Slab	prijatelj je kakor	Lelo IX. Ljubljana, 2. decembra 1937 Sie\. 48.	danes: NAŠA 7. N O V O S T:
OLlILil lici SV111V1U Ull| J/o — kaže se, kadar je lepo, in izgine, kadar je grdo. Marin (1721—1809)		»DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja vsak četrtek. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Tel. št. 33-32. Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — NAROČNINA: l!i leta 20 din, 1/: leta 40 din, lh leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 21 /2 dolarja. Naročnino Je treba plačati vnaprej. — ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 din znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre »n širina 55 mm) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. Notice: vsaka beseda din 2.-—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0.50. Oglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust.	Preurejena kronika preteklega tedna (Glej str. 2)
Uka&ui sM -
So ljudje, ki izvrstno izvršujejo naloge pod tujim vodstvom; _ kakor hitro se osamosvoje, propadejo. Zakaj? Vedno so bili vajeni, poslušati le tuje ukaze, zasledovati tuje cilje, ko se pa osvobode vodstva, omahnejo ko rastline, ki jim• je zmanjkalo opore.
Od mladih nog smo vajeni _ ubogati. Najprej starše, nato učitelje, pozneje predstojnike. Ubogamo često z uporom, še večkrat slepo, brez misli, kar tako, tjavdan, ker smo pač tega vajeni. Naposled ubogamo tudi zato, da se prikupimo staršem ali predstojnikom, še bolj pa zato, da se izognemo kazni, izgubi službe.
Kako malo v resnici mislimo pri tem na same sebe, na naše notranje bistvo, ki ni s takšno zgolj zunanjo ubogljivostjo prav nič v skladu! In vendar je človek sam sebi najbližji in bi moral biti s slehernim dejanjem tudi notranje prežet.
Uboganje je obrzdavanje samega sebe, je notranja plemenita rast, ki je sama sebi namen. Treba se je zavedati, da je človeško življenje podobno kameniti gorski stezi, ki drži venomer navzgor, kjer so povsod začrtane meje, ostrejše ali medlejše. Nešteto je navidez nevidnih sten, nepisanih človeških zakonov, in treba je vedeti, da življenje ni prostrana stepa, ni cvetoč travnik, kjer bi se mogli nebrzdano nadivjati ko neukročena žrebeta.
Nikdo nas torej ne more do bistva^ obrzdati, nikdo docela ukrotiti, če sami tega nečemo, če sami sebe ne znamo — ubogati! Ubogati svoje lastne ukaze, ubogati in se držati sklepov, ko nas nihče ne nadzira, ubogati iz lastne notranje potrebe. Prisvojiti si občečloveške zakone tako, kakor si prisvajamo zrak, ki nam je nujno potreben za dihanje.
Zato z navideznim, zunanjim uboganjem doma pri starših ali v službi še ni vse opravljeno; za večjo nalogo, rasti v kulturi, napredku, razumu, se moramo odločiti sami, brez tuje pomoči.
Malokdaj nam pride na misel, da bi si zadajali resne naloge, ki bi jih potem tudi dobesedno izpolnili. In vendar se ob takšnih priložnostih zgodi, da smo na sebe jezni, če nismo izvršili storjenega sklepa. Kakor izgubimo spoštovanje do predstojnika, ki neizvršenih ukazov ne kaznuje, tako se nam zdi, da izgubljamo zaupanje in spoštovanje do samega sebe, če smo taki slabiči, da se damo premagati lenobi, brezdelju, neobrzda-nosti. Venomer nam nekaj manjka in nezadovoljnost se nas polašča. Čim dalje bolj se pogrezamo v malomarno vegetiranje, ki je smrt našega višjega razvoja.
Naučite se torej dosledno ubogati ukaze, ki ste si jih v dobri nameri zadali za svoj nadaljnji napredek, in upoštevajte tele nasvete modrih ljudi:
Določite si za začetek prav neznatne naloge, ki jih pa morate potem zares izvršiti. Zadajte si za en teden vnaprej ukaze. Vsakega napišite na poseben košček papirja. Listke spravite v kakšen predalček ali v žep in na slepo izvlecite vsak dan zjutraj en tak listek, ter se ravnajte po tem, kar je napisano!
Naloge naj se glase poljubno, n. pr.: »Danes ne bom kadil«, »Vstal bom pol ure prej in telovadil ob odprtem oknu«, »Danes se ne bom nad ničimer jezil«, itd.
Ravnajte pri tem sistemsko! Najbolj nespametno bi bilo, začeti takoj z velikimi nalogami ali z mnogimi naenkrat, pa spet na lepem vse opustiti. Če ste se navadili na majhne vsakdanje ukaze, potem ne opustite tega niti en dan, kajti če ste le za en dan našli »tehten« izgovor, ga boste tudi za drugega, tretjega... In saj veste: »Vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese!«
Čim več dni zaporedoma ste zmožni, držali se točno lastnih povelj, tem bolj bo raslo vaše spoštovanje do vas in s tem tudi vaša samozavest in občutek lastne zadovoljnosti. In zadovoljnost vodi k duševnemu in telesnemu zdravju! Zadajte si predvsem takšne naloge, da boste z njimi ukrotili najpogosteje se ponavljajoče slabosti svojega značaja!
Vodite točen pregled o vseh teh izpolnjenih nalogah in Šele, ko vam je to izpolnjcr '"ie prešlo že tako rekoč v meso in kri, se lotite večjih
Razgled po svetu
Kai Nemci ho fe/o?
Proste roke v Avstriji in na Češkem, čez šest let pa še kolonije Angleži ne vedo, kaj bi, zato so povabili Francoze na posvet
V Ljubljani, 29. novembra
Lord Halifax je že zdavnaj spet doma _ in njegovih razgovorov s Hitlerjem in drugimi gospodarji današnje Nemčije ne pokriva več tenčica skrivnosti, ki so jih z njo skušali obdati Hitler in njegovi prijatelji. Kakšni bodo ti razgovori, smo napovedali že pred štirinajstimi dnevi; danes lahko ugotovimo, da so se naše napovedi v glavnem uresničile.
Hitlerjevo stališče pri berchtes-gadenskih razgovorih — prav za prav so bili le samogovori; listi namreč pišejo, da v vseh štirih urah angleško-nemškega sestanka lord Halifax tako rekoč ni prišel do besede — se da po smislu razčleniti v tri točke:
1. KAJ NEMČIJA danes ZAHTEVA?
Odgovor:
a) proste roke v Avstriji, ki naj postane nekakšen trabant Nemčije;
b) proste roke na češkoslovaškem; nemško-češka manjšina naj dobi vse narodnostne pravice, češkoslovaška republika naj se pa spremeni v zvezno državo po švicarskem vzorcu;
c) takojšnje priznanje kolonijske enakopravnosti.
Vsi ti trije cilji naj se dosežejo po miroljubni poti.
2. KAJ ZAHTEVA NEMČIJA za pozneje?
Odgovor:
a) vrnitev kolonij na podlagi pod la) priznanih ji kolonijskih pravic;
b) proste roke v Vzhodni Evropi in na Balkanu — povsod, kjer žive nemške manjšine (gl. o tem nemško statistiko na 6. strani; op. ured.).
3. KAKŠNE PROTIUSLUGE OBLJUBLJA NEMČIJA?
Odgovor :
a) pomagala bo napraviti mir na španskem;
b) pomagala bo napraviti mir na Daljnem Vzhodu;
c) pristala bo na sklenitev nove lo-carnske pogodbe in se bo vrnila v reformirano Zvezo narodov.
Četrta točka je angleška:
KAJ SODI VELIKA BRITANIJA O NEMŠKIH ZAHTEVAH?
Odgovor:
a) nesprejemljivo, menijo eni;
b) poglejmo, kaj se da narediti, menijo drugi;
c) vprašajmo Francoze, je rekla britanska vlada in povabila predsednika francoske vlade in njenega zunanjega ministra v London.
Gornji nazorni pregled nemških zahtev posnemamo po pariškem »Intranu«.
*
Predsednik francoske vlade Chau-temps in zunanji minister Delbos sta že odpotovala v London, da se danes in jutri pogovorita s svojimi angleškimi tovariši o Hitlerjevih zahtevah in o angleškem odgovoru nanje. Kaj bodo v Londonu govorili, si sicer po dosedanjih izkušnjah lahko mislimo, vendar počakajmo s sodbo rajši do prihodnjega tedna, ko bo zadeva dozorela za javnost. Medtem si pa oglejmo komentar, ki ga je o berchtesgaden-skih razgovorih in o angleški reakciji nanje objavil liberalni »Manchester Guardian«, eden izmed najuglednejših angleških listov; ta komentar je tem tehtnejši, ker
nalog, toda tudi teh ne brez zadostne priprave. Če ste si zadali večji cilj, recimo, da se hočete naučiti tujega jezika ali da hočete izboljšati delavni sistem v svoji službi ali v svojem podjetju ali karkoli že — vedno si prej napravite pismen načrt. Prede-lavajte ga tako dolgo, dokler se vam ne bo zdel popoln; določite si čas, v katerem ga mislite dovršiti. Vse naj bo vnaprej vestno začrtano in premišljeno, kakor načrt stavbenika, ki namerava zidati hišo.
Šele nato se lotite dela in ne bo se vam treba bati, da bi zastali sredi poti.
Gorenjka
Grozote vojne na Kitajskem: civilno prebivalstvo se skriva v maskiranih jamah pred japonskimi letalskimi napadi.
velja »Manchester Guardian« kot avtoriteta za politične razmere v Nemčiji in v Srednji Evropi sploh.
Po njegovem je Hitler postavil tehle 6 točk kot podlago za sporazum med Nemčijo in Anglijo (bralci bodo videli, da se teh 6 točk v glavnem krije z g\>rnjim pregledom, posnetim po »Intranu«, in z našo napovedjo pred 14 dnevi — le da so konkretnejše in bolj razčlenjene) :
1. Nemčija se je pripravljena vrniti v Zvezo narodov, če se v paktu Zveze spremeni določba o sankcijah, črta klavzula o vojni krivdi, pretrga zveza med mirovnimi pogodbami in ZN in revidirajo določbe o manjšinah, in če britanska vlada prizna italijansko zasedbo Abesinije.
2. Velika Britanija naj pristane na preureditev ČSR po vzorcu švicarskega zveznega sistema; sudetski Nemci naj dobe podobno ustavo, kakor jo imajo švicarski kantoni.
3. Velika Britanija naj v bodoče ne podpira avstrijske vlade ne diplomatsko ne vojaško.
4. Nemčija se obveže, da prihodnjih šest let ne bo načenjala kolonijskega vprašanja — če se tudi Velika Britanija obveže, da bo šla Nemčiji na roko pri njenih kolonijskih zahtevah, ko poteče teh šest let.
5. Nemčija se obveže, da bo pomagala napraviti mir na španskem — če britanska vlada prizna Francovo vlado.
6. Nemčija se obveže, da bo pomagala napraviti mir na Daljnem Vzhodu.
Britanska vlada, pravi list, kajpada ni obvezana sprejeti te nesprejemljive predloge. Povedati je pa treba, da so nekateri vplivni britanski politiki in tudi del britanske javnosti za to, da se Anglija in Nemčija pobotata na takšni ali podobni podlagi, kakor jo je Hitler predlagal.
Kakšne bi bile posledice, če bi Angleži pristali na Hitlerjeve predloge?
Velika Britanija bi s pristankom na točke 1—3 priznala, da spadata Avstrija in češkoslovaška v nemško območje. Kot prva posledica takšnega pristanka bi prišli vsa Srednja in Vzhodna Evropa z Balkanom vred v nemško odvisnost, prihodnja posledica bi pa bila, da bi se Nemčija razširila še dalje na vzhod in jugovzhod.
Da stremi Nemčija stalno za priključitvijo Avstrije, je znana stvar, čeprav se ni Velika Britanija z ničimer obvezala, da bo nastopila proti »anschluBu«, je doslej še pri vsaki priložnosti poudarila svoj interes za avstrijsko neodvisnost. Nemška srednjeevropska politika bi utegnila podreti evropsko ravnotežje, to bi pa zadelo Veliko Britanijo v življenjski živec.
In češkoslovaška? Razvoj te države, pravi »Manchester Guardian«, gre postopno v smer federativne ureditve države, če bi pristali na nemški predlog, bi ne samo ne po-
morejo biti izhodišče nove britanske zunanje politike, naj se zde še tako zanimivi. Upajmo — nekatere okoliščine nas v tem upanju potrjujejo — da bo bližnja bodočnost dala potrebni poudarek dosedanjim smernicam britanske zunanje politike.
*
žal nas dosedanje izkušnje uče, da se ne kaže preveč zanašati na »smernice« angleške zunanje politike. Nobena skrivnost ni, da se Chamberlain in Halifax ogrevata za nemško orientacijo in da uživajo Nemci še danes, kljub vsem dogodkom v tretjem rajhu, v angleški javnosti precejšnje simpatije. Noben pošten Evropee si ne sme želeti, da bi večno trajala sedanja napetost med dvema taboroma v Evropi; zato ga pač ni med nami, ki ne bi želel sporazuma med Anglijo in Nemčijo. Toda med sporazumom in sporazumom je razlika. Evropa je raztrgana in nemočna, toda tako na koncu še zdaleč ni, da bi si želela sporazuma po vsaki ceni. Samostojna Avstrija je eden izmed temeljnih pogojev za ravnotežje in s tem tudi za mir v Srednji Evropi; neokrnjena in neodvisna češkoslovaška je drugi, nič manj važni pogoj. Bojimo se, da se Angleži vse premalo zavedajo pomena te poiitično-zemljepisne resnice.
Po abesinskem in španskem po-.... .	.	.	,	I	razu	in	po	japonskem	prodiranju
spesili tega razvoja, temveč bi ga | na Kitajskem in s tem tud! v ob-
sploh onemogočili. Izvršitev nemškega predloga bi pomenila v najboljšem primeru nemško nadvlado v ČSR, v najslabšem primeru pa razpad češkoslovaške države. Primera med Sudeti in Švico je silno varljiva. Švica je nacionalno tako krepko zvarjena, da je v njej možna federativna oblika, češkoslovaška te notranje trdnosti danes še nima. Zato bi bila prezgodnja in prisilna uvedba kantonskega sistema toliko kakor razkroj države, to bi pa pomenilo — vsaj dejansko, če že ne formalno — združitev Sudetov z Nemčijo, t. j. »anschluB«
štev. 2.------
če bi se torej vse te nemške zahteve izpolnile, bi se Nemčija vrnila v Ženevo kot zmagovalka. Ker bi imela proste roke v Srednji in Vzhodni Evropi, bi v Ženevi razpolagala s celo vrsto zaveznic, bolje, trabantov, i« bi dobila hegemonijo nad Zvezo narodov, posebno če bi se še Japonska vrnila vanjo. Ker bi bila nemška zaveznica v Zvezi narodov tudi Italija, bi se torej ženeva spremenila v osišče rimsko-berlinske osi. Za Veliko Britanijo bi sprejetje nemških predlogov pomenilo tudi zrahlja-nje zveze s Francijo in hudo krizo razmerja do Združenih držav, razmerja, ki se je prav zadnje čase začelo tako lepo razvijati. Velika Britanija bi ostala torej osamljena in bi se hočeš nočeš morala še mnogo bolj oboroževati kakor danes, da nadomesti izgubo dobrih in mogočnih prijateljev. Nemškega prijateljstva bi si pa ne pridobila, narobe; kajti Nemci ne morejo biti v prijateljstvu s šibko Anglijo, temveč le z močno Anglijo v okviru splošnega evropskega sporazuma.
Nemški predlogi — končuje »Manchester Guardian« svoja sen-
močje britanskega imperija na Daljnem Vzhodu ni čudno, da so se Angležem odprle oči o propadanju njihovega ugleda in moči. Da niso prednice sedanje angleške vlade tako lahkomiselno prežale samo na kupčijo in v sladkem brezdelju gledale, kako se ves svet mrzlično oborožuje, meneč da se samo njim ni treba, bi bil danes položaj v Evropi bistveno drugačen. Angleži so šele prve milijarde vrgli v žrelo tovarnam za orožje — in že jih jim je žal, in že bi hoteli kako zbarantati, da bi ostale, oboroževanju namenjene denarje lahko plodonosneje obrnili. Hoteli bi, da bi bil volk sit in koza cela — v tem reku je vsa utemeljitev njihovega po sili »sporazumevanja« zdaj s tem zdaj z onim.
In kolonije! V hudi zmoti so tisti germanofilski Angleži, ki bi bili celo v tem za slehernega podanika angleškega kralja in indijskega cesarja velekočljivem vprašanju pripravljeni na kakšne koncesije, meneč da bo potem konec nemških zahtev. Slabi psihologi so ti ljudje in še slabši poznavalci nemškega značaja, če mislijo, da jim bo za to Hitler hvaležen. Kajti vsak Nemec bo v srcu prepričan, da mu je kolonije vrnil fiihrer, ne pa Angleži, narobe celo: proti angleški volji! Dokler Anglija ne bo spet močna, t. j. oborožena, tako oborožena, da bo Nemcem imponirala, ne more in ne sme dajati kolonij iz rok, naj imajo Nemci stokrat pravico do njih; drugače si bo sama zadrgnila zanko, ki ji jo njeni nasprotniki že nekaj let zadrgu-jejo okoli vrata.
Prav to je oni veliki nauk, ki si Angleži tako vztrajno zapirajo
Nadaljevanje na 2. strani pod črto
Kitaiski incident
Japonslca poluradna agencija »Domej« je poročala, da je japonska vlada sklenila, vojno na Kitajskem uradno imenovati »kitajski incident«.
!
AiMUAhOOjEBuJ^
Anglež In Američan: »Hvala Bogu, da to ni vojna, temveč samo ,!nd« deiit* ’«
»OšlšANI JEZ«, Beograd
P,ag,waz o. cesiC
Jjr ranjci res nismo nikoli zadovolj-J\ ni. Dobili smo lepo betonirano cesto na Gorenjsko — najlepšo v državi celo, smo brali v beograjski •»Politikih — in že iščemo hibe na njej.
Kakšne hibe? Da je preozka, mnogo preozka, ugotavljajo zmagoslavno nergači. Drugih hib sicer ne najdejo. Beton je prima, črta po sredi je kakor z ravnilom narisana, medenski nadvožnjak je kakor iz škatlice vzet —» kaj bi hoteli še več?
Že prav, samo preozka je cesta, preozka — vztrajajo nergači. »V nedeljo, ko je bilo tako lepo vreme,€ mi je včeraj pripovedoval znanec, »sem jo nalašč mahnil proti Št. Vidu in Mednu, da si ogledam novo cesto. Promet po njej je menda še prepovedan, kljub temu sem srečaval avtomobile. In kako so jo cvrli! Pa kar čez črto, čez lepo, kakor z ravnilom narisano črto. Seveda, ko je pa pol ceste premalo zd takle 80-kilo-m/etrski tempo. Venomer sem se jim moral umikati na zasilni banket, če sem se hotel živ vrniti v Ljubljano. Kaj bo šele, ko bo velik promet!«
»Nič se ne boj, prijatelj,« sem ga skušal potolažiti. »Ali imaš avto? Ne? Kaj se pa potem razburjaš? Ta cesta je vendar samo za avtomobiliste. Nisi bral, da imajo na Češkem takisto samo 6 m široke ceste? Še boljše je, da cesta ni preširoka, bodo vsaj avtomobili lepo vozili drug za drugim, ne pa drug drugega prehitevali, kakor imajo pri nas navado.« »Pa moderni široki avtobusi?«
»Kje si pa slišal, da imajo pri nas moderne široke avtobuse? Če jih bomo dobili, bodi brez skrbi, da nam bodo takrat tudi cesto razširili, saj prostora je na obeh straneh na prebitek in kamna in cementa nam tudi ne manjka in delavcev prav tako ne.«
»Tudi nadvožnjak čez železnico mi ni všeč,« je znanec obrnil pogovor drugam, videč da mi s cesto samo ne pride na konec. »Če smo že izdali toliko denarja, bi bili vendar lahko zgradili širšega, takšnega, da go. ne bi bilo trnba preurejati, ko dobimo dvotirno železnico na Gorenjsko.«
»Dvotirno na Gorenjsko? Kdo ti je pa spet to natvezil? Vidi se ti, da nič ne bereš časopisov. Vsi naši listi so vendar na dolgo in široko pisali, da imamo še za sedanji enotirni promet premalo osebja, kako naj pa potem. zmagamo dvotirnega?! Malo več socialnega čuta za naše vrle železničarje bi pa že lahko imel. Dvotirno na Gorenjsko! Sicer pa: kje naj vzamemo denar za tak luksus? Ko drugod v naši lepi domovini še enotirnih fr? o g primanjkuje!«
*Drugod je pa manjši promet...« je plaho oporekel znanec.
To mi je sapo zaprlo. Mrzlično sem, premišljeval, kako bi ga zagovoril. Znanec je čutil, da me je spravil v zagato, zato je že samozavestneje dogovoril:
»...in osebja jim drugod Uidi ne manjka !«
Tedaj sc mi je zabliskala rešilna misel.
»Ne zameri, prijatelj,« sem hladno dejal, »to so pa politične reči, ki nimajo z gorenjsko cesto nikakršne zveze, z medenskim nadvožnjakom pa še prav posebno ne. In o politiki že načelno ne maram slabega govoriti, da veš, načelno ne. Posebno zdaj ne, ko nam je sezidala tako lepo cesto — najlepšo v državi, piše »Politika.« — naj bo tudi stokrat preozka. Pa zbogom!«	Kronist
Kronika preteklega le dna
Po krivili polih
p. Cele vreče popra in 30 kg svežega inesa, skritega pod premogom, so zaplenili na glavni postaji v Mariboru. Strojevodjo Leona Tanzerja in kurjača Roberta Sindlerja so avstrijski fi-nancarji v Mariboru aretirali in odvedli v graške zapore. Zaplenjeni poper in meso sta vredna 20.000 din.
p. Zaradi velikih vlomov okoli Moravč se je ondan zagovarjala pred malim kazenskim senatom nadobudna triperesna deteljica z neko staro posestnico, ki je mladim pokvarjencem dajala zavetje in potuho. Polde P. je dobil 1 leto in 2 meseca strogega zapora z izgubo častnih pravic za 3 leta, Nande L. 2 leti ječe z izgubo častnih pravic za 2 leti, Fran P. 2 meseca strogega zapora, Franca P. pa 4 mesece strogega zapora, zraven mora pa plačati 120 dinarjev globe.
kot odgovorni, urednik prevzema vso odgovornost. Svoj zagovor je podal pismeno. Po zaslišanju prid je sodišče obsodilo odgovornega urednika »Jutra« na 3000 dinarjev globe, 5000 dinarjev odškodnine tožitelju, plačilo sodnih stroškov in 500 dinarjev povprečnine.
(1. Slaboumna delavka 17letna Alojzija K. iz Kostanjevice je ondan hotela na železniški progi pri Pečovniku med Laškim in Celjem skočili pod vlak. Na srečo sta dekleta še o pravem času rešila dva progovna delavca. Obupanko je celjska policija odpremila v domovinsko občino.
d. »Samo zato sein ji odgriznila ustnico, da ne bo mogla več tako strastno poljubljati mojega moža,« je rekla sodnikom SOletna Milica Cvet-kovičeva iz Šalincev pri Smederevu (Srbija). Junija je napadla v vinogradu vdovo Jordanko Vučkovičevo, ker je baje poljubljala njenega moža.
Podrla jo je na tla in jo s pestjo tolkla po glavi, potlej ji je pa odgriznila spodnjo ustnico, da bo vdovin obraz za zmerom ekažen. Sodišče je Milico obsodilo samo na 100 dinarjev globe.
d. Zaradi SOletne Azemine se je steplo v Gnjilanah (Sreni) pet dedcev.
Azemina je pobegnila od svojega moža k bratu, zato se je njen mož Jusuf sklenil nad njo maščevati. S tremi znanci je prišel k Azemini in &e dejansko lotil njenega brata. Med krvavim pretepom sta Jusnf in njegov tovariš drug drugega obklala.
Nesreče
č. Smrtna nesreča se je ondan pri-
E e tila na tramvajski progi v Zgornji iški pri Ljubljani Zaradi goste megle je voznik šele zadnji hip zagledal pred seboj na tračnicah tri ljudi, ki se pa kljub zvonjenju niso hoteli umakniti. Sicer je voz hitro zavrl, teda bilo je že prepozno. Voz je butnil v pešce in se je ustavil šele kakih 20 korakov dalje. Voznik je izstopil in je našel dva ponesrečenca na tleh, 421etno posestnico Marijo Janežičevo je bila pa zagrabila zaščitna naprava, da je obležala na mestu mrtva.
Prepeljali so jo v mrtvašnico, ranjena Primožiča in Zirkelbacbovo so pa odpravili v bolnišnico.
č. V kamnolomu na Vrhniki te dni ni hotela	mina eksplodirati, zato so
šli delavci	bliže. Tedaj je pa zagrmelo
in velik plaz kamenja in skal je pod-sul 321etnega delavca Franca Prelca in 261etnega Pavla Kerna z Vrhnike,
dva druga delavca ie pa nekoliko po-	,,	.
tolklo. Reševalci so izkopali podsuta ša ko lani. Izvoz živine se je razvijal delavca in	ju prepeljali v ljubljansko	še	precej	ugodno.	Tudi	lesa	smo	pre-
bolnišnico.	Njuno stanje je zelo resno,	cej	prodali	v	tujino,	oživel	je	pa	tudi
izvoz cementa in surovega bakra.
jih je pa plačalo 92.613. Ljubljana je« štela 13.781 naročnikov, Zagreb 21.275,1 Beograd 16.607. Novi Sad 5.208, Split! 3.823 in Cetinje 1.537 Na beograjsko* radijsko postajo jih pride 60.000, nal zagrebško 20.000, ostalo pa na Ljub-| ljano.
n. Največji hotel na vsem Balkanu
bo dobil Dubrovnik. Banska uprava na Cetinju je že odobrila načrte za gradnjo velikega hotela »Luksorja«
f dni
Za prispe seh v tej rubriki plačamo 20 din
Čudna mati
V nekem večjem ljubljanskem kinu
nasproti otoka Lokruma. Hotel bo ze-tse je pred kratkim tole dogodilo: lo razkošen, imel bo 400 sob, veliko^ Mlada mati je 'prišla v kino s pri' koncertno dvorano in športna igrišča.♦ bližno dve leti starim otročičkom. V
t začetku predstave je bil otrok še nem m«a«/er=»tL- .ris*«*®-rse#« % koliko priden, potem je pa začel žlo-HCtSo 14Uollg!*FS»ai ♦ budrati kakor otroci sploh. Kasneje
* Milijonsko dediščino je zapustil f	otrok spustil v mil jok.
svojim sorodnikom Ljudevit Zelj iz •seveda gledalce zelo -motilo. Za) Martinca v Prekmurju. Pred vojno se£ 3e Pa otrokov jok utihnil, ^ mati J je bil izselil v Ameriko in se tam Z postavila dete na tla in Ijuaje, ki z marljivim delom in e trgovskimi♦ okrog njiju, so slišali, kuho ) sposobnostmi dokopal do bogastva.♦ otrok opravil svojo potrebo na tl • • Pred kratkim je v Ameriki umrl, vf Kmalu nato je otročiček v mate
- -	 •	_______xnam. nav or. ni arr.srtn.l.
t> Za lenp (lenarie ie osleoaril 1 rea KraiKim Je v Amenm umri, v*	^	—
421etni bivši krojaški pomočnik Ivan opojoki je pa vse svoje premoženje. nem naročju zaspal. Boeovič iz Križevcev razne treovce in zaPlsal sorodnikom iz Prekmurja. ♦ Taksna mati je vre
Bogovič iz Križevcev razne trgovce in gostilničarje po Sloveniji. Mož se je namreč izdajal za zastopnika znane Gavrilovičeve tovarne mesnih izdelkov iz Petrinje in Teokarovičeve tvrdke iz Paračina. Z Bogovičem je bila tudi neka bivša služkinja z Dolenjskega. Zaradi podobnih prevar se je moral Bogovič že večkrat zagovarjati pred zagrebškim sodiščem. Da bi laže zabrisal sled za seboj, se je predstavljal z različnimi imeni.
p. Preoblečen v žensko je hotel pobegniti znani sarajevski žepar Rasim Isič. Pred kratkim je možak odnesel nekemu kmetu 1500 dinarjev. Tisoč dinarjev je shranil pri neki muslimanki, za 500 dinarjev ei je pa kupil feredžo (žensko muslimansko ogrinjalo) in se z njo ogrnil. Stražniki so ga pa kljub preobleki spoznali in prijeli.
p. V 300 m globok prepad je padel tihotapec tobaka Božo Željko iz Širokega Brijega pri Mostarju. Šel je
edna graje. Pr~
* Rimsko stavbo so izkopali v .Cn-ivič ker je vzela s seboj k filmski stanju. Delavec Jelšnikar je pri obde-* predstavi tako majhnega otroka 1 lovanju svoje njive trčil ob marmor-* v večernih urah, ko bi mota nato ploščo z izklesanim levom. Kakor? otroci ze spati, drugič pa iz higi?n vse kaže, bodo pri nadaljnjem izkopa-# s^eQa ozira, ker je ravnala skrap1 vanju našli še zanimive izkopnine iz • netaktno; kajti vedeti mora, kaj rimskih časov, saj je mimo Guštanja* storiti v takeia primeru v javne držala rimska cesta.	|lokalu, polnem občinstva.
* Že 54 let je Franjo Urban v Ja-}
eenovem (Bosna) pogodbeni poštar.}	s	Iva	ip tri
Mož je star že 80 let in je najstarejši f	‘
poštar v Jugoslaviji V službi je iz-; Mater imam v bolnišnici. Obiskal redno marljiv in vesten in čeprav je J sem jo popoldne v času obiskov. P°" v Jesenovem velik promet, je po nje-}leg moje matere je ležala ženska govi zaslugi zmerom vse v najlepšem 5 upadlih lic. Povprašal sem jo, kako redu.	2	in kai. Odgovorila mi ip. da ie Z
poti so ju napadli roparji. Med begom je Božo padel v prepad, Jureta so pa nevarno obldali. Neznanci so potem pobrali vreče in z njimi pobegnili.
iaš napredek
n. Za 559 milijonov din smo izvozili v oktobru, pšenice sicer nekoliko manj ko lani v istem mesecu, zato
i in kaj. Odgovorila mi je, da je
* Kačo z dvema glavama je našel | dežele, da bo jutri operirana in da neki pastir v gozdu pri Šemovcu blizu * pričakuje svojih.
Varaždina. Žival ima oči na obeh* Ura je kazala tri četrt na tri. glavah, obe žreli se ji pa odpirata in | Vrata so se odprla in v sobo so sto-zapirata hkrati.	}	pila tri dekletca in dva fanta. Prišli
* Osem litrov žganja je spil in 20} so obiskat svojo bolno mater. Vsi kislih paprik pojedel poljski čuvaj s upehani, z rdečimi lici so prihiteli s
lilija Bogojevič iz Odre pri Tetovu}postaje naravnost v bolnišnico. Mati
' * se jim je smehljala in jim podajala svojo bledo koščeno roko. Koliko so
svojim bratom Juretom čez planine v t (grjjjja) Možak je drugi dan živ in Sarajevo, da bo tam prodal tobak. Na zdray odSe| v siužbo
* S cerkvenega praga je pobegnila*Jmej1	Povedati	m	povprašati
neka nevesta iz Gornjega Milanovca.*svoJ° ljubo bolno mater.
Ko je ob ženinovi strani dobre volje} Dobro se je bil šele razvil pogo-stopala proti cerkvi, je iznenada ka-}Vor, ko se je zaslišal glas: »Prosim, kor srna skočila proti avtomobilu, ki}obiskov je konec, ura je tri.« Pričelo je stal pred cerkvijo, in se je nesreč-* se je čiščenje sobe, namreč pome-nemu ženinu odpeljala izpred nosa. } tanje. Obiskovalci so se pričeli po-
* Šest otrok trikrat po dvojčke, jef slavljati od svojih. Otroci pri materi rodila v treh letih Milka Petrovičeva}so prestrašeno g-ledali, ali bodo tudi iz Soko-Banje. Nj. Vel. kraljica Marijanom morali tako hitro oditi. Prišla
Drame in tragedije
d. Ob avstrijski meji na Kozjem vrhu pri Remšniku so našli 40!etnega posestnika Karla Radmana v njegovi hiši mrtvega. Ljudje govore, da je umrl zastrupljen, ker je baje njegova žena imela ljubimca.
d. Strohnelo truplo. V gozdu pri Njiverieah blizu Ptuja so lovci našli Skoraj že strohnelo truplo neke neznanke. Razen, dežnika in torbice z dvema molkoma in s steklenico lizola niso pri njej našli ničesar, zato niso mogli dognali, kako ie obupank; ime.
d, O umoru (itiletne kuharice Jožefe Martinčičem e na Javoru pri Ljubljani je »Jutro« objavilo 27. aprila t. 1. članek pod naslovom »Kdo ie zagrešil umor na -Javoru«. Župnik Jernej Klinec ,e tožil »Jutrovega« odgovornega urednika češ da je v tem poročilu namigaval. da je on umoril Martinčičevo Zato je zahteval kaznovanje krivca in najmanj 50.000 dinar-je.v odškodnine za uničene živce. Obtoženi odgovorni urednik »Jutra« je izjavil, da čianka ni pisal on sam in ga pred objavo tudi ni čital da pa
Kai Nemci hočeio ?
Nadaljevanje s l. struni
oči pred njim: najprej obo-rožba, potem šele koncesije. Kdor je slab, ne more dajati koncesij; močnejši nasprotnik si jih sam izsili. O tej resnici ni moči barantati. Ali bo Anglija hotela deliti kolonije, ko bo močna, je pa seveda drugo vprašanje.
Obsei-v«sv
č. Kap je zadela v Pamečah pri Slovenjgradcu mladega učitelja Ladislava Kneisla. Na poti proti domu je mož padel v blatno lužo in se je v njej zadušil. Priljubljenega učitelja so šele zjutraj našli ofr-oci mrtvega.
e. V Združenih opekarnah na Brdu	“
pri Ljubljani je te dni delavec Josip	in	izbGPltG
Debevc iz Vnanjih goric kopal ilo-vico za opeko. Tedaj se je nanj zrušila
n. Število radijskih naročnikov v
Jugoslaviji je letos zelo poskočilo; za Novo leto jih utegnemo imeti že več ko 100.000. V začetku letošnjega leta jih je bilo 95.968, mesečne prispevke
plast zemlje in ga zasula do vratu. S težavo so moža rešili in ga prepeljali v bolnišnico. Debevcu je strlo preni koš.
e. Velik požar je napravil posestniku Porenti pri Sv. Duhu blizu Škofje Loke več tisoč dinarjev škode. Goreti je pričelo na dveh krajih, zato sumijo, da je ogenj nekdo podtaknil. Vzorni gasilci so gasili prav do jutra. Ta požar je v okolici Škofje Loke že tretji v 11 dneh.
si iz najine zaloge lepe in dobre barhente, fla-nele, rjuhe, odeje, sifone in drugo manufakturo. Pričakujeta Vas
BRATA VLAJ
Wolfova ulica it. S
Babjaka pri Lipljanu (Srbija). Mož*Sa'na s solznimi očmi. ima veliko živinorejo, ki mu prinaša* Drugi dan sem zvedel, da je pod-lepe denarce. Vsako leto vzredi tudi| legla težki operaciji, nekaj petelinov z rogovi, da jih z|	Stan.
mastnim dobičkom proda.	♦	„	,
| »Sta trazite ovde?...«
Razno * Prebrala sem dopis v številki 45 ; pod naslovom: »No, ali bo kaj ali ;nič!« Res, fantič ni lepo napravil« ; ali kaj bi rekla oseba, ki opisuje ta ; dogodek, če bi doživela to, kar se je ; meni, Slovenki, dogodilo v Novem ; Sadu.
Pridem v bolnišnico, da me doktor
; preišče zaradi skorajšnjega poroda.
I To mi je bil priporočil že doktor v
! vasi in tudi zdravnica v Mariboru
; mi je isto svetovala, češ da bo stvar
I resna in nevarna. Kaj mislite, kaj
i	■'	*	so mi rekli, ko sem prišla tja? Največ vaseh Mirenske doline na Dolenj-t	„0+0„;	„„i,;	„„;i,rže
r. Udruženje jugoslovanskih inženirjev in arhitektov, sekcija Ljublja-j na, priredi v četrtek 2. decembra v; mali filharmonični dvorani (Matica) • predavanje o »Uporabi elektrike do-j ma«. Predaval bo Dunajčan inž. Josef;
Ullreich; s skioptičnimi in filmskimi; slikami bo ponazoril praktičnost elek-; trike v vseh panogah gospodinjstva.;
Začetek ob 20. uri. Vabljeni vsi, ki se; za stvar zanimate. Vstopnine ni. ; r. Svinjska kuga	se je pojavila vi	g£
ič vaseh Mirenske	doline na Dolenj-*	.	me ustavi	neki	gospod,	najbrže
skeim Zanesli so ]° najtorze hrvatskil v	pošlje	me	v	neko	sobo
prašič.. Ob astvo je	ze ukreft	ženski,	ki	je	bila	najbrže	uradnica.
potrebno, da &e ta	nevarna bolezen*	^__  ..	___
ne bo razširila.
Kadar niso norci pod ključem...
Razburljiv prizor na zemuns
r v. C. Zemun, novembra.
Iz duševne bolnišnice v Beogradu so pred kratkim odpustili kočijaža Karla Fajstamela iz Zemuna.
Prvi znaki duševnih motenj so se pri možu začeli pojavljati že med vojno. Zato so ga od vojakov poslali domov. Čeprav že od nekdaj ni bil popolnoma zdrav, je bil vsaj miren. Nikoli ni nikomur ničesar žalega storil. Marljivo je delal in vzdrževal družino. In ko mu je pred dvema letoma umrla žena, se je celo v drugo oženil.
Pred dvema mesecema so se pa pri njem začeli kazati znaki duševnih motenj; toda mož je bil še zmerom miren in ni nikogar napadal. Ker so bili pa ti znaki čedalje pogostejši, so ga domači oddali v duševno bolnišnico. Tu je bil mož dvajset dni, ker je pa kazalo, da se mu bolezen ne bo več vrnila, so ga poslali domov.
Ondan je pa stanovalce Dalmatinske ulice, kjer kočijaž stanuje, že ob šestih zjutraj prebudilo strahovito kričanje. Prihajalo je iz kočijaževega stanovanja. Ljudje so brž pohiteli, da vidijo, kaj se godi. In ko so prišli pred hišo, so videli starega kočija?*, kako
je dirjal po dvorišču sem in tja in na vse pretege kričal.
Nekaj uvidevnih moških je brž priskočilo k njemu in mu začelo prigovarjati, da ga pomire. Fajstamel se je res potolažil in se je na videz pomirjen vrnil domov.
Okoli pol dvanajstih je pa na vsem lepem popolnoma nag planil na cesto z veliko gorjačo v roki. Na vse grlo je kričal in mahal okoli sebe. Mimoidoči so se mu umikali. Ženske in otroci, ki so prihajali mimo, so začeli bežati.
MFRRfl-bflnbon
odlično sredstvo proti kašlju
Proizvajata:
Brača RUFF, tvornica čokolade
SUBOTICA
Povem ji, zakaj sem prišla, kdo sei»
* in od kod. Ona me pa nahruli, kaj
* tu iščem, ko sem Slovenka, in zakaj t sem	prišla baš v Novi Sad, čeprav
| sem	ji povedala, da je moj mož sen1
| prestavljen.
| Ko so me pozneje bolj mrtvo ko živo prepeljali v bolnišnico, in sem jim pripovedovala, kaj se mi je zgodilo, me niso niti poslušali. Prav Takrat	je	prišla	po	Dalmatinski	ce-f tako	se je zgodilo tudi moji tovari'
sti	kmetica	Mara	Kanaševa	iz	Beža-fsici.	Peljala je svoja dva otroka «a
nije. Ko jo je kočijaž zapazil, je pla-} pregled na protituberkulozni dispa»'
ki ulici
nil z gorjačo nravnost proti njej. Mara se mu je hotela vsa preplašena brž:; umakniti in se je spustila v beg. Stari! I kočijaž je bil pa kljub svojim letom!! zelo okreten in je bil z enim skokom! I pri njej. Z vso močjo je zamahnil z”. gorjačo po Marini glavi in v tistem trenutku se je nesrečna žena z obup- • j nim krikom zgrudila na tla.
Norec pa še ni bil zadovoljen. Zamahnil je še enkrat in gorjača je spet z vso silo priletela na glavo uboge ženske. Na srečo so v tem prihi-
Hranilne knjižice
teli ljudje, zgrabili norca od zadaj in|vred„ostne pirje vnovčuje po mu iztrgali eorjaco, drugače bi k^Iuajboijji cenj jn takojšnjemu i*-
plačilu. I * p O S I u i e vse bančne, denarne, kreditne in blagovne posle najkulantneje
Alojzij PLANINŠEK
TRG. AG. BANČNIH POSLOV LJUBLJANA Keethovnova ul.
1. nadstr. Tet. 35-10
mu iztrgali gorjačo, drugače nesrečnico še ubil.
Medtem so obvestili rešilno postajo, toda reševalcev dolgo ni hotelo biti. Nesrečnico so vso okrvavljeno, z nevarnimi ranami na glavi in nad očmi nezavestno prepeljali v bolnišnico, kjer so ji izkazali prvo pomoč.
Ko so reševalci nazadnje le prišli, so podivjanega kočijaža s pomočjo sosedov komaj premagali, ga zvezali in ga odpeljali v duševno bolnišnico v Beogradu.	(Po	»Vremenu«)
zer, pa so jo nagnali z istimi besedami: »šta tražite ovde, kad ste Slovenka?«
Kaj bi rekli naši bratje, če bi ji® tudi pri nas tako »sprejemali«?
M. s*
I
f
Pravi vzrok mayerlinške tragedije -
politika in ne ljubezen!
Zakaj sta šla v smrt nadvojvoda Rudolf in baronica Večera ?
Dunaj, novembra.
Mayerlinško tragedijo, ki je zaradi nje steklo že toliko črnila, bodo, kakor vse kaže, prav kmalu uradno razjasnili. Skrivnostno skrinjico, o kateri so zadnje čase toliko govorili in ki so v njej shranjene vse listine, nanašajoče se na podrobnosti te zgodovinske tragedije, bodo v začetku januarja prodali na javni dražbi. Nekoč je ta skrinjica pripadala grofu Taaffeju, predsedniku Pranc-Jožefove vlade, za njim jo je pa podedoval njegov nečak, ki se je odločil, da se bo vrnil na Irsko, v domovino svojih prednikov, in da bo zato prodal arhive in knjižnico grada Ellischaua.
Dražba bo najbrže precej napeta, kajti praška in dunajska vlada sta se namenili, da bosta skušali dragoceno skrinjico rešiti pred ameriškimi zbiralci. Med Avstrijo in češkoslovaško so se že vršila pogajanja in državi sta se odločili, naj te važne listine ostanejo eni ali drugi vladi. Na dražbi se bo torej razvila pravcata tekma med ameriškim dolarjem, avstrijskim šilingom in češko krono.
Listine o mayerlinški tragediji, shranjene v tej skrinjici, so na splošno že znane. Grof Taaffe je vzlic prepovedi cesarja Franca Jožefa objavil tri policijske razglase, ki iz njih lahko posnamemo podrobnosti o samomoru, in pa prve ukrepe starega cesarja, ko je zvedel o smrti svojega sina. Po drugi strani so objavili pa tudi pismo baroničine matere, stare grofice Večere, baroničino poslovilno pismo, razglas grofa Jožefa Hoyosa, nadvojvodovega prijatelja, ki je prvi sporočil na Dunaj novico o nadvojvodovi smrti, in izjave nadvojvodovega sluge, Ivana Loschka. Vse te listine precej natanko osvetljujejo skrivnostne podrobnosti mayerlinške afere.
Neznan je ostal torej samo še vzrok samomora. Dos'ej so se morali raziskovalci zadovoljiti samo z domnevami. Najbolj razširjeno mnenje je bilo, da sta si nadvojvoda Rudolf in baronica Večera vzela življenje zato, ker stari cesar ni hotel nič slišati o njuni ljubezni.
Nedavno so pa ugotovili, da je ta ljubezen igrala dokaj manjšo vlogo, kakor so doslej domnevali, drugače pač ne bi mogel nadvojvoda noč pred
Kd&P wui&Q& A&dL
trpi večkrat radi neredne stolice. Dobro odvajalno sredslvc je D a r m o I. Je dobrega okusa in deluje brez bolečin. Vze-' mite zato tudi Vi D a r m o I.
Darmol dobite v vsaki lekarni
.. II*
0gl.rtf.l.li.;0tU'U2U/»
svojo smrtjo preživeti v svojem stanovanju v Hofburgu v družbi neke svoje prijateljice, ki ji je tudi še tik pred smrtjo pisal strastno pismo, polno nežnosti in ljubezni...
Ako je nadvojvoda zapletel v svojo tragično smrt baronico Večero, ni storil tega iz ljubezni, temveč iz čisto drugačnih, razumskih vzrokov. Pravi vzroki tega samomora — in to je ravno najnovejše lice te afere — niso ljubezenskega, temveč političnega značaja. To mi je zatrjevalo več oseb s starega dvora, ki so zaupno poznale cesarico Elizabeto in grofa Taaffeja.
Prepir z očetom
Znano je, da se je nadvojvoda Rudolf tik pred odhodom v Mayerling na žive in mrtve sprl s svojim očetom; vzrok tega prepira pa ni bila, kakor smo doslej mislili, nadvojvodova ljubezen do baronice Večere, temveč odkritje zarote, ki je vedel zanjo tudi nadvojvoda Rudolf, ne da bi bil o tem črhnil besedico svojemu očetu ali pa policiji. Zaroto sta skovala nadvojvoda Ivan Toskanski in Ivan Orth; njun cilj je bil državni udar, ki naj bi prisilil starega cesarja k odstopu. Ogrska bi tako postala samostojna, njen prestol bi zasedel nadvojvoda Rudolf, nadvojvoda Ivan bi pa dobil avstrijsko krono.
Cesarska policija je pa zaroto odkrila. Toda le zaradi stroge cesarjeve prepovedi si ni nihče upal črhniti, da je bil v to afero zapleten tudi nadvojvoda Rudolf.
Rudolfova ljubezen do baronice Večere naj bi le zmešala štreno radovednim zgodovinarjem, kajti čast habsburške dinastije je morala ostati nedotaknjena; s to pravljico so se pa tudi izognili škandalu, ki bi utegnil nastati, ako bi javnost zvedela, da je nadvojvoda sodeloval pri zaroti proti svojemu očetu.
Prihodnje tedne, ko bodo skrivnostno skrinjico prodali na javni dražbi, se bomo torej lahko prepričali o resničnosti teh trditev.
Vsa skrivnost mayerlinške tragedije tiči prav v vzroku, ki je pripravil
nadvojvodo in baronico Večero do njunega obupnega koraka. Ta vzrok pa ni bil, kakor smo doslej mislili in domnevali, ljubezen, temveč politika!
(E. Singer v »Paris-soini«) *
Listine so izginile!
Kaže, da smo se spet prezgodaj veselili, da bomo vendar že izvedeli pravo ozadje mayerlinške tragedije. V nedeljskem »Prager - Tagblattu« je namreč napisal Eduard Pataky, da v Taaffejevem arhivu ni več znamenitih dokumentov o dogodkih v Mayerlingu, vsaj vseh ne. Kam so prišli, nihče ne ve; eni trde, da so varno spravlje-
ni v vatikanskem arhivu, drugi govore, da jih je Taaffe izročil nekemu prijatelju v shrambo, tretji pa hočejo vedeti, da so jih sploh že zdavnaj uničili.
Skrivnostim v mayerlinški aferi se je torej pridružila še nova. Počakajmo do januarja, morda nam dražba kaj izda — drugače nam pa ne bo kazalo drugega kakor čakati vse do novembra 1966; takrat namreč poteče 50 let od Franc-Jožefove smrti, t. j. rok, po katerem šele bi smela priti vsa mayerlinška resnica na dan — če ne bodo do takrat še tisti dokumenti o njej izginili, ki so vsaj danes še celi in nedotaknjeni.
Sleparita z žalno tenčico
Kako je dozdevna vdova trgovala z otroki
n v. I. Pariz, novembra.
»Brzovlak Pariz—Calais odpelje v dveh minutah; vstopite, prosim!« Res, le še nekaj pičlih minut manjka do brzovlakovega odhoda in popotniki se morajo podvizati s poslavljanjem. Glej, tamkaj prihaja mlada, ljubka dama v žalni črni obleki in z dolgo žalno tenčico na plavih kodrih; v eni roki drži srednje velik kovčeg, v drugi pa majhnega otroka. Izbere si ne preveč poln oddelek drugega razreda, odloži kovčeg, sede in potrpežljivo čaka na odhod. Zdajci se pa spomni, da je nekaj pozabila, v zadregi poprosi sopotnika ali sopotnico, naj bi nekoliko popazila na otroka, in izstopi, češ da se bo takoj vrnila. Vlak potegne, a lepe, mlade vdove ni nikjer...
Zvijača se ponavlja
Prav takšna zgodbica se je teden dni pozneje odigrala v Havru. Spet je le nekaj trenutkov pred odhodom br-zovlaka stopila v oddelek lepa, mlada vdova z otrokom v naročju. Nehote je zbudila sočutje vseh sopotnikov, ko je pa že tako zgodaj izgubila svojega moža in je ubogo nebogljeno dete tako ostalo brez očeta. Komaj je dozdevna mati dobro sedla, že se je spomnila na ,važen opravek*, ki ga je v naglici pozabila; s prošnjo, naj popazijo na otroka, je izročila detece prvemu sopotniku in jo odkurila — za zmerom. Lahko si mislimo kakšna nervoznost se je lotila čakajočih popotnikov, ki so se šele čez lep čas zavedeli, da so postali žrtve prebrisane sleparke.
Na podoben način so se v enem samem mesecu kar štiri takšne, najbrže ne preveč tenkočutne mlade matere odkrižale svojih otrok. In tako je ob podobni priložnosti hotela neka popotnica kar obdržati zavrženo dete, tako všeč ji je bilo. Red pa mora biti in ko so dogodek sporočili postajnemu načelniku, se je za zadevo pričela za-
nimati tudi policija. Dotlej sta se namreč na isti progi pripetili že dve podobni zgodbici in policija je bila že na sledu skrivnostni ,materi1, ki je imela zmerom dovolj otrok, da jih je lahko puščala usmiljenim ljudem.
Kmalu so oblasti razčistile to nenavadno zadevo. Na Francoskem, kakor v vseh deželah na svetu, je še zmerom dovolj mater, ki se nič kaj rade ne ukvarjajo z vzgojo svojih otrok in jih zato rajši oddajo v rejo. Posebno bogate matere si takšno ugodje že lahko privoščijo, saj imajo dovolj cvenka, da plačujejo krušne matere in očete. In tako utegneš neštetokrat v malih oglasih čitati: »Otroka oddam v rejo k dobrim ljudem. Plačilo po dogovoru.«
Lahkomiselni starši
Mlada, vsekako prebrisana slepar-ka, je na račun takšnih lahkomiselnih staršev pričela delati dobre kupčije. Prijavila se je pri starših, ki so ponudili otroka v rejo; seveda se je predstavila kot vdova v žalni obleki in z žalno tenčico. Med ihtenjem je potlej povedala, da ji je smrt prezgodaj ugrabila ljubljenega moža in da ji tako ni usojeno imeti lastnega otroka. Zato prav rada sprejme v rejo tuje dete; nebogljenček bo pri njej našel drugo mater. Vso svojo skrb in ljubezen bo posvetila tujemu otroku, ki ga bo ljubila hi negovala kakor lastnega.
Starši so ji seveda rade volje izročili otroka in ji hkrati tudi takoj plačali večjo vsoto za rejo. Dozdevna vdova je potlej otroka odpeljala in za njo je kaj kmalu izginila sleherna sled...
Lahkomiselni starši so pozneje bridko obžalovali svoje nepremišljeno dejanje, obupani so sporočili policiji, da jim je neznana sleparka otroka ugrabila. Nihče ni zvedel, kaj se je zgodilo z ubogimi črvički, nihče ni slutil,
<3
Kaj je
»0X1^2«
Zc 50 let proizvaja »3oyel« zdra* vila.
Od tega časa	vztraja	v
borbi proti trpljenju človečanstva.
Danes je »0aye*« svetovno podjetje, čigar glas sega na vse kontinente sveta.
Aied mnogimi neogibno potrebnimi zdraviti, ti so razne s fa sfavo firme •* f\ay<c\ • je tudi As p r r t n kot popularen preparat proti revmatizmu, preffajenju in Bo (e čini. Aspirin je zadnjih 40 fet v oBfiki ta Sfer naj 60 fj ra z s i r je n o zdravifo na svetu.
Aspirin
PROIZVOD ZAUPANJA!
Oglas ie registriran pod Sp. br. 751 o4 17 avgutta 1937
da se jih je prebrisana sleparka spet tako lahko odkrižala. Ker so se pa takšni primeri le pogosto ponavljali, je policija zaslutila ■svežo med mlado dozdevno vdovo, ki je imela zmerom dovolj otrok ,na zalogi', in med neznano .roparko' otrok.
Oblasti krivko vneto iščejo in upajo, da jo bodo v kratkem izsledili, otroke pa vrnili pravim staršem.
»Kje so moji škorpijoni?«
n q. I. Parii, novembra. Na pariškem policijskem ravnateljstvu so doživeli te dni kaj razburljiv prizor. Med najži-vahnejšimi uradnimi urami je planil v sobo starejši gospod, odrinil služabnike, ki so ga hoteli zadržati, in zavpil: »Izgubil sem svoje škorpijone!« Potlej se je onemogel sesedel na bližnji stol.
Sprva so mislili uradniki, da imajo opravka z blaznežem in so ga hoteli z nekaj dobrimi besedami pomiriti. Kako veliko je bilo pa njihovo začudenje, ko so dognali, da imajo pred seboj uglednega učenjaka s pariške univerze, profesorja Jacquesa Millota, ki si je naposled tolikanj pomiril, rta je utegnil razložiti vzrok svojega razburjenja.
Profesor Millot je hotel nekaj tuea-tov zelo strupenih škorpijonov — njih ugriz je smrtonosen — ki jih uporablja pri svojih znanstvenih poskusih, prepeljati iz enega laboratorija v drugega. Zaradi večje varnosti je najel taksi. V svoji tipično profesorski raztresenosti je pa dragoceno škatlo z nevarno vsebino pozabil v avtu. šele čez dobre pol ure se je spomnil svojih škorpijonov. Ves prestrašen je tekel na policijo, saj se je za strupene živalice prav tako bal, kakor za uboge
Eno leto „iilmska zvezda
Kaj se zgodi, če si čedna kuharica zaželi „noblese*
i*
nu.1. London, novembra.
Včasih smo čitali pravljice ,Eno leto kraljica*, ali pa ,Eno leto dolarska princesa1, moderno življenje si je pa izmislilo tudi moderen naslov k takšni resnični pravljici: ,Eno leto filmska zvezda1. Znano je, da imajo preprosti ljudje o filmskih zvezdah pogosto napačne pojme, saj mislijo, da žive filmske igralke v devetih nebesih. In tako si je tudi neka preprosta, a lepa kuharica zaželela neskrbnega in udobnega življenja oboževane in slavljene lepotice.
Ne več neizkušena in tudi ne več posebno mlada kuharica Muriela Martinova je že večkrat prelomila stroge določbe paragrafov, toda njeni prestopki so bili tako nedolžni, da ni Muriela nikoli predolgo sedela. Videč, da ima za sleparsko življenje dovolj smisla in zmožnosti, se je odločila, da bo poskusila slepariti ,na debelo1. Prekrstila se je v filmsko zvezdo Klariso Sr int-Clairovo, nabavila si je na račun svojega zvenečega imena in svojega ljubkega, očarljivega smehljaja celo kopico prekrasnih oblek in si najela zelo lepo vilo na deželi blizu Londona.	„
Razkošno stanovanje, služinčad, avto...
To je bil pa šele začetek. Devet in tridesetletna kuharica, novopečena filmska zvezda, se je neverjetno hitro vživela v svojo vlogo. Klarisa je po
načrtu osvajala naivne trgovce, ki so ji radi dobavljali blago na kredo, saj se muhasti filmski zvezdi kajpak niso upali zameriti. Najemnina za poletno vilo v Middlesexu pri Londonu je bila sicer vrtoglavo visoka, to pa drzne sleparke ni oplašilo, da si ne bi najela tudi razkošnega stanovanja sredi Londona v North-Audley-Streetu; to jo je stalo na leto 825 funtov ali v našem denarju nič manj ko dobrih 200.000 dinarjev.
Visoke obresti lepi Klarisi niso delale skrbi, saj jih tako ni plačevala, kakor ni plačevala svojih neštetih telefonskih aparatov, ki jih je dala pobarvati v vseh mogočih barvah, ,da bi ustrezali njenemu menjajočemu se razpoloženju1, kakor je pozneje razložila sodniku, še zmenila se ni za plačevanje dveh prekrasnih najmodernejših avtomobilov, enega športnega in enega razkošnega, zaprtega. Nekdanja kuharica se je naposled oborožila s celo armado moške in ženske služinčadi, ki ji je bila popolnoma vdana, dasi-ravno prav tako ni redno dobivala obljubljene plače. Klarisa Saint-Clairo-va je bila pa dovolj spretna in izkušena, da je znala svoje denarne zadrege skrbno prikrivati, zato si je večkrat izposodila pri nekaterih novopečenih prijateljih večje zneske, ki jih pa seveda nikoli ni mislila vrniti.
Neverjetno je, kako so sicer izkušeni ljudje nasedali tej prebrisani sleparki, ji dvorili, ji izpolnjevali vse neštevil-
ne muhaste in nepotrebne želje in ji skušali kar najbolje urediti življenje.
Sleparko razkrinkajo
Za sleparijo je vedela samo ena sama oseba: Klarisin kitajski hišni sluga, ki je svoji gospodinji pridno pomagal skubsti poštene ljudi. Pred sodnikom se je delal, kakor da ne razume niti besedice angleški. Sleparijo je naposled odkril neki trgovec, ki so se mu neplačana naročila vendarle zazdela nekam sumljiva. Pričel se je zanimati za preteklost čudovite filmske zvezde, a kako je bil razočaran in presenečen, ko je izvedel, da je njegova stalna odjemalka nekdanja kuharica Muriela Martinova! Zvedel je tudi, da je premetena sleparka že večkrat potegnila za nos naivne ljudi. Vložil je torej tožbo in Klarisina sleparija je prišla na dan.
Sodnik je najprej zelo milo sodil Murielo, kajti zadevo je vzel le s smešne strani. Ko je pa med drugim tudi zvedel, da je Muriela zvabila svojega šoferja iz stalne službe in da mu ni plačala niti bore penija, tako da je ubogi mož in oče šestih nepreskrbljenih otrok ostal na cesti brez dela in brez denarja, je izrekel dokaj strogo obsodbo: obsodil je kuharico Murielo Martinovo na petnajst mesecev ječe. Premetena sleparka bo menda ahko lep čas premišljevala ob trdem kaznilniškem življenju, ali ni boljše skromno, a pošteno življenje, kakor pa razkošno in sleparsko.
ljudi, ki bi utegnili postati njih žrtve. Policija je profesorju obljubila, da se bo pobrigala za njegove škorpijone, in je že po nekaj urah izsledila šoferja, ki je peljal profesorja v laboratorij. Toda šofer je bil v avtomobilu našel zaprto škatlo z nevarnimi živalmi in jih je bil medtem že oddal na profesorjevem stanovanju.
Priča namesto ženina
n q. I. London, novembra. Da je resničnost pogosto iznajdljivejša od najduhovitejših romanov in zgodbic, nam dokazuje dogodek, ki se je pripetil nedavno v Killeterju na Irskem. Ne-!.i Kristofer Craig se je hotel poročiti s svojim dekletom in je naprosil svojega najboljšega prijatelja, šoferja Alberta Mukdoona, naj mu gre za pričo pri poroki.
Do tod ni seveda še nič nenavadnega, saj se vsak dan poroči nešteto mladih mož s svojimi izvoljenkami. Naključje je pa hotelo, da ne ženin, ne nevesta in tudi priča niso ničesar vedeli o poročnem obredu, in tako se je po pomoti Mukdoon postavil zraven neveste. Duhovnik ni seveda niti slutil, da mladi lepi možak ni pravi ženin, in je zato ravnal z njim kakor z ženinom. Nevesta je že dahnila svoj vdani ,da‘, tedaj se je duhovnik obrnil k priči in ga povprašal, ali je voljan poročiti dekle. Mukdoon je menda mislil, da mora priča zastopati ženina tudi pri tem važnem odgovoru in je v zadregi brž odvrnil: »Da.«
šele pri podpisovanju poročne listine so odkrili pomoto, kajti poročno dovoljenje se ni glasilo na pričino ime, temveč na ime pravega ženina. Seveda se je vseh lotila velika zmedenost, saj sta bila priča in nevesta po vseh pravilih pravilno poročena. Ker je pa duhovnik videl, da se je bil res zmotil in ker novoporočenca še nista podpisala poročne listine, so sklenili, da bodo drugi dan poroko ponovili, to pot pa s pravim ženinom.
Minister — zmagovalec v tangu
n h. I. London, novembra. Angleškega notranjega ministra sira Samuela Hoareja so na nekem obedu prosili, naj se vendar zavzame za plavalne klube in za plesne šole. Minister, ki je tudi sam navdušen športnik, je izjavil, da se bo že potegnil za omenjene ustanove, potlej je pa še pripomnil, da se že iz lastnih interesov zanima zanje. Vsi so ga radovedno spraševali, kam neki meri, in naposled je dobrodušni minister povedal svojo zgodbico:
Pred več leti se je sir Hoare mudil na evropski celini in je v nekem svetovnem kopališču prišel v kazino prav tedaj, ko se je tamkaj vršilo veliko plesno tekmovanje. Minister je tudi plesal, a kako se je začudil, ko so mu ob koncu tekmovanja sporočili, da je prav on odnesel prvo nagrado v plesanju tanga.
Ko se je sir Hoare pobahal s svojo zmago ministrskemu predsedniku Baldwinu, je le-ta naspol resno naspol hudomušno vzkliknil: »Hvala Bogu, da se je vsaj nekdo v moji vladi česa pametnega naučil!«
Usodna pomota
Mestna banka v Newburyportu (država Massachusetts) je dala neko svojo prazno hišo preurediti in popraviti. Stroški so znašali pet sto dolarjev (25.000 din). Ko so bila vsa dela srečno končana, je pa prišlo na dan, do popravljena hiša sploh ni last banke; prava hiša stoji v isti ulici dve številki dalje.
4--
m
S' priporočili naših zobozdravnikov
m
V Maltskem paviljonu žive ljudje vseh starosti, od slepega, onemoglega starčka, do mladega nedolžnega dekletca, Jd je nedavno prejela svoje pivo obhajalo. Tako sl brez iluzij lahko predstavljam 6vojo življenjsko pot; vidim se v sobi 9 pri petnajstih letih in se vidim v sobi 18 pri štiridesetih letih, ako mi jih Bog da doživeti.
Doslej — danes mi je štiri in dvajset let — sem izgubil šele prve členke štirih prstov, tri na desni in enega na levi roka. Vid mi ni - pa nič več opešal, odkar sem se bil spet pričel zdraviti.
Lahko torej še čitam in pišem. Skladam pesmi, kakor jih je skladal pesnik Rene Pdlain, ki je napisal več zvezkov pesmi. Nekatere njegovih stihov znamo že na pamet:
Kaj je bolestnejšega in kaj bednej-[šega kakor ta grozotna misel, Ki se vpija v preživo srce, ki ubija
[in brez nehanja grebe po njem— Ta zavest šibkosti in smrti in večne
[nemoči...
Rene Pilain je uinrl 6lep. Svoja zadnja dela je narekoval svojim bolnim tovarišem.
Ah, tudi jaz bom imel tovariša, k1 mi bo bral ali pa pisal, kar mu bom narekoval; gobavci žive v takšnem brezdelju!
Nekateri izmed njih se tako silno dolgočasijo, da so prosili za dovoljenje, da bi pometali bolniške hodnike; dovolili so jim, kajti le predobro so jih razumeli. Toda obiskovalci bi izvedeli, da morajo gobavce vprašati, kam naj se obrnejo, da pridejo tja in tja; pri' tožili bi se pri ravnateljstvu in morda bi nam prepovedali izhod med ljudi. Ne zato, ker bi utegnila biti naša bolezen nalezljiva — saj sem vam že po* vedal — temveč ker bi lahko že naša prisotnost zbudila med ljudmi ogorčenje in škandal. Ali ni pa škandal že to, da še žive v našem lepem, civiliziranem času na svetu ljudje z znamenji bolezni na svojem telesu, ki jo je že Sveto pismo preklelo? Ne, to bi bilo neoprostljivo.
V Kantonu na Kitajskem so nedavno okrog sto gobavcev vrgli v jame, napolnjene z živim apnom. Tiste, ki s° se upirali tej strašni smrti, so postrelili. Res zelo moderno orožje za po* bijanje srednjeveške bolezni! Na Francoskem so zadovoljni, ako lahko gobavce spremene v nemočne fantome. Čitatelji, nikar ne trepetajte ob misli, da živi okrog tri sto petdeset gobavcev v vsej svobodi, v Parizu! V letu 1937 so fantomi le še samim sebi nevarni 1
KONEC.
Priznanje
Angleški napisal A. H. Grant
Policijski nadzornik Allington je Peggy dobrodušno ponudil cigareto.
»Prav ničesar ne moremo ukreniti, miss Peggy. Čeprav smo z vami vred prepričani, da je vašega moža ustrelil Morley, mu tega vendar ne moremo dokazati. Vidite, dušica, mož ima trden in neizpodbiten alibi in je prestal šest ur dolgo zasliševanje, kakor bi nedolžno kramljal.«
. »Ne, ostala bom,« je odločno rekla Peggy. »In mu vržem v obraz, kaj mi je storil.«
Službujoči stražnik je vstopil z Ne-dom Morleyem. Morley je dekle komaj ošinil s pogledom. Samozavestno in zelo spretno je mož, star znanec policije, ponudil nadzorniku roko, ki jo je ta nalašč prezrl. Potem je segel po denarnici in po veliki švicarski uri, ki je ležala na mizi.
»Zdaj to lahko spet vzamem s seboj? Kaj ne?«
Nadzornik je pokimal, če je Morley morilec, potem je vsekako zelo hladnokrven in zakrknjen morilec. In če je Franka Meakina po vlomu v banko zares oropal, ne kaže drugega kakor čakati, da se bo sam izdal s preveliko razsipnostjo.
»Ned Morley!« se je zaslišalo iz kota, kjer je sedela Peggy. »Zdaj te bodo izpustili, ker nimajo dokazov. Toda jaz dobro vem, da Franka ni umoril nihče drugi ko ti.«
Njen glas je bil jasen, skoraj vesel. Morley je strupeno pogledal Peggy, ona je pa stisnila svoje male pesti in se je skoraj premagovala, da se j° obvladala. Njena vitka postava se je spričo njegove orjaške kar izgubila.
»Ali spada to tudi k vašemu sporedu, Allington? Prepovejte tej dami, da bi me žalila!«
»Tebe žaliti sploh ni mogoče,« je oholo vzkliknila Peggy. Najrajši bi ti v obraz pljunila, lopov!«
Morley je stopil korak nazaj.
»No, lepo. Saj se bova še zunaj videla.«
»Ne, zunaj se že ne bova videla. Za to bom že poskrbela,« je sovražno nadaljevala Peggy. »Franka si zmerom sovražil, ker se mu je vse posrečilo, medtem ko si ti pet let sedel v ječi, sovražil si ga, ker je bil mlad in pogumen in ne tako potuhnjen ko ti. Nič hudega ne slutečega tovariša iz zasede pobiti prav takrat, ko ti predlaga novo kupčijo!«
Morley se je obrnil.
(Nadaljevanje na S. strani)
GOBAV SEN!..."
as grozo vzkliknil 15 letni e a n Monididier, nekega dne na
PC«
zna« sveto«
Deseti brat
Pretresljiva samolzpoved mladega Francoza
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
V	sedanji čas postavil !n v stihe prelil Ivan Rob
VIII.
Ko tla dovolj ’ so namočile, zavist se v srcih jim rodi, da Manica, ta konkurentka, prav blizu postelje kleči.
Tja k nji vse hkrati so skočile in vlekle stran jo za lase, kot lev se ona je branila, velevalo ji je srce.
Naposled Lovre je zakričal, z besedami jih je izbičal.
bodi,« so rekli zdravniki. Policija se je pa bala škandala in je zahtevala, naj ostane Diaclotepoulus v Maltskem paviljonu.
Žena je pa še zmerom živela v strahu, da ne bi lepega dne njenega moža vseeno izpustili. Tekala je od Poneija do Pilata in nazadnje je le izposlovala, da so njenega moža izgnali. In zato eta ti6to jutro prišla ponj dva stražnika.
Prepeljali so ga v Marseille in so ga vkrcali na neko grško ladjo. Komaj je stopil na palubo, je zahteval, naj ga odpeljejo h kapitanu.
»Gobav sem,« mu je dejal.
»Proč od mene, nesnaga!« je zatulil kapitan.
In velel je, da postavijo gobavca z obema stražnikoma vred na suho. Dia-clotepoula so potlej zaprli v Marseill-ske zapore; toda posrečilo se mu je uiti; menda je zadoščalo, da je svojim paznikom izdal ime svoje bolezni. Iz Marseilla je brž odpotoval v Pariz in najprej odšel na ženino stanovanje. Previdna žena se je bila pa preselila. Tedaj se je Diaclotepoulos zatekel v Valbonnski kartuzijanski samostan, kjer imajo še eno bolnišnico za gobavce. Tamkaj so ga sprejeli in obdržali, saj niso vedeli, kaj bi z njim storili. Kot potnika ga pač ne bi vzeli na nobeno ladjo, in tudi nobena meja se ne bi odprla pred njim.
Usoda tega Grka je nekoliko usoda vsakega gobavca, še bolj kakor bolezen 6ama, gloda nas gobavce socialno prekletstvo, ki je zvezano s to grozno boleznijo.
Naša bolezen se razvija zelo, zelo počasi. Lahko bi živeli življenje, ki bi bilo skoraj prav takšno, kakor je življenje drugih ljudi, ako nas ne bi prekletstvo, ki leži na nas, ločilo od zdravih ljudi trdneje, kakor nas ločijo od njih bolniški zidovi.
Zavetišče gobavcev, Maliski paviljon, je zelo ljubko. Ta paviljon, zgrajen iz rožnate opeke, 6toji nekoliko stran od drugih zgradb bolnišnice 6vetega Lu-dovika; njegova velika, steklena okna na vseh štirih straneh, gledajo na zelene trate in na velika drevesa, polna ptičkov. Ako gledaš paviljon z nekaterih strani, utegneš misliti, da vidiš pred seboj ljubek dvorec sredi lepega parka, zavetišče ljubezni v daljni deželi, gradiček, ki morda v njegovem trnjevem vrtu 6pi začarana lepotica svoj večni sen.
Vsak bolnik ima svojo sobo. V pritličju je velika veža z ležalnimi stoli. Na vrtu so razpostavljene klopi. Po mili volji se lahko sprehajamo po tem raju.
Ako nas bi prišli kakšen lep dan obiskat v Maltski paviljon, bi utegnili videti dva lepa, mlada človeka, kako Se v krogu radovednežev borita na življenje in smrt. Mladeniča se otepata z mojstrskimi prijemi ,catch-as-catch-cana‘ (ameriške borbe, zelo podobna rokoborbi, ki pa zanjo ni pravil in se v njej lahko vsakdo bori kakor ve in zna). Seveda sta tudi ta dva mlada borca gobava, samo zdaj se njuna bolezen še ne vidi. V pričakovanju, kdaj jima bo Hansnov bacil načel živce na rokah, se pa uboga fanta menda še lahko postavljata s svojimi čvrstimi mišicami.
Zvečer poslušamo svoj orkester. Eden izmed nas igra na kitaro, drugi pa na harmoniko; med nami je celo neki Guadelupčan, ki posnema jazz iu s prstanom v ritmu udarja po mizi. Lahko si v duhu predstavljamo, da smo na ladjini palubi, in to je vsekako zelo poetično.
Kadar ei zaželimo, gremo lahko v mesto. Prav preprosto je to, samo po izhodni listek moramo iti. Dobimo ga vselej, kajti naša bolezen ni nalezljiva.
Zdaj nas je v Maltskem paviljonu 21 gobavcev, osemnajst moškah in tri ženske, ki imajo svoje posebno stanovanje. Najmlajša izmed njih, še dekletce, je šla nedavno k prvemu obhajilu. Ena in dvajset nas je, delamo lahko, česar se nam zahoče, pišemo lahko, čitamo, sanjarimo, govorimo, 6e sprehajamo, spimo — ah da, spali bi ves dan, ako bi le mogli!
Hrano imamo, stanovanje imamo in preskrbljeni smo. Ni nam treba garati za košček vsakdanjega kruha, ni se nam treba boriti za streho in ni nam treba skrbeti za ženo in za otroke. Vse človeške dolžnosti so nam tuje, celo tista, ki ždi v človeku že od najnežnejše mladosti; ljubiti in ljubljen biti. Ali nisem razdrl Jeanninega življenja, ko 6em hotel, da bi me ljubila?
Pravijo, da čuti vsak človek potrebo, da bi kaj počel; pri nas je pa naša bolezen tisto, ki počne namesto nas. Svobodni smo, prosti, prosti kakor ptički pod nebom! Prepovedano nam je 6amo upanje na ozdravljenje! Prepovedano nam je živeti!
»Gobavci«, je nekoč dejal doktor Jeanselme, »si ne žele prav ničesar drugega, kakor da lahko v kakšnem vinotoču vržejo kvartek
Česa neki bi si pa tudi utegnili zaželeti ti ljudje, ki so obsojeni na večno brezdelje?
Hrana, kd jo dobivamo, ni ne boljša ne slabša od hrane drugih bolnikov; posodje je umazano, toda saj ni umazano samo pri nas. Strežnice, ki jokajo, ko zvedo, da bodo morale služiti v Maltskem paviljonu, se nas e časom navadijo in so z nami celo ljubeznive, ko vidijo, da nismo nevarni. Nihče nas ne ponižuje, le mladi dijaki se sem in tja z grozo obračajo od nas, ako jih pot privede mimo naših oken. Doktor Ragu pridno poskuša nove načine zdravljenja in bi rad videl, da bi bili uspešni. Vsi so dobri z nami. Toda vsi se le predobro zavedamo, da se ne bi prav nič na 6vetu spremenilo, ne med zdravniki, ne v bolnišnici svetega Ludovika, ako nas ne bi več bilo
Večkrat se mi je že sanjalo, da sem sredi velike množice in da se nikakor ne morem nikomur približati. Kličem jih, toda ne slišijo me. Stiskam jih za roke, tresem in suvam, toda moje bližine niti ne čutijo; korakajo dalje, smehljajo se in kramljajo med 6eboj, kakor da mene sploh ne bi bilo. Zanje nimam ne teže, ne oblike, ne barve, ne vonja in ne okusa. Fantdm sem in nič več.
Tudi v resnici smo gobavci samo fantomi!
Fantomi ne prinašajo ne denarja ne slave. Noben ugleden učenjak ni posvetil svojega življenja iskanju zdravila za gobavost, za to strahotno srednjeveško bolezen. V Evropi je le malo gobavcev, ne dosti več od tistih tri sto petdesetih, ki žive v Parizu in ki skoraj vsi izmed njih pripadajo najrevnejšemu sloju. V kolonijah, na Daljnem Vzhodu, bolehajo za gobavostjo samo domačini. Le kakšen moralni ali pa gmotni dobiček naj bi pričakoval mlad učenjak, ako bi se odločil, posvetiti vse svoje življenje gobavosti? Hvaležnost nekaj siromašnih črncev in Kitajcev prav gotovo nikakor ne more nikogar obogatiti; morda bi kaj več zaleglo članstvo Akademije ali pa križec častne legije? Toda tega utegnejo dobiti tudi pri plo-douosnejšem delu. Saj je na svetu še toliko drugih, zanimivih ,strok* za iščočega duha, ki pa povrh tega tudi kaj ,nesejo*. Mlad zdravnik se raje ukvarja 6 tuberkulozo ali pa z rakom; ne očitam mu, tudi mi fantomi smo ljudje in razumemo življenje.
PETNAJSTO POGLAVJE
Ko Marjan je spoznal, da srečo odnesel mu je športni krak, mu bridko v srcu je regljalo ko sred noči iz vaških mlak. Domov je šel in se zaklenil, v zrcalu gledal svoj obraz, desnico na srce položil, zavzdihnil revež je na glas: »Ker mi je sreča vsa odvzeta, zato sem rojen za — poeta.«
Vesel te žalostne resnice je Marjan k svoji mizi šel; tam iz predala vzel je pesmi, srca zelenega odmev.
Izbral najlepše je med njimi, jih zložil v ciklus »Manica«, pobožno jih je še pobožal in kanil nanje par solza:
»Zdaj, Manica, boš kaznovana, boš ,druga Julija* nazvana.«
Potem odhitel je v garažo, tam je v očetov avto šel, po prašni cesti je oddrčal, v Ljubljano sivo je prišel. Tromostje v loku je pasiral, v kavarno stopil »Union«, kjer s črno kavo mu serviral natakar je globok poklon. Revije najprej je prebiral, krog sebe se potem oziral.
Zagledal pri sosednji mizi je bled umetniški obraz, ki zanj kravata črna priča, da dela turo na Parnas.
Tja k njemu stopi in mu reče: »Kolega, oprostite mi!
Da vas je Muza poljubila,
0 tem vsaj zame dvoma ni.
1 jaz se bavim s poezijo; svetujte pravo mi revijo!«
Po tem je Marjan kar prisedel, naročil vina za oba; obema so oči žarele, obema šlo je do srca.
Najprej slovesno sta molčala, podprla brado si s pestmi; potem kravata se odkašlja in k Marjanu spregovori:
»To imenitno ste storili, da name ste se obrnili.
Z uredniki imam jaz zveze, zato dosežem marsikaj.
Beseda moja več zaleže kot dela samega sijaj. če jaz za pesem se ogrejem, če mi pri srcu je poet, bo brez težav v revijo našo, bo za sodelavca sprejet.
Prej ko revijo vam svetujem, naj z vami malo pomodrujem.
' PASTA ZA ZO®E
S. nadaljevanje
Človek pač ne more nejasno lagati bitju, ki z njim živi. Lahko sem pred Jeanno tako dolgo skrival svojo bolezen, dokler je bila gobavost zame samo še fantom, ki ga je lahko zarotiti. Toda zdaj je sedlo tisto brezimno spet ob moje zglavje in v mojo kožo se bodo prav kmalu spet vtisnila sre-brnosiva znamenja.
Razložil ji bom, sem ei dejal, da nisem ne pošast in ne javna nevarnost. Govorila bo z zdravnikom in bo razumela.
Jeanna me ni oštela in tudi sosedov ni naščuvala name, kakor so delale druge žene gobavih mož, da so izposlovale pri oblastvih, da jim može zapro.
»Dobro vem, dragec,« mi je dejala, da se mi ne bi bil nikoli približal, ako bi vedel, da je tvoja bolezen nalezljiva.«
Niti namrdnila se ni od gnusa. In tisti večer, preden sva zaspala, me je objela še tesneje in topleje kakor navadno. Nekatere ženske so res čudovite !
Drugi dan zjutraj 6em odšel v bolnišnico svetega Ludovika. Ko sem se vrnil domov, je ležal na mizi bel listič:
»Jean, zapustiti te moram, vem da te bo to hudo bolela, hotela sem ostati, toda prav res ne morem. Zbogom! Jeanna.«
Obrabljene besede, kakor jih napišejo zakonolomice, ko zapuste možev dom. Toda to pot sem bil krivec jaz, jaz ki sem jo varal s svetopisemsko boleznijo.
Drugi dan sem za stalno vstopil v Maltski paviljon. Gobavost ne pusti, da bi imel človek razen nje še kakšno ljubico.
VIII
Dan po mojem povratku v bolnišnico svetega Ludovika je policija vdrla v Maltski paviljon. Ni bilo lahko stražnike spraviti'k nam; že to jim je bilo nadležno, da so morali prijemati za kljuke, ki smo se jih tudi mi dotikali. Mislim, da bi nam bilo treba samo izdihaje korakati proti njim, pa bi takoj odnesli šila in kopita. Toda mi nismo ničesar storili, kajti mi smo krotki in vemo, da si mora pač vsakdo na svoj način služiti vsakdanji kruh.
Stražniki so prišli aretirat Diaclote-poula.
To je bil neki Grk, doma s Krete; s svojega rojstnega otoka je zbežal, ker so ga bili hoteli vtakniti v bolnišnico za gobavce. Zdi se, da Grčija premalo 6krbi za svoje gobavce, slabo jih hrani in zato se bolezen zelo hitro slabša, kajti posebno hitro se gobavost razvija v slabotnih, neodpornih telesih. Če pa bolniki pobegnejo iz zavetišča, jih enostavno z gorjačami pobijejo.
Diaclotepoulos je po dolgih ovinkih prišel na Francosko. Po poklicu je bil zlatar in si je pošteno služil svoj kruh. Poročil se je z neko Parižanko in živel z njo srečno vse dotlej, dokler ni pozabil na svoje prekletstvo in ji v šibkem trenutku priznal, da je gobav. Njegova žena je pa ravnala z njim dosti slabše kakor Jeanna z menoj; prepovedala mu je vstop v stanovanje in mu skozi okno kriče zmetala vse njegove stvari:
»Vrni se v svojo deželo, pošast!«
Še se je upiral. Vso noč je stal pred njenimi vrati in obupno vpil;
»Ti si vendar moja žena in moraš ostati pri meni!«
Ob zori so ga odpeljali na stražnico zaradi kaljenja nočnega miru, potlej so ga pa prepeljali v bolnišnico svetega Ludovika. »Njegova bolezen ni nalezljiva, lahko ga pustile na svo-
Visoko pravega pevca častimo, njegovo ni kakor je drugih srce.
J. Stritar.
I.
Vxiiaiei^co> naše- U&eekt
z Marna, vioja prijateljica mi je rekla, da se mi nova obleka prav nič ‘ne poda!« ali: »Mama, Ančka ima že prstan z 'rubinom in tudi urico bo dobila za Božič/«
Kolikokrat mora mati poslušati takšne novice, ki ji po malem utegnejo zagreniti življenje, posebno ako hčerka trmasto posnema vse novosti in norosti svoje ,najboljše prijateljice1. Pogosto si morajo uboge matere pošteno beliti glave zaradi takšnih ,najboljših prijateljic1, posebno ob hčerkinih pripovedovanjih in kritikah, ki dado materi slutiti, da je pri njeni ljubljenki prijateljičin vpliv odločilne j ši nego materin.
Kaj naj stori mati v takšnem primeru? Ali ima pravico posegati v prijateljstva svoje hčerkice, jih podpirati ali pa preprečiti? Mislim, da imajo matere, ki res žive s svojimi otroci, pravico in celo dolžnost, da poznajo druščino, ki vanjo zahajajo njihovi ljubljenčki. Pri hčerkah je zadeva še bolj zamotana. Dekliška prijateljstva, ki so navadno zelo nežna, vzcveto najrajši v prehodnih letih. Tedaj je dekle še posebno občutljivo za vsako kritiko in za vsak opomin, zato mati s svojimi nič hudega ne slutečimi nauki često kaj slabo naleti.
Prijateljstva majhnih deklic so sprva le otrošlca prijateljstva, omejena na tovarištvo v igri in na zabavo. Redkokdaj slišimo, da bi otroci za svoje prijatelje tudi kaj žrtvovali. Takšna prijateljstva tudi niso stalna, saj so odvisna le od okoliščin in od družbe, ki se otrok v njej giblje. Navadno se naposled pokaže, da ima otrok cel kup ,najboljših prijateljic', kajti ob rojstnem dnevu mora mamica povabiti h kolaču, vsaj tri ali štiri, ako se noče svoji razvajenki zameriti.
Pri otroških prijateljstvih stori mati najboljše, da se ne vmešava vanje in da le z budnim očesom pazi, da ne zaidejo na napačno pot. Ko minejo pa prva šolska in otroška, leta, ko se iz otroka prične razvijati dekle, postane prijateljstvo vse globlje in globlje. Dekleta so nenavadno hitro zrela za sočutje in usmiljenje
in tako utegne postati prijateljstvo plemenita zveza dveh src, ki rade volje dele skupno žalost in skupno veselje.
Seveda sem govorila zdaj le i idealnih prijateljstvih, toda ker na svetu niso samo ideali, naj posežem tudi v prijateljstva, ki bi jih skrbne mamice rajši preprečile. Večkrat ni treba, da je hčerkina prijateljica slaba, le nekoliko ekscentrična je in svojeglava, toda njen vpliv na hčerko je porazen. Mati s svojo svarilno besedo je v takšnem primeru le ,sitnica', a prijateljica je ,mučenica'. Prav v takšnem primeru velja skrajna previdnost! Nikar ne pokažite hčerki, da nasprotujete njenemu prijateljstvu. Skušajte jo pa neopazno odvrniti od prijateljice, tako da jo vodite tudi v drugo družbo in seznanite z drugimi ljudmi in dekleti. Priznam, da je večkrat zelo, zelo težko, toda nuiti, ki je svojo hčerko zmerom pravilno vzgajala in si ohranila tudi njeno zaupanje, bo pač znala v pravem trenutku preprečiti napačen korak svojega otroka.
Mati naj pa še posebno pazi, da ne bo hčerki pristudUa tega ali onega dekleta z večno hvalo, kako je pridna in kako vzorna, in s prigovarjanjem, naj si le njo izbere za tovarišico in prijateljico. Hčerkino častihlepje bo ranjeno, prav tako pa tudi njena samozavest in njen ponos; že vnaprej se bo zavarovala pred takšnim vzornim dekletom in jo bo odločno odklonila.
Matere, pazite, kakšna prijateljstva sklepajo vaši otroci, posebno vaše hčerke, toda bodite zmerom kolikor mogoče oprezne in pasivne in ne posegajte preveč v njihove zadeve. Sele ako opazite, da so ta prijateljstva kvarna za razvoj vaših ljubljenčkov, izgladite grče z dobro besedo in z ljubeznivim nasvetom. Grobost, kazni, tepež, vse to je v takšnem primeru nepotrebno in pogosto celo škodljivo.
Matere, pomislite, da se iz dekliškega prijateljstva pogosto razvije iskreno, zrelo prijateljstvo odraslih ljudi in da utegne to prijateljstvo trajati vse življenje.	Saška
Naša kuhinja
KAJ BO TA TEDEN NA MIZI?
četrtek: Golaževa juha, rezanci in čebulova omaka. — Zvečer: Pečene safaladne rezine, zraven grahova
kaša.
Petek: Gobovi kotleti s toplo majonezo*, kolački. — Zvečer: Krompir v oblicah s sardelnim maslom.
Sobota: Goveja juha z zdrobovimi cmoki, govedina z lečo in kislimi kumaricami. — Zvečer:	Tirolski
cmoki.
Nedelja:	Nadevana telečja prsa,
pražen krompirček, solata; zdrobov kipnik z malinovim odcedkom. — Zvečer: Prekajen slanik, kruh z maslom, črna kava.
Ponedeljek:	Zelenjavna grmada**,
žemljev pečenjak z jabolčnim kompotom. — Zvečer:	Zeljnati tolki,
kruh in sir.
Torek: Krompirjeva juha, preslani -njeno goveje srce, testenine. — Zvečer: Cvetača z dušenim rižem.
Sreda: Mesene štručke, vložena čebula, krompirjev pire, cmoki z vloženimi marelicami. — Zvečer: Ostanki od opoldne.
Pojasnila:
* Gobovi kotleti: Nasoljene gobe dobro umij in jih duši na margarini ob dodatku drohno narezane čebule in sesekljanega zelenega peteršiljčka. Pripravi potlej obaro iz lOdkg margarine in 16 dkg moke, prilij mleka in pokuhaj, da dobiš precej gosto omako. Vrzi vanjo gobe in ako imaš
Zlatnino lahko čistiš tudi s posebnim praškom — s tako imenovanim pariškim karminom. Dobiš ga v trgovinah z barvami, nasuj ga na Jeleno-vino in očisti s tako pripravljenim usnjem zlate predmete.
ščetke čistiš v mešanici žganega apna in amonijaka.
Umetniške slike, izdelane v olju, očistiš s črnim česnom. Takoj po porabi ene česnove rezine vzemi v roke drugo in gladi sliko prav narahlo. Pazi, da slike ne boš poškodovala s prsti in nohti. Po tem postopku slike ni treba nič več umivati ali brisati.
Tkani gobelin očistiš z mehko ščetko, ki jo pomakaš v naftalin.
Da ima telefonski aparat lep sijaj, ga sem in tja narahlo premaži z vazelino ali oljem.
Kapica in pahovka iz volne boucle
K enobarvnemu, morda skoraj nekoliko enoličnemu kostimu ali plašču se lepo podasta živobarvna kapica in pahovka. Ako ju daš delati v trgovino, te kaj hitro stane delo nekaj kovačev, ne da bi pri tem računala tudi blago. Prav lično in ljubko kapico si pa lahko sama narediš iz volne boucle in ako imaš rada komplete, si lahko omisliš tudi takšno pahovko.
Kupi si štiri pramene volne boucle. En pramen in pol boš potrebovala za kapico, ostalo pa za pahovko. Kapica ima obliko nekdanjih .mornarskih* čepic, nosiš jo precej globoko iz čela. Edini okrasek je petlja sredi prednjega roba. Pahovka je tudi precej dolga
nekaj kapljicami juhe. Dodaj eno celo jajce in 1 beljak, oblikuj iz te zmesi majhne kotletke, jih povaljaj v jajcu in kruhovih drobtinicah in opeci v vroči masti.
** Zelenjavna pogača: Posebej skuhaj in do mehkega duši poljubno zelenjavo:	cvetačo, korenje, zeleno,
grah (ob času tudi beluše) in dušene
gobe. Naredi obaro, zalij jo z mlekom in zelenjavno juho, dodaj zelenjave in kuhaj tako dolgo, dokler se iz obare ne bo naredila precej gosta kaša. Podmeti z dušenim rižem in s krompirjem, razrezanim na kocke, osoli, opopraj, podmeti še z enim rumenjakom, primešaj trd sneg enega beljaka in peci testo pri zmerni toploti v dobro omaščeni in z žemljevimi drobtinicami posuti posodi.
gg|g||fc:|^:
Nekaj za sladokusce
Špinače v kipnik c jajčno omako: Tri četrt kile kuhane, pretlačene špinače podmeti z dvema v vodi omehčanima in dobro pretlačenima žemljama, nekaj žlicami kisle smetane, 5 rumenjaki, 5 dkg kruhovih drobtinic, soljo, zmletim poprom, nastrganim muškatnim oreškom In z zelenim pe-teršiljčkom. Naposled dodaj še sneg petih beljakov, potlej daj testo v dobro omaščeno obliko za kipnike in ga v sopari kuhaj eno uro. Stresi kipnik in ga polij z jajčno omako.
Omaka: Na 4 dkg presnega masla zlato zarumeni 3 dkg moke, dodaj špinačeve juhe in mleka, začini s soljo, nekaj muškatnega oreška in poprom, podmeti omako z nastrganim parmskim sirom in 1—2 rumenjakoma.
Rižev kipnik: Vzemi 40 dkg riža, 'h 1 mleka, 30 g sladkorja, 4 rumenjake, 30 g presnega masla, 1 g soli in majhen košček vanilije. Najprej stresi riž v vrelo vodo, potlej ga odcedi in skuhaj v osoljenem mleku. Presno maslo rahlo vmešaj, dodaj rumenjake in sladkor in vse skupaj vlij v riž.
*UnjjQTLe
Ohlajen riž daj v kipnikovo obliko in potlej >/4 ure kuhaj na sopari. Rižev kipnik serviraj s kakršno koli sadno omako.
. Močnati svaljki: Vzemi 5 dkg rahlo vmešanega presnega masla, pomešaj jih s 35 dkg moke, dodaj polovico pe-civnega praška, 1 jajce, >/■. mleka, ščepec soli; testo stepi, oblikuj z žlico svaljke, jih pokuhaj in nesi na mizo.
Naše gospodinjsko tekmovanje
Cenjeno uredništvo!
Na vašo opombo v zadnji številki »Družinskega tednika«, da naše vrstice lahko natisnete tudi pod izmišljenim imenom, se z veseljem udeležim vašega gospodinjskega tekmovanja. Mislim, da se Metka lahko kar s korajžo poda v sveti zakon, ako ni preveč razsipna in lahkomiselna, in da je njen oče lahko brez skrbi zastran njene usode.
Torej, kako živita dva človeka s 1.200 dinarjev mesečne plače?
Najprvo si vzamem enosobno stanovanje za 250 din — ne v sredi mesta — a tudi ne predaleč zunaj, v kakšni novejši hišici, kjer je vse lično, čisto
Stanovanje din	250’— •
prehrana .	„	463'—
kurjava .	„	40'—
luč ...	„	25'—
časop., knjige „	52'—
skupaj . din 830'—
Zdaj pa obleka. Vsak prinese v zakon nekaj obleke, perila in kar je pač kot samec potreboval. Vsako leto kupi mož po eno novo obleko za 800 din, v zakon jih prinese tri, štiri obrabljene, delovno izloči, vzame drugo za delo, novo ima pa za boljše prilike. Isto je s klobuki in čevlji. Vsako leto po en klobuk za 60 din in en par čev-
ljev za	130 din. Perila na leto	za
in svetlo, ter	v	bližini tramvaja.	Ako'	210 din.	Eno leto kupi srajce, drugo
je slabo vreme	in	ako imam nujno	I	spodnjice, eno leto zimsko, drugo	lepot v mesto	—	ali	moža dohiti	ne-	to letno	perilo — in tako je vedno	vse
Recepti za ledvično bolne
in je spodaj nekoliko razširjena. Prav ti bo prišla posebno pri globoko izrezanih oblekah in plaščih.
Ako imaš kostim ali plašč v temni barvi, si omisli kapico in pahovko v
Jedi za ledvično bolne ljudi ne sme- . i. 1 c	.	■
jo biti osoljene. Kdor nikakor ne more Žlvi barvi’ na pnmer V rdečl- modn jesti neslanih jedi, naj jih osoli z
umetnimi solmi, na primer z zčlenovo soljo.
Telečja juha z mesom: Vzemi >/<1 juhe, ki se je v njej kuhalo telečje meso, 30 dkg tega mesa na drobno sesekljaj, dodaj 5 g presnega masla in 3 g pšenične moke. Presno maslo vmešaj z moko v kašo, dodaj juho, kuhaj 2 minuti in dodaj hkrati tudi teletino.
Dušen golobček: Vzemi mladega goloba, 25 g	presnega	masla	in »/81	vode.
Dobro očiščenega	goloba	kuhaj	brez
 	., -	-	,	.	,	pridatkov pol ure. Odlij dve tretjini ,
ravno pri roki, tudi nekaj na kosce juhe in ju porabi za kuhanje zelenja- ' zrezanega	telečjega	mesa, podmeti	po	ve. Ostalo	juho pa	nekaj	časa z	go
oku»tl	s	poprom	v	prahu, s	soljo	in	bom vred	duši.
ali pa oranžno-cinobrasti barvi, če imaš pa bolj svetel ali pa vzorčast plašč, ti priporočam kapico in pahovko temnejše barve, kajti le tako bosta prišli do prave veljave.
One, ki rade v vse svoje stvari vlože košček svojevrstnosti in osebnosti, naj si omislijo oboje v temni barvi, potlej naj pa kupijo četrt metra živobarvnega baržuna. Ta baržun naj urežejo v 1 cm široke in 11 cm dolge trakove, zarobijo naj ga in povprek pošijejo po pahovki. Pahovka bo tedaj videti dvobarvna. Iz ostalega blaga naj si pa
Porabni nasveti
Antilopske čevlje, ročne torbice, | Zarjavele ključe očistiš s smirkovim rože, pasove ali podobne malenkosti ; papirjem, potlej jih pa dvakrat do iz tega usnja, čisti z najfinejšim smir- j trikrat namaži z mastjo in pretikaj kovim papirjem ali pa s ščetko, ki j skozi ključavnice.
ima kovinske ščetinice.	|	.	’	,	,	.
......	,.	ključavnice	mazi	s	strojnim	oljem,
Belo usnje cisti z brezbarvno mastjo tako se ne bodo nikoli zatikale.
za usnje.	Nakit	iz	slonove kosti čisti s	staro
Brokataste čevlje In druge pred- zobno ščetko, ki jo pomakaš v terpen-mete iz brokata zavijaj v črne sate- tinovo olje. Naposled nakit dobro ope-naste krpe, kajti le tamkaj brokat ne ri v mlačni vodi
izgubi svojega bleska.	j	Biserc	y	mIlnjcl	w	^	..	doda,
Kovčege iz gladkega usnja čisti z la nekaj luxa in mleka. Ko bisere do-voskom. Najprej kovčeg namazi z vo- bro očistiš, jih položi v bombažasto skom, potlej ga pa izlikaj z gladko krpo in povaljaj med rokami, da se volneno krpo. Kovčege iz papirja, ki bodo dobro posušili, naj nadomešča usnje, namažemo naj- ! z atnino čisti v milnici ki si ji do-prej z oljem, potem pa z mastjo za dala nekaj kapljic alkohola čevlje in ga naposled dobro izlikamo, Poj!,a6plle prcdmete elstiš v boraksu_
urežejo in sešijejo ljubko petljico in naj jo prišijejo na sredo čepice, kakor je videti na sliki.
Vzorček je zelo enostaven, saj spleteš oboje v čisto navadnih desnih petljah. Volna boucle je že tako nekoliko nakodrana in je tudi v desnih petljah videti dovolj bujna.
Kapico In pahovko izdelaš lahko v volni boucle ali pa v boucle svili. Mislim pa, da bo volna toplejša in bo tudi lepše stala. Kroj prenesi na papir, potlej pa izmeri svoje oglavje; če je manjše, ga zmanjšaj, če je pa večje, delaj kar po kroju, kajti volna se pozneje tako nekoliko stegne.
Zelo ljubko si predstavljam temnomodro čepico s temnordečim baržuna-stim okrasjem k sivemu plašču; ali pa gorčičnorumeno pahovko in čepico s kostanjevorjavim baržunastim okras-
z volneno krpo.	|	ki si ga raz‘topila v vodi. Cisti tako _
Steklene ovratnice čisti prav tako i dolgo, dokler se predmet spet ne za-j jem k rjavemu plašču. Navedla v milnici, dodati ji moraš pa nekaj sveti, potlej ga pa vzora, iz vode in ! sem nekaj 'glavnih kombinacij, ostalo kapljic amonijaka.	|	obriši s platneno krpo.	'	prepuščam	vašemu	okusu!	Simona
vihta na poti domov — tedaj nam je cestna železnica ono, kar je gospodinji sonce, kadar ima »žehto«.
Trg imam prav blizu (na Viču) in hodim nakupovat samo enkrat na teden, in to o pol sedmih zjutraj, torej pred zajtrkom. Ako se kaj zamudim, ima mož že vse pripravljeno , za zajtrk in vtakne samo vžigalico v ‘ štedilnik in malo popazi, da kava ne prekipi. Tako imam potem še vse dopoldne čas za pospravljanje in kuho.
Imam tudi malo vrta, tako da imam grah,, ohrovt, rože ln drugo zelenjavo po malem hitro pri roki.
Kuham pa takole: '/< kg mesa za juho vselej za dva dni, tako da jemo en dan govedino, drug dan pa kakšen zrezek ali pečenko. V nedeljo torej 'It kg za juho, poleg nje pečenko ali ocvrte svinjske zrezke, enkrat na mesec piščanec, dve prikuhi, kompot. če je piščanec velik, vzamem drob in peruti proč in imam v torek za rižoto. Ponedeljek:- juha, govedina od nedelje, dve prikuhi. Torek: rižota s solato, postna juha, kompot ali kakšno majhno sladico. Sreda: Ohrovtove klobase, V* kg faširanega prašičjega mesa in 'I: klobase, ki jih imava z možem rajši od vsake pečenke, kava ali kompot, četrtek: goveja juha, govedino iz juhe sesekljam, napravim zrezke zraven paradižnikov, omako in krompir. Petek:	juha prejšnjega
dne in močnata jed. Sobota: krvavice z zeljem ali golaž s polento, ali vampi, obara, nadevana zeljnata glava ali kaj sličnega. — Seveda ne kuham vsak teden enako, ampak menjam jedilni list, kolikor je le mogoče. Na 14 dni napravim ob sobotah potico ali kolač, flancate ali podobno. Za večerjo imamo kavo in če je kaj ostalo od opoldne, kakor: ocvrto meso, meso v kisu, ohrovtove klobase, golaž in drugo. Imam pa tudi stalno v shrambi presno maslo, košček slanine, pol klobase in kak košček močnate, tudi jajca imamo radi za večerjo ali kakšne palačinke. Kuham precej različno hrano, malo mesa in več močnatih jedi ter zelenjavo. Krompir jabolka, jajca, drva kupujem vselej, kadar je najcenejše in večje množine skupaj. Jajca vložim po 200 kosov skupaj v oves in so uporabna po tri, tudi štiri mesece. Mleka imamo na dan 1 liter po 1'75 dinarja, to je na mesec 52'50 din, vsak drug mesec 54'25, din torej povprečno 53 dinarjev na mesec. Za meso porabim din 90'—, za špecerijo din 250'— In za trg 70 dinarjev. Torej:
mleko . meso . . špecerija trg . .
din
53 — 90'— 250 — 70 —
skupaj . din 463'—
Za kurjavo rabimo samo drva, kupim jih na trgu 6 metrov po 70 din (letos: prej sem jih plačala po 62dir0, to je 420 din plus žaganje 60 din je 480 din, torej na mesec 40 din. Pozimi kurimo tudi v sobi. Elektrika povprečno 25 din, dnevnik 25 din, »Družinski tednik« 7 din, »Modra ptica« 20 din, skupaj 52 din. To so torej redni mesečni izdatki:
v redu. Torej obleka za moža na leto 1200 din, ali na mesec 100 din. Na vsako četrto ali peto leto izpustimo obleko, tedaj kupi suknjo ali površnik.
Za sebe porabim manj, ker sem precej spretna v predelavanju in popravim vsako obleko po večkrat, a nazadnje jih še prodam. Imela sem zimski plašč 8 let in sem ga potem še prodala za 450 din. Jaz in moj mož zelo paziva na svoje stvari, in sva vedno čedno oblečena. Torej zame eno volneno obleko za 180 din, eno svileno 120 din, en klobuk za 100 din, (dam ga potem večkrat preoblikovati) in perila za 80 din na leto, to je skupaj na leto 480 din ali na mesec 40 din. Perila kupim po več garnitur skupaj in ml ga potem nekaj let ni treba kupovati. Moram pa reči, da nimam vsako leto nove volnene obleke in tudi klobuka ne, ker nosim vse po nekaj let, predelavam in kombiniram in imam polno omaro prav čednih oblek. Čevljev niti ne računam, tako malo jih porabim. Vsako tretje leto imam nove, a navzlic temu imam vedno po štiri pare. Gledati se mora pred vsem na to, da se nikdar vse ne izčrpa, najsi bo obleka, obutev ali perilo — in se mora vedno po malem nadomestiti, kar se starega izloči.
Kar se tiče plaščev, sukenj, površnikov in moške obleke, sem vedno za dobro, torej dražje blago. Kar je pa mojih oblek, svile in pralnega blaga — sem za cenejše blago, ker vzorci po letih niso več moderni in je boljše kupiti večkrat novo. To bi bilo skupaj 970 din.
Ostane nam 230 din za razne malenkosti in za zabavo.
Navado imava redno hoditi enkrat na teden v kavarno in enkrat v kino; to da na mesec 120 din. Ostane nam torej še 110 din za kak koncert, gledališče frizerja in čevljarja. Tudi kak majhen izlet napraviva v okolico, kakor v Kleče, na Vrhniko, v Kamnik.
Torej, ljube Metke in Majde, ako ima vaš »bodoči« 1200 din na mesec, tedaj kar s korajžo v zakonski stan.
Kot dekle sem imela še enkrat večjo plačo, kakor jo ima danes moj mož, in vendar moram reči, da se še nikoli nisem kesala, da sem se poročila in pustila tako sijajno službo. Ker, veste, je že vse kaj drugega delati za lastni dom, kakor pa za šefa — naj bo plača še tako lepa. Imeti lep svoj dom, zraven pa dobrega moža in pozneje morda še par drobcenih glavic, ki te tako ljubko gledajo — ali more biti kaj lepšega?
Verjemite mi, da je ženi s tem poplačana vsa skrb in trud, ki ga posveti svojemu domu.	Vera	Darinova
OtroSke
vozižKe
in igrate, Šivalne stroje
kupite po ugodnih cenah pri
S. REBOLJ & DRUG
l jubljana, Goipoivetika c. 13
&
PROBLEMI NAŠEGA Č A S A ~j
Življenjski standard v Nemčiji
tralizirana in maksimirana: trgovec na drobno si ne more priskrbeti poljubne množine blaga. Stranka dobi pa presno maslo, mast in slanino le s posebno izkaznico. Množina presnega masla, ki je za vsakogar določena, začasno še zadošča za vsakdanjo porabo. Kdor hoče pa peči, si mora ustrezajočo količino presnega masla in jajc pritrgati pri vsakdanji porabi. Moka je siva in je komaj primerna za peko. Tudi oskrba z mesom še zmerom šepa; pogosto niti ne moreš dobiti vseh vrst mesa. Vse to se seveda ne dogaja pri posebnih priložnostih, na primer na vojaških marših, pri veselicah ali pri raznih razstavah; tamkaj lahko dobiš vse, zato so pa druge nemške pokrajine le slabo preskrbljene. Poleg teh omejitev pri živilih, je pa v Nemčiji še cela kopica neposrednih omejitvenih določb na vseh področjih izdelovanja živil, na primer za peke, za tovarnarje čokolade itd. Vedno znova se zgodi, da ni mogoče dobiti tega ali onega blaga, ker je predelana količina že pošla.. Da so cenejše stvari zmerom razprodane, je pri teh okoliščinah samo po sebi razumljivo. Vse, to zgovorno dokazuje pomanjkanje! najnujnejšega v današnji Nemčiji. | Prav isto se godi tudi na področju 1 obleke. Zdaj ne dobiš več v Nemčiji nikakršnega pristnega in zgolj iz naravnega vlakna stkanega blaga. Zapovedana primes celulozne volne znaša pri volili nekako 25 do 50 odstotkov, doseže pa lahko tudi 75 o,/„ ali jih pa
celo prekorači. Naravno svilo dobiš le v neznatnih količinah in še to po nezaslišano visokih cenah: skoraj vse izdelujejo le iz umetne svile, ne da bi se to pri cenah kaj poznalo. Te mešane tkanine po videzu in po trpežno-sti ne zaostajajo za tkaninami iz naravnih vlaken, le njihova obstojnost je dosti manjša, prehitro namreč postanejo nerabne.
Industrijo za nadomestke so povsod zelo izpopolnili. Na splošno — seveda so pa tudi izjeme — so nove snovi res le nadomestki, ne pa naravnim enakovredni izdelki.
Zavod za raziskavanje konjunkture je v začetku letošnjega poletja izračunal, da so življenjski stroški od leta 1933. do letos poskočili za 7,7 odstotka. Ta podatek je pa le delno pravilen, kajti blago, ki na njem temelje ti računi, praktično ni uporabno, ali je pa porabno le za določene sloje, ali je pa kakovostno manjvredno.
V	splošnem lahko ugotovimo, da življenjski standard v Nemčiji polagoma pada in se približuje standardu med svetovno vojno. Višina plač le neznatno narašča, medtem ko cene neprenehoma skačejo, in sicer neposredno le počasi, posredno pa zelo hitro. Ker si pa omejitve le postopno slede, in ker sploh ni nikakih možnosti za primerjavo, se ljudstvo komaj zaveda tega propadanja. Tujci prav tako ne opazijo pravega gospodarskega razpoloženja, ker znata vse nedostatke skriti mojstrska propaganda in izvrstna organizacija.	n	T. K.
Otrod velikih mož
Koliko ,bedauxov‘ nareditena uro?
Delovne metode moža, ki zaradi njega vojvoda Windsorski ni smel v Ameriko
Vojvoda Windsorski se je moral zaradi ženske odpovedati prestolu Velike Britanije. In zaradi prijatelja potovanju v Ameriko. Toda pri tem je nekaj posebnega: ta prijatelj, gospod Charles E. Bedaux, prosluli .organizator dela', čigar ime je bilo pri nekaterih ameriških delavcih zbudilo toliko protestov, niti ne misli na to, da bi se odpovedal Ameriki. Zato je pa v svoji domovini Francoski in zdaj tudi na Angleškem odstopil kot predsednik ,British Bedaux Limited', velike družbe s 300.000 funti kapitala, ki jo je bil ustanovil spomladi 1936. leta, ko je bil Edvard VIII. še angleški kralj.
Ali je to politika? Morda. Vsekako pa nima ,Bedauxov sistem' s politiko prav nič opravka. Sprejeli so ga že v celi vrsti avtoritativnih držav, uporabljali so ga že pred desetimi leti v weimaiski republiki in pri industrijskih podjetjih v Belgiji in na češkoslovaškem je prav tako v rabi kakor v Italiji ali na Turškem.
Vrhu tega pa ni njegov iznajditelj nikakšen politik, temveč 100 '/oni bu-siness-man in najbrže eden najspret-nejših v današnjih časih, še čisto mlad je sestavil obrazec, ki z njim lahko s kar največjo natančnostjo izmeri zmogljivost in po njej dodeli vsakemu delavcu zasluženo plačo.
Drugi ljudje s podobno idejo bi svojo zamisel kot znanstveniki najbrže razglasil vsemu svetu in bi se morda zadovoljili s stolico na kakšni univerzi. Ali bi pa osnovali tovarno in bi s svojim podjetjem dokazali, da je njihova ideja pravilna in da z njo lahko uspešno tolčejo konkurenco.
Charles Bedaux ni storil ne prvo ne drugo, temveč nekaj tretjega. Iz svoje formule je naredil skrivnost in iz skrivnosti izvrstno kupčijo. Po vsem svetu je ustanovil kak tucat družb, pravi koncern. Te družbe nimajo drugega dela, kakor da uvajajo Bedauxov recept v tuja industrijska podjetja, ne da bi izdnli Bedauxove .skrivnosti'. Po tej poti je Charles Bedaux sam postal večkratni milijonar. Vsekako tiči v tem človeku košček genija.
*
V	čem je torej ta ,Bedauxovsistem'? Prav za prav je ta sistem natančno nasprotje Fordovega sistema. Henry Ford je postavil načelo, da je tempo stroja odločilen za delo. V ta namen Je uvedel tako imenovani .tekoči trak', ki vsem delavcem odloča hitrost dela. Ako kakšen delavec posebno spretno obvlada svoje prijeme, lahko lenari tako dolgo, dokler spet ne pride vrsta nanj. Fordu to ni nič mar, kajti za produktivnost tovarne je to nepomembno. Zato pa lahko plačuje tudi vsem delavcem enake plače.
Nasprotno pa meni Bedaux, da je hitrost, ki z njo vsak delavec opravlja svoje delo, za produktivnost odločilna. Seveda delavca ne smemo preobremeniti, v vsakem primeru mu moramo tudi zagotoviti možnost obstanka, če je pa kdo zmožnejši od drugih, je to za podjetnika zelo važno in zato gre spretnejšemu in hitrejšemu delavcu tudi višja plača.
Do te točke Bedauxova miselnost ni posebno izvirna, saj se drži že iz-hojenih poti. Toda Bedaux gre še dalje. ,če hočemo vedeti, kje se pričenja posebna delovna zmogljvost', pravi Bedaux, .moramo najprej vedeti, kakšna je normalna zmogljivost.' Njegov sistem je v tem, da lahko * njim za vsako industrijo in tudi za vsako drugo delo doženemo normalno zmogljivost. Z natančnim opazovanjem, s precizno uro doženejo to inženirji gospoda Bedauxa kar v tovarni, na licu mesta. Podrobnosti, kako to store, so pa njihova skrivnost.
Ko najiosled natanko doženo normalno delovno zmogljivost, dobi vsak delavec listič in nanj vpišejo nadzorniki vsak dan, ali je delavec tisti dan več ali manj delal, kakor je normalno. če delavec več naredi, dobi še posebno premijo, če pa stalno ostaja pod normalo, delo pač ni primerno zanj in ga je treba kje drugje zaposliti. Prav lahko je ugotoviti, ali je vzrok za premali učinek pri delavcu ali pa pri delovnih pogojih, pri slabem orodju, nezadostnem zračenju itd. Izvedba takšnih reform pa nikakor ni naloga gospoda Bedauxa in njegovih inženirjev, oni se omeje samo na ugotovitev in na ureditev nadzorstva nad človeškim delom.
Gospod Bedaux ni iznašel samo svojega sistema, temveč tudi primeren jezik zanj. S ponosom pravega misijonarja je krstil enoto svoje delovne mere en ,bedaux'. Normalno je delo, *e delavec v eni uri naredi šestdeset bedauxov‘, Ako naredi delavec v eni uri samo trideset ,bedauxov‘, ga je
»Neue Zurcher Zeitung« je te dni priobčila članek svojega berlinskega dopisnika o življenskem standardu v Nemčiji. Iz članka posnemamo:
Nemške oblasti se silno trudijo, da bi imeli tujci o nemških razmerah kar najugodnejše vtise. Zato založe priljubljene in zelo obiskane kraje z vsemi življenjskimi potrebščinami. Vse drugačne so pa razmere za tiste, ki stalno žive v Nemčiji. Tri- do štirisobna stanovanja, s toplo vedo in s kurjavo, stanejo na mesec od 140 do 240 mark <2000—3500 din); cena je seveda odvisna od lege stanovanja. V glavnem so hiše kaj slabo ohranjene; popravljajo le najpotrebnejše. Za nemške razmere je najemnina zelo visoka, saj je treba tretjino vsega zaslužka odračunati za stanovanjske stroške. Življenjski standard delavstva je na zelo nizki stopnji. Pri neki anketi so namreč uradno ugotovili, da si delavec lahko privošči stranske izdatke, kakor so nova obleka, razna popravila, novi nakupi itd., le če se pri tem odreče nujnim življenjskim potrebščinam.
Goringova izjava, da nikomur ni treba trpeti lakote, nedvomno drži vse dotlej, dokler nima človek nikakršnih zahtev in živi primitivno. Na vseh koncih in krajih naletiš pa na težave pri nabavi raznih potrebščin. Inozemsko blago zelo težko dobiš in le po nezaslišano visokih cenah. Razdelitev življenjskih potrebščin je cen-
87 MILIJONOV
je Nemcev v Evropi:
67 v Nemčiji,
20 pa zunaj nje —
— tako vsaj trde v Berlinu
Berlinski »Lokal-An zeiger« je on-dan priobčil statistiko evropskega nemštva. Kako Nemci sestavljajo narodnostne statistike, sicer v srednji Evropi že dolgo vemo; zaradi zanimivosti bomo njihove številke kljub temu ponatisnili.
Države z izdatno nemško manjšino:
Gdansk............... 400.000
Litva s Klajpedo . . 120.000
Poljska............ 1,150.000
Češkoslovaška . . . 3,260.000
Države s skromno nemško manjšino:
Ogrska		600.000
Jugoslavija . .	700.000
Italija		250.000
Švica		
Luksemburg . . .	285.000
Belgija		150.000
Danska		60.000
Estonska in Letonska	93.000
7.	Obstrmeli boste: vseh šest številk na lepem izgine, kakor bi jih začaral, namesto njih se pa prikažejo same devetice: 999.999.
Čebela brez žela?
Po sporočilu, ki ga je profesor Lloyd R. Watson poslal ameriški družbi »American Chemical Society«, lahko upamo, da se je ugledni učenjak približal izpolnitvi svojega cilja — vzreji čebele brez žela. Nova čebela, pravi profesor, bo krotka kakor metuljček, pri tem bo pa močnejša od današnje čebelice in bo lahko nabirala med tudi pri nižji toploti. Imela bo podaljšano čeljust in bo zato tudi mnogo lepša od sedanje čebele.
Profesor Watson posveča vse svoje delo vzreji čebele, ki bo imela podaljšano čeljust in bo lahko srkala med tudi iz cvetlic z zelo globokimi čašicami. V dosego svojega cilja uporablja učenjak rontgenske žarke, ki je z njimi na tem polju dosegel že lepe uspehe. Po 75 križanjih med različnimi vrstami čebel, ki jih je bil dobil iz vseh dežel na svetu, se mu je posrečilo vzrediti čebelo s 7 mm dolgo čeljustjo; najkrajša čeljust pri tej vrsti čebel meri še zmerom 6 mm.
Zanimivo je, da ima največja čebela, doma iz Indije, najmanjšo čeljust. Profesor Watson je preiskal tudi čebelji let pri raznih toplotah in je ugotovil, da kitajska čebela lahko leta še pod 5“ Celzija, medtem ko se ameriška čebela ne gane več, ako pade toplota pod 10“ Celzija. S križanjem dveh čebel s skrajno nasprotnimi lastnostmi, z živalico iz najkrotkejše in z živalico iz najbolj divje pasme, je profesor ustvaril novo čebelo s krotkim in mirnim značajem.
Gdfywto na inteUg.e-Mfib t/ptašanfe
v predzadnji številki Šest štirikotnikov
Žalostna usoda Tolstojevega vnuka, Rodinovega in Goethejevega sina i» Ilugojevih otrok
Pred nekaj tedni je pariška policija prijela nekega mladeniča, ki je prišel navzkriž z lastninskimi načeli. Menda je nekaj majhnega izmaknil. Fant je bil čisto na koncu. Najbrže ga je bil glad prisilil v ta obupni korak. Povedal je, da je zrasel v najdenišnici. P°" kazal je svoj potni list. Bil je Rus, emigrant. V potnem listu je bilo zapisano ime: »Jean Tolstoj«. Policijski uradnik, vsekako izobražen mož, je postal pozoren. Vprašal je fanta, ali je morda kaj v sorodu s pisateljem Levom Tolstojem. »Njegov vnuk sem.« je odgovoril mladenič. Preiskava je ugotovila, da je njegov odgovor resničen. Jeana Tolstoja so starši zapustili že v otroških letih in tako je res odrasel v najdenišnici. Zdaj so se zavzeli zanj ruski emigranti in na njihovo obljubo, da se bodo odslej brigali zf Jeanovo vzgojo, so mladeniča oprostili. (»Afero« Jeana Tolstoja je svoj čas zabeležil tudi »Družinski tednik«. Op-ured.)
2e pol leta bo tega, kar so v nekem pariškem nočnem lokalu našli mrtvega starejšega moža iz najrevnejših socialnih slojev; mož je bil bržkone eden izmed tistih cestnih pohajkova-čev in potepuhov, ki se s težavo preživljajo s priložnostnim delom po trgih, pri branjevcih ali pa s prosjačenjem. Identifikacija mrliča ni bila težavna. Umrli je bil sin velikega Avgusta Rodina, morda najgenialnejšega kiparja za Michelangelom.
Zdi se, kakor da bi potomstvo velikih genijev zasledovalo pravo pro-kletstvo. Ne le da se denar kdo ve kako razprši na vse strgni — veliko Goethejevo premoženje so na primer kaj kmalu po pesnikovi smrti zapravili, glavni dediči Otilija von Goethe in njeni otroci so pa živeli v zelo skromnih razmerah; Goethejevo, palači podobno hišo v Weimarju, so morali oddati v najem in šele država, ki jo je podedovala, je v njej ustanovila znani Goethejev muzej.
To prokletstvo pa ni zmerom samo materialnega značaja. Menda leži tudi v biološkem pogledu na potomstvu kletev degeneracije, kakor da bi genij porabil zase toliko življenjske moči, da je za potomstvo prav nič več ne ostane. Da, zdi se, kakor da bi se celo usoda sama zarotila proti potomstvu velikih mož. Goethejev sin, komornik Julij Avgust Walter von Goethe je bil patološki tip, silno nervozen, plašen in razdražljiv človek, od mladosti bolehen in pijanec; umrl je le 41 let star v Rimu, dve leti pred svojim velikim očetom. Njegovo življenje je bilo nemirno in nesrečno.
Znano je družinsko življenje francoskega pesnika-romantika Viktorja Hugoja. Že leta 1843. je izgubil svojo hčerko Leopoldino Vacquerijevo, ki se je ponesrečila pri neki vožnji s čolnom. štirinajst let pred pesnikovo smrtjo sta drug za drugim nenadoma umrla oba njegova sinova Karl in Franc-Viktor in tako je sivolasi starček ostal brez otrok.
Nepregledna je vrsta velikih umetnikov in pesnikov, ki so umrli brez otrok ali ki sploh niso imeli otrok. Menda ga skoraj ni velikega duha v umetnosti in literaturi, čigar potomstvo bi se na kakršen koli način odlikovalo — le znanstvena nadarjenost se menda do neke meje podeduje. V današnjih časih bi lahko imenovali le eno, edino izjemo, uglednega filmskega režiserja Jeana Renoirja, sina enega največjih slikarjev 19. stoletja, ki postavlja na laž pravilo o nepodedlji* vosti umetniških talentov — ali ga pa baš potrjuje, saj izjeme potrjujejo pravilo.
Čudna je pa tudi ravnodušnost in trdosrčnost, ki jo kažejo mnogi veliki možje nasproti svojemu potomstvu. Jean Jacques Rousseau, čigar literarno življenjsko delo je ne nazadnje posvečeno baš vzgoji otrok, saj jo je tudi korenito reformiralo, je poslal vseh svojih pet otrok, ki mu jih je rodila njegova žena Tereza, takoj po porodu v najdenišnico, da so jih tam vzgajali.
Ne da bi hoteli žaliti spomin na velikega umetnika, lahko trdimo, da tudi Goethe ni pokazal pravega razumevanja za svojega čudaškega sina. Kar nerazumljiva in neopravičljiva je pa Rodinova neusmiljenost do njegovega, resda nekoliko zaostalega sina. Veliki kipar je vedel za sinovo bedno življenje, nekaj časa ga je imel celo za pomočnika v ateljeju in v hiši namesto sluge, potlej ga je pa spet brezobzirno vrgel na cesto. In če pomislimo na usodo Jeana Tolstoja, se nehote spomnimo petih Rousseaujevih otrok, ki so odrasli v najdenišnici.
čudna in nenavadna so zmedena pota Usode, kakor da bi hotela Narava, potem ko je človeštvo obdarovala z velikim in redkim darom, genijem, svoje račune spet poravnati z vsemi mogočimi trdosrčnostmi in krivicami.
(»Weltblick«, Zlin)
Sovjetska Rusija Romunija . . Francija . . .
1.240.000 800.000
1.700.000
illa
mi }ic iiiviriia
In naposled še Avstrija, kot druga nemška država, s 6,500.000 Nemcev.
Vsega skup naj bi torej bilo v Evropi 87 milijonov Nemcev, med njimi samo dve tretjini znotraj mejit Nemčije.
Skrivnostno število
število 142.857 ne kaže na videz ni-kakšne posebnosti. Pomnožite ga z 2: dobili boste 285.714, to se pravi iste številke kakor v prvotnem številu, in tudi v istem redu, le da prvi dve številki obesimo na konec. Pomnožite ga s 3: dobili boste 428.571 — spet iste številke kakor v prvotnem številu, samo da stoji 1 ne v začetku, temveč na koncu. Podobne kurioznosti dobite, če pomnožite to prečudno število s 4, 5 in 6.
To pa še ni vse! Zdi se skoraj, kakor da bi se številke 1, 4, 2, 8, 5, 7 naveličale tega neprestanega premetavanja sem in tja in bi se hotele maščevati nad računarjem. Poskusite namreč prvotno število pomnožiti s
treba premestiti ali pa odpustiti. Več ko osemdeset ,bedauxov' ne moremo pričakovati od nobenega delavca. Več ko osemdeset ,bedauxov' na uro je že izreden učinek, ki pa za gospodarstvo nima pomena in lahko celo škoduje zdravju.
*
Bedauxov sistem je, kakor lahko sodimo že po zadnjih dogodkih, naletel pri delavstvu na srdit odpor. Delno je ta odpor v načelnem nasprotstvu proti neenakemu plačevanju in proti metodi premij, delno se pa obrača ne-volja tudi proti obliki nadzorovanja, ki ga predpisuje Bedaux. Ne smemo misliti, da se groti Bedauxovemu sistemu bore samo leni delavci. Mnogi redni in pridni delavci ne vidijo radi, da jim kdo stalno pri delu na prste
človek ni toliko izraz svoje razumnosti in značaja kakor predvsem svoje osebnosti, če rečemo značaj, mislimo pri tem na nadzorstvo nad samim seboj; pri živahnem temperamentu utegnejo za prvo, večkrat skoraj pod-zavedno reakcijo slediti ali pa ne slediti druge, zavedne in preudarne reakcije in po njih presojamo pravo kakovost značaja, njegovo moč ali pa nemoč.
Evo vam preizkušnje za presojo vaše osebnosti; iz nje ne boste presodili samo, kako vplivajo na osebnost zunanji dogodki, temveč tudi kako vpliva volja na prve, skoraj podzaved-ne izlive temperamenta:
Odgovarjajte na vprašanja ,da‘ ali ,ne‘. Primerjajte svoje odgovore z našimi. Vsak odgovor šteje eno točko, če se ujema s spodaj natisnjenimi odgovori, drugače pa nič.
Vprašanja:
1.	Ali se pod zavedno nalezete izrazov, besed, stavkov in navad oseb, ki ste pogosto z njimi v družbi?
gleda in jim potlej vsak dan na listič zapiše, kaj so tisti dan naredili.
Charles Bedaux je odgovoril na to, da nepristransko nadzorovanje nikakor ne more žaliti človeškega dostojanstva. Na splošno naj pripomnimo, da njegov sistem prav nič ne škoduje zdravju delavcev. Nikakšno izkorišče-vanje ni to, temveč nasprotno za delavca samega vir dodatnih dohodkov. Na vsem svetu nadzorujejo dva milijona delavcev po Bedauxovem sistemu in ti delavci bi utegnili po njegovem sistemu v teku let zvišati svoje dohodke najmanj za eno milijardo dolarjev.
Seveda bi se dalo še razpravljati, ali se ne bi to doseglo tudi brez njegovega nadzorovalnega sistema.
(Po »Prager Tagblattu«)
2. Ali vas mika, da bi posnemali junake iz romanov ali pa iz filmov, in jim želite biti podobni?
3. Ali je vselej vaša prva beseda ,ne‘, kadar vam kdo kakšno stvar predlaga?
4. ...potlej se pa naposled vedno sprijaznite s predlaganim stališčem?
5. Ali brez obzira razbijete v jezi prvo stvar, ki vam pride pod roke?
6. Ali ste rajši to, kar ste — rajši kakor kdo drugi, ki je bogatejši, srečnejši in uglednejši od vas?
7. Ali vam je ljubša utemeljena kritika kakor površna hvala?
8. Ali ste v odločitvah nagli, potlej se pa koj skesate?
9. Ali vam je zoprno razlagati vaše načrte, ali pa pripovedovati o svojem delu in svojih podjetjih?
10. Ali bi tvegali veliko, a nepotrebno nevarnost, samo da ugodite ljubljenemu bitju?
11. Ali zmanjšate brzino, če opazite, da vas hoče prehiteti avto, tudi če je slabši od vašega? In če avta ne vodite sami, ali tedaj zapoveste šoferju, naj zmanjša brzino, kadar se vam bliža drug avto?
12. Ali vam je ljubše, da na videz ne obvelja vaša, kakor da bi se prepirali z bedakom ali pa z grobijanom?
Odgovori:
1. Ne.	2.	Ne.	3. Da.	4.	Ne.
5. Ne.	6.	Da.	7. Da.	8.	Ne.
9. Ne.	10.	Ne.	11. Da.	12.	Da.
Ako ne dosežete niti sedem točk, vam primanjkuje osebnosti. Ako dosežete 7 do 10 točk, ste povprečna osebnost. Z več ko desetimi točkami se pa lahko ponašate z nenavadno izklesano osebnostjo.	(»Paris-soir«)
Plačajte naročnino!
Naš
novi roman
Po nemškem izvirniku prirediia K. K.
15. nadaljevanje
Nasmehnila se je.
»Le zakaj neprestano govori sanjo o Fricku?« je vprašala gospa Minka in je premenjala mrzel obkladek.
Mirko je samo zmajal z rameni ‘n sedel k postelji svoje male tovarišice. In ko je na vse zgodaj zjutraj zapiskal vlak. ki se je z 113ira njegova zaročenka odpeljala ?a jug, je še zmerom sedel prav teko, kakor je sedel snoči.
Zinka je slonela v kupeju prve-Sa razreda. Njen oče je še zmerom sPal. Med potovanjem je zelo rad dremal; toda preden je zadremal, Je svojo hčerkico skrbno zavil v toplo odejo in ji nataknil na noge s kožuhovino podložene brezpet-Mke.
Spati ni mogla in je s trudnimi Očmi strmela v temno decembrsko jutro. In ko se je po malem začelo daniti, jo je zazeblo in tiho ie zazehala. Ves svet se ji je zazdel tako silno dolgočasen, že od včeraj se ni nič kaj dobro počutila, čeprav se ji je bila izpolnila vroča želja in jo je vso prevzelo blaženo čustvo; mislila je, da sta od tega odvisna njen srčni mir in sreča njenega življenja. Doktor Roettger ji je bil razodel svojo ljubezen. Otresla se je nemira, zadostila je svojemu častihlepju, pa vendar! Spet je zazehala. Ko bi vsaj ne bilo treba tako zgodaj Vstati!
V polsnu se je spomnila včerajšnjih dogodkov. Kako o pravem času je prišla Julijina bolezen! Drugače bi gotovo izklepetala njeno skrivnost. Tako je pa ni niti slutila. A ko se do pomladi spet vrne — no, do takrat bo steklo že tonogo vode v Ren. Dotlej se bo Pa lahko neskrbno zabavala na karnevalu v Nici.
Položila je svojo ljubko glavico na blazino in je še enkrat z zadovoljstvom pomislila na to, da bo ttiož, ki so po njem hrepenela vsa andersheimska dekleta, njen. In Potlej je v mislih gledala svoj novi dom. Staro hišo si bo zelo moderno opremila, saj so prav ljubke sobe v njej. Mati in teta seveda ne bosia v hiši. Prav tako tudi Julija ne. Velika dvoriščna in hlevska zgradba bosta kakor nalasc za služinčad, za voz in za konjušnico, na dvorišču si bo zasadila majhen Park z vodometom, in tako dalje. In potem bo lahko vabila goste in Prirejala razkošne vrtne veselice...
V teh mislih je mladenka sladko zaspala.
XI
Julijino ozdravljenje
Ko se je Julija prvič po svoji bolezni opotekla po stopnicah, da bi zajela malo svežega zraka, jo je Pozdravilo žarko pomladansko sonce. Boječe in krčevito se je oprijemala stopniščne ograje. Manjkalo ji je skrbne	roke,	ki	bi	se nanjo
lahko oprla,	roke,	ki	jo	ponudijo
še tako siromašnim okrevajočim bolnikom. Morala se je pač zanesti samo na lastne noge. Ko bi vsaj ne bile tako okorne! Toda kdo naj ji pomaga? Teta je sama tako šibka, da bi moral njo kdo podpirati, in gospa Minka? Komaj da jo je še kdaj bežno pogledala, koje bila že zunaj nevarnosti in je že lahko vstala. Po tistem »sramotnem prizoru« ni zanjo nič več pomenila. Toda Mirko,	Mirko	je	bil	prav tako prijazen	ko prej,	in vendar
tako drugačen ko sicer. Sploh se je Vse tako spremenilo.
Mladenka je s težavo prilezla na Vrt. Na široki stranski stezi je skozi golo vejevje žgalo sonce in Jia obeh straneh poti sta cvetela rumen in vijoličast žafran in jetr-nik. V zraku je plaval sladek vonj po vijolicah in vsepovsod na drevju in na grmovju je v vejevju rjavkasto odsevalo.
Reka je bila mogočno narasla, trata na nasprotni strani je bila Pod vodo Julija je gledala vse to ko v sanjah. Zrak jo je bil vso opojil, kajti cele mesece že ni bila Zunaj. Morala se je nasloniti na oreh. Kakor skozi tenčico je gledala iskrice ki so se kresale na vodi; toliko da je še opazila prebujajočo se naravo.
Na Krautnerjevi vili so pravkar razobesili zastavo na lično pobarvanem drogu. Julija jo je uzrla s trudnimi očmi. Kako veselo je plapolala! Nihče ii ni bil govoril, toda Vedela je. da je bil to pozdrav tistima, ki se bosta danes vrnila z juga.
V dekletovem srcu se je zbudila skeleča bolečina. Rekla si je, da Mirko danes najbrže samo zato ni pogledal pri njej, ker ni maral pred njo pokazati svojega veselja.
Stisnila je zobe in je jezna sama nase zmajala z glavo. Kaj je prav za prav hotela? Saj je prav tako, naj najde z Zinko srečo, ki jo pričakuje. Do njenega popolnega ozdravljenja bo minil še lep čas, in potlej bo lahko zapustila hišo in se trdno postavila na lastne noge. In vsi, ki bodo ostali tukaj, bodo blagoslavljali trenutek, ko se bodo zaprla vrata za njo.
O, kako lepo mora biti, če imaš prijazen dom, ki zanj veš, da si v njem vsak čas dobro došel, in da
roko praznovali takoj po Zinkini vrnitvi. Saj ni mogla zakričati:
»Dekle, ki jo ljubiš, je nezvesta, nezvesta prav do dna svoje duše! Vzame te samo tako, kakor bi si kupila novo obleko, ker je to pač moderno!«
Stisnila je ustnice in se je delala, kakor da spi. Samo zato, da bi šel, samo zato, da ji ne bi bilo treba pogledati mu v ljubljeni obraz.
Bil je skoraj čudež, da je po tolikšnem notranjem boju sploh ozdravela in da sploh še stoji tukaj, na zraku in soncu, in da zdaj gleda, kako veselo plapola zastava. Z očmi je sledila veselemu plapolanju v pomladanskem vetriču,
boš tam našel zvesta srca, in te j potem je pa čez nizki zid zapazila
bodo sprejele odprte roke, ld te bodo blagoslavljale in bodo delile s teboj poslednjo skorjo kruha! Kako dobro je vendar takimle moškim, kakor je na primer Fric-ko! Da, Fricko! Kje neki je zdajle?
Teti je bil nekoč čisto na kratko sporočil, da se je naveličal službe v vojašnici. Prosil da je za odpustitev in se je obenem prijavil kot častnik nemških strelskih čet v Vzhodni Afriki. In kakor hitro bo prejel pritrdilni odlok, bo prišel k njej po slovo. Nekako med Božičem in Novim letom se bo za en dan zanesljivo oglasil, da bo svoji stari teti rekel zbogom.
Julija se ni prav nič spominjala, ali je tudi njej kaj stisnil roko za slovo, kajti prav takrat je bila naj - I bolj bolna. Teta Frida je bila pa; od tistega trenutka vsa potrta.1 Vse njene misli so bile samo v j tujini, in v vsaki molitvi je pro- ' sila varstva za ljubljenega rejenca, ki je šel za svojim častihlepjem1 in ki ga črnci lahko vsak hip urno- j re. In ko je odhajal z doma, je; odpotoval z zadnjim tetinim denarjem in obtežil njeno ubogo srce do smrti.
Ali je zvedel za Zinkino nezvestobo? In ali Zinka ve, da je Fricko obrnil Evropi' hrbet?
Julija ni prav nikomur pripovedovala, da sta se Fricko in Zinka zaročila. Mislila je, da bi s svojo izjavo samo zmedla novega snubca in da bi kalila srčni mir njemu, ki ji je bil naj dražji na svetu, in’ bi mogoče celo uničila njegovo srečo. Ne, tega ne sme storiti! Zmerom znova ji je neki notranji glas prigovarjal:
»Povej mu, da je že drugemu prelomila zvestobo!«
Toda vselej ga je zmagovalno udušila. Vzrok, ki jo je gnal, da bi mu razkrila Zinkin značaj, se ji ni zdel dovolj tehten in nesebičen. Da, ko bi bila njegova sestra! Toda bila ni nič drugega ko dekle, ki ga ljubi, ljubi nad vse, in to ne bi bila zgolj plemenita skrb zanj, ampak je bilo zraven še nekaj, česar se je sama sramovala. Bila je skeleča bolečina jedkega ljubosumja.
In tako je molčala. Molčala je, ko je tiste dni sedel Mirko pri njeni postelji, ko se ji je polagoma vračala zavest in je z zaskrbljenim obrazom in s sočutnim izrazom v očeh držal njeno drhtečo roko. Molčala je, ko ji je gospa Minka povedala, da bodo doktorjevo za-
skozi golo vejevje kočijaža in služkinjo, kako sta med glasnim smehom krasila hišo s cvetličnimi venci. Njene moči so bile pri kraju. Zdajci ji je na uho udarilo zvonjenje. Zvonilo je z vsemi tremi, kakor bi naznanjalo velik praznik, in vendar je zvonilo tako žalostno. Julija je to zvonjenje dobro poznala. Nekoga, ki je bil pred kratkim še med odličniki, nesejo k pogrebu.
Tudno je odprla težka hrastova vrata in stopila na temačni hodnik baš takrat, ko je z druge stra-
V 24 U&AH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. fikrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere. suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LiUBLJ&NA
ni vstopila gospa Minka. Ko je zapazila bledo mladenko, se ni zanjo niti zmenila, ampak je hitro odšla v kuhinjo in je s praga vzkliknila Lojzki:
»Mladega Norbana so pravkar pokopali! Ljubi Bog, ko bi bil vsaj koga zapustil, da bi za njim podedoval! Njegova stara mati je zdaj ostala čisio sama s toliko denarja.«
»Da, da,« je odgovorila Lojzka. »Če bi ga gospodična Julijp takrat vzela, kako bogata mlada vdova bi zdaj bila! In kako bi lahko po mili volji uživala življenje! In kaj ima zdaj?«
Julija je šla počasi gor po stopnicah. Ko je zaslišala te besede, se je nasmehnila. Da, in kaj ima zdaj? Nič, prav nič! In vendar! Samo sebe ima še in zavest, da je prav ravnala, in... in pekoče domotožje po njem.
Mirka danes že ves dan ni nič videla. Gori ji je bil poslal samo knjigo in dve oranži in jo je prosil, naj oprosti, ker danes ne more priti, češ da ima toliko dela.
Zdaj je sedela pri oknu in je zrla na reko, štela ladje in strmela v škrlatnordeče zahajajoče sonce in si venomer govorila:
»Zdaj morata priti.«
Spodaj v pritličju Je bilo čisto tiho. Zdelo se je, da tudi Minke ni doma. Nemara danes že praznujejo zaroko? Mogoče je Zinka svojemu očetu že doli na sinjem morju priznala, da ljubi Roettger-jevega Mirka, in ga je vprašala, ali je zadovoljen s svojim bodočim zetom? Julija je mislila, da je obraz starega gospoda pri tem zažarel, in zdelo se ji je, da sliši njegov prisrčni smeh.
»Tako je, hčerkica, tega pa le, tega! Imejta se rada v božjem imenu! To pot si dobro izbrala!«
In potem je Zinka brzojavila. Najbrže je bilo tako. In mlada zaročenca sta se objela in gospod Krautner in gospa Roettgerjeva ganjena točita solze in Mirko je svojo zaročenko poljubil.
Kako silno je zdajci začelo Juliji utripati srce! Zunaj so čivkali vrabci in so z družicami letali v svoje hišice. Spodaj pri Renu je s svojim dragim stala služkinja gospe Minke in ko jo je hotel njen ljubi poljubiti, ga je nagajivo poškropila po obrazu s prgiščem vode. Njen razposajeni smeh se je slišal prav gor v Julijino sobo. Prav sta imela, da sta to urico v večerni zarji izkoristila s smehom in klepetanjem. In ko se je Lojzka nazadnje s polno košaro sveže oprane špinače obrnila proti hiši, sta si'zaklicala še »Na svidenje!« in kmalu nato je Julija slišala, kako je služkinja v kuhinji veselo prepevala.
Ona je pa sedela tukaj sama in vsa slabotna, toda še zmerom z mirnim nasmehom okoli ustnic. Sedela je, dokler ni rdeča zarja ugasnila in dokler se niso zunaj odprla vrata in se niso na stopnicah zaslišali nagli koraki gospe Minke, ki so nazadnje zamrli v Fridini sobi. Tedaj je šele vstala in je šla tjakaj. Hotela je biti samo na čistem, kajti človek prav do zadnjega veruje v čudeže, čeprav si tega noče priznati.
Izza priprtih vrat je pravkar ujela Minkine besede:
»Ne moreš si misliti, kako sta srečna! Kakor otroka sta, kakor angelčka! In stari in njegova hči poljubljata Mirka kakor za stavo, j in maja bo poroka! Ah Bog, nazadnje mi je torej le posijalo son-i ce po tako dolgi preizkušnji!«
Teta Frida je tiho rekla:
»Privoščim ti, Minka, Bog ve, da ti privoščim!«
Julija ni vstopila. Počasi je spet odšla nazaj v svojo sobo in je sedela tiho, nepremično. Le enkrat je vzdihnila in ta vzdih je bil kakor olajšanje. In tisto noč je prvič po dolgem času zaspala.
Zdaj si je bila na čistem, in zato jo je vso prevzel mir samoodpo-vedi.
XII
Priprave za poroko
Trdna volja vse premaga. Tudi ozdraviš, če imaš voljo za to. In
Vsak
nima toliko denarja, da more potovati v kopališče
Toda vsakdo
bi moral dati za zdravic letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito:
Radenski zdravilni vrelec
onega s rdeiimi srci iz
Radenskega zdravilnega kopali&a Slatina Radenci
(pri Mariboru) Zahtevajte gratis prospekte!
Julija je hotela ozdraveti. Po nobeni ceni ni marala biti pri poroki; že prej mora zdoma. Njeni odločitvi, da pojde po svetu, ni nihče ugovarjal. Okoliščine so že tako nanesle, da je bila njena prisotnost zdaj bolj odveč ko kdaj koli.
Zinkina želja, da bi stanovala sama v vsej hiši, se ni izpolnila. Še preden je mogel gospod Krautner teti Fridi hišo odkupiti, je že čisto na tihem našla drugega kupca in sicer doktorja Roettgerja samega. Njega pa nikakor ni bilo moči pripraviti do tega, da bi ir. p ter in teto odpravil iz njune rojstne hiše, najsi je svojo zaročenko še tako ljubil.
| Nazadnje se vendar vsakdo vrne
k meni!
CREME J
Toda ni čudno, kajti edino le Ni-vea vsebuje „Eu~ cerit", okrepče-valno sredstvo za kožo in razen tega je Nivea po ceni in koristna.
»Ne, dušica!« je resno rekel Zinki. »Mati in teta bcsta stanovali spodaj. Mati bo ostala v svojih starih prostorih, teta bo imela pa tri sobe nraven moje čakalnice in ordinacijske sobe. Vmesna vrata l bom dal zazidati. Teta bo imela svoje stanovanje tako in tako čisto zase in jaz bom imel svoje zraven nje. Gori v prijetnih sobicah se bo pa k nama naselila sreča in bo čisto sama stanovala z nama. Tu gori boš lahko gospodarila neomejeno kakor kraljica in si boš lahko uredila stanovanje čisto po svojem okusu. Spodaj bo pa ostalo, kakor je.«
Nobena prošnja, nobeno prilizovanje, nobeno kujanje ni pomagalo in Zinka je preložila svojo zmago na čas po poroki. Mislila je, da bo že dosegla svoje.
Obe stari sestri sta hoteli v bodoče živeti skupaj in v začetku aprila je Julija prvič preizkusila svoje komaj vrnivše se ji moči in je teti Fridi pomagala spodaj namestiti sobo, kajti zgoraj so bili zidarji in tesarji in so preurejali bodoče stanovanje gospoda Roettgerja. Julije ni nihče vprašal, ka-'.<o se počuti, samo Mirko ji je bil pri neki priložnosti dejal, ko je i mimo grede pogledal v sobo in je j imel v rokah šopek cvetočih ane-| mon za svojo zaročenko:
| »Nikar se preveč ne preteguj, j Julija. Kaj pa, če bi morala spet obležati? In železna to vino pij!«
Raztreseno je pokimala in Mirko je odšel.
Skoraj vsako prosto minuto je preživel gori v Krautnerjevi vili. Izogibal se je, da bi bil s svojo zaročenko skupaj pred Julijo; kajti zavedal se je bolečin, ki bi jih ji prizadejal, zato je bil še ob-zirnejši kakor sicer. In vendar je Julijo to bolelo in njen ponos se je temu upiral v nemi jezi.
Med selitvijo je prišel gospod Krautner in je sredi vrveža dobrodušno sedel na divan poieg tete Fride.
>;No. povej vendar, ljuba svakinja,« talco je imenoval teto Frido že od zaroke sem, »ali je res, ka-kor mi je bil Mirko nekajkrat dejal, da tale hčerkica išče službo?« | »Da, službo iščem!« je odgovorila Julija.
»Hm! Potem vam to pot ne bo treba iti daleč. Pridite kar k meni! Tako vam bo, kakor bi bili moj lastni otrok. Saj kar sam tudi ne morem biti! Nekoga moram imeti, da me bo prijazno pozdravil, ko se bom zvečer vrnil domov. Sicer pa, če pojde Zinkica proč,« odkašljal se je, »potem sam sploh ne bi mogel zdržati v tako veliki hiši. Torej, kako je, gospodična Julija? Ali pridete k meni?«
Teta Frida je začudeno in hvaležno pogledala starega moža in je baš hotela odgovoriti, ko jo je Julija prehitela:
»Najlepša hvala, gospod Krautner; toda pri vas bi se preveč razvadila in to ni zame. Na lastne noge se moram postaviti, zato grem čisto k tujim ljudem, in sicer zelo daleč.«
»Razvadila? Jaz ne razvajam prav nikogar, najmanj bi pa razvadil vas, gospodična Julija. Saj vas tudi ne maram vzeti kot uslužbenko, ampak hotel bi vas imeti za vselej, dokler vas ne bi kdo odpeljal, ali pa dokler ne bi zaprl oči. In Alojz Krautner ne zapusti ljudi niti po smrti. Razumeli?«
Julija je stopila predenj in ustnice so ji zadrhtele od ganotja.
»Najlepša hvala,« je rekla. »Toda tega ne morem, kajti prav včeraj sem sprejela neko službo.«
Teta Frida se je sunkovito vzravnala.
»In o tem jaz nič ne vem?« je vzkliknila tako užaljeno, kakor da bi jo bila zatajila lastna hči.
»Oprosti, teta, še danes bi ti bila povedala.«
»Kje boš pa vendar vzela službo? In kam prav za prav greš?«
»Za začetek sem se prijavila v tečai bolniških strežnic.«
»Ti, pa bolniška strežnica? Ko nisi hotela skrbeti niti za svojega lastnega moža?«
Dekle je prebledelo.
D i M e o r » b o d n M f
Poravnajte naročnino!
vse amerlkanske korenike, vele-trsnfca Prvi jugoslavenski loznjacl — Daruvar. Zahtevajte cenike.
^Priznanje
(Nadaljevanje s 4. strani)
»Nikar ne uganjaj komedij, deklina! Prav tako se vedeš, kakor bi bila sama zraven!«
Peggy je iznenada prebledela ko zid. Njeno drobno telo se je vzpelo, njene velike črne oči so izstopile iz jamic.
»Zraven sem bila!« je vzkliknila. »Da, zraven sem bila, čeprav je bilo moje telo čisto kje drugje. Toda Franka sem videla, doma, v veliki rdeči sobi, in slišala sem, kako je zvonil telefon, in kako si ti govoril z njim.«
Njen glas se je bil nenavadno spremenil, bil je globok in zamolkel.
Peggy se je opotekla. Za trenutek se je zdelo, da bo omedlela, toda s skoraj nadčloveško močjo se je vzdržala pokoncu. Stala je trdno ko sveča in njene oči so brezizrazno strmele v daljavo, kakor bi bile steklene ali kakor bi bila mesečna. Nadzornika je mrzlo spreletelo po hrbtu.
»Nišem govoril z njim, ni res!« ji je skušal oporekati Morley, toda Peggy je povzela, ne da bi ga poslušala.
»Potem si stopil v tuj avtomobil in si se peljal do Harlestreeta. Peljal se nisi z avtom kakega svojega prijatelja. ker nikomur ne zaupaš. To je bil čisto nov voz. Potlej si šel peš, vso pot. peš, prav do Frankove hiše. Tam si pozvonil. Na domenjeni znak ti je Frank sam odprl. Saj ni niti slutil, kako go sovražiš — mojim svarilom pa ni verjel.«
»Franka že cele mesece...«
Morley je umolknil. Peggy je stopila proti njemu s krčevito naprej stegnje- | nimi rokami in z drsajočimi koraki; njegov obraz se je spremenil v režečo se, pošastno masko.
»Da bi lahko z njim govoril in da bi potem pri njem vdrl, si mu predlagal nov načrt. Videti si hotel, kje ima denar. In potlej si ga na vsem 1 lepem vprašal:
»Kje imaš denar iz Bayerjeve banke?«
Kakor zaverovana, z obrazom srepo strmečim predse, je stopila predenj.
»In ko ti tega ni hotel povedati, si izgubil potrpljenje in si ga ustrelil.«
»Ne!«
Morleyev krik je pretrgal zloveščo tišino, nastalo po teh besedah.
»To ni res! Denarja nisem hotel! Vzel sem ga samo zato, da bi zvrnil sum na druge!«
Njegovo orjaško telo se je nemočno sesedlo vase in ko je nadzornik priskočil k njemu, ga je pretresalo krčevito ihtenje.
»Denarja nisem hotel, hotel sem samo tebe, samo tebe. Medtem ko sem sedel v ječi, te mi je speljal. In ker tebe nisem več imel, naj bi umrl, moral je umreti, samo zato.«
Peggy je stala nepremično kakor kip. Morleya so odpeljali.
Tedaj je stopila korak nazaj, njena otrplost je popustila.
»Evo vam priznanja, ki ste ga iskali, mr. Allington.« Njen bledi obraz je bil razburjen in truden. »Mislim, da zadošča.«
»Nikoli nisem vedel, miss. Peggy,« je presunjeno rekel Allington, »da imate tolikanj jasnovidskega daru. Lahko bi nam večkrat pomagali.«
Peggy je pobrala svoje rokavice.
»Policiji ne maram prav nič poma-
gati. In tudi jasnovidka nisem. Samo igralka sem, mr. Allington, in na Frankovem truplu sem prisegla, da bom njegovega morilca spravila na električni stol.«	r	X.	H.
Mrzla prha
»Srček, vse te neskončne, bleščeče zvezdice naj bodo priča moje vroče ljubezni!«
»Dve priči v poročnem uradu sta zanesljivejši.«
Radio Ljubljana
od 2. do 8. dec. 1937.
ČETRTEK, 2. DECEMBRA
12.00; Plošče B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Cas, spored, obvestila H 13.15: Radijski orkester B 14.00: Vreme, borza B 18.00. Komorni trio S 18.40: Slovenščina za Slovence ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B 19.50: Zabavni kotiček H 20.00: Sodobni slovenski skladatelji B 20.50: Pregled svetovne klavirske literature K 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Radijski jazz in Drago Žagar B Konec ob 23. uri.
PETEK 3. DECEMBRA
11.00: Šolska ura B 12 00: Sloven ke plošče B 12.45: Vreme,- poročila H 13.00: Čas, spored, obvestila B 14.00: Vreme, borza B 18.00: Ženska ura B 18.20; Podoknice S* 18.40: Francoščina B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura S 19.50: Deset minut za planince B 20.00: Operni Šramel B 20.50: Plošče B 21.10; Stara orgelska in vokalna glasba B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.30: Angleške plošče BS Konec ob 23. uri.
SOBOTA 4. DECEMBRA
12.00: Plošče B 1245: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Plošče B 14.00; Vreme a 18.00: Radijski orkester B 18.40: Program javnih del v dravski banovini 91 19.00: Čas. vreme, poročila, spored, obvestila B 19 30: Nac. ura B 20.00: O zunanji politiki ■ 20.30: Pratika za mesec gruden B 22.00: Čas. vreme, poročila, spored B 22.15: Radijski orkester B Konec ob 23 uri,
NEDELJA 5. DECEMBRA
8.00: Kmečki trio B 9.00: Čas. poročila, spored H 9.15. Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve B 9.45: Verski govor B 10 00: Dvospeve in samospeve pojeta Špelca Neratova in Poldka Rupnikova B 11.00: Otroška ura B 11.30: Opoldanski koncert B 13.00: Čas, vreme, spored, obvestila B 13.20: Plošče B 14.00: Prenos s Holandskega B 16.00: Kvartet mandolin B 17.00: Kmet. gospodarska navodila in cene B 17.30: Miklavž govori otrokom B 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30- Nac. ura B 19.50: Slovenska ura B 20.30: Koncert plesne glasbe B 22.00: Čas, vreme, poročila. spored B 22.15: Miklavž govori odraslim B Konec ob 24. uri.
PONEDELJEK 6. DECEMBRA
12.00: Plošče B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas. spored, obvestila B 13.15: Plošče B 14.00: Vreme, borza B 18.00: Zdravstvena ura B 18.20: Plošče B 18.40: Kulturna kronika B
LU.
ra1
Pijte samo
zdravilni
PLANINKA
PLANINKA
ZDRAVILNI
Č/VJ
čaj
« plombiranih paketih po Din 20* - in Din 12 -
Apoteka Mr. Bahovec, Ljubljana
Knjižna založba tiskarne Merkur
v Ljubljani, Gregoritfeva ulita 23a
Dr. I. Matko Dr. Vidmar Dr. Vidmar Claude Anet Conan Dojde Gabršček A. Krefft - V Rehar R. — Rehar R. — Špiear J. — Vachek E. —
Ivo Šorli —
opozarja na naslednje knjige svoje založbe:
PERKUSIJ A IN AVSKULTAC1JA . , , . 120 —
M. — MOJ POGLED NA SVET	100 —
M. — OSLOVSKI MOST	100 —
— ARIJANA, roman, vezano	30'—
— POZNA OS VET A, roman, vezano . , ,	,	,	24-—
— GORIŠKI SLOVENCI 1 del ......	.	80'-
OKLOPNJAKU OKOLI SVETA, roman, vezano	24-—
PESMI O KRALJEVIČU MARKU, broširano . .	20'—
POPOTOVANJE PO ZVEZDI VEČERNICI, broš.	12'—
MARTIN NAPUHEK, igra, broš................10 —
• KRI NE KLIČE PO MAŠČEVANJU, broš.	,	.	48'—
vez.	.	.	54'—
IZBRANI SPISI, obstoječi iz šestih knjig, broš. 230'—
vez.	.	.	320'—
Mala knjižnica — Jurčič: SOSEDOV SIN — Dr. B. Škerlj: ČLOVEK - Beecher-Stotve: KOČA STRICA TOMA — Goethe: EGMONT — Horatius Flaccus: PESMI — Storm: JEZDEC NA SERCU - Jan Neruda: MALOSTRANSKE POVESTI. Vsak zvezek stane broširan din 15'—. vezan
20'-
Na vse gornje cene dovolimo onim naročnikom, ki se sklicujejo na naš oglas v »Družinskem tedniku«. 20odstotni popust
Mislila da je njefia Muza. bela...
...dokler ni vzela brisače, ki je bila oprana z Radionom!
Zakaj je perilo oprano z Radionom mnogo bolj belo kakor perilo oprano z navadnimi pralnimi sredstvi? Zato, ker vsebuje kisik. Navadna pralna sredstva samo površno odpravijo nesnage - Radion pa tvori milijone kisikovih mehurčkov, ki skupaj s peno dobrega Schichtovega mila pronicajo skozi vsako tkanino, odpravijo vso nesnago in operejo perilo snežnobelo. Ra- _ dion pere temeljito in ena- Schichtov komerno ter je zato perilo, oprano z Radionom, popolnoma čisto in bleščeče belo.
RADI
pere sam
19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac ura B 19.50: Zanimivosti B 20.00: Radii jeki orkester B 20.45: Plošče B 21.00: Godalni kvartet B 22.00: Čas, vreme, poročila, spored B 22.15: Radijski jazz B Konec ob 23. uri.
TOREK 7. DECEMBRA
11.00: Šolska ura B 12.00: Sodobne plošče B 12.45: Vreme, poročila B 13.00: Čas, spored, obvestila B 13.15: Radijski orkester B 14.00: Vreme, borza B 18.00: Vesele in poskočne B 18.40: Človek z vida nacionalne misli j B 19.00: Cas. vreme, poročila, spored, obvestila B 19.30: Nac. ura B. 19.50: Zabavni tednik B 20.00: Plošče B 20.10: Generalni predsednik B 21.15: Koncert Radijskega orkestra B 22.00: Čas, Vreme, poročila, spored B 22.15: Lahka glasba B Konec ob 23. uri.
SREDA 8. DECEMBRA
9.00: Čas, vreme, poročila, spored B 9.15: Plošče B 9.45: Verski gosTor B 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz ljublj. stolnice B 11.15: Otroška ura B 11.45: Opoldanski koncert B 13.00: Čas, vreme, spored, obvestila B 16.00: Ruski sekstet B 17.00: Kmet. ura B 17.30: Vesel popoldan B 19.30: Nac. ura B 19.35- Prenos z Dunaja B 22.30: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila B Konec ob 23. uri.
Razglednice in voščila
za Božič, Novo leto in za god, kakor tudi vse pisarniške in Šolske potrebščine Vam nudi najugodneje
„Merkur“ trgovina s papirjem, pisarniškimi in šolskimi potrebščinami
VLADIMIR JAGAR1Č
ZASREB. JELAČIČEV TRG 15. TEIEF. 81-94
JSUŽINSKI TEDNIK"
v vsako
SLOVENSKO HIŠO!
MALI OGLASI
AKO VPLAČUJETE po din 20*— tedensko, vam izplačamo v petih letih din 6.000'—. Prijave sprejema: Klančnik, Stražišče 282.
Plačajte naročnino!
POZOR
GOSPODINJE!
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VELEPIC
trgovina s kurivom LJUBLJANO VII.
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem
Prilika
ugodnega nakupa Hubertus perilo — obleke — za šolarje
Presker
Sv. Petra c. 14
FR. P. ZAJEC
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG 9
Velika ubira vsakovrstnih naočnikov, poveievaminsteke, daljnogledov, loplomerov, barometrov, barolerniomelrov, nigromelrov . i. o. Raznovrstne ure, rlalnina 1 srebrnina. Ceniki brezplačno
V naši pedikuri odstranimo:
trdo kožo, zarasle nohte in kuria očesa.
Masiramo noge! Pedikura in masaža
DIN 10 —
LJUBLJANA, 5ELENBURGOVA
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; odgovarja Hugo Kem, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek - vsi v LjubljanL