»Sovjetska etnografija« 1947
Milko Matičetov
So v j e tiska j a etmografija (= SE) je naslov časopisu, ki
izhaja štirikrat na leto pod okriljem Akademije zinanosti ZSSR v Moskvi.
2e prva številka, ki smo jo imeli možnost videti, je bila za slovenske
etnografe pravo odkritje. Tem bolj pa smo zadovoljni, ker je e tekočim
letom 1947 omogočeno redno prejemanje SE po pošti.
V primeri z etnografskimi in folklornimi revijami, ki so pred to vojno
prihajale v roke slovensikih znanstvenikov iz bližnje in daljne soseščine
(n. pr. dunajska »Zeitschrift fiir osterreichische Volkskunde«, berUnska
>Zeitschrift fiir Volkskunde«, rimsiki >Lares«, pa tudi praški >Narodo-
pisny vestnik českoslovansky«, Ivovski »Lud«, itd.), je Sovjetska
etnografija nekaj povsem drugega. Danes je ta razlika še bolj očitna.
Če listamo po docela novih revijah, kakor je n. pr. italijanska »Rivista
di etnografia«, in tudi če pregledujemo samo povojne številke ali nove
serije starih časopisov, kakor recimo zgoraj omenjeno »Zeitschrift fiir
osterreichische Volkskunde« ali francosko »L'Ethnographie«, se nikakor ne
moremo otresti vtisa, da je to, kar beremo, nastalo nekam slučajnostno,
brez jasno določenega načrta, da o kakem skupnostnem hotenju sploh ne
govorimo. Tako poleg dragocenih razprav, ki bi v drugačni zvezi lahko
prišle še bolj do veljave, srečujemo tudi stvari, pri katerih bi skoraj
mogli, reči, da prevladuje lov za eksotičnostjo in novostmi.
Pri SE je podoba drugačna. Vsaka razprava, beležka, vest ali ocena
je tako postavljena, da za njo čutiš ne samo voljo urednika ali odbora,
ne samo težnje ozkega kroga ljudi, ampak utripe organiziranega dela
mogočnega znanstvenega kolektiva. V svojem osrednjem glasilu, ki nam
je bilo vse do včeraj žal neznano, so sovjetski etnografi dosegli občudo-
vanja in zavidanja vredno višino. Prav zato bomo odslej tem bolj željno
in s tem večjim pridom segali po njem ter se vsestransko, zlasti še v
. pogledu metode, poglabljali v izkušnje sovjetskih tovarišev-etnografov in
se z njimi primerno okoriščali.
Poglejmo to pot, kaj nam povedo prve tri številke letnika 1947.
\'saka izmed teh številk je po svojem obsegu (200—250 strani) kar cel
zbornik; vse 'tri skupaj imajo že približno 700 strani. Vendar pa obsežnost
ni odvisna od izredno dolgih spisov; prevladujejo namreč kratke in je-
drnate razprave. Vse gradivo je smotrno uvrščeno v osem stalnih rubrik:
1. Vprašanja splošne etnografije in antropologije; 2. Vprašanja etnogeneze;
3. gradivo in razprave iz etnografije in antropologije ZSSR; 4. Gradivo in
razprave iz etnografije in antropologije inozemskih dežel; 5. Iz zgodovine
etnografije in antropologije; 6. Beležke, poročila, referati; 7. Kronika;
8. Kritika in bibliografija. Podroben pregled vsebine .omenjenih treh
številk je v danem okviru seveda nemogoč, ker bi že sami naslovi razprav
— okrog 30 — preveč obremenui to poročilo. Zato pa se bomo po posa-
meznih rubrikah dotaknili le vprašanj, ki se nam zde pomembnejša.
122 Poročila
Pod prvo ru-briko objavlja D. O. Olderogge miikaven prerez
Iz zgodovine družine in zakona (SE 1947, št. 1). Ker je
etnografsko gradivo iz Južne Afrike neredko služilo za odskočno desko
raznim teorijam o razvoju prvotne družbe, si je a\ior zadal nalogo, pre-
tresti sistem »lobola« in različne oblike zakona med bratranci pri jugo-
vzhodnih Bantu. Po avtorjevem mnenju »lobola« ni navaden odkup neveste ;
bistvo tega zelo razširjenega običaja obstoji v tem, da patriarhalna družina
odda dogovorjeno količino živine v zameno za nevesto in s tem dobi
pravico prenosa svojega imena na njene otroke. To zaključno dognanje je
za domačo slov. etnografijo na videz indiferentno, Bantu in »lobola« so
nam res daleč, toda branje te in podobnih razprav lahko da marsikatero
pobudo tudi raziskovalcem naše da\Tie preteklosti, slovenskega ljudskega
prava in običajev. Tako se n. pr. ob avtorjevem tolmačenju avunkulata
nehote spomniš na vlogo, ki jo ima v naših starih ljudskih pesmih »stric
ujec — materin brat«.
Dalje P. I. Kušner razpravlja o Etnični meji (št. 2), posebej o
etničnih mejah v Evropi. Po njegovem imamo tri vrste meja: 1. kjer se
srečujejo narodne kulture, ki so si med sabo tuje; 2. kjer se srečujejo
sorodne narodne kulture; 3. kjer se srečujejo narodne kulture, ki sicer
niso sorodne, a tudi ne močno oddaljene med sabo. Na številnih konkretnih
primerih v zvezi z mejami te ali one vrste avtor preučuje pojave kakor:
asimilacija (mirna ali nasilna), dvojezičnost, prehajanje tujih navad in
običajev itd. Upošteval je tudi naše mejno vprašanje in med uporabljeno
literaturo srečamo zbornik »Oko Trsta«. V zvezi s Kušnerjevo razpravo
lahko opozorimo še na članek o Načinu upodabljanja narod-
nostno mešanih predelov na etnografskih kartah (K.
V. Kudrjašov; št. 2), čeprav ni v isti rubriki.
M. O. Kosven prikazuje zgodovino pripovedke o Amazonkah
(št. 2—3), ki je razširjena po vsej zemeljski krogli in bogato zastopana
tako v literaturi (zgodovinski, geografski, umetniški ipd.), kakor v folklori
zgodovinskih in etnografskih narodov. Od Herodota dalje so se neverjetno
namnožile pripovedi o narodu žensk, ki žive ločeno od moških, ali o žen-
skah, ki vladajo nad moškimi. Nešteto je tudi lokalizacij te pripovedke:
otočje Indijskega oceana. Daljni Vzhod, Kavkaz, Afrika, »Virginski otoki«
in »Rio de las Amazonas« v Ameriki itd. Vzporedno s pojavi skepticizma
srečujemo bolj pogostoma neomajno prepričanje v zgodovinsko resničnoet
teh pripovedi. Do konca 18. stoletja, ko*Io si izmislili teorijo o »uporu«
žensk, ni nihče postavljal vprašanja, kako in na kakšnih temeljih bi bile
mogle nastati take amazonske družhe. Prave razlage še danes nimamo.
Avtor ob koncu bežno nakaže način, kako bo mogoče razkriti izvor in
zgodovinski smisel amazonstva.
Med vprašanji etnogeneze — pod drugo rubriko — bo tega ali
onega morda zanimalo, kaj pravi A. N. ? e rn š t a m o T o h a ? i h ali
Tohrih (SE 1947, št. 3), katerih jezik »kentum« je svoj čas povzročil toliko
hrupa v indoevropski filologiji (Tohre same so proglašali za srednje-
Poročila 123
azijske »zapadne Indogermane«). Nikakor pa ne smemo molče mimo
zgodovinsko-etnografske študije S. P. Tolstova — Mesta Guzov
(št. 3). Na tako široki podlagi in obenem tako prepričevalno ni pri nas
menda še nihče obdelal kako snov. Ob aralskem morju, zamocrajenih pro-
stranstvih spodnjega toka Sir-Darje, kjer se danes šopiri trsje in pusto
grmičje, nam avtor spretno pričara življenje Oguzov v X.—XI. stoletju. To
so bili ribiči na gosiK>darski stopnji, ki v marsičem spominja na gospodar-
stvo ribičev neolita in bronaste dobe. Avtor je izkoristil pričevanja zgo-
dovine, arheologije, orientalske književnosti, jezikoslovja, etnografije in
folklore.
Tudi pod tretjo rubriko je marsikaj zanimivega za nas, čeprav se
gradivo in razprave nanašajo na narode ZSSR. Kot primer jasnega, pre-
prostega, a obenem znanstveno neoporečnega podajanja snovi omenjam
prikaz N. A. Kisi Jakova: Stara poljedelska tehnika in
poljedelski obredi pri Tadžikih porečja Hingou (št. 1).
Bliže nas, med podkarpatskimi Ukrajinci pa se je poleti 1946 dva meseca
mudila v imenu zvezne Akademije znanosti »Zakarpatska mešana ekspe-
dicija« (»mešana« zato, ker je v svojem sestavu imela tri odseke: etno-
grafski — 5 znanstvenih delavcev in nekaj študentov; folklorni — 4 znan-
stvene delavce in nekaj študentov; atropološki — 3 znanstveni delavci).
Celo ekspedicijo je vodil znani ruski folklorist P. G. Bogatyrev, ki ga tudi
Slovenci poznamo, saj ije februarja 1946. obiskal Ljubljano in naš Etno-
grafski muzej, v Drami pa predaval o »Problemih ljudskega gledališča
pri Slovanih«. Iz gradiva, nabranega med ekspedicijo 1946. leta, objavlja
I. F. S i m o n e n k o, vodja etnografskega odseka, poročilo o Ostankih
p a t r o n i m i j e in zakonskih odnosih pri Ukrajincih v
Zakarpatju (SE 1947, št. 1 ; podatke o ekspediciji pa gl. v št. 2 med
kroniko). /
Folklorist in etnograf bosta s pridom segla po Etnografskem
gradivu v kirgiškem eposu »M a nas« (št. 2) izpod peresa
S. M. Abramzona. Le4a je v št. 1 ocenil ruski prevod »Manasa«
(Goslitizdat, 1946), v št. 3 pa zavrnil neko pristransko kritiko tega pre-
voda. Kirgiška epska trilogija »Manas«, katero je odkril sredi 9. stoletja
orientalist C. Valihanov, v znanstveni svet pa prvi uvedel V. Radiov
leta 1885, spada med največje spomenike svetovnega ustnega slovstva, v
isto vrsto z Ilijado, Odiseje, Kalevalo.
L. A. D i n C e s je posvetil obširno in temeljito razpravo Ruskim
pred krščanskim svetiščem v luči spomenikov ljud-
ske umetnosti (št. 2). Kakor je poročal že naš dnevni tisk, so se
s to razpravo prvi okoristili slovenski arheologi med izkopavanji na
ptujskem gradu, kjer so odkrili starost o vensko svetišče — za onima v
Arkoni in Kijevu tretje te vrste na celem slovanskem področju. Etnografi
in arheologi pa se na primeru omenjene razprave (kakor že zgoraj pri
Tolstovu) lahko skupaj učimo širokih znanstvenih pogledov in prijemov
določenih vprašanj. Da bi osvetlil staroslovanska svetišča, je Dinces poleg
starih knjižnih virov in arheoloških ugotovitev uspešno segel po vzorcih
124 Poročila
na vezeninah, pomagal si je z oblikami starih vaških cerkvic in stolpov,
nagrobnikov, posmrtnih hišic na kurganih ter celo z obredno pesmijo.
K četrti rubriki ne bi imel kaj pripomniti, pač pa se malo usta-
vimo ob peti. V. I. C i č e ? o v prinaša tam poučen izrez iz zgodovine
ruske folkloristike: Vprašanje osebnosti v delih folkloristov-
m ito logov sredi 19. stoletja (št. 1). Avtor lepo pokaže proti-
slovja v mitološki šoli, kako so zamisli mitologov o neosebni ljudski
umetnosti oddaljevale folkloro od stvarnosti, posebej pa nas seznanja s
pogledi treh velikih ruskih folkloristov: F. 1. Buslajeva, P. N. Rybnikova
in A. F. HiUerdinga. Tako zgodovinsko rubriko bi bilo vsekakor dobro
uvesti tudi pri nas. V vsaki panogi je namreč za uspešno tekoče delo
nujno potrebno poznavanje naporov in pridobitev predhodnikov. Slovenci
ra-zen Kotnikovega »Pregleda slovenskega narodopisja«, ki je zaoral ledino,
ne moremo pokazati nič. Prav naš revialni tisk pa bi na tem polju lahko
opravil hvaležno nalogo s podroibnimi pretresi posameznih dob, gibanj,
osebnosti ipd.
Med beležkami — šesta rubrika — nam N. P. G r i n k o v a in
T. A. Krjukova opisujeta, kako »vodijo rusalko« v dveh vaseh
voroneške pokrajine. Zlasti obred iz ruske vasi Oskin je presenetljivo
podoben slovenskemu pustnemu običaju z »rušo« oz. »gambelo« in go-
njačem na Ptujskem polju. Če k temu še primerjamo sliki, objavljeni
v SE 1947, št. 1, str. 186 in 187 s filmskimi posnetki v arhivu »Triglav-
filma« (izvršenimi februarja 1947) ali pa z izvirno figuro od Sv. Marka
niže Ptuja v Etnografskem muzeju v Ljubljani, se nam bo razpršil vsak
morebitni dvom glede sorodnosti obeh tako oddaljenih običajev.
Sedma rubrika — kronika — je zelo bogata in nam lahko da mnogo
vzpodbud. Ob naših skromnih razmerah se mora človek res čuditi tako
mogočnemu aparatu, kakor se kaže v delu in organizaciji sovjetskih etno-
grafov. Toda istočaisno se nam vsiljuje misel, da smo vendarle marsikaj
zanemarili, kar bi bili kljub svoji »revščini« lahko zmogli. Razumljivo je
n. pr., da si mi ne moremo privoščiti rednega razpošiljanja 15—20 velikih
etnografskih ekspedicij letno na teren. Teže pa bi bilo razložiti, zakaj ni
Etnografski muzej — dolgo časa edina etnografska ustanova v Sloveniji
— v približno 20 letih svojega obstoja do začetka zadnje vojne (v razdobju
1921—1941) organiziral vsaj eno terensko raaiskovanje (prvi poizkus je
predviden šele sedaj po osvoboditvi za poletje 1948). Iz SE 1947, 1—3
dalje izvemo, da je samo med 19. XI. 1946 in 22. IV. 1947 — torej v
dobrih petih mesecih — pri Institutu etnografije v Moskvi branilo kandi-
datske ali doktorske disertacije 16 znanstvenih delavcev. In pri nas?
V sedmih letih obstoja stolice za etnologijo in etnografijo na ljubljanski
univerzi se je javil z doktorsko disertacijo komaj en kandidat, še ta sta-
rejši, samostojen znanstveni delavec. Prav tu se skriva morda naše najbolj
pereče vprašanje — pomanjkanje naraščaja. Pozdravljamo SE poleg dru-
gega tudi zato, ker upamo, da nam bo vsaj posredno pomagala pridobiti
in navdušiti za naše delo kaj mladih moči. Ko bereš n. pr. poročila o
Poročila 125
terenskih raziskovanjih in drugih delih Instituta etnografije, o etnograf-
skem delu tam kje v Jakutiji, o zbiranju in preučevanju jakutske folklore,
ali recimo o izrednem odzivu na vsezvezni natečaj za nabiranje folklore
(objavljen 1. 1946), lahko sklepaš samo eno: da ima naša veda pred sabo
veliko bodočnost.
Osma in zadnja rubrika SE je namenjena kritiki in bibliografiji.
V tukajšnjih treh številkah imamo ocene ali vsaj kratka poročila o 50 in
več delih raznovrstne vsebine in v najrazličnejših jezikih, tudi v južno-
slovanskih, dalje v angleškem, francoskem, italijanskem, španskem itd.
Če bi kdaj kak ocenjevalec iskal vzorov, tedaj bi mu lahko priporočili
oceno B. Gardanova o delu: V. Abajev, Nartovskij epos.
Dzaudžikau 1945 (št. 2). Jasno je, da so si tudi mnenja raznih sovjet-
skih etnografov večkrat v navzkrižju, vendar o kakem nestvarnem pole-
miziranju na straneh SE ni sledu. Iz ocen in poročil številnih inozemskih
del je lepo razvidno, da kakor sovjetska znanost sploh, tako tudi sovjetski
etnografi priznavajo in cenijo vsak napredek, po drugi strani pa budno
zasledujejo sumljive in zmotne teorije, katere so vedno pripravljeni oži-
gosati brez olepšavanja in prizanašanja. V tej zvezi opozarjam na dva
sestavka: J. Averkijeva Psihološka smer v sodobni ame-
riški etnografici (št. 1) in M. G. L e vin, Zgodovina — evo-
lucija — difuzija (št. 2). In končno bi pri bibliografiji (tudi na tem
področju smo pri nas siromaki) omenil M. O. Ko s vena — Pregled
bibliografskih pregledov in literature o etnografiji
narodov ZSSR (št. 2).
Na čelu SE stoji uredniški odbor, ki je takole sestavljen: odgovorni
urednik prof. S. P. Tolstov, namestnik urednika docent M. G. Levin, ostali
člani: dopisni član Akad. znanosti ZSSR A. D. Udaljcov, N. A. Kisljakov,
M. O. Kosven, P. I. Kušner, N. N. Stepanov. Člani uredniškega odbora so
obenem aktivni sodelavci SE. Sploh pa je število sodelavcev SE za naše
pojme in ukoreninjene navade ??? neverjetno. V prvih enajstih letnikih
našega »Etnologa« (gl. Et X—XI, str. 429) je n. pr. sodelovalo vsega 64
ljudi. Tu pa samo v treh številkah 1. 1947. srečamo nič manj ko 72 imen
sodelavcev, med njimi celo 16 žensk-znanstvenic (v »Etnologu« 1). Po-
vf/rečno je pri posamezni številki SE 1947 sodelovalo 33 oseb.
Ob zaključku lahko rečemo brez oklevanja, da bo Sovjetska
etnografija zaradi visoke vsebinske in načelne vrednosti kmalu po-
stala nepogrešljiv priročnik slovenskim etnografom in folkloristom, pa
tudi antropologi, arheologi in drugi naši znanstveniki bodo radi segali
po njej.
(Cena posameznim številkam je 22 rubljev, 50 k. Za Jugoslavijo znaša
celoletna naročnina 300 din. V Ljubljani se naroča pri Državni založbi
Slovenije — Inozemski oddelek, Kongresni trg.)