LET. X.	1917 ŠT. 6,7,8.
CENfl K 3 '	^ UREDNIK fl. KO/ILflNEC
NATISNILA KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI
▼▼TTTTTTYTYYTTTTTTYTTTYTTTYTTTTTYTTTTTTTTTYTY7TYTYTYTTTTYYTYTTYTTTYTTYTTYYYYTTYTTYTTTTYTTTYTYTYTYYTTYTYTTTYTYYYYTYTYYTTYTYTYTYTTTYTT
ŠTEV. 6, 7, 8.	JUNIJ, JULIJ, AVGUST 1917.	LETNIK X.
AAiA A AAAAAAtAAAAAAAA.AiAA.AA AAAAAAAA AAAAAAA AAAAAAAAAA AAAAAAAAAAAA AAAAAAAAAAAAAAAAA AA.AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA A AAAAA
SPOR V NAŠI JAVNOSTI.
Eno leto sem odlašal. Zdaj ne smem več. Pisma naših fantov prihajajo, vprašujejo in zahtevajo. Danes v informacijo dve reči:
Dve smeri.
Dne 13. julija 1916.
Dragi! — Kakor vidim, se je vendar zjasnilo v naši slovenski vodilni frakciji. Vidim dve smeri: deželna — — — druga demokratično narodna. Orel je zasnovan na drugi, a ne sa-
mo Orel, ampak vsaka slovenska organizacija. —
Mi vemo, kam krenemo!
Iskren pozdrav! Nazdar!
Tvoj
Silvester.
Naša smer.
Od trojne smeri ne moremo odstopiti: od katoliške, demokratične, slovanske. Prva pove, kako umevamo drugo in tretjo.
Sklep razgovora julija 1916.
Anton Komlanec. Ivan Podlesnik.
TUDI NAŠA VERA JE TRDNA.	s. klas.
Zamislil sem se v usodo našega ubogega naroda ... Pogledal sem v duhu nazaj v zlate dneve orlovskega življenja in vzbudil sc mi je v utrujeni in zaspani duši ves idealizem nekdanjih dni. Odprl sem prve letnike vezane in skrbno spravljene »Mladosti« in čital iz nje o vzorih, o plemenitosti srca, o fantovski samoizohrazbi, po kateri zasveti našemu ubogemu narodu srečnejša bodočnost. Čital sem in se zamislil v zlate nauke, v navdušenje, ki je kipelo takrat iz vsake vrste. Navdušil sem se zopet za hip, a kmalu me je objel vtis trpke žalosti in spoznanja: Kje so danes naši ideali? Kje srečna naša doba?
Vojska nam je vzela vse! Ne en
fant, ki se bo vrnil iz trpljenja in žrtev, ne bo nosil v svojem srcu idealov, za katere smo se včasih navduševali in žrtvovali zanje vse svoje duševne in tudi telesne sile! Zakaj pa bi, čemu? Ideali in žrtve nič ne neso. Vsenaokoli, kamorkoli se ozre danes slovenski fant, mu je dokaz za to. Orlovska organizacija je imela velike in lepe cilje, ali uresničiti se niso dali v pičlem času, ki ji je bil odmerjen po usodi za razmah. Res so sc sempatja pokazali lepi sadovi, ali tiste reforme javnosti in splošnega življenja nismo, kljub vsem žrtvam in znoju, dosegli, kot smo želeli.
1 Zakaj ne? Zdi se mi, kakor bi bilo zakleto, kakor da leži nad vsem, kar in kakor smo želeli, neka mora, kakor pre-
kietstvo, ki tlači ves blagoslov in dobro voljo k tlom. Ali so bili to morda grebi posameznikov, ki so se maščevali? Ali pa smo predvsem zasledovali na skrivnem biti borilci za druge posameznike in šele potem borilci sami s seboj, za fantovske ideale in plemenitosti.
Pa bodi kakorkoli! Jaz za svojo osebo se nisem še nikoli kesal, da sem prestopil prag v orlovske vrste! Ne kesam se za trud in žrtve in se nikoli ne bom! Zasledoval sem v vsem svojem orlovskem življenju cilj, doseči stopnjo mislečega človeka. Marsikateri je storil tudi tako in zato še danes ni izgubil vsega upanja nad obstankom in bodočnostjo Orla. Ideje srčne plemenitosti, katere so si znali osvojiti nekateri, žive v njih naprej in bodo prejalislej rodile ugodne sadove.
Te dni mi je prišla v roke knjižica »Ob 501etnici dr. Jan. Ev. Kreka«. V njej sem našel dokaz za svoje mnenje. Žalost in veselje me je -objemalo, ko sem čital stavek za stavkom. In pred mojim duhom je vstal mož — mučenik, ki je vsejal v moje srce plemenitih rož. Mož, kateremu sem dolžan toliko, kolikor je vredno moje življenje in vse, kar imam dobrega. Pa ne samo meni, vsi, kolikor nas je tistih, kateri bodo znali v svetovnem viharju ohraniti voljo in samopresojo v njegovem duhu.
Pa sem se razgrel in sem napisal svojim tovarišem v fronti pisma ter jim priložil drobno knjižico. In čakal sem potem nepotrpežljivo, kako mi bodo odgovorili. Dognati hočem, sem sklenil, kaj bodo rekli in kako bodo sodili položaj, ki je nastal doma v njih odsotnosti.
in prišlo je pismo. V strelskem jarku na slab papir je izlil brat Vinko svoja srčna čuvstva:
»Dragi! To, kar mi pišeš, mi ni novo. Iz nemških listov, katere bero moji tovariši, sem že spoznal, da nekaj mora biti. Dolgo me je tolažila misel, da je to sama škodoželjnost, da nemški listi v svojih poročilih položaj pretiravajo. Sedaj pa spoznam, da nekaj ni v redu. In to me boli! To me boli bolj, kakor vse trpljenje, ki sem ga prestal v teku te dolge vojske.
Ali se še spominjaš naše odhod-nice? Pri slovesu smo si prisegli, da bomo vsekdar in povsod ostali zvesti našim načelom, naj pride, karkoli. Mi smo šli na višje povelje branit našo skupno domovino pred našim skupnim
sovražnikom. Kar se mene tiče in tudi drugih bratov, lahko rečem, da smo to svojo novo nalogo vestno in zvesto izpolnjevali do današnjega dne. Vas, ki ste ostali doma, pa smo pri odhodu prosili in ste nam obljubili, da boste stali na straži, da naša stvar ne usahne.
Kadar sem se vrnil iz smrtnih nevarnosti v ozadje h kratkemu oddihu, je bil ves moj trud obilo poplačan, če sem dobil poročilo od doma in sem iz njega spoznal, da naše delo sicer ne napreduje, da pa vendar živi in ima v sebi še mnogo življenjske sile. Vsaka taka vest me je navdušila za nadaljno vztrajanje v boju za našo skupno domovino — edino.
Pozneje sem čul o nemškem državnem jeziku in o gibanju proti temu. In slišal sem, da se je združilo vse, kar je slovanskega, da pomore pravici do veljave. Vse, pravim, — tako sem slišal — samo mi Slovenci, ki nas že od nekdaj pehajo semintja, smo se morali začeti v tem važnem trenotku kregati za oslovo senco. Ali vas ni sram? Sram je mene, ko moram pogosto slišati od tujcev, da smo kakor otroci.
Rekel mi boš: »Kaj ti to mari, to so posledice časa, ali: to so dale razmere, katerih ti ne poznaš. Ti se drži svojega, nas pa pusti v miru, ker ti niso znane sedaj naše razmere.« Predvsem pripomnim, da jaz svojo reč držim. Dokaz temu dvojno odlikovanje. V divjih bojih gledam hladnokrvno smrti v obraz in si mislim: Vse rad potrpim, tudi smrt, samo da bo moja domovina srečna in složna! Vi doma se pa kregate in izpod-kopujete s tem temelje naši stranki in škodujete neizmerno celemu narodu. Pojdite nekaj tednov v strelski jarek in se učite tukaj ceniti domovino in potem se vam ne bo ljubilo.
Pidjatelj, slabo me tolažiš s takimi poročili. Želim, da mi skoraj pišeš kaj bolj veselega! Pa ne zameri! Vinko.«
Pismo me je pogrelo. Zameril bi mu bil, Vinkotu, ko bi ne poznal njegovih občutkov. Tako je pa tudi mene zabolelo. Končno bomo pa vsi krivi tega, sem si mislil. Fant misli, da pri nas doma ni vojske in da poleg vseh skrbi, ki nam jih naklada ta, zanemarjamo vsi skupaj skrb, da bi ohranili tisto, kar je bilo skozi deset let celi naši stranki v ponos ali vsaj v parado: — Orla. Izprašal sem si vest, če sem v tem času storil ali opustil kaj, kar bi koristilo naši stvari. Srce mi je reklo, da sem nedol-
žen. Govoril sem z drugimi fanti o tej stvari, a nobeden- mi ni priznal: mea culpa. Snovali smo celo načrte, vsak v svojem kraju in delokrogu, kako bi se Orlu omogočil potreben razvoj ali vsaj obstanek. Jaz sem bil n. pr. mnenja, da naj se predvsem skrbi za »Mladost«, katera naj skuša ostati v tesnem stiku s fanti na bojišču, doma pa naj sc pri naraščaju išče bodočnosti. Br. Podlesnik doli ob albanski obali ugiblje, če bi ne bilo pametno, prilagoditi Orla po vojski novim razmeram. Bolj ljudski, bolj samostojen, bolj možat naj bi postal. Br. Silvester v Vipavi je pisal, govoril in agitiral za vse skupaj toliko časa, da so ga poslali v Judenburg. Gospod Anton v Kranju pa je, sam potreben počitka in tolažbe, v težkem času dajal poguma nam in nas tolažil in je vstrajal in mi z njim in — z nami vsi, vsi, kar jih je še živih, kar jih je bilo nekdaj zvestih.
Ne, prijatelj Vinko, ne smeš nas obsojati! Mi smo se držali, kolikor se je dalo. Ne za las še nismo odstopili od načel, za katere smo se včasih skupno navduševali. Hrepenimo samo po tem, da se skoraj vrnete, dragi bratje, z bojišča med nas, da zopet poživimo in prenovimo našo organizacijo, da jo, če treba, prikrojimo po načelih dr. Kreka, kateri je naš vzor bil in bo, dokler bomo rekli: Orel živi in deluje blagodejno na Slovenskem.
Potem sem dobil še eno pismo s sledečo vsebino: Ljubi prijatelj! Za poslano knjižico se Ti prav iz srca zahvaljujem. Čital SQm jo in jo še zmerom čitam. In kadar jo nanovo prebiram, se mi nanovo vzbudi v srcu čut hvaležnosti in spoštovanja do dr. Kreka. On je naš, on je edini, ki je naš, ki razume in sočuti s trpečim človekom. In mi smo trpeči. Ge bi Ti opisoval naše boje, naše pohode, sploh naše življenje, spoznal bi, da je to resnica. A tega ne nameravam. Želim samo poudariti, kako pogosto se v tem položaju spomnim na dr. Kreka, kateri me je učil in me duševno utrdil, da lažje prenašam vse gorje.
Iz drobne knjižice sem spoznal, da ima dr. Krek nasprotnike v naših last-
nih vrstah. Dokaz za to se mi zdi že ta knjižica sama, ne da bi upošteval pripombe, katere si mi Ti sporočil. Verjemi mi, da se mi je to čudno zdelo. Ali končno verjamem; saj je na svetu danes vse mogoče. Ampak eno poudarim: Če mi za svoje delo in za svoje žrtve na bojišču pričakujemo narodove hvaležnosti in priznanja, sme ga v tem večji meri on, kateri nas je vzgojil v tiste ljudi, o katerih bo zgodovina pisala, da so bili junaki, ki so ovenčali v trudu in znoju slovensko ime na polju, kjer so tekmovali fantje v junaštvu. Vse, kar smo imeli doma dobrega v duševnem oziru, bilo je sad njegovih žrtev. Tudi vse, kar imamo zavedni fantje v tem težkem času, je njegovo delo. Kdor je bil v mirnem času sebičnež, ponočnjak, zapravljivec in lenuh, ta ne razume tega. Kdor pa ga pozna, ga mora ljubiti, ga mora občudovati in si ga staviti za vzor.
In če Ti jaz pišem to, ne smeš misliti, da sem samo jaz tako strastno zateleban vanjga. Govoril sem o tem s tovariši in sem spoznal v njih isto misel in mnenje. Zato sem si iz vsega tega napravil to-le sodbo: Dr. Krek je naš! Mi smo njegovi! On nas je vzbudil, on nas je oživil, in kolikor nas pride nazaj, bomo ostali njemu zvesti. Če ga pa ugonobe, če ga umore, bodo z njim umorili tudi nas vse, ki smo njegovi. Toda to se lahko zgodi, ali zgoditi se ne more, da bi ugonobili njegove ideje Prcjalislej bodo pognale zmagoslavne mladike!
Vidiš, tak je vtis knjižice o dr. Krekovi petdesetletnici, katero so skušali utajiti. Morda sem Te razjezil, morda Te razveselil s tako krepko izjavo. A bodi kakorkoli, eno Te prosim: Povej fantom v »Mladosti« to mojo misel, potem pa reci, kar hočeš. Bodi mi pozdravljen!	Tvoj Jaka.
To pismo me je razveselilo. Nehote in nevede mi je zaplula kri po žilah; navdušenje nekdanjih dni se mi je vzbudilo v utrujeni duši in vsa srčna čuvstva moja so kipela v eni sami melodiji: Tudi naša vera je trdna! Tudi naša! Vera nas mladih, vera bodočnosti!

MOČ IDEJ.
Med Gorkijevimi povestmi sem našel prekrasno pripovedko o Dankovih iskrah. Pred davnini časom so živeli veseli in močni ter pogumni ljudje. Njih šotore so obdajali od treh strani nedostopni gozdovi, od četrte pa nepregledna stepa. Prišla pa je nad nje velika nesreča. Prihrumel je sovražnik, ki je bil močnejši od njih, ter jih prepodil v gozdove. Ti gozdovi so bili porastli z debelimi korenikami in tako zelo za-rastli, da niso predrli solnčni žarki niti v najhujši vročini, poleglega pa so vstajali iz tal dušilni plini. Ljudstvo je bilo v veliki stiski in mu je grozil pogin.
V tej sili je vstal Danko, mlad, lep in pogumen fant ter govoril ljudem: »Čemu tratite sile ob obupu? Kdor ničesar ne stori, ničesar ne doseže. Vstanite in pojdimo naprej, gozda mora biti nekje konec!« Ljudje so zaupali ognju, ki je sijal iz Dankovih oči, ter mu sledili. Toda težave na potu so bile vedno večje, gozd se pa ni skončah Ljudje so začeli glasno godrnjati, češ, Danko nas je zapeljal. Ko so se pa napori še povečali, so sklenili, da mora Danko umreti, da bo vsaj nekoliko kaznovan za svoje izdajstvo. Ko je čul njihov sklep, je postal ogenj v njegovih očeh še silnejši, ne v srdu, ampak v želji, da bi rešil svoje ljudstvo. Slednjič je razparal svoja prsa, izdrl svoje srce, ga dvignil visoko nad glavo in s srčnim plamenom peljal naprej svoje ljudstvo, dokler ni dosegel solnčne stepe. Ljudje so bili veseli, da niti opazili niso, kdaj je umrl njihov rešenik. Toda njegovo srce ni hotelo ugasniti, ampak se je razpršilo v brezštevilne iskre, ki še sedaj svetijo po stepi, kadar nastaja nevihta.
Pri tej povesti sem se spomnil na svoj narod. Zdelo se mi je, da berem njegovo zgodovino, da slišim o njegovih srečnih, pa še bolj o njegovih žalostnih časih. Bil je srečen, ko je živel še po svojih postavah. Pozneje je prišla nad njega nesreča in večkrat mu je grozil pogin. Vedno sc je rešil, toda le k životarjenju. Ni manjkalo zavednih sinov, ki so hoteli narodu boljših dni, pa niso dosegli svojega cilja. Deloma so bile krive razmere, še bolj pa, ker niso našli narodove duše. Narod so iskali pri bogato obloženih mizah, pri lepih napitnicah in pri visoki gospodi, narod je bil pa daleč od njih. Pa tudi nam se je rodil Danko — Krek. Krek je
T. M.
pograbil, kar je našel dobrega, še več je pa ustvaril s svojimi velikimi duševnimi zakladi. Samo ena oseba je, oblečena v ponižno duhovsko obleko, toda njegov duh je velikan. Ogenj njegovega duha je ogrel vse, ki so hoteli delati za probudo naroda. Pokazal je, kje moramo iskati naroda. Demokratičnost je ona podlaga, na kateri se naj zida bodočnost slovenskega ljudstva. Ustanovila se je kat. narodna stranka. Krek je čutil, da nekaj manjka. Bili so gospodje, ki so menili, da so nekaj več, kakor pa kmet ali delavec. Krek ni miroval. Vedel je, da bo stranka rodila blagoslov, če bo ljudstvo zajemalo iz nje. Njegovo delo je ljudska stranka. Krek pa je vedel, da hoče ljudstvo živeti, ne životariti. Narod se mora izpeljati vun iz gozda, vun iz du-šilnih plinov, da se bo na svobodni stepi svobodno gibal.
Zadružništvo je otrok Krekovih idej. Proti temu otroku se je takoj v začetku vzdignil velikan kapitalist. Vznemirjala ga je misel, da bi se utegnil kmet otresti svojih tlačiteljev, raznih oderuhov, in da bi prišel potom zadružništva delavec v boljši položaj. Ko je bila nevarnost, da ta otrok resno zboli, so se veselili kapitalisti in naši narodni nasprotniki. Kriza je prešla in dete je zrastlo v krepkega mladeniča. Nasprotnik se je mladeniču približal pod krinko prijatelja.
Razni gospodje na Dunaju in doma so premišljevali, kakšno bodočnost naj bi določili bodočemu možu." Kajti vse drugo rajši kakor pa gospodarsko trdno ljudstvo, da bi se svobodneje gibalo in da ne bi bilo treba s ponižnim klobukom beračiti za razne drobtinice! Končno so srečno dovedli do delitve po deželah. Jasno je, da se ho pri takih razmerah — če hodo sploh mogle obstati —■ slabila odporna moč narodova. Denar se bo stekal v roke posameznih kapitalističnih družb in v blagajne posameznih močnejših zavodov, toda narod kot tak ne bo imel nobenega dobička, za narod bodo te vsote mrtev materijah Narod ne rabi nobenih zavodov, pri katerih imajo glavno besedo bogatini, narod ne pozna nobenih deželnih mej, narod hoče imeti zdrava in prosta pljuča. Narod hrepeni, da bi se Jezusovi nauki prenesli iz papirja v življenje,-narod želi, da bi se njegovo gospodar-
stvo razvijalo na podlagi božjih načel, ne pa na kapitalistični in judovski podlagi. Kdor se hoče ponašati, da dela za narodov blagor, tedaj vstran s pohlepom.
Naš Danko ima opraviti z denarjem že veliko, veliko let, toda denar se ga ni prijel. Vsak trenutek lahko obrne svoje žepe narobe. Ostal je ubog, blagostanja želi le svojemu ljudstvu. V vseh javnih napravah, ki so koristne narodu, in v vseh javnih nastopih vidimo delo njegovega duha. Toda Krek je ostal ponižen. Če je dosegel uspeh, ga želi le za narod. In če se vzdigujejo nasprotniki, se ne vzdigujejo proti Kreku, proti njegovemu egoizmu, ampak proti njegovim idejam in proti njegovi skrajni nesebičnosti. Nastopa-
jo proti njemu, ker niso njegovi načrti samo za en dan, ampak ker gleda naš Danko najmanj za 20 let naprej. Ko ga napadajo in blatč, se ne srdi. Tiho dela in skuša uresničiti svoje načrte, ne zase, za svoj narod.
In Orli? Srce nam krvavi! Vidimo, da hočeta kapitalizem in sebičnost uničiti podlago, na kateri se naj bi zidala bodočnost našega naroda in vzajemnost z našimi brati Hrvati. Danko, nisi sam, Orli smo Tvoji! Vemo, da bi zatajili svoja orlovska načela in da bi se izneverili narodu, če bi zavrgli Tvoje ideje. Hočemo delati za katoliška načela in za narod in s tem za lastno srečo s Teboj, po Tvojih idejah in s Tvojo požrtvovalnostjo.

BODOČNOST.
Enim je temna, eni jo gledajo bolj svetlo. Brat Podlesnik piše novi poslovnik bodočim Orlom. Po mojem mnenju kakim podzvezam dajati kake meje za sedaj ni potrebno, ker se bodo gotovo razne meje spremenile, kar smelo pričakujemo. Glejmo mi bolj svetlo! Jugoslovani pridejo do svoje moči in veljave! Orlovski klic se bo moral glasiti dol notri na Balkan. Li ne bo to naša naloga? Meje tedaj pustimo do konca vojne pri miru. Drugo pa seveda lahko pripravljamo. Ali ne bo morda dobro misliti na oni trenotek, ko se bo reklo: Mir, fantje, možje, domov! Ne pozabimo na važno nalogo, da nam bo v prvih tednih, ko ljudje pridejo domov, v vsaki občini in župniji prirediti primeren shod. Ne shod za »mladine« ali »starine«, ampak katoliški shod, shod v utrjenje katoliških načel med našim ljudstvom!
Meni se zdi, da bo ravno naša orlovska organizacija pred vsemi v to poklicana! To pa zato, ker je v svojem jedru docela dosledno krščansko - demokratična! Blazen je tisti, ki misli, da bo kdo drugi imel bodočnost, kakor: ali socialni demokrat j e ali krščanski socialni d e mokra t j e ! To stvar pustimo pri miru, ker je po sedanjih razmerah popolnoma jasna! Hvala Bogu, po Slovenskem še ne poznamo bogvekaj socialnih demokratov, zagradila jim je pot naša
R. SILVESTER.
krščanska demokracija in jim jo bo tudi v bodoče.
Države se bore za svobodo morja, svobodo razvitka i. t. d. Narodi ravno-tako in posamezni sloji, sploh vsak posameznik ima isto misel, isti načrt, isti cilj. — Po vojni moramo biti vsi enaki, enako vpošteva-n i, bodisi kmet ali delavec, obrtnik ali uradnik. Vsa naša krščansko-socialna organizacija je ta cilj imela vedno pred očmi, nevzdržno je in mu bode sledila tudi vnaprej. — Zatorej bomo vrgli ob prvem shodu to misel poživljeno in pokropljeno po doživljajih v vojni, med naše ljudstvo.
Kakor iskra iz oblakov mora ta misel vžgati med našim ljudstvom oni plamen, za katerega smo in moramo delati vsi, vsi katoličani.
1.	Nravnost! Vojska jo je potisnila precej nazaj, mi jo postavimo na prestol. Ljudje, ki ne poznajo ali nočejo poznati nravnosti, niso pač več ljudje, ž njimi nimamo opravka.
2.	Podlaga nravnosti je pa vera. Nraven želi pač vsak človek biti, ali ne more biti (težko, če so izjeme), če ni veren.
3.	Narodnost. Ne poznamo Kranjcev, Štajercev, Goričanov i. t. d., poznamo le Slovence. Slovenska trobojnica je naš sveti prapor. Poudarjali bomo, da smo Slovenci, eno in isto s Hrvati, Čehi, Poljaki i. t. d. Vojaki-Slo-
venci, mudeči se po širni Avstriji, so to spoznali, spoznali, da je njihov jezik tudi ostalim Slovanom domač. Mi smo se z našim jezikom pogovarjali z vsemi slovanskimi plemeni in razumeli smo se. — Svoj jezik, svoj jezik bomo morali še bolj ceniti in ljubiti —
Hočemo biti ljudje, zato hočemo biti nravni, ker hočemo biti nravni, bomo verni, ker vera, odvisnost od Boga, je najboljša podlaga nravnosti, ker smo verni, smo in moramo biti tudi narodni! V teh mislih stoji program za shod.
Pripravljajmo se!

TEBI - TVOJ.
(Za desetletni jubilej.)
Preden sem odšel k vojakom, sem vse letnike »Mladosti« uredil in vsaj površno pregledal. Morda mi je bilo povod v to moje sodelovanje, ki se začne v prvem letniku druge številke, vendar povsod je bilo notranje hotenje, zvedeti, kako sem preživel svojo mladost. Pred novim korakom v življenje sem hotel pregledati vsebino, želje in namere, ki so me vodile v mladih letih, pogledati tudi našo »Mladost«, ki mi je bila vzor, bila učiteljica in vzgojiteljica. — Desetletnico praznuješ »Mladost«, Tebi, v Tvoj jubilej, kot zvesti sodelovalec želim srečno pot naprej!
Mladost!
Naša leta teko, naraščajo — tudi Tvoja sicer, a Ti si, Ti ostaneš mladost. Ti si vedno mlada, živa, življenje, vstajenje, zato hrepenimo po Tebi, živimo le za Tebe! Hočemo!
Brez mladosti ni bodočnosti; kjer je mladost, tam je bodočnost.
Mladost nam nalaga skrbi, težke skrbi. Nalaga jih očetu, nalaga jih otroku. Kako in kam . . .
Poslal sem prvi dopis. Kot 161et-nik s primerno skrbjo in vestnostjo. Bil je objavljen. Sledil je drugi i. t. d. Razširjal se mi je duševni obzor, iz ljubezni do naroda se je po letih utrjevala tudi v meni vera, da je krščanstvo največja opora vsakega naroda! Življe-n je p ove rije največje narodno delo! Nasprotno, življenje brez vere je narodni pogin.
Pa sem začel razen narodnih besed rabiti tudi krščanske! Prvi občni zbor našega Orla sem kot tajnik organiziral in na njem sem izrekel dobesedno zaključne besede: zavedam se, da sem delal vse kot največji Slovan, krščansko socialni Sokol. (Tedaj še nismo imeli imena »Orli«.)
Krščansko, socialno, d e -
IVAN SILVESTER.
Veliki petek 1917.
m o k r a t i č n o smo delali mi, zastopala nas je »Mladost«. Deset let!
Če prebiram »Mladost«, vidim, da je imela zlata zrna, ki so marsikoga obvarovala na življenjski poti. Zlata, poudarjam, ker se bo »Mladost« tudi v prihodnje še mogla ozirati in pona-tiskovati te članke.
Tuintam smo veljali z vsem našim delom kot nezaupljivi, morda celo nevarni. Grom in strela, »Mladost«, na-Te in na Tvoje — pa ni nič pomagalo — mladost vse pretrpi. — Omalovaževanje, ignoracija — tudi ta ni imela vpliva na Tvoji poti.
Pozdravljena, »Mladost«!
Dan pred Sv. 3 kralji sem šel iz Postojne v Krpavo peš na dopust. Ta dan sem se redno pripravljal druga leta za občni zbor Orla, ki se je navadno vršil naslednji dan.
Dolga pot mi je vzbujala spomine na občne zbore in njih sklepe. Mislil sem o njih----------
Pridem do gostilne popolnoma premočen, ujel me je namreč dež, grem za ognjišče, ukažem si čaj. Kmalu nato stopi za ogenj tudi mož, ki ga morem imenovati enega najbolje mislečih mož, čeravno ni naš pristaš. Mož dobro misli, plemenito. Vprašal me je, kako je pri vojakih, začudil sem se, zlasti, ko me vpraša, kako je z moralo. Govoril mi je o lepi ljubezni med ljubečimi se srci, o veliki njeni sreči med mladimi ljudmi--------. Mož je umolknil. — Za-
čel je zopet: »Za sina se bojim, ki je pri vojakih, da zagazi v nevarnost kuge.«
Pritrdil sem mu, da je nevarnost res velika in da so žrtve te kuge ogromne.
»Ta misel me muči, cele noči ne spim, ura je dve, tri, in vstanem ter mislim . . . tako je govoril še veliko, stvarno, skrbeče. Govoril je za svojo osebo, v skrbi za svojega sina, govoril je pa
4G
tudi v skrbi za cel narod! — To je mož, ki ljubi svoj rod. — Zakaj to pripovedujem?
Tudi ti, »Mladost«, si poslala svoje sinove na vse kraje, tudi nevarne. Tudi tebe mučijo skrbi, tudi ti misliš, kako se obvarovati strupenega nemoralnega življenja, vedoč, da v takem blatu je samo dih smrti ... Ti pa hočeš življenja, ti pa hočeš živeti! Pa z veseljem in ponosom kažeš na pisma Orlov, vojakov, junakov; pa ne samo ti, še, še mnogo jih je Tvojih, Tvojih poudarjam, ki so jim Tvoji vzori zvezde vodnice na vseh njihovih potih! — Pa se mi oglaša Andrej tam izza asijaške planote tako živo, da se mi zdi, da sem nič pred njim! Pa tam od soške strani zopet
drug, tako zvest, tako trden, in drugi, drugi! Tudi ta pisma so draga, so tvoja. — Da živimo, gre zahvala dobrim staršem, da dobro živimo, imaš pa delež ti, »Mladost«.
Naša hvaležnost je in ostane neo-mahljiva, zvesta do tebe. Zate bomo delali, živeli, žrtvovali . . .
Orli so na bojiščih, kdor jih ljubi, naj skrbi, da jih njihova učiteljica, vzgojiteljica, mati, ne zapusti.
Žrtvuj domovini!
Podporo mladini!
Mladost, mi smo tvoji,
Ti si naša.
Kjer je mladost, tam je bodočnost.
Mi ji sledimo in zaupamo.

ŽENSKO VPRAŠANJE.
Žrtve za domovino so ogromne. Zgubili smo veliko mladih mož in fantov, na katere so stavile upe fare, občine in ves narod. Da se zopet začele rane, moramo obračati pozornost na naraščaj, na prihodnji rod in sploh na celokupno prerojenje. V prvi vrsti pridejo v poštev naše družine, po njih nase žene, posebno pa naša dekleta. Srce nobenega Slovenca, ki je vnet za našo vero in naš narod, pa ne more biti zadovoljno, če pomisli na sedanji položaj. Ne smemo si prav nič prikrivati. Med vojsko naše ženstvo ni tega napravilo, kar bi bilo želeti v interesu naroda, naj že gremo z verskega ali pa z narodnega stališča v ožjem pomenu besede. Vem že vnaprej, da se bo marsikatera ženska oseba hudovala, če bo brala te vrste. Če je nedolžna, naj pomni, da puščica ne zadene onega, na katerega ni merjena, če je kriva ali pa če je še celo pospeševala mizerijo, naj pa molči.
Človek se mora čuditi nad lahko-mišljenostjo ženskega sveta. Ne gleda prav nič na dolžnosti, ki jih ima na-pram svojcem, proti narodu in proti katoliški cerkvi, ampak drvi slepo naprej brez mej. Po svoji skušnji lahko trdim, da bi zatajile svoj narod tudi pred Culukafri. Včasih mi je kdo rekel, da je enake razmere zanesla vojska tudi med druge narode. Kaj me to briga, to ne zadosti mojim željam. Meni je predvsem za moj narod, v prvi vrsti želim njemu novo vstajenje
T. M.
Ne obtožujem naših žena, ampak vzamem dejstvo kakor je in hočem le razviti svoje misli za bodočnost. Da smo prišli v tako nesrečen položaj, je po mojem mnenju kriva napačna vzgoja našega ženskega spola. Vzgoja njegova je bila premalo samostojna. Sedanji čas jasno priča, da so se ohranile povečini le one ženske osebe, ki so bile vedno v vsem svojem nastopu samostojne. Marijine družbe so storile in še store veliko, vsega pa ne. Ženskemu spolu bi morali dati tudi pravi delokrog, pritegniti bi ga morali v društva, v katerih bi se tudi nazunaj nekoliko eksponirale. Kajti le v bojih se utrjujejo značaji in vzgojujejo do samostojnosti.
Kakor kažejo sedanje razmere, je edino Orel delal v tem smislu in dosegel velike uspehe. Če naleti človek pri vojakih na fanta Orla, mu postane mehko, da bi se zjokal od veselja. V naših fantih ni ugasnil stari orlovski ogenj, še gori, da še jačje kakor prej. Fantje komaj čakajo trenutka, da dobe zopet priliko, da bi delovali za svoja načela. Orli so šli skozi marsikatero blato, pa se niso umazali, so bili v bližini marsikaterega ognja, pa jih ni vžgal, so občevali z veliko narodi, toda niso nikoli zatajili svoje domovine, še večja ljubezen se je vnela za njihov narod. Čutijo ravnotako kakor drugi, da jih tlačijo neprilike in nadloge sedanjih razmer, pa niso in ne zgube one fantovske odločnosti, ki je ponos in di-
ka mladega človeka. Trpljenje jih je še bolj poglobilo; njihova duša je podobna vulkanu, ki išče le še odprtine, da bukne iz sebe svojo vsebino. Marsikdo je bil pred vojsko pesimist glede Orla, — večinoma oni, ki se je bal dela in gmotnih žrtev —, vojska je pa tudi takim gotovo razblinila predsodke.
Če hočemo vzgojiti naše ženstvo za življenje, ki kljubuje tudi vojski, ga moramo postaviti na orlovsko podlago. Sicer bi mogoče zopet kdo govoril o »prilikah za pohujšanje« i. t. d., pa to so po mojem mnenju predsodki, ki so bili nekdaj. V onih društvih, kjer so pravi, apostolski voditelji, bodi duhovniki ali lajiki, ne more priti do tega. Sploh pa ima pri naših društvih glav-
no besedo duhovnik, in to je tudi prav. Ravno vsledtega sem prepričan, da bi se našla pot, po kateri bi se lahko korakalo proti že določenim ciljem. Pravzaprav je pa to vprašanje odprto vprašanje. Jaz sem ga poslal v »Mladost«, ker sem mnenja, da je reorganizacija potrebna na orlovski podlagi. Rešitev ženskega vprašanja je nujna. Če Bog hoče, ho mir kmalu tukaj, vsled česar moramo imeti popolno jasnost. Kar je dobrih, naj bi dobile priliko, da delujejo po svoji želji in moško, kar jih je pa zabredlo, naj bi dobile priliko, da se polagoma zbrišejo sledovi vojske, da se razžare njihove duše za lepe cilje in da bi na ta način uspešno vršile narodovo poslanstvo.

MISLI.
II.
1.	Lepa reč je značajen človek. Beseda »značaj« v tem pomenu mi je vendarle zoprna! To pa zato, ker sem jo to-likrat slišal iz ust ljudi, ki niso bili značaji.
2.	Ljubitelj umetnosti hi zaklical: Cekin za lepo pesem! Preprosti človek je vendarle večji rodoljub: Plačuje slabe pesmi in jih celo bere.
3.	Kaj naj bo merilo naše bratske ljubezni? Ljubezen, s katero ljubi nesrečna mati svoje lačno dete.
4.	Poznam besedo, ki ji v političnem slovarju ni mesta: ljubezen!
5.	Lucifer se je prevzel in odpadel. Zakaj ne bi mogel slovenski poslanec?
6.	V bolečinah oblikuje školjka svoj biser in v trpljenju misli narod svojo velemisel.
7.	Brat gor, brat dol, pošten bodi, pa se bova tikala. Sicer pa ne!
8.	Kaj je najlažje v življenju? Grešiti! Kaj je najtežje v življenju? Odpustiti!
9.	Kako dokazovati Boga, uči mo-droslovec, kako Ga dokazati, uči otrok.
10.	Orli! Ne imenujte se avantgarda! Morda smo le gnoj boljšim generacijam. Tudi Orel bodi skromen.
11.	Bog je postal človek, da je mogel biti naj skromnejši.
12.	Naša narodna suknja je bila — surka. In surka naše narodne zavesti je bila strahopetnost. Slecimo jo že vendar enkrat!
L MOHOROV.
13.	Slovenski politik začenja svoje govore z besedami: Gospoda moja! Ta politik ni od našega duha. Mi Slovenci ne poznamo gospode!
14.	Slovenski politikun! Ne pozabi Prešerna: Kranjec moj mu osle kaže!
15.	Če mislimo zmagati pred nočjo, hitimo. Ni nam velikega sodnika, da bi solnce pridržal.
16.	Kogar Bog ljubi, tega tepe, je utegnil reči moj oče, ko me je kaznoval. Večkrat se vprašujem, ali tudi naši državniki tako mislijo, kakor moj oče.
17.	Ivan Cankar je ustvaril pojm
»zastonjkar«. Po domače povedano pomeni beseda to-le:	Pregelj bi napisal
sto misli za en groš — t. j. za-s t o-e n !
18.	Dovtip je redka dragocenost v naših časih, ki je vendar najslabše plačana.
19.	Dr. Debevec se je podpisoval svojčas »Ošaben«; meni dovtip ugaja. Podpisoval se bom odslej dr. Veliki.
20.	Veliko mislimo, malo domislimo.
21.	Kako je to čudno na svetu! Sodniški stan je bil vselej ugleden, rabeljski zaničevan.
22.	Ko je nadeval rabelj zločincu zanko ob vrat, je rekel: »Prosim, gospod, oprostite, če bo malce zabolelo.« Zločinec je odvrnil: »Zelo rad, ker ste tako vljudni!« Ob, ta bridka vljudnost naših dni!
23.	Med sto klobuki najde sleherni gost svoj klobuk. Med sto slovenskimi zborovalci vsakdo svoje mnenje.
24.	Mlad človek more postati star, star človek nikoli mlad! Slovenska moderna! To ti bodi velika tolažba
25.	Pravijo, da je en pajek rešil Mohameda! Maloverni! In Vi se bojite za krščanstvo!?
26.	Veliko mladih slovenskih fantov je umrlo za domovino, ki niso nikoli živeli za domovino.
27.	Stari ljudje hvalijo stare čase. Ali jim moremo verjeti mi mladi, ki smo doživeli samo slabe?
28.	Slovenska pevka! Lepa reč so orgije, še lepša je oltar'!
29.	Dobrovoljni gospod je vzdihnil: »Merico starega vina, dobro cigaro, pa ljubi mir. To je vse, česar si želim!« Menite, da je to skromnost? V naših časih?
30.	Bog nam je dal jezike in narodnosti, da bi ne zrastli v svojem napuhu v nebo.
31.	Bodoči zgodovinar bo pisal o Slovencih: Kakor čebelica, ki se brani z želom in umrje, ko je ranila, tako so branili Slovenci avstrijsko svojo domovino in — umrli . . .
32.	Odkar sem zvedel, da ima dr. Krek nekaj napak, mi je še ljubši. Le
tistim ne morem biti hvaležen, ki so me opozorili nanje!
33.	Jež je iglat, moj slog robat.
34.	Iz nekega slavnostnega govora sem izvedel, da je bil Prešeren pijanec et reliqua. Fej! Tak-le slavnostni govornik !
35.	Gospod župnik Peter so rekli, da sem plodovit. Skoro sem mnenja, da je to graja.
36.	Ali ne mislite, bratje, da bo mnogi prišel za nami, ki bo rekel: »Škoda, da nisem živel takrat!«
37.	Zdrav? Da! Srečen? Ne! Pošten? Da! Vljuden? Ne!
38.	Vsak ljubi domovino po svoje. Tudi Judež, ki je izdal.
39.	Kaj je dobro? Poravnana krivica. Kaj je krščansko? Odpuščena krivica.
III.
1.	Vseh naših misli misel bodi misel na Boga!
2.	Še v zlati posodi se gada ustrašim, v še lepši besedi bojim se laži.
3.	Laž laži je: Boga ni!
4.	Nisem, kar vem, dokler nisem, kar znam in za dobro spoznam.
5.	Ponižnost je lepa reč — če je pristna!

STUDENEC.
Izgubil sem se v gozdu. (Pred meseci sem bral knjigo nemškega konvertita barona Liittwitza.) Prišel sem do studenčka, ki je izviral med skalami. Žejnim drvarjem je bil prav dobro poznan po svoji čistosti in svežosti, nobeden ni šel mimo, ne da bi se ustavil in zajel z rokami prijazno vodico.
Majhen in nepoznan je izviral, čimdalje se je vil, tem več prijateljev je dobil iz temnega, studencev bogatega gozda. Z leve in desne so dotekali in naraste! je toliko, da so že v vasi lahko prale perice.
Tu pa je umazal svojo jasno vodico, čim dalje je drl, tem večji in bolj umazan je postajal.
Že se je penil v mogočnih skokih čez mlinsko kolo in mlinarica je tresla smeti vanj; že je nosil male čolne do mesta, kjer so ga kanali oropali še ostale lepote — in čim mogočnejši je postajal, tem počasnejši, samozavestnejši in kakor s težkimi mislimi se je valil naprej.
BOŽIDAR.
Tedaj je dosegel polno moč, razvil se je v mogočno, veličastno reko, čez celo deželo je razširjala blaginjo. Največje trgovske ladje so vozile po njej in vezala je svetovne dele med seboj in vsi so jo cenili.
Kar naenkrat zagleda konec svojega potovanja — neskončno morje. Ustraši se, ker prišlo je nepričakovano, težko ji je sredi največjega sijaja, sredi svojega blagoslovljenega dela zapustiti vse in se ločiti. Gleda nazaj, spomni se svoje prve srebrnojasne otroške čistosti v starem, z mahom porastlem bukovem gozdu v podnožju triglavskih gora — tiho gorje za izgubljeno nedolžnost jo prevzame; posrečilo se ji je pridobiti svetovno priznanje in hvalo, pa za kako drago ceno je kupljeno! . . . Brezmiselno se vrže v naročje neznanega, večnega morja v upanju, da pridobi v njegovih slanih valovih zopet čistost. -■
To si ti, moja duša! —

MLADOST.
BOŽIDAR.
Mladost je najlepši kinč, pozneje se krasimo z biseri in rubini, ki naj bi nadomestili uvelo cvetje.
Mladost jo roža, njen cvet je ljubezen; srečen, kdor ga sme razcvetene-ga odtrgati.
Mladost ne pozna resnobe življenja, kajti v mladosti jo olepšajo solze, ona živi brezskrbno v cvetočih dolinah, strela udarja le v gorske vrhove.
Le mlado, vzhajajoče solnce vidi pomlad v tihem, dremajočem gozdu. Z lahnim poletom goloba se spusti na smrekove vrhove, nežno kot dih cvet-
lic šepeta besede ljubezni; vse oživi v širnih, zelenih dvoranah; drobni ptički c vrč e svoje pesmice, vsaka vejica, vsak list, vsak cvet hrepeni v blaženem objemu po solnčnih žarkih.
Kdor je bil v pomladni noči v gozdu in prisluškoval besedam ljubezni, njemu samemu je utripalo srce v ljubezni.
Polagoma potihne gozd in zaspi; sanja o sreči in žaru solnca —- tako počivajo ptički in otroci.
To je pomlad mladostne ljubezni!

PROSTOST. ENAKOST, BRATSTVO V NAŠI SVETI
CERKVI.
»Orel« si je izbral za svoj cilj ne samo okrepitev duha in telesa, ampak tudi boj za sv. Cerkev, katere zvest otrok mora biti vsak pravi »Orel«. Saj pa tudi Cerkev zasluži, da jo ljubimo, da zanjo delujemo in trpimo. Kako lepe so vzvišene ideje, ki jih goji edinole Cerkev; in če so ji temne moči ukradle imena: prostost, enakost in bratstvo, vendar ne doumejo njih globine, ostanejo le pri frazah, a Cerkev le prodre v njih vsebino, le ona jih res udejstvuje.
Prostost. Kako si želijo vojaki prijetnega večera, ko so vsaj par ur prosti. — V prijaznem mestecu sem tu v daljni Zgornji Avstrijski. Tik za mestom stoji na mali vzpetini veličastna srednjeveška gotiška stavba — vreden dom nebeške Kraljice. Vsak večer ob solnčnem zahodu pohitim tja gori naužiti se lepega razgleda in krasne prirode. Stopim v tihotno svetišče. Jasno se razloči večna luč v poltemnem pres-biteriju. V starodavnih, umetno izrezljanih klopeh vidim dan za dnem orjaške postave, čeprav malo koščene v obraz — v znamenje časa. Vsi so naši pridni vojaki. Oni znajo prav porabiti prostost. Prosti so za par ur telesno in to prostost porabijo modro v to, da se oprostijo tudi duševno. Koliko skrbi jih muči tekom dneva. Koliko zapeljevanj in zla v vseh oblikah. Duh je kar ukle-ujen v njih, tišče ga k tlom. Pri Materi milosti se dvigne potrti duh k nebeškim višavam in postane prost in v tej blaženi prostosti srečen. To vzvišeno pro-
MAMANUS.
stost morem dobiti le v naši sv. Cerkvi, povsod drugod se pod lepim imenom prostosti skriva temna sužnost.
Enakost. Kam pa pohitim vsako jutro?! V ljubljeno samostansko kapelico sv. Jožefa. Kako se mi je priljubilo malo svetišče. In zakaj tudi ne: tri vrste klopi se nahaja v kapelici. V eni molijo v globoki zbranosti črno opravljene redovnice, v drugi angelsko pobožne gojenke samostanske šole in v tretji resni naši vojaki. Najsvetejša daritev se prične. Božji Zveličar pride na oltar, pride med svoje, pohiti v njihova srca. Najprej poseti svoje neveste, potem se razveseljuje z lilijami, a tudi trdih vojaških src ne zavrže. »Pridite k meni vsi,« doni sladko Njegov klic. Pred Njim so vsi enaki, vse objame enako gorko. Kje najdeš lepšo enakost kot v svitu večne luči — pred angelsko mizo?
Bratstvo — ljubezen. Bilo je v solnčnem Solnogradu. V vojaški bolnici sem se nastanil. Pohitim v kapelico. Lična je, čeprav le zasilna, nastala je namreč iz šolske knjižnice. Bdeča lučka mi naznanja evharističnega Jetnika. Globoko proti dnu se je že poglobil trepetajoč plamenček; kmalu bo ugasnil. Toda ne! Nalahno se odpro vrata. Vi-sokovzrastla redovnica stopi v kapelico. Globok poklon pred Nevidnim, potem pa nalije olja v večno luč, par trenotkov globokozbrane molitve in že odhiti iz kapelice. — Drugi dan sem jo zopet videl. Spremljala je zdravnika in poma-
gala pri vizi tih. Mnogo je strežnic plačanih sester Rdečega križa, le ona je neplačana redovnica. »Sclrvvester — sestra« jo vse kliče. Kako je prijazna, kako materno zna streči, koliko sočutja ima s trpečim. A če se o njej govori, ko sama ni navzoča, nosi ime »Fran Ba-ronin — gospa baronica«. Ona, ki bi si lahko pustila streči, postane strežnica najrevnejših. Koliko moč imaš, naša
vera! Prava, nesebična ljubezen cvete le na vrtu sv. Cerkve.
»Orel« moj preljubi! Vzljubi svojo Cerkev, delaj zanjo, spolnjuj, kar ti naroča. Najprej bodi sam njen dober otrok, potem pa glej, da tudi druge privedeš v njeno materino naročje, kjer v resnici vlada prostost, enakost in bratstvo. To bodi tvoja vzvišena naloga. Bratski pozdrav iz tujine!

SLIKE IZ TEŽKIH DNI.
i.
Že tri dolga leta vojna, smrt kraljuje; vse ihti in vzdiše, vse trpi, žaluje.
Le narava božja zdi se, da ne čuti, kaj trpeti mora človek v vojni kruti.
Ptički žvrgolijo kot nekdanja leta, zemlja, kakor v miru s cvetjem je odeta.
II.
Na dopustu mladi mož v obleki sivi seje zlato zrnje po zorani njivi.
»Zrasti mi, pšenica, klena in visoka!
Seje te — te tudi žanje moja roka?«
Zrast la je pšenica klena in zorela; žena v črni ruti sama jo je žela —.
III.
Tam v samotnem gozdu skrit je grob junaka;
Bog ve, kje doma ga tužna majka čaka?
Grob mu zapuščeni je prerastla trava, le spomina cvetka zalila ga plava.
Nikdo ne goji jo, nikdo ne zaliva; kot on — zapuščena ki pod njo počiva.
IV.
V	našem vrtu roža krasna rdeča rase, rado na krasoti nje oko se pase.
Ž nje krasoto pase z vonjem nje opaja, a ob njenih cvetih žalost v srcu vstaja:
Prva je še popek, druga se razcveta; tretja že - osiplje.
Kje ste mlada leta?
V.
Vrhi jelk šumijo v temni, senčni šumi, pesem, ki srce jo čuje, a ne umi.. .
Na samotni klopi žalostno sedeva sama — zapuščena mlada, bleda deva.
V	vrhu temne jelke ptiček se oglaša, na zeleni veji mehko gnezdo znaša.
VI.
Po zelenih smrekah skače veverica, tujca me zagleda vpadenega lica.
Kot bi hotla reči vame vpre očesi:
»Ti si krona stvarstva, jaz žival le v lesi;
vendar jaz sem prosta, ves moj gozd košati; nikdar ne bi hotla s taboj zamenjati!!«
VII.
Vlil.
Nad mogočnim Dnjestrom hata ždi samotna, strašno je divjala vojna tod grozotna.
Glej pšenico zlato, valovi kot morje!
— Toda kaj temni se nćbesno obzorje? —
— Ko se vrneš, mužik, v ljubko prej lastnino, ali še spoznal boš svojo domovino?
Srca trepetajo, zroč v oblake črne. Hip — in polja mlati nam ledeno zrnje.
Koča, krov tvoj rodni črno pogorišče, sadni vrt okleščen tiho je grobišče ...
S petimi črviči bedna vdova joče; leto dni že spava gor ob Dnjestru oče. —
Vide.

SINEK PIŠE.
Iz Tirolov, z bojne črte sinek piše: »Ljuba mati!
Spet enkrat, po dolgem času hočem par vrstic pisati.
Prvo, ko pero zastavim, čez gore in čez doline vas prisrčno vse pozdravim, vas in znane vse družine.
Težko moja roka piše, mraz je, mati, da vse poka; sneg visok, kot naše hiše, trda, zmrzla moja roka.
Grozne moje so težave in trpljenje, ljuba mati, ni mogoče jih pojmiti, a še manj jih popisati.
Živi v snegu pokopani v divjih gorah nebotičnih; od sovražnika obdani v ognju pušk, topov različnih.
Dvakrat že me je zasula grozna bela smrt — lavina, angel varih me je rešil.
Moli, mamica, za sina!«
— Mati pisemce prebere, potok solz ji lica pere; enega ima le sina, — mnogo terjaš, domovina!
Vide.
V NAGORK!.
i.
Po krvavih bojih pri Ivanje zlate ob Dnjestru se je koncem junija posrečilo hrabremu koroškemu 7. polku na levi breg mogočne gališke reke prodreti, za katero se je že prelilo toliko krvi in se še preliva.
Naše pozicije so bile tedaj zelo opasne. Levo in desno od nas so stali naši še na desnem bregu, le v našem odseku smo se par kilometrov daleč držali na levi strani reke. Ako bi se Rusom posrečilo, naše s premočjo vreči nazaj, bi jim grozila nevarnost, da bi bili vsi ujeti, posebno še, ker jim je bil
VID AMBROŽIČ.
za hrbtom mogočen Dnjester le z enim zasilnim mostom, pa še ta je stal noč in dan v najhujšem sovražnem ognju.
Da se ta nevarnost odvrne, so nas, ki smo nedaleč v gozdu zadaj ležali, poklicali v sredi noči iz sladkega spanja, v najhujši nevihti in dežju, in morali smo naprej za morebitno pomoč. V temi, da se je dalje tipalo, kot videlo, smo tavali skozi gozd nizdolu proti Dnjestru. Stokrat smo se strgali in razgubili in šele proti jutru smo čez zasilni most prišli v veliko vas, ležečo tik ob Dnjestru, v Ivanje zlate. Razpotaknili so nas po strganih in umazanih hišah,
katerih prebivalci so sc plašno skrivali po kotih. Na ulicah res ni bilo varno. Krogle so neprestano švigale nad glavami. S puško v roki, v polni opravi, smo polegli po tleh in čakali, kdaj nas pokličejo na strmi hrib nad vasjo, kjer so ležalo naše in sovražne postojanke v neposrcdnji bližini, posebno na nekaterih mestih. Pričakovali smo namreč vsak hip napada.
Vendar ostanek noči je potekel mirno, ravno tako tudi naslednji dan. Drugi večer pa smo se v varstvu teme napotili na hrib in zamenjali naše utrujene in počitka potrebne Korošce.
Ko pride človek, posebno ponoči, v neznano postojanko, mu je navadno zelo tesno pri srcu in sam se ne ve kam dejati. Nepoznanje krajev, in ker se v temi ni mogoče dobro orijentirati, kje leži sovražnik nasproti, je navadno vzrok, da je človek prvo noč res zmešan in boječ. Tako je bilo tudi z nami.
Ko se je drugo jutro zdanilo, smo šele izprevideli naš položaj. Nad visokim in strmim obrežjem Dnjestra so se vlekle naše postojanke, le za silo izkopane. Naši stotniji je bil odkazan prostor pri neki samotno ležeči bati, za katere kamenito škarpo so nas postavili v bojno črto. Drugega kritja nismo imeli, le ono boro škarpo iz slabo zloženega surovega kamnja. To smo si v vsej naglici izboljšali, naredili strelne line itd. Razdrapano kočo smo porabili, en konec za obvezovališče, drug konec pa za stanovanje častnikov. Ker je bila stotnija močna, smo se vsakih 12 ur zamenjavali tako, da je pol stotnije ležalo v postojankah, pol pa v šupi zadaj za hišo v rezervi.
Levo od nas so se vlekle postojanke po strmem robu hriba in so se v dalji izgubile v gosto zaraslem gozdu; na desni pa so se raztezale en čas po bregu in potem prešle na desni breg Dnjestra.
Ugodnejši teren so imeli Rnsi, ker so ležali precej više od nas. Pred našo stotnijo so ležali oddaljeni le kakih 300 do 400 metrov, dočim so bili levo od nas, na mnogo višjem hribu v mali vasici Nagorki dobro zavarovani in zakopani, oddaljeni od nas cel četrt ure in med nami in njimi je ležala globoka dolina, posejana z mrtvimi Rusi in našimi, ki so hoteli Rusom iztrgati utrjeno gnezdo, a se jim žal ni posrečilo. Cel hrib so imeli zabarikadiran s španskimi jezdeci in bodečo ograjo, dočim smo morali mi žično ograjo šele postav-
ljati. — Dočim je naša artiljerija noč in dan obstreljevala Ruse v njihovem gnezdu, so nam oni le slabo in redko odgovarjali. Cel mesec, kar smo bili gori, ni padlo v obližje naših postojank 20 granat. Pač pa so neprestano merili na Dnjester, kjer so delali naši pijo-nirji v vsej naglici zasilne mostove, ki so jih pa le malokrat zadeli; največ jih je »fasal« ubogi nedolžni Dnjester. Rusi so streljali tudi v zadaj ležeči gozd, kjer so slutili rezerve. — Pač pa so neprestano streljali s puškami na nas, kadarkoli so zagledali kje kakega moža.
Seveda mi se nismo dosti zmenili za ruska obstreljevanja — navajeni smo jih bili kot berač mraza. Vedno smo kljub svarjenju letali okoli potrebnih in nepotrebnih potov, kar je mnogemu postalo usodno. Slednjič smo se ob naši bati čisto udomačili in bili kot doma.
Ne bom popisoval našega enoličnega življenja, ki nam je teklo dan na dan enako, če izvzamem par noči, v katerih nas je moskal prestrašil s' takozvanim »Feueruberfall-om«, na katerega smo mu tudi mi pošteno odgovorili. Pač pa hočem navesti nekaj zanimivih dogo d bi c, ki sem jih doživel v teh postojankah.
II.
Kakor sem že omenil, je po celem hribu pred nami in med postojankami ležalo vse polno mrtvecev, ki so v silni julijski vročini razširjali grozen smrad. Ko sem prvi dan našega prihoda hodil po hribu okrog, jih je ležalo cele kupe že napol gnilih ... Te so sicer naši pridni sanitetni vojaki kmalu spravili s poti; toda po grmovju in med postojankami radi neprestanega streljanja ni bilo mogoče vseh najti in zagrebsti. In ti so dalje kužili zrak ...
Jaz sem bil takrat še navaden pešec. Takoj prvi večer me pelje moj podčastnik pred našo roj no črto na prednjo stražo k nekemu drevesu. Tu pa sem v temi zadel na mrtvo že razpadajoče truplo in s tem povzročil grozovit smrad, ki sem ga moral potem celi dve uri prenašati, dokler me ni drugi mož zamenil. Odmakniti z mesta se nisem smel in tudi ne mogel, ker razen omenjenega drevesa ni bilo nobenega drugega kritja. Tako mi je ubogi, smrdljivi mrtvec celi dve uri delal druščino s svojim neznosnim duhom. Grozne so bile te ure in mislil sem, da jih ne bom
prestal, temveč da me mrtvec s svojim smradom umori, ali človek je trši od železa, posebno v fronti. Kam bi pa prišli, če bi za vsako malenkost umrli!
Lepega dopoldneva sem sedel pred našo halo na klopi in bral časopis. Moj tovariš je sedel poleg mene in jedel konserve, ki smo jih imeli na ostajanje in jih neprestano kuhali. Naenkrat zaslišim poleg sebe glas, kot bi lučil kamen v blato: žab! Obenem pa zavpije moj kolega obupni: Jezus! Skodelica mu pade iz rok, on pa mi omahne v naročje. Zgrabim ga in odnesem v ha to na slamo — a bil je že trd. Umrl mi je v rokah. Krogla mu je šla ravno skozi srce. Uro potem smo ga zakopali na našem vrtu, katerega smo izpremenili v pokopališče. Kmalu je dobil še drugo tovariše in pri našem odhodu jih je bilo novo pokopališče — polno.
Ker nam ni Rus preveč nagajal, smo mi in oni uganjali vse mogoče šale, da nam je preje mineval čas. Tako n. pr. so nam Rusi postavili ponoči v sprednjem kritju za poljsko stražo mrtveca, da se je napol kazal venkaj. Mi, misleči, da je mož živ in da se iz nas »frise poka«, smo otvorili nanj kar cel ogenj v salvah. Toda dozdevni vojak se ni ganil, dasiravno smo dobro videli, da je bil večkrat zadet, temveč stal kar’ naprej pokonču, kot bi nas izzival. Šele neznosni duh, ki ga je jel razširjati mrtvec, nas je poučil, da smo trošili zastonj municijo, le sebi smo si napravili grozno neprijetnost, kajti neznosni smrad bi nas kmalu zadušil, a proč iti nismo smeli.
Kot nas je nafarbal Rus takrat, tako smo ga tudi mi večkrat. Nabasali smo može iz slame in smo se prisrčno smejali, ko so oni na vso moč pokali vanje. Na puške smo natikali kape in kmalu smo imeli vse preluknjane!
Večkrat pa se je šala tudi resno končala. Tako n. pr. smo imeli par sto korakov pod hišo bister studenček, poleg katerega je stal kamenit križ brez podobe z že napol izbrisanim napisom v cirilici, kakor je stal gori pri vsakem studencu v Galiciji; iz katerega namena, ne vem. Tu smo hodili dan na dan pit in se umivat, predrznejši so se celo čisto slekli in iskali one živalice, s katerimi nas je šele vojna seznanila. Rus je vse to videl in streljal posebno po-četkoma na vso moč; ali zadeti ni mogel nič, — do studenca je peljal zvezni jarek, vir sam pa je ležal v globoki
kotlini »dobro zadekan«. Rus ga je pa »kunde«, izkopal si je visok nasip ponoči kakih 500 korakov bliže nas njihove postojanke so bile tam zelo oddaljene od naših in nekega jutra, ko smo se umivali in norce brili, pade salva in takoj je bil eden ranjen, drugi pa mrtev. Od takrat je postal naš studenec zapuščen podnevi; le v temi ponoči je imel še obiskovalce.
Zadnjih 14 dni smo se preselili bolj levo od hiše, vendar smo v prostem času zato še vedno v našo ljubo hato radi dohajali. — Pred nami se je razprostirala globoka dolinica in potem strmo pobočje hriba, kjer so v vasi ležale, kot že omenjeno, ruske postojanke. Ta nevtralni prostor so pokrivali še nepokopani mrliči. Nekega lepega dne dobimo povelje od polk. poveljstva, da na tem prostoru, natančno na tej in na tej točki leži neki stotnik od 7. polka, ki je pri zadnji ofenzivi padel in ima pri sebi stotnijski denar približno 50.000 K. Kdor bi bil toliko »korajžen«, da bi ga ponoči našel in prinesel denar na poveljstvo, dobi 500 K nagrade in takoj bi bil povišan za narednika.
To je bilo govorjenja in šuma po kritjih! Cel dan ni bilo drugega govorjenja kot o tem. Vsak se je dušal podnevi, da bo poskusil svojo srečo ponoči. Gledali smo z daljnogledi ves dan na natanko označeni prostor in mrtveca tudi našli ali... Podnevi iti ni bilo mogoče, ker so Rusi streljali še na slamnate može, če smo jih jim pokazali, kot sem že omenil. A ponoči, ko se človeku vse drugače slika pred očmi, kot je res in ker bi v temi tudi težko ločil mrtvega moža od stotnika, dalje ker so razpadajoči mrliči povzročali grozen smrad, si dolgo ni upal nihče poskusiti svoje sreče. Tudi so v dolinici stale ponoči ruske predstraže — torej dvojno nevarno in dvomljivo podjetje. Ampak zapeljivo! 500 kron in kar čez noč dobiti tri zvezdice in še z zlatom obrobl jene pod vrat to ni kar si bodi
Pri našem vodu smo imeli mladega, vedno veselega in čez vse drznega fanta Midva sva bila zelo dobra prijatelja, posebno še, ker je bil od nas doma. Naj je Rus še tako sipal granate in šrapnele, in naj je bilo še tako strogo prepovedano kazati se, on ni mogel strpeti v kritju. S paznim očesom je gledal, kje da je namenjena šrapnela eksplodirala in smuk za njo. Pobral 1i je aluminijasti vžigalnik in potem de-
lal iz njega lične prstane kot pravi ju-velir. Pri tej priliki, poznavajoč njegovo predrznost in pogum, smo se še prav posebno lotili njega in mu nagajali kar naprej:
»Francelj,« sem se ga lotil jaz, »take prilike pa še ni bilo kot je zdaj, da se izkažeš junaka. Pobahal si se že večkrat, da si mož, ki mu ne pade srce v hlače za vsako malenkost! Porabi ugodno priliko, ki se ti ponuja! Pomisli: 500 K in feldvebel! To ni šala. Kako se boš postavil, ko prideš na dopust s tremi zvezdicami in z zlato ograjo okrog! In ko boš poropotal z bridko sabljico, to te bodo zijali doma. Vsa dekleta treh far se zaljubijo v tebe! In ko prideš v krčmo in izvlečeš par mačkov po 100 K iz denarnice, to sc ti bodo kar odkrivali. Poskusi, srečo imaš in pogum tudi! Če se ne postopiš ti, kdo se pa bode!!« — Tako sem ga dražil jaz in drugi vse na eno, a on se je le odrezaval:
Saj veš kako! Pa ti pojdi, če te veseli! Saj vem, da bi se tudi ti ne branil »počen« (zvezd) in tudi kronce ti ne smrde, zakaj boš meni pel, saj je tudi tebi odprto. Le pojdi, če ne srebra, svinca boš lahko dobil! »Ti me res lepo učiš, pa pojdi mest' mene na gavge, pa boš šel v paradiž!« je rekel tisti Taljan, ki so ga na potu k vislicam tolažili z nebesi. — Kar ti pojdi, saj ti nihče ne brani!
Tako je nahrulil mene in druge, če smo silili vanj. Pa ker mu le nismo dali miru, se je slednjič odločil, da gre. S paznim očesom je podnevi ogledoval teren in ponoči se je tiho splazil skozi žično ograjo. — Mi smo ga nestrpno pričakovali, da se vrne — in res se je vrnil kmalu, a prazen! Kako sc mu je godilo, ni hotel povedati nikomur; bil je grozno slabe volje. Le meni je za-
upal, - kot najbližnjemu znancu še iz civila —, da sc je bil priplazil že v dolino; tu pa ga obstopi prednja ruska straža in le z največjo težavo jim je ušel. In res kmalu po njegovem odhodu so se oglasile puške kot pri napadu in vsi smo takoj vedeli, da so ga Rusi zapazili in da ne bo nič. Odslej se tega podjetja ni lotil nobeden več; vsa stvar se je pozabila, stotnik pa je zginil z denarjem vred.
Neki »frajtar« je dobil povelje, da s tremi možmi izkoplje zadaj za našo črto rezervno kritje. Izkopal je že precej globoko jamo, in hoteč dati še nekatera navodila, stopi ven — tu pa ga vzame neki Rus na muho in mrtev se prekucne v izkopano jamo, kamor so ga tudi zasuli. Revež je sam sebi izkopal — grob.
Še mnogo zanimivih bi vam lahko navedel, a naj zadostuje. Jasnega dne pride nenavadno povelje, naj sc pripravimo, da zvečer odidemo na drugo pozicijo. In res smo zvečer prekoračili reko na splavih, ker most so Rusi takoj razstrelili, ko so ga pijonirji postavili. Njim sc je to le preneumno zdelo, zato so most sami razdrli na sredi, le na vsaki strani so ga nekaj pustili; čele so prevažali na splaveh, ki so jih potem zjutraj poskrili. Rus pa videč, da je most razdrt, jih je pustil odslej v miru.
Tako smo slednjič dospeli po dobrem mescu spet na drugi breg reke in prepustili drugim našo hato. Vsem pa, posebno meni, je ostala neizbrisno v spominu in zlasti še v novih postojankah smo večkrat mislili nanjo in na lepe čase gori —, kajti v novih postojankah sc je začela druga muzika. Zdelo se je meni, kot bi prišli s počitnic nazaj — v trdo, realno življenje.

PADLI ORLI -JUNAKI.
Ali jih bomo nadomestili?
T. M.
Kadar berem ali slišim, da je padel la ali oni, me zaboli v dno duše. Pred oči mi pride majhno število našega naroda, v duhu gledam obupajočo ženo, nedolžne otročičke ali pa potrtega, od starosti in nadlog zdelanega očeta, ki komaj čaka, da hi se vrnil ljubljeni sin,
da izroči gospodarstvo v njegove roke in z njim vse nade in načrte, ki jih je nosil na srcu celo življenje. Dobra ideja zahteva žrtev, vendar pa vsekajo te žrtve pregloboke rane. Zgubili smo veliko plemenitih mož in fantov, vrednih, da bi človek potočil za njimi morje solz. Najhuje me je pa zadela vest o smrti treh oseb. Vedno se srečam z njimi. Kadar premišljujem svoj polo-
žaj, se znajdem pri treh znancih in se mi zdi, da mi svetujejo, naj bom potrpežljiv in naj ne zgubim vere vase, ko trepečem za usodo naših družin in za usodo svojega naroda, vstanejo oni trije ter mi jamčijo s svojo plemenitostjo in z gorečnostjo svojega srca za njegovo vstajenje in ko molim s težkim srcem za papeža, za njegovo srečo, za njegovo rešitev in da hi Bog dal ugodna tla za njegove nauke, imam zopet one tri pri sebi, ki se združijo v nebesih z mojo molitvijo. Dolgo je, odkar nisem več v družbi s svojimi znanci, na marsikaterega sem skoraj pozabil, na Tebe, dragi Ivan, in na Vaju, Jožeta, pa ne bom mogel nikoli. Pa tudi drugi ne morejo vas pozabiti. Vse tri sem ohranil v enakem spominu, čeprav so različni po poklicu, ker so enaki po idejah.
Ivan Žgur. Če sliši Daničar to ime, ima solzne oči. To so dvojne solze, solze žalosti in solze veselja. Žalost in potrtost ga prevzame, ker ve, kaj je »Danica« izgubila z nekdanjim predsednikom. Obenem se pa vsak nehote razveseli pri misli, da je Ivan živel. S svojo požrtvovalnostjo, s svojim zglednim življenjem, s svojo gorečnostjo do katoliške vere in s svojimi jasnimi principi v javnem življenju bo mentor Danici. Če bi se hotela Danica izneveriti Žgur ju, bi nehala biti zatočišče idealnih in kat. slovenskih visokošolcev. Ivan Žgur je bil eden izmed redkih osebnosti, ki ne trpe nobene disharmonije, njegovo telo je bilo popolnoma podrejeno duhu, ni poznal nobenega kompromisa. Načelom morajo slediti dejstva! Zato ga je pa našel vsak, da je bil pripravljen stopiti tam, kamor je bilo potrebno. Bil je sotrudnik »Zore«, glasila kat. slov. visokošolcev, bil je predavatelj v »Slov. Straži«, nastopal na odrih, bodril za kongregacijo, predvsem je pa gorel za napredek Danice. Ni čudno, da so ga vsi tovariši visoko cenili, najbrže je bil edini, ki ni imel protivnikov, kadar je zastopal ali zagovarjal kakšno misel, osebnega nasprot-stva pa sploh ne omenim. Kar nas je bilo mlajših, smo se veselili njegovega vstopa v javno življenje. Ko ga je klicalo povelje, je šel. Pred odhodom na bojišče je poslal Danici testament. Bil je labodji izliv njegovega srca. Razmere še ne puste, da bi se natančneje pečali z Žgurjem. Po vojski bo dolžnost njegovih ožjih prijateljev, da očrtajo njegovo delovanje, predvsem se bo pa mo-
ralo priobčiti njegovo slovo, njegov testament, ki naj bo voditelj Danici in njenim članom, starejši kat. inteligenci, posebno pa onim, ki so nezaupljivi proti kat. dijakom ali jih pa še celo sumničijo, dokaz, kako globoko pojmuje kat. visokošolec svoje dolžnosti do Boga, do sebe in do svojega, naroda.
Drugi moj znanec, pri katerem se večkrat mudim, je Jože Komljanec. Njegov rojstni kraj je Škocijan pri Mokronogu. Komljanca sem spoznal, ko je bil v najlepši moški dobi. Star je bil nekaj čez 30 let. Bil jo v dobi, ko prestane človek vse mladostne boje in je podoben mišičastemu velikanu, ki razrine s svojo močjo meje, če so mu pretesne. Jožeta Komljanca je rešila in ga vzgojila za najplemenitejšega moža milost božja. V Škocijanu se je namreč vkore-ninilo brezverstvo zelo globoko. Kakor povsod, tudi tam niso zaostale posledice. Ljudstvo je živelo v zakrknjenosti in zastrupljene niso bile le posamezne družine, ampak cele vasi. Tudi Kom-Ijančevi sorodniki so živeli v teh nazorih in tudi njegova žena Rezka, sicer zelo krepostna, je bila vzgojena v tem duhu. V tem času in v takih razmerah se je začelo izobraževalno in orlovsko delo pod zaščito in navdihovanjem duhovnov. S prav misijonsko podjetnostjo se je začelo. Začelo se je z Orli in z izobraževalnim društvom. Čudno je to, da se je večina fantov brez vsakega vodstva ohranila nepokvarjena, tako da so služili za zgled svojim staršem in celo svojim sestram. Znamenje, da je duša dolenjske mladine v bistvu nepokvarjena in da se da vzgojiti za najzna-čajnejše može. Dolenjec je sicer mehke in včasih bolj muhaste narave, vendar pa zelo dostopen za resnice. In ko je resnico sprejel, jo drži. In to je pri njih posebno značilno, da vzame idejo kol idejo. Ne vpraša, koliko zaprek se mu stavi, ne gleda na morebitne izgube, pred njim je samo ena pot in po tej gre dosledno naprej. V tej lastnosti se razlikuje od tistega, ki je bolj praktik in gleda bolj na trenotne koristi. To se je jasno pokazalo, ko se je precej zadrug odcepilo od svoje matice, od Zadružne zveze. Iz gotovega vira se ve, da je drugod veliko zadrug odstopilo, ker so se gotove osebe poslužile nedovoljene agitacije, češ, če ostanete pri Zadružni zvezi, boste ob ves denar. Pri Dolenjcih je pa večinoma zmagala ideja skupnosti in zadružnosti. In tak odločen mož
je postal Komljanec. Z njim smo dobili zaslombo tudi pri gospodarjih. V okolici jih je nekaj bilo, v Škocijanu pa nobenega. Sicer je nekaj gostilničarjev govorilo, da so na katoliški podlagi. Znano pa je, da sodi gostilničar načela po dobičku in tako tudi živi. Mi pa smo želeli mož, ki so jim predvsem načela in ki imajo namen, doma in izven doma delati po načelih. Komljanec, nepokvarjen po svoji naravi, stremeč za povzdigo svoje trgovine in svojega gospodarstva, posebej pa še vnet za bodočnost svoje družine, je rad in z odprtim srcem poslušal svojega dušnega pastirja, ko je razlagal pogubnost brez-verstva za posameznika in za družine. Komljanec je sprejel katoliška načela za podlago svojemu življenju in za vzgojo svoje družine. Začel je doma in ustanovil družinsko življenje, ki mu ni bilo enakega v celi okolici. Komljanec je bil mirnega značaja, nikoli ga nisem videl razburjenega, vsako neprilike je premagal s smehljajem. Ni čudno, da se je tudi g. Rezka oklenila svojega moža z iskreno in z globoko ljubeznijo in da je bila naklonjena duhovniku v globokem spoštovanju, čeprav ga je od začetka trpela v bližini svojega moža s kritičnim očesom. Predsodki so izginili, solnce katoliških idej je sijalo z vso gorkoto v njeno družino. To družinsko idilo je uničila vojska. Jože je moral takoj v začetku odriniti. Ko ni bilo že več mesecev nobenega glasu o njem in ko sem hotel tolažiti gospo Rezko v globoki žalosti, mi je odgovorila: »Ko bi ga le tukaj imela, čeprav bi bil brez rok in nog.« Razumel sem jo in nisem mogel dati nobenega odgovora. Lahko sem si predstavljal Komljanca kot družinskega poglavarja, kaj je bil pa družini, ve le njegova žena. Toda Komljanec se ni omejil le na dom. Katoliške ideje so kakor izvirek reke. Ne morejo ostati zaprte v srcu, ampak hočejo ven, da se tudi drugi prerode. Komljanca smo našli vedno na strani gospoda Antona, tudi v na j hujših bojih. Ni bil nikoli strasten, toda vstopil je vedno o pravem času in s svojo preudarnostjo zadel vedno pravo. Da se je posrečilo prerojen j e v Škocijanski dolini, gre velika zasluga tudi Jožetu. Podpiral je katoliška društva, Kmečki zvezi je tudi predsedoval kot namestnik, zvezi, ki je v javnem življenju Škocijancev igrala odločilno vlogo. Komljanca moram še posebej omeniti kot trgovca. Znano
je, da so naši katoliški obrtniki, predvsem imam v mislih gostilničarje in trgovce, le premalo katoliški. Principi so jim sredstva za dosego njihovih načrtov, ne pa merilo, po katerem naj bi uredili svoj odnos do zasebnega in javnega življenja in do svojih gospodarskih teženj. Komljanca je dičila izredna lastnost. Ni ga premotil pohlep po mamonu. V tem oziru sem naletel v življenju edino na Komljanca kot trgovca. In ravno ta lastnost ga je priljubila vsakemu, posebno name je napravila globok in odločilen vtis. Jože je živel v blagostanju, pa bi imel še več premoženja, ko bi bolj trgovski gospodaril. Toda ni mu ostalo neprikrito, da je materijalistična vzgoja nevarna za družino in za gospodarstvo. Vsled tega je ostal zvest svojim načelom in se zadovoljil z malim. Jože Komljanec je zginil takoj ob prvih dneh na galiških planjavah, v onih dneh, ko je smrtna kosa gospodarila z vso krutostjo nad cvetom našega naroda. Skoraj gotovo je tudi njega pokosila. Duh je pa vseeno pri nas. Njegov duh bo podpiral gospo Rezko pri vzgoji družine, njegova globoka vera ji bo dala trdno oporo v bridkostih, njegov značaj bodo morali posnemati domači katoliški voditelji in njemu bodo morali slediti obrtniki, če bodo hoteli biti res katoliški po srcu in ne samo v besedah.
Bilo je v letu 1915. Takrat sem še užival zlato svobodo civilista. Bili so ravno nabori. Ker sem bil radoveden, kakšen je rezultat, jo mahnem proti gostilni. Notri dobim svojega prijatelja Jožefa Gramca iz Vinjega vrha pri Sv. Križu. »Kako je, Jože?« »Ostal sem!« Niti trenil ni z očesom in niti najmanjša senca žalosti ni pala na njegov obraz. »Pojdi semkaj, Tone, in trčiva!« Sedel sem k njemu in pričel pogovor. Svetoval sem mu, naj skrbi, da ho oproščen. »Težko bo šlo, ker sem premlad,« je bil njegov odgovor, »sicer me pa ne bodo Rusi pozobali.« Govoril je v brezskrbnem tonu. Bil je sploh veselega in odkritega značaja. Pravi tip Dolenjca. Ko sem gledal v njegove odkritosrčne oči in v njegovo jasno čelo, me je obšla slutnja, da ne bo mogel izvesti svojih načrtov, ki jih je gojil. V letu 1916. je prišla novica, da je Jože ostal za vedno v Galiciji. Našli so ga mrtvega ob strelski liniji, v rokah je držal puško, pri-pravljeno na strel. Nisem hotel verjeti. Česar človek ne želi, ne verjame. Pa
prišlo je uradno obvestilo in prišla je tudi gospoda ter precenila posestva in ukrenila drugo potrebno. Ljudje so pripovedovali, da so se isti dan gostili v Jožetovi hiši in še celo prepevali. Splošno je razširjena po Dolenjskem, mogoče tudi drugod, slaba navada, da pripravljajo gostije, če pride gospoda, da napravi svojo dolžnost po umrlem gospodarju. Ko sem slišal o gostiji na Jožetovem domu, sem se razsrdil v dno duše. Morda so sedeli pri čaši vina iz njegovega vinograda ljudje, ki so bili njegovim načelom nasprotni. Mogoče je bil tudi kakšen govor na proslavo padlemu junaku. Jaz pa sem v duhu prehodil vse dni, pretehtal razmere, ki so naju seznanile in ohranile v prijateljskih vezeh. Seznanila sva se, ko je pričel stopati demokratizem tudi na deželo, seznanila sva se za časa orlovskih bojev. V Sv. Križu je bil takrat gospod Jakob za kaplana. K njemu smo se zatekali mladi fantje, ker smo mu zaupali. Kar je boljših fantov in kar je bolj idealnih mož v križevski fari, jih je vzgojil gospod Jakob. Najrajši je imel v svoji bližini Jožeta. Pa je nauk našel tudi ugodna tla. Jože je stal od prvega začetka v orlovskih vrstah. Bil je odločne volje, nadarjen in ukaželjen. Vedeli smo, da je v njem mož, na katerega se bo opiralo domače javno živ-
ljenje. Komaj 25 let star, je bil že občinski odbornik. Kot tak sc je vedno zavedal, da mora delovati po orlovskih načelih. Odločevati morajo ideje. Bil je mož, ki je gledal najmanj za 10 let naprej in se ni dal voditi od trenutnih razmer. Dobro je vedel, da bo občinska uprava in občinsko delovanje brez pomena, če bodo odločevali kratkovidni razlogi. Cesar ga je poklical v letih, ko še ni dosegel popolne moške dobe. Začel so je šele gibati in že je moral dati slovo. Katoliški in rodoljubni možje so komaj čakali, da ne bi bil samo predsednik kmečke zveze, ampak da bi prišel čas, ko bi prevzel tudi občinsko vodstvo. Bog je odločil drugače in njegovi volji se moramo ukloniti. Vendar so pa take izgube težke, takih mož in fantov ne moremo nadomestiti. Sveta dolžnost nas Orlov je, da prevzamemo njihovo zapuščino, da jih posnemamo v zasebnem in javnem življenju. Kakor njim, naj bodo božji nauki tudi nam povsod in pod vsakim pogojem prvi in edini voditelji, kar se ne strinja z božjo resnico, moramo zavreči. Sedanji brezverski in kapitalistični čas ne sme imeti na nas nobenega vpliva. Če se bomo obdržali na stopnji naših kulturnih in narodnih prvoboriteljev, smemo upati, da niso zastonj žrtvovali svojega življenja.
PISMA ORLOV-VOJAKOV.
»Mladost« — edino veselje.
Naši vrli junaki, ki kljubujejo vsem vojnim nevarnostim in težavam še danes pred sovražnikom, so od enakomernosti in trpljenja postali že skoraj brezčutni. Samo kadar dobijo »Mladost«, jih ta razvedri in spomin se jim vzbudi na nekdanje lepe čase. In takrat pišejo:
Dragi!
Ves vesel in srečen Ti naznanjam, da sem prejel »Mladost«, katero si mi poslal. Iskrena hvala! Ti si niti ne moreš predstavljati, kakšno veselje si mi s tem naredil. Razumel boš morda malo, če Ti rečem: Mladost je moje edino veselje v zapuščenosti in slabi volji, ki me obdaja kroginkrog!
Stal sem ravno na straži, ko pride pošta in mi prinese časopis v ovitku.
Prepovedano je sicer na straži čitati, a jaz pa sem le pogledal, kaj da je in opazil sem svojo ljubo »Mladost«. Bog bodi zahvaljen za to! Drugikrat so mi hitro minule ure na straži, danes pa so se mi zdele cela večnost. Končno so vendar minule, in tedaj sem se vsedel in čital, čital od začetka do konca in potem še enkrat od kraja. Kako ljubo in toplo mi je bilo pri srcu tisto uro, ti ne morem povedati. Zdelo se mi je, da sem v krogu svojih starih znancev, da jih poslušam, da govorim z njimi. Ti, ki si doma, ne znaš ceniti vrednosti takega občutka.
Glej, kar sem tukaj, na teh visokih hribih, nisem dobil še v roko slovenskega časopisa. Sedaj pa imam »Mladost«, dvakrat sem jo že prebral, pa jo bom vsak dan iznova čital. Bog Ti povrni za to veselje!
Izroči vsem, ki se za »Mladost« zanimajo in pri njej sodelujejo, mojo iskreno zahvalo in srčne pozdrave! Ves Tvoj
Edvard Župančič.
Drugo pismo v tem smislu se glasi:
Danes sem prejel »Mladost«, ki si mi jo poslal. Prav lepo se Ti zahvalim zanjo. Ko zagledam »Mladost«, se mi zdi, kakor da je posvetil solnčni žarek v težnost mojega življenja, žarek, ki me spominja vesele in zadovoljne preteklosti in mi daje tudi up srečnejše prihodnosti. Včasih nisem znal dosti ceniti poštenega berila. Danes, ko se dolgočasim v enakomernosti brezkončnih težav in trpljenja tu v fronti, sem že zdavnaj sit neslanih dovtipov in surovih šal, s katerimi se kratkočasijo oni, ki jim je to v zabavo in dušno hrano. Bodrilnih besed ohranjenja v dušnem oziru se tukaj malo sliši. Zato pa me vselej »Mladost« srčno razveseli. Berem iz nje članek za člankom, vsak stavek premislim in si ga vsadim v srce. Več mi zaleže en sam tak članek, kakor dve pridigi doma v mirnih časih! Tudi na druge dobro vpliva lepo berilo, ker imajo dosti časa, da lahko premislijo vsak stavek. Tega sicer ne kažejo vsi na zunaj in takoj, a ko opazujem, vidim, da je marsikomu naravnost potrebna taka dušna hrana.
Zato pa mi je zelo žal, da ne dobijo vsi naši fantje »Mladosti« ali vsaj kaj drugega poštenega v roke. Vi doma, ki ste siti branja in novic, ne čutite, kako hrepenimo tukaj v prostem času po berilu. Kdor pošilja fantom na bojno polje duševne tolažbe v obliki poštenega berila, ta vrši v vojnem času doma najboljše organizatorično delo. Tega mnenja sem jaz in prosim Te, povej to še drugim. Zdrav!
Tvoj
Franc Čamernik.
Junak Joško Bakuša piše:
Vsega hudega sem že sit. Nesreč, težav in smrti sem že tako navajen kakor berač mraza. Če letijo granate, če drvi plaz v dolino mimo mene, me spreleti misel: Sedaj-le je prišel tisti trenutek, katerega sem že zdavnaj pričakoval in bil nanj pripravljen. Pa ko se zopet zavem, je nevarnost minula, samo sledove smrti gledam okoli sebe,
smrti razdejanja in gorja. Zdi se mi včasih v takih slučajih, da bi bilo bolje, ko bi tudi mene butnila granata ali me zasul plaz, da bi mi ne bilo treba gledati tega gorja, te smrti. Pa pride potem trenutek, ko iskreno zahvalim Boga, da me je ohranil, če že ne meni za moje novo trpljenje, pa vsaj domovini, za žrtve, za delo.
Končno se človek vsega navadi. Tisti časi, katerih se še včasih spomnim, časi, ko smo fantje skupaj držali, svobodni in veseli, ko smo telovadili, peli in vriskali, se mi zdijo kakor pravljica iz devete dežele. Ko gledam smrt in razdejanje okoli in okoli, se mi zdi, da to ni bilo res, da to ni bilo mogoče. In ko dobim pismo z doma in spoznam iz njega, da je tudi tam vse narobe, sem o tem še bolj prepričan. Povsod vojska, povsod smrt! Samo ti, moja ljuba »Mladost«, še živiš, samo ti nas še tolažiš in nam obetaš boljših časov.
Kadar te dobim, »Mladost«, postane mi toplo pri srcu. Takrat se otresem duševne megle in pred mojo dušo se mi odpre življenje, ki sem je preživel pod tvojim varstvom. Življenje, tako lepo in srečno! Oh, kdo bi te mogel pozabiti! Še čutim takrat tvoj dih; tvoje plemenite besede, ki si nam jih pogosto ponavljala, mi še zvenijo v srcu: »Naš značaj bodi kakor jeklo, naš Bog nam bo dal moči, da bomo vstrajali.« Kadar te dobim, »Mladost« moja, se spomnim na to, zavem se takrat in otožen postanem. V duhu vidim dolgo vrsto; mladost, veselje in zdravje seva iz visokega štiristopa. Kje so danes? Po Karpatih, po Krasu, po Srbiji so raztresene njihove kosti. — Jaz sam gledam vsak dan smrti v oči. Pa ni me strah! Tovariši, bratje so dali življenje za cilj, ki si nam ga priporočala ti, Mladost« moja. Svoja mlada življenja so žrtvovali za tvoje cilje in ponosen sem na to. S svojo srčno krvjo so dali tebi dokaz, da so te razumeli, da so ti ostali zvesti. Tudi jaz storim tako, samo da živiš ti, moja »Mladost«, samo da živiš ti in tvoje ideje. Da živijo tvoje ideje in vžgo v mladih srcih našega naraščaja nov ogenj poštenosti in plemenitosti.
Pozdravljena, »Mladost«!
Tvoj Joško.
Brat Tone Špešič pa pozdravlja »Mladost« tako-le:
Za krojača so me izučili, sedaj pa opravljam dragonarski poklic. Ko smo
ob mobilizaciji vriskaje in polni ognja odhajali na bojišče, smo si rekli: Dva mesca bosta dovolj, da se maščujemo nad srbskimi morilci. A ko sta minula dva, se je šele prav začelo. Minula sta še dva in potem smo se tolažili naprej: Še do božiča. Ko je minul ta, še do velike noči. In to gre sedaj po vrsti že par let. Danes smo na tistem kakor koncem prvih dveh mescev. Minula bodo kmalu tri leta, odkar opravljam vojni drago-narski poklic. In zato se sedaj tolažim s tem, da bo triletna doba v šoli nevarnosti in izkušenj mojega vojnega življenja dovolj, da postanem — prost.
Morda Te bo zanimalo, če Ti v par potezah narišem razmere o moji novi učni dobi. Dogodki, ki sem jih preživel v tem času, niso bili taki, da bi Ti jih privoščil. Res je, da je scmpatja kak čuden pripetljaj srečal marsikatero nezgodo, nervoznost in težavo, a to je v triletni vajeniški dobi kolikortoliko obligatna stvar. Moje roke, ki so bile poprej vajene vbadati z iglo, so se morale poslej privaditi sulice in bajoneta. To Ti je namreč veliko bolj praktično orodje kakor igla. — In če bi Ti hotel vse našteti, kar sem se še vse naučil, bi mi zmanjkalo popirja. Samo eno omenim še: Kot dragonec nisem nič več podoben nekdanjemu krojaču. Moje roke so postale žuljave in vsa postava krepkejša. Kaj mi mari danes, če pride dež in nimam dežnika? Bog ga je dal, Bog ga bo vzel, se tolažim s Tobijo. Skratka: Vse svoje prejšnje življenje z vsemi navadami, nadami in načrti sem prilagodil novemu stanu dragonskemu. In to ni bilo težko.
Samo eno sem ohranil: Srce ljubeče in vneto za tiste cilje, ki jih zastopa in širi »Mladost«. Ljubezen do lepe orlovske organizacije in krepostnega fantovskega življenja je po zaslugi »Mladosti« pognala v mojem srcu tako globoke korenine, da bi mi jih bila vstanu izruvati samo smrt. Ko smo odhajali iz naših ljubih društvenih domov v vojsko in nismo vedeli, če se še kdaj vrnemo v nje, so mi tekle solze žalosti pri tem slovesu. In pozneje še večkrat, ko sem pomislil na to. A glej, »Mladost« je prišla za menoj in me našla sredi bojnih poljan, kjer je kosila smrt moje brate-junake. Srce se mi je trgalo, ko sem gledal krvaveti junake, a »Mladost« me je znala tolažiti in mi vlivati v dušo poguma in kreposti. Bral sem »Mladost« in pred očmi so mi vstali lepi
slovenski griči, domovina moja v vsej svoji pomladanski krasoti, s svojimi cerkvicami in društvenimi domovi. In zopet mi je zaplala kri po žilah, znova sem vzljubil to sveto zemljo slovensko in znova prisegel boriti se zanjo do zadnje kaplje krvi.
»Mladost« me je vnemala, navduševala, da sem vzdržal do sedaj. Pa bom še nadalje, če je volja božja. Škarje in iglo sem vrgel v kot, junak sem postal od nog do glave. Sedaj se borim s sulico in bajonetom, ko napoči pa zopet enkrat zarja miru, se bom pa z uma svetlim mečem.
»Mladost«, vztrajaj, živi! Glej, bliža se čas, ko bomo fantje izšolani in preizkušeni prispeli domov: »Tri leta so minula, tako je hauptman djav ...«
Tone.
Iz vojašnic.
Dajte nam nazaj neoskrunjeno mladino! Kdo nam jo je vzel? Sistem. Kdo je kriv razmer? Krivica. Upamo, da po tej grozni kazni za greh zmaga zopet pred postavo in javnim mnenjem poštenost. Gorje, kadar gnije pri zastopnikih oblasti.
Berite pismo z dne 10. decembra 1916. 1.
»Dragi! — Brez obotavljanja, misli o vojaščini. Morda sem prišel v naj slabši kraj. Vendar sodim, da so razmere večjidel povsod iste!
Razmere v vojašnici so take, da je gorje za poštenega, nepokvarjenega mladeniča. Najhujše kletve (laške) — to je vsak jutranji pozdrav. Najne-sramnejši izrazi vlačugarstva — ti so pa celodnevna hrana vseh, višjih in nižjih.
Po zidovih vidiš vsevrstno, a božje podobe ni nikjer, nasprotno na Ruskem, kakor mi je svoj čas brat-ujetnik pisal, da je v vsaki sobi vojašnice Marijina podoba. — Vzgoja je tedaj docela framazonska, svobodomiselna, ali vsaj indiferentna, v kolikor ni celo direktno proti versko-bojna.
Važno za avstrijske katoličane in njihovo stališče nasproti obstoječim razmeram. Če Bog da, bomo dali našemu državnemu poslancu potrebno gradivo, da bo v postavni zbornici, ko pride predmet armada, kaj tehtnega povedal in zahteval. — Meni se zdi, da so naše izgube veliko večje in strašnejše, katere utrpimo v vojašnicah kot na fronti. Tu so duševne in telesne.
Napačno bi bilo, ko bi Ti ne omenil, da stoji na vsakih vratih sobe znani oklic (v nemškem in češkem jeziku): Vojaki, varujte se prostitucije! — Ali kaj to pomaga, ko pa se trpi n. pr. tole: V mestu je kopališče, — za vojake menda, saj je tu sama vojaščina — v katerem je za postrežbo gotovo število mladih, navihanih, in da rečem naravnost, nasilnih deklet, ki so vsiljivo-vab-Ijive Eve, naprodaj celo po 40 vinarjev! To smo mi tu sami priče!
Absolutno ne obstaneš mož, če nisi vzgojen in utrjen od doma in primerno poučen. O spolni razbrzdanosti imamo še veliko premalo spisov in treba bo o tem vprašanju vedno več let razmotri-vati, iz nravnega, zdravstvenega in verskega stališča. Gospodje, ki jim je bilo to vprašanje odveč, bi obupali nad svetom, če bi tu živeli.
Ubogi slovenski možje in fantje! Ako bi mogel, bi se bolj direktno izrazil, pa veš, da ne morem in ne smem, v vsem ustroju ne najdem ničesar plemenitega, naredi se, kar se mora!
V nemškem jeziku sem zvedel pri povelju, da je imenoval presvetli cesar 17. polk »Kronprinz«. Previsoko odlikovanje! Kaj bodo rekli drugi narodi?
Morda bo pa Njegovo Veličanstvo se ozrlo na male narode in jih po katoliških načelih zenačilo z velikimi? Slišim, da je zlasti cesarica pobožna, da gre vsak dan k sv. obhajilu, tudi cesar vsak mesec! Če je tako, smo lahko katoličani veseli! V tem vidim, da bo kar moči sledil Nj. Svetosti papežu, potom katerega še vedno pričakujemo miru.
Ali bo? Da, mir dojde, dal Bog, da bi prišel pravi mir, ki bi bil srečen za vse človeštvo. Postavimo človeka na stališče dostojanstva, na katero ga je postavil Stvarnik! Ali gledamo kaj na to? Bog s Teboj in z nami! Iskren pozdrav
Tvoj
Silvester.
Prijatelj, domovina, organizacija Orlov, »Mladost«.
Krogle zadevajo, morda zato, ker bi sicer ne zvedeli tako razločno, kako jasno so zatajeni v mnogih mladeniških dušah lepi ideali. Sladka so pisma rusinska, a slovenskih fantov idejne iskre vsebujejo nekaj tako pomembnega, da bo zrastel iz teh tal veličasten
svod, če nam bo vreme količkaj milo. Iz pisma vipavskega okrožnega načelnika z dne 12. maja 1917:
Predragi! Moja bolezen se zbolj-šujc. Zdaj vsaj nisem več tako razdražen. Prijatelj! Gotovo vem, da se kot jaz spominjaš lepih zlatih časov. Bili so, to vem, to čutim. Nismo jih prav razumeli, spoznam kot mnogi, ki ga življenje vodi skozi spoznanje.
Danes so dejanja, ki tako grozno vpijejo . . .
Majniško sobice, deloma prosti čas, domače livade prijetno vplivajo na duha. Ali duh občuti vkljub temu vse drugo, vse to grozno in neprijetno, kar teži, teži tako kruto dom, vsenaokoli ljubljeno domovino.
Na bojnih poljanah . . . krogla je morda sladko tolažilo. Vendar za nas je drugače.
Kaj pa naša organizacija Orlov? Prijatelj, marsikaj bo potreba reorganizirati, pridati in oddati.
Čitam zadnjo »Mladost«. Pol leta je nisem čital. Sem kritik v marsičem. Deloma je pa gotovo, kot vedno, zdravo in času primerno. Mnogo je pa še želeti.
Današnji majniški lepi dan se nagiblje. Noči so mi dolge. Bolnik sem. Domovina ni bolnik, ali trpi grozno, trpi Nazdar!
Tvoj
Prelc.
Imperialisti, bankirji in naše ljudstvo!
Jožefovo, dne 5. maja 1917.
Dragi moj! Je izšla »Mladost«? Morda je ustavljena — kajti na Slovenskem je marsikaj mogoče. Na celem svetu se majejo imperialistična stališča — kaj na Slovenskem?!! Človek more samo slutiti . . .
Misliš li morda, da bodo milijoni dvignili človeštvo? Ne denar — ampak delo, božje delo. — So ljudje — izvržki so, ki delajo za denar; mi krščanski delavci jih sovražimo, sovražimo v pravem smislu, namreč, ker njih delo je strup, tem hujši strup, ker je pomešan s krščanskim imenom.
Misliš, da jim ljudstvo sledi . . .?
Mi smo katoličani, zato verujemo, da je vojska božji udarec za vse, tudi za našo državo. Mi trpimo in umiramo v upanju na boljše življenje. Bog vodi našo usodo! Nazdar!
Silvester.
Gl
Duševno razvedrilo.
Piše Anton Marinček.
30. maja 1917.
Dragi Tone! Hvala za »Mladost«. Tako lepa pa še ni bila kmalu. Velik užitek sem imel. Včasih sem bil v dvomu, če bomo mogli zopet poprijeti. Bo šlo. Nobena organizacija ne more lepše nastopati. Ideje silijo na dan. Zdi se mi, da smo v pomladi. Drevesa je mraz zadržal, da niso odprla takoj svojih cvetov. Toda prišel je njihov čas in so napravila svojo dolžnost. Tako bo tudi z našimi fanti.
Da se je Orel ustanovil, mora biti hvaležen vsak domoljub, četudi mu ne prijajo naša katoliška načela. Že tako je veliko razdejanje. Kaj bi bilo z našimi fanti, če ne bi bilo Orla! Ni čudno, če je Orel ogrel mladino, ko še celo starim gospodom daje mladostno življenje. Dokaz, da bo tudi vsak zaveden Orel ostal duševno vedno mlad. Raz-mišljeval sem o treh najbolj idealnih Slovencih. Kar se tiče Orla, smo v eni točki edini, in to je, da je vsak vesel, če pomisli na Orle ali, kakor je rekel Uše-ničnik, da bi se človek jokal in smejal. Edina je tudi zavest, da bo Orel rešil slovensko bodočnost.
Krekov članek me je pa pretresel do mozga. Njegova duša je govorila bolest, ki nam jo je zadala vojska. Nikoli se ni strašil dela, njegova požrtvovalnost nima mej, sedaj pa vseeno trepeta, ko pomisli, kaj bo treba dati zdravim, kaj slepim, kaj enorokim, kaj enonogim, in kaj onim, ki bodo še z več nadlogami obdejani. Zaključek je bil Bog. Nobeden se ne more tako oživiti v trpljenje našega naroda, nobeden ne more tako pogledati tudi v bodočnost njegovo kakor Krek. Osebno ga ne poznam, vendar pa čutim, da me njegov duh in njegove ideje obdajajo vsak dan bolj. V tem članku je govorila duša odkrito kakor vedno. Kaže se njegova globoka vera. Ko sem ta članek bral, sem se razsrdil na one podleže, ki so v gotovem času ga sumničili in blatili. Zato pa žanje tem večjo ljubezen predvsem od Orlov in tudi od onih, ki ljubijo bodočnost slovenskega naroda.
Oprosti, da Te toliko časa zadržujem s svojimi mislimi. Pa premisli, da sem danes imel prav posebno duševno razvedrilo, katerega nisem vajen pri vojakih, in sem se Ti moral zahvaliti za
veselje. Mogoče bo nanesla prilika, da se vidiva. Srčno pozdravlja Tvoj
Tone.
Desetletnična številka.
Alcssio, 13. maja 1917.
Dragi prijatelj! Poslano mi »Mladost« in Tvojo karto z dne 5. t. m. sem prejel. Tvoji želji, da naj napišem za javnost nekaj vrstic o zadnji številki »Mladosti«, ne morem ustreči. Poštne razmere so take, da bi prišlo to pisanje mnogo prepozno in ne bi imelo zaželje-nega uspeha. Hočem pa Tebi napisati, kakšen vtis je napravila name »jubilejna številka«.
Kot spominska knjiga mladega dekleta je ta številka! Vanjo so napisali gospodje: Kalan, dr. Ušeničnik in dr. Krek prekrasne spominske verze, ki so tem pomembnejši, ker so napisani od mož, izkušenih, veljavnih, ki pretehtajo svojo besedo. V njih besedah ni mnogo hvale, ampak mnogo, mnogo ljubezni. In to prav dobro dene mladim srcem!
Nič boljšega nisi mogel storiti, nego da si postavil na čelu številke krasne Krekove verze, za temi pa svoj članek »Mladost« in »Zveza Orlov na kamenih desetih letih«, v katerem v lapidarnih besedah poveš mnogo, vse. Tudi slika sv. očeta je simbolična točka našega programa, katera lepo pojasnjuje T. M. v svojem članku »Več za papeža«. I. Mohorov piše o mladinskem slovstvu izborno. S tem vrši »Mladost« svojo nalogo tudi o vprašanju, ki je stopilo zadnji čas s silo, z mlado silo, med nami katoliškimi Slovenci na dan.
Gornik Anton je v svojem članku »Orli po vojski« pokazal toliko znanja o naši organizaciji, da me je presenetil. Bogat je lepih nasvetov in brezobzirno kritičen.
I. Mohorov piše tudi »Misli«. Vsaka je vredna, da si jo zapiše Orel v srce, tako je pomembna; nekatere pa so, ki bodo hipno postale last cele organizacije, kot je postal n. pr. verz na nekem slavoloku v Škofji Loki ob priliki orlovskega izleta tja: »Telesa moč, duha krepost — to vzor je lepi tvoj, mladost!«
O pismih Orlov pravi dr. Ušeničnik v svojem članku »ali niso ta pisma, da bi se človek jokal in smejal?« Prelat Kalan pa: »Res je veselje in užitek prebirati pisma naših Orlov.«
Lepa je ta Številka Preprosta, skromna, pa — kakor sem rekel — kot spominska knjiga, ki se predloži onemu, ki se zaljubi, da napiše kaj v spomin — iz ljubezni.
Želim, da bi se pri prebiranju te številke godilo vsem bratom tako, kot se je meni: Še bolj kot navdušila, me je napolnila z ljubeznijo do vseh, ki so z nami v prelepi družini orlovske organizacije. V »Zvezo Orlov«, ki z »Mladostjo« obhaja desetletnico, sem se zaljubil še bolj in jo bom ljubil do konca.
Prijatelj! Tudi jaz obhajam letos desetletnico. Desetletnico, odkar stopa meni na strani na potu življenja mlada žena. V svojem koledarju imam na prvi strani napisano ob letnici 1917: Desetletnica »Zveze Orlov«, »Mladosti« in
moje poroke. — Ko sem zadnjic premišljeval o tem, sem prišel do spoznanja, da sem pravzaprav že deset let — na tri strani poročen in da ima moja žena vzroka dovolj pritoževati se, da je bila v teh zakonih ona najbolj zapostavljena.
No, drugi mesec, upam, da pridem na dopust. Takrat bom svoji ženi obrazložil vso to stvar, Tebe pa vabim, da prideš k meni in bova skupaj obhajala vse tri desetletnice. Tiho in skromno, kot se spodobi za Orle.
Obljubljenega članka še nisem napisal, bom pa storil to te dni in Ti ga poslal.
Ostani mi zdrav in' Bog naj blagoslovi Tvoje delo!
Tvoj
Ivan.
DROBIŽ.
Mati. — Kaj prestane mati z enim samim otrokom, tega dostikrat ne prestane noben vojak v fronti. V iskrenosti in plemenitosti presega samo božja ljubezen materinsko. Kdo torej doume, kaj je otroku mati, in gledaje na neumevne žrtve, ki jih ima mati z vsakim otrokom, kdo presodi, kako se more mati odločiti, da da življenje in vzgojo več otrokom in vse življenje skonča v žrtvovanju za njihov blagor? Zato je prava mati največja dobrotnica človeštva, ker mu rodi in vzgoji plemenite ljudi. Njene vzgoje izven Boga nihče ne nadomesti. Pač pa se po njej božja vzgojna misel udejstvuje.
V celi predkrščanski rimski zgodovini poznam samo dva moža, ki sta se zavzemala za reveže. Bila sta to dva izredna, po duhu in telesu plemenita moža Gaius Titus in Sempro-nius Grah. Oba sta morala zaradi plemenitosti, s katero sta hotela pomagati izsesanemu preprostemu ljudstvu, življenje dati. Ubili so ju sebični kapitalisti. Oba, ti dve izjemi v rimski zgodovini, dolgujeta svoje vrline in plemenit značaj svoji materi. Ona ju je vzgojila.
Njuno mater Kornelijo so obiskale rimske aristokratinje. Bilo je to v njunih otroških letih. Kornelija je morala gledati nakit sijajnih dam. Vrednost in lepota zlatega lišpa, vdelanih kamenov in biserov je bila bajna. Pozovejo Kornelijo, naj tudi ona pokaže svoje dragocenosti. Plemenita mati je pripravljena. Pokliče svoja dva sinova, pokaže nanj a in pravi: »To so moji zakladi. To so moji biseri.«
A. K.
Krščanska mati. — Ni jih težjih dolžnosti kot so dolžnosti staršev. Zato jih ljudje, ki ljubijo le, kar je živalskega, ne ljubijo in se namena zakona ogibljejo Zato imamo v mestih omožene gosposke ženske, ki hočejo biti še v množenih letih ljubljene in ljubeče (seveda hlinjeno ljubeče) ljubice, ne pa matere — ljubljene in ljubeče matere. — V dekliških letih vlačuge, v zakonskih letih morilke. — Morilke svojih otrok, sadu lastnega telesa, in oskrunje-
valke naj svetejših dolžnosti. In če kateremu puste življenje, potem imajo hčerko za igralno punčko, sinčka pa za živalco moškega spola, ki naj nadomešča psička ali kako drugo in-tei esantno stvar v hiši s svojimi kodri in s svojimi poklončki.
Drugače mati v luči našega pojmovanja. Letos je umrla v Ljubljani soproga dr. Voduška. Ob njeni smrti je vzdihnila dobra oseba, njena prijateljica: »Oh, kolika škoda! Kaj bo z otroki! Kako rada jih je imela in kako lepo jih je vzgojila! Enajst jih je še živečih in zdravih, trije so umrli. Ko sem jo pri neki priložnosti pomilovala radi težav in trpljenja, ki ga ima mati v tako mnogoštevilni družini, mi je smehljaje rekla: .Gospodična! Če bi jih bilo dvajset, bi bila še bolj vesela1.« Kdor more razumeti, naj razume (dostavlja Cvetje XXXIV., 6., 184). Katera sovrstnica se more ponašati s tolikimi in tako bliščečimi biseri? Tako lepo jih je vzgojila, da si jih videl vsak dan pri sv. maši in pri obhajilni mizi. In na dan njene smrti so par ur potem, ko je naj dražja, zlata, iskreno ljubljena mati nenadoma zatisnila svoje oči brez slovesa od moža in otrok in je ležala mrtva doma, prihiteli mimo in vdano v voljo svojega Boga v cerkev k spovedi in so zaupajoč na božjo pomoč kot nedolžni angeli klečč pred Naj svetejšim za pokoj mame molili sv. rožni venec, litanije in so prejeli blagoslov, drugi dan pa so skupno z očetom pristopili k sv. obhajilu. Kar bi mnogi odrasli ne zmogli, to so zmogli otroci pokojne Voduškove mame; zmogli so, ker jih je lepo vzgojila najboljša mati v globoki vdanosti v voljo božjo!
V mladosti devica, v zakonu žrtvenica in s svojo voljo ob vsakem času svetnica. In štiri naj steri otroci — koga bodo zahvaljevali enkrat pred Bogom za neskončno srečo svojo?
Bodi opomnjeno, da bodo vedeli izbirati Orli.	A. K.
Naše združenje. Zgodovinska izjava. ■— Po treh letih absolutizma državni zbor. Vse je na-
peto pričakovalo, kaj o nas izreče, ker dvoje nam piše usodo za stoletja v letih odločitve. Ti dve reči sta kanoni in politika. Marsikatero oko se k Bogu obrača za pomoč. V prvi otvoritveni seji novosklicane avstrijske zbornice so za Jugoslovane v monarhiji izjavili njihovi poslanci sledeče:
»Poslanci, zastopani v podpisanem jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da na podlagi narodnega principa in hrvatskega državnega prava zahtevajo' združenje vseli dežel monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno, vsakega narodnega tujega vladstva prosto, na demokratični podlagi zgrajeno državno tvorbo pod žezlom habsburško-lotarinške vladarske rodovine, ter da bodo za uresničenje te zahteve svojega enotnega naroda zastavili vse svoje sile. S tem pridržkom
se bodo podpisani udeleževali delovanja državnega zbora.«
To izjavo so podpisali vsi jugoslovanski poslanci. Govoril jO' je dr. Korošec.
Statistično poročilo dijaške Marijine kongregacije v Kranju za leto 1916./17. — Udov je štela kongregacija to leto 114. Skupnih shodov je bilo 33. Odseki so delovali trije, in sicer:
1.	abstinenčni. Štel je 32 udov - popolnih abstinentov. Ima namreč samo eno stopnjo. Sestanek s predavanji vsako tretjo nedeljo.
2.	Antinikotinski. Članov 41. Ti se obvežejo in podpišejo posebne obveznice v ta namen, za dobo gimnazijskih študij ali za celo življenje se zdržati vsakega kajenja. — 3. Evharistični. 38 udov. Udje prejemajo vsaj tedensko sv. obhajilo in imajo redne sestanke. — Sestanki vseh treh odsekov so se vrstili redno vsako nedeljo.

KNJIŽEVNOST.
Ob SOletnici dr. Janeza Evangelista Kreka.
Ljubljana, 1917. Izdali in založili pisatelji doneskov. Cena 2 kroni. — Na dr. Kreka in njegovo delo obračajo pisatelji besede Ivana Cankarja: »Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin. Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi. Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?«
Knjiga vsebuje 17 daljših in krajših člankov izpod peresa desetero pisateljev, Krekovih učencev. Knjigo je napisala hvaležnost, oziroma dolžnost, s katero dolgujemo priznanje skupnim dobrotnikom, in pa želja, da se še bolj razširijo in razumejo misli, ki so in bodo dale slovanskemu jugu svoje lice.
»Za opis Krekovega dela bi bilo treba celih knjig, ker v njegovem življenju se nemo zrcalita življenje in razvoj v zadnjih 25 letih. Poglej v cerkev ali v knjigo, pojdi za izseljenci ali med delavce, stopi v naše kmečke domove, poglej v časopis ali društvo, pregleduj našo politiko ali gospodarstvo, povsod najdeš Kreka zraven.« (Fr. Jež, str. 8.)
L u i s Goloma: Boy. Roman. Iz španskega prevel A. Kalan. V Ljubljani (Katoliška bukvama) 1917. Naslov romanu je Boy ■— po naše mladenič. Mlad, lep, plemenit, izobražen, razvit s prekrasnimi dušnimi in telesnimi vrlinami ne uide nepravemu razmerju z žensko grofico Bureva. Neizkušena lahkomiselnost — a kazen? S 25 leti je končano življenje —- vojvodske osebnosti. Po pravici vodijo roman besede: »V življenju moža imata zakonito mesto samo dve ženski: njegova mati in mati njegovih otrok. Kar je izven te dvojne čiste in svete ljubezni, so ali nevarna stranpota ali krivdepolne blodnje«
L Majdič:	Nasveti za hišo in dom.
Ljubljana (Katoliška bukvama) 1917. Gospodar-sko-gospodinjska knjiga. 410 strani. Z abecednim kazalom za gospodarstvo, gospodinjstvo, domače zdravljenje in razno. Cena 5— K, vez. 5-50 K.
Luč. 1916/17. L Uredila Josip Stipančič in Stanko Deželic. Zagreb. 1916. Strani 230. - II. Uredio Josip Andric. Zagreb, 1917. Strani 134.
Cena vsake knjige 3 K 60 h, za dijake 2 K. — »Luč« je glasilo hrvatskega akademičnega di-jaštva in starejšin. To leto je namesto posamez-nih zvezkov izšla v dveh knjigah. Obe knjigi imata mnogo razprav, leposlovnih, pripovednih ter pesmi in poročil Vmes so tudi slovenski članki in vesti. — Naša izobraževalna društva bi morala nabaviti knjigi, ker razkazujeta mlajše katoliško kulturno gibanje pri Hrvatih. Poleg mnogovrstnih razprav zanimajo poročila iz vseh krajev Hrvatske in Slovenije, banovine, Bosne, Dalmacije, Istre, torej vsa kulturna Jugoslovenija v monarhiji. — Vsaki knjigi je priložen Đački vijesnik »Luč« 5. 20 h. — Slovenska izobraževališča niso več popolna, ako nimajo hrvatskih listov in obzornikov, ki hodijo z nami isto pot.	A. Kom.
Franc Novak, Nemščina brez učitelja. L del. Nemška slovnica za samouke. Četrta, predelana izdaja. V Ljubljani (Katoliška bukvama) 1917. Prikladna žepna oblika. Cena 1-50 K.
Pavel Novak, Krepki in nepravilni nemški glagoli. Iz knjige »Nemška slovnica za samouke«. 4. izdaja. V Ljubljani (Katoliška bukvama) 1917.	Cena - 40 K.
Listnica uredništva. — Za list in za orlovsko organizacijo je dobro, da list širite. Marsikoga, ki piše, stanejo knjige in porabljeni čas, tebe pa, ki bereš, samo 3 krone letno. Te številke je natisnjene nekoliko več. Zato le po njej!
Mladeniči, ki še nimajo »Mladosti«, naj pošljejo naslove, se jim bo med vojno do-pošiljanje oskrbelo.
Misli mladosti so ceste bodočnosti. Fantje, vse storimo, da sc vaša bodočnost napije zdravih načrtov. Zaupajmo v Boga, zraven pa storimo, kar moremo, in naš bo svet! Na delo za orlovsko organizacijo! Pri vojakih v zaledju in na fronti se je sprožilo že mnogo načrtov za orlovsko' stvar. Le še dalje v pismih in člankih in dopisih. — Nazdar!
Dar uredništvu »Mladosti«. — Č. g. Jakob Fatur je podaril »Mladosti« 20 K. Zahvala in orlovski nazdar!
Izdajatelj konzorcij „Mladosti".	Tiska Katoliška tiskarna.	Odgovorni urednik : Ludovik Tomažič.
i