Claus Offe
NOVA DRUŽBENA GIBANJA:
IZZIV MEJAM INSTITUCIONALNE POLITIKE
AKTUALNA TEMA - 44, Delavska enotnost, Ljubljana 1987
(prevedel Marjan Kokot, spremno besedo napisal Tomaž Mastnak)
Offejeva študija o NDG, nastala v letih 82/83, obravnava Zahodno Nemčijo, vendar
brez dvoma daleč presega to avtorjevo izrecno n skromno samoomejitev . Navedimo
vsaj dva razloga, ki govorita temu v prid
:
1
. ZRN v ničemer bistvenem ne odstopa od skupne paradigme povojnega
institucionalnega in socialnega razvoja evropskih kapitalističnih družb . Zaradi ene
najbolj institucion
alizi
ranih politik služi ZRN kot primer za analizo splošnih tendenc,
ki so imanentne tej paradigmi in ki so poavtorjevem mnenju pripeljale do pojava NDG
.
2
. Sama obravnava NDG presega svojo geopolitično vezanost, kolikor pač avtor
uspe sintetizirati tiste "univerzalistične" momente, na podlagi katerih govorimo o
gibanjih na Vzhodu in Zahodu kot o relativno enotnem poj
avu 80-ih let .
Offejevo izhodišče je, da je "'novo politiko' NDG (
. ..) mogoče analizirati kot
katerokoli drugo politiko, pač glede na njeno socialno bazo, problematiko angažiranja,
vrednote in načine akcije" (OFFE-7) . Toda navzlic temu, da gre na prvi pogled za
povsem jasno omejene kolektivne identitete in nedvoumne tematske usmeritve teh
gibanj, se teorija sooča s problemom pojasnitve nove simbolne realnosti, ki jo v
konvencionalne mehanizme političnega uveljavljanja kolektivnih interesov in sprožanja
spornih tem vnašajo NDG
. Drugače rečeno, vprašanje je, na kakšen način naj pojasni
simbolni prelom s staro paradigmo politične participacije, če je prelom sam
neinterpretabilen s sredstvi, ki so primerna za to paradigmo? Nasprotje med avtorjevim
programskim izhodiščem in problemom, ki smo ga vzpostavili, je odraz refleksivnosti
"nove politike": šele ko analitično izpostavimo refleksivni moment, namreč to, da
predstavljajo NDG sestop iz političnih institucij moderniziranih družb v zunajsistemsko
"moderno" kritiko modernizacije, lahko tvorimo smiselno opozicijo nova/stara
paradigma (gibanja, politika, vrednote itd .). To dejstvo je za Offeja pomembno, ker
lahko nanj naveže teorijo o racionalnem odzivu NDG na specifične problemske
situacije, kijih producira protislovje med razvojem societalnih odnosov (diferenciacija
in racionalizacija delovanja in mišljenja v sferi ekonomije, kulture, šolstva, prostega časa
itd.) in političnim okvirom strankarskega tekmovanja liberalno-demokratske socialne
države.
Sistemska analiza samonegirajočih razvojnih tendenc "stare paradigme" na eni
strani in teorija racionalnega odziva na drugi dajeta po avtorjevem mnenju zadosti
prepričljive razloge, da argumentirano zavrne interpretacije, ki NDG bodisi reducirajo
na "novoromantične" odklonske politične izbruhe, bodisi pojasnjujejo iz nekega
privilegiranega konfliktnega izvora (marksizem) ali pa vidijo v njih zgolj psihološko
motiviran upor, ki izhaja iz spremenjenega okvira pogojev socializacije in vrednostnih
orientacij novejših generacij .
Te v literaturi sicer razširjene interpretacije ostajajo pod ravnijo svoje a predmeta
iz razloga, ki bi ga zlahka pripisali vrednostno motiviranim (tj
. ideološkim analizam -
zaslepljene ostanejo za zgodovinski novam same forme, v kateri družbeni akterji
izražajo svojo kolektivno identiteto in interese . Offejeva razprava proizvede drugačno
perspektivo
: NDG niso enostavna periferija sistema, ki bi svojo identiteto osrediščila
okrog negacije njegovih vodilnih vrednot
. So prej kolektivna forma samozavedanja tega
sistema in njegovih protislovij . Zahteve, kijih izražajo, se osredotočajo na ohranjanje
in zaščito njegovih osnovnih vrednot pred "slepim" procesom tehnično-
birokratske
racionalizacije in političnim vsiljevanjem nekakšnega "racionalnega reda" (OFFE-22) s
strani političnih elit .
150

Temeljna razločevalna poteza nove paradigme je antiprogresivistična in defenzivna
usmerjenost NDG; gre za izziv pojmovanju, "da se politika razvija v dimenziji napredka
v polnejši realizaciji nekaterih vrednot - naj si bo to, na primer, priznavanje pravic in
svoboščin, rast bogastva, enakosti, približevanje družbenega življenja nekemu
moralnemu redu - in da takšno realizacijo prinese sklop specifičnih' političnih' vlog in
institucij" (OFFE- 23) .
Nasproti progresistični ideologiji povojnega obdobja gospodarske prosperitete
se
v 80-ih letih kot napredek kvalificira uvajanje takšnih družbenih modelov, ki bi bili
sposobni preživeti brez birokratsko in tehnokratsko dirigiranih procesov
modernizacije. Offe pokaže, kako je zaradi negativnih (nenameravanih) stranskih
učinkov teh procesov vedno večji krog ljudi (ne glede na socialno pripadnost, kajti
narava prikrajšanja se progresivno podružblja) prisiljen v defenzivno ravnanje .
Nekontrolirana rast družbenih in produkcijskih sistemov zahteva vedno večje ter bolj
podrobne preventivne ukrepe nadzora, ki postajajo nujni zaradi njihove
eksponencialno večje občutljivosti in ranljivosti ter zato netolerantnosti do
nepredvidljivih ali odklonskih načinov vedenja akterjev . Vse bolj postajajo odvisni od
obrazcev razvoja, ki te akterje potiskajo v nova razmerja dominacije, prikrajšanja in v
zadnji instanci do globalne grožnje preživetja (masovna polucija, oboroževanje) .
Pojav NDG lahko zato pojasnimo z nespornim dejstvom, da so konvencionalna
politična sredstva stare paradigme neprepustna ali slabo prepustna za razreševanje
novih žarišč konfliktov in globalnih groženj ideologije rasti
.
S stališča družbene
strukture to pomeni, da je stara paradigma, ki temelji na liberalistični
doktrini
dihotomne členitve družbene akcije na zasebno in javno (politično) sfero, postala
neustrezna za višjo stopnjo diferenciacije in individualizacije, kije značilna za današnje
stanje družb. Drugače rečeno - stara paradigma je ustrezala družbeni strukturi, ki sojo
tvorile relativno trajne in jasno razmejene kolektivitete,
kot so razredi in statusne
skupine, s pripadajočimi interesi ter relativno ozkim poljem odprtih (konfliktnih)
vprašanj, ki so se pojavljala na dnevnem redu političnih pogajanj . Offejeva podmena je,
daje societalna diferenciacija ključna teoretična spremenljivka, ki pojasnjuje nastanek
in omogoča vzporejanje obeh paradigem in njihovih razredov značilnosti . Višja stopnja
diferenciacije in individualizacije vodi k povečanju mobilnosti populacije in
kosekventno k trganju vezi med posameznikom in funkcionalnimi kolektivitetami, ki
nudijo oporo njegovi identiteti. Glavni parametri družbene identitete, kot so kulturne,
socialne, profesionalne idr. skupnosti, se razpuščajo v kontingentna določila, kot je
starost, spol, etnično poreklo, pripadnost določeni zvrsti glasbe itd . Ta globalni premik
vmehanizmih kolektivne identifikacije takorekoč preplavi utrjeno shemo ločevanja na
zasebno in javno življenje s povsem novimi zahtevami in pričakovanji . Zato Offe novo
paradigmo umešča v vmesni prostor med zasebnim in javnim, tj . v "politično akcijo
znotraj CD" ter s tem univerzum družbene akcije trihotomno razčleni na zasebno,
neinstitucionalno-politično in institucionalno-politično sfero .
Tako definiran akcijski prostor NDG omogoča kolektivnim akterjem, da vplivajo
na politične odločitve legalnih institucij (na dnevne rede političnega obravnavanja, na
njihov demokratičen potek itd .), ne da bi se podredili strankarski logiki, po kateri so
interesi in konflikti pripoznani kot družbeno relevantna vprašanja šele tedaj, ko jih
partijska birokracija "povzdigne" v predmet politične transakcije v okviru
konkurenčnega boja za volilno bazo, kar prinaša oblast . Seveda pa način, na katerega
NDG vplivajo na legalne politične akterje, ne more biti pogajalski odnos . Neformalen,
egalitaren in neideološki princip integracije ne nudi ničesar, kar bi lahko bilo predmet
pogajanj (npr. odstop od rigoroznih ideoloških načel v zameno za vstopek nekaterim
zahtevam itd.). Kar preostane, je javna strokovna polemika o spornem problemu, v
kateri "uporabljajo kognitivne veščine in intelektualna orodja (kot so tehnološka ocena,
družbena in ekonomska napoved, ekološka in strateška aplikacija analize sistemov in
razdelana raba legalnih taktik)" (OFFE-34) in/ali neposreden pritisk (organizacija
demonstracij, pritisk na javne medije, pozivi k bojkotu itd .) .
Prevod Offejeve študije prinaša v kontekst pri nas potekajočih razprav o CD in
NDG, stališče, če naj se tako izrazimo, "nevtralne" in sistematične sociološke
151

deskripcije. Njeno metodološko izhodišče, da je politiko NDG mogoče analizirati
kot
katerokoli drugo politiko, temelji na predpostavki, da so NDG politična, v okviru nove
politične paradigme delujoča gibanja
. So torej legitimn
i predmet sociološke in
politološke
analize
in arzenala njunih pojmov, s katerimi opisujeta objektivne družbene
procese in strukturne transformacije političnih sistemov . Toda, če je v stari paradigmi
politika označevala kolektivna pogajanja in konkurenco partijskih programov, ki so
zadevala predvsem družbeno porazdelitev ekonomskih resursov, distribucijo
ekonomske in družbene moči ter sprejemanje institucionalnih aranžmajev, ki so
pospeševali rast gospodarskih in socialnih sistemov, potem se za NDG postavlja
vprašanje smiselnosti uporabe pojma politična paradigma
. Dominantni sporni
problemi "nove paradigme" zadevajo vprašanje identitete in avtonomije, izhajajo pa iz
tendenc, ki za razliko od razredne delitve diferencirajo družbo na podlagi potreb
racionalizacije vseh sfer družbenih procesov
. Stara politična paradigma je temeljila na
interesnih pogajanjih jasno izraženih kolektivitet, medtem ko je nova takorekoč brez
svoje koherentne baze
. Centralna zastopanost novega srednjega razreda je razložljiva
iz, recimo temu, sekundarnih kriterijev, tj . ne na osnovi specifičnih razrednih interesov,
temveč na osnovi razvitih kognitivnih sposobnosti protagonistov tega razreda (visok
izobrazbeni položaj, poklici osebnih storitev itd.) .
Slednjič, politika spada v območje interesov, katerih nosilci so ideološko integrirani
(vsaka koherentna predstava o mojih interesih predpostavlja mojo poprejšnjo
identifikacijo z delavskim razredom, s to ali ono partijo, poklicno skupino itd
.) kar za
NDG ne velja. Namesto o novi politiki bi zato veljalo govoriti o izstopu iz politične
paradigme kot take, tj
. o izstopu iz politike kot principa integracije družbe. Ali pa
priznati, da je polje NDG nekonsistentno - vključuje namreč tako zelene, organizirane
v stranke, kot gibanja, ki so daleč stran od org aniziranosti in potrebe po preživetju, ko
dosežejo svoj cilj .
Miloš Gregorič
152