej Sloveniji, ljubljan- ske ilegalce in tisoče žrtev fašističnega te- rorja. Predvsem je bila pomoč Ljubljane važna v prvem letu boja, ko so dobivale par- tizanske čete vso materialno pomoč skoraj izključno iz Ljubljane. Ljubljana je zbrala ogromne količine raz- nega blaga: obleke, obutve, vojaške opreme, sanitetnega materiala, perila, hrane, živil- skih in oblačilnih nakaznic pa tudi denarja. Vsaj približno podobo požrtvovalnosti ljubljanskih množic nam dajo naslednje številke: samo do kapitulacije Italije je bilo zbrane obleke, obutve in perila v vrednosti 40 do 50 milijonov lir. Narodnega posojila in davka pa je bilo v istem času zbranega 37 do 40 milijonov lir. Seveda so te številke nepopolne. Mnogo blaga je šlo v partizane mimo redne inten- dančne poti, ker je predvsem v času, ko so bili večji transporti nemogoči, vsak kvartni in rajonski intendant samoiniciativno iskal zveze, po katerih je pošiljal sredstva narav- nost do partizanskih enot. Mnogo obleke in obutve so dajali posamezniki tudi žrtvam fašističnega nasilja, ne da bi to kdo kje za- pisal. Prav tako so tudi mimo intendančnega omrežja opremljali številne borce, ki so od- hajali v partizane. V zgoraj navedeno vsoto 89 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tudi ni všteta hrana, ki ji daje posebno vred- nost to, da so si jo ljudje dobesedno odtrgo- vali od ust. Za nabiranje, razdeljevanje in odpremo nahranili dobrin je bil zadolžen obširen aktiv. Finančno gospodarski odbor — FGO, ki je bil gospodarski plenum okrožnega ozi- roma rajonskih odborov OF. Na FGO je bila vezana civilna in vojaška intendanca, blagajna. Slovenska narodna pomoč in ko- misija za narodno posojilo. Denarni prispevki so se začeli zbirati že takoj po ustanovitvi OF, na pravno urejeno podlago pa je bilo zbiranje postavljeno z dvema odlokoma, ki jih je sprejel Slovenski narodni osvobodilni odbor 16. septembra 1941. To sta bila odloka o plačevanju na- rodnega davka in narodnem posojilu. Na- rodni davek je moral plačevati vsak član OF v znesku od 1 lire pa do 10'/» svoje plače. Narodno posojilo pa je bila dajatev, ki se je dajala od časa do časa in to od 100 lir navzgor. Kot primer bomo navedli samo leto 1942. V tem letu je bilo zbranega narodnega davka samo znotraj žice 3,400.000 lir. V tej vsoti ni vštetih 1,500.000 lir, ki so bile že po rajonih razdeljene kot podpore. Vsota večjih posojil je znašala 12,000.000 lir. Ce prište- jemo k temu še vsoto 1,400.000 lir, ki jih je dvignila VOS pri svojih akcijah v Poštni hranilnici in v Kreditni banki, vidimo, da je imel okrožni odbor OF v letu 1942 pri-' bližno 18,300.000 registriranih dohodkov. , OKUPATORJEV TEROR Aretacije so se začele že aprila 1941 in so se nadaljevale vsa leta vojne. Že poleti 1941 so poskušali Italijani zatreti osvobodilno gibanje s tem, da so konfinirali prve »mo- ralno, politično in socialno« nevarne ljudi. Konec leta 1941 so pošiljali sojence že v ita- lijanske zapore znotraj Italije, v začetku leta 1942 pa so začeli že z množičnim odva- žanjem ljudi v razna italijanska taborišča. Toda sabotaže, odhodi v partizane, razoro- žitve italijanskih vojakov in razne druge akcije so se kljub vsemu temu množile iz dneva v dan. Borba z okupatorjem je po- stala vse bolj ogorčena. Italijanski vojaki so morali biti v stalni pripravljenosti. Po mestu so hodili le v sku- pinah in še to s puško v roki. Vsakega ofi- cirja sta spremljala dva vojaka. Pri vsakem sumljivem gibu so morali vojaki streljati in dobili so celo zagotovilo, da dobi vsak, ki ustreli civilno osebo, mesec dni dopusta. 11. septembra so sprejeli Italijani »Ukrepe za zaščito države«. Ti ukrepi so zahtevali in uzakonili najhujše okupatorjevo nasilje. Za nošenje, prenašanje in skrivanje orožja ter za celo vrsto dejanj, ki jih prinaša s se- boj upor, je bila določena smrtna kazen. Pripravljali so tudi ustanovitev »izrednega sodišča«, ki naj bi sodilo po hitrem postop- ku. Toda to sodišče je sodilo samo enkrat. Kmalu je to »izredno sodišče« zamenjalo vojaško sodišče, ki je odslej sodilo vsem, ki so bili osumljeni vojaškega upora proti ita- lijanski državi. Vojaško sodišče je zasedalo skoraj dnevno. 19. decembra 1941 je obsodilo na smrt skupino osmih partizanov, ki so jih iz strahu pred ljubljanskimi uporniki poko- pali v Tržiču blizu Trsta. Samo od 16. no- vembra 1941 pa do 31. decembra 1942 je to sodišče izreklo 69 smrtnih obsodb in 239 ob- sodb na dosmrtno ječo, 4548 ljudi pa je bilo obsojenih na zaporne kazni do 30 let. Do 8. septembra 1943 je bilo pred vojaškim so- diščem 3082 ljudi obsojenih na skupno ka- zen 25.000 let. Med tistimi, ki jih je vojaško sodišče obsodilo na smrt, je bil tudi organi- zacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič. Mnogo ljudi pa je bilo seveda slej ko prej sojenih tudi pred civilnim sodiščem. General Robotti je dosegel, da je Mussolini s svojo okrožnico z dne 19. januarja 1942 izročil vojski skoraj vso oblast v ljubljanski pokrajini. S tem je ljubljanska pokrajina dejansko spet postala vojaško operacijsko področje. Komaj mesec dni po prevzemu oblasti je skušala vojaška oblast Ljubljano spremeniti v koncentracijsko taborišče. Bil je priprav- ljen obsežen načrt za izredno temeljito čistko mesta, kateri — po načrtu — niti miš ne bi smela uteči. Računali so, da bodo s to akcijo zajeli vodstvo upora, ki je živelo takrat še v Ljubljani ter tako hkrati zlomili osvobo- dilno gibanje v sami Ljubljani in uničili partizanske čete v ljubljanski pokrajini, ki so bile s tisoč vezmi povezane z Ljubljano. Toda vodstvo upora je pravočasno izve- delo za načrt. Izdana je bila direktiva za poostreno konspiracijo, najbolj kompromi- tirani so odšli v partizane, drugi v strogo ilegalo. Ljubljanska dokumentna tehnika je izdelala kopico ilegalnih dokumentov. Aktiv Centralne tehnike je tekmoval z intendanč- nim aktivom, kdo bo iz Ljubljane pred blo- kado poslal več blaga, prvi za tiskarne zu- naj Ljubljane, drugi pa za čete in bolnišnice. 19. februarja so začeli tisoči italijanskih vojakov na raznih mestih hkrati zabijati v zemljo kole, med njimi pa so razpeli skrbno prepleteno precej široko ograjo iz bodeče žice. 23. februarja je bila Ljubljana obdana z ograjo, ki je merila kakih 32 km. Ob njej je bilo 69 bunkerjev, ki naj bi mesto branili pred eventualnimi partizanskimi napadi. Ob 90 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vseh izhodih iz mesta so postavili bloke, ob njih pa stalne, precej številne straže. 23. februarja je izdal visoki komisar »Raz- glas o prepovedi izhoda iz mesta Ljubljane«. Ta razglas je pričel veljati še isti večer ob začetku policijske ure. Hkrati pa so se začele v mestu množične blokade, preiskave in are- tacije. Te racije so trajale od 23. februarja pa vse do 15. marca 1942. Ob njih je bilo aretira- nih več tisoč ljudi. O usodi aretirancev so odločali denuncianti. Preko 800 ljudi so ob- držali v zaporih in jih pozneje poslali v ta- borišča, drugi so bili po nekaj dneh izpu- ščeni. Prvi teden racij za okupatorja le ni bil tako uspešen, kot je pričakoval, zato je mere poostril do skrajnih meja. 1. marca 1942 je izdalo poveljstvo IL armadnega zbora v po- sebni knjižici zelo obširno in strogo zaupno »okrožnico 3 C«, ki naj bi vojaškim povelj- stvom do bataljonov navzdol služila kot na- potek za najostrejše in najbolj nečloveške ukrepe proti osvobodilnemu gibanju. Kakšni so bili dejanski uspehi doslej naj- večje ofenzive na Ljubljano? Italijani so mislili, da so spremenili Ljub- ljano v koncentracijsko taborišče, v katerem bodo z najbolj nečloveškimi ukrepi in s po- močjo izdajavcev nadzirali slehernega člo- veka. Mesto se je res spremenilo v koncen- tracijsko taborišče, toda ne za desettisoče ljudi, ki so svojo sleherno misel in sleherno kapljo krvi posvetili boju za svobodo, ampak za fašistične vojake, za fašistične politične veljake in za izdajavce. Že v dneh, ko so Ljubljano mrzlično za- pirali, so ljubljanski Vosovci sredi Ljubljane in pri belem dnevu likvidirali izdajavca Praprotnika. Prav tako v središču mesta je bila v tistih dneh dograjena tudi nova ile- galna grafična tiskarna »Tunel«. Vodstvo gibanja je ostalo po teh racijah v glavnem neokrnjeno. Zasluge za to je imela v veliki meri dokumentna tehnika, ki je iz- delala v tistih dneh mnogo dokumentov na izmišljena imena. Nemudoma — in to za vsak dan posebej — je izdelala tudi žige, ki so jih dajali Italijani na dokumente ti- stih, ki so bili že pregledani. Predvsem pa se je takrat videla ljubezen Ljubljane do ilegalcev in drugih aktivistov osvobodilnega gibanja. Družine so jim dajale zavetja v raznih skrivališčih, v tovarnah so jih skrivali po skladiščih in celo v dimnih ceveh, v l>ol- nišnici so jih sprejemali kot »težko bolne«. Komaj so Italijani izdali svoje prepust- nice, jih je že ponarejala tudi ilegalna do- kumentna tehnika. Kmetje, ki so imeli zem- ljo onstran bloka, so na vozovih pod senom ali gnojem vozili orožje in intendančno bla- go, pa tudi marsikaterega ranjenca, tovar- niški delavci in uslužbenci, ki so se vračali v svoje vasi, so skoraj dnevno pretihotapili kaj za partizane, med drugim celo radio- aparate, mlekarice in branjevke so na svojih vozičkih prevažale sporočila in časopisje, aktivistke so na otroških vozičkih pod do- jenčki vozile orožje, časopise in klišeje, šo- ferji v bitumenskih in pivskih sodih obveze, zdravila, čevlje in vojaško opremo, vagoni, opremljeni s ponarejenimi tovornimi listi, so vozili borcem velike količine raznega blaga. Tako je šlo vse do kapitulacije Italije in tudi pozneje v še težjih okolnostih. V duhu bor- bene Ljubljane ni bilo zastoja, čeprav je žična ograja delo zelo otežkočala in zahte- vala mnogo iznajdljivosti. Iz Ljubljane so slej ko prej odhajali tudi borci. Tisti, ki so bili tako kompromitirani, da kljub ponarejenim dokumentom niso smeli prekoračiti blokov ali se peljati z že- leznico, so se posamič ali v manjših skupi- nah prebijali skozi žično ograjo. Posebni vo- diči so v ta namen v ograji pripravili po- sebne skrivne prehode. Okupatorjev položaj je postajal vse težji. Po mestu je začel graditi bunkerje, iz nji- hovih lin pa so gledale cevi mitraljezov. Tudi na križiščih ulic so stali mitraljezi. Ulice so zapirali leseni španski jezdeci, ki so puščali le ozek prehod. Konec junija 1943 je Ljubljana ponovno doživela velike racije. Vodstvo osvobodilnega gibanja se je do takrat že skoraj v celoti preselilo iz Ljubljane. V dneh med 24. ju- nijem in 1. julijem so vodili mimo plačanih konfidentov preko 20.000 moških med 16. in 50. letom, ki so jih v glavnem zajeli na uli- cah. 2858 so jih takoj prepeljali v taborišča, mnogi so sledili nekoliko pozneje. Tretje zelo množične racije so bile tako imenovane »božične racije«. Ker si fašisti kljub čedalje hujšemu nasilju niso mogli pokoriti Ljubljane, so najeli za ta krvniški posel belo gardo. Prvi oboroženi oddelki bele garde so bili formirani jeseni 1942 po veliki nemško-itali- janski ofenzivi, ki je zadala osvobodilnemu gibanju prve težje udarce. Zaradi izredne množičnosti in zakoreninjenosti osvobodil- nega gibanja dotlej petokolonska reakcija pri vsej svoji politični aktivnosti ni bila spo- sobna organizirati svojih oboroženih oddel- kov. Čeprav je bila bela garda izrazito kle- rikalna petokolonska formacija, so vanjo vstopali tudi mihailovicevski bivši oficirji, ki sami niso imeli nobene zaslombe med ljudmi. Na zunaj je bilo geslo bele garde »boj proti komunizmu«, dejansko pa se je borila za uničenje osvobodilnega gibanja in to z 91 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO italijaiiskiin orožjem. Bila je torej vključena v okupatorjev vojaški sistem. Čeprav je večina političnega iu vojaškega vodstva bele garde živela v Ljubljani.-v ujej ni bilo oboroženih enot bele garde. Pač pa je dobil okupator z belo gardo v Ljidiljani uspešen policijski aparat, imenovan MVAC, ki je zanj vohunil in izdajal borce osvobo- ■ dilnega gibanja. Ker konec leta 1942 v Ljubljani še ni bilo oboroženih enot bele garde, so jih Italijani pripeljali s podeželja. Belogardistične sku- pine so ponoči vdirale v stanovanja in are- tirale ljudi po spiskih, ki so jih v ta namen sestavili ljubljanski petokolonaši po izsled- kih svojega Spijonskega omrežja. Ob teh »božičnih racijah« je bilo aretiranih okrog 2000 Ljubljančanov. Iz Ljubljane so spet od- hajali novi transporti v italijanska taborišča Monigo, Renicci, Gonars, Padova, Mantova, Castelfranco, Perrugia ter na otok Rab, ki je postal množični grob tudi za Ljubljančane. Omenili smo že okrožnico 3 C. Ta okrož- nica je eden najbolj surovih okupatorjevih ukrepov, saj ne predvideva samo udušitve upora, ampak tudi iztrebljenje slovenskega življa nasploh. V njej so predvideni najstraš- nejši ukrepi kot požiganje vasi, pobijanje prebivalstva, množični odgoni v koncentra- cijska taborišča in streljanje talcev. V zvezi s to okrožnico sta Robotti in Grazioii 24. aprila 1942 razglasila, da bodo začeli stre- ljati talce. Že štiri dni zatem je padlo prvih šest talcev. Samo od 1. maja do konca okto- bra 1942 je padlo na strelišču ob Dolenjski cesti 21, v gramozni jami 87, v Ciril Meto- dovi ulici pa 24 talcev. Toda približno tolikšno kot število talcev in tistih, ki so bili obsojeni na smrt, je tudi število tistih, ki so jih ubili na ulici, v hišah, v delavnicah ali pri mučenju. Med njim so bile tudi ženske. NOVI OKUPATOR Ko je bilo po padcu fašizma videti, da bo Italija kmalu kapitulirala, je začel štab ljubljanske NZ z mobilizacijo posebne »Ljub- ljanske brigade«, ki naj bi odšla iz Ljublja- ne kot strnjena formacija. Zaradi predvide- vanja, da bo Ljubljano zasedel še hujši oku- pator, Nemec, so bili v Ljubljansko brigado mobilizirani skoraj vsi močno kompromiti- rani aktivisti in aktivistke. Začele so se mrz- lične priprave za tajne odhode iz mesta. Pri- pravljeni so bili kurirji in vodiči, ki bi vo- dili posamezne skupine. Na transport iz Ljubljane je čakalo tudi ogromno blaga. V sredo teh priprav pa je 8. septembra 1943 prišla vest o hitri in brezpogojni kapi- tulaciji Italije. Italijanska vojska se je umi- kala, partizani pa so zasedli vse ozemlje do ljubljanske žične ograje. 10. septembra so v Ljubljano vkorakale enote 71. nemške pehotne divizije pod po- veljstvom generala Raapkeja. Ljubljana je dobila novega okupatorja. 9. septembra so italijanski vojaki zapu- stili bloke in bunkerje ob žični ograji. Pot iz Ljubljane je bila odprta in ljudje so tru- moma odhajali. Velik del tistih, ki so bili mobilizirani v ljubljansko brigado, je odšel v prej določenih skupinah. Njim pa se je pridružilo še mnogo, mnogo Ljubljančanov. Po Dolenjski in Ižanski cesti so se valili vo- zovi in kamioni, ljubljanska intendanca je praznila ilegalna skladišča. Šele po dveh dneh so se Nemci znašli in zastražili vse izhode iz mesta. Toda do ta- krat je odšlo iz Ljubljane že okrog 7000 ljudi ter za 30—35 milijonov lir strojev, radijskega in najrazličnejšega blaga. Na Golem pri Ljubljani je bila ustanovljena Ljubljanska brigada, ki je kmalu doživela silovit spopad z Nemci. Kljub temu. da je bila žična ograja spet močno zastražena, so odhajali borci iz Ljub- ljane še ves september. Med njimi so bili tudi člani okrožnega komiteja KPS in okrož- nega odbora OF, štab NZ, vodstvo CT in drugi člani ljubljanskega vodstva. Na nji- hova mesta so stopile žene. Novi ženski okrožni komite je delal v popolnoma spremenjenih razmerah in v iz- redno težkih pogojih. Iz Ljubljane je do ta- krat odšel ves vidnejši kader, predvsem mo- ški. V mestu so ostali le še starčki, otroci in ženske, ki pa v veliki večini dotlej še niso opravljali odgovornejših nalog. Odslej pa je na njihovih ramah slonelo vse breme borbe z okupatorjem, ki je bil še hujši od prejšnjega, vsa pomoč partizanom in žrtvam fašizma. Za usposobitev novega kadra je bilo potreb- no mnogo političnega, vzgojnega in organi- zacijskega dela. Predvsem pa je bilo treba šele na novo povezati organizacijske niti, ki so se pretrgale ob množičnem odhodu v par- tizane. Na novo so bili formirani rajonski komiteji KPS in SKOJ. pa tudi večina od- borov Osvobodilne fronte. Delavske enotno- sti. Ljudske mladine itd., in to vse do teren- skih odborov. In seveda tudi tehnika! Bilo je videti, da bodo Nemci Ljubljano še bolj su- rovo odrezali od vodstva in partizanov kot Italijani. Zato je morala imeti Ljubljana teh- niko, ki bo tudi v najtežjih pogojih izpol- njevala svoje naloge. Ljubljana v tem času sicer ni bila več center osvobodilnega gibanja. Bila pa je še vedno zelo važen politični činitelj. Tako jo je gledal tudi novi okupator. Zato jo je hotel z vsemi silami streti. Čeprav osvobodilno gi- 92 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA banje v Ljubljani ni več doseglo prejšnje organizacijske prednosti in tako slavnih vo- jaških akcij, je vendar doseglo ogromen uspeli! Kljub neprestanemu ogorčenemu boju z okupatorjem in njegovimi domačimi hlapci se je organizacija obdržala vse do osvolio- ditve. Nečloveški teror je strnil vrste bork \ tesno povezano borbeno enoto. Ljubljana je ostala neuklonljiva. Na področju ljubljanske pokrajine so Nemci 21. septembra ustanovili posebno »Po- krajinsko upravo«. Njen »prezident« je po- stal Leon Rupnik, eden najvidnejših peto- kolonašev razpadle jugoslovanske vojske. Za borbo proti nepremagljivi Ljubljani so mobilizirali od