10. Ak
1915
izhoio dvakrat na mesec
EVROPA
-A p
Merilo 1:4,000.000
J1L
Cena K 2*40
za zemljevid
Avstrija - SrbUa, Crna gora
fki
Vsebina: Pisma slovenskih vojakov. - črtice.
Katoliška Bukvama v Ljubljani
Selltek brez zamljevlda 60 vin.
Urejuje Ivan Podlesnik - Zalotila KatoliškaBukvama
Iz pisem slovenskih vojakov.
Iz dnevnika slovenskega častnika.
HBBMoročnik v rez. Fr. Pavšič, doma iz Šiške pri Ljubljani, je pisal dnevnik, ki so ga dobili pri njem, ko je padel na črnogorskem bojišču. Iz tega dnevnika posnemamo sledeče:
Dne 27. julija sem dobil zgodaj zjutraj poziv, da moram takoj v Castelnuovo ob Boki Kotorski. Ob 6. uri zvečer sem se odpeljal z brzovlakom v Trst, kjer sem prenočil in se drugo jutro ob 8. uri odneljal z brzoparnikom v Castelnuovo, kamor sem prišel drugi dan opoldne.
Dne 31. julija smo po formiranju kom-panije odkorakali v Kumbur. Tam smo imeli do 6. avgusta vaje.
7. avgusta smo odkorakali v Rameno. Drugi dan popoldne se je pričelo bombardiranje Kotora.
Dne 8. avgusta ob Yo3. uri zjutraj je bil alarm. Kotor so Črnogorci še vedno bombardirali in strašno grmenje topov se je razlegalo. Vojaki so pripravljali les za barake. Vse polno tovornih živali je okrog.
10. avgusta smo šli ponoči ob 1. uri čez Bjeliči, Kruševico v Vrbanje, in sicer je šlo z menoj 16 mož in 2 podčastnika. Zvečer ob 6. uri smo se vrnili v Kameno.
Dne 11. avgusta ob 5. uri zjutraj je bil zopet alarm. Prodirali smo proti Mokri-njam. Ta dan se je razlegalo cel dan grmenje topov v Kotoru. Žandarmerijska postaja je zapustila Vrbanje. —^ Pri Mokri-njah in v okolici je vse drevje posekano.
Dne 12. avgusta je prišel ob 10. uri zvečer naš bataljon v Vrbanje. Spali smo na pokopališču. Drugo jutro ob 9. uri smo prišli na Orjen sedlo (1594 m), kjer smo (12. avgusta) iz ledu vodo delali.
14. avgusta. Nič več se, ne umivamo, nič več ne sezuvamo čevljev. Črnogorci so
Svetovna vojska. A.-S.
nam že čisto blizu. Odšli smo z Orjen sedla in prišli ob 4. uri popoldne v Crk-vice. Z Lisaca se čuje grmenje topov. Li-sac je zaseden. V Crkvicali smo zvedeli, da je od brigade 1 stotnik mrtev, 60 mož je ranjenih, 2 kantini sta demolirani.
Dne 15. avgusta ob 5. uri zjutraj smo odšli na Lisac in se vrnili ob 10. uri. Srečavali smo na stotine delavcev. Drugi dan smo pregledovali teren okoli Crkvic.
17.	avgusta smo šli zopet na Lisac, Srečali smo polk št. 72, v katerem so Ogri, in polk št. 91, pri katerem so Čehi. Ležali smo na cesti in ostra burja je brila.
Na cesarjev rojstni dan, dne 18. avgusta, je bila 7. in 6. stotnija in tren v ognju.
Dne 19. avgusta smo se morali umikati. Ena baterija je streljala na Ovršnik. Po preteku treh dni sem se zopet enkrat umil s snegom. Do 1. u, 30 m. ponoči se je močno streljalo. Ležali smo na skalah na Lisacu.
20. avgusta. Grozno življenje! Napravili smo si iz vej bivališče, Obrstlajtnant nam je rekel: »Sedaj smo utrjeni, braniti se moramo do zadnjega moža!«
21. avgusta. Skoraj bi jokal, ko gledam trpljenje moštva. Burja divja in mraz nas pretresa. Popoldne smo zasedli črnogorske pozicije. Vse polno patron leži naokrog.
V	eni jami pa polno mrtvih Črnogorcev.
22. avgusta. Cel dan dežuje.
23. avgusta. Nedelja, pa cel dan dež.
24. avgusta. Grozen dež. — V šotorih vse mokro. — Nevarnost, da nas napadejo, zelo velika. — Gosta megla, da se nikamor ne vidi. — Vse molči. Poljska straža stoji podnevu in ponoči na mestu.
25. avgusta. Danes je, zopet lepo vreme. Ob 9. uri zvečer zažgali Doršnik v Vascosu in vojašnico.
26. avgusta. Patrulja je bila napadena. En mož je pribežal brez čepice, drugi brez bajoneta. Ob 9. uri zvečer je bil preklican odhod v Kameno,
27. avgusta. Nadporočnik Baumann gre z 20 možmi iskat četovodjo in 2 pešca
5
18. avgusta smo prekoračili srbsko-črnogorsko mejo; kot predstraža je prodiral spredaj 3. bataljon. Proti poldnevu smo napadli močno utrjene višine J a v o r -Javorje. Bataljonski poveljnik major Pedzold je osebno vodil k napadu prvo vrsto in pognal, še preden so posegli v boj drugi polkovni oddelki, na višinah se nahajajoči srbski bataljon v beg. Zasedli smo višine in našli ondi strelivo, orožje, šotore, plašče, kakor tudi tovorno živino z municijo.
Generalni štab, ki se je nahajal pri našem bataljonu, je dal povelje, da 3. bataljon prodira dalje proti vzhodu kot predstraža. Na neki poti, ki je vodila skozi gozd in ki so po njej Srbi bežali pred nami, je ležalo vse polno obleke in orožja, ki so ga sovražniki na begu proč pometali. Artiljeriji se je posrečilo, da je pred nastopom teme poslala v umikajoče se sovražne vrste še nekaj dobro merjenih šrap-nelov.
Nato smo se utaborili in polkovna godba je na čast cesarjevemu rojstnemu dnevu zaigrala cesarsko pesem, kateri so sledili viharni brezkončni živio-klici, ki so odmevali daleč v Srbijo. Ta večer smo se seznanili prvič s srbsko bombo, ki pa ni eksplodirala in smo jo nato uničili.
19. popoldne smo s sodelovanjem sosednje skupine napadli sovražno postojanko onstran reke Lim. Šele noč je prekinila borbo.
20. avgusta: Čez reko Lim ni bilo nobenih prehodov; ponoči so se poizvedela posamezna primerna mesta in naši polkovni pionirji so nam jih priredili, da smo mogli prebresti reko. Nasprotnik, ki ga je naš ogenj že prejšnji dan oslabil in ga naučil spoštovanja pred našo gorsko artilje-rijo, je še pred jutranjim svitom zapustil postojanko. Tekom dneva smo prebredli Lim in proti polnoči dospeli do prednjih višin pri Uvcu in Štrbcih.
21. avgusta smo prodirali dalje na črti Uvac—Štrbci. Onstran te črte se nahajajo zelo strme višine, izmed katerih je najvišji Cigla-vrh. Kamorkoli je segel pogled, se je z daljnogledom opazilo, kako je cel gorski hrbet ves pretaknjen z močnimi okopi. Takoj smo šli k napadu. Artiljerija je pripravljala pot, bojne vrste so prekoračile dolino in vse gre naprej, dasi je
sovražni ogenj zelo močan. Nasprotnik se zboji bajonetnega naskoka in izprazni prednjo postojanko, da se umakne za novo, še bolj utrjeno. Naše čete kljub dežju šrapnelov in granat zasedejo od sovražnika izpraznjene postojanke. Vrli bataljon »Deutschmeistrov« in 2. bataljon 22. pešpolka sta kot prva dospela na višine. Prve se vidi, kako se bore sredi artiljerijskega in pehotnega ognja, a se ne umaknejo in drže višine; bataljon 22. polka je na Cigla-vrhu. Nasprotna artiljerija jih izpazi; brzostrelni topovi ne streljajo slabo, toda kljub hudemu ognju se nihče ne gane. Večer poteče v majhnih praskah, noč se porabi za razvrstitev za jutrišnji napad.
22.	avgusta, ob jutranjem svitu: Z živahnim ognjem otvori sovražnik dogodke današnjega dneva, mi smo pa že priprav-jeni na to in gotovi. Nekaj tisoč korakov široko sovražno postojanko napadejo naši enakomerno. Na čelu naše brigade sta brigadir polkovnik grof Berchtold in pol-Poveljnik Streith, hitro prekoračimo visme in gremo čez dolino k napadu.
Nasprotnik stoji 1400 korakov pred nami. Odprto ozemlje. Toda kljub močnemu sovražnemu ognju izza dobro naprav jenega in varnega kritja gre vse čvrsto naprej. Obe artiljeriji sta na svojem mestu in zavedajoči se svoje naloge storita vse, kar je v njunih močeh. Proti poldnevu je nas napad že zelo napredoval; prišel )e trenotek, ko so imeli stopiti v delo bajoneti. l ega pa sovražnik ni čakal, marveč zapustil svojo postojanko in izginil v gozdu. Sovražne postojanke so v naših rokah, naša naloga je končana in po osmih dneh' boja dobimo počitek.
Kako so se vršili prvi boji na jugu.
Vojak b, h. baon. 3,/4, je pisal:
Danes imam precej časa na razpolago, zato Vam hočem kratko svoje dosedanje doživljaje napisati, morda Vas bo zanimalo.
2. avgusta p. 1. smo odšli iz Mostarja peš skozi celo Hercegovino in Bosno do Sarajeva. Ako poznate skalno Hercegovino in avgustovo vročino tam doli, si lahko mislite, kako prijetni marši so bili to za nas. Takoj prvi dan se mi je na glavi olupila koža od vročine, po poti sem jo luščil
in dobil novo, za prihodnje čase sposobnejšo. V Ilidžu pri Sarajevu smo imeli nekaj dni počitka in smo zopet peš od tu odkorakali proti meji. Meja je bila od naše strani zelo slabo zastražena, menda z vojsko pri nas niso računali, zato so prišli prve dneve Srbi in Črngorci v Bosno za par kilometrov. Prva naloga je tedaj bila, spraviti jih z našega ozemlja. Na Veliki Šmaren sem dobil prvi pozdrav iz pušk, vendar ti početni boji niso bili posebni, opraviti smo imeli samo z malimi poizvedovalnimi oddelki, ki so imeli nalogo, nas zadrževati in našo moč izvedeti. Po treh malih praskah smo došli na mejo, od tu smo šli prvi dan v Črno goro, kjer nismo zadeli na sovražnika in nam je bilo drugi dan dano povelje prestopiti prag Nove Srbije. Tu je prišlo do prve resne bitke. Prvič nas je pozdravila sovražna artilje-rija. Če se sedaj po izkušnjah spomnim na vtis, ki ga je napravila artiljerija na nas, se moram smejati, kako srno se skrili pred granatami in šrapneli, pred katerimi bi danes smejoč se stali in dalje udobno opazovali. Bili smo začetniki in moralni vpliv artiljerije na take je nekaj strašnega. Ta prva bitka je trajala dva dni in smo Srbe na naši fronti pošteno naklestili. Vendar smo dobili drugi dan povelje, se umakniti, naš bataljon pa je dobil nalogo, ranjence spraviti na varno. Pri tej priliki sem imel prvič priložnost vojno gorje na debelo videti; da je na nas začetnike razstreljeno telo človeka silno vplivalo, si lahko predstavljate. Ko smo mrtve pokopali in ranjence spravili do železnice, je odšel naš
bataljon v ......., kjer smo čakali daljnjih
dogodkov. Okolu 14 dni je bil mir, živeli smo izven boja in krepili telo za nadaljnje napore.
Ni pa dolgo trajalo to lepo življenje; dne 7. septembra smo bili alarmirani in smo takoj odkorakali na mejo, pričela se je zopet ofenziva. Na Mali Šmaren smo prišli do Drine, kjer se je vnel boj, prišli smo pa preko Drine brez izgub, sosednja brigada je prešla pred nami, napravili so most in ga nam »posodili« za en dan. Dne
9.	septembra so se pričeli najhujši boji do-sedaj, trajali so do 20. septembra. Prvi dan smo vzeli goro Lipnik, takoj nato smo stali pred Jagodnjo. Gotovo ste brali o te,j gori v časnikih in Vam bo inie znano. Ja-
godnja je ključ do Srbije v tem delu, razumljivo, da se je tu vnel zelo vroč boj. Pri tem boju je ravno naša kompanija prva prišla v boj, dva dni smo ležali pred njo v najhujšem ognju, dva dni so obojestranski kanoni bljuvali smrt v vrste hrabrih bojevnikov, tretji dan so se pričeli Srbi umikati; naša kompanija je bila prva, ki je z bajonetom, ki pa ni prišel do veljave, zasedla Jagodnjo. Od tu smo prodirali zmagovito dalje do Sokolske planine, tu pa smo dobili povelje, da moramo v Bosno, kjer so medtem znatne srbske in črnogorske čete vdrle in pustošile po njihovi navadi. Koncem septembra smo prišli v Bosno, bili so hudi boji, zlasti ker je zapadel začetkom oktobra prvi sneg; naenkratna iz-prememba vročine v mraz nas je občutno zadela, imeli nismo gorkih oblačil; tako hitro ni bil nihče na zimo pripravljen.
Drugi zvesti spremljevalec se nam je tudi v Bosni pridružil — uši, ki so nam ostale zveste do sedaj, ko smo prišli do novih oblek in do možnosti se večkrat čistiti. Vseh bojev v Bosni sem bil deležen, koncem oktobra je bila Bosna očiščena.
Par dni počitka, dne 6. novembra pa smo stali zopet pred Drino, jo prekoračili in po treh večjih bitkah prišli pred Čačak, kjer smo dobili povelje, da se umaknemo. To povelje nas je zadelo nepričakovano, naš oddelek je vedno zmagoval in smo zadnji večer z bajonetom zagnali Srbe iz treh hribov nazaj. Nepričakovano in nerazumljivo nam je bilo umikanje, toda povelje je povelje, umaknili smo se v redu in brez izgub. Sedaj živimo lepo življenje in čakamo na nova povelja.
Kakor razvidno iz kratkega opisa, so moje noge precej trpele, prehodil sem Hercegovino dvakrat, ozir. trikrat, celo Bosno in celo Srbijo po širokosti, to je že nekaj. Pri vsem tem sem pa imel srečo in se krogle niso upale name. Samo enkrat sem dobil na glavo en drobec šrapnela, zadel pa je na trdo kranjsko glavo in napm-vil samo malo bulo, ki je po par dneh tudi zapustila nehvaležna tla.
Sedaj imamo priliko celo muzicirati, večkrat doni proti meji slovenska pesem, nam pa postane pri tem mehko, ko se spominjamo domovine. Bog daj, da prinese kri, ki so jo prelili naši fantje, tudi njej boljšo bodočnost!
O bojih na jugu
je poslal »Slovencu« slovenski vojak naslednje zanimivo poročilo:
Zjutraj 5. oktobra smo korakali čez hribe proti Kraljevi planini, ker srno bili obveščeni, da je ondi sovražnik. Že prejšnji dan smo bili opazili sledi njegovega umikanja; naš smodnik mu je očividno že oddaleč udaril v nos. Takoj ko smo odkorakali iz taborišča, je začelo deževati in snežiti; v kratkem smo bili vsi mokri in blato smo gazili do kolena. Oddaleč smo zaslišali pokanje naših pušk in strojnih pušk; sovražnika je kot prvi zasledoval 79. pešpolk in nekaj konjenice. Ob 8. uri smo prišli čez hrib in zagledali skozi napol megleno ozračje Kraljevo planino. To veliko planino je z leve in desne obdajal mogočen gozd. Držali smo se na levi gozdnega roba, da bi nas sovražnik ne opazil in nam ne poslal kakih neželjenih pozdravov. Ob
9.	uri smo se sovražnikovim postojankam že toliko približali, da smo otvorili ogenj, nato pa naskočili prve okope. Sovražnik je zbežal iz njih, še preden smo jih dosegli. Nato se je boj nadaljeval za bežečimi Srbi in Črnogorci. Dež je pojenjal, zato je pa začela padati železna toča in »vojni cmoki« (šrapneli). To je trajalo cel dan do večera. Sovražnik se je umaknil na zadnji hrib Kraljeve planine.
Dne 6. oktobra se je začelo streljanje že o prvi zori; kmalu se je oglasila tudi naša gorska artiljerija in pošiljala sovražnikom strel za strelom. Ob 9. uri je uničila top na srbskem desnem krilu. Potem je srbska artiljerija umolknila, naše levo krilo je pa preko gozda izvršilo napad na srbsko artiljerijsko postojanko, jo osvojilo in uplenilo tri srbske topove z municijo in ujelo nekaj Srbov. Kljub sovražnikovi premoči smo v središču in na desnem krilu nevzdržno prodirali. Popoldne ob 3. uri nam je po gozdu na desni prišel na pomoč 16. hrvatski črnovojniški polk in tedaj se tudi od te strani vsuje železna toča na sovražnika. Naša artiljerija in havbice so umolknile, ker smo bili že v neposrednji sovražnikovi bližini. Proti večeru so se umaknile zadnje sovražnikove čete. Še isto noč smo spali krog srbskih okopov. Svoje mrtve so Srbi skrili po grmovjih in
j*h pokrili s smrečjem, ker niso imeli časa, da bi jih pokopali. Naše izgube so bile tako malenkostne, da je kar neverjetno, če se pomisli, kako močno utrjene so bile srbske postojanke.
7. in 8. oktobra smo kar od ranega jutra do poznega večera korakali za bežečim sovražnikom, ki se ni nikjer toliko ustavil, da bi se bili z njim spopadli, marveč je z vso naglico bežal noč in dan.
Še-le 9. oktobra ob 10. uri dopoldne so se spopadle naše sprednje straže z nasprotnimi. Nato se je naša bojna črta zopet na široko raztegnila in bojno ozemlje je bilo enako onemu na Kraljevi planini: ob flj straneh g°zd, na sredi pa hrib »Čista golad«. Srbska kolona je štela 4 srbske m 2 črnogorska polka z artiljerijo, tako so nam pripovedovali ujetniki, naša pa le 3 ne polnoštevilne polke, eno gorsko in eno, havbično baterijo. Zvečer smo sovražnika zopet potisnili nekoliko nazaj; a tieba je bilo velikega napora, ker je bil sovražnik številno v premoči, zlasti pa radi slabega vremena. Dežilo je in snežilo in vladala je gosta megla.
10.	oktobra zjutraj je bila taka megla, da nismo videli sto korakov daleč. Polagoma in previdno smo se premikali naprej in se zdaj tu, zdaj tam spopadli s sovražnikom. To je trajalo tri dni, dokler nismo sovražnika potisnili na zadnje hribe na me,i. Gospodje častniki so nam rekli, da nam bo kmalu z glave srbska nadloga.
Koliko smo prestali radi slabega vremena, ne bom opisaval, Mene je revmatizem in prehlajenje tako prijelo, da so me z ranjenci poslali v rezervno bolnišnico v Varaždin, kamor smo dospeli 17. oktobra Ne morem vam popisati, kako ljubeznivo in postrežljivo so nas sprejeli v Varaždinu na kolodvoru in kasneje v rezervni bolnišnici. Mestni gospodje, dijaki in gospe m gospodične od »Rdečega križa« so nam stregli. V bolnišnici delujejo razen oseb »Rdečega križa« usmiljenke in dijaki. Hrana je tečna in obilna. Vrhu tega pa mestne gospe prinašajo ranjencem vsakovrstna jedila in cigarete. Na narodnost se ne gleda: Tu so Poljaki, Čehi, Nemci, Hrvati, Mažari; Slovencev nas je malo. Vsem se enako ljubeznivo streže. Tu se jasno vidi velika domovinska požrtvovalnost hrvat-skega naroda.
Mala sličica.
Draga moja sestrica! Vprašaš, kako mi je. Hvala Bogu, vobče moram reči, da mi dosedaj ni hudega, upam tudi v prihodnje najboljše. Vse sitnosti: zimo, dež, napore prenašam nekako z lahkoto, da se sam sebi čudim. Kot adjutant (pribočnik) v bataljonu imam tudi več opravila. Vsemu se človek privadi, tako tudi bojnemu polju. Sedaj, ko to pišem, čuje se od vseh strani žvižganje granat in šrapnelov, naših in srbskih, grmenje težkih in lahkih topov, vsak hip slišiš razpok teh krogel, ena se razleti bliže, druga nekje v daljavi. Vse imajo namen, uničiti življenje, a vzlic temu si miren, svest si si, da vsaka krogla ne zadene, posebno, ker streljajo Srbi tako visoko. Nekako zadovoljen si, da krogla ni pogodila nobenega okrog tebe . . . Tako je dan za dnevom. Ponoči se nekoliko pomiri, tu in tam se čuje več streljanja, ta ali ona patrulja se je preveč približala. Vse to čuješ napol v spanju, a ne pride ti na misel, da bi zaradi tega vstal, to mi nikakor ne moti počitka. Le kadar me pokliče telefon, skočim hitro kvišku. Takšni smo vsi, hladnokrvni, mirni, vztrajni. Vojaštvo je dobre volje in izredno vztrajno vkljub vsem velikim naporom. Tako mine dan za dnevom in mi napredujemo, sovražnik se nam pa umika, ki je že skoro popolnoma uničen. Mnogokrat pribeže k nam srbski vojaki, ker nimajo obleke in ne hrane. Naši pa dobe dnevno hrano in vse to jih drži navzlic dežju, zimi in naporom v dobrem razpoloženju. To naj bo mala sličica vsakdanjega mojega življenja. Kadar je pa večja bitka, ti pa krogle na gosto švigajo okrog glave in topovi mogočneje orijo svojo smrtno pesem. A vse to bom popisal lepše, ko se vrnem, ako Bog da.
Pisma Orla mornarja.
Bivši načelnik mariborskega Orla, R u-d o 1 f Simončič, ki se nahaja na podonavskem čolnu »Bodrog«, je pisal iz Zemuna krojaškemu mojstru g. J. Macuhu v Mariboru naslednji pismi:
I.
Dragi mi! Vaše pismo, pisano dne
7.	septembra, sem šele danes, dne 27. septembra, prejel. Naredilo mi je veliko veselje. Takoj se čutim srčnejšega, ko vidim,
da se me še Vi spominjate. Poštni promet je bil pretrgan, zato je trajalo tako dolgo, da Vam odgovorim. Na čudežen način se še nahajam pri življenju in zdravju. Na mestu, kjer sem stal med bojem, je smrtno zadela enega, ranila pa tri mornarje sovražna topovska krogla. Dolgo sem stal na krovu na enem mestu, neka posebna moč me je gnala v stran. Komaj sem se odstranil, že je prifrčala granata in se je razletela na mestu, kjer sem nekaj trenot-kov poprej stal. Ne najdem zadostnih besed, s katerimi bi zahvalil Boga za čudežno rešitev.
Hvala Bogu, dosedaj sem imel še vedno srečo. Upam, da me ljubi Bog in Marija še v naprej varujeta vsake nesreče. — Težki so boji! Ako se še kdaj vrnem, Vam bom že razložil, sedaj se ne more.
Žalibog, da ste izgubili g. Melzerja. Daj mu Bog večni mir in plačilo za vsa dobra dela!
Verjamem Vam tudi, da je sedaj malo dela, Upajmo, da bo boljše, saj dolgo to nemirno življenje ne more trajati. Daj dobri Bog dobre misli vsem, ki vodijo vojsko!
Veseli me, da ste še Vi kakor Vaša družina zdravi. Prosim, pišite mi še zopet kaj! Izročite moje pozdrave vsem poznanim! Veseli me, da se me spominjate v molitvi. Prosim Vas še v naprej. Najsrčnejše pozdrave!
II.
Zemun, 8. novembra.
Dragi mi nepozabljeni! Srčna hvala za ljubo pismo! Razveselilo me je, da se me še spominjate! Od Praprotnika sem že slišal, da mu je šrapnel odtrgal glavo, res žalostno. Pridni Orel Jos. Mulec je torej tudi ranjen. Hvala za to novico; ni mi še bilo znano. Nahajam se še, hvala Bogu, pri zdravju. Veseli me, da ste tudi Vi zdravi, Lojze pa ima srečo. Samo, da jo uporabi dobro.
Dan Vseh svetnikov je bil poseben dan; že dolga leta se ni tako obhajal ta praznik. V duhu sem Vas videl vse, kako ste ob gorečih svečah ob grobu molili za srečen mir blagih rajnkih.
Spominjam se s težkim srcem starih časov, ko sva pred petimi leti romala Vi in jaz na mirodvor na Pobrežje. Oh zlati časi!
Šest tednov še ostanem tukaj, potem pa radi ledu gremo v Budimpešto. Potem upam na dopust, ako se mi posreči. Pridem Vas obiskat. Upamo, da nekaj dni dobimo. Veselim se že. Samo ljubi Bog ohrani še nam zdravje v naprej!
Prosim, pišite mi še kaj! Več tisoč pozdravov! Vaš Rudolf.
III.
Zemun, 27. novembra.
Na veliko začudenje sem v predzadnji številki »Slovenskega Gospodarja« našel svoje ime. Cenjena oseba mi ni znana, mislim pa, da se je gosp. urednik spomnil na mene! Nisem bil na ponesrečenem monitorju »Temes«, temveč se nahajam pri najboljšem zdravju in prav Židane volje na monitorju »Bodrog«. Srčna hvala, veseli me, da se me še spominjate!
Nisem še padel, božja volja je hotela, da sem bil na čudežen način rešen gotove smrti. Bogu čast in hvala!
Vreme je slabo, dež in sneg sta na dnevnem redu. — Od vseh strani bojišča prihajajo veseli glasovi o naših slovenskih junakih, kako hrabro se bojujejo proti sovražniku, ki je skoraj vsepovsod močnejši
po številu.
Tudi na južnem bojišču se borijo ter prelivajo kri slovenski fantje za milo domovino. Prepričani smo, da nam vsled tega doma ne bo nihče kratil slovenskih pravic.
Na podonavskih monitorjih Slovenci tudi nismo zadnji. Precej nas je iz vseh slovenskih pokrajin, n. pr. Ljubljančan T. Ro-ter, Korošec P. Ručigaj, iz Istrije A. Gro-pajc, O. Pegan in N. Besednjak.
Z veseljem smo pripravljeni vse žrtvovati, tudi zadnjo kapljo krvi. Saj se gre le za »vero, dom in cesarja!«
S korajžo ter nekim posebnim navdušenjem smo že dne 25. avgusta odpluli proti ogroženemu kraju Belgradu, ki nosi vso krivdo bede in nesreče, ki je še ni konec. Dva dni pred napovedjo vojske smo že stali pred Belgradom, pripravljeni, da udarimo. Prvi strel, ki je razglasil vojno stanje med državama, je bil pozdrav iz monitorja. Razbili smo jim vse, kar je bilo dovoljeno. Belgrajska trdnjava je razrušena, požgana so skladišča petroleja, smodnika, min itd. Cel mesec je bil požar v Belgradu. Radi tega smo jim trn v peti. Ne imenujejo nas
zastonj »bežeče vragove«. Hudi boji so že bili ponoči in podnevu, a Srbom ves napor nič ne pomaga. Zmaga mora biti naša, kar v kratkem pričakujemo. Dal Bog in sreča junaška!
Vsi prijatelji in bratje so se razkropili po bojiščih. Mnogi se še bojujejo, mnogi ječijo po bolnišnicah, nekateri so v ujetništvu, mnogi pa so že padli junaške smrti za domovino. Med njimi dragi prijatelj brat Jožef Praprotnik. Za njegov neumoren trud in delo za dobro stvar si je zaslužil nazadnje junaško smrt. Dal mu Bog plačilo. Dragemu bodi zemljica lahka!
Srčna hvala za »Slovenskega Gospodarja«. Ta dragi prijatelj me obišče med ognjem in gromom vsakih 8 dni. Vsem Slovencem nam je ljub gost. Še bratje Hrvatje ga z veseljem čitajo. Težko pričakujemo vsake številke.
Iskrene pozdrave vsem slovenskim vojakom na bojiščih, kakor tudi vsem poznanim ter bralcem »Slovenskega Gospodarja« pošilja iz valovja deroče Donave mornar br. Rudolf Simonič. — Bog Vas živi v mili domovini! Z Bogom!
Kako so se slovenski vojaki borili proti Srbom,
Slovenski vojak, podčastnik, je pisal: Dne, 28. oktobra smo odkorakali iz Tuzle v smeri proti sovražniku. Dospeli smo v velike hribe in šume. Prišla je vest, da leži kake 4 km pred nami okoli 8000 mož močna sovražna četa. Bila je že noč, ko smo se ustavili, da bi prenočili. Naš poveljnik nas je peljal na neki hrib, da bi zavarovali z leve strani našo glavno četo. Postavili smo poljske straže. Bila je grozno mrzla in temna noč, vendar pa je minula brez kakih posebnih dogodkov. Naslednji dan smo ves čas marširali naprej. Bili smo zelo zmučeni in gladni, kajti že dva dni nismo nič drugega jedli kakor preteklo noč na straži vsak mož po eno mesno konzervo. Sovražnik se je umikal brez boja. Ko smo dospeli tako na vrh nekega hriba, se nam je dovolil kratek počitek, med katerim nas je nagovoril naš polkovni poveljnik, češ, da znamo priti še ta ali naslednji dan s sovražnikom skupaj in da pričakuje od nas, da se bomo izkazali kot pravi junaki in slovenski fantje. Nato smo zopet odkorakali dalje. Vreme je bilo lepo, soln-
Srbski četaši čakajo na sovražnika, skriti med vejevjem črevesa.
ce je prijazno svetlikalo na nas. Potili smo se močno pod našimi telečnjaki, a obupali nismo. Bili smo veselega srca, čeravno nas je močno mučila vročina in glad. Marši-rali smo do noči — ob 5. uri popoldne se je že mračilo. Peljali so nas po neki stezici na neki gosto zarasel grič, na katerem smo se utaborili. Drugo jutro so nas odvedli s hriba zopet nazaj na cesto, na kateri so čakale že druge čete, pripravljene na odhod. Bili smo zelo dobre volje, kajti pokrepčali smo se prej s konzervno kavo. Okoli 10. ure dopoldne je nastala grozna vročina, tako da smo komaj dihali. Zrak je bil grozno soparen. Med maršem je dobil poveljnik našega voda, neki poročnik, povelje, da mora zavarovati oddelek strojnih pušk. Korakali smo po zelo strmi in slabi poti. Prodirali smo počasi naprej in dospeli okoli 2. ure popoldne do nekih kpč, v katerih smo ujeli 2 četaša in zaplenili 2 vreči krompirja, ki smo ga razdelili med stotnijo. Ko smo dospeli zvečer na mesto, ki je bilo določeno za naše taborišče, so kmalu nato začele pokati puške. Zadele so skupaj naše in sovražne patrulje. Okrog in okrog nas so bili sami strmi griči in gosti gozdovi. S počitkom ni bilo nič. Poslan sem bil s 4 možmi na patruljo, da bi dobil zvezo z našo poljsko stražo. Kljub utrujenosti in gladu sem bil vesel, da sem mogel iti na patruliranje. Noč je bila mrzla, a krasna. Vseskozi so se širili gosti in temni gozdovi, nad nami pa se je smehljala bleda luna, Tuintam se je začul kak posamezen strel naših in sovražnih straž. O polnoči je bila nroja služba končana in vrnil sem se v taborišče, v katerem je vse spalo najmirnejše spanje. Jaz pa nisem mislil na počitek. Tekom dne sem namreč zaplenil izgubljeno tele v neki zapuščeni srbski naselbini in to sem sedaj zaklal z dvema drugima vojakoma. Meso sem razkosal in ga razdelil med moj voj, ki je štel 15 mož. Kmalu nato pa je dobila naša stotnija povelje, naj zasede bližnji hrib, visok 1600 m, da bi zavarovali našo glavno četo in tren. Ob 1. uri ponoči smo že plezali na strmo goro. Blizu vrha smo prišli v visoko praprot, v kateri smo se skoro popolnoma skrili. Prodirati v temi naprej je bilo zelo mučno, Nato smo prišli na mesto, zaraslo zelo na gosto z žitom, kar nas je seveda zopet zelo oviralo v hoji. Le z ve-
likim trudom smo dospeli na določeno mesto. Pri tem se je tudi nebo pooblačilo, da je nastala tema kakor v rogu. Niti drug drugega nismo videli. Proti 3. uri zjutraj je začelo močno snežiti, tako da nam utrujenim ni bilo niti možno vleči se na tla. Kljub temu, da sem bil oblečen v suknjo in zavit v zimsko odejo, sem bil premočen do kože. Ognjev nismo smeli zakuriti, da bi nas ne zvohal sovražnik. Ko se je zdanilo, smo bili vsi lačni in žejni, od mraza pa smo se tresli, da so nam kar kosti ropotale. Ob svitu dneva smo zagledali pred seboj polno njivo koruze. Ko nam je dovolil naš stotnijski poveljnik, da smemo napraviti globoko v gozdu ogenj, smo planili na koruzo kakor levi. Začeli smo peči koruzo, jaz pa sem nataknil na palico tudi svojo teletino in tako smo utešili svoj glad. Med tem je prišlo povelje, da naj odidemo naprej. Prišli smo še na precej oglajeno cesto, na kateri smo naleteli na 79. pešpolk. Med najhujšim nalivom in grmenjem topov in ragljanjem strojnih pušk sem dobil povelje, naj zavarujem stotnijo z leve strani s šestimi možmi. Ob nekem potoku smo se združili z našo tflavno četo. Korakali smo preko neke železniške proge na visok hrib in ko smo dospeli ob 2. uri popoldne na vrh, se je vsul na nas naenkrat dež krogel. Razvili smo se naenkrat v bojno črto in začeli prodirati proti sovražniku. Pričeli smo streljati. Streljali smo le kake četrt ure brez vsake škode za nas ter pregnali sovražnika iz njegovih prvih pozicij. Tako smo prišli na neki grič, na ka-lerega )e kmalu dospela tudi naša artilje-rija. Zopet sem dobil povelje, naj odidem s šestimi možmi in preiščem gozd na našem levem krilu. Ko sem se vrnil in naznanil, da ni nevarnosti, je naša stotnija začela takoj prodirati naprej. Kmalu smo zagledali pred nami v najhujšem ognju dve naši stotniji. Ko je dospela naša stotnija na rob gozda, smo udarili na sovražnika z bajoneti. Pokazal nam je pete, mi pa smo udrli za njim. Bila je strašna gonja za življenje in smrt. Tako smo prodrli dalje na neki jako visok hrib.
Tu pa smo prišli v grozen ogenj. Krogle so na nas letele kakor toča v najhujši nevihti, vmes pa so padali šrapneli in granate. To je bilo strašno! Imeli smo že več ranjenih in tudi par mrtvih. Med padlimi
je bil smrtno zadet poveljnik mojega voda, poročnik Modes, kakor tudi dr. Pompe, ter je bil ranjen tudi naš stotnijski poveljnik Glaisner. Boj je trajal do trde noči. Poveljstvo je prevzel poročnik Ranzinger, ki me je na večer poslal k našemu majorju kot ordonanco. Odšel sem v dolino k majorju, ki sem ga našel v neki srbski koči. Prosil sem ga, da bi smel s svojim tovarišem odložiti telečnjak, kar mi je tudi dovolil. Ko sem nato razvil svojo zimsko odejo, ki sem jo imel zvito v telečnjaku, so padle iz nje na tla srbske krogle. Moj tovariš je medtem skuhal kavo z namenom, da bi jo pila v bližnji koči, v kateri je ležal ranjen dr. Pompe. Ko mi je nalil kavo v skodelico, sem široko odprl usta, ves začuden. Kava je izginila iz skodelice kaikor kafra. Pogledam in vidim, da ima posoda šest lukenj od srbskih krogel. Prijela me je neznanska jeza in prisegel sem pri puški, da se maščujem za izgubljeno kavo. Prilika za to se mi je tudi kmalu nudila. Ves potrt sem se vlegel v neki kot in zaspal. A nisem spal četrt ure, ko so me zbudile svinčene srbske muhe. Ako bi se ne zbudil, bi me ubile spečega, ker Srbi ne upoštevajo, če spiš ali bdiš. Pripravil sem puško za strel, a čez par minut je streljanje že ponehalo in bilo je zopet vse mirno. Stisnil sem se zopet v svoj kot in tako sladko zaspal kakor doma pri zakurjeni peči. Noč je minila brez kakih posebnih dogodkov. Zjutraj dne 6. oktobra je bilo zelo lepo vreme. Naši vojaki so si preko noči izkopali strelske jarke, a o sovražniku ni bilo ne duha ne sluha. Poslali so na poizvedovanje patrulje, ki so pa naznanile, da jo je Srb popihal nazaj. Jaz sem dobil nalogo, naj zberem z nekaterimi možmi orožje padlih. Ko sem to izvršil in oddal orožje nekemu našemu oddelku, smo odkorakali dalje. Med ognjem šrapnelov smo prišli v teman gozd ter prodirali v smeri, odkoder se je čulo grmenje topov. Naenkrat zagledamo sovražni oddelek strojnih oušk. Odločili smo se, da ga napademo. Splazili smo se do njega po trebuhu, uničili dve strojni puški in moštvo pobili. Medtem je došlo povelje, da ostanemo na onih višinah še cel dan in da naj pridejo k trenu od vsakega oddelka po štiri možje iskat meso in druge stvari za menažo. Napravili smo si ognje in ko smo kuhali in jedli, smo mislili, da imamo
ženitovanje. Prišla je zopet mrzla noč in zopet me je doletela čast, da sem bil poslan na patruliranje.
Drugega dne smo marširali naprej od 6. ure zjutraj do 7. ure zvečer. Ta dan je bila nedelja. Prodirali smo skozi goste šume, v katerih ni še nikdar pela sekira. Prišli smo na neko visoko planoto. Komaj smo se pripravili k počitku, nas je napadla neka srbska straža, ki je pričela na nas streljati. To je trajalo kakih par minut, Srbe smo namreč hitro pregnali, nakar smo skuhali kavo. Vlegli smo se k počitku.
O polnoči smo vstali in začeli kuhati menažo, ko smo prejeli meso. Ob 1. uri smo delili zopet kavo, sladkor, sol, slanino, sir in kruh, ki pa je bil popolnoma zdrobljen. Ob 4. uri zjutraj je začelo deževati kakor da bi lilo iz škafa. Nas je grozno zeblo in bili smo vsi premočeni. Ob tem času smo tudi odkorakali. Bila je taka tema, da so morali naši poveljniki z lučjo iskati pota. Ob tej priliki sem bil s svojim vojem zopet poslan na patruliranje.
Tako živimo mi tu doli na južnem bojišču.
V	vojne in življenja šoli.
Da Bog Ljubljančana ne zapusti, pričata naslednji dve pismi bivšega kolar-skega mojstra in posestnika F r a n c a A n-ž i č a, ki se kot črnovojnik bori na južnem bojišču in je bil že o Božiču povišan za narednika, sedaj je bil pa odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo I. razreda. Pismo ženi z dne 30. januarja 1915 slove:
Draga moja žena! Včeraj sem dobil pismo mojega Mirka, ki me je neizrečeno razveselilo; pisal je jako lepo in čisto prisrčno. Hvala Ti, draga Marija, za trud in Bog Ti povrni!
Danes je bil vesel dan zame in upam, da se boš tudi Ti veselila časti, ki mi jo je dobri Bog naklonil. Predlagan sem namreč zopet v novo povišanje in podeljena mi je srebrna hrabrostna svetinja I. razreda, Z njo je zvezana tudi gmotna korist, ker daje pravico do dosmrtne nagrade po 15 K na mesec. Povem odkrito, da nisem nikdar mislil, da bi kaj takega dosegel, kajti hrabri so bili vsi in ni vselej in vsakemu dana prilika, da bi se posebej izkazal. Le božji previdnosti se imam zahvaliti, da bom med drugimi junaki tudi jaz odlikovan. V pri-
hodnjih dneh nam bodo slovesno pripeli svetinje in cel polk bo defiliral mimo nas odlikovancev. In ko bom videl korakati mimo nas junake iz tolikih bojev, bodo moje misli pohitele k Tebi in mojim malim, da bodete tudi Vi v duhu deležni moje časti in mojega veselja. Ako bo potrjeno tudi moje povišanje v službi, potem Ti bom lahko olajšal hude skrbi za vsakdanji kruh. Torej vidiš, draga Marija, le nič ne obupaj, ker za dežjem vedno solnce posije. Zato ne mrmrajmo, kadar nam Bog pošilja križe in težave; On že ve, kaj dela in kaj je najbolje za nas. In ako me morda zadene sovražna krogla ter bom tu doli našel večni počitek poleg toliko drugih junakov, ne obupaj! Bog Vas ne bo nikdar zapustil, samo neomahljivo zaupajte vanj. Ako se pa zopet srečno povrnem k Vam, upam, da ne bomo več pomanjkanja trpeli in bomo srečno zopet skupaj živeli.
Draga, Ti veš, koliko bridkega sem prestal v zadnjih letih, in žal, tudi Ti si v polni meri pila iz keliha trpljenja, največ seveda radi moje krivde. Toda priznati mi moraš, da se nisem dal ukloniti in da sem junaško sprejel in nosil vse trpljenje in bridkosti. Le ko sem šel v Bosno iskat zaslužka in bil tako krvavo prevaran v svojih nadah, se me je bila polastila neskončna bridkost. Ustavil sem se na mostu in zrl v deročo reko ter vzkliknil: »O reka, kakor si globoka, moje bolesti in tuge ne boš mogla utopiti, ako skočim vate, in vrgla me boš živega nazaj na breg!« In moj obup je rastel in bridkost srca je bila tako strašna, da mi ni bilo več strpeti. V tistem hipu mi je stopila pred oči Tvoja in otrok podoba in kakor bi trenil, mi je odleglo, črne misli so zbežale in nova moč mi je prešinila prsi. In še tisti dan sem dobil dobro službo in sem Vam mogel zopet služiti kruh. Torej, draga z. ”a, le pogum in trdno zaupanje v Boga, pa £ ' vse prestane, V mislih sem vedno pri 'I V i in mojih malih. Najsrčnejše pozdrave i ":bi in njim. Tvoj Franc.
Svoji hčerki Miciki, ki obiskuje četrti razred v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, pa piše:	.
Predraga Micika! Naznanjam 11, da sem Tvoje pisemce dobil. Kako sem bil vesel, da si mi vendar enkrat pisala! Piši mi večkrat, da bom še večkrat tako vesel.
Sedaj Ti pa hočem nekoliko popisati, kako je v vojni, in sicer Ti opišem le en boj, da boš vedela, v kako velikih nevarnostih se nahaja Tvoj očka in da boš tem raje in tembolj molila zanj.
Bilo je neko nedeljo v oktobru, ko je naša stotnija kot prva korakala proti nasprotniku. Jaz sem bil poveljnik druge čete in sem se nahajal v vojni črti na levem krilu stotnije. Ko med korakanjem zapazimo sovražne postojanke, pošlje poveljnik bataljona malo patruljo na levo stran. Tisti hip se z griča, na katerem je imel sovražnik strelske jarke in utrdbe, vsuje na nas silna toča krogel. Vržemo se na tla in začnemo enako ljuto streljati. Nato se zopet dvignemo in gremo v najhujšem ognju naprej. Nato se zopet vržemo na tla. Popoldne ob 4. uri dobimo povelje, da z bajonetom naskočimo utrdbe. Draga Micika, ko bi Ti vedela, kako mi je tedaj bilo pri srcu! Videl sem Vas v duhu in mislil, kaj bo z Vami, ako padem, kajti da bo mnogo mrtvih, je lahko vsak vedel. Toda to je trajalo le trenutek. Priporočim se Bogu, stisnem puško in zobe, skočim kvišku in dam vojakom povelje: Fantje, naprej! Spustim se v teku naprej, tedaj pa se zgodi nekaj grozega. Sovražnik nas je začel od strani strašno obstreljevati s topovi. Za hip se ustavim: na levo in desno padajo in se razletavajo šrapneli. Storim korak naprej. Tedaj pa udari ravno pred mano nov šrapnel in se razpoči. Obstanem kakor ukopan. Zemlja, kamenje in šrapne-lovi drobci me obsujejo. Ko se, zopet zavem, se ogledujem, kje in kako sem ranjen, toda niti najmanjše poškodbe nisem imel. Hvaležno vzdihnem k Bogu za čudovito rešitev; le korak bi bil še storil, pa bi me bil šrapnel na kose raztrgal, A tudi tako se še danes čudim, da se mi ni ničesar zgodilo, ker rani šrapnel 20 korakov naokrog. Ni bila volja božja. Ko sem torej videl, da sem ostal nepoškodovan, pa hajd naprej v sovražne utrdbe! Srbi so pobegnili, toda drugi dan so nas speče napadli. In zopet je tik mene eksplodirala bomba, a zopet sem ostal nepoškodovan.
To je le par slučajev iz neštetih bojev in ako me več nazaj ne bo, imej to pismo za spomin na Tvojega očeta, ki Te z bojnega polja iskreno pozdravlja! Ostani pridna in zdrava! Bog s Teboj!
Najsrečnejši dan.
Franc Vomberger z Gorenjskega, ki se nahaja na južnem bojišču, je pisal dne 25. januarja svojim staršem:
Predragi starši! Zopet Vam pišem par vrstic ter Vas lepo pozdravim in sestre, bratov tako ni nobenega doma. Tako veselega in srečnega dne, kot je bil včeraj, še ni bilo zame, odkar sem v vojski. Imel sem namreč priložnost iti k sv. spovedi in sv. obhajilu. Prišel je namreč sem kranjski »landšturm«, z njim je prišel tudi slovenski vojaški duhoven. Torej sem imel priložnost opraviti sv. spoved.
Ko je bila potem sv. maša, me pa ugleda iz Glinj Kubu in mi pokaže še Hacina, katerega bi kmalu ne spoznal. Kubu je rekel, da me je dolgo gledal, pa si ni zaupal, da bi bil jaz, ker sem tako porasel. Potem sta ta dva povedala drugim, da sem jaz tukaj in popoldne so me orišli obiskat Kubu, Hacin, Lipove iz Brnika, Jere iz Cerkelj ter Barle iz Spodnjega Brnika. Jere je pri sanitetnem oddelku; so strašno veliko trpeli in jih je malo nazaj prišlo. Bilo jih je 260 mož, nazaj jih je pa prišlo 30. Barle je šele sedaj sem prišel. Matičkov iz Spod. Brnika je tudi tukaj. Neizrečeno sem bil vesel, ko sem se sešel z njimi, ker od Velike noči, ko sem bil na dopustu doma, nisem videl nobenega več od doma. Pa smo ga spili par litrov na to veselje, čeprav je po 80 krajcarjev; vsi smo bili Židane volje, čeprav je vojska. Jaz sem še vedno zdrav, hvala Bogu! Vas pozdravlja Vaš vdani sin.
Kako se godi Srbom na oni strani Drine.
Isti Franc Vomberger je pisal dva dni pozneje kot zgornje pismo, svojemu prijatelju:
Dragi prijatelj! Že precej dolgo Ti nisem nič pisal, ker nimam mnogo priložnosti za to. Najprvo Ti voščim srečno novo leto, da bi se še v tem letu videli zdravi in srečni doma v našem lepem kraju! Jaz sem, hvala Bogu, še vedno zdrav ter se mi ne godi slabo. Tukaj vlada sedaj splošen mir, ki bo menda trajal še do konca februarja. Kranjski črnovojniki so bili sedaj »ab-lezvani« ter so prišli nazaj iz strelskih jarkov; sedaj so pri nas. Sešel sem se tudi z Jeretom iz Cerkelj in drugimi znanci iz
naše fare. Zgledajo zelo slabo in pravijo, da so zelo veliko prestali, Jere je pa še vedno junak. Vsi pa smo porasli kot ljudje v starem veku; pa tistih prijaznih živali, ki se jim pravi uši, nam ne manjka. No, pa tudi denarja ne!
Naj Ti popišem en dogodek, da boš videl, kako se godi Srbom na oni strani Drine. Sedem Macedoncev so te dni pripeljali semkaj k nam, ti so iz Nove Srbije in so se morali prisiljeni bojevati proti nam. Nekega dne so pa iz desk zbili čoln in se na njem ponoči spustili čez Drino. Na palice so nataknili bele robce in z njimi mahali na naš čoln. Naši niso streljali, ko so pa bili Macedonci že bliže naše strani, so pa začeli Srbi strahovito nanje streljati, a zadeli niso nobenega. Ko so Macedonci srečno k nam prišli, so rekli, da so lačni. Naši so jim dali kruha in ker so imeli slučajno tudi pivo, so jim dali tudi piva. Macedonci so se postavili na breg Drine in vpili na srbsko stran: »Evo vam kruha in piva!«, Srbi pa so odgovarjali: »Pustite i nas, i mi gremo čez!«
Macedonci, ki so prišli k nam, so pol vojaško, pol civilno oblečeni. Eni so bosi, drugi imajo pa opanke. Dali smo jim čevlje, vsakemu 10 kron denarja, cigarete in jesti, kolikor so hoteli. Pravili so nam, da dobi pri Srbih vsak vojak na vsaka dva dni po dva storža surove koruze, drugega pa malokdaj. Plačo dobivajo v vsakovrstnem denarju: francoskem, angleškem, ruskem, bolgarskem in srbskem. Nadalje so pravili, da se tam v mestu V. upirajo srbski vojaki častnikom ter so dva častnika sami vojaki ubili, ker sta jih prehudo mučila.
Med ujetimi srbskimi vojaki pri nas je bil tudi en korporal, ki je prosil našega obersta: »Pustite me samo enkrat nazaj v V. in jamčim Vam, da Vam pripeljem vse tri divizije, ki so tam.« Oberst je pa dejal: »Za kaj takega smo mi Avstrijci preponosni.« Ujetnika so odpeljali naprej v Sarajevo.
Iz tega lahko vidiš, kakšno stanje mora biti v Srbiji. Več Ti zaenkrat ne morem pisati. Prav prisrčno Te pozdravljam!
Odprta noč in dan so groba vrata.,.
Četovodja 87. pešpolka Jakob Megla, prideljen zdravniškemu oddelku na južnem bojišču, vnet član Mia-
deniške Zveze pri Sv. Lenartu pri Veliki Nedelji, je pisal 15. januarja svojemu prijatelju:
Zenica v Bosni, 15. januarja 1915.
Dragi Jakob! Naznanjam Ti, da sem včeraj prejel Tvoje pismo, za katero se Ti lepo zahvaljujem. Kakor vidim iz pisma, ste Oslušovčani močno prizadeti po vojski, ker so skoro vsi, ki le morejo puško nositi, poklicani pod orožje. Dal Bog, da bi se vsi zdravi zopet povrnili, saj za vsakega ni krogla kovana. V tem času se usoda naglo izpreminja, nekateri je srečen in tudi v najhujšem ognju se mu ne pripeti ničesar, drugi še sovražnika prav ne vidi in že mora pasti zadet od jeklenke. Kakor bereš po časnikih, imamo mnogo hrabrih junakov, katerim pripenjajo zlata in srebrna odlikovanja, in zopet nešteto je onih, ki dobe namesto zlatega križca na prsi leseni križ na hladni grob. »Odprta noč in dan so groba vrata, al dneva ne pove nobena prat ka.« Vsak dan željno pričakujem kakega poročila od brata Janeza, pa vedno zastonj. Od 12, decembra še nisem nobene karte dobil, čeiavno mu vedno pišem. Kakor sem 1 i že zadnjič poročal, je Kondričev Tine težko bolan, meni je pisal, da se ne bova več videla. Seveda tudi jaz ne smem reči, da še pridem kdaj v Oslušovce, ker do tega je še predaleč. Danes ali jutri lahko dobim povabilo svojega bataljona, zopet odriniti, in tedaj bo zopet drugače, kakor je sedaj. Sedaj mi gre dobro, posla imam sicer mnogo, zato pa toplo sobo, dovolj hrane in slamnjak, kar je za vojaka glavna reč. Imamo sedaj blizu 500 ranjencev in bolnikov z različnimi boleznimi. Od sanitetnih vojakov sva samo dva Slovenca, Sedaj se učim hrvat-ski. Moj posel je, tiste, ki gredo nazaj na bojno polje, pošteno obleči, obuti in oborožiti. Na svidenje! Mnogo pozdravov Tebi in vsem ostalim pošilja Jakob Megla.
Kako je bilo v Srbiji.
Anton Štrucl (po domače »apo-tekar«), doma iz Hajdine pri Ptuju, ki je bil pred vojsko sluga v neki lekarni v Mariboru, je pisal kot vojak 78. pešpolka s srbskega bojišča svojemu prijatelju Jos. Štelcarju v Mariboru:
S ,. .19. januarja 1915.
Dragi prijatelj! Srčno pozdravljam iebe, Blaža in gospodinjo. Pri nas sedaj neprestano dežuje in sneži. Že od 8. januarja smo v S .,. Mesto je dokaj lepo. Čakamo, da gremo zopet nazaj v Srbijo. Dan 6. novembra je bil za nas hud dan. Naš oddelek je imel 40 mrtvih in 89 ranjenih. Pozneje smo se vedno umikali pred sovražno premočjo. Vmes smo imeli tudi dobre čase. Dobili smo srbski šnops, pekli smo si piščeta in »obedovali« pod kakšno košato bukvo, če smo imeli kaj za pod nos.
Prekoračiti smo morali hude hribe, gazili smo blato do kolen. Dne 18. decembra smo zopet došli na avstrijska tla. Naš bataljon je bil skoro pri vsakem naskoku, raditega je marsikateri moj tovariš ostal v Srbiji. V Srbiji sem bil zdrav. Ko pa sem prišel čez Savo, sem zbolel. Za Božič me je bolezen zelo trpinčila, a sedaj sem že zopet zdrav. Najveselejši dan je zame tedaj, ko pride »Slovenski Gospodar« ali »Straža« v naš tabor. Vsi se naših listov izredno veselimo. Takoj posedemo po klopeh in tleh in eden tovarišev bere, drugi pa zvesto poslušamo. Kako je kaj slišati o vojski? Ali bo že skoro mir?
Vsem znancem prijateljske pozdrave!
Vojaki na bojiščih se vesele daril od domačih.
Četovodja 87. pešpolka Alojzij Pihlar, doma iz Ž e r o v i n c e v, je pisal svojim staršem s srbskega bojišča:
Dragi mi starši! Ljubi bratje in sestre!
V	novem letu Vas naj Bog blagoslovi in Vam naj podeli zdravje in srečo. Potem pa tudi nas bojevnike v Srbiji naj obvaruje zla. Ko Vam to pišem, je ura 9 (dne 4. januarja). Drugi že vsi počivajo v uti, in jaz, naslonjen na zabojček, v katerem ste mi poslali darilo, pišem. Prejel sem danes ob 6. uri zvečer dva zaboja: od Vas enega in en zaboj od žene. Vse je v redu. Prav prisrčna Vam hvala! Ko sem to prejel od Vas, draga mama in oče, na bojno polje, bil sem ginjen od veselja. Solze so mi stopile v oči. Res, veseli me, da se spominjate mene, ki se vojskujem za domovino in cesarja. Peti mesec sem že na bojnem polju, težke ure sem že prebil in vendar sem še sploh junak za nastop proti krutemu so-
vražniku. Bog daj skoraj zmago in mir! Naznanjam Vam, da sem bil ranjen in sem že okreval. Prvič mi je granata zdrobila puško in raztrgala plašč, a jaz sem ostal nepoškodovan. Za to se imam zahvaliti Vsemogočnemu in Mariji, da sta me obvarovala še hujšega. Ali drugič me je pa krogla od puške ranila na vratu pri levem ušesu, in sicer ne prehudo. Bil sem bolan samo štiri dni, potem sem šel zopet v bojno črto. Naznanjam Vam, da se še z Duna-jcvim Lojzekom vidiva vsak dan. Drugi prijatelji so pa že vsi izginili, ne vem kam. Cimerlajtov sin je tukaj, tega še tudi vidim. Tukaj ni snega in še ni preveč mrzlo. Z Bogom, dragi oče in mati! Bratje in sestre: Bog Vas živi! Vaš sin Alojzij.
Kako smo ob srbski meji obhajali Božič,
Pisal vojak 87. pešpolka Ciril L a -p i, doma iz Murščaka pri Radencih. Sedaj je Lapi prideljen trdnjavskim topničarjem. Pismo se glasi:
Trdnjava R .. .., 25. decembra 1914.
Ljubi starši! Ker mi ljubi Bog tako lepo časa pripušča, Vam hočem kratko popisati, kako sem obhajal današnji praznik ali sploh božične praznike. Splošno lahko rečem, da sem jih, hvala Bogu, dobro obhajal, ker sem še zdrav in tudi drugega mi ni primanjkovalo. Včeraj, dne
24.	decembra, smo v baraki postavili krasno božično drevesce, okinčali smo ga z jabolki, oranžami, raznovrstnimi slaščicami, orehi in tako naprej. Ko je bilo vse to gotovo, so prišli naši častniki in so nam lepo govorili. Preden so prišli častniki, smo zažgali na našem božičnem drevescu okoli 200 sveč. Ko so častniki vse videli in končali z govori, smo zapeli skupno cesarsko pesem in »Lepa nasa domovina«. Nato sem jaz kot podčastnik imel govor v hrvatskem in italijanskem jeziku.^ Pri naši četi so zastopane te-le narodnosti: Nemci, Slovenci, Hrvati, Italijani, Madžari in Ru-muni. Pri podčastnikih sem jaz za tolmača, ker drugi so ali Nemci ali pa Madžari. Ko smo govore končali, smo še v vseh jezikih zopet zapeli. Okoli 7. ure in pol pa je naenkrat okoli naše barake začelo grozno streljanje. Takoj je bil »alarm«. Vse na noge! V eni uri je bil zopet popolnoma mir. Dobil sem povelje, s svojim
oddelkom iti k počitku. Vlegel sem se ob
11.	uri in prav močno zaspal.
Ob 9. uri smo šli k službi božji, katera se je seveda pod milim nebom služila. Po maši smo šli pa v našo barako. Prižgali smo sveče na božičnem drevesu. Imeli smo prav dober obed. Ob 10. uri in pol smo dobili sir in pol litra vina in ob 1. uri goveje meso, juho, zelje in velik kos svinjske pečenke. Kupili smo si dve svinji, ki je vsaka tehtala 120 do 135 kg. Popoldne so pekli v enem kotu kokoši in v drugem celo ovco, v tretjem kotu malega pujska, v četrtem napravljali cvrtje in tako naprej.
Ljudje v krajih, kjer se vrši bitka, se morajo preseljevati sem in tja, ker na bojišču ne smejo ostati, in tako morajo svoje reči prodati, četudi za slepo ceno. Lep vol stane 60—80 K, večje prase 40—52 K, ovca 2 K, malo prase 2 K, kokoš 40 do 50 vin. Vojaki imajo denarja dovolj in tako se povsod peče, ako le imamo kaj prostega časa. Samo vino je drago in pa kruh. Vino stane 1-60 K 1 liter, kruh 80 vin. 1 kg.
Jaz sem šel za naš bataljon dne 23, decembra konje kupovat in sem jih sedem kupil po 50 K, 100 K in za zelo lepe sem dal po 150 K.
Kako vojna stoji in kako je v tem kraju, me vprašate. Ko smo šli do Drine, takrat se mi je zelo slabo godilo; od Sarajeva do srbske meje je šest dni hoda. Ob Drini smo videli same sežgane vasi ali pa razvaline hiš in povsod same grobove in križe. Kosi obleke, kosi vojaške oprave in največ od sovražnika.
Tukaj so naši Srbe grozno pretepali. To smo videli, ko smo šli v Višegradu čez Drino. Tam je pa glavni most razstreljen, hiše razdrte. Ko smo šli od Drine naprej, smo videli same sežgane koče in pokončano drevje. Toliko za danes. Bodite mi prisrčno pozdravljeni od Vašega sina Cirila.
O bojih s Srbi.
Ivan Ra u ter, doma iz Cezanjevcev pri Ljutomeru, ki je služil pri 87, pešpolku, je pisal svojemu bratu č, g. Jakobu Rauter, župniku na Pilštanju, iz bolnišnice:
Lugos, južno Ogrsko, 31. dec,
Dragi brat! Najprej hvala za poslano, Ti niti ne veš, kako sem potreben. Prišli smo namreč iz Srbije tako izmučeni, da
drug drugega nismo poznali. Ti bi rad vedel, kje me je zadelo. Naj Ti popišem od začetka, kako se nam je v Srbiji godilo. Čez Drino smo prišli v Srbijo dne 8. novembra ob pol 6. uri zvečer. Potem smo šli na visok hrib do pol enih zjutraj. Tam smo prenočili. Zjutraj smo šli dalje in čez par ur smo že naleteli na sovražnika, ki pa jo je že po kratkem boju popihal, da ga tisti dan nismo več videli. In tako je šlo potem naprej. Miru nismo imeli ne ponoči, ne podnevu. Streljanju sem se že tako privadil, da sem si večkrat, ko so mi krogle najhuje okoli glave žvižgale, cigareto naredil in prižgal. In srbske granate in šrapneli so večkrat noč in dan padale okoli nas, da se je kar zemlja tresla. Ne vem, kolikokrat smo se zvečer spravili spat, ponoči pa je nas sneg tako zadelal, da smo se zjutraj komaj že iz njega izko-bacali. In tako je šlo naprej do dne 28. novembra. Tisti dan je bila huda zima. Drevje je bilo polno ivja, kakor pri nas v sredi najhujše zime. Dne 27. novembra zvečer smo prišli na visok hrib in tam smo se utaborili. Dovoljeno nam je bilo tudi ogenj narediti. To pa veš, da ni lahko delo, izpod snega drva iskati in potem zakuriti. Pa šlo je vseeno. Tako smo pri ognju sedeli ali ležali, kakor je pač kateri hotel, do dveh zjutraj. Ob dveh je prišlo povelje: »Naprej!« Takoj smo pograbili vsak svoje reči in smo šli naprej. A nismo prišli daleč, in zopet je prišlo povelje, da smo morali nazaj. Potem smo ostali pri ognju do dneva. Okoli 7. ure smo šli zopet naprej proti sovražniku, ki ni bil niti dobro uro daleč in je že čakal na nas. Zeblo nas je seveda pošteno, ker smo tam čakali do
12.	ure, preden je prišlo povelje za napad. Takrat sem lezel po trebuhu na hrib, kakor po strehi, da bi potem začel streljati. Z rokami sem sneg proč kopal, da sem bil bolj skrit pred kroglami, ki so kakor toča padale okoli mene. In ko tako rijem kvišku, dobim najprej eno kroglo skozi kotel na tornistru, ki sem dostikrat v njem kavo in drugo kuhal. Koj nato pa dobim eno v levo nogo zgoraj pri žepu. Še uro bi mi ta tepec skoro prestrelil, ki sem jo imel v tistem žepu. Hvala Bogu, da ni šla skozi kost, ampak samo skozi meso. Šel sem nazaj, da so me obvezali. Potem sem moral iti peš, seveda je šlo počasi, do večera, da
sem prišel v garnizijsko bolnišnico, Tam smo ponoči ostali. Do drugega dneva je nas bilo že 60 ranjencev skupaj. Drugi dan smo pa morali zopet peš dalje. Šli smo ob
10.	uri proč in smo prišli zvečer v Brežino. Od tam smo se drugi dan že peljali na vozu v Valjevo, kamor smo prišli zvečer ob devetih. Tu smo bili šest dni v bolnišnici. Čakali smo na vlak, ki pa nazadnje ni več vozil in tako smo morali zopet peš dalje v Šabac. Hodili smo ravno pet dni. Tam smo se peljali na ladji čez Savo in potem z vlakom sem v bolnišnico. Kako dolgo še bom tukaj, ne vem. — Ivan.
Pismo iz Boke Kotorske.
Mili rojaki! ludi nas spodaj podpisane je pozval glas našega presvetlega cesarja k brambi mile domovine daleč tu doli na jugu. Težko smo zapustili svoje domove, svoje starše, žene in otroke, brate in sestre,^ vendar smo se z navdušenjem odzvali klicu domovine.
Večina nas je dospela semkaj prve dni avgusta. Že čez malo dni službe nas dne
8.	avgusta ob 3. uri 45 minut popoldne pozdravi prvi neprijateljev strel. In od tedaj se v presledkih bije tu povečini le trdnjavsko topniški boj. Naš sovražnik je imel na Lovčenu dobre naravne pozicije, ki so bile vrhu tega umetno utrjene. Sprva je prav pridno streljal, toda naša slavna in nepremagljiva utrdba Vrrnač mu je kmalu pokvarila veselje. Bojev se je vedno udeleževala tudi naša slavna mornarica z eno ali več vojnimi ladjami. Grmelo je tako kakor ob najhujši nevihti. Gorje onim na Lovčenu! Dvigali so se oblaki dima in vse se je rušilo. Po nekaj dobro merjenih strelih ni bilo več ne utrdb, ne topov na Lovčenu. Tega se je naš sosed Nikolaj tako prestrašil, da si je privoščil več tednov spanja in počitka. V tem času ga je večkrat potolažil francoski stric z dovozom živil in orožja. Dne 19. in 20. oktobra se je pa sovražni sosed zopet prav ljuto oglasil; topovi so strahovito grmeli in granate so frčale kakor za stavo. Toda kmalu je bilo vsega konec. Topovi z naših utrdb in vojnih ladij so tako v živo zadevali, da sovražniku od njegovih baterij ni drugega ostalo nego kup razvalin. Od tedaj se je sosed Nikolaj vdal zimskemu spanju . . .
Srbski četaši in njih žene so napadli zahrbtno naše mirno prodirajoče vojake.
Le tu in tam se, še zaspano oglasi, a ti glasovi so brez pomena.
Tako nam poteka kolo vojnega časa in marsikaka bridkost je že za nami. — Kar se tiče verskih dolžnosti, jih radi izpolnimo, ako imamo čas in priložnost. Tako smo se z veseljem udeležili službe božje, ki se je 9. decembra vršila na prostem, pod milim nebom. Pri sveti maši, ki jo je daroval vojaški duhovnik, je svirala godba
22.	pešpolka. Ko je godba zasvirala lepi slovenski napev pesmi »Pred stolom tvoje milosti«, so marsikomu zaigrale solze v očeh; vsak se je čutil srečnega, da more biti zopet pri sveti maši.
Ko so se bližali lepi božični prazniki, je mnog izmed nas mislil, da jih bo obhajal že doma v krogu svojih dragih. A usoda je hotela drugače. In tedaj ste se vi, dragi rojaki, namenili, da nam pošljete božičnih darov in nas razveselite in potolažite v našem vojnem življenju. Veliki železniški promet je pa te pošiljatve tako zakasnil, da smo jih prejeli šele pred nekaj dnevi. Vsem darovalcem se najiskreneje zahvaljujemo in kličemo: Bog plati! Vsem darovalcem in rojakom sploh želimo srečno in veselo novo leto! Pozdrav Šentpavelcem, Savinčanom pošiljajo z bojišča ob sinji Adriji hvaležno vdani: Filip Skok, Anton Škorjanec, Ivan Sancin, Matija Mlinarič, Anton Dobovičnik, Miha Brunner, Radovič v Boki Kotorski, dne 15. januarja 1915.
Drobiž iz Gradiš.
(Nabral Anton Stražar.)
Pisma Franca Vesela.
I.
Predraga moja žena!
Najprvo Tebe in vse druge znance prisrčno pozdravljam. Pisal sem Ti že par kart, zdaj pa Ti pišem pismo, da zveš, kako se mi godi.
Kakor veš, smo šli iz Ljubljane v Trst. To je lepo mesto. Posebno je lepo zvečer: ladje, male in velike, švigajo semintja, vmes pa polno čolnov. Zares je krasno. Ali vendar mi je dolgčas po Tebi, ljuba Marička, po otrocih, po znancih, po živini in po njivah v gradiških oazah, kjer smo včasih iz cele vasi skupaj delali in se sku-
šali, kdo bo več naredil; pa tudi zapeli smo katero, takole zvečer, ko smo šli proti domu .,.
No, pa brez dela tudi zdaj nisem. Eno noč spimo, drugo pa nič, tako gre redno naprej. Kadar imamo službo — seveda ne vsi naenkrat — gremo zgodaj zjutraj na vaje do 10. ali 11. ure doooldne. Po me-naži pa gremo na stražo, kjer smo do drugega dne., do dveh ali treh popoldne. Potem imamo menažo in ko plačamo želodcu svoj davek, smo prosti 24 ur.
Kadar sem bil na straži ob morju in gledal ladje, ki jih je bilo vse polno, sem se spomnil večkrat na Te in na otroke. Hudo mi je bilo pri srcu, razjokal bi se, da me ni bilo sram .. . Kadar se me je polotila taka žalost, sem se spomnil na Boga in Marijo in Njima vse prepustil. Kakor je božja volja, tako naj se zgodi.
V	sredo, 12. avgusta, smo šli iz Trsta v Bazovico. To je zdrav kraj. Solnce, nas je tako obžgalo, da smo črni kot zamorci in poraščeni tako, kakor bi minilo že deset let, kar se je skrhala zadnja britev.
Prav hudo mi je bilo, ko sem zvedel, da so Tvoja mati umrli. Bog jim daj večni mir in pokoj! Sanjalo se mi je večkrat, preden so mati umrli, o ženitovanju in pogrebih. Tudi se mi sanja skoraj vsak večer od Vas. Moje misli so vedno več doma kot tukaj. Bog ve, kdaj bo konec? Najbrže bom moral v Srbijo, ker od našega regimenta jih je že veliko šlo. (Je pri 27. domobranskem pešpolku. Op. ured.) Pa se nič ne boj, ljuba Marička, Bog je mogočen in dober, nas bo že varoval. Na koga drugega naj se, zanaša ubogi zemljan?
Večkrat mi piši, srce moje, da se bodeva v duhu kaj pomenila. Mene dom zmeraj skrbi. Ali so zidarji že zgotovili hlev?
Vidva, moja otroka, tudi mamico zdaj ravno tako ubogajta, kot sta prej mene. Kajne, saj bosta, Franceljček in Ivanka?
Stotisoč pozdravov Vam pošiljam. Čuvaj Vas mogočna božja roka!
II.
Predraga Marička!
To je prvo pismo iz bosenske dežele.
V	nedeljo, 27. septembra, ob pol dveh popoldne smo odrinili iz Trsta — proti sovražniku, V sredo tega tedna pa smo se
ustavili v Doljni Tuzli v Bosni. Tukaj bomo ostali par dni, potem pa odrinemo na »krvavi ples«.
Vprašala si me v pismu, če bi mi poslala gorko obleko. Le pošlji, mi bo zelo prav prišlo. Denarja pa ni treba nič pošiljati.
Ljuba moja žena, otrok nikar ne zavrzi, kakor sem Te prosil pri slovesu.
Čas mi poteka, moram osnažiti še puško in obleko. Končam z željo: Čuvaj Vas vse skupaj nebeški Oče!
III.
21. novembra 1914.
Preljuba moja žena!
Prav vse skupaj prisrčno pozdravljam.
Ljubi otroci, zahvalite Boga, da ležite na gorkem, Vaš atek ima za odejo — sneg. Kruha Vam še letos ne manjka, mi pa jemo večkrat brinove jagode, pa še hvaležni smo, če jih dobimo.
Zdi se mi, da lepih božičnih praznikov ne bomo skupaj praznovali. Obleke še nisem dobil. Seveda sedaj ni tako kakor v mirnem času. Vprašaš me, če je res, da je »Tonin Tone« padel. Res je!
Na »žegnansko nedeljo« sva še govorila, drugi dan je bil pa zadet. Hudo mi je po njem. Oh, kako žalostno mora biti šele na njegovem domu. To vem, da jočeta za njim nesrečna mati in sestra.
Molite zame. Smrt — na desno in levo, spredaj in zadaj — preži na nas. Molite Vi, moji nedolžni otročiči. Vas bo ljubi Bog raje uslišal kot nas grešnike. Z Bogom!
IV.
3. decembra 1914.
Ljuba žena!
Zavoj z obleko sem prejel. Saj sem bil tudi že zelo potreben. Ti ne veš, kako človeku dobro de, ako zmeče proč mokre cunje, ki so polne požrešnih živalic, in se nanovo preobleče.
Hodimo zdaj po samih planinah in se bojujemo s Srbi in Črnogorci. Zmerom Boga prosim, da bi spet enkrat spal pod streho, ker tukaj ležimo kar na zmrzli zemlji. Topovi včasih tako pokajo, da bi človek kar oglušil. Črnogorci in Srbi pa dobro beže.
Papirja si mi poslala zadosti, mi ga ni treba več pošiljati. Včasih sem moral dati že dvajset krajcarjev za eno polo papirja in kuverto.
Preljubi moji otročiči, le ubogajte mamico, saj ste bili prej zmerom pridni. Advent se je začel, kmalu bo Božič, tudi svetega Miklavža prosim, da bi mojim otročičem veliko prinesel. Posebno moji Milki!
Kje ste, prijazni gradiški in prapreški holmci in dolinice? Daleč sem proč od vas, upam pa, da bo božja volja, da vas bom še videl. Z Bogom!
V.
16. decembra 1914.
Ljuba moja žena! Še nikdar se nisem tako živo spominjal lepih božičnih praznikov kot ravno letos. Kako živo mi stopajo pred očmi nekdanja brezskrbna otroška leta, ko smo kot majhni otroci že celi advent s takim veseljem pripravljali jaslice.
Ljuba moja, to so bili prijetni dnevi, popoldne in na sveti večer, ko smo sestavljali jaslice in zlatili orehe, opolnoči pa šli v cerkev, kjer so moravški gospod s tako vzvišenim glasom zapeli »Gloria in excel-sis Deo!«, pevci in pevke pa peli prelepe božične pesmi.
Kako bom pa letos praznoval božične praznike?
V	mrzlem in mokrem strelskem jarku. Tu nisem samo jaz, ampak nešteto drugih z ravno takimi občutki. Nikdar doslej se mi ni še tako smililo božje Dete, kakor ravno letos. Zares, božje usmiljenje je bilo neskončno! Bog Oče je poslal obljubljenega Odrešenika na ta svet, da odreši ubogi človeški rod. Kot malo Dete je naš ljubi Jezusček stopil na to grešno zemljo in bil položen v trde in mrzle jaslice.
Tudi mi zdaj ležimo na trdi zemlji, a mi ne kot Jezusček, temuč kot grešniki.
Otročiči moji, le ubogajte mamico pa skupaj ž njo molite za svojega očeta! Ti pa, ljuba žena, dobro vodi gospodarstvo po svojih močeh naprej! Na denar pazi, kar ga imaš, ga dobro zaklepaj! Pa tudi živine ni treba po nepotrebnem prodajati, ako imaš le zadosti krme.
H kompanijam so prišli zdaj že zopet vsi tisti, ki so bili začetkom vojske ranjeni. Naša kompanija je zdaj že precej manjša; od začetka nas je bilo 280 mož, zdaj nas je
pa — 83. Nahajamo se zdaj v Višemgradu, kjer varujemo mejo, da nam sovražnik ne uhaja čez Drino. Imamo slabo vreme, vedno dežuje. V cerkev nikamor ne morem, pa Vi pridno hodite, saj imate priložnost.
Končam pismo, ker me zebe v roke; pa tudi svinčnik moram varovati, ker ga ni dobiti za vsakim voglom.
Pošljem Vam najiskrenejše pozdrave! Praznujte srečno Božič!
VI.
Na sveti dan 1914.
Ljuba moja Marička!
Kdo bi bil mislil v začetku tega leta ali minuli Božič, da bo letošnje božične praznike obhajalo toliko tisoč in tisoč ljudi po zmrznjenih in mokrih luknjah kot divje zveri!
Lepo sije solnce v naše brloge, mi pa se vsi spominjamo domačih in si želimo, da bi bili že kmalu doma. Ne samo jaz, ampak tudi vsi drugi pišejo tako svojim dragim domov. Eno željo imam za božične praznike: Čuvaj Vas ljubi Bog in daj, da se še srečni snidemo!
Kako kaj kmetuješ? Vole si prodala, kupita zdaj s svakom Šimnom druge; Bog ve, kako bodo dragi spomladi.
Otročiči, pomagajte mamici! Pomislite, posebno Ivanka in Francelj, koliko mora trpeti Vaš oče! Pasti uši, zmrzovati in dan na dan svoje življenje postavljati v nevarnost med ljudmi, ki so bolj podobni ciganom in razbojnikom kot ljudem. Nikdar nisem mislil, da so pod našim cesarjem taki ljudje, kot nekateri v Bosni.
Posebnih izprememb ni, le to, da smo se umaknili iz Srbije nazaj v Bosno.
Končam pismo. Voščim Vam vsem prav srečno novo leto. Da bi bilo srečnejše, nego letošnje! Tebe, ljuba Marička, naj čuva usmiljeni Jezus in njegova prečista Mati Marija. Saj si Ti sedaj edina varhinja najinih nedolžnih otrok! Pozdravljeni!
Pisma Franca Capudra.
I.
Ljubljana, 7. avgusta 1914.
Draga Cilka!
Sporočam Ti, da sem še v Ljubljani.
V	nedeljo ne vem, če bom mogel priti kaj domov, ker bodemo prisegli. Kam gremo
potem? Najbrže proti Rusom v Galicijo. To bo gotovo najhujša vojska, kar jih pomni svet, ker imajo vsi tako strašno orožje.
Ljuba Cilka, prosi Boga, da če pridem domov, da pridem zdrav in ne po bergljah. Z božjo pomočjo bodemo vse dosegli, korajžni moramo biti; če je človek boječ, je slabo zanj. Kakor kaže, bode vojska dolgo divjala; nastane lahko pomanjkanje in lakota. Zato boš morala skrbeti, da boste imeli vsi doma dosti jesti, ker nihče ne ve, kaj še vse lahko pride. Ker je pol sveta v vojski, bodo zaprtije, da ne bo od nikoder nič prišlo. Napravi dosti zelja, repe, krompirja, fižola, slanine in mesa; redi tudi dosti prašičev za dom.
Jaz sem zdrav, samo po Tebi mi je dolgčas. Bog daj, da bi srečno prišel domov, potem Te bom še bolj ljubil, kakor sem Te dozdaj.
Ravno sem mislil zaključiti pismo, pa sem zvedel, da gremo danes ali jutri v Trst. Zvedel sem, da ostane ves regiment v Trstu en teden ali pa še več.
II.
Bazovica, 25. oktobra 1914.
Danes sem se namenil Ti zopet pisati nekaj vrst in Ti poročati, kako mi gre. Prišel bo čas, morebiti kaj kmalu, da boš bolj poredkoma dobivala moj pisma, ljuba Cilka. Zdrav sem, hvala Bogu!
Pošlji mi nekaj obleke; burja tukaj tako piše, kakor pri nas doma v adventu.
V	ponedeljek je bil tukaj semenj za živino, ki je bila zelo draga. Krave, čisto majhne, so bile po 500 kron ena. Voli, pa tudi ne posebno rejeni in veliki, po 1000 do 1200 kron in še več en par. Krompir pa je tukaj in v Trstu še ob novini po 12 do 14 kron za 100 kilogramov.
Piši mi kmalu zopet, saj Ti tudi jaz pogosto pišem.
* * *
Ravno dopoldne sem Ti pisal pismo, draga Cilka, pa Ti moram še pisati, ker ne bodemo več tukaj. V nekaj dneh že odrinemo — Bog ve, kam?
Težko, težko mi je pri srcu, če pomislim na Te. Živim samo za Tebe, upam, da tudi Ti zame. Mislim, da Tvoje molitve ne bodo zastonj; prišel bo gotovo dan srečnega svidenja. Kmetijo vodi po svojih
močeh naprej, saj vem, da jo vodijo dobre in zvedene roke; varuj pa se prevelikega trpljenja! Saj veš, da je zdravje največje bogastvo.
Če bom mogel, Ti bom kmalu pisal, Kaj pa kaj ognjegasno društvo in svinjerej-ska zadruga na Hribu? O tem mi boš poročala, ko dobiš od mene kako obvestilo.
Pozdravljeni vsi! Vedno Ti zvesti Franc.
III.
Bosna-Rogatica, 7. novembra 1914.
Ljuba moja! Veliko Ti imam pisati, ker skoraj šest tednov Ti nisem mogel nič povedati. Od Tebe sem dobil eno dopisnico.
Zdrav in nepoškodovan sem še, hvala Bogu! Vendar sem bolj slab; pomisli, že šest tednov nisem spal pod streho. Moči nas tako dež, da večkrat obleka na nas zmrzne. Velikokrat sem bil z vso vojno opravo noč in dan pokonci, brez spanja, lačen in žejen. Trenskih vozov ne pride sedaj nič k nam, živimo od tega, kar si kupimo in po sili vzamemo. Večkrat se dogajajo pretresljivi prizori: tovariš trga svojemu tovarišu drobtinico kruha od ust. Veliko tukaj ni dobiti živeža, ker so večino že Srbi pobrali.
Pisal sem Ti eno karto, če se ne motim, pred tremi tedni. Poročal sem Ti, da ne pojdem več v boj — pa sem se motil.
V	strašnem ognju smo bili med tem, veliko jih je padlo. Dobri Bog, Marija in moj zvesti angel varih so me dozdaj varovali, upam, da mi tudi v prihodnje ne bodo odrekli svojega varstva,
Z veliko težavo sem dobil sedaj ta pisemski papir. Prosim Te, pošlji mi ga Ti kaj. Kako Vam gre zdaj doma?
Veliko sem bral o raznih vojskah, kako da so hude, posebno o zadnji na Balkanu. Da pa je vojska res tako huda, to čutim sedaj sam.
Ljuba Cilka! Moli zame, da nam kmalu ljubi Bog povrne mirnejše dneve. Hude bitke smo že imeli in nas še čakajo. Srbi so taki vojaki, da se ni šala ž njimi vojskovati. Da pa tudi kranjska kri ni slaba, to si bodo Srbi dobro zapomnili!
Veliko smo naredili že maršev. Včasih kar po 40 kilometrov na dan. To je romanje, kajne?
Prisrčno Te pozdravljam!
IV.
29. novembra 1914.
Najprvo se Ti lepo zahvalim za poslano. Lepa hvala, Cilka, ker tako skrbiš zame. Pet dni sem sedaj zopet visel med življenjem in smrtjo. Bili smo vedno v ognju. Hvala Bogu, nobena srbskih krogel me ni zadela. V noge pa sem tako ozebel, da me je zdravnik poslal v bolnišnico. Bil sem samo pet dni v neki hiši, kjer so me za silo ozdravili — potem pa zopet nad Srbe!
Pišeš mi, da naj Ti poročam kaj od znancev. Breznik iz Raholč je bil ta teden ranjen. Štupca iz Kosez tudi, Tone Ponc iz Gradiš je pa padel. Pri našem regimentu je veliko bolnih, pobitih in ranjenih. Spimo kar v snegu. Tukaj v teh planinah je huda zima in nas zelo zebe. Uši imamo toliko, kot da bi se v mravljišču nalezli mravelj. Strašno nas grizejo te živalce. Sedaj šele vem ceniti domačo hišo in snago v nji.
Pišeš mi, da veliko moliš zame in za srečno zmago. Le moli! Bog Te bode uslišal, da se srečna snideva.
Pozdravljam Vas vse domače, posebno pa Tebe, draga Cilka!
V.
18.	decembra 1914.
Preljuba moja Cilka!
Danes sem zopet prejel eno Tvoje pismo, ki si je pisala 11. t. m.; sem se močno razveselil. Ti ne veš, dušica, kako me ganejo Tvoja pisma, ker vem, da imam še človeka, ki me pomiluje in bi mi rad pomagal, ako bi mogel. Tudi Tončkino pismo me je zelo razveselilo, ker se je že naučila v šoli toliko pisati, da se lahko bere za njo.
Tudi me je razveselilo, da me pustijo naš domači brdski gospod župnik pozdraviti. Sedaj vidim, da niso še vsi ljudje name pozabili. Sporoči vsem, da jih pustim tudi jaz vse prav prisrčno pozdraviti. Posebno gospoda župnika!
Pišeš mi, da bi bila prišla k meni v bolnišnico, ako bi bil delj časa notri, toda kakor že veš, sem bil notri samo par dni.
Od naše tretje kompanije, ki je štela 260 mož, jih je sedaj zdravih nekaj črez 60,
Pišeš mi tudi, da so pritrkavali po vseh cerkvah, ko so naši zavzeli Belgrad, žal,
da so ga morali tako hitro zapustiti, pa prihodnost je skrita pred našimi očmi, bomo videli, kako se bode stvar zasukala. Za sedaj ostane samo: XQtoxi. To je grška beseda, ki se zove: upanje; naučil sem se jo pisati od brata Karola, ko je hodil še domov na počitnice.
Te dni je bil ranjen tudi Podlipe iz Škocijana.
Kaj je z mojim zdravjem? Hvala Bogu, noge so že boljše, da lahko zopet hodim; bil sem zelo ozebljen, odpadli so mi z nog vsi nohti, še sedaj čutim bolečine. Drugače sem pa zdrav, saj veš kako.
Jesti dobimo včasih dosti, mnogokrat pa tudi po par dni nič . . .
Topovi in puške pa vedno pojo svojo mrtvaško pesem. Med nami in Srbi teče široka voda. Sedaj se še nobenemu ne ljubi podajati se čez vodo.
Za Štupca in Breznika sedaj nič ne vem, kje sta, najbrže v kaki bolnišnici. Za sina od Petrove France pa nič ne vem, kje je. Kaj pa s podporo, ali je še sedaj ne dobivaš? Za to bi rad vedel, kako in kaj, dobiti moraš! Bom pa jaz poskrbel!
Nekaj časa je sedaj že malo bolj gorko, sneg je že deloma skopnel, je vedno deževje; po hribih pa že nov sneg pada.
Ti ne veš, kako smo že zmučeni, umazani, raztrgani, kosmati in polni uši.
Za druge znance malo vem, so raztreseni po raznih krajih, tudi za Raka ne vem, kje je. Samo enega znanca imam pri sebi; namreč Fajdiga iz Raholč. Ako še za katerega izvem, Ti bodem že poročal.
Vesele božične praznike in srečno novo leto voščim vsem znancem, Tebi in vsej Tvoji družini.
VI.
24. decembra 1914.
Preljuba Cilka!
Ni še teden, kar sem Ti pisal, pa mi ne da miru, da Ti zopet pišem; ne veš, kako mi je dolgčas tukaj. Nocoj bo sveta noč, ona noč, ki sem se je tako veselil vsako leto. Šli smo opolnoči v cerkev na Brdu, oh, kako je bilo prijetno! Po poti tja in nazaj grede pa so metali otroci, pa tudi odrasli ljudje bengalične vžigalice: rdeče, zelene in tiste z zvezdicami. Kako krasna in bajna je bila vsako leto sveta noč.
Letos pa bodemo drugače praznovali sveto noč!
Ne sliši se tukaj nobeden zvon, tudi k polnočnici ne bode nobeden šel, kam?
Jaz imam nocoj z drugimi vred stražo, ker naša kompanija je prva pred sovražnikom, svinčenke mi bodo mogoče v pozdrav brenčale okoli glave .. .
Tak bode moj sveti večer. Pa bi se še prestalo, da bi bil drugače dobro preskrbljen, nimamo nobenega pravega počitka, hrano pa dobimo le enkrat na dan
—	in sicer ponoči, ker podnevi ne morejo prinesti za nami, bi jih ugledal sovražnik ter začel takoj streljati nanje.
Drugače sem pa dobro razpoložen, kaj pa tudi hočem! Zdrav sem za silo, čeprav precej dobro in nagosto kašljam. Vdal sem se popolnoma v božjo voljo — tudi za trdno upam, da nas bode Vsega-mogočni ščitil in bodemo z njegovo pomočjo premagali vse sovražnike.
Za vse strani ni škodljiva ta vojska; moliti se bodemo navadili, posebno prisrčne molitve hite proti nebu, kadar nas obsipajo svinčenke. Zdaj molijo tudi taki, ki niso po več let izpregovorili božjega imena drugače kot v kletvi. Ako pride človek v stiske in je pošteno lačen, potem pa je tudi Bog dober, da ga zaupljivo kliče na pomoč!
Sedaj Te pa prisrčno pozdravljam, ljuba Cilka, ker Ti si edina na tem svetu, ki me resnično ljubiš in ne zapustiš v teli težkih dneh.
Prosi Jezusa in Marijo, da se kaj kmalu snideva.
VII.
Novo leto 1915.
Preljuba Cilka!
Staro leto je vzelo pred par urami slovo, stopili smo na prag novega. Bog ve, kaj nam zakriva v svoji megleni prihodnosti?
Dobil sem sedaj nekaj papirja, da Ti zopet pišem eno pismo. Pošlji mi ga Ti zopet kaj! Obenem mi pošlji tudi en žepni koledarček ali pratiko.
Mi nismo nič ločili svetega dne od drugih dni:	pokale	so puške in grmeli
topovi. ..
Sedaj imamo še dosti lepo vreme, snega še ni sedaj po dolinah nič padlo, je
bolj toplo kot je bilo v jeseni. V jeseni nas je tudi zato bolj zeblo, ker smo hodili po planinah, a sedaj smo pa v dolini.
Zvona nisem sedaj že par tednov nobenega slišal, v cerkvi pa nisem bil, odkar smo odšli iz Trsta. Ti ne veš, kako mi je dolgčas po cerkvi!
Piši, kaj si mi poslala v drugem zavoju, ker še sedaj nisem nič dobil. Moji tovariši zelo godrnjajo in se pritožujejo, da ne dobe vsega tega, kar jim pošljejo svojci. Gode se torej pri pošiljanju velike nered-nosti, zato je najboljše, da nič ne pošiljaš.
Raztrgani in povaljani smo pa kot mali ciganski otroci; ko bi taki prišli v Ljubljano, se bi nas ljudje kar bali.
VIII.
Dne 6. januarja 1915.
Preljuba Cilka!
Sporočam Ti, da sem prejel oba zavoja in še enega malega povrhu. Dva v nedeljo, 3. t. m., zadnjega pa danes. Poleg tega pa tudi dva zavitka pisemskega papirja in ljubko pisemce. Sem silno vesel, ker se tako zanimaš zame in tako vneto skrbiš. Ubogal Te bodem vse, kar si mi v pismu naročila.
Zavojev ni treba sedaj več pošiljati, ker ne pride vse tako v redu, kakor od doma pošiljate. Hudo je po teh krajih in žalostno: vse podrto in požgano, ubogi ljudje domačini! Reveži so morali na vse kraje bežati, veliko jih je pa tudi smrt rešila lakote in mraza.
Bitke in manjše praske imamo vsak
dan.
Ljuba Cilka, šele sedaj, v takem položaju, spozna mož, kaj je dobra žena; če Bog da, da pridem srečno domov, bom vedel ceniti domači krov.
Pišeš mi, da imaš pri živali srečo, to me veseli! Za žrebička imaš dosti kupcev ter me vprašuješ, če bi ga prodala, le! Samo poceni ga ne daj! Ker konji bodo dragi, Ti ne veš, koliko jih pogine v vojski. Le sama naredi po svoji previdnosti, kakor veš, da bode bolj prav hodilo.
Pošiljam Ti tudi 20 gld. denarja, ker nismo do sedaj dobili nič plače, sedaj pa kar vse skupaj. Toliko denarja pa ne potrebujem pri sebi, zato Ti ga pošiljam. Tudi za »Slovenca« sem sam plačal, ni treba Tebi pošiljati.
Za novo leto sem poslal tudi brdskemu gospodu župniku eno karto, želeč jim srečno novo leto.
Ako ljubi Bog da, da se povrnem srečno domov, se bova skupno šla zahvalit Mariji na Brezje ali na Svete Višarje, kamor bodeš hotela.
Ali Tončka kaj rada uboga?
Sedaj se pa poslavljam od Tebe in Te v duhu poljubljam. Pozdravljam tudi vse znance in sorodnike.
Na jug.
Vojni poročevalec »Slovenca«, ki je bil začetkom vojske na severnem bojišču, je šel začetkom meseca novembra za nekaj časa na južno bojišče in poslal od tam sledeča zanimiva poročila;
15. novembra 1914.
Dasi je bilo v Przemyslu za nas mnogo zanimivega in poučnega in bi se v resnici izplačalo še dolgo tam ostati, smo se vendarle že 3. novembra popoldne odpeljali po železni cesti. Ravno so se pripravljali oni dogodki, ki jih je pred nekaj dnevi označil uradni komunike s kratkimi besedami: Przemysl je obkoljen. Da se o priliki takih operacij precej vidi in sliši, kar se zaenkrat še ne more objaviti, si vsak lahko misli; toda čitatelji naj krote svojo radovednost. Vse pride ob svojem času.
V	svoje navadno bivališče smo se vozili po velikih ovinkih. Naravnostne, najkrajše zveze so bile prenapolnjene z vlaki za ranjence, municijo, oskrbo itd.; zato smo rabili do doma približno tri dni, kar v etapnem prostoru ni nič novega. Tam se o priliki lahko voziš prav hitro, ali pa tudi prav počasi, kakor ravno hoče ljubi Bog in ne železničarji. Zato so moja poročila precej dolgo izostala — ne iz lenobe, marveč ker človek ne najde vedno prilike, da bi delal.
Pri Novemiastu smo se peljali čez zasilni most, ker je bil težki železniški most razstreljen. Bil je grandiozno-straho-ten, veličasten pogled na zvite stebre, ki so v luninem svitu žalostno moleli v zrak. Nedaleč se je slišalo grmenje topov, kakor bi hoteli reči: »To je naše delo!«
Vozili smo se brez luči, vse zagrnjeno. Nekaj časa proga ni bila povsem varna in
vozili smo se s strahovito naglico. Varno je varno!
Zjutraj smo dospeli v Zagorz, postaja pred Sanokom, kjer smo tudi morali čez zasilni most. Toliko vlakov, kakor na progi Chyrov—Zagorz—Sanok, na odprti progi še nisem nikdar videl. Železničarji — vseskozi sami Nemci! — so svojo službo v resnici požrtvovalno opravljali; po 70 do 80 ur že niso prišli do počitka. Vsa čast jim!
O Przemyslu bi imel še nekaj malega dodati: bolnišnice. Otročje bi bilo trditi, da je na fronti videti samo dobre, prijetne slike; dovolj je tudi gorja in bede, kakor v vsaki vojni. Da kolikor le mogoče omili usodo ranjencev in bolnikov, je trdnjavsko poveljstvo izpraznilo celo vrsto najlepših javnih in zasebnih zgradb in jih priredilo v bolnišnice. Največja in najzanimivejša je seveda stalna garnizijska bolnišnica, katero smo si ogledali. Vodil nas je sam poveljnik, višji štabni zdravnik dr. Jaglarz.
Bolnišnica je sezidana po paviljonskem sestavu in ima prostora za 2000 oseb. Sprejemajo samo najtežje slučaje, lahko ranjene pa porazdele po zasilnih bolnišnicah.
V	bolnišnici je na razpolago veliko število zdravnikov, med njimi mnogo odličnih profesorjev kirurgije, tako da se v resnici reši vsako življenje, katero je sploh še mogoče rešiti. Tudi ujete ruske ranjence sprejemajo tu in ujet ruski štabni zdravnik, Poljak, vodi njihovo zdravljenje. Popisovati bolnišnične dvorane bi bilo odveč, ker so povsod enake — tu, kakor v Ljubljani in kjerkoli drugod. Povsod največja snaga in najnatančnejši red. Posamezne sobe so majhne in imajo prostora za kakih 15 do 20 bolnikov; toda v vsaki sobi deluje po pet do šest izšolanih strežnic, o katerih se je voditelj na vso moč pohvalno izrazil. Samo v paviljonu za kolerne bolnike ima voditelj težave s strežnim osobjem, kar je naravno; boja z bacili se nobena strežnica rada ne loti. Zato zaslužijo tem večje priznanje one, ki imajo dovolj poguma, da strežejo najbednejšim med bednimi.
V	bolnišnici sami je videti še dokaj sledov zadnjega obstreljevanja. Šrapnelski drobci so poškodovali stene, z drevja štrle odlomljene veje in sveže zasute jame na vrtu označujejo mesta, kamor so bile udarile granate. Na dvorišču ležita še dve celi
granati, ki se nista bili razleteli; prostor je ograjen. Znan je slučaj, ko je skozi strop udrla granata nekemu lahko ranjenemu odtrgala obe nogi — in sicer zato, ker je bil noge položil navzkriž; drugače bi bil nesrečnik izgubil le eno nogo.
S sanitetnimi potrebščinami itd. se ne štedi in je bolnišnica z vsem bogato založena, za kar gre hvala energični delavnosti dr. Jaglarza, ki se v resnici noč in dan trudi, da bolnikom olajša usodo. Kakor šef, tako dela celokupno osobje. Če se nikjer drugod na naših napravah noče ali ne more najti kaj dobrega, tu treba reči: To je dobro. Zdravniki so svojo nalogo sijajno rešili, v kolikor je to v človeških močeh, in bilo bi krivično, ako bi se to zamolčalo.
O naši vožnji čez Gornje Ogrsko do naše izhodne postaje ni veliko povedati. Povsod iste slike; kamor se pogleda, sam rdeči križ, rdeči križ, brez konca in kraja. Da smo si v tokajskem ozemlju pošteno privoščili letošnjo kapljico, je sicer res, a to ne spada semkaj — potopise si prihranimo za drugipot.
Komaj smo se vrnili v naš stan in se uredili v starih stanovanjih, že je nenadoma prišlo povelje: jutri zjutraj ob 4. uri odhod na južno bojišče. Jaz svoje prtljage še niti nisem bil izložil in že je bilo zopet treba nazaj na vlak. A šel sem rad. Kot poročevalec treba pač delati in ne misliti na zabavo; šel sem toliko raje, ker imam za jug mnogo več zmisla in razumevanja, nego za sever. Južno bojišče je za nas zanimivejše, ker nam je bliže, severno pa je važnejše.
Prvi odmor na potovanju smo imeli v Budimpešti. Mesta samega ne bom opisoval iz že navedenega razloga, — kdor hoče, naj si kupi Badekerja, — pač pa hočemo nekaj malega omeniti, kar smo ondi videli in slišali.
Celo mesto naravnost plava v patriotizmu. Povsod madžarske zastave, povsod napisi: Eljen a kiraly, eljen a haza. Po vseh izložbenih oknih se vidijo slike našega in nemškega cesarja. V kinematografih same vojne slike; kadar marširajo nemške čete (na slikah seveda), tedaj se takoj oglasi ploskanje, če se pa prikažejo ogrski hu-zarji, potem se viharno ploskanje kar noče poleči. Politizira se v Budimpešti več nego
kjerkoli drugje na svetu, in v sedanjih časih delajo prodajalci časopisov izvrstne kupčije. Pred uredništvi velikih budimpeštan-skih listov, kakor »Az Est«, »Az Ujsag«, »Pesti Hirlap« itd., se gnete množica, da se komaj preriješ skozi njo, ter čita z velikimi črkami natisnjene najnovejše brzo-jave z bojišč. Reklamo delati znajo ogrski časnikarji, to je res.
Naš prvi oficielni sprejem je bil pri nadžupanu dr, Barczyju, čigar nagovor je prinesel korespondenčni urad. Fin, simpatičen mož, plemenitih obraznih potez in nad vse skromnega vedenja. Dostojanstven, odličen mož. Z nekaterimi svojimi uradniki nam je razkazal dve bolnišnici, ki pričata o sijajnih praktičnih zmožnostih gospodov, ki so ju ustanovili.
Peljali smo se v avtomobilih najprej v bolnišnico mesta Budimpešte. »Oglejte si jo z isto ljubeznijo, s katero smo jo mi ustanovili« — tako nam je rekel dr, Bar-czy, in po pravici. Je to velika, še surova zgradba, ki je namenjena za plinarno, a jo je mesto sedaj z velikimi stroški preuredilo v bolnišnico in jo opremilo z bogatimi pripomočki. Sprejmejo vsakega, kdor pride: lahko in težko ranjene, vse vrste čet, vse narodnosti brez razlike. Zavod vodi profesor Dollinger, eden najbolj znanih in najslavnejših budimpeštanskih kirurgov. V velikih dvoranah leži po 200 do 300 bolnikov, v celi bolnišnici je prostora za približno 10.000 oseb. Kuhinja je nekaj posebnega; zaloge, ki smo jih ondi videli, pričajo o izvrstni preskrbi v zmislu zdravniških odredb. V vsaki sobi visi kot edini okrasek kraljeva slika, ovita s smrečjem: Eljen a kiraly. Vse vzdrževalne stroške nosi budimpeštanska mestna občina; ne lahko sicer, ker ima mesto že sicer velikanske redne izdatke, a nosi jih vendar. Naj bo kdo politično prijatelj ali sovražnik Madžarov, kar je res, je res: Vse store, kar le morejo, brez ozira na žrtve.
Drugo bolnišnico, ki smo si jo ogledali, so ustanovili budimpeštanski denarni zavodi. Za 100.000 kron najemnine so najeli neko zgradbo, ki je namenjena za elektrarno, in jo na najmodernejši način uredili za bolnišnico. V nobeni bolnišnici na svetu še nisem videl tako finih, dobrih postelj, kakor tukaj, — vse seveda popolnoma novo. Nočne omarice jako praktično
in čedno urejene; vse pohištvo je iz železne pločevine, temno-rjavo polirano. Ob vznožju postelj povsod natančen rodopis bolnika in v torbici pola z zdravnikovimi opazkami.
Vsakih šest dni pride transport 200 mož. Ljudi peljejo najprej v kopel, kjer jih masirajo, obrijejo in ostrižejo ter oblečejo v sveže perilo, ki ostane vsakemu kot njegova last. Iz kopelji peljejo ranjence v sobo za obvezovanje, kjer jih zdravniki natančno preiščejo; epidemično sumljive oddajo drugim zavodom, ostale preobvežejo in odvedejo v bolniške sobe. Pri vsaki bolniški sobi je posebna soba za pisanje in čitanje; tu bolniki lahko tudi kvartajo itd. Kuhinjska posoda je vsa iz nikla in je vsako okuženje in vsaka nesnaga popolnoma izključena. Ker prihajajo semkaj vojaki vseh dežela, so nastavili tudi strežnice in zdravnike vsakojake narodnosti: iz vseh krajev Avstro-Ogrske in Nemčije. Avstrijske narodnosti so vse zastopane, tudi Slovenci in Hrvati. Tu je vojna neznosno narodnostno vprašanje na Ogrskem presenetljivo hitro in dobro rešila — čisto človekoljubje in ljubezen do bližnjega sta izvršila ta čudež. Ali ni imel župan prav, ko je rekel:	»Oglejte	si	bolnišnico z isto lju-
beznijo, s katero smo jo mi ustanovili«? Lepšega spomenika bi si ogrski denarni zavodi ne bili mogli postaviti, nego je ta.
Naslednji dan se je vršil kratek sprejem pri grofu Tiszi, ki je pač najzanimivejša politična osebnost v monarhiji.
Ta obisk v Budimpešti mi bo pač ostal v večnem spominu, toda drag je bil, zelo drag! Potreboval bi vojnega posojila, ako bi se imel obisk ponoviti — samo ameriškega strica bi manjkalo, ki bi je podpisal.
Ob Savi.
(Od »Slovenčevega« vojnega poročevalca,j
19.	novembra 1914.
Dne 17. novembra popoldne smo se odpeljali iz Novega Sada v smeri proti Mitroviči, kamor smo dospeli pozno ponoči. Za naša stanovanja je bilo sijajno preskrbljeno, kar je vredno omeniti, kajti v resnici je prava umetnost in veliko delo, v kraju, kjer mrgoli vojaških oblasti in poveljstev, za pol stotine ljudi najeti stano-
vanja, s katerimi je pretežna večina zelo zadovoljna.
Takoj zjutraj prihodnjega dne smo šli po vseh ulicah, da si ogledamo sledi trdovratnih bojev, ki so se bili odigravali tu v prvih dneh septembra. Takoj po mobilizaciji se vojno stanje v Mitroviči ni bolj čutilo nego kjerkoli drugje v monarhiji. Ljudje so prihajali k svojim četam kakor povsod drugod, in sicer vsi brez razločka: Hrvati, Srbi in Nemci, katerih je tu precej. Samo poostrene odredbe civilnih in vojaških oblasti glede prekoračenja meje in druge poostrene določbe, ki so v zvezi z vojnim stanjem, so spominjale na to, da leži Mitroviča ob Savi, to je na srbski meji.
Meseca avgusta so v mitroviški okolici prehajali čez Savo manjši vojaški oddelki, in sicer z obeh strani: Enkrat so Avstrijci prodrli v Srbijo, pa zopet obratno. To so bile bolj vojaške nagajivosti in zbadanja nego resni boji; tako je potekel avgust. Kaj se je na drugih delih srbske meje dogajalo, tega tukajšnje prebivalstvo ni prav nič vedelo. Redki časopisi, ki so tu-intam dospeli semkaj, so bili po več tednov stari; negotove govorice pa, ki jih je prinašalo skozi prihajajoče vojaštvo in drugi ljudje, so pač vedno našle voljna ušesa, a malo vere — kakor so pač soglašale s političnim prepričanjem posameznika. Kar so verjeli katoliški Hrvati, o tem so dvomili pravoslavni Srbi in obratno.
Tako se je približal september. Naše čete so zopet prihajale skozi mesto, toda nihče ni prav vedel, kam gredo in zakaj. Šepetalo se je mnogokaj. Zvečer dne 6. septembra je končno prišla gotovost. Z onega brega s srbske strani so padle v mesto prve krogle in povzročile med prebivalstvom nepopisno paniko. Pobegnilo je le malo ljudi; oni, ki so bili koj ob mobilizaciji zapustili mesto, so se večinoma obrnili v Švico, kar je značilno. Doma ostali del prebivalstva je iskal varstva tam, kjer ga vojaški lajiki vobče iščejo: poskrili so se bili večinoma po kleteh in ondi čakali na konec obstreljevanja.
Bombardiranje mesta je bilo precej hudo. Še sedaj, čez mnogo tednov, je kljub številnim popravam videti še veliko popokanih šip v oknih, ki jih je strl pritisk razletelih granat, dalje številne luknje v zidih, iz katerih so pa ljudje že pobrali že-
lezne drobce ali šrapnelske krogle. Najhuje je bil poškodovan »Grand Hotel Merkur«. Ondi je bil sedež visokega poveljstva in poleg je bila zaloga bencina; o tem so bili Srbe obvestili njihovi pristaši. Obstreljevali so lepo, s kupolo okrašeno zgradbo toliko časa, da je začela goreti in je bencin eksplodiral; k sreči ni bilo nobenih človeških žrtev. Sedaj štrle v zrak le še gole stene, ob zidovju visi zvito težko železje in elegantne obednice so zasute s sipom in zdrobljeno opeko.
Nekoliko korakov proč od »Grand Hotela« stoji srbska cerkev, s katere zvonika je lep razgled na srbsko stran. Tu smo namestili opazovalno stražo. Sedaj so imeli Srbi rešiti kočljivo nalogo, da pre-ženo stražo, ne da bi preveč poškodovali cerkev. To so dosegli s šrapneli, ki cerkve v resnici niso prav nič poškodovali. Le tuintam je na cerkvi videti par prask in na strehi je nekaj razstreljene opeke.
Najzanimivejši je prehod ob Savi. Na avstrijski strani je Sava regulirana in mogočen obrežni zid tvori v velikem krogu mitroviško pristanišče. Na obrežju ob Savi se vleče dolga vrsta hiš, večinoma brez nadstropij, krog vsake vrt. Nobena teh hiš ni ostala nepoškodovana, na vsaki je še obilo sledi obstreljevanja, bodisi v izvirnem stanju ali pa sveže zazidanih. Proti takozvanemu »Legetu« (na legetu = na potoku), velikem travniku, kjer se je kasneje vršila znana bitka, vidimo še prav dobro ohranjeno avstrijsko pehotno postojanko z izvrstno maskiranimi strelnimi odprtinami. Kritja so jako prostrana in so nudila prostor približno enemu vojnemu bataljonu, medtem ko je majhna mitrovi-ška posadka imela kritje za hišami ob savskem bregu. Ondi ni najti nobenih vojnih sledi več, nobenih izstreljenih patron itd., kakor bi kdo pričakoval. Vse je že pospravljeno, in v drevoredu, ki leži tesno ob kritjih, se ljudje zopet mirno in brezskrbno izprehajajo kakor prej.
Po majhni povprečni ulici se pride od Save v nekaj minutah na Glavni trg, kjer stoje skoro vsa javna poslopja, kakor pošta, sodnija itd. Vsa ta poslopja nosijo večje ali manjše sledi obstreljevanja, toda razen »Grand Hotela« ni bila nobena hiša v Mitroviči popolnoma porušena. Tudi nobenih človeških žrtev ni bilo. Poškodo-
vanih je pač bilo nekaj civilnih oseb, večinoma od drobcev asfalta, če je kaka granata zadela ravno na trotoir, toda tudi te poškodbe so zadele le malo ljudi. Zdi se, da sta strah in groza ljudi sploh mnogo bolj zdelavala nego krogle. Tako mi je pripovedoval neki krčmar iz Karlovca, da je v teh dneh shujšal za 10 kg, kar njegovi postavi ni ravno škodilo; še vedno je dovolj debel, bombardiranje mu je pa prihranilo zdravljenje v Marijinih varih.
Znamenit je razloček med Galicijo in to deželo, kar se tiče resurz. Medtem ko v onih galiških krajih, skozi katere so bile šle avstrijske ali ruske čete, gotovih predmetov skoroda ni dobiti ali pa le s težavo, je pa tu vsega dovolj, kar je neobhodno potrebno za življenje; tudi nekoliko razkošja si človek lahko privošči, vsekakor za dražji denar nego navadno. In vendar leži to ozemlje neposredno v etapnem prostoru! Bogastvo naravnih zakladov je uprav ogromno. Tudi ceste se z gališkimi ne dajo primerjati; še ob dežju so dobre.
Različne vesti, glasom katerih je bila Mitroviča začasno od Srbov zasedena, niso bile resnične; Mitroviča sama ni videla nobenega Srba. Te vesti so najbrže razširili časnikarski poročevalci, ki niso bili v Mitroviči, marveč so gori v Osjeku izpraševali ljudi, kako je v Mitroviči. Blizu Mitroviče so Srbi pač bili na tej strani Save, v mesto samo pa ni nobeden prišel, niti kaka patrulja. Toliko resnici na ljubo.
Dne 19. t. m. sem obiskal Srbsko Mi-trovico onstran Save. Kar sem tam videl, vam opišem v prihodnjem poročilu; danes rečem le toliko, da je bil strašen prizor, strašen za moje civilizirane oči.
Mačva.
(Od »Slovenčevega« vojnega poročevalca.)
Oni košček zemlje, ki se kakor klin zajeda med Drino in Savo in ki sega na jugovzhod in vzhod nekako do reke Kolu-bare, se imenuje Mačva; glavno njeno mesto je sedaj toliko prosluli Šabac, ki šteje okrog 25.000 prebivalcev. Mačva je najlepši in najplodovitejši del Srbije, kjer raste in rodi vse, kar kdo hoče; naravno bogastvo tega kosa zemlje je neizčrpno. Žita vsake vrste, sadja (zlasti sliv), svinj in pe-
rutnine je povsod v izobilju — bilo. Danes je vse to veliko bogastvo strto in uničeno.
V Mačvi je kakih 20 do 25 srbskih sel, kakor jih je na Kranjskem malo. Tam je navada, da gre vse v širino, zato potrebuje človek navadno po pol ure ali pa tudi več, da pride od enega konca vasi do drugega. Hiše so večinoma zidane, dobro opremljene z vsem potrebnim pohištvom
—	a tudi to je bilo!
Prvi kraj, katerega smo obiskali na srbski zemlji, je bila (Srbska) Mitroviča. Med Slavonsko in Srbsko Mitrovico prej ni bilo druge zveze kakor s čolni; danes pa je tam pontonski most; če stoji še danes ali ne, tega ne vem. Srednji del mosta se je dal razkleniti, da so lahko vozili parniki skoz. Cela procedura je bila precej dolgotrajna, preden so pijonirji srednji del mosta zopet priklenili nazaj.
V ravni črti mostu nasproti stoji srbska carinama. Lepo in veliko poslopje je to bilo, a kako izgleda sedaj! Granate so porušile velik del strehe, ki je padel v prvo nadstropje in prebil strop do pritličja. Vrata deloma sneta, deloma sesekana na tleh. Povsod vse polno ometa in zdrobljene opeke. V prvem nadstropju je bilo bržkone stanovanje gospoda carinarja; o tem sve-dočijo celi kupi razmetanih uradnih papirjev, formularjev in carinskih predpisov. Izpod kupa opeke potegnem zavoj časopisov: bila je »Samouprava« od začetka avgusta; zelo zanimivo berilo.
Po globokem blatu grem dalje. Ne ena hiša nima zaprtih ali celo zaklenjenih vrat; vse je odprto na stežaj. Po vseh pritličnih sobah vidim kupe slame in po ognjiščih ostanke napaljenih drv; tu so nočevale naše čete. Hišne oprave ni nikjer; ali leži razbita po dvoriščih ali pa po sobah samih. Polomljene mize in stoli pričajo, da za kurivo ni nihče posebno veliko vpraševal, ampak vsak se je grel, kjer se je mogel. Prodajalne so vse prazne, blaga ni nikjer več. Samo pobite steklenice, lončene črepinje in razmetani kosci poljedelskih strojev in kmetijskega orodja pričajo, da je morala biti tu trgovina z mešanim blagom. Prenočevati v kaki hiši ne bi bilo lahko, ker nikjer ni niti ene cele šipe, da veter prav občutno brije okrog ušes.
Človeka ni nikjer nobenega. Kar strah me je skoro bilo, ko sem sam stopal po
malih, precej temnih izbah »Narodne go-stivnice« in »Male kazine«. Samo trdi koraki naših voznikov in pa pristno njihovo kranjsko vpitje odmeva po ulicah.
Pridem do sodnijskega poslopja. Vse razdejano. Akti leže ob cesti. Na dvorišču se pretega težka železna blagajna, katero so »neznani zlikovci«, kakor se glasi pristna ljubljanska rečenica, razstrelili. Globoka luknja kaže močan učinek streliva.
Tako se vrsti ena žalostna slika krvavega razdejanja in rušenja za drugo — kar ni uničila sila topov in granat, to je strla in zlomila človeška jeza in strast.
Tako kakor po Mitroviči je po celi Mačvi, zato se tudi nočem dalje muditi s to neprijetno snovjo.
Po globoko razorani cesti, kjer se noga vgreza skoro do kolen v razmehčano ilovico, pridemo do prvih srbskih poljskih utrdb. Pri tej tvarini se pa moramo nekoliko pomuditi.
Vsi, ki so te utrdbe videli, so priznali, da so mojstrsko izvršena dela. Globoki jarki, primerno široki, so razpeljani p o celi Mačvi. Proti sovražniku obrnjena ali frontalna stran je globoko v zemljo izpodkopana, in streha, ki nastane na tak način, je podprta z debelim lesovjem. Na prednji strani so izvrtane strelske luknje, a dobro maskirane z dračjem, travnico itd. Debela plast zemlje, ki tvori streho, popolnoma varuje pred učinki infanterijske-ga in lahkega artiljerijskega ognja. Le težke granate morejo te strope predreti in sovražnika iz okopa pregnati, ali pa juriš. Ker se mora naskakovalec pri takih prilikah pokazati v vsi svoji velikosti, je naskok na utrdbe, kakor sem jih opisal, sila krvav, ne glede na boj, ki se razvname v jarkih samih. Če si še predočujemo, da so si stale v Mačvi večinoma čete precej enakega temperamenta nasproti (Madžari, Hrvati in Srbi), potem si lahko mislimo, koliko krvi so ti jarki popili.
Naši vojaki spočetka niso delali takih utrdb. Naši jarki so v okolici Mitroviče zelo nizki, brez streh, komaj da krijejo ležeče telo. Toda skok za skokom so se naši učili: kolikor dalje gremo proti Valjevu, toliko boljša so naša kritja. V neki gotovi daljavi so že celo boljša nega srbska.
Srbska šola je bila dobra, tega ni moči tajiti, a draga je bila, zelo draga ...
Dva dni smo lazili po Mačvi okrog, pa nikjer ni bilo živega bitja, samo v Gluš-čih nam je sestradan pes pretekel pot in nekje v Parasnici je zamijavkala mršava mačka.
Ob našem povratku v Mitrovico je dospel tja transport srbskih ujetnikov. Interesantni tipi so bili videti med njimi: Srbi iz Mačve, krepke in visoke rasti, starci in mladiči, vse vprek; dalje novinci iz Nove Srbije (prav za prav iz Stare Srbije), med njimi precej Bolgarov in macedonskih ciganov. Na prvi pogled je napravila četa, spremljana od ogrskih domobrancev, jako neugoden vtis. Čevlje so imeli slabe, nekateri so bili na pol bosi, drugi so bili zopet raztrgani, kakor da je treščilo vanje, umazani in polni blata in nesnage. Kdor je videl te reveže, vsakemu so se smilili, in tujci, ki življenja v Srbiji ne poznajo, so rekli: s takimi četami ne bodo Srbi veliko opravili.
Tako so govorili tujci. Treba pa si je predstavljati te ljudi (ki sploh mogoče ne vedo, kaj je cela obleka, tudi v miru ne) s puško in z bajonetom v roki! Takrat so pa drugačni tiči in marsikak dobro oblečen evropski vojak se lahko skrije pred njimi.
Stopil sem k enemu in ga vprašal, koliko je star. — 52 let, — Odkod? — Iz Mačve. — Kje ste bili ujeti? — Pri Šabcu.
— Kako? — Stražili smo granico, pa smo bili odrezani od čete. — Imate dovolj jesti?
— Vedno dovolj, a prej je bilo bolje. (To se razume!) —
Črtice.
i.
Pokopališče ob Drini.
Kjer taborimo, se oklepa Drina srbskih brežin, predgorij, ki so napojene s krvjo naših vrlih junakov. Na avstrijski strani se širi kilometer široka, naplavljena ravan. Za njo se precej strmo dvigajo naše gore. Nedaleč od ceste, ki vodi po dolini, nad krajem na bregu, pod gozdom, stoji novo pokopališče. Tu pokopavajo junake, ki jih še žive prineso v dolino. Tisti, ki so na gorah padli, so našli svoboden grob na mestu svoje smrti. Kadar se te gore kon-čnoveljavno priklopijo Avstriji, se bo pač
na njih dvignil spomenik, ki bo bodočim rodovom javil imena padlih in posvetil to mesto kot eno onih, ki so videla avstrijska junaštva in kjer se je začela nova, slavna doba naše zgodovine. Danes kažejo grobove le majhni, preprosti križi in tuintam lesena ograja, okrašena s smrečjem. Tudi pokopališče v dolini je preprosto, samo grobovi stoje v ravni vrsti, in na nekaterih križih so imena pokopanih.
Večer je, miren, hladen večer lepega jesenskega dne, ki smo ga postali končno po dolgih deževnih in mrzlih tednih deležni. Službeni odmor mi dovoljuje, da se podam po bregu navzgor do pod gozda. Ne daleč od mene gre skupina ljudi po poti proti pokopališču. Hitrih korakov jih do-idem in se jim pridružim. Pogreb je. Štirje možje v domači noši nesejo truplo padlega vojaka; krst tukaj ne poznamo. Truplo leži na vojaški nosilnici, pokrito s plaščem. Spredaj gre vojaški duhovnik s štolo. Za nosilnico stopa nekaj trenskih vojakov in nekaj radovednežev. To je pač preprost pogreb brez vsega vojaškega sijaja. Ne gre drugače, vojna je. Na pokopališču polože truplo v jamo, ki je proračunana za pet mrličev; med duhovnikovimi molitvami pokrijejo truplo z zemljo. Grob se zasuje, kadar bo poln. En mrlič še manjka; najbrže ne bo treba nanj čakati niti en dan. Potem se zasuje dvajseti grob, v katerem zori setev za poslednji dan. Duhovnik in drugi pogrebci odidejo, grobarji posedejo krog taboriščnega ognja tam onstran pokopališča in kade cigarete; stemnilo se je popolnoma. Tiho veje mrzel vetrec iz doline, z drevja padajo rdeči, rumeni in rjavi listi, v taboriščih krog in krog rezgetajo konji, tu in tam zalaja pes, po cesti pridrdra voz ali pridrvi avtomobil, skozi vse pa se plete in sliši šum taborečega vojaštva. Sam stojim na pokopališču, naslonjen na veliki križ, ki so ga postavili ob blagoslovljenju novega pokopališča, ter gledam in poslušam v dolino, v ravan in v gore, tukaj in tam, Nad mano že miglja nekaj zvezd, ki zro na tiho zemljo.
Hrabri možje, ki počivate tukaj, pozdravljam vas! Moj poklon, gospod stotnik! Moje spoštovanje, gospod tovariš! Pozdravljeni vsi vi od naših hrabrih polkov. Na tem malem prostoru je zbrana cela mala Avstrija: Slovani in Nemci, Romani
in Madžari, in mal svet zase: mladi in starejši, častniki in moštvo, aktivni vojaki in rezervniki. Razlike v vojni malo veljajo, tu pa vlada popolna enakost. Avstrijci, bojevniki za domovino, junaki, vrli možje ste vsi, in vsi ste dokončali boj. Pozdravljam vas, svojo glavo klonim pred vami vsemi, pred infanteristom kakor pred stotnikom, Slavimo vas; o mnogih so nam znani njihovi slavni čini in imena, in če ne, nič ne de: Kdor je padel za domovino, si je postavil spomenik v zvestih srcih svojih rojakov. Vi se smehljate? Blaženo, mirno, srečno. Vihar je minil, boj je končan. Ne? Spile, bratje, počivajte! Vi ste dokončali svoje delo. Nas, živih, je ostalo. Vaš zgled nas bo vodil. Dokončali bomo, kar ste vi pustili. Srečne zvezde vladajo nad našim pravičnim bojem, palma zmage se nam obeta, kmalu bodo vihrale zastave v zmagoslavnem veselju. Strašna borba je končana, mir se zopet vrača v kočo in palačo, in nova sreča klije in cvete in se smehlja v jasnem solncu.
Tu, krog vas, bo postalo mirno; bregovi in doline, ki sedaj odmevajo od bojnega hruma, ki jih bijejo kopita tisočev in tisočev konj, ki jih teptajo težke vojaške noge, kjer se čuje govorica v vseh avstrijskih jezikih, kjer odmevajo kratka, sunkoma zavpita povelja, kjer se glase bolestni kriki, kjer prepadeni obrazi domačinov, katerim so uničeni domovi in premoženje, izražajo bol in obup, kjer si zmrzujoče straže na taborskih ognjih pečejo koruzo, kjer koraka mimo vrsta za vrsto, pride in počije in zopet nadaljuje svojo pot, kjer junaštvo in možatost krepko stojita in vladata in kjer se avstrijstvo slavno in sijajno razvija, — ti bregovi in doline bodo osameli in mirno ležali v svoji prejšnji plodni južni lepoti. Vse raste in uspeva kakor preje, vrvenje je minilo, številni tujci so odšli. Samo vi, krvave priče, vi ostanete tukaj do večnih dni, v globoki rjavi zemlji, obraz obrnjen proti goram, ki ste jih osvojili, k bratom, ki so na njih našli svoj grob, k spomenikom, ki se dvignejo^ na vrhovih. Vas ne vzdrami več grmenje topov in mrzlična težnja, da bi prodrli naprej. Nad vami svetijo večne zvezde enakomerno, v mogočnem miru vse noči brezkončnih let.
Iz žepa vzamem električno svetilko in posvetim krog grobov in križev. Neka-
teri so okrašeni s suhimi venci, gomila ograjena z okroglimi kamenčki, in iz njih je napravljen tudi križ, kakor na grobovih revežev na Vernih duš dan.
Na nekaterih grobovih kloni glavo ovenela astra. Nekateri leseni križi imajo napis: Stotnik Zbytovsky, 12. 9. 14. 102. pešpolk. — Rez. poročnik Fran Fiala I./93. Od tega bataljona jih počiva še, pet, drug poleg drugega. Njihovi križi se odlikujejo z neko posebno vitkostjo in lepo modro pisavo v napisih. Stotnijski mizar je imel očividno umetniškega duha. Drugi križi so zelo nerodni in v napisih vse polno pravopisnih napak. V splošnem je pokopališče še jako revno opremljeno in misliti moram na pesem J. G. Seidlna:
»Na daljni, tuji dobravi
Leži pokopan vojak,
Pozabljen in osamljen,
Čeprav je bil junak.«
Ne bo se pozabilo nanje, hrabre bojevnike, ki so Avstrijo zopet napravili veliko. V zlati knjigi padlih bodo zapisana njihova imena s šaržo, rojstnim letom, polkom in dnevom smrti, ravno tako kakor pri generalu in stotniku.
Spomnim se družin onih, ki tu počivajo. »Rez. kadet Hoffmann I./93.« čitam na nekem križcu. Njegova mati bo pač že vedela, da ga zastonj čaka, svojo edino tolažbo in oporo v sivih letih. Koliko časa se je trudila, da ga je vzgojila poštenega in vrlega, po zgledu očetovem, ki je že davno mrtev. Sedaj leži tu. Sedaj mu bo na domačem pokopališču kupila grob in postavila spomenik — če ji bodo skromna sredstva dovoljevala. In na spomeniku bo napis: »Padel na Čitluku ob srbski meji meseca avgusta 1914,« In na Vernih duš dan bo kupila venec in bo romala z njim ven k praznemu grobu, ga položila nanj, molila in jokala. Kdo bi mogel prešteti solze, ki letos teko! To je reka, ki mogočno dere z gora in se razširja po širni ravani. Morje je to, ki buči in se zaganja ob bregove. S staro materjo bo morda letos stala ob grobu mlada, prepadena mladenka — nevesta padlega ter bo z njo jokala in molila. Toda življenje je sebično in mogočno: pozabila bo nanj, čeprav z bolestjo, in našla bo drugega in se vdala veselju. Toda
stara mamica bo zopet in zopet prišla, dokler je ne prineso v črni krsti. Ubogo materino srce, išči tolažbe nad zvezdami, Tu zate ni nobene več; mera bolesti je prepolna.
Žalost naj nas ne premaga, življenje in bodočnost zahtevata naše polne moči. Odpravim se s pokopališča. Nastopila je, noč. črne in molčeče stoje gore; po bregovih se vse naokrog svetijo ognji. Veličasten prizor. Vsa groza je izginila, v srcu živi samo mirno zaupanje in pokojna gotovost: vse bomo prestali, kar še vojna prinese, in po-iem uživali srečo novega miru. Pot me vodi mimo cerkve: Reši nas, o Gospod, Bog vojnih trum, blagoslovi naše delo v službi domovine in Tvoji, podeli nam milostno zmago in vrnitev v domovino!
II.
Vojskovanje Srbov.
Slišali smo že dosti zvijač z belo zastavo; tak slučaj so mi pripovedovali tudi v Bj. Pojavila se je srbska četa z belo zastavo. Naša četa jim je šla nasproti do 200 korakov in tukaj se ustavila, ker jim ni prav verjela, ter sporočila Srbom, naj od-lože orožje in pošljejo svoje parlamenterje. Tisti hip so pometali Srbi puške na zemljo, ali so se tudi sami vlegli, izza njih so se pa pokazali topovi, ki so vsuli na naše točo šrapnelov; pa tudi pešci, ležeči na tleh, so začeli streljati iz pušk. To se razume, da je bil učinek takega nepričakovanega ognja grozen.
Pred smrtonosnim ognjem iz pušk in topov se skrivajo vojske v okopih. Vojaki naenkrat izkopljejo jarke, v katerih se morejo skriti. Glave vendar morejo zadevati. Vendar pa marsikaterega objame mrak. Če so dalj časa v jarkih, potem zavarujejo okope z betonom in železnimi ploščami, tako da so varni tudi pred granatami. Tu se zgodi, da stoji več tednov ena vojska proti drugi zakopana, in nobena ne sme naskočiti druge, ker bi jo to stalo silno mnogo žrtev.
O polkovniku Hellebrandu pripovedujejo, kako je izvabil Srbe iz njihovih jam. Po njegovem ukazu je naskočila naša vojska srbske okope, ali Srbi so mirno čakali, kdaj se bodo naši toliko približali, da jih uničijo z ognjem svojih pušk. Ker
se je med tem naša vojska približala na 50 korakov, se naši hitro obrnejo in prično bežati. Srbi, ki so mislili, da se je naših polotil tako velik strah, so hitro poskakali izza okopov in leteli za njimi. Med tem so bile ob obeh straneh postavljene strojne puške, ki so Srbe v pripravnem času pričele obstreljevati in jih do zadnjega uničile.
III.
Srbija mora pošiljati v boj tudi otroke in dekleta.
Dan za dnevom pokajo naši topovi pogubonosni ogenj v Srbijo. Na bojišče Srbija že postavlja otroke, ki komaj vlečejo puško; ženske in dekleta pomagajo pri delih v rovih itd., tako da vse stoji v boju za Srbijo. Občudovanja vredni so srbski vojaki, kar se tiče stradanja. Po več dni ne dobe nikake hrane, pa malo suhe koruze, zmlete in zmešane z vodo, jim zadostuje in zopet so dobri za par dni.
IV.
Kako Srbi ljudstvo goljuiajo.
Že večkrat je bilo navedeno po tujih časopisih in brzojavnih dopisnih uradih, kako Srbi goljufajo ljudstvo, posebno vojsko. Srbsko vojno ministrstvo tekmuje z vlado v laži in goljufiji. Vojska je celo izdajala poseben časopis, »Ratni Vesnik«, t. j, »Vojni Vestnik«, v katerem je fabri-cirala brzojave in lagala o zmagah srbske vojske. Po srbskih vesteh bi izgledalo, kakor da sta Avstrija in Nemčija izginili s tega sveta. Par primerov: Naši so ujeli nekje pri Han Pijeska štiri Srbe-vojake, in
—	ker je njihovo pripovedovanje mnogo veljalo in izdajalo podatke o položaju, gibanju in številu srbske vojske — so jih odpeljali v Sarajevo, Ko je vlak prišel do Zenice, vpraša eden ujetnikov:
»Ali gremo v Zagreb?«
»Kakšen Zagreb? Ali ne vidiš, da smo v Zenici?« je bil odgovor enega spremljevalca. »Mi gremo v Sarajevo.«
»Ali niso naši v Sarajevu?« vpraša zvedavi ujetnik. Srb se nato malo zamisli, nato odgovori ves jezen: »E, to so nas goljufali! Nam so pravili, da je Pašič že
en mesec in pol v Sarajevu! Ali je kraljevič Aleksander v Budimpešti?«
Tudi na to vprašanje so mu spremljevalci odgovorili, da ne. Vojake so doma sleparili, da se prestolonaslednik Aleksander že mesec dni nahaja v Budimpešti.
Srbski ujetniki so se tako sami prepričali, da se njihova vlada bori samo z lažjo in sleparjenjem nevednega ljudstva.
V.
Vrli naši vojaki. Krepak odgovor Srbom,
Iz pisma, ki je došlo z južnega bojišča, posnemamo: Dež je prenehal padati in semtertja je že solnce posvetilo izza oblakov. Mi smo mirni v naših okopih, šele zvečer se prične »paljba«, kakor pravijo Srbi. Kakih sto korakov smo oddaljeni drug od drugega ter si skupno dopisujemo.
V	megli se priplazimo do drevja pa pribijemo pismo na hrast. Zjutraj je že odgovor. To je sicer nevarno, ali naši ne bi zamudili niti minute, da ne bi dali Srbom primeren odgovor. Neki dan so nam Srbi pisali:
»Hrabri cesarski 78. pešpolk! Pridi k nam in odloži orožje. Imamo vsega: novo-kuhanega žganja, ovnovine, sladkega, karkoli vam srce poželi. Živela koalicija!«
Mi smo jim odgovorili:
»Hrabri 20. polk! Zastonj se boriš! Položi orožje in pridi k nam. Mi imamo fino pečenega kruha, sol, imamo telečje meso in biftek (tega bodo dobili vaši častniki^ imamo liker, vino, šampanjec in izvrstne piške. Ovna vam darujemo. Naš cesar in kralj Franc Jožef bo vaš vladar, ako Bog da in sreča junaška. Živela Hrvatska!«
In zares, hrane imamo dovolj. Pri Srbih je slabo, kakor pripovedujejo uskoki in ujetniki. Nimajo ničesar, da bi oblekli, a zima je pred vrati. Ostani zdrav in ne boj se zame. Uničiti hočemo sovražnika, čeprav bi pri tem vsi padli.
Tako pišejo naši vojaki. Pogosto dobimo pisma z bojišča in iz vseh veje hrabrost in odločnost.
fllHMIIIinillMIIIIMIMIIIIIIIIIlIllIlllIMMIIMIIIIIIHIIHIIIIIIIIIIIIMilinilllllllllllMMIIMIIIIIIIIIIMIlIllliiiiiiiiiiiiiiinifiimiiiiiiiiiiiniiniiiiiiiiillllllllMIIIIIIIMiMIIIIMIinillllllHIIIMIIIIinillllMMIIIIIIIIIIIIIIIIIMIMiniaill
Uredil Ivan Podlesnik. Založila Katoliška bukvama. Odgovorni urednik Ludovik Tomažič.
Naročniki
:r
«, - *t ; • • • • ; ■: ■ : . ., ».. '* • / - . ■ ■ Svetovne vojske
dobe la zemlievid za zniiano ceno 1K In se lahko vedno priglasijo. Preplavilo na zemlievldu se lim odštele od naročnine.
Katoliška Bukvama
v Ljubliani.