POŠTNINA PLAČANA V UOTOVINl
KNJIŽEVNOST
MESEČNIK ZA UMETNOST IN ZNANOST
10
L. II. 1934 OKTOBER
VSEBINA: IVAN MOLEK: LOUIS MA-JERLE (ODLOMEK IZ ROMANA »SESUTI STOLP«) / K. A. WITTFOGEL -
H.	DUNCKER: USODA MALIH KMEČKIH OBRATOV / IVO BRNCIČ: SIN (KONEC) / BRATKO KREFT: MARXOV »18. BRUMAIRE LOUISA NAPOLEONA« / NAOSHI TOKUNAGA: SMRT MATERE (ODLOMEK IZ JAPONSKEGA ROMANA »ULICA BREZ SOLNCA«) / K.YOSHINO: JAPONSKI KMETJE / THEODOR PLI-VIER: V GOZDU PRI COMPIEGNE-U (NADALJEVANJE) / BRATKO KREFT: OB DVEH RAZSTAVAH /
Urednik bratko kreft
Vestnik „E n a k o s t i“ iz 3 e s e n i c
Letošnjemu kongresu »Svobode«, ki je bil prvi po razpustu jeseniške »Svobode«, smo v smislu § 9. toč. c. zvezinih pravil »Svobode« hoteli predložiti sledečo spomenico: Kongresu »Svobode«, ki se vrši dne 9. septembra 1934 v Ljubljani. Bivši jeseniški Svobodaši, ki smo organizirani v Delavskem kulturnem društvu »Enakost«, Jesenice, sporočamo v smislu soglasnega sklepa našega članskega sestanka z dne 5. septembra 1934. zborujočim delegatom »Svobod« iz Slovenije tole: Zavoljo nesporazumov med jeseniško podružnico »Svobode« in njeno centralo v Ljubljani je centrala 4. aprila 1933. samovoljno in brez tehtnih razlogov razpustila »Svobodo« na Jesenicah. Kot bivši člani in članice razpuščene podružnice proti temu neosnovanemu dejanju centrale odločno protestiramo in vlagamo na kongres svojo upravičeno pritožbo proti razpustu.
Ker nam je bilo z razpustom onemogočeno vsako kulturno udejstvovanje, smo bili primorani ustanoviti Delavsko kulturno društvo »Enakost« na Jesenicah. »Enakost« je v vseh ozirih naslednica razpuščene »Svobode«. Deluje v jeseniškem Delavskem domu in v vedno večji meri vrši socialistično izobraževalno delo med proletariatom. Nočemo pa ostati samo lokalno društvo, zato predlagamo sodružnemu kongresu, da ne razpravlja samo o razpustu in o naši pritožbi, ampak tudi o sledečih predlogih:
1. Ves inventar razpuščene jeseniške »Svobode« naj preide v last »Enakosti«, kajti članstvo »Enakosti« je članstvo razpuščene »Svobode«, ki je ves ta inventar zbralo s svojim delom, zato ima zlasti po socialističnih načelih do njega edino pravico.
2. »Enakost« prijavlja svoj vstop v Delavsko kulturno zvezo »Svoboda« v Sloveniji in želi, da ji kongres kot najvišji forum delavskega izobraževalnega pokreta v Sloveniji, to omogoči.
Sodruge delegate naj vodi pri sklepanju o naših predlogih in pritožbi socialistična miselnost. Smo za intenzivno kulturno delo, za centralno povezanost proletariata, zato pričakujemo od kongresa poštenih in sodružnih sklepov. Družnost!
Da utemeljimo naše stališče, smo poslali na kongres delegacijo, ki pa ni mogla prečitati spomenice, ker ni dobila besede in je morala kongres zapustiti že ob otvoritvi. Vodstvo kongresa nas je proglasilo za tuje društvo, češ, da nismo člani Zveze. Ni nas trpelo niti kot goste, dasi smo legitimni nasledniki »Svobode«, ki smo želeli od kongresa samo rešitev naše pritožbe in predlogov, nismo pa hoteli posegati v ostalo delo. Tako centrala »Svobode« ni dala prilike, da kongres pravično razpravlja o krivičnem razpustu in o našem poštenem stremljenju za zopetno skupno delovanje. Ker se je skoro polovica delegatov izrekla za »Enakost«, ni vodstvo kongresa stavilo vprašanja, ali naša delegacija sme prisostvovati na kongresu ali ne, ampak je dalo na glasovanje, kdo priznava delovanje »Svobode« za pravilno in kdo ne, kar je velika razlika in očitno pokaže pretkano demagogijo, s katero je centrala operirala proti nam. Tudi izgovori, da prihajamo s pritožbo prepozno in da bi jo morali predložiti pismeno, ne drže. Zvezina pravila govore samo o možnosti pritožbe, zato bi moral kongres zaslišati našo delegacijo kot pooblaščeno zastopnico večine članstva bivše jeseniške »Svobode«. Ako bi se Jeseničani ne pritožili, bi pokazali zadovoljnost z nasilnim razpustom. V tem sporu bi moral kongres nastopiti kot razsodnik in v svrlio pravične ureditve spora zaslišati nas in centralno upravo. Seveda, centrala je bila obtoženka. Ker je imela v rokah organizacijski aparat in se je bala naših pojasnil, je s pristankom pičle večine pognala našo delegacijo s kongresa. S tem pa še ni oprala svojih grehov in tudi ne rešila jeseniškega vprašanja. Rešil ga ni niti kongres, ki je bil dolžan stvar pošteno urediti. Pogazil je svobodo v »Svobodi«, princi]) demokracije in manjšinskega prava. To je tembolj čudno, ker j<-
KN3 IŽ E V N O S T
St. 10.
1934
L. II
Ivan Molek:
LOUIS MAJERLE
(Odlomek iz romana »Sesuti stolp«.)
Prinašamo odlomek iz romana slovenskega ameriškega delavskega pisatelja, ki ga izda začetkom oktobra Cankarjeva družba, nakar že sedaj opozarjamo. Roman »Sesuti stolp« je nadaljevanje romanov >Dva svetovac in »Veliko mravljišče«, ki sta oba že izšla kot redni pnflikuciji Cankarjeve družbe. Vsi trije romani tvorijo zelo zanimivo izpoved slovenskega izseljenca.	Op.	nr.
Louis Majerle je imel v žepu en kvoder, ko se je napotil Y široki brezdomski svet. To je bilo vse njegovo premoženje. Sklenil je, da bo ta kvoder stiskal do skrajne sile. Zavihal je pvratnik svoje oguljene suknje čez ušesa, nategnil kapo na čelo •n krenil v vzhodno, smer Šestindvajsete. Pred nekaj dnevi mu Je slovenski krparski mojster zakrpal čevlje. Za silo je šlo.
Namenil se je v downtown peš. Devet milj je do tja in Louis Je računal na dve uri hoje. Korakal je mimo praznih, zabitih prodajalnic; vsaka druga ali tretja je bila prazna. Baš je stopal niimo bivše Kogojeve zemljiščne pisarne, ki je tudi bila zapuščena. Na steklenem pročelju je bil še bahat napis, ki je pričal
0	nekdanji prosperiteti. In tako zvrstoma vso dolgo pot.
Nekoč živa ulica je bila zdaj napol mrtva. Razsvetljenih !zložb v trgovinah ni bilo več, le ulične žarnice na oglih so žalostno brlele v večerni megli. Avtov je bilo dve tretjini manj na ulici. Majerle je hodil po več blokov, ne da bi bil srečal človeka aIi vozilo, zlasti ko je tolkel po razkopanih pločnikih v tovariških distriktih, kjer je bilo pusto in mirno kakor na pokopališču.
Ulica je oživela, ko se je Blue Island avenija spojila z ulicama Halsted in Harrison pred downtownom. Živahno ulično križišče je tam in v normalnih časih se je kar trlo ljudi in vozil, toda Majerle je zdaj opazil največ pešcev, ki so bili na zunaj — po slabih oblačilih in udrtih licih — večinoma njemu podobni; moški in ženske, ki so prihajali z vseh strani, kakor da so se zmenili, l‘a bodo nocoj vsi terjali svojo pravico ...
V	okolici omenjenega križišča je mrgolelo »butlegarskih« |Je2nic, cenenilf restavracij in zakotnih hotelov — napol podrtih ln zakajenih brlogov, ki so jih vodili Italijani, Grki, Židje in zamorci. Zbirališča »trempov«, gangežev, žeparjev, svedrovcev,
prostitutk in drugih takili človeških uši. Marsikaterega poštenega delavca, ki je bil izgubil delo in dom pred enim letom, dvema letoma, je potegnilo v vrtinec teh drobnih zločincev, in navadil se je obiranja žepov, raznih goljufij, tatvin in celo ropov. Ječa nas čaka, to je vse — So mu govorili — in v ječi je bolje kakor na mrzli ulici; tam je gorko in stradati ni treba...
Majerle sc je pridružil množicam brezdomcev, ne brigajoč se, kam gre z njimi. Nekam že pridemo, si je mislil. Skupina, za katero je krevsal, je delala ovinke okrog oglov v napol temnih ulicah med visokimi skladišči, veletrgovinami in tovarniškimi poslopji na robu downtowna. Po dolgem in mučnem romanju v mrzlem vetru in mokri megli so prekoračili most in se ustavili pred širokim starim poslopjem na severni strani reke. Zapuščena plesna dvorana. Slaba luč je brlela nad vhodom in osvetljevala
—	kajpak — preprost napis, napisan s kredo na črnih durih: »Hotel Hoover«.
Pred »hotelom« je bilo vse živo. Na stotine revno, a tudi bolje oblečenih moških je sililo noter. Stari gostje so pokazali vstopnico reditelju, poleg katerega je stal policaj, in pustil jih je v dvorano. Majerle pa ni imel vstopnice. Bil je novinec. Reditelj mu je\pokazal mizo v kotu, pri kateri je sedel drugi uradnik. Začelo se je izpraševanje.
Ali ima priporočilo od okrajne dobrodelne agenture? Koliko časa je v Chicagu? Odkod je prišel? Nima nič denarja? NiČ sorodnikov ali prijateljev, ki bi mu pomagali? Ali je bil kdaj aretiran zaradi kakšnega zločina? Kje je doslej bival in s čim se je preživljal?
In marsikaj drugega. Majerle je odgovarjal previdno in si pomagal z lažmi, toda v glavnem je rekel, da nima nič, da nima nikogar in da mora skočiti v reko, če mu oblast noče pomagati. To je vse. Ne bom čakal počasne in mučne smrti na cesti! ...
—	Zavedam se, da smo delavski reveži, ki smo prišli sem iz Evrope, ustvarili precej bogastva v tej deželi, v vsaki zgradbi je nekaj našega dela, tudi v tem poslopju je nekaj mojih opek, zato pričakujemo, da nam Amerika podeli vsaj toliko zavetja pred gladom in mrazom, kolikor ga dobe zločinci... Svoje nesreče nismo zakrivili mi!
Uradnik ga je škilasto pogledal in zamrmral nekaj, da ne mara poslušati radikalnih pridig. Amerika ni dolžna podpirati onih, ki se v dobrih časih niso znali preskrbeti za slabe čase! Vendar naj bo, okey, naj gre spat. — Majerle je dobil vstopnico.
Odšel je v notranjščino in prišel v čebelni panj.
Velika dvorana z izglodanim podom je bila natlačena z množico starih in mladih moških vseh mogočih polti; narodnosti in poklicev. Ležali so po tleh. Postelj ni bilo. Ob stenah je bilo precej ogrevalnikov, iz katerih je šumela in piskala para, toda prostor okrog teh radiatorjev je bit že davno zaseden. Le v sredini je bilo še nekaj praznega poda, a tam je bilo le malo manj mrzlo
kakor na ulici; tako hladno je bilo, da je bilo videti ob svitu c'veh medlih žarnic, visečih s stropa, oblačke izdihane sape. Veter Je majal razšklepetana okna, ki so neprestano tolkla in puščala mrzli zrak v dvorano.
Louis je bil tako malomaren, da ni prinesel s seboj niti čas-juka, (]a b; ga bjl pogrnil po tleh. Moral se je vleči na gola, trda Ua oblečen in obut, kakršen je bil — in še je bil premalo obleten. Možje so ležali v zapetih suknjah in tiščali roke v žepih, šepetanje, mrmranje, glasno razgovarjanje, stokanje in neprestano kašljanje z vseh strani je rezalo gosti zrak. Smrad je bil Srozen, a k sreči so bili »gostje« večinoma prehlajeni in nosovi So jim odpovedali službo.
Ko je bila zavzeta zadnja ped poda, je reditelj zaprl dvorano. »Hotel Hoover št. 1001« je bil poln______________
Majerle je bil izmučen od dolge hoje; bolele so ga noge, toda iztegniti jih ni mogel, ker ni bilo prostora. Partnerji na levi in desni, pri glavi in nogah so tiščali skupaj, da ujamejo kaj gor-*ote in nehote suvali drug drugega, kakor hitro so se le genili.
Vsa človeška množica, zgnetena skupaj med štirimi stenami, Je bila ena sama boleča rana ...
...Navdušeni Majerle je držal besedo dva tedna. Nič ga ni bilo naokrog v tem času in Toneta je zdaj manj skrbelo. Vedel Je, da Majerle ne zapravlja časa z golim iskanjem hrane in kota
noč, pač pa misijonari med brezdomci. Da le nekaj počne! ^ajslabše je s siromaki, ki ne vedo kaj početi.
V	hipu, ko ga je najmanj pričakoval, so se vrata odprla in Zarežal se je obraz njegovega »reporterja« — za njim je pa stalo ado, drobno dekle in plašno gledalo Plesca.
— Oprosti, vda te spet motim, Tone; upam, da ga zdaj nisem Polomil. Našel sem tole siroto in mislim, da ti ne bo v nadlego, če
malo pogovoriva glede nje. — Le naprej, Albertina, to je na-,lln prijatelj Tone Plesec.
, Tone, ki je bil vajen opreznosti, se je držal hladno. Ošinil je ( ekle, bledikasto brunetko v ponošeni sivi suknjiči iz skromnega , a8a, v raztrganih čevljih in s tesnim, rjavim klobučkom, izpod katerega so štrleli šopi črnih las, in ji ponudil sedež.
— No, kaj je zdaj, Majerle?
— Slovenka je, Albertina — kako se pišeš?
— Albertina Kambič, je rekla deklica mehko, komaj slišno, j — Dobil sem jo davi na ulici pred ženskim Hoovrovim hote-°m. Pravi, da je itam prenočila in da so morale davi brezdomke |°mivati pod, ta pa je bolna in se je komaj izvlekla iz postelje. e er se ni mogla dovolj hitro sukati, so jo rediteljice vrgle na
Mislil sem m> odvesti v okrajno bolnišnico, toda tam ne vza-eio izvenčikaških ljudi. Pomoč zanjo je nujno potrebna; ako e.najde kota pri naših ljudeh, jo moram izročiti policiji. Poma- .
Tone, da ji najdeva zavetje!
— Odkod si prišla? je Tone vprašal deklico.
— Iz Wisconsina.
— Kaj je s tvojimi starši?
— Nimam jih več, je požirala besede. Imeli smo farmo, katero so nam prodali z živino in vsem drugim vred, in oče se je obfesil. Kmalu potem je mati umrla od žalosti. Ostalo nas je šest otrok. Pet jih je v ubožnici, jaz pa sem odšla po svetu. Zdaj sem bolna.
Tone je majal z glavo.
— Kako si prišla v Chicago?
— Pritrempala sem s fantički v tovornem, vagonu. Trije so bili. Sama sem bila z njimi v vagonu in noč je bila. Hudo je bilo;.. Grozili so mi, da me vržejo iz drevečega vlaka. In zdaj sem bolna...
Zakrila si je obraz in se jokala.
Plesec in Majerle sta se spogledala.
— Sirota zares! Dekle je preveč preprosto, da bi se lagalo, le verjemi ji, je prosil zanjo Majerle.
— Naj bo kakor hoče, pomoči je potrebna, se je strinjal Tone.
— Ali nisi vedela, da je v Chicagu na stotisoče ljudi brez zaslužka in da pride vsakdo, ki pride od zunaj za zaslužkom-zaman?
— Nihče mi ni povedal resnice. Fantje	so mi rekli,	da je	tu
dosti služb in zvabili so me s seboj.
— Koliko si stara? je še vprašal Tone.
■— Osemnajst let.
Tone in Louis šta izvedela dovolj. Zdaj je bilo vprašanje* kaj naj storita z dekletom brez vsakega odlašanja. Po kratkem posvetovanju je Louis dobil dva dolarja z naročilom, naj dekle takoj odvede k zdravniku, katerega mu je omenil Tone. O® zdravnika naj pride z njo h Komarju.
f— Ti bomo že pomagali za prvo silo, jo	je	potolažil	Tone.
— Ali ti nisem povedal, Albertina? se	je	režal Majerle,	ko
jo je vedel iz sobe.
Plesec je izvršil najnujnejši posel in se napotil h Komarj«-»Butlegarna« je bila kakor po navadi polna gostov, ki so deb«' tirali, zabavljali in se norčevali drug iz drugega iu iz vsega sveta.
— Halo, Plesec! so ga pozdravili in se oblizovali, toda l *c' scc ni naročil pijače za goste.
Poklical je Jožeta k mizi v kotu in ga po kratkih ovinki i vprašal, če ima kaj prostora za tuje dekle, Slovenko, ki je bolflj1 in potrebuje počitka. Jože je pa mencal po navadi in se izreza > da bo to stvar rešila njegova Mimi.
— Vem toliko, da dekle ne potrebujem, vse drugo pa ve moja žena, je zaključil Jože.
— Ali right, grem pa k njej, je dejal Tone in stopil v kuhinjo, kjer se je sukala Mimi. Povedal je na kratko, kaj želi.
— Koliko punc pa imaš, ti salamenski lump, da nimaš prostora za vse, he!
— Šalo na stran, Mimi! Dekle smo našli na ulici; brez doma Je, brez vsega in bolna povrhu. Nekaj časa potrebuje mirnega kotička in hrane. Imej srce, Mimi, saj te ne bo zatrla.
— Ne bo nič, Tone. Nimam prostora in naša hiša ni javni spital.
— Res ne?
— Rekla sem in pri tem ostanem.
— Kaj pa, če bi ti obljubil dva ali tri dolarje na teden?
— Nič ne obljubljaj — daj!
— Potem bo?
— Morda bo, toda dal boš najmanj štiri dolarje.
— Dobro. Majerle jo pripelje vsak čas od zdravnika. Pri-pravi posteljo in skrbi, da ne bo lačna in da bo imela mir. Tu je denar za prvi teden, jutri pridem naokrog.
Tone se je vrnil v gostilniško sobo in tam je našel razburjenje. Pravkar je prišla vest, da so starega mizarja Mikca našli v garaži, ki je bila njegovo stanovanje, mrtvega.
— Umrl je za lakoto, je bila sodba.
— Da, glad ga je umoril!
— Morda je bil tudi mraz.
— Oboje skupaj.
Jožeta Komarja je zaskelelo, a le za hip. Bržjia delo, da od-vrne od sebe vsako moralno odgovornost! —
— Ne verjamem, da ga je glad. Ljudje moji, pred nekaj dnevi je bil pri meni — prišel je že pozno zvečer, ko sem bil po Naključju sam — in kupil sem od njega galono kuhanega. Nekaj denarja je torej imel. Kaj je naredil z denarjem? Najbrže ga je 2apil, a ne pri meni.
— To pa že ni res, Jože... Mikec ni pil; vsaj pijanec ni bil. ^ajši je jedel ko pil... Glad ga je.
— Kaj pa ti veš o tej stvari? Kaj se vtikaš v moje izjave? Jaz pravim, da je bil pijan in v pijanosti je zmrznil!
-— Jaz pa pravim, da je moz stradal in. da je to povzročilo njegovo smrt!
— Ti si osel!
Tone se ni mogel premagati, da se ne bi bil vmešal.
— Mirujte, možje! Naj bo kakor hoče. Mene pa zanima nekaj ^ugega. Baš zadnji teden je prezident Hoover slovesno izjavil:
»V Združenih državah ni se nihče za lakoto umrl, in naša vlada bo skrbela, da se to nikoli ne zgodi...«
S to številko morate plačati IV. obrok! NE POZABITE!
K. A. Wittfogel — H. Duncker:
USODA MALIH KMEČKIH OBRATOV
1.	Diferenciacija kmečkega gospodarstva.
Marx je pisal o usodi kmečkega gospodarstva v kapitalizmu sledeče:
»Tudi tu obstoja isti zakon, da ekonomski razvoj razdeljuje funkcije med mnogotere osebe, in itako se bo rokodelec ali kmet, ki dela s svojimi lastnimi produkcijskimi sredstvi, bodisi polagoma spremenil v majhnega kapitalista, ki izkorišča tudi tuje delo, ali bo pa izgubil svoja produkcijska sredstva (to se lahko zgodi tudi tako, da še vedno ostane po imenu njihov lastnik, kakor na primer pri hipotečnih posojilih) ter se bo spremenil v mezdnega delavca. To je tendenca v taki obliki družbe, v kateri prevladuje kapitalistični način produkcije.« (Marx, »Theorien iiber den Mehrvvert«, Bd. I, str. 424.)
Ali položaj malih kmetov v Nemčiji1 potrjuje to Marxovo teorijo? V svojih izvajanjih o napredovanju malih obratov prikrivajo apologeti (zagovorniki) kapitalizma predvsem dejstvo, da je še leta 1882 pripadalo 40% nemškega prebivalstva s svojci poljedelstvu in gozdarstvu, medtem, ko so jih našteli leta 1925 le še 23 %. Ta pritok v mesta se v prvi vrsti vrši zaradi proletari' zacije malih kmetov.
»Golo dejstvo, da z dežele v vedno večjem številui bežijo oe le poljedelski delavci, ampak tudi kmetje, že očividno priča o na' raščanju proletarizacije. Žilavemu boju kmeta za gospodarsko samostojnost je sledil njegov propad, propadu je nujno sledil beg v mesto. Neizogibna posledica tega boja je pa ta, da se izloči manjšina bogatih, premožnih posestnikov (največkrat le neznatna manjšina, namreč v vseh onih primerih, kjer manjkajo posebn0 ugodne okoliščine, kakor kjer ni blizu glavno mesto, kjer se ne gradijo železnice, kjer ni bila odkrita kaka nova dobičkanosn3 panoga poljedelske trgovine itd.) in da narašča obubožanje • večine, obubožanje, ki « kronično nezadostnim prehranjevanjei11 in čezmernim delom koplje grob delavčevi sili in zmanjšuje kvaliteto zemlje in živine. Neizogibna posledica boja je dalje da nastane manjšina kapitalističnih, na mezdnem delu zgrajen)*1 gospodarstev, in da za večino postaja vedno bolj nujno potrebo0’ da si poišče kakega .postranskega zaslužka’, to je, da postane industrijsko in poljedelsko mezdno delavstvo.« (lijič, »Agrarn0 vprašanje in .kritiki Marxa’«, 1901.)
^Zgoraj navedene številke kakor tudi podatki štetja po obra-
1	Opozarjamo, da se statistika in konkretni podatki nanašajo J*® Nemčijo; dalje da je bilo to delo napisano leta 1932, torej pred prib0'
dom nacionalnega socializma na oblast. Prev.
tih z leta 19252 o sestavi poljedelcev potrjujejo, da se resnični razvoj popolnoma sklada s temi tezami.
Razredi po velikosti posestne površine	Razdelitev poljedelcev po njihovem glavnem poklicu v %					% obratov, ki delajo z mezdnimi delavci	% obratov, ki delajo z več kakor z 10 delavci
	Samostojni v poljedelstvu s | brez postrans. poklicem		Nesamostojni v poljedelstvu in industriji	Samostojni v obrti in ostali	Ostali poklici		
0,05-2 ha	9,7	1,3	53,9	16,7	18,4	4,5	0,0
2—5 ha	56,0	17,05	11,2	12,2	3,1	14,5	0,2
5—20 ha	82,4	19,2	1,1	3,7	0,6	43,7	0,9
20—100 ha	91,3	5,5	0,8	1,3	1,1	90,9	17,2
nad 100 ha	81,2	8,2	7,1	1.1	2,4	99,5	97,9
Sploh je nepravilno, če vse posestnike do 2 lia socialno smatramo za kmete. Večina njih so proletarci, pri katerih ima poljedelstvo le neko vrednost kot postranski zaslužek. Je pa več kot 3,000.000 takih obratov. Isto velja deloma tudi za naslednjo sku-Pino (2 h do 5 ha). Tretja skupina (5 do 20 ha) ima v preskrbi Nemčije s poljedelskimi proizvodi važen pomen. K tej skupini spadajo tudi mali kapitalistični obrati, ki izkoriščajo mezdne delavce. Skoraj v polovici obratov v tej skupini sta zaposlena po 1—2 mezdna delavca.
Na ta način moramo od skupnih 5,000.000 poljedelskih obratov smatrati 3,500.000 za take, katerih lastniki so v glavnem proletarci in polproletarci ali osebe, ki so zaposlene še v drugih produkcijskih panogah. Mnogi se pečajo s svojim poljedelstvom v tako majhnem obsegu, da ima poljedelstvo tudi zanje same podojen pomen, medtem ko to poljedelstvo v skupni produkciji dežele zavzema zelo majhno mesto. Preostane torej okoli 700.000 kapitalističnih obratov in veleposestev, v katerih izkoriščajo mezdne delavce, kakor tudi okoli 1^00.000 majhnih srednjih °bratov, v katerih izkoriščajo tudi tuje delo, vendar v malem obsegu, in v katerih tvori poljedelstvo glavni poklic. Toda, kakor “onio videli spodaj, niti kmetje še daleč niso »neodvisni« in »samostojni« producenti, kakor jih rada predstavlja meščanska literatura.
Prav mnogokrat se v velikih kapitalističnih poljedelskih obratih zaradi proletarizacije kmetov kakor tudi zaradi odtoka pro-Jetariziranih kmetov v mesta občuti pomanjkanje delovne sile. JJa si zagotove poceni delovno silo, dajejo agrarci delavcem majh-krpe zemlje, s čimer navežejo delavce nase in jih napravijo Popolnoma odvisne. V statistiko so taki delavci postavljeni kot
a Ta statistika je navedena v enem od prejšnjih poglavij. Navedimo arno izvleček: število obratov s površino od 0.5 do 2 ha = 3,046.000, f do 5 ha = 894.000.	5 do 20 ha = 956.000,	20	do 100 ha = 200.000,
"0 ha in več = 19.000; po istem vrstnem redu jih je pa bilo leta 1907: ‘•577.000, 887.000, 931.000, 229.000, 18.900.
mali »samostojni« kmetje, dočim gre tu v resnici za delavce, ki jih izkoriščajo v prav posebno veliki meri.
»Pomanjkanje delavcev zaradi bega delavcev iz vasi sili zemljiško gospodo, da daje zemljo delavcem in ustvarja male kmetije, ki preskrbujejo veleposestnikom delovno silo. Poljedelski delavec, ki bi bil brez vsake zemlje — je redkost, ker je obdelovanje zemlje v poljedelskem gospodarstvu v ožjem smislu zvezano z domačim hišnim gospodarstvom. Cele kategorije poljskih delavcev posedujejo ali uporabljajo zemljo. Če mali obrati preveč propadajo, si zemljiški veleposestniki prizadevajo podpirati jih ali jih pa na novo oživljajo s tem, da prodajajo ali dajejo v zakup zemljo, (lljič, »Der Kapitalismus in der Landwirtschalt«, 1899.)
»Ker dodeljujejo zemljo poljedelskim delavcem pogosto v lastnem interesu zemljiških posestnikov, zato tak tip zemljiškega delavca z deležem zemlje nahajamo v vseh kapitalističnih deželah. V raznih deželah zavzema različne oblike: Angleški Cottager ni isto kakor parcelni kmet v Franciji ali v Porenju in ta zopet ni istoveten s pruskim Hauslerjem ali hlapcem«. (Ilič, »Entwick-lung des Kapitalismus in Russland«, 1899, »Werke«, Bd 111., str. 140 in 141.)
Dodeljevanje zemlje poljskim delavcem zagotavlja veleposestnikom ceneno delovno silo, kajti »lastnik«, ki je navezan na grudo, se ne more dajati najemati v oddaljene okraje, po drugi strani pa se ne more odreči prodaji svoje delovne sile, ker nima niti dovolj zemlje niti potrebnih produkcijskih sredstev. Proces koncentracije kapitala se prepleta na ta način z drobljenjem zemljišč in z nastajanjem mase parcelnih obratov.
2.	Podreditev nialih kmetij kapitalu.
Mali ali srednji kmet ni niti tedaj resnično samostojen, če dela samo v svojem gospodarstvu in nima postranskega zaslužka s tem, da bi prodajal svojo delovno silo.
Če mali ali srednji kmet jemlje zemljo v zakup (naje m), je prisiljen plačati za ha zakupne zemlje mnogo več, nego plača velekapitalist, ki vzame zemljo v zakup. Velekapitalist, ki hoče naložiti svoj kapital v poljedelstvu, lahko najame zemljo tam, kjer vidi najugodnejše pogoje. On lahko na primer živi v mestu in najame zemljo v oddaljeni pokrajini, med tem ko si kmet ne more svobodno izbirati, ker mora najeti zemljo v bližini svojega bivališča. S to okolnostjo se okoristi zemljiški lastnik, ki odere kmeta z visoko zakupnino.
Prav tako je kmet pri nakupu zemlje prisiljen plačati mnogo višjo ceno nego velekapitalist. Če kupi kmet zemljo s pomočjo banke, ki mu da v ta namen posojilo, postane s svojo hipoteko vse življenje suženj dolga in razen tega plačuje še višje procente »ego zemljiški veleposestnik. Kmet ostane le formalni lastnik kupljene zemlje, dočim je banka dejanski lastnik, in njej
plačuje kmet visoko rento v obliki procentov. Pravtako se godi v primeru, če kmet najame v banki posojilo ne za nakup zemlje, temveč za oporo svojega gospodarstva. Taka posojila podeljujejo na posestva, ki služi kot zastava (hipoteka). Če kmet ne more posojila vračati, pride kmečka lastnina na boben.
Vse te težke razmere, v katerih se nahajajo mala in srednja kmečka gospodarstva, vodijo k čezmernemu delu in nezadostnemu preživljanju in vzdrževanju.
Kapitalistična tovarna obratuje le pod pogojem, da daje svojemu lastniku povprečni dobiček.
»Meja, do katere parcelni kmet še vrši eksploatacijo (zemljišča, op. prev.), po eni strani ni tam, kjer bi kmet še dobival povprečni dobiček od kapitala kakor mali kapitalist; po drugi strani tudi ne v tem, da bi moral dobivati rento kakor zemljiški posestnik: absolutna meja zanj kot malega kapitalista je edinole delovna mezda, ki jo po odbitku proizvajalnih stroškov plaču je sam sebi. Dokler mu cena produkta še krije ta odbitek, bo obdeloval svojo zemljo, in sicer često celo do fizičnega minimuma mezde« (Marx, »Kapital«, 3. knjiga, 2. del, 47. pogl., V; izd. Meissner, Hamburg: str. 339—840; prim. slov. prevod Borchardtove poljudne izdaje, str. 383—384!).
»Obstoj malih kmetij v vsaki kapitalistični družbi se ne da razložiti s tem, da bi v poljedelstvu mali obrat imel tehnične prednosti, temveč s tem, da se mali kmetje zadovoljujejo s slabšimi življenjskimi potrebami nego mezdni delavci in napenjajo svoje moči neprimerno bolj kakor mezdni delavci« (Tljič, »Die Entwiek-lung des Kapitalismus in Russland«, »Werke«, Br. TIT., str. X.)
»Mala zemljiška lastnina ustvarja napol izven družbe stoječ razred barbarov, kateri združuje v sebi vso surovost primitivnih družbenih oblik z vsem trpljenjem in vso revščino civiliziranih dežela.« (Marx, »Kapital«, slovenski prevod Borchardtove poljudne izdaje, 193®. str. 386.)
Teh formulacij se moremo poslužiti tudi pri malem kmečkem gospodarstvu v moderni Nemčiji. Če že mali kmetje nastopajo na videz kot »samostojni producentje«, pomeni to za nje le znižanje dohodka do fizičnega minimuma mezde z vso bedo in z vsemi mukami, ki izvirajo iz tega. Po drugi strani mora mali kmet, da bi vsaj deloma izhajal, vpregati rodbinske člane v čezmerno delo. Apologeti kapitalizma slavijo to izčrpanje moči kmečke družine in ga predstavljajo kot navadno »veselje do dela« in »marljivost« itd.
Kmet računa in žrtvuje vse to, da bi obvaroval svoje gospodarstvo in svojo neodvisnost. Ta neodvisnost pa je fantom (je le v domišljiji).
V	resnici postaja kmet vedno bolj odvisen od zemljiških bank, ki so resnični lastniki njegove grude, in od oderuhov. Poleg tega Ka davčni vijak vedno huje tlači. Vse te oblike izkoriščanja so Privedle kmete v položaj, v katerem se njih izkoriščanje razlikuje
od izkoriščanja industrijskega proletariata samo po obliki. »Izkoriščevalec je isti: kapital. Posamezni kapitalisti izkoriščajo posamezne kmete s hipotekami in oderuštvom; kapitalistični razred izkorišča kmečki razred z državnimi davki.« (Marx, »Razredni boji v Franciji«; glej »Književnost« I, št. 11: »Karl Marx o francoskem kmetu«, str. 408.)
Temu se pridružuje še stalno naraščajoča pritegnitev kmeta na trg, kjer vlada velekapital.
Moderni kmet producira v glavnem za trg in si nabavlja prav tako na trgu, skoraj vse, kar potrebuje za produkcijo in za neposredno porabo. Na trgu imajo razcepljeni mali kmetje opraviti s koncentriranim velekapitalom. Trgovec, kateremu kmet prodaja svoje produkte, je prav pogosto istočasno kmetov upnik. Vse to povzroča, da kmet postane popolnoma podrejen velekapitalu in njegovemu izkoriščanju. Kot sredstvo za boj proti temu plenjenju malih kmetij potom cele verige vmesne (posredne) trgovine je socialna demokracija zahtevala podržavijenje trgovine, predvsem trgovine z žitom. Izkušnja pa je pokazala, da nemška kapitalistična država nič. manj ne pleni po malih kmetijah in nič manj ne špekulira s kmečkim žitom kakor privatna kapitalistična podjetja. Tako n. pr. je bila pred tremi leti s podporo socialdemokratske pruske Osrednje zadružne blagajne (Zentralgenossen-schaftskasse) kupljena »Miihlenvereinigungs-A. G.« (Delniška družba združenih mlinov) Scheuerjevega koncerna. Ta operacija izvršena na stroške davkoplačevalcev — je pa le okrepila položaj veleagrarcev in trgovskega kapitala na stroške malih kmetov in konzumentov.
3.	Poljedelske zadruge pod kapitalizmom.
Socialna demokracija smatra zadruge za glavno sredstvo za zaščito malih kmetij. Že Marx pa je pokazal, da zadruga pod kapitalizmom v svoji dejanski organizaciji povsod reproducirajo1' in morajo reproducirati vse pomanjkljivosti obstoječega sistema (»Kapital«, ITT. knj., 1. del. 27 pogl.; izd. Meissner, Hamburg: str. 427.).
Prav tako je pisal Kautskv. ko je bil še marksist. Isto je poudaril tudi Tljič: »Kooperiranje (zadružno sodelovanje) malih producentov blaga ima vedno za posledico nastanek malomeščanskih kapitalističnih odnosov, ki pospešujejo razvoj kapitalistov, jih postavljajo v ospredje in jim zagotavljajo največje dobičke.« (»Uber die Naturalsteuer«, 1921, »Werke« Bd. XXVI.)
Resnično te ocene potrjujejo statistični podatki o poljedelskih zadrugah v Nemčiji. Po podatkih za leto 1927 je znašalo število poljedelcev, organiziranih v raiffeisenskih družbah in v zadrugah ter združenih v Državni zvezi:
3	da se pri njihovem frospodarskem delovanju (v produkciji) uc prestano obnavljajo obstoječe pomanjkljivosti v vseh odnosih.
	Razredi po velikosti obratov:				
	do 2 ha	2-5 ha	5-20 ha	20-100 ha	preko 100 ha
Število obratov v tisočih	248	402	532	199	16,7
V procentih z ozirom na skupno število vseh poljedelskih obratov	8,2	44,6	55,4	99,6	89,3
Med malimi kmeti je le malo članov zadrug, nasprotno pa so veliki kmetje in celo veleposestniki skoro polnoštevilno organizirani. Še jasnejšo sliko bi dobili iz številk o gospodarskih poslih zadrug kakor 'tudi iz poročil o njihovi upravi. Toda te številke so skrbno prikrite. Ni pa nikakega dvoma, da kmetijske zadruge v glavnem opravljajo kupčije za velike kmečke in veleagrarske obrate, ki največji del produkcije pošiljajo na trg, in da je vodstvo zadrug popolnoma v rokah veleposestnikov, velikih kmetov in v njihovem interesu delujočih cerkvenih služabnikov.
Marx in njegovi pristaši so vedno opozarjali na meščanski značaj zadrug pod kapitalizmom in poudarjali, da je rešitev kmečkega vprašanja s pomočjo zadrug nemogoča.4 »Zadružno gibanje, omejeno na pritlikave razvojne oblike, v katerih se morejo posamezni mezdni delavci združevati, ne more samo po sebi spremeniti kapitalistične družbe. Da se družbena produkcija spremeni v velik in harmoničen sistem svobodnega in zadružnega dela, so potrebne splošne družbene spremembe splošnih družbenih pogojev, ki se nikdar ne morejo uresničiti, ne da bi se organizirana oblast prenesla na družbo, namreč državna oblast iz rok kapitalistov in zemljiških posestnikov v roke delavcev samih,« (Marx, »Inauguraladresse der internatio-nalen Arbeiter-Association«, str. 46.) Odkar je Marx napisal te vrste, je preteklo več kakor pol stoletja in dogodki so med tem popolnoma potrdili njihovo pravilnost/ Roko v roki z razširitvijo zadružnih organizacij je šla vedno večja podreditev malih kmetov pod mogotce agrarnega in finančnega kapitala in sprememba zadrug v orodje za podreditev in zasužnjenje malih kmetov.
i. Zaključki.
Izsledke torej lahko posnamemo tako-le:
»Najvažnejša in najbistvenejša tendenca kapitalizma je tako
4 S tem seveda ni rečeno, da zadruge ne bi kmetu bolj ali man j pomagale. Toda končne rešitve kmečkega vprašanja ne morejo prinesti. Op. prev.
5 Najnovejši ideolog zadružništva, slovenski filozof France Vehe r o tem seveda ni prepričan (kolikor on sploh ve, ka j je Marx pisal). Ta gospod je prav danes prišel do zadružne ideje. Njegovi praktični Predlogi pač najbolje pričajo, koliko je vredna vsa njegova idealistična filozofija. — Op. prev.
\
v industriji kakor tudi v poljedelstvu v tem, da velika produkcija izpodriva malo. Tega izpodrivanja pa ne smemo razumeti samo v smislu 'takojšnje razlastitve. K izpodrivanju spada tudi razpad, ki 6e vleče leta in desetletja, poslabšanje gospodarskih pogojev tako s čezmernim delom ali s poslabšanim prehranjevanjem malih kmetov kakor tudi z bremeni zadolžitve, tako v poslabšanja krme in sploh gojenja živine kakor tudi v poslabšanju pogojev za obdelovanje zemlje, gnojenja itd., tako kakor končno tudi v zastoju gospodarske tehnike itd. Naloga znanstvenega raziskovanja, ki se hoče osvoboditi očitka prostovoljne ali neprostovoljne dobrohotnosti napram buržoaziji v obliki zakrivanja položaja propadlih i» podjarmljenih malih kmetov, je ta, da znake propadanja, ki 6e nikakor ne odlikujejo z enostavnostjo in enoličnostjo, točno določi. (Iljič, »Neues Material itd.«, pogl. 11, »Werke« Bd. XVII.)
Te in Marxove misli so našle v dejstvih v Nemčiji popolno potrdilo.
Na področju agrarnega vprašanja je bistvo revizionizma (ki se je zdaj dvignil do oficielnega nazora socialne demokracije) nasprotno v tem, da hoče zabrisati 'tista protislovja, radi katerih se kmetje v kapitalističnih razmerah neizbežno diferencirajo, dalje zabrisati izkoriščevalski značaj velikokmečkega gospodarstva po eni strani in proletarizacije najrevnejših kmetov po drugi strani in končno prikrivati razredna nasprotstva med kmeti samimi. Saj je ena glavnih nalog socialne demokracije prav v dez-organizaciji razrednega boja poljedelskega proletariata in najrevnejših kmetov proti kapitalističnim in jumkerskim plastem na vasi.
Odpad od marksizma v vprašanjih agrarne teorije ima še drug globlji cilj. Revizija marksistične teorije o razvoju kapitalizma v poljedelstvu nujno in brez odlašanja vodi do odpovedi vsej tej teoriji in do odpovedi progresivnim zaključkom iz te teorije. Mali kmetje tvorijo celo v najvišje razvitih deželah znaten del prebivalstva in večino prebivalstva na zemlji. Marksistična teorija o brezizhodnosti položaja malih kmetov pod kapitalizmom nudi podlago za zvezo med proletariatom in malimi kmeti kakor tudi za njihov skupni boj proti kapitalizmu. Teorija socialne demokracije, ki postavlja možnost uspevanja malokmcč-kega gospodarstva pod kapitalizmom, ni nič drugega kakor odpoved boju za socializem. Kantsky to skoraj odkrito priznava: »Za Marxa ni bilo nič absolutnega, nobene absolutne prednosti (premoči, Oberlegenhetf) socializma pred kapitalom, veleobrata pred malim obratom.« (»Bolschevismus in der Sackgasse« — b. v zagati
—	str. 15.) Trditev, da je pod določenimi pogoji mala produkcija racionalnejša od velike, uporablja Kautsky, da bi mogel dokazati, da je pod določenimi pogoji (in sicer prav pod temi, ki so dani danes) kapitalizem boljši kakor socializem.
Ivo Brnčič:
SIN
Profesor Petrak si je ponevedoma obrisal čelo. Potlej se je ozrl naokoli in je rekel hripavo:
»Dober dan.«
»O, dober dan, očka!« je vedro odvrnil oni; še zmerom je sedel kakor poprej, niti zganil se ni, samo gledal ga je s svojimi utrujenimi, vročično srepimi očmi. In ta ,očka‘! Ali se misli kar na lepem norčevati iz njega? Toda vendar je čutil, da to ni porog; oh, bilo je nekaj, kar ga je dražilo še veliko hujše kakor zasmeh, kar mu je prinašalo zadnji in dokončni poraz — hladno, ledeno mirno prepričanje o samem sebi; pri njih dveh pa je bilo že tako, da je sinova samozavest že sama po sebi pomenila za očeta ponižanje in zlom.
»Lahko bi mi ponudil sesti, ali ne?« je rekel čez čas z enako votlim, mrtvim glasom, pa je hkrati še zmerom stal sredi celice kakor bi bil izguibil spomin.
»O prosim, prosim, če ti ni neprijetno... sedeti tu. (Haha!) ... Malo truden sem, veš, pa kar sedim.«
Odkod ta tovariški, neprisiljeni zvok? — Profesor Petrak je sedel oprezno in se je s sumom razgledal po prostoru.
»Ali... ali je kaj golazni tukaj?« je vprašal negotovo.
»O, nič koliko!« je skoraj veselo zategnil oni. »Če se je bojiš, 110, potem je boljše, da kar stojiš. Meni je že vseeno —«
Profesor Petrak se je dvignil, še enkrat je premeril klop pod seboj, potlej je vendarle obsedel. Mučen molk se je razlil po prostoru. Čutil je na sebi pronicavi, žgoči sinov pogled. Bilo mu je nedopovedljivo težko, zdel se je samemu sebi slab kakor še nikdar dosihdob. Bili so položaji, ki jim profesor Petrak z vsem svojim dostojanstvom, z vso svojo tridesetletno izkušnjo ni bil kos; še nikoli ga ni premagal starejši človek — zdaj pa se je pred tem mlečnozobim mladcem čutil popolnoma poraženega, še preden je prišlo med njima do ene same odločilne besede.
Ali kdor je tolika leta živel v neomajnem prepričanju o neizpodbitni oblasti, ki mu je v njegovem območju dana nad ljudmi, kdor se je navadil misliti, da stoji za to oblastjo neka višja, domala vsegamogočna sila, ki daje njemu, profesorju Pe-traku, moč in pravico ukazovanja — tisti ne more prenesti izgube tega predstavniškega ugleda in te pravice. Saj navsezadnje ni šlo zgolj zanj, za profesorja Petraka! Za vse pomembnejše reči je šlo! Za vzgojo, za red, za pravilni, edino mogoči red stvari je šlo! Ali je zares tolikanj slaboten? Profesor Petrak, ali se boš v resnici dal tako poceni? Mukoma se je vzravnal; počakal je sekundo, nato je rekel odsekano kakor bi sedel za katedrom:
»Lepo... lepo reč si napravil! Pripoveduj!«
Sin se je medlo nasmehnil. »Kaj pa naj ti povem prav za prav?« je vprašal tiho in polagoma.
»Kaj naj mi poveš?« se je zavzel profesor Petrak in priliv srditosti mu je skrivil poteze. Pogledal je onemu v oči, pa se je brž spet ozrl v tla. Mišice na licih so mu vzvalovale.
»Kaj naj mi poveš?« je ponovil zamolklo, »ali naj ti to povem jaz? Mar sam ne veš, kaj si zagrešil?«
Mladi človek je vnovič naslonil glavo v dlani. »O, čisto dobro vem, kaj sem naredil,« je .dejal še tiše, »ampak ... ampak zdi se mi... ne zameri, prosim ... da si... sploh, da si nimava kaj povedati. To so zamotane reči.«
Na njegovih besedah je ležala velikanska peza neizgovorjenih, težkih misli, ki so tega fanta po vsem videzu mučile že dolga leta in ki je bilo videti, da so zdaj našle svoj končni zaključek. Teh reči pa se je profesor Petrak nezavedno bal; o, kadarkoli je videl na obrazu svojega sina pečat teh, njemu samemu nepoznanih in skrivnostnih misli, ki jim je zavoljo te nedojemljivosti zmerom podtikal sebi sovražen namen, vselej je čutil, da je pred tem, kar se je dogajalo v glavi tega mladega, vase zaklenjenega človeka, docela pri koncu s svojim vplivom, s svojo razsodnostjo in svojo močjo. In v takih trenotkih se je zbudil v njem tiran, ki je‘neizprosno kot zlo in pogubo preganjal vse, karkoli je bilo njemu samemu nedostopno in tuje.
»Kakšne zamotane reči neki!« je viknil razdraženo in je planil pokonci, »neumnost si napravil, pa je! Pregrešil si se proti zakonu, to je! Kaj je bilo tega treba! Kaj .,. kaj —.« Beseda se mu je jela zapletati; trenotek se je lovil, nato je togotno izbruhnil:
»Kaj se sploh mešaš v reči, ki jih ne razumeš!«
Mladi človek je dvignil glavo. Suh, nemara malce piker nasmešek mu je igral okrog usten. »Ne razumem?« je ponovil komaj slišno. »Saj, saj, zmerom je bilo tako. Zmerom ste mi samo dopovedovali... da ne razumem... in da je prenapetost... vse tisto, kar se mi je zmeraj zdelo najboljše ... do česar sem se z muko priboril —«
»Kakšna muka, kakšno borjenje!« mu je oni oponesel nataknjeno; ni se več zavedal, da izgublja oblast celo nad svojo razsodnostjo in govorjenjem. Pestila ga je nervozna, mučna potreba, da bi se izkričal, da bi vrgel raz sebe vse, kar ga je tolikanj peklo poslednje dni, kar ga je dušilo ko dim in pred čemer je stal kakot pred ogromnimi, zapahnjenimi vrati, ki ni mogel drugega, kakor brez uspeha in odziva razbijati po njih.
»Kaj se to pravi,« je skoro zakričal, »imeti opravka s policijo, posedati po zaporih! Svojo eksistenco si uničil, mene si oblatil, vse si nas kompromitiral! To je sramota, da veš, največja sramota, ki sem jo kdaj doživel!«
Fant je dvignil glavo, roke so mu nemočno obvisele ob telesu; vendar ga je gledal naravnost v oči. »Ti tega nikoli ne boš doumel ... in to tukaj ... ta prepir je zdaj docela odveč.« je dejal s tihim in hladnim poudarkom.
Oh, zmeraj je bil tak, zmerom je čutil v njem ta podmolkli,
potuhnjeni in kajkrat že zasmehijivi odpor! Vselej je odbijal njegove besede s to žaljivo trmoglavostjo, nikdar si ni pustil blizu... In zdaj, ko ga je videl pred seboj tolikanj neupogljivega in trdnega in je hkrati čutil, da ob tej stokrat prekleti zadevi izgublja sam še zadnje ostanke mirne prevdarnosti — zdaj se profesor Petrak ni mogel brzdati več. Ni sicer spadal med tiste profesorje (ali tiste očete, zakaj to dvoje je bilo pri njem docela prepleteno med seboj), ki izrabljajo svojo poklicno oblast z valpetsko naslado in mučiteljsko pretiranostjo. Dijaki ga navzlic njegovi strogosti niso kleli na tihem, niso mu prevečkrat očitali krivičnosti, kvečjemu če so skrivoma norce brili iz njega in ga obkladali s smešnimi priimki — ampak temu ni ušel še noben profesor, odkar stoji ta svet. Profesor Petrak je bil uradnik in nič več; izpolnjeval je s pedantsko vestnostjo vse tisto, kar so od njega zahtevali služba, red in sistem in kar je v povsem odkriti dobri veri menil, da terjata vzgoja in njegov poklic. Tudi ni bil v globini slab človek, dasi je tridesetletno posedanje za katedrom dodobra otopilo njegovo čuvstvenost — in surovež je bil še najmanj. Toda prav zategadelj ga je sinov prestopek mučil še toliko bolj; če bi bil biriški značaj, bi enostavno naredil čezenj križ in bi brez usmiljenja lopnil po njem. Ali tako — moj bog, saj čemu je prav za prav prišel v ta ostudni, sramotni kraj, on, ki je bil neomadeževan in spoštovan ter se je te lastne zglednosti navadil tolikanj, da mu je bila potrebna bolj kakor spanec! In zdaj ta mrzki, nezlomljivi odpor! Hipoma je zbesnel in je nahrulil sina ko paglavca:
»Nič ni odveč! Prepovedujem si ta ton! Tvoj oče sem in nosim zate odgovornost! Zaslužiš, da bi te enostavno oklofutal!«
»Kaj pa divjaš?« je rekel mladi človek z mrzlo, polzakrito ironijo. »S tem mi ne boš več imponiral, le brez skrbi bodi, da ne —«
Profesor Petrak se je zdrznil. Osuplo ga je pogledal: sin je sedel še zmerom negibno in utrujeno, le oči so mu gorele v neza-tajevanem kljubovanju. Zaprlo mu je sapo. »Kaj ... kaj —« je grknil in kri mu je šinila v lica. Pristopil je za korak: »Kaj se predrzneš, ničvrednež, falot —«
Fant se je nagnil naprej. Bil je bled, oči so mu sijale ko fosfor. »No, udari!« je siknil med zobmi.
Očetu se je zavrtelo pred očmi. Obšlo ga je, da bi udaril zares
—	prav v sredo obličja, v te uporne, predrzne oči bi ga udaril! Skorajda ga je zasovražil ta hip. Ali ze se je zgrozil: za božjo voljo, saj to je vendar njegov sin! V trenotku se je zlomil v sebi. Poltiho je zastokal, obrnil se je in omahnil ko izpodrezan na klop. Sopel je sunkoma, pokril si je obraz z dlanmi. Težak, leden molk je napolnil celico kakor tema.	•
Naposled je izpregovoril sin. Njegov glas je bil hripav in pretrgan, silovita utrujenost je trepetala v njem. Ves čas je gledal v tla. »Da, da, zmeraj je bilo tako!« je dejal počasi in trpko. »In zmeraj sem čakal, da bo prišlo do tega... do obračuna... da ti
bom vse povedal — 110, pa sem se vselej ustrašil... sem pač tak cagovec ... To pa, kar se godi zdajle ... to je samo posledica ... Vedno mi je bilo odvratuo vse: način, kako si zapovedoval, kako si silil k učenju, kako si to učenost vtepal v glavo, kako si se znašal nad nama — nad Majdo in menoj —, ako se nisva učila, kakor si ti mislil, da bi se morala... Sploh... vse tisto, čemur vi pravite vzgoja. In še tisto..kako ste znali vsi skupaj, ti in šola in vse.... ugonabljati v človeku vse, kar je bilo v njem pristnega, naravnega, nujnega. Zmerom ste hoteli, da ne bi mislili s svojimi lastnimi, ampak z vašimi glavami... da bi upoštevali edinole vaše izkušnje... še tega ne: zgolj vaše ukaze. Da bi bili stari kakor vi... Eksistenca, avtoriteta, navada, morala, red ... vse to je ležalo na nas, z vsem ste nas strahovali... in vladali. — In še tisto, tisti... (iskal je besede s trpljenjem, kakor bi trgal meso raz samega sebe) ... tisti oportunizem, da, to je tisto..., ki ste mu pravili življenjska modrost... in vsa tista nasilnost, tista trmasta tiranija, ki ste nas ž njo silili v vaše izvožene kolesnice... Zmerom ste pridigovali: Le čakaj, te bo že izučilo življenje. Z glavo ni mogoče riniti skozi zid ... In to vaše — življenje... Nič drugega kakor bedno, pasje uklanjanje tilnika, strahopetno kruhoborstvo. izdajanje svojih lastnih načel — to je bil vaš očenaš ... Nas pa ste se bali... zavoljo kritike nemara... In ste zategadelj iz svojega oportunizma napravili modrost in vrlino... in svojo najvišjo malomeščansko vero... In mi... mi smo vse to spregledali — skozi in skozi...«
»Sicer pa je vse to docela odveč,« je nadaljeval po kratkem premolku še tiše in še bolj izmučeno, »bedarije kvasim. Tu je vse izgubljeno. — In če hočeš še zadnjega: to tukaj, ta reč z menoj, ta zapor... vse to je samo nujna reakcija... na vse. To je samo upor ... rezultat vsega, kar ste z nami počeli vi. Poprej je bil ta upor anarhija — 110, jaz sem zdaj našel pravo pot — čeprav sedim tukaj ... To je vse. Ti pa... ti nazadnje nisi nič kriv. Tak si, kakršnega te je naredila šola... in sploh vse to... malomeščanstvo, družba... sistem —«
Profesor Petrak je molčal kakor mutec.
»Sploh pa je vse to docela odveč, popolnoma odveč!« je zdajci vzkliknil mladi človek naveličano. »Rad bi bil sam. Truden sem.
—	In za slovo: jaz sem našel tisto, kar vem, da je edino pravilno... osvobodil sem se... vsega. Pred tem je vso to izkopavanje preteklosti brez pomena. In midva... midva sva vsak na svoji strani meje... Tu ni nobenega stika več.«
»Ali, Stanko!« je iznenada zastokal profesor Petrak, »sebe 6i uničil... in mene... Kako naj to operem? Vse bo letelo name! Taka sramota! Preiskava — v moji hiši! In ta zapor! Kompromitiran sem, slišiš, za večne čase sem kompromitiran!«
Mladi človek je molčal. »Ne morem pomagati,« je menil slednjič tiho, »zgodilo se je pač. Izgovori se... saj se lahko z mirno vestjo.., ti nisi vedel za nič. Pri tem ni nobene sramote.«
Profesor Petrak je sedel nekaj frenotkov brez glasu. Potem je dvignil glavo; prvič se je spet ozrl v sina. »In ti,« je rekel z ubitim glasom, »povej ... kaj je na stvari? Morebiti te bo mogoče rešiti. Poizkusil bom ... zveze imam.«
»Nič ne bo mogoče rešiti!« je trdo odsekal oni. »Najboljše bo, če se sploh ne brigaš za to zadevo. Kar je, je. Tu ne moreš ničesar storiti.«
»Ali vsaj zagovarjal bi se!« je kriknil profesor Petrak. »Povej, dokaži, da ni res, da te dolžijo po krivem! Saj ni bilo nič resnega, ali ne?« se je hlastno obrnil k njemu.
»Bilo je. Sploh pa... poslušaj, oče, preiskava me je že zadosti izmučila ... ne dregaj vame še ti —«
»Toda... toda... Obnašaš se kakor bi govoril s tujim človekom... To odbijanje... Ali sem sploh tvoj oče, ali si sploh moj sin?« je spet domala vzkipel profesor Petrak.
Trda guba je legla mlademu človeku med obrvi. »Vse to je starokopitna familijarna romantika!« je odsekal z mrzlo, neizprosno ostrostjo. »Ali si šele danes opazil, da ne spadam v tvoj red in tvojo familijo? Da ne spadam že pet, šest, že bogve koliko let? Da je ta družina že zdavnaj razpadla —, da je ostala lc še vnanja forma in lažnjivi videz ... pod tvojo avtoriteto... ?«
Premolknil je in se zazrl v tla: potlej je rekel s senčico srdite grenkobe: »In če si me že vprašal po tem ... lahko bi ti vrgel drugo vprašanje nazaj ... zaradi jasnosti namreč, da bo vse čisto med nama —«
Spet je utihnil in nato je dejal tiho kakor bi govoril samemu sebi: »Ko sem imel šestnajst, osemnajst let — takrat bi še bil čas za take reči. Moj bog, kako smo živeli ... Kakšne krize, kakšna nevrastenija, kakšne zablode, kakšna brezpomočnost je bila to! Kakšne duševne pokveke smo bili... o, to ni bila samo puberteta, le ne oporekaj! Takrat, takrat bi se bil spomnil svojega očetovstva! Pa si vse gledal narobe, ničesar nisi razumel... vse razlagal napačno... zmerjal, kadar bi bilo treba pomagati, tlačil nas še globlje v tisto peklensko prepričanje ... o lastni manjvrednosti... Vse si meril s svojim nasilnim, edinozveličavnim vatlom vzgojiteljske avtoritete. Moje polomije v gimnaziji, popravni izpiti — pa si me pital s priimki, očital nesposobnost, izprijenost... namesto da bi — — Sicer pa je to danes vseeno, drugače sploh ni moglo biti (je govoril spet mirno in trdno), zdaj je vse to za nami. Bedasto bi bilo. če bi ti kaj očital . .. sentimentalnost. Saj nisi mogel razumeti, če bi tudi hotel... Tn naposled — to vse so danes docela postranske in nevažne stvari.«
Profesor Petrak je vstal. Novo spoznanje se je ko brezdno odprlo pred njim. Nič ni razumel, pa je vendarle čutil, da je vse do pičice tako. Tn tu ni bilo moči ničesar storiti. Stal je nekaj sekund kakor v sanjah. Naenkrat se je zavedel z neznosno gotovostjo, da je gol. Gol ko novorojenček. Z njega je v hipu odpadlo
j
vse, karkoli mu je nekoč dajalo pred ljudmi in pred samim seboj videz trdnosti, pravice do ugleda, veljave in moči, kar je bilo hrbtenica njegove samozavesti in zavoljo česar se je imel za sposobnega in koristnega člana človeštva, družbe in reda. Vse je zgrmelo v nič: Stanko, njegov sin, je zaprt ... kot zločinec in rušitelj vsega, kar je takisto on sam, profesor Petrak, vsa leta zidal in za kar je z vsemi svojimi silami deloval. Zdaj ni bil več profesor Petrak! Na njem je neizbrisen madež, njegova neoporečnost je... »šla po gobe,« je pomislil z ubitim cinizmom.
»Zbogom,« je dejal brezbarvno in se je napotil k vratom. »Zbogom,« je prav tako tilio odvrnil sin; in ko se je oče še poslednjič obrnil, je videl, da zre fant docela brez vsakega sočutju za njim. Spel je bil videti potopljen sam vase in v svoje misli, bil je daljen in tuj — bolj kakor kdajkoli dotlej. Prvikrat je profesor Petrak začutil, da je nadložen in star.
Prišel je domov, v predsobi ga je pričakala žena. »Marija,« je rekel potihoma in jo je prijel za komolec kakor da jo lioče prositi odpuščanja za vse, kar se je pripetilo v zadnjih treh dneh. »vse je fuč. Pustite me samega.«
Stopil je v svojo delovno sobo in je presedel skoro celo uro ob pisalni mizi, ne da bi se zganil enkrat samkrat. Potlej je odprl predal kakor da se ni zgodilo nič, skrbno je pregledal pero in držalo in se je lotil popravljanja šolskih zvezkov. Cel kup jih je čakal na mizi, že tri dni sc jih ni bil pritaknil — to je bila menda prva zamuda v vseh letih njegovega službovanja.
Okna so bila trdno zapahnjena: pri delu ni trpel najmanjšega šuma. Tihota je padala ko gost prah izpod stropa. Cestni hrup je pljuskal nekje globoko pod vsemi zidovi. Tam je bil vrvež in je bilo življenje, a vse je bilo tolikanj daleč, da je bilo te raztrgane zvoke bolj slutiti kakor pa slišati v to zaprto sobo. ki je plula po valovih dremotnega miru ko izgubljena barka po brezvetrnem oceanu. Le nevidna muha je brenčala nekje na steklu in se jo zaman borila za izhod. Zdaj pa zdaj je suho zaškripalo pero. Z avtomatsko izurjenostjo — ki je bila topot nekam posebno poudarjena — je profesor Petrak prekladal in odpiral zvezke, s svojo kaligrafsko, pedantska pisavo je nizal rdeče opazke čez nervozne pismenke .dijakov, ocene je beležil z natančnostjo knjigovodje. Naenkrat sc je zmotil; zgrbančil je čelo, popravil napako
—	pa mu je koj kanila druga izpod peresa. Spet je potrpežljivo popravljal, a ga je polomil znova. Obstal je. Zastrmel se je v prazno. Trudil se je domisliti, kaj je bil pravkar bral. Zaman. Njegov spomin je bil mrtev, iskal je v njem kakor bi zrl v slepo oko. Brezhibni mehanizem njegovih možgan, ki mu je dala tridesetletna vaja blestečo spretnost v poslih, ki so bili zvezani z njegovim poklicem, je iznenada odpovedal klavrno in popolnoma, je obstal ko polomljen stroj. Šel si je z roko preko čela, sklonil je glavo, držalo se mu je izmuznilo izmed prstov. Topo je buljil v popisani list. Njegovo žolto, pergamenasto, čuvstev že zdavnaj
nevajeno obličje je jelo čudno drgetati. Nenadoma je omahnil na hladni, beli papir, solze so mu curkoma udrle iz oči in njegov raskavi, presekani gla%se je v nezadržanem joku lomil nenaravno in žalostno, kakor bi nekje za plotom tulil sestradan, potolčen pes.
B. K.:
MARXOV „18. BRUMAIRE LOUISA NAPOLEONA"
(Izdala Nova knjiga, Ljubljana, Miklošičeva c. 13, 1934.)
Nasprotniki kaj radi očitajo marksizmu, da njega idejna utemeljitelja, Marx in Engels, nista zapustila niti enega dela, ki bi se ukvarjalo zgolj z dialektičnim materializmom kot teorijo in metodo. To je v nekem profesorsko-šolskem smislu tudi res, četudi še s tem ni rečeno, da nista o tem vendarle zapustila toliko raztresenega gradiva v svojih spisih, da tvorijo vsi skupaj čisto jasno zgradbo dialektičnega materializma kot teorijo in metodo, torej kot določen svetovni nazor. »Priročnika« ali kakšne »vadnice« res nista nikoli napisala, zato sta tudi brez »formelc«, ki jih tako ljubijo profesorji, ki ravno z njimi ponajvečkrat zagrenijo, če ne celo uničijo vsako ideologijo v očeh svojih učencev. Marksizem je svetovni nazor, ki ima v svoji osnovi najmanj tega, čemur pravijo svobodoumni intelektualci dogma, ker bistvo njegovega materializma je vendar dialektika, ki takorekoč vsako stvar sproti razkraja, ki vedno in vedno opozarja na dialektični proces v družbi in naravi, to se pravi, da vsaka danes porojena stvar nosi v sebi kal smrti, kal svoje lastne negacije, ki jo bo nekoč zamenjala. Vsak otrok, ki se je ta trenotek rodil, bo po določenem času razvoja — življenja — (dolžina in stopnje tega so spet odvisne in določene od raznih okoliščin) umrl. Že ob rojstvu otrokovem vemo, da bo nekoč umrl. Ta preprosta ugotovitev ni in ne more biti dogma, četudi spada med osnove dialektičnega materializma, zato ker je dejstvo, ker je zakon narave, ki ga do danes še nihče ni mogel prevreči. Prevračajo ga samo v pravljicah in v religioznih fantazijah. Ves razvoj v naravi in družbi se vrši na nasprotjih in v nasprotja. Nasprotje fevdalnega sistema je bilo meščanstvo, v katerega je nato prešel fevdalizem, prav tako nasprotje meščanskega sistema je proletariat.
»18. Brumaire,« ki ga je Engels imenoval genialno delo, je po »Sv^ družini«, »Bedi filozofije« in »Manifestu« najbolj zaključena razprava, ki utemeljuje in uporablja dialektični materializem kot teorijo in metodo. Nikakor nočemo s tem trditi, da se to ni zgodilo že prej pri omenjenih treh delih, toda vrednost tega dela je nad onimi (izvzemši »Manifest«) radi tega, ker je v njem Marx prvič, analiziral dnevne politične in gospodarske dogodke v zvezi z družbeno zgradnjo s stališča dialektičnega materializma.
V	prvih svojih dveh delih je polemiziral s filozofi in gospodarskimi pisatelji ter raznimi teorijami, pečal se je torej bolj z ideo-
logijami in teorijami nasprotnikov, v »Brumairju« pa je ustvaril genialno delo analize, potem ko je že odkril »veliki gibalni zakon zgodovine, zakon, po katerem so vsi zgodovinski boji, najsi se tudi odigravajo na političnem religioznem, filozofskem ali sicer ideološkem področju, dejansko vedno le bolj ali manj jasni izraz boja med družbenimi razredi in (da) je pogoj za eksistenco teh razredov in s tem 'tudi pogoj za njih trenja razvoja stopnja ekonomskega stanja, način njihove produkcije in menjave, ki jo produkcija določa.« (Engels.) Pravilnost in resničnost tega zakona je v svojih prvih spisih najbolj dokazal prav v »Brumairju.«, v katerem analizira vse okoliščine, vse vzroke, ki so privedli do državnega udara Napoleona 111. Od analize družbene gospodarske osnove preko vseh političnih stremljenj takratnih francoskih strank, preko prvega političnega gibanja francoskega proletariata, preko ugotovitve, zakaj so kmetje in lumpenproletariat sledili Napoleonu, do analize vse društvene nadstavbe, vloge osebnosti v zgodovini družbe kakor je bil Napoleon lil. — vse to in še več je najprej v tem delu razčlenjeno, izvlečeno iz skritosti. postavljeno v svetlo luč in na koncu spet sestavljeno kot mozaik, ki nazorno pokaže razvoj republikanske Francije v tretje cesarstvo. Veličina tega Marxovega dela pa je še predvsem v tem, ker analizira v njem dogodke in dobo, v kateri je sam živel, torej zgodovino, ki se je odigravala neposredno pred njegovimi očmi. Iz kopice dnevnega dogajanja je moral razbrati merodajne in gibajoče se sile, objektivne in subjektivne vzroke, zakaj gre razvoj tako in ne drugače. Zato njegovo delo ni moglo biti mehanično, profesorsko početje, ampak stvariteljsko. Vse družbeno dogajanje takratne Francije je moral mikroskopično pregledati in oceniti, da je lahko prišel do svojih genialnih sklepov. Zato je prav ob tej knjigi treba povdariti, da uporaba dialektičnega materializma pri analizi neposrednega družbenega dogajanja, dogajanja, ki še traja, ko ga je že treba vzeti v pretres, nikakor ne more biti mehanična, ker je treba vedno iznova spoznavati vlogo subjektivnih činiteljev in njih razmerja do objektivne osnove vsega družbenega dogajanja. Za to delo ni dovolj samo poznavanje dialektičnega materializma in zgodovine, zato je treba tudi stvariteljske sile analizatorja. Prav dobro lahko to razumemo, če pregledamo zgodovino socialdemokracije od njenih početkov do svetovne vojne. Mnogo je bilo pripadnikov marksizma, toda malo je bilo tistih, ki so znali Marxovo delo v njegovem smislu razvijati in uporabljati v razmerah, v katerih so sami živeli. Poleg nerazumevanja Marx-Engelsovega dela je precejšnjo vlogo igrala tudi netalentiranost nekaternikov, ki se v svoji nezmožnosti nikakor niso mogli povzpeti v tiste genialne stvariteljske višine, v katerih so vzrastla dela Marxa in Engelsa. Jasno je, da pri tem abstrahiramo vse tiste, ki so z marksističnim pokretom samo špekulirali in ga skušali zavestno zavajati na stranpota. (Kakor Kautsky na stara leta.)
»18. Brumaire« je vsestranski dokaz pravilnosti dialektično materialističnega nazora in genialnosti Karla Marxa, ki ga je utemeljil. Za danes nosi poleg zgodovinske in svetovno-nazorske. pomembnosti še to aktualno vrednost, ker popisane razmere Francije zelo nalikujejo na razvoj narodnega socializma v Nemčiji. To paralelo si bo lahko vsak pozorni čitatelj napravil sam in marsikje bo našel tudi ključ za razumevanje dogodkov v Nemčiji. Zato o tem tukaj ne bomo pisali. Pač pa se hočemo nekoliko ustaviti pri problemu vloge takozvane nadstavbe, o kateri zlasti* kaj radi pišejo nasprotniki marksizma, ki mu očitajo, da marksizem kot materializem ne polaga nobene važnosti na takozvane idejne dobrine, da vlogo »idej« sploh omalovažuje in zanika, kar pa seveda nikakor ne odgovarja resnici. Jasno pa je, da mora dialektični materialist najti vezi idejne nadstavbe z ekonomsko osnovo. Idejna nadstavba nikakor ni zgolj mehanična in direktna posledica ekonomskega vzroka, ampak se velikokrat razvija v velikih protislovjih, a je kljub temu v teh in takih okoliščinah nujna taka, kakršna se pozneje izkaže. Idejna nadstavba velikokrat zagrinja razredno borbo, skriva materialne osnove družbenega procesa. Fašizem n. pr. skuša to storiti zavestno, samo da bi odmaknil pozornost delovnih množic od resničnega stanja in edino progresivnega ter zanje edino rešilnega izhoda iz nemogočega položaja v današnji človeški družbi. Idejna nadstavba, ki jo gradi za kapitalizem in v njegovem imenu, za njega konsolidacijo in ohranitev fašizem, je v tistem trenotku postala materialna sila kapitalizma, kakor hitro se je posrečilo delovne množice preslepiti in terorizirati (k fašističnemu terorju ne spada samo oborožena sila, ampak prav tako šole, časopisi, zakoni itd.), da delajo v njegovem imenu. Seveda je ta vez odvisna od trdnosti materialne povezanosti, s katero skuša buržoazija prikleniti delovno ljudstvo nase. Napoleonova »Družba 10. decembra« je organizirala lumpenpro-letariat, da ga izrabi v borbi zoper razredno zavedno delavstvo, podobno kakor izrablja od brezposelnosti čisto deklasirane proletarce fašizem v svoji milici, SA oddelkih in delovnih kompa-nijah. Nikakor ne smemo pozabiti na moralne posledice brezposelnosti, ki pri vedno hujši borbi za vsakdanji kruh marsikaterega delavca demoralizira, da se nekega dne proda fašističnemu organizatorju za košček kruha. V zaostreni gospodarski krizi se ekonomska osnova današnje družbe ne pokazuje samo v gladu brezposelnih, njena takozvana »idejna« nadstavba se tukaj prikazuje kot največji barbarizem, ki vrže marsikaterega človeka preko lumpenproletarstva v zločine. Na tako zdemoralizirano maso se je naslanjal tudi Napoleon III. Razvoj družbe je šel takrat tako daleč, da je po Marxovi ugotovitvi izgubila buržoazija sposobnost za vladanje (71), parlament, v veliki francoski revoluciji največja svetinja borbenega meščanstva, je obolel na krete-nizmuv, proletariat sam pa še ni bil niti dovoljno organiziran in zato tudi še nesposoben, in tako je vse šlo 17. Brumairju nasproti.
ko je' v imenu buržoazije potegnil Napoleon državno oblast nase. Napoleon, ki je bil poleg tega osebno še nezmožen človek in je spominjal na genialnost prvega Napoleona samo s svojim imenom, je bil »individualni odgovor na kolektivno povpraševanje«, kakor je nekdo napisal o enemu izmed voditeljev evropskega fašizma. Sijajno razčleni Marx v svoji knjigi, zakaj sta bili obe veliki frakciji stranke reda, legitimisti in orleanisti, navezani na svoja pretendenta, medsebojno pa sta se razdruževali. Marx se vpraša, če res ni bilo nobene druge razlike med njima kakor lilija in trobojnica, bourbonska in orleanska dinastija, torej samo dva odtenka royalizma. Na to vprašanje odgovori jasno: »Pod Bour-boni je vladalo veleposestništvo, pod Orleanci... kapital s svojimi spremljevalci odvetniki, profesorji in lepobesedniki. Legitimno kraljestvo je bilo samo politični izraz za prirojeno vladanje veleposestniške gospode, kakor je bila julijska monarhija samo izraz za uzurpirano vladanje meščanskih parvenijev. Frakcij torej niso razdruževala takozvana načela, temveč njuni materialni eksistenčni pogoji, dve različni vrsti lastnine ...« Toda že v naslednjih vrstah hitro pripomni: »...Seveda nikdo ne zanikava, da so jih istočasno stari spomini, osebna sovraštva, strah in upanje, predsodki in iluzije, simpatije in antipatije, prepričanja, verske resnice in principi navezovali na ta ali on kraljevski dom. Od te oznake francoskega primera preide k splošni definiciji nadstavbe. »Na različnih oblikah lastnine, na socialnih eksistenčnih pogojih se dviga cela nadstavba različnih, svojstveno izoblikovanih občutij, iluzij, načinov mišljenja in življenskih nazorov.« Toda za dialektičnega materialista nikakor ni dovolj, da samo ugotovi to razmerje med ekonomsko osnovo in njeno nadstavbo, 011 mora »svojstveno oblikovana občutja itd.« po možnosti analizi-zirati naprej, poiskati njih vplive na človeško pamet, torej na človekove možgane, ki so vendar »misleča materija«, in ne pozabiti, da imajo včasih »svojstveno oblikovana občutja in ideje« tudi vpliv nazaj na možgane, ki so sicer pogojeni v razmerah. Razredna zavest ni dana delavcu že ob rojstvu, temveč je posledica miselnega procesa, na podlagi katerega je spoznal svoj položaj v družbi in vlogo, ki mu pri nje razvoju pripada. Jasno pa je pri tem, da je razredna zavest taka, kakršna je, posledica materialnih okoliščin, kajti z druge strani gledana ni nič drugega kot ugotovitev razrednega položaja plus aktivno zavestno delo za spremembo tega položaja. Zato pa ravno govorimo o razredno zavednem in o razredno nezavednem proletariatu, kajti razredna zavednost ni mehanična in direktna posledica materialno-razred-nega položaja. Če bi namreč bilo tako, potem bi vsak človek, kakor hitro bi postal delavec v tovarni, rudniku itd. avtomatično moral postati razredno zaveden delavec in torej tudi borec, kar seveda ni res. Koliko je danes še delavcev, ki niso razredno zavedni, četudi so pravtako eksploatirani kot tisti, ki se svojega položaja že zavedajo, Res je, da so človeški možgani misleča ma-
terija, toda to materijo je treba oblikovati in gojiti. Ravno iz teh navedenih razlogov pa je treba tudi razumeti taka protislovja, ki se vedno bolj pojavljajo v današnji družbi, da namreč nekateri pripadniki meščanskega razreda zapuščajo svoj razred in stopajo na stran proletariata. Zlasti je to opažati med pisatelji. Kakšen hrup je dvignilo svetovno časopisje, ko je slavni francoski pisatelj Andre Gide »konvertiral« (kakor so se ironično izražali o njegovem koraku) k proletariatu. Kot posledico procesa protislovja v današnji družbi moramo razumeti tudi dejstvo, da je Karl Marx, ki je bil vendar po svojem poreklu meščan, postal ideolog proletariata. On je prvi jasno in potanko razčlenil meščansko družbo in pokazal na njen razredni sestav ter na ekonomsko osnovo, na kateri je zgrajen ves razvoj človeške družbe. Iz tega je izvajal svojstveno vlogo proletariata. Jasno pa je, da je vsaka ideja prazen papir in samo lepodoneča fraza, če ni pogojena v realnih razmerah, materialna sila pa postane šele takrat, ko jo je sprejela množica vase, ki jo s svojo aktivnostjo »materializira«. Tako je problem idejne nadstavbe proletariata zanj prav tako važen, kakor njega ekonomska osnova.
Za izpopolnitev k razmišljanju o razmerju nadstavbe in ekonomske osnove hočemo opozoriti na zelo zanimive odlomke iz Engelsovih pisem, kjer govori baš o tem problemu. V naslednjem govori Engels o primeru, ko v družbenem vodstvu zamenja ena družbena sila drugo (n. pr. kakor je s francosko revolucijo zamenjal meščanski sistem fevdalnega in tako na novi ekonomski osnovi začel graditi tudi svojo nadstavbo: umetnost, pravo, znanost, politiko, religijo itd.):
»...In zdaj se godi slično kakor pri blagovni trgovini in pozneje pri denarni trgovini: nova samostojna sila mora sicer v celem slediti gibanju produkcije, reagira pa tudi s pomočjo v njej bivajoče, to se pravi, na njo prenešene in sčasoma tudi naprej razvite relativne samostojnosti, spet nazaj na pogojenost in pot produkcije. To je medsebojno učinkovanje dveh neenakih sil, učinkovanje ekonomskega gibanja na novo politično moč, ki pa stremi kolikor mogoče po samostojnosti in ker je bila sprožena, je obdarovana še s svojim iastnim gibanjem: ekonomsko gibanje se sicer uveljavi v celem, toda mora utrpeti tudi vzvratno delovanje (reakcijo) od političnega gibanja, ki ga je sprožilo ono samo in ki je obdarovano z relativno samostojnostjo: to politično gibanje je na eni strani gibanje državne oblasti, na drugi strani z njo istočasno porojene opozicije.«
Še jasneje pa je povedal Engels svoje in Marxovo mišljenje o teh problemih v tehle odstavkih:
»Pod ekonomskimi razmerami, ki jih smatramo kot odločujočo bazo (osnovo) v družbeni zgodovini, razumemo način, po katerem ljudje določene družbe proizvajajo svoje življenjske potrebščine in kako izmenjavajo proizvode med seboj (v kolikor obstoja delitev dela). Torej vštevši vso tehniko produkcije in transporta. Ta tehnika določa po našem pojmovanju tudi način izmenjave, nadalje razdelitev proizvodov in tako tudi, po razpustu gentilne družbe, razdelitev v razrede, s tem gospod-stvene in hlapčevske odnose, s tem državo, politiko, pravo itd. Nadalje
so zapopadene v ekonomskih razmerah geografske osnove, na katerih se prve odigravajo, in dejansko izročeni preostanki prejšnjih ekonomskih razvojnih stopenj, ki so se še ohranile, mnogokrat samo s tradicijo ali z s>vis inertiae«, nadalje seveda tudi milje, ki obdaja na znnaj to družbeno obliko.t
Na drugem mestu pravi nadalje:
»Ekonomske pogoje smatramo kot pogoje, ki so konec koncem odločilni v ekonomskem razvoju. Toda rasa sama je ekonomski činitelj. Ne sme pa se tukaj prezreti dveh točk.
a) Politični, pravni, filozofski, religiozni, literarni, umetniški itd. razvoj je osnovan na ekonomskem. Toda vsi reagirajo drug na drugega in na ekonomsko osnovo. Ekonomska osnova kot vzrok ni le sama aktivna, vse drugo pa njena pasivna posledica, temveč je medsebojno učinkovanje na osnovi v poslednji stopnji uveljavljajoče se ekonomske nujnosti. Država na pr. vpliva z zaščitno carino, svobodno trgovino, z dobro ali slabo davčno upravo, in celo iz bednega ekonomskega položaja Nemčije v 1. 1648 do 1830 izhajajoča utrujenost in impotenca nemškega purgarja, ki se je najprej pokazovala kot pietizem, pozneje kot sentimentalnost in plazeče se knežje in plemenitaško hlapčevstvo, hi bila brez ekonomskega učinka ... Zato učinkovanje ekonomskega položaja ni avtomatično, kakor se skuša tu ii* tam iz udobnosti prikazovati, temveč ljudje si sami delajo svojo zgodovino, toda v danem, zanje zavisnem miljeju, na osnovi najdenih, dejanskih razmer, od katerih so ekonomske, naj si bodo še tolikanj vplivane od ostalih političnih in ideoloških činiteljev, v zadnji instanci vendarle odločujoče in tvorijo rdečo nit, ki se vleče skozi vse to in ki edina vodi k razumevanju.
b) Ljudje delajo svojo zgodovino sami, toda do zdaj je niso delali po skupni volji, po skupnem načrtu, niti ne v določeno omejeni, dani družbi. Njih stremljenja se križajo in v vseh takih družbah zato vlada nujost, katere dopolnitev in izrazna oblika je slučajnost. Nujnost, ki se tu uveljavlja skozi vso slučajnost, je seveda spet ekonomska. Tu je treba obravnavati takozvane velike može. Da se pojavi takšen in ravno ta, v tem določenem času, v določeni deželi, je seveda golo naključje. Toda črtajmo ga, takoj je povpraševanje za nadomestek in ta nadomestek se najde, tant bion que mal, toda najde se sčasoma. (Marx pravi v »Razrednih bojih Francije«: Vsako družbeno obdobje potrebuje svoje velike može in če teh ne najde, jih iznajde, kakor pravi Hel-vetius.) Da je ravno Napoleon, prav ta Korzikanec, bil vojaški diktator, ki ga je od svoje lastne vojne izmučena francoska republika napravila potrebnega, je bil slučaj, da bi pa v poman jkanju kakšnega Napoleona to mesto izpolnil kdo drugi, to je dokazano s tem, da se je takšen mož našel vedno, kadar je bil potreben: Caesar, Augustus, Cromvvell itd. Če je Marx odkril materialistično pojmovanje zgodovine, so dokazali Thiery, Mignet, Guizot, vsi angleški zgodovinopisci do 1850 1., da se je po tem odkritju stremelo, in odkritje istega pojmovanja po Morganu dokazuje, da je čas zanjo dozorel in je pač tako moralo biti odkrito.
Tako je z vsemi drugimi slučajnostmi in z vsem navidezno slučajnim v zgodovini. Čim delj je polje, ki ga pravkar raziskujemo, oddaljeno od ekonomske osnove in se približuje čisto abstraktno ideološkemu polju, tem več slučajnosti bomo našli v njegovem razvoju, tem bolj sem in tja (križem) teče njegova krivulja. Če pa narišete os skozi prerez te krivulje, boste videli, da teče ta os, čim daljša je opazovana perioda in čim večje je obravnavano polje, tem bolj bliže vzporedno z osjo ekonomskega razvoja.«
Da sta Marx in Engels zanemarjala včasih vlogo nadstavbe, to izpoveduje Engels sam, ko se zaradi tega nedostatka takole opravičuje:
s>Da včasih mlajši ljudje polagajo večjo pozornost na ekonomsko stran, kakor ji pripada, sva zakrivila deloma Marx in jaz sama. Proti nasprotnikom sva morala ta od njih zanikani glavni princip povdarjati in pri tem ni bilo vedno dovolj časa, kraja in prilike, da bi pustila priti do svoje pravice še drugim pri medsebojnem učinkovanju udeleženim momentom.«
Znanemu marksističnemu zgodovinarju in Marxovemu biografu F. Mehringu je o isti stvari pisal Engels 14. jul. 1893. 1.:
...Mi vsi smo najprej polagali in smo morali polagati glavno važnost na izpeljavo političnih, pravnih in drugih ideoloških predstav in po teh predstavah posredovanih dejanjih iz ekonomskih osnovnih dejstev. Pri tem smo formalno stran na račun vsebinske zanemarjali: način, kako se ustvarjajo te predstave itd. To je dalo nasprotnikom dobrodošel povod za nesporazume... Ideologija je proces, ki ga sicer z zavestjo izvaja takozvani mislec, toda z napačno zavestjo. Prave gonilne sile, ki ga priganjajo, mu ostanejo neznane, ker bi sicer to 115 bil ideološki proces. Zato si torej on umišlja napačne ali navidezne gonilne sile. Ker je miselni proces, izvaja njegovo vsebino kakor tudi obliko iz čistega mišljenja, ali svojega ali pa svojih prednikov. On dela z golim miselnim materialom, ki ga slepo sprejema kot proizvod mišljenja in ga zato tudi ne preiskuje v kakem oddaljenem, od mišljenja neodvisnem procesu. To smatra za samo po sebi umljivo, ker se mu vidi vse dejanje tudi v poslednji instanci utemeljeno ‘le v mišljenju, ker ga je to posredovalo.
...S tem je v zvezi bedasta trditev ideologov: češ, ker odrekamo različnim ideološkim sferam, ki so igrale v zgodovini kakšno vlogo, samostojni zgodovinski razvoj, jim tudi odrekamo vsako zgodovinsko učinkovitost. V tej trditvi je zapopadena prostaška ne-dialektična prelistava o vzroku in učinku kot o dveh togih nasproti si stoječih tečajih, popolno spregledovanje medsebojnega učinkovanja; da kakšen zgodovinski moment, ko so ga razna druga dejstva, v končni osnovi ekonomska dejstva, postavila v življenje, sedaj tudi reagira, tla zamore vplivati na svojo okolico in celo učinkovati nazaj na svoje lastne vzroke, na vse to pozabijo ti gospodje mnogokrat namenoma.«
Vse to se nam je zdelo kot zelo omembe važno in sicer iz dveh razlogov: prvič radi številnih nasprotnikov dialektičnega materializma, ki se tudi pri nas kaj radi obregavajo nad njim, češ da prezira vse idejne vrline in njih vlogo, da se sploh zanje ne briga in da njih važnost sploh zanikava, kar pa seveda ni res, kakor ni res tista vaško-farška krilatica in zamenjava filozofskega pojma o materializmu s prostaškim in demagoškim, ki razlaga ljudem, da je materialist tisti, ki misli samo na požrtije, na sit želodec itd. S takimi demagogijami se skuša ljudem zakriti pogled v prava bistva človekovega življenja, ki jih je odkril dialektično materialistični svetovni nazor. Drugič pa smo prav ob tretji knjigi »Nove knjige« smatrali za potrebno opozoriti na ta problem vse eitatelje in vse tiste, ki si skušajo s pomočjo dialektičnega materializma zgraditi nov svetovni nazor. Ta nazor pri Slovencih še nima prave tradicije, ker predvojna slovenska socialna demokracija sploh ni obravnavala svetovnonazorskih vprašanj s stališča, kakor sta ga utemeljila Marx in Engels, ampak je večina Piscev eklektično mešala idealistično in materialistično teorijo. Tudi v svetovni socialdemokraciji si še danes niso prav na jas-
nem radi dialektičnega materializma in nekateri ideologi II. internacionale ne vidijo v marksizmu nič več kot metodo. Mnogo pa je spet takih, ki razumejo uporabo dialektičnega materializma preveč mehanično in v resnici delajo take napake, kakršne so nasprotniki po krivici skušali naprtiti Marxu in Engelsu. Dialektični materializem je vsakemu mehaničnemu mišljenju in gledanju nasproten, to spada k njegovim bistvenim lastnostim. Mehaničnost vodi v okorelost in dogmatičnost, s katero so si sicer skušali včasih pomagati nekateri starejši teoretiki, toda eden izmed prvih marksističnih ideologov našega časa je že 1917. 1. po-vdaril važnost stvariteljskega marksizma, ko je rekel: »Obstoja dogmatični in stvariteljski marksizem. Jaz stojim na stališču drugega.« S temi besedami je skušal obraniti marksizem pred tistimi, ki so hoteli napraviti iz njega nekakšen »katekizem«, ki ga lahko marksist ob vsaki priliki mehanično uporabi za razlago tega ali onega družbenega pojava, kar pa je bila velika zabloda. Marksizem zahteva od pripadnika zmožnosti samostojnega mišljenja, to se pravi, da ne trpi mehaničnega prenašanja stavkov iz marksističnih knjig na življenje, ki vendar vedno teče, ki je v večnem gibanju.
»18. Brumaire« je klasičen in genialen primer takega stvariteljskega duha. V obilici nakopičenega grailiva in zgodovinskih dejstev, od katerih je nekatere Marx napovedal, še preden so se zgodili, naj bravec nikar ne pozabi pomisliti, kako je Marxov duh vse to iztrgal iž vsakdanjosti, kako je znal najti prave vzroke in učinke, kako je pokazal na nasprotja in protislovja in kako je iz vsega navedenega s pomočjo dialektičnega materializma našel tisto osnovno rdečo nit in tako prišel do jasnih, neovrgljivih sklepov.
Naoshi Tokunaga:
SMRT MATERE
(Odlomek iz japonskega socialnega romana »Ulica brez solnca«.)
Prinašamo odlomek iz japonskega socialnega romana »Ulica brez solnca«, ki ga je spisal leta 1929. črkostavec Tokunaga. Ker je japonski imperializem zadnje čase precej v ospredju evropske politike in je tudi med našimi eitatelji narastlo zanimanje za Japonsko, naj bo ta odlomek in pa članek »Japonski kmetje« skromen prispevek k temu problemu. O. n.
Takae je tekla naprej, Hagimura ji je sledil skozi temne ulice med barakami.
Že med hišnimi vrati jima je udaril nasproti vsiljivi duh po kreozotu. Neprenehno stokanje je proglašalo hrup, ki ga je delala vsa družina.
Zdravnikova bela operacijska halja je ležala sredi sobe ko
ubita vešča. Žene in otroci iz soseščine so se gnetli ob vratih; nepretrgano tožeče ječanje jih je zadrževalo, s sklonjenimi glavami so trpeli z bolnico.
»Sestra —«
V	presledku med napadi bolečin je iskala Okayo roko svoje sestre. Velika izguba krvi ji je skalila vid. Takae je odrinila ljudi, ki so stali ob durih, in je stopila k blazinam. Otrok, v katerega je polagala svoje poslednje upe, še ni bil rojen.
»Jaz sem vendar pri tebi, Kayo-tjan — primi mojo roko, oprimi se močno.«
Kakor v blaznosti je Takae visoko dvigala obrvi in je pustila, da so se je oklenile iskajoče roke njene sestre.
»Zgrabi me trdno, ne boj se, mali zajček.«
Valovi bolečin so mlinčili šibko telo bolnice, da se je krivilo; potlej se je spet vzpenjalo v vsej svoji višini ko goreč papir v plamenu. Starejša sestra se je trudila, oteti s svojimi rokami to majhno življenje, ki ga je hotel odnesti tok.
Zdravnik in strežnica sta potisnila Hagimnro v kot, in tam je brezmočno sedal, vstajal in zopet sedal. Menil je, da mora karkoli storiti, ni pa vedel, s čim naj bi začel; bilo mu je kakor bi stal pred hitro se vrtečim zobatim kolesom.
Mimo tega ga je že ta prizor, pred kakršnim je moža zmeraj strah, spravljal v zadrego.
Bilo je slišati hripavi glas starega očeta:
»Umira — prosim, prosim, pomagajte ji vendar.«
Plod, ki še ni bil star niti šest mesecev, je zavoljo beri-beri-bolezni na maternici odmrl in dekle je bilo prešibko, da bi dalo mrtvo dete iz sebe. Blazno je tožila v bolečinah.
»Halo, pokličite vendar še enega zdravnika------------------če	dobi
srčni napad, je vsega konec — vseeno, koga, toda hitro,
prosim.«
Zdravnik je to izpregovoril robato, njega niso brigala čuv-stva bolnice. Hagimura je stekel ven.
Silne bolečine so nastopale v zmerom krajših presledkih. Soseda, ki je v kuhinji neprestano kuhala vodo, ne da bi si znala pomagati, je vsakikrat, ko je postajalo stokanje glasnejše, obrnila glavo proti bolnici in rekla:
»Še enkrat globoko vdihniti — tako — še enkrat — skrči se ... Oh — ah — da, da, tako je pri koncu.« —
Glava mrtvega deteta je bila že zunaj, bolničarka je sedela, sklonjena nad bolnico, okrenila se je k zdravniku in je poročala:
»Gospod doktor, ena ura in sedem minut je že potekla od prve vode.«
Ko je val bolečin upadel, je zavest bolnice otopela docela, pogreznila se je sama vase kakor meh. 1o stanje je bilo še nevarnejše kakor čas, ko so jo mučile bolečine. Potem jo je Takae krepko vlekla za lase, da bi ji vrnila zavest.
»Moraš ga iztisniti, da le pride mrtvo dete ven — drugače mora Okayo umreti.«
»Sestra ...« je zašepetala Okayo in je iskala Takaeino roko, ko se je z bolečinami vrnila tudi zavest.
Otroci iz barak, ki so stali pred vrati, so jeli jokati.
»Prosim, spravite otroka ven. in če bi ga morali razrezati, sestra mora živeti, na vsak način!«
Takae je jezno gledala zdravnika, ki bi se bil v svoji mrzli poslovnosti že rad odkrižal bolnice, in je kričala kakor obsedena:
»Prekteto, če sestra umre, bom tem psom, tej policiji, pregrizla goltance.«	,
Debela bolničarka, ki je držala bolnico za zapestji, se je preplašeno ozrla v njen divji obraz.
Hagimura se je vrnil sigajoč:
»Koj pride — to je zdravnik za notranje bolezni, je prav tako?«
Zdravnik je srdito prikimal.
»Prinesel sem s seboj njegov kovčeg, zdaj mora priti.«
Nato je tiho stopil k ležišču. Okayo je že ležala ko mrtva. Samo lahno ječanje je napelo pri vsakokratnem nastopu bolečin drgetajoče telo in je izdajalo, da je še življenje v njem.
»Kayo-tjan, ali me še vidiš — Hagimura —.«
Veliki, čvrsti mož ji je šepetal na uho. Ali njene prazne oči se niso zganile, ni ga spoznala več. V njenem povsem izpremenje-nem, žoltem, izsušenem obličju so ležale velike, upadle oči, v katerih je ostal zgolj bolesten spomin na nekdanjo Okayo — kakor cvetje, ki ga je odnesel veter.
»Ostani prisebna, Okayo,« je krčevito vpila Takae vsakikrat, kadar je popustil pritisk bolničine roke.
Molče je vstopil drugi zdravnik. Oba zdravnika sta se pozdravila z vljudnostjo, ki se je malo skladala z razpoloženjem tega prostora. Zatem sta se posvetovala o postopanju z bolnico, jemala različne priprave iz nikla in se pripravljala za operacijo. Tedajci je Okayo zganila z ustnicami. Takae je brž primaknila uho tesno k trepetajočim sestrinim ustom in je vprašala: »Kaj želiš?«
Okayo je bila sedaj docela brez zavesti, bledla je. Zgrabila je desno roko Hagimure in je rekla z dremotnim glasom kakor bi bila zdrava:
»Saburo (to je bil vzdevek Miatjisa), z mano gre h koncu — vse je proč — proč — tudi najin otrok ...«
Mirno in komaj slišno je premikala Okayo ustnice: »Tudi stavka je proč vsega je konec .«
Z njenega obraza so izginile sence bolesti in trpljenja. V Takaeinih, od joka zardelih očeh sta se odražala zmedenosti in obup. Poslednje sestrine besede so ji stisnile grlo, položila je glavo na blazine brez enega samega glasu — brez joka-------------------
Roka bolnice je padla iz Hagimurove dlani.
Okayo je bila mrtva — srčna kap ji je ugonobila življenje kakor cvet, ki ga odnese veter.
»Ne delajte nobenih neumnosti,« je dejala Takae obema zdravnikoma, ki sta pristopila s svojimi rezili k mrliču.
Nič več ni jokala.
Sedela je in strmela nepremično ko skala v že ohlajeno obličje svoje sestre.
S kuhinjskega poda se je oglasilo ihtenje. Bolni stari oče je cepetal kakor nor na enem in istem mestu. Ljudje iz barak so se zbirali, zajemali so vodo iz vodnjaka na črpalko, polnili prazne riževe skodelice z rižem in so pripravljali jed za družino. Truplo so položili tja, kjer je bilo poprej ležišče starega očeta; stari Hiko, ki je stanoval v baraki onstran ulice, je sedel pred majhnim oltarjem in je zvončkljal. V mali sobici in v kuhinji je sedelo na tesnem mnogo ljudi, molili so svete izreke in so bedeli nad mrličem.
Naslednjega jutra so prišli vsi stavkujoči in so položili delavsko zastavo na vzglavje mrtve žene.
Hagimura se je posvetoval s starim o žalni svečanosti in je med stavku j očimi zbiral denar; brez oklevanja so dajali od svojega revnega imetja.
Prihodnjega večera so prenesli truplo čez most na kanalu Senkawa, nesli so ga navzgor po pobočju Haksuana na pokopališče ubožnih v Soshikawi. Preko samotnih grobov je divje tulil zimski veter, na robu gozda se je tkala temota v krošnje dreves.
Brez solza je stala Takae ob majhni gomili. Naokrog so stali žalujoči ko molčeči kamni. Kot zastopnik stavkujočih je prebral Takagi ob odprtem grobu poslovilni govor. Delavska zastava stavkujočih, ki jo je nosil Mori, se je težko in mračno vila nad gomilo.
»...sedaj stojimo s to novo žrtvijo na meji med življenjem in smrtjo. Kako naj se oddolžimo tem mrtvim---------------.«
Iz preproste skodelice se je dvigalo kadilo sredi neprodir-nega zidu človeških teles visoko pod večerno nebo. Oja, Fusa-tjan, Okimi-tjan, Gin-tjan so vzeli ščepec kadilnega prahu, vsi so imeli objokane oči — stresli so prah v posodo in so ihteli.
»Mrtva tovarišica, malo sreče si užila v življenju. Tvoj spomin bomo nosili v svojih srcih in ga vsadili v svojo zavest.«
Okimi je jela nenadoma jokati na glas. Zdaj je izbruhnil splošen jok.
Takaeine ustnice so trepetale, ali njene solze so bile zamrznile --------.
S	sklonjenimi glavami, nepregibno so stale žene. Nekateri možje so pričeli peti, v trenotku je zavalovala pesem v višino, peli so vsi.
Od daljnega obzorja je grozila tema, veter je raznesel pojoče glasove in gozd jih je pogoltnil.
Potem se je zastava oddaljila od groba in ljudje so se polagoma razšli.
Solnce je zdaj zašlo docela in gomila je ostala samotna in zapuščena. Takae je klečala kraj groba. Čutila je mrzlo prst, pod katero je spala njena sestra, njeno otrplo srce se je omehčalo.
»Kayo-tjan...«
Veter je odnesel vzklik.
»Kayo-tjan, ne odgovarjaš več — —?«
Iznenada jo je zgrabila bolest in hrbet ji je stresal krč silovitega joka.
»Moje dete, moje ljubo dete, to je tvoj oče.«
Potegnila je iz žepa Miatjisovo fotografijo in jo položila na grob.
Hagimura je stal za njo in se ni upal ganiti. Bil je globoko pretresen. Noč se je zgrnila nad pokopališče, na katerem razen njiju ni bilo žive duše, in v globočinah teme je izginila gomila.
»Okayo, Okayo! ...«
Takae se je pritisnila z glavo k zemlji, obupano, divje je jokala in vpila. Oddaljeno grmovje je izgubljalo svoje obrise v temi, veter je grebel po njem in je tožil nad grobom, pod katerim sta spala Okayo in njen mrtvi otrok.
K. Yoshino:
JAPONSKI KMETJE
V naši vasi gredo kmetje na polje še pred začetkom dneva; šele ko stoje zvezde na nebu, se vrnejo. Globoko sklonjeni delajo ves dan. Zavoljo slabe hrane celo močni kmetje hitro obnemo-rejo; ponajveč umirajo v štiridesetih letih. Imajo otl sonca ožgano, ovelo, zaprašeno kožo, globoke gube na čelu, suha lica s togimi, navzven štrlečimi ličnicami in temnomodre madeže pod očmi. Njihova oblačila so podobna vreči; delajo bosi oni sami, njihove žene in otroci. So molčeči in nezaupljivi do tujcev. Vsak reven kmet bi se napil, če bi le imel za to denarja. Ali naši kmetje nimajo nikoli odvišnega denarja, zaslužijo tako malo, da lahko komaj plačajo obresti na svoj dolg in pripravijo naslednjo žetev. Nehali so jesti meso in ribe. Toda niti do riža ne pridejo. Po eni strani živijo od rastlinskih koreninic in nekoliko od vkuhane pšenične kaše, s tem jedo repo, ki jo močijo v slani vodi. O praznikih imajo posušene slanike.
Tako životarijo svoje lačno življenje več ko tri petine podeželskega prebivalstva. Cel6 srednji kmetje so zadovoljni, če lahko jedo riž in malo rib. Podeželski policijski uradi poročajo, da raste število tolovajev od dne do dne in da v marsikaterih krajih kmetje sekajo drevesa v svetih cesarskih gozdovih. Otroci ubožnih kmetov so slabo hranjeni; prefektura severnih provinc
poroča, cla izgledajo šolski otroci tamošnjega okrožja tako, kakor bi vsi bolehali na zlatenici. Z lačnimi želodci hodijo v šolo, na telovadišču padajo nemočno skupaj; mnogi ravnatelji ljudskih šol so prosili za dovoljenje, »začasno opustiti telovadne ure«.
Zadnja leta je padala cena žita nenehoma. Ko je nastopila vlada koncem I. 1931. s svojo inflacijsko politiko, je veljalo žito samo še polovico vrednosti iz 1. 1925., medtem ko so ostale cene padle samo za tretjino. Ali se je vse pocenilo, ker je narasla proizvodnja in je bogastvo na blagu preplavilo deželo? Ne, cene so padle zategadelj, ker je padla kupna moč delovnih mas, ker so mogle kupovati manj riža, manj žita.
Sviloprejkine bube, ki jih poleg drugega goje kmetje, so plačane slabo, ker se krči izvoz in ker država podpira industrijo umetne svile, tako da stoji Japonska dandanašnji na drugem mestu v vrsti proizvajalcev umetne svile.
Japonsko narodno gospodarstvo je ustvarilo 1. 1929. vrednost treh in pol milijard yenov; leta 1923. je bilo izkupljenih poljedelskih pridelkov samo še za polovico milijarde yenov. Dohodki vasi so padli v štirih letih za tri petine! Mestna industrija je zdavnaj uničila kmečko domačo obrt, ki je poprej dajala kmetom njihovo orodje in druge potrebščine. Kmetje, ki so poprej tkali blago sami, ga morajo sedaj kupovati na trgu. Zaslužijo manj kakor prej, izdati pa morajo več.
Večina kmetov je pritlikavih najemnikov, ki obdelajo manj ko en čo in en čo znaša le 0,9 ha. Tako majhen kmet pa ne more živeti zgolj od poljedelskega dela, mora životariti s pomočjo mezdnega dela družinskih članov. Pred žetvijo nimajo mali kmetje, niti beliča več v hiši; posredovalci izrabljajo kmetovo stisko, da odkupijo žetev poceni. Z izkupičkom od žetve plača davščine in oderuške obresti, ki dosežejo neredko dvajset procentov. Nikdar ne ostane toliko, da bi zadostovalo do prihodnje žetve. Denar si mora izposoditi kjerkoli, ponajveč pri veleposestnikih, ki izsesavajo pritlikave najemnike.
Dopisnik največjega tokijskega lista »Asahi« je lanskega leta potoval po deželi prav, ko so napovedovali moratorij za kmetijstvo. Nekega malega kmeta, ki je imel nekaj lastne zemlje, je vprašal, kako bi se hotel izviti iz stiske, pa je dobil naiven odgovor: najrajši bi zemljišče odstopil, čeprav ni naprodaj, in potem bi se ponudil za dninarja. Rekel je: »Ne potrebujem mnogo. S petnajstimi yeni zlahka prehranim ženo in oba otroka dosti boljše kakor sedaj.« Da, nekateri kmetje žive slabše ko dninarji. Veliki kmetje in posestniki pa se bodo zdebelili prav tako hitro, kakor bodo shujšali pritlikavi najemniki.
Leta 1868 je padel fevdalizem. Potem se je združilo tedaj še slabotno meščanstvo s preostalimi fevdalci. Agrarna revolucija je bila v takem stanju nemogoča; namesto tega so izvedli umazano agrarno reformo, ki je dopustila hitro kopičenje kapitala. Fevdalno lastnino so odslej odstranili, kmetje so postali posest-
niki že dolga leta pred njimi obdelane zemlje. Ali leta 1874 je vlada odredila, da morajo kmetje plačevati zemljiški davek z denarjem, ne pa v naturalijah. Temeljno ceno so nastavili tako visoko, da so kmetje dajali več ko polovico žetve za državni davek. Tako so se pretvorile fevdalne zakupniške obresti v denarni davek.
Propadlo je na milijone kmečkih gospodarstev. Potem, ko so izgubili posestvo in zemljo, je največji del kmetov odšel v mesto. Prispeli nemaniči so tam stvorili armado modernega proletariata, ki je brezpogojno potreben novi kapitalistični industriji.
Na deželi so vztrajali samo revni najemniki ali mali kmetje, ki so si morali pomagati s postranskim mezdnim delom. V prvih dveh desetletjih po prevratu leta 1868 je naraslo število najemnikov od enega milijona na dva in nekateri milijoni kmetov, ki niso mogli dalje živeti kot zakupniki, so odhajali v mesto.
Imoviti posestniki so kupovali od propadlih kmetov zemljišča po smešno nizkih cenah ali so jih nakradli kot rubež za dolg.
Največji del poljedelske ploskve je tako prešel v roke maloštevilnih bogatih posestnikov, ki so se dali zavarovati z bajoneti vladnih čet.
Na naši vasi, ki ni doživela nobene zmagovite agrarne revolucije, obstoji globoko nasprotje med zajedalskimi zemljiškimi posestniki in med revnimi pritlikavimi posestniki. Pretežno pripada zemlja majhnemu številu zemljiških posestnikov. V vsej Japonski je 170.000 velikih in srednjih zemljiških posestnikov, med katerimi ima vsak več kakor pet čojev zemlje; njim pripadajo natančno trije procenti vseh kmečkih posestev, ki niso v najemu. Imajo pa približno 1.2 milijonov čojev in to sta skoraj dve petini celotnega poljedelskega ozemlja.
Osvoboditev kmetov zavisi od revolucionarne odstranitve tega parazitskega lastništva zemlje. Ali naših kmetov ne izkoriščajo samo zemljiški posestniki, temveč takisto monopolistični kapital. Skoraj polovica celotnega prebivalstva živi na deželi. Stalno odtekajo sveže delovne moči iz vasi v mesto; na drugi strani je vas poslednje pribežališče brezposelnih, kakor se je izrazil z zgražanjem neki človekoljubni zdravnik, kajti bolni na pljučih, katerih kri pije finančni kapital, se vračajo izčrpani domov. Primer? Naša tekstilna industrija, ki je na svetovnem trgu pobila veliki Lancashire, izvrže letno 40.000 popolnoma izčrpanih delavk, starih manj kakor dvajset let, ki napolnijo po dveh ali treh letih nečloveškega dela svoja pljuča s prahom od preje in jih tako uničijo. Proti predujmu so se zavezale za dre ali tri leta dela in med tem časom so brez vsake zdravniške oskrbe. Te se vračajo v našo vas, da bi pri sestradanih starših čakale na smrt. Jetika kuži deželo.
Evropci so bili zelo nevoščljivi, ko so zvedeli, da si je japonsko meščanstvo znalo opomoči med inflacijo in pri rastočih cenah nominalne mezde delavcev. To je bil vendar predpogoj za
japonski dumping. Ali to ni prav nič čudnega; tudi med inflacijo je padla cena življenjskih sredstev, ker jih ni bilo mogoče prodati niti v inozemstvu niti doma. Končno je morala vlada določiti najmanjšo ceno za riž in mnogo riža naložiti v skladiščih. Sto in sto milijonov yenov so izdali v ta namen, ali ker je bilo kmalu pričakovati cenejšega žita s Koreje, se je podpiranje cen lahko nazadnje izjalovilo. In kaj koristi uravnovešenje cen riža sestradanim kmetom?
Saj mora proti koncu žetve večina kmetov sama kupiti riž. Zanje je potem porast cen prav tako škodljiv kakor je bil poprej padec in to nasprotje ne bo odpadlo prej, preden ne bodo osvobojeni od parazitskih zemljiških posestnikov in kulakov. Delavcem ne prinese podražitev riža nič drugega kakor porast njihovega kroničnega stradanja. Povišanje cen prinaša prospeh edinole kulakom in zemljiškim posestnikom.
Pod temi pogoji so japonski kmetje dostopni uporniškim idejam. Revolucionarna kmečka zveza Zenno-Zenkoku-Ha hitro pridobiva pristaše med kmečkimi množicami. Zemljiški posestniki, ki se po pravici bojijo kmečkih nemirov, krvavo potlačijo vsak kmečki upor. Krnetje in zakupniki se bijejo s policisti in orožniki marsikaterikrat z orožjem. Lotijo se celo sodišč in policijskih uradov na deželi, da bi osvobodili zaprte puntarje.
Slovit meščanski ekonom, ki se zgraža nad »neizogibnim razvojem stvari«, je pred kratkim omenil v krvi zadušeno vstajo zavoljo riža iz leta 1918, ki je izbruhnila navzlic brezprimerni konjunkturi industrije, obogatele med vojno japonskih imperialistov. Medtem ko so se meščani in posestniki opajali z omotično zmagoslavnostjo, so množice stradale. V neki zdražbi med demonstranti in policisti je nenadno padel strel. Revolucionarni plameni so plamteli po vsej deželi; toda množice še niso imele nobenega smotra in nobenega vodstva. Na tokijskih ulicah so pokale bombe in ročne granate, so regljali revolverji in karabinke. Sto in sto policijskih stražnic je bilo zažganih. Na dvestotih krajih so se dvignile množice in redne čete so nastopile proti vstašem na tridesetih krajih. Revolucionarni val je zajel tudi važnejša podjetja, delavci so stavkali. V južnem premogovnem okrožju so bili vstaški rudarji po cele dneve prave pravcate bitke z rednimi četami. Kmetje in kmetice so se hrabro borili proti četam in policiji.
Takrat je veljalo geslo: »Boljše prodati riž«, lo resda ni bilo nobeno revolucionarno geslo, marveč zgolj terjatev nasproti vladi. Ali vendar so vodile množice oboroženo revolucionarno borbo proti monarhističnemu režimu, ki je goljufal pretežno večino ljudstva. Če bi prišlo do takega upora danes, ne bi bile cete, ki so takrat neomahljivo korakale nad uporniške množice, nič več tako zanesljive. Japonskemu imperializmu grozi dandanes strašilo revolucije. Vojaški spopad z Rusijo bi utegnil prinesti marsikatero iznenadenje.
Theodor Plivier:
V GOZDU PRI COMPIEGNE-U
Samo Clemenceau ostane na straži pred nemogočimi zahtevami tudi proti »prememu, nekompliciranemu smislu vojakov«, v čigar enostavnem izražanju voha bodoče zapletljaje. Ne dovoljuje niti zmagovitim generalom nikakih odločilnih vmešavanj v politiko in zavrne v meje njegovega vojaškega resorja maršala Focha, ki zahteva imenovanje posrednika med zunanjim ministrstvom in njegovim glavnim štabom ter si hoče zagotoviti vpliv na končnoveljavna mirovna pogajanja. Foch se mora s tem zadovoljiti, mora sprejemati in izvajati kot vojak povelja svoje vlade i n dobi zgolj nalogo, razjasniti nemškim posredovalcem pogoje premirja.
In tam sede — zastopnik stare diplomacije, general, mornariški oficir iz cesarskega glavnega stana in kot predsednik nove parlamentarne vlade katoliški delavski voditelj in opozicijonalni parlamentarec. Tu sede zastopniki Nemčije na nasprotni strani mize in poslušajo pogoje, ki jim jih bere general Weygand, najzvestejši in najbolj pošteni Fochev sodelavec:
»Prekinitev sovražnosti šest ur po podpisu premirja. Takojšnja izpraznitev Belgije, Francije, Alzacije in Lotaringije ter Luxemburga...
Predati je:
2500 težkih topov,
2500 poljskih topov,
30.000 strojnih pušk,
3000 metalcev min,
2000 letal...
Izpraznitev levega brega Rena, ozemlje okoli Mainza, Kob-lenza, Kolna bo zasedeno 30 km v globino. Na desni strani Rena bo 30 do 40 km globoko ustanovljena nevtralna cona. Izpraznitev te cone v 11-tih dneh.
Na levem bregu Rena se ne sme nič odnesti, vse tvornice, železnice, prometna sredstva, ceste, vodne poti, telefonske in telegrafske naprave je pustiti nedotaknjene ...
Izročiti je:
5000 lokomotiv,
10.000 vagonov,
10.000 motornih vozil...
Nemčija mora vzdrževati zasedbene čete.
Na vzhodu naj se povlečejo vse čete za mejo izza 1. avgusta 1914. Odkaz Brest-Litowske pogodbe. Odkaz Bukareške pogodbe. Brezpogojna predaja Vzhodne Afrike. Povrnitev stanja belgijske banke, povrnitev ruskega zlata, povrnitev rumunskega zlata. Povrnitev ujetnikov brez zamenjave.
Predati je:
100 podmornic,	s
8 lahkih križark,
6	dreadnoughtov.
Ostale ladje bodo razorožene in zavezniki jih bodo varovali v nevtralnih ali zavezniških pristaniščih.
Vse baterije in utrdbe ob Kattegatu zasedejo zavezniki.
Razveljavljenje vseh omejitev plovbe, ki jih je Nemčija proglasila kot nevtralne ...
Blokada ostane. Nemške ladje ostanejo še naprej v ujetništvu ...«
Enolični glas šefa generalnega štaba zavezniških armad, šelestenje papirja pri obračanju strani — to je vse, kar je moči slišati. Negibno vztrajajo Nemci na svojih prostorih. Še preden so docela doumeli obseg enega odstavka, zagrmi v njihovo zavest nova teza ko omotičen udarec.
Erzberger je edini, ki ga še mika opazovanje. Na licu prvega angleškega pomorskega lorda opazi izraz povdarjene ravnod ličnosti, s čemer pa vseeno ne more popolnoma skriti notranjega razburjenja, ki ga izdaja z neprestanim igranjem s svojimi roženimi očali. Erzberger išče obraz maršala, ki niti malo ne kaže, kaj se v njem godi. Samo pri branju odstavka o predaji nemške mornarice se vleče Foch z odločno kretnjo za svojo brado, ki mu štrli čez usta.
Ren in mostne utrdbe na desnem bregu Rena so mu važni. Kar pa se tiče pogojev o pomorski vojni, je dovolj svaril gospoda Clemenceauja »pred naklonjenostjo nekih zaveznikov, da bi pri mirovni pogodbi zahtevali za pomorsko vojno preveliko ostrost.« In doživel je, da je Lloyd Georges pustil na cedilu svoje pomorske strokovnjake v zadevi predaje nemške vojne mornarice. Da, . to je bilo na veliki seji sveta zavezniških vlad. Tn šele po razglasitvi kapitulacije Dunaja je Lloyd Georges zopet v polnem obsegu sprejel te zahteve.
General Weygand je svoje čitanje zaključil.
Tolmač Laperche ponovi besedilo.
Še enkrat slišijo Nemci pogoje, ki razorožujejo njihovo domovino in jo črtajo iz vrste velesil. Nič ne pomeni, da so stale nemške vojske dvakrat pred Parizom. Žrtve pri Verdunu, na Sommi, na blatnih ravninah Flandrije ne pomenijo nič. Ne napor, le nspeh kaj vol ja. Vsota vse preostale odporne sile bi šla v posodico tehtnice. Na še obstoječe rezerve bi se bilo moči sklicevati, da bi dosegli omiljenje.
Toda Nemčija nima nobenih rezerv več.
General von Winterfeldt se zateče v zadnjo obupno nado, ki misli, da jo bo lahko črpal iz generalštabne karte, ležeče na maršalovi mizi. Nemški urnik bo uspel! Umik mora uspeti! Pogoji so nesprejemljivi!
Pogoji so nesprejemljivi:
To je tudi Oberndorfova misel.
To je tudi misel Vanselowa.
Toda štirje možje oh mizi pogajanj vedo, da stoji za njimi armada zrahljanih divizij in demoralizirano, sestradano prebivalstvo. Nič več ni moči postaviti težkim pogojem nasproti. Molče zro Nemci mimo lica z globoko vdrtimi očmi brez obrvi skozi okno in pogledi se jim ustavijo zunaj na suhih brezlis^nih vejah bukev, ki se majejo v vetru.
Erzbergerjev glas jih vzdrami iz njihove omotice. Erzberger prosi maršala za dovoljenje, da s pomočjo radiotelegrama sporoči državnemu kanclerju in glavnemu stanu pogoje premirja.
Foch odkloni javno objavo: »Vsaj šifrirajte ali sporočite po kurirju. Izbirajte!«
Erzberger prosi za nadaljnih 24 ur časa za premislek.
Foch odkloni podaljšanje časa za premislek.
Erzberger prosi za začasno premirje.
Foch odkloni začasno premirje.
Erzberger začne govoriti o stanju nemške armade, o padcu discipline in o duhu revolucije, ki se budi v deželi zavoljo trpljenja. Omenja težave, ki so jih imeli odposlanci,, da so prišli skozi nemške armade v prve vrste. Govori negotovo in tipajoče; šele ko zbere svoje misli pri izigravanju edinega aduta, ki misli, da ga imajo on in njegovi tovariši odposlanci v rokah, najde spet običajno trdnost in celo nekak svarilen zvok.
»V celoti teh okoliščin vidim bližnji udor boljševizma v Nemčijo. In šele če bi nekoč Srednjo Evropo preplavil ta val, šele takrat bi imela Zapadna Evropa največje težkoče v obrambi proti njemu. Samo prekinitev zavezniških napadov bo omogočila vzpo-stavljenje stroge discipline v nemških armadah in s ter redom rešitev dežele.«
Foch ne pusti tolmača izgovoriti. S kretnjo roke ga prekine v odgovoru: »Ustaviti vojaške operacije je nemogoče, dokler nemško odposlanstvo ne sprejme in podpiše pogojev. Kar pa se tiče stanja nemških čet, ki ga popisuje gospod Erzberger, in nevarnosti boljševizma, je to bolezen poraženih armad in vojne trudnih, izčrpanih narodov. Zapadna Evropa bo že skrbela, da se tega obrani.«
Von Winterfeldt prosi za besedo.
Tudi on, se zdi, ne odklanja prečitanih pogojev, zadovoljuje se s tem, da lahko prebere razjasnitev, ki jo je poprej sestavil v imenu nemškega vrhovnega poveljstva: »Pogoji premirja zahtevajo z naše strani pozornega pretresa. Ta pretres zahteva nekaj časa, posebno zategadelj, ker moramo dobiti mnenje naše vlade in najvišjega vodstva armade. Med tem časom pa naj traja borba med našimi armadami in naj zahteva med vojaki in civilnimi prebivalstvom številne žrtve, ki naj padejo v poslednji minuti zaman, ko jih je mogoče rešiti njihovim družinam. Ob teh okoliščinah imata nemška vlada in najvišje vojno vodstvo čast, da se povrneta k predlogu, ki sta ga postavila predvčerajšnjim v radio-telegramu.
To se pravi, maršal Foch naj izvoli dovoliti, da se v tem tre-notku na celotni fronti prehodno ustavijo sovražnosti. To naj bi pričelo danes ob določeni uri, o podrobnostih pa se je moči kar najhitreje sprazumeti.«
Foch vztraja pri odklonitvi. Zdaj se spominja osebnega poznanstva z dvema nasproti njemu sedečima odposlancema in ume dati svojim besedam pomirjevalen odtenek:
»Jaz sem vrhovni poveljnik zavezniških armad in zastopnik zavezniških vlad. Te vlade so postavile pogoje. Rad bi prišel do zaključka in pomagal vam bom, v kolikor bo to mogoče. Toda prekinjenje sovražnosti je nemožno, preden ne bo podpisana pogodba o premirju.«
Tri četrt ure je trajala seja.
General Weygand zapre mapo. Sir Wemyss končnoveljavno vtakne očala v futeral. Odposlanci se dvignejo s svojih sedežev.
Maršal reče še Nemcem:
»Pogajanj o pogojih ne bomo dovolili pod nobenimi okoliščinami, Nemčija lahko pogoje sprejme ali odkloni, tretjega ni.«
Nemci se vrnejo k svojemu vlaku nazaj.
Takoj sedejo k posvetovanju.
Nesprejemljivi — v tem so vsi edini! Toda kaj postaviti proti tem pogojem? Tega ne ve nihče. Von Winterfeldt pove ostalini, kaj je videl na generalštabni karti na maršalovi mizi? »Nemški umik se je posrečil...« Ker ni nič drugega, obvisi na tem dejstvu. Tudi ostali skušajo črpati upanja iz njega: »Dobro, nemški umik se je posrečil,« meni Erzberger. »Toda to ni nikak argument za pogajanja!« — »Ne, to nikakor ne. Vzlic temu smo pridobili dva tedna za pogajanja. Tako dolgo mora trajati pri tem razruvanem stanju cest, dokler lahko privlečejo Francozi svoje topništvo naprej in tako dolgo lahko držimo sedanje postojanke.«
»Ali vrhovno armadno poveljstvo zahteva takojšen zaključek!«
»Vlada v Berlinu takisto!«
Končno ostane odposlancem kot edini praktični rezultat, poslati po kurirju tekst pogojev premirja v glavni stan in za začasno orientacijo formulirati radiotelegram, ki sporoča zgolj to, da je odposlanstvo prejelo pogoje premirja, ki jih mora sprejeti ali odkloniti do ponedeljka ob 11. uri.
General Weygand predloži maršalu želje nemškega odposlanstva. »Dobro,« odgovori Foch, »ukrenite vse potrebno, da bo mogel kurir varno čez vojno črto.«
Dovoli tudi poslati telegram na nemško vojno poveljstvo; dovoli tudi poseben razgovor z generalom Weygandom in admiralom Hope-om, ki so zanj prosili Oberndorf, v. Winterfeldt in Vaselow. »Ti pogovori lahko pospešijo naše delo, toda pokažite docela jasno, da je to le izmenjava mnenj in ne otvoritev Pogajanj ter da je edini namen teh pogovorov, dati nemškim odposlancema potrebna pojasnila, da lahko prilagodijo svoje želje
pravemu spoznanju dejanskega stanja. Potem naj predložijo pismeno svoja vprašanja ali prošnje.«
Potem narekuje Foch dnevni ukaz četam:
»Sovražnik, ki smo ga s ponovnimi napadi zdrobili, se umika na celi črti. Treba je nadaljevati z našimi napadi in jih pospešiti. Apeliram na udarnost in inicijativo višjih poveljnikov in njihovih armad, da postanejo ti uspehi odločilni.«
Maršal ve, da bo to zadnje vojno povelje njegovim četam; in kar lahko sledi temu, bo pripadalo zmagi. Pogleda šefa svojega generalnega štaba, čokatega, grdega Weyganda, ki je bil njegov najlojalnejši sodelavec, ki še v času, ko so ga hoteli odstraniti, ni odpadel od njega. Z živahno kretnjo se dvigne s svojega prostora.
Weygand odloži svinčnik in prav tako vstane.
Tudi v tem trenotku ohrani Foch svoje dostojanstvo, ki ga neguje z domala pedantskim kultom. Dovoli si lahko le širok smehljaj; njegove oči zlezejo skupaj, brada se naježi še bolj šče-tinasto preko njegovih ust s starimi, rumenimi zobmi.
Potem preide nakratko na prihodnji predmet:
»Ali je predano poročilo za Pariz?«
■»Da, na generala Mordacq-a. Mordaccj je sporočil gospodu Clemenceauja in ga bo takoj poiskal.«
»Še kaj?«
»Nič drugega ni.«
»Potem potujem v Senlis.«
Weygand pomaga svojemu šefu v plašč in ga spremlja do pripravljenega avtomobila, s katerim odpotuje Foch v Se.tilis, kjer si je daleč od cestnega hrupa v gradu Bellegard uredil svoje prebivališče.
II.
Naslednjega dne, 9. novembra, zapusti Clemenceau Rue Saint Dominique, da bi obiskal maršala Focha. Ni si moči misliti večje razlike kakor je razlika med hišo, v kateri odmevajo vse struje časa, razpoloženja Francije in njenih 27-tih zavezniških držav, med hišo v Rue Saint Dominique, prenapolnjeno z generali, poslanci, deputati, tujimi emirji, vojnimi dobavniki, novina/ji, nunami, prositelji, svetovalci in deputacijami — in med gradom Bellegard, ležečim v samostanski samoti, kjer si je Foch z majhnim krogom tihih, delavnih častnikov postavil svoj kvartir. Nobena razlika ni večja kakor je tista med eksaltiranim klopčičem narodnih in mednarodnih združenj, ki ga pogodi vsak padec in slednja zmaga, in ki obdaja Clemenceauja, in med Fochevim, kakor ura delujočim glavnim stanom.
Foch se drži rednih ur za jed; poleti vstaja ob šestih, pozimi ob sedmih in v vsej svetovni vojni je ostal zgolj eno noč brez spanca. Clemenceau pogostoma ni zatisnil očesa. In ko je bil maršal zjutraj ob šestih že v vaški cerkvi in je verno dvignil svoj
t
obraz ob klicu »Svet, svet, svet je Bog vojnih trum«, je Clemenceau kajkrat še sedel nad mučnimi načrti ob svoji podkvasti, s papirji preplavljeni delovni mizi.
Foch je šel ravno pot.'Prevzete osnove strategije, ki se jih je poprej naučil v vojni šoli, je porabil v vojni, in množice ljudi in materiala, ki so se valile z vsega sveta in ki mu jih je priskrbela Clemenceaujeva politika, so mu nazadnje prinesli zmago. Clemenceau ni mogel nikoli stopati nemoteno po ravni poti in nikdar ga ni vodila slepa vera v uspeh. Bil je posoda, ki je zajela vse — sleherno izpremembo javnega mnenja, vsak preplah parlamenta, slednjo negotovost vojnega vodstva, vsako brezupje kabineta, vsako omahljivost kake zavezniške vlade. Iz gradiva, ki je prešlo vse stopnje človeške nepopolnosti od najgloljega obupa poraza do varljive opojnosti zmage; je ustvarjal zmeraj znova silo, ki jo je neizprosno uporabljal.
Clemenceau nima niti sedaj Fochevega trdnega zaupanja v pravilnost drakonskih pogojev premirja. Premočno čuti protivojno razpoloženje, ki raste v Franciji in zavezniških deželah. Tudi ve, kakšen vihar bi se vzdignil proti njegovi vladi in proti zavezniškim vladam, če bi Nemci odklonili sprejem pogojev. Če hočejo amerikanski generali vojno nadaljevati — evropski narodi je imajo zadosti.
Tu so francoski sindikalisti — ta dečko, Malvy, ki ga je moral vreči, ker se je pokazal slabega napram delavskemu pokretu; prav tako je v Italiji in Angliji. Povsod defetisti! Poleg tega pa še Wilson s svojimi štirinajstimi točkami. Vse to je več kakor gre lahko v vojaške možgane.
Ko je Mordacq dan poprej poročal, da so nemški pregovar-jalci v načelu zadovoljni s pogoji premirja, je Clemenceau pogledal generala postrani, potlej je šel z roko preko svoje plešaste lobanje, nazadnje je s pestmi zakril oči. In Mordacq je opazil, da ta mož, ki ga imenujemo tigra, natihoma joka.
Ali hitro se je zbral in planil.
»To je absurdno, jaz nisem več gospodar svojih živcev. Toda to je bilo močnejše od mene. Docela nenadno sem spet videl leto 1870, padec, sramoto, izgubo Alzacije in Lorene! In vse to naj bi bilo izbrisano? Ali ni to zgolj sen?«
Zdaj je z Mordacqom na poti v Senlis.
Oblečen je v debel površnik, na glavi ima bulast klobuk, osem in sedemdeset let je star in zraven ima še sladkorno bolezen. Vendar so njegova čokata postava, njegova globoko med ramena vsajena glava in njegove kratke roke polne silne energije. Sedaj miruje, sedi naslonjen na opiat voza. Izpod polzaprtih vek gleda, kako beži mimo vrsta visokih dreves, ki obrobljajo cesto. Komaj posluša, kaj mu razvija general Mordacq kot svoje mnenje o premirju: treba je nadaljevati z borbo. Jasno, čete so izčrpane. Ali nemške čete so izčrpane še bolj. Vojne ne gre prekiniti, sedaj
ne. Najpoprej je treba doseči rezultate, ki jih bo nujno dala nameravana ofenziva.
(Dalje prihodnjič.)
B. K.:
Ob dveh razstavah
Če prebira danes človek poročila in članke, ki so jili pisali pri nas pred petindvajsetimi in nekaj leti » prvili večjih slovenskih umetniških razstavah doma in drugod, zlasti pa Cankarjeva navdušena poročilu, jih ob tako klavernih razstavah, kakor sta bili zadnji dve, komaj razume. Obe razstavi, tako na velesejmu in v Jakopičevem paviljonu, sta bili tako klaverni, tako porazni in mrtvi, da sta ubili v gledalcu vsakršno upanje in vero v večino del razstavljajočih sodobnih slovenskih slikarjev. Dokazali sta nadalje, da se je devetdeset odstotna večina razstavljajočih slikarjev popolnoma odtujila današnjemu življenju, čigar izraz bi vendar tudi morala biti slikarska umetnost. Res je, da je sedanjost zelo klaverna, da je malo 'kje najti »odrešilno lučko«, toda zato še ne sme biti umetnost sama klaverna. Večina, kar je bilo razstavljenega na teh dveh razstavah, pa je bilo samo po sebi klaverno, klaverno po svoji izvedbi in klaverno po duhu, po doživetju, po inspiraciji, ali kakor se že imenujejo vsi razni besedni rekviziti za tolmačenje umetnikovega dela.
Kljub vsemu netalentiranemu, onemoglemu in diletantskemu, ki je bilo videti na tej razstavi, pa hočem pred umetniško analizo, povdariti še eno važno dejstvo, ki se je skrivalo za tenni dvema razstavama. Iz večina del je zijala vljudnost in prikupljivost, prijazna trgovska ponudba in včasih skoraj ponižna prošnja petičnemu purgarju, da naj te umetnine kupi, suj so vendar delane tako zelo po njegovem okusu, da bodo nekatera naravnost sijajno pristojala njegovemu stanovanju. Jasno je, da je po svoji vsebini, če hočete tudi po svoji ideji, najindi-ferentnejša stvar pokrajinska slika. Pokrajinska slika brez vse socialne problematike, brez ideje, samo sestavina raznih barv, ki naj bodo toliko prijetno kombinirane, da bodo privabile skeptične ih kritične oči kupca. Zato ni bilo na večini razstavljenih del nobenega poleta, nobenega zanosa, ničesar drugega kot samo barve in platno. Rekviziti za eventualno »olepšavo« ali pa poživitev meščanskega stanovanja, da se bo lahko purgar pred svojimi gosti pobahal, da ima umetnost v svoji hiši in to sliko X.-ovo, kip Y.-psilonov itd. Za vso to vsiljivo uslužnostjo, ki je bila edina ideja večina stvariteljev razstavljeni del, se je kot ena izmed vzročnih osnov skrivala beda slovenskega sodobnega umetnika. Siromaštvo, prav vsakdanje materialno siromaštvo, tista uboga skorjica kruha, ki je tako strašno potrebna za življenje in delo. Slovenski purgar je včasih dejal, da umetnik mora živeti v pomanjkanju, da mora stradati, ker sicer ne bo ustvaril nobene velike umetnine, toda to je prefrigana in pretkana laž, ki si jo je izmislil purgar v svoj zagovor, da l)i mu ne bilo treba preveč seči v žep, kadar stopi pred sliko ali kip, ki je vzbudil njegovo kupčevsko zanimanje. Nekaj fickov že še odšteje, toda preveč jih ne sme biti, ker sicer vzame umetniku moč in inspiracijo za nadaljno ustvarjanje... To so vse stvari, ki jih je Cankar že davno in klasično označil in ironiziral, ki pa so pri nas vendarle še precej aktualne. Z našim povojnim gospodarskim in političnim razvojem se je po svoje razvijala naša umetnost in ena teh njenih posebnosti v razvoju je bila, da je pri nas mnogo ljudi čutilo potrebo udejstvovati se v literaturi, kritiki in upodabljajoči umetnosti. Tako je zašlo na to polje veliko diletantov, samozavestnih netalentiranih kričačev, ki so jih podpirali ravno taki kritiki, skratka, delavcev je ogromno, toda ta ogromnost se kaže tudi v tem, da jih je zelo malo kvalifici-
ranih, cin je talent redkejši kot kdajkoli. To stanje stn dokazali tudi ti dve razstavi. Kopica različnih imen. precej znanih na slikarskem trgu. toda malo domačih v umetnosti. Ne vem, kakšen je materialni efekt obeh razstav, toda imel sem utis, da je moral biti precej slab. Kajti dejal bi, da slaba roba ne gre v denar. In tu se je povečini kazala slaba roba... Stvaritelji — sit veniu verbo — so se zelo zmotili, ko so skušali »trgovsko« slikati, da bi tako laže prišli do prodaje svojih del. Mogoče, da bi se temu ali onemu nakana bolj posrečila, če bi skoraj vsi ne skrivali te trgovske misli v svoj»ih proizvodih. Da pa ne bom delal krivice tistim, ki so bili v svoji materialni skromnosti toliko skromni, da še na to niso mislili, moram povdariti, da so bili tudi taki na tej razstavi, ki radi svoje nezmožnosti in netalentiranosti niso zaslužili nobene pozornosti. Ob takih razstavah začne človek misliti na nekakšno umetniško milico, ki bi naj branila umetnost pred kopico ljudi, ki se ji vsiljujejo, ne da bi imeli zato najosnovnejše zmožnosti. Saj so bile na tej razstavi slike, ki niso bile samo slabe po svoji idejni zasnovi, bile so tudi take, ki so bile skrajno slabe po svoji tehniki, po čisto enostavni izvedbi, slabe, če hočete v tisti strani slikarstva, ki je zgolj obrtniška spretnost, kakdr pravijo nekateri. Ne bom našteval vseh tistih, ker jih je preveč, in nekdo je v dnevni kritiki imena (samo nekaterih) takih diletantov prizanesljivo zamolčal radi tega. ker so učitelji in profesorji risanja. Nikakor pa ni mogoče oprostiti Hinku Smrekarju, ki ima vendar kot karikaturist v preteklosti častno ime v slovenskem slikarstvu, da je razstavil tri tako slabe, šolske učenčevske risbe v Jakopičevem paviljonu. Te tri risbe so tako slabe, da ne morejo premotiti niti še tako bedastega purgarja. kajti toliko kritičnosti mu je pa vendarle pripisati, da ne bo v tistih treh risbah videl nič drugega, kakor risbe gimnazijca iz nižjih razredov. Če bi bile te tri risbe razstavljene na razstavi celokupnih Smrekarjevih del in bi nosile datum izpred 35 ali celo 40 let, bi mogoče bile' biografsko zanimive, zdaj so pa s svojim še precej svežim datumom biografsko porazne. Namenoma sem omenil ta primer, kajti pri Smrekarju ga je vredno omeniti, pri nekaterih drugih pa je to splošen defekt, to se pravi: Hinko Smrekar je nekoč nekaj bil in tudi kot karikaturist nekaj ustvaril, kar gre mestoma vzporedno s Cankarjevo satiro, nekateri pa, ki so zlasti razstavili na velesejmu, nikoli nič ne bodo. Zato ni vredno omenjati niti imen, kaj šele, da bi človek o njih razpravljal. Če bi se spustil v to, bi moral napisati bržkone celo knjigo, da bi razmotrival o tem in onem, kar manjka tistim slikam. Toda to bi bilo Sisifovo delo. Zato se hočemo omejiti na dela tistih, ki so svojo umetnost že večkrat lepo manifestirali, ki so si kot zastopniki umetnosti že v preteklosti ustvarili svoje ime.
Središče razstave v paviljonu v parku je tvoril Jakopič, ki je (po katalogu) razstavil 22 slik in 9 risb. Med temi slikami tvorijo večino slike raznih cvetic (cinij, tnlp. potonk itd.). To so \;eč ali manj artistično spretno slikane podobe, ki jim je barvna kombinacija in barvni ofekt glavni cilj. Več v teh slikah ni iskati, razen, če bi se hotel človek spustiti v profesorsko premotrivanje slikarjeve tehnike. To so zgolj slikarjqve barvne impresije o rožah. Snov, ki je že po motivu močno indiferentna, motivno stara in že bilijonkrat oblikovana in ne verjamem, da je v teh slikah kaj posebno originalnega, kar bi jim dalo pozornost v milijonski galeriji takih motivov zadnjih petdesetih let. Priznam pa. da še slikarjeva tehnika in njegovo slikarsko »idejno« gledanje pri slikah zelo krije z motivom. Tukaj ni važno, ali se loči kontura tetra cveta od drugega, sploh ni važno, kakšna je njih realistična podoba in mnogo se je že pisalo o takem slikanju, da je nekakšna »muzika barv«, barvno razkošje, barvna impresija, seveda idealizirana in od resničnosti odmaknjena. Slikarjevo hotenje je bilo pri teh delih osredotočeno zgolj na barvne kombinacije in kompozicije, na svetlobne in barvne efekte. To je po moje vse. kar bi se dalo o njih povedati. Da so nekatere napravljene kuj spretno, o tem vendar pri Jakopiču ni treba
podvomiti. Dvom bi sc lahko izrekal o njih, kakor hitro bi začeli premišljati, kaj je v njih takega, da zamore reprezentirati sodobno slikarstvo. Priznati bi morali na koncu, da so samo tehnične bravure in nič drugega. Drugačna pa postane stvar, če stopimo pred sliko kot je Madona« ali »Delavec«. Tehnika in idejno gledanje impresionizma na risane predmete se nam tukaj pokažeta v povsem drugi luči. Muzika barv, razkošje barv itd., kakor se že vse to imenuje, nikakor človeka več ne zadovoljita. Zdi se mi namreč, da podoba človeka nikakor ne more biti samo sestavina raznih barv radi barv samih, kajti jasno je, da iz takega gledanja na koncu tudi nič drugega ne nastane, kot kričeče barve, nikakor pa ne slika Madone. Mislim namreč, da je vendarle človekov obraz, njegovo obličje, njegova telesna pojava, če hočete, vsaj toliko važna kot slikarjeva barva, če že ni važnejša in zato se mi zdi nemogoče tako slikanje, ki mesto obraza napravi na tistem mestu zgolj barvni efekt. Mislim na dalje, da je tak slikar prišel šele na pol pota svojega dela in da je mogoče že v začetku začel narobe svojo pot. Barvni efekti so vsekakor osnovno važni pri vsakem slikanju, toda oni so predvsem sredstvo za izražanje ne pa samemu sebi namen. Če slikaš človeka, ne smeš pri tem pozabiti, da slikaš n jega in da človek nikakor ni samo »barvna kompozicija« ali zgolj »sestavina iz barv«. Zdi se mi tudi. da tako slikanje ni poduhovijenjc, če tudi je vsekakor idealistično in barvno idealizirano gledanje na slikani predmet. Pii slikanju človeka kot slikarskega motiva pride ta problem veliko bolj do izraza kot pri kakšnem tihožitju, četudi se mi zdi, da bi duhoviti in v divjo sedanjost usmerjeni in ne mimo življenja idoči slikar sodobno »tihožitje« mogoče sestavil malo drugače. Mogoče takole: roža. lepo cveteča roža (barvo in vse njene barvne efekte prepuščam njemu!) poleg vaze in mogoče križa pa plinsko masko, patrone itd., rdečo pasico s kljukastim križem, fašistično butaro in poleg vsega tega sveže odsekano glavo. Mislim, da mi naprej ni treba govoriti, pač pa se mi zdi. da bi na tej poti prišel slikar do tihožitja, ki bi lahko nosilo letnico 1034. Vso svojo talentiranost in tehnično zmožnost, skratka vse svoje stvariteljske sile bi pri tem vsekakor bolj pametno izkoristil kot sicer. Za Jakopičevo >Ma-dono« ni treba biti niti kmet niti filister, da človek občuti, vidi iu spozna, da v osnovi vendarle to ni Madona, ampak, da so to samo na razne načine do efekta zrežirane barve. Tam, kjer bi moral biti Mado-nin obraz, je samo barva. Tn zda j se vprašamo: kako daleč je od tega načina slikanja in gledanja na slikani predmet do futurista in kubista, ki sta mesto glave naslikala kakšen trikot, ali samo eno oko itd. Ali ni bilo to idejno samo nadaljevanje takšnega načina, kakor je Jakopičev, če tudi sta se posluževala ekstremnejših sredstev! V osnovi ni razlike, razlika je samo formalna. Kakor ni bilo pri futuristu niti pri kubistu glave, tako je tudi ni pri Jakopičevi »Madoni«. Vem, da se bo kdo hitro zlobno oglasil in skušal tolmačiti moje misli tako, ,	kakor, da zahtevam fotografiranje, toda že kar sedaj povem, da tega
ne mislim, pač pa je moje mnenje, da zahteva naš čas (in ta zahteva se je globoko vsadila v sodobnega človeka) stvarnosti v umetnosti, resničnosti, ker življenje samo je tolikanj »konkretno« toli važno in če hočete, vsiljivo s svojimi raznimi problemi, da se sodobni človek nikakor več ne more zadovoljiti samo z barvnimi kombinacijami in kompozicijami. Naš čas ne more več biti človeku samo impresija, ampak je kruta, divja, vse razkrajajoča realnost, dejstvo, ki zahteva svoje upodobitve tudi od umetnikov. Jakopič je razstavil tudi sliko »Delavec«. Četudi je to bolj študija in bi lahko bilo pod sliko napisano tudi »Starec« ali »Stari kmet«, je vendar značilno za slikarja, da ga je naslikal tako stvarno. Madona mu je bila kot konkretnost precej daleč, delavec kot pojav našega življenja pa je (mogoče celo samo podzavestno) stopil toliko stvarno predenj, da se mi zdi. da ni mogel mesto njegove glave, oči, ust itd. napraviti samo barvne točke kakor pri -»Madoni«. Tu je tista konkretnost, iz katere mora po mojem mnenju slikar iziti in s katero
mora imeti stalno kontakt, da no izgubi tal pod seboj. Slika »Delavca« ne gre preko meja študije, prav tako so serija risb (Kosec, Težak, Rudar, Kopač itd.) študije telesnih gibov raznih delavcev in nič več. Duša, značaj, življenje itd. kakor že vse to označujemo, niso prišla do izraza. »Rudar« je na primer tipična risba, ki je zgolj študija rudarjeve poze in gibov njegovega telesa. Nič drugega. Res pa je spet na drugi strani, da dajo te risbe slutiti umetnika, ki bi lahko preko teh študij prešel k umotvoru, ki bi vse tisto imel, kar še skicam nedostaje. Zaenkrat pa ni nič tistega v njih, kar danes mnogo bolj konkretno in jasno označuje pojm in človeka rudarja ter njegovo življenje. Do podobnih razmišljanj pride človek, če se ustavi pred Klemenčičevimi pokrajinskimi slikami. Slikane so v dveh različnih manirah, vendar so »Kozarje v snegu« nad vsemi drugimi, četudi so menda nekoliko starejšega datuma. Toda nas zanima nekaj drugega. Klemenčič je med drugim razstavil tudi sliko »Hišica v Mestnem logu«. Ko človek sliši ime Mestni log, se mora takoj spomniti na tiste brezdomce, ki so se naselili v delu Mestnega loga in ki mu menda sami pravijo Sibirija. Gledalec, ki pride iz ulice, kjer je srečaval otroke, ki so mu vsiljivo ponujali ovenele travniške cvetlice in mu na vprašanje odgovorili, da so iz Mestnega loga, začne ob Klemenčičevi sliki premišljati, kje neki zadaj za to sliko so tisti brezdomci in ali je Mestni log res tako lep. veder, kakor nam ga je na platnu prikazal slikar. Slika je lepa, ker jo je mogoče prijetno gledati, toda resnična ni. Od resnice je prekleto daleč. Rekel bi, da je v svojem gledanju površna, da slikar ni globlje pogledal (ali ni hotel ali pa ni mogel, to je postranska stvar), dejstvo je. pač, da je upodobil Mestni log. kakor ga vidi površno oko in pa človek, ki liič ne misli, ki samo išče barvnih efektov. Človek, ki gre mimo in preko življenja. Slikar, ki samo slika lepe dekoracije. Svoji dobi pa je treba držati zrcalo, pravijo, svoji dobi je treba dati obolus. Tn kje je bilo na obeh razstavah čuvstvovanje. dihanje, življenje sodobnega človeka? Kje? Ali niso spadale najboljše slike že v muzej? Gaspari še vedno slika svoje kmečke motive, kakor jih je slikal. Pustimo mu, recimo, njegovo maniro v obliki, vsaka tehnika postane sčasoma manira, poglobitev v razvoju se kaže le v gledanju, v mišljenju. Gaspari pa gleda na slovenskega kmeta kot je nanj gledal Jurčič in slovenski rodoljub Bleivveisove dobe. Vse to idealiziranje kmeta v narodnih nošah spada zato v Jurčičevo dobo in ne v dobo. ki nosi na svojem ščitu Cankarjevega hlapca Jerneja. Doba se je tako daleč spremenila, da naši kmetje ne hodijo niti na delo ne na sejme ne v cerkev v narodnih nošah, v tistih slikovitih oblekah, temveč v te obleke se danes oblačijo narodne dame in jara gospoda zgolj za parado. Ta obleka že dolgo ni več obleka slovenskega kmeta. Pa saj ne gre samo za narodno nošo, gre za celo gledanje na kmeta, četudi je ravno povdar-janje narodne noše za Gasparijevo slikanje značilno. Kakor je večina slovenske literature v preteklosti ali kmeta preveč idealizirala ali pa Ka pokrjavila, tako je tudi s tem Gasparijevim slikarstvom.Jzgubilo je vsa tla pod seboj in naj ima slikar še toliko dobre volje in čistega srca, njegove slike vplivajo že deloma kot karikatura, včasih pa kot cenena Podobica iz vaškega sejma. Doba se je v osnovi odmaknila od njega in hodi po svoji poti.
Kako važen je način v slikarjevem izražanju, nam pričajo slike A. G. Kosa iz velesejmske razstave. Te slike so edino, kar vpliva od °beh razstav osvežujoče in živo. Način slikanja in vsebina gledanja, ki se skriva za tistimi temnimi in sivimi barvami, za tisto monotonostjo. Priklene človeka. Nočem se profesorsko razpisati o Kosovi tehniki, o njegovem »novem« načinu itd., to bodo storili drugi, ki navadno nič drugega ne znajo povedati, toda rečem samo. da se mi zdi, da je Kos na 'lobri poti, pokazati nam našo vas tako, kakršna je v resnici. Z vso temo. * težkim težaškim delom, religiozno prenapetostjo, zločini in umori, ki nas vsak dan spominjajo na Tolstojevo »Moč teme«, s socialnimi
nasprotji, s svojo nemočjo, kor so no more dovolj upirati prodiranju kapitalizma, z domovi, ki niso tako svetli in lepi in romantični, kakor misli Gaspari in še marsikdo drugi, četudi rastejo na njih oknih nagelj-čki v lončkih in cveto dekletom cvetlice po vrtovih. Da, kljub vsej barvni enoličnosti je Kosova slika vasi mnogo bolj blizu resnici, kakor vse drugo, kar je bilo s podobnim motivom na teli razstavah. Če bo Kos izpolnil to, kar te slike obljubljajo, je drugo vprašanje, o katerem danes ne moremo razpravljati. Zaenkrat je samo pokrajinar. Kdo bo upodobil pravi obraz našega kmeta?
Pri premišljevanju o teh dve razstavah pride človek do istega zaključka kakor Leone v »Glembajevih«, ko pravi, da je motivov na kupe, samo slikarjev ni, ki bi jih videli in naslikali. Razen nekaj mimohodnih risb satirične vsebine, ki jih je po večini pred • leti dal Niko Pirnat, nismo dobili v slikarstvu še nič tega, kar bi lahko rekli, da je po svojem socialnem motivu sodobno in živo. Tratnik je ostal zaenkrat še brez naslednika. Upanja so tu. Sedej in Mihelič. Toda danes ni o njih beseda. Danes smo pri generaciji, ki se umika, ker ne more več slediti življenju. Ko sem gledal na razstavah zadnjih let razne slike in kipe Madon, Kristusov, svetnikov itd., mi ni šlo v glavo, zakaj raje slikarji kot papagaji ponavljajo že miljonkrat in miljonkrat obdelan motiv, ki je bil že v vseh detajlih toliko variiran, da ga po mojem mnenju ni mogoče več variirati in ustvariti kaj originalnega, kakor pa da bi se raje poglobili v motive, ki jih naravnost vsiljuje sodobno življenje. Kako otročje se mi zdi ponavljati motive, ki so jih že upodobili Michelangelo, Leonardo da Vinci itd. Naša doba je daleč od ten motivov. Doba divje eksploatacije, gladu, stavk, plinskih vojn, justifikacij, železnih tankov, ki se vale kot ogromne morilne želve po evropskih ulicah, doba železobetona in radia, doba stratosfernih poletov itd., doba, ki se v svojih osnovah že nagiblje materialističnemu gledanju in ne več idealistično-metafizičnemu, nikakor ne more videti svoje podobe v umet-nosti, ki slika svetnike in pokrajinske slike. Res je, da še proglašajo ljudi za svetnike, toda čudeži se danes kljub temu ne gode več. Slabe čudeže skušajo delati le tisti slikarji, ki hočejo z močjo svojega talenta in z barvami pričarati na platno tisto, kar ni in kar bi mogoče mi vsi bili radi, da bi bilo. Toda sila resničnosti je tako velika, da so vsi veliki talenti majhni proti njej in nemočni, kadar se ji skušajo zoperstaviti. Človeka ni mogoče strgati iz življenja, kakor si ni mogoče misliti življenja brez človeka. Nikakor nismo hoteli povedati, da ni bilo med kopico kramarjev na tej razstavi talentov, kajti to bi bilo spričo Jakopiča in še nekaterih absurdno trditi, toda da so pa vsi ti daleč od življenja in da je vsa njih umetnost mrtva, neživljenska. da boleha na življenjski nemoči, to je jasno. Kdo nam bo upodobil trboveljskega rudarja in jeseniškega kovinarja, kdo bo prikazal umiranje žeb-ljarja iz Krope, kdo se bo vživel v dušo vaške bednote, slovenjegori-škega viničarja, kdo bo naslikal tožbo kmečkega doma. ki mu poje ru-bežni boben marche funebre itd.? Motivov je veliko, slikarjev nič. Tisoče je motivov najti v sodobnosti, ki jih Michelangelo in vsi tisti veliki slikarji preteklosti niso naslikali, ker so bili zajeti v svojo dobo, a jih niti niso mogli, kajti družbena gibala življenja so bila takrat druga kot so danes. In vendar slikarji raje epigonsko ponavljajo tisočletne motive svetnikov in bogov, ki so jih naslikali slikarji preteklosti v taki popolnosti, da so svetniške slike današnjih slikarjev z največjim talentom samo jecljanja napram njim. Glejte v sodobnost s tako bistrim očesom, kakor so veliki mojstri srednjega veka gledali svojo sodobnost! Toda ne tako, da boste iz bivših slikarskih pomočnikov, tržnih nadzornikov itd. delali imperatorske Cezarje in da vas bo moral novinar (brez krivde portretiranca) radi tega v »Slov. narodu« komentirati in dopovedovati občinstvu, da je poleg drugih lastnosti videti v portretu tudi vso skoraj otročjo dobroto portretiranca poleg šegnve nagajivosti in zafrkljivosti...
istočasno spremenil zvezina pravila v tem smislu, da centrala ne bn mogla tako krivično postopati s podružnicami, kakor je lani z jeseniško. Tu ni soglasja med sklepi in dejan ji. Vendar je kongres vzlic navedenim dejstvom pokazal tudi svetle strani. Proti dosedanjemu samopaš-nemu vodstvu se je pojavila močna opozicija. To vodstvo, oprto na demagogijo, brutalnost in moč vladajočih, je doživelo moralni in dejanski poraz. Delno spremenjena centralna uprava bo pa šele s svojini delom pokazala, v koliko so bile te spremembe za pravo delovanje zadostne. — Mi vzlic nesodlužnemu ravnanju z nami vztrajamo pri svoji spomenici. Poslali smo jo novi centralni upravi, ki odgovarja za nadaljni potek naših odnosov. Mi v svoji pravični borbi ne odjenjamo. Smo za odpravo vseh napak (tudi svojih) in za uspešno udejstvonje za dobrobit in kulturni dvig proletariata.
Delavski oder je za jeseniški revir nujna potreba. Prilike za uspešno gledališko udejstvovanje so dokaj ugodne. Proletariat je večinoma koncentriran okoli tovarne, gospodarsko stanje kraja še vedno ni najslabše, v Delavskem domu je dvorana s srednjevelikim odrom, publika, ki ljubi predstave, še tudi ni izumrla, zato so dani zunanji pogoji za gledališko delo. Toda s tem, če delavci in delavke igrajo v Del. domu različne igre, s tem še ni ustvarjen delavski oder. Delavske gledališke družine malokdaj ideološko razpravljajo o svojem poslanstvu. Mi smo ob ustanovitvi »Enakosti« takoj načeli debato o pravem pojmovanju delavskega odra. Že na 1. red. obč. zboru dramskega odseka smo postavili smernice svojemu delu. Naš oder mora biti v celotnem delavskem gibanju kulturno borbeni izraz naših hotenj. Ne sme samo zabavati, temveč tudi vzgajati dvigati množico, kar pa ne pojmujemo v ozkem šolskem smislu. Za igravco in igravke je potrebno, da so prežeti z našo ideologijo, da razumejo skupne cilje in ne prihajajo na oder zavoljo domišljavih kapric, ampak zaradi stvari same. Pogoj uspešnemu razvoju je pa temeljito strokovno znanje, podkovanost v igranju in režiranju. A izvrševanje vseh naših nalog potrebuje sodružnega razmerja med vsemi. To naše tovarištvo je vsak dan večje, ker le z njim zmagujemo vse ovire. A teh ni malo. Izbira iger je ena najtežjih reči. Marsikaj dobrega in potrebnega ne sme na oder. vsega kiča in malomeščanske navlake pa tudi ne moremo uprizarjati. Vendar so še stvari, ki prihajajo v poštev, toda za težje igre smo šc prešibki, ker se pač zavedamo odgovornosti do uprizorjenih del. V prvem letu ni mogoče delati čudežev. Z odrom tudi ni tako kakor z drugimi društvenimi panogami. Za igranje je poleg veselja potreben tudi talent. Delavstvu ni dana možnost široke izobrazbe, ki je za dobro delo na odru prepotrebna. Tem nedostotkom skušamo odpomoči s sam oi zob ra/bo. Vsak ponedeljek imamo sestanke s predavanji in razgovori o vseh gledaliških vprašanjih. Agilnejši so-drugi se pripravijo na predavanja o izgovarjavi, mimiki, šminkanju, gledališki zgodovini, inscenaciji, pa tudi o raznih pomembnih dramatikih in igrah. Kadar nismo v četrtkih nujno okupirani, imamo posebne diskusije globjega pomena. Ker gledališke literature pri nas skoro ni, nam je še največ v oporo revija »Drama« z Dramsko dopisno šolo. Priredili smo tudi avtobusni izlet v Ljubljano, da smo si lahko ogledali nekaj predstav v Drami.
V	prvem letu svojega obstoja smo naštudirali šest iger, pripravili pet prosvetnih večerov in sodelovali pri komemoraciji za kakanjskimi žrtvami s prednašanjem rudarskih pesmi Kozarja, Seliškarja, Moleka, Mačka in Starogorskega. Komemoracija je bila z našimi deklamatorji vred prenaglo in slabo pripravljena. Tri igre (Seliškarjev »Kamnolom«, Špicarjevo »Zlato tele« in Čufarjev »Polom«) so doživele pri nas krstne predstave. »Kamnolom« je bil igran samo v Ameriki, (tu je doživel tudi »reklamo« s prižnice), ostali dve še nikjer. To je dostojno izpričevalo za naš oder. Ob težkočah, ki so bile zlasti v začetku velike, smo prvo leto mnogo ustvarili. Želeti je. da tako napredujemo naprej.
Doslej smo se posvečali predvsem resnim dramam, pa tudi veseloigram, deklamacijam in recitiranjih Najmanj smo uspeli s poskusi govornega zbora. — Nova sezona je otvorjena s Cankarjem. Naj nam bo to kažipot v novo uspešno delo!
Opomba uredništva. Članka o pesniku Majakovskem, žal, ne moremo nadaljevati. — Naročnike prosimo, da plačujejo naročnino za »Književnost« naravnost na njen naslov in ne na »Malo biblioteko« ali pa »Novo knjigo«, ker povzročajo sicer nepotrebno zmedo in delo.
Mala biblioteka je izdala kot 2. zv. Kostanjevec: Stanovska država brez maske in kot 3. zv. Spectator: Povojno svetovno gospodarstvo. Priporočamo! Naročajte! (M. B., Miklošičeva c. 13.)
Prejeli smo: M. Magdič: Klerikalizam nastupa. Biblioteka Naš front, Zagreb 1934.
Naročnikom smo priložili položnice, da plačajo
4.
obrok!
Kdor dolguje, kaj več, naj to sedaj plača! (Ne pozabite na tiskovni sklad »Književnosti"!)
TISKARNA »SLOVENIJA
« D. Z
O. Z.
LJUBLJANA
WOLFOVA UL. ST. 1
TELEFON 27-55
Izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela po zmernih cenah. — Časopisi, knjige, revije, brošure, vabila, letaki, plakati itd Zaloga beležnih koledarjev.
Uprava in uredništvo: Mestni trg 6-II. — Lastnik, izdajatelj in urednik: Bratko Kreft, Mestni trg 6-II. — Odgovorni urednik: M. Vičič, Idrijska ul. 13. — Štev. čekovnega računa »Književnostic je 16.320. — Naročnina se plačuje v štirih obrokih po 15 Din. — Celoletna naročnina je 60 Din (za inozemstvo 80 Din). Posamezna štev. 7 Din. — Rokopisi se nc vračajo. — Tiska tiskarna »Slovenijac v Ljubljani. Predstavnik A. Kolman.