»
Ano XXXV (29) Š/tev. (No.) 7
ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 19. februarja 1976
PREGANJANJE \ JUGOSLAVIJI SE STOPNJUJE
ZA OHRANJEVANJE PARTIJSKE OBLASTI
f P. dr. Metod Turnšek
Mi milijonarji. . .
„Milijon“ je čudna beseda. Za kaj vse jo uporabljamo: za štetje molekul in krvnih telesc, za razdalje med planeti, če so nam dovolj blizu, zlasti pa za štetje bankovcev, kadar jih je toliko, da jih ni več mogoče spraviti v žep: pri državnih proračunih, pri bilancah velikih podjetij in celo pi’i posameznikih, ki so denar tako ali tako prigospodarili. Dogaja < se danes čudo, da smo postali milijonarji tudi navadni zemljani, ki se nam pred nedavnim še. sanjalo ni, da bomo postali tako „bogati“. Ta čarobna beseda je kakor harmonika: lahko jo stisneš ali pa razpotegneš ko ji izvabljaš glasove: tudi milijon ima lahko različno, vrednost.
Mi v Argentini pravimo tej muziki inflacija, ki je dosegla že tak obseg, da dejansko1 naši mesečni računi dohodkov in, žal, tudi izdatkov dosegajo iriilijon-sko številko. Pa vse kaže, da zgodbi še ne bo' konca. Vlada, ki sedaj vodi u-šodo dežele nervozno išče načine, kako bi zaustavila ta katastrofalni pojav v našem gospodarstvu, pa doslej so se vse obljube, da bo kmalu bolje in vsi poskusi, da bi bilo bolje, izjalovili. Vsi poskusi so, kakor moč človeka, ki hoče zaustaviti plaz, ki se je kot drobna kepica začel premikati visoko v gorah, ki pa raste in drvi vedno hitreje navzdol s silo, ki je nevzdržna, dokler se nekje v ravnini ne razleti na tisoč koscev. -Čim večja je strmina, tem hujši je plaz in tem večje razdejanje, ki ga naredi.
Plaz naše inflacije se je začel na hudi strmini, zato je inflacija taka, da nima para v družini šibkih narodov. Je nekaj podobnega, kakor se je dogaiaio v premagani Nemčiji po prvi svetovni Vojni. Razočaranje nad izgubljeno voj-noi je bilo toliko, da se je Nemcev polastilo neko obupno mnenje, da' ni mogoče ničesar začeti, da je tako in tako vse izgubljeno. Država pa je tiskala bankovce, kolikor so le premogli stroji. Plače, pokojnine, invalidnine, pa tudi blagoi v trgovini je šlo iz "(isočev v milijone, iz milijonov v milijarde, tako, da ni bilo več časa tiskati bankovcev na obe strani, ampak so jim pustili eno stran belo. Na to stran so natakarji v gostilnah pisali račune, kajti bankovec je veljal manj kot košček papirja v trgovini. Inflacija je prišla do katastrofe, kakor plaz, ki ga ni mogoče pravočasno ustaviti. Nekega dne, ves papir ni veljal nič več in Nemci so začeli s tzv. rentno marko, ki je potem obdržala svojo moč skozi desetletje in pol, to pa zato, ker je narod spet dobil zaupanje v novi denar in je temu primerno tudi ravnal z njim. Zaslužil ga je s trdim, kvalitetnim delom, hranil prebitek za bodoče čase in pazljivo sledil upraviteljem državnega premoženja, da so ga upravljali varčno in pošteno. Prva svetovna vojna je Nemce izučila tako, da so po izgubljeni drugi vojni, ko so bile posledice neprimerno hujše kot po prvi, zgrabili za delo in zaupajoč ljudem, ki so jih vodili v dobrem desetletju, ne le pozdravile rane, ki jih je zasekala vojna, ampak se dvignili, gospodarsko na tako višino, da je danes nemška marka najzanesljivejša valuta na svetu in nemški gospodarski ugled v svetu tak, kot menda še nikdar.
I '
Naša inflacija ni posledica vojne. Začela se je takrat, koi so bili dani v.si pogoji, da bi se država razvila v močno, notranje in zunanjepolitično privlačno in mnogo obetajočo državo; dobila je vlado, ki ji je dalo ljudstvo ve-, cino, kot še nikdar - nobeni drugi, mednarodni svet je gledal s simpatijo na deželo, ki je nastopila novo dobe svoje zgodovine, dežela nudi neizčrpna, pogosto še neizrabljena bogastva svojih polj, gozdov, rudnin, petroleja itd. Pa se je zgodilo ravno obratno.
Zakaj? Gotovo je važen, če ne glavni razlog krize v razmetavanju in neresnem upravljanju državnega premo-, ženja, češ, mi smo bogati, ničesar nam ne bo manjkalo. Hoteč pristati na zahteve delavcev, so jim z zakonom izbolj-ali plače, neresni del delavstva pa je to naklonjenost vlade zlorabljal, sledeč hujskačem z levice, tako da je storil-
Londonski Times je 30. januarja t.
1.	izpod peresa Bernarda Levina objavil članek z naslovom: „če je to liberalni režim, naj ga kar . imajo.“ Povod članku je vedno močnejša jugoslovanska propaganda v Angliji, ki ji nasedajo predvsem britanski laburisti, da namreč Jugoslaviji danes vlada režim, „od katerega bi se lahko v Angliji marsikaj naučili“ in da naj bi „Anglija postala druga .Jugoslavija.“ Vse to v tem smislu, kakor da to ne bi pomenilo konca svoboščin na britanskem otoku, temveč še izboljšavo tega, kar Anglija že ima.
Londonski Times zato ugotavlja, da „bi bilo prav, če o Jugoslaviji objavi nekatera stvarna dejstva, zlasti ker se preganjanje v tej državi že več kot eno leto močno stopnjuje... ker je Tito, boječ se svojega življenjskega konca, sklenil spraviti na krmilo države nasledstvo, ki se ne bo pomišljalo dvomiti nad .naravo in vrednostjo njegove diktature, ki je sicer že dolgo tega povsem brez vsebine !n nima drugega namena in cilja, kakor ohranjevanje partijske oblasti... Zato s stopnjujočo krutostjo reagira proti vsem tistim, ki zroč v nove možnosti po njegovi smrti, zahtevajo resnične politične reforme ali pa ne delajo drugega, kakor le o-• pozarjajo na nesvobodo, v kateri danes Jugoslavija živi; zato ni dvoma, da ima danes Jugoslavija več političnih jetnikov kakor katera koli druga' vzhodnoevropska država, razen ZSSR.“
Pisec nato omenja primer srbskega pisateljajn filozofa Dragoljuba Ignjatoviča, ki je bil leta 1974 obsojen na tri leta ječe, ker je v nekem predavanju na seminarju beograjske filozofske - fakultete in Srbskega filozofskega združenja kritiziral razmere v Jugoslaviji. Zaradi intervencije zahodnoevropskih literarnih in filozofskih krogov je bil
Komunistični režim v domovini se že dolgo trudi, da bi pridobil slovenske izseljence v Združenih državah A-merike. Zato orgamzira obiske ansamblov, oktetov, pevskih zborov, umetnikov, politikov in dr., ki, naj pripeljejo zdomske Slovence v titovsko naročje. Posebna tarča v tem ■ pogledu je Cleveland, ki je mesto z .največjim številom Slovencev izven domovine. Tjakaj prihaja največje število obiskovalcev, ki skušajo na vse mogoče načine pridobivati stare in mlade rojake za komunistični režim, ki vlada v domovini.
Lansko leto so prišli zastopniki komunističnega režima na posebno zamisel: izrabiti 200-letnico neodvisnosti
nost v podjetjih padla marsikje za tretjino in še več. Manjša storilnost je povečala ceno izdelkom, dražji izdelki zahtevajo zvišanje plač konsumentom. Tako gre ta plaz v nedogled. Kdo izmed nas ne čuti tega krogotoka, ki mu ne vidimo konca.
In mi? Mi vsi -plačujemo inflaciji račune. Najprej „Šparovci“. Poznam človeka, ki je svoj prvi prihranek tisoč pesov pred več kot 25 leti .nesel v banko, češ, to bo za rezervo. Za tisočak bi bil takrat dobil v vsaki banki 250 dolarjev. Danes, vkljub temu, da je njegov tisočak imel vsakih pet let „mlade“ ima danes v banki vrednost štirih, petih dolarjev... Inflacija ubija čut za varčevanje! človek se navadi pospraviti pred prvim z denarjem in dostikrat kupi kaj, kar ne potrebuje. Drugi kupuje na obroke, češ, to bom zlahka plačal, ker plače gredo, vedno navzgor. Veliko mogočnih podjetij po svetu je propadlo, ker so računali le na dviganje cen in plač. Inflacija je bolezen. Kakor influenca, ki se ji nihče ne more popolnoma izogniti. Vendar pa eden bolj zboli kot drugi; eden podleže, diugi se reši. -
Sedanje stanje je neprijetno, obup-
Ignjatovič v manj kot treh letih rešen ječe, toda z uradno navedbo: „zaradi rahlega zdravja.“ Zanimivo pa je, da Mihajlo Mihajlov, ki je resnično bolan, ostaja v'zaporih; lansko leto je ponovno dobil sedem let ječe. ker je kritiziral Titov režim ter je zaprt v neogrevani samici.
Ignjatovičev© takratno predavanje je temeljit prikaz razmer v današnji Jugoslaviji in zato. ga deloma objavljamo:
„Današnja razprava se vrši v obupnem ozračju: duhovno' življenje prebivalstva se suče okoli najbolj banalnega vprašanja oblasti... zaostali smo v poljedelstvu, imamo industrijo, ki ne more tekmovati z drugimi industrijami, nizko produkcijo, ki se vedno bolj manjša, inflacijo, revno in dezorganizirano zdravstveno službo . . množično nepismenost, brezposelnost, hitro bogatenje nekaterih redkih državljanov in obubo-„žanje širokih ljudskih množic.. . zločinstvo in rope, prostitucijo in korupcijo, laž kot edino obliko obveščanja... birokracijo na oblasti, ki nima nobene opore v ljudeh in se zato boji vseh in vsakogar, živčno reagirajoč na sleherni znak življenja... dopuščajoč svobodo ustvarjanja samo duševnim revežem in kimavcem... medtem ko razumskim u-stvarjalcem grozijo s političnimi akcijami... Temu zlu se je treba upreti: sta dve poti tega odpora -f- zakortTta obramba zakonitih pravic do ustvarjanja ali prehod v podtalno aktivnost in ustvarjanje..
Ker je zgornje ugotovitve izrekel ne kakšen protikomunist, temveč naj-mapj politični neopredeljenec ali pa celo ideološko marksizmu naklonjeni filozof, so za opazovalca razvoja v komunistični Jugoslaviji toliko bolj zanimive in zgovorne.
ZDA za udeležbo Ljubljane na mednarodni trgovski razstavi, ki bo v Clevelandu. Na tej razstavi naj bi bil odprt ljubljanski pavilijon, kjer bi naj bili prikazani v prvi vrsti industrijski izdelki, obenem pa bi se ob tej priložnosti organizirale še kulturne in druge prireditve, in tedaj, naj bi se izvršilo tudi pobratenje med Clevelandom in Ljubljano.
Do te zamisli je prišlo — kakor se je sedaj zvedelo — ob obisku predsednika slovenske vlade Andreja Marinca v Clevelandu. Tedaj se je tajno Ustanovil poseben odbor za pobratenje obeh mest. Nalogo, da to izvede, je dobil neki Božidar Pust iz Ljubljane, ki ni
no pa ne. Ne moremo več na sprehod v Evropo, tudi dopust smo bolj skromno preživeli: ne manjka pa nam ne mesa, ne kruha, ne „kebrača“ in pod streho smo vsi, pa zabavljamo lahko vse vprek in godrnjamo proti vsem, proti naši deželni materi, proti ministrom, generalom in policajem, proti lenuhom, tatovom in koristolovcem. Kaj bi dali naši rojaki tam doma, če bi jim bilo dano, da bi nas lahko posnemali!
Država je kakor velik grunt. Najboljši grunt pride na. boben, če ga domači ljudje nočejo obdelovati in če dohodke nesmiselno zapravljajo, češ, mi smo bogati. Pa tudi najbolj zavoženo posestvo- je mogoče spraviti na noge, če ga obdeluje priden, varčen in resen človek, človeka . takih lastnosti čakamo.. Naš optimizem nam pravi, da bo prišel, dokler bo še čas.
Mi pa ostanimo resni v gospodarskih podvigih in optimisti v gledanju v bodočnosti. Znak pesimizma bi bil, če bi začeli urejati svojo gospodarsko bodočnost z varčevanjem tam, kjer nikakor ne smemo: pri prosveti, pri vzgoji in zlasti ne pri slovenskem tisku, ki nam je danes bolj kot kdajkoli potreben.	K. K.
Dne 26. januarja je umrl v celovški bolnišnici pater dr. Metod Turnšek, cistercijanec. Umrl je za sladkorno boleznijo. Na Svečnico se je v Celovcu poslovil od njega s pogrebnim obredom celovški škof dr. Kostner s svojim kanclerjem. Nato so truplo prepeljali na Rebrco v farno1 cerkev, kjer je bil župnik 20 let. Na dan sv. Blaža je pogrebno opravilo v cerkvi opravil prelat Aleš Zechner, ki je somaševal črno mašo skupno z dobrlovaškim proštom in štrajskim župnikom. Na trgu so se nato zbrali farani ter tudi okrog 30 slovenskih duhovnikov, štirje cerkveni zbori so se poslovili od njega (trije slovenski in en nemški). Nato so krsto odpeljali v Stično, v njegovo redovno hišo, kjer bo položen k večnemu počitku.
Dr. Metod Turnšek se je rodil v vasi Budina pri Ptuju 1. 1909. Stopil je kot dijak k cistercijanom v Stično in končal klasično gimnazijo v Ljubljani. L. 1934 je pel novo mašo. Doktoriral je na ljubljanski bogoslovni fakulteti 1. 1942. V Stični je začel nato razvijati svojo kulturno delavnost kot liturgični pisatelj, etnograf in leposlovec.
Na liturgičnem polju je njegovo delo zaposlovalo urejanje cistercijanskega liturgičnega časopisa Živi vrelci in Božje kraljestvo. Največje delo pa je bilo gotovo celotni prevod misala, ki sta ga pripravila on in p. dr. T. Kurent, izdal ga je v lepi, z zlatom obrobljeni izdaji v obsegu tisoč strani 1. 1944 sti-ški samostan. To je bila izredna knjiga, ki je služila gotovo dvajset let — do novega obrednika —, tako duhovnikom kakor laikom pri daritvah in ude-ležitvah sv. maše. Turnšek se je nato lotil velike zamisli napisati za Mohorjevo družbo cerkveno leto z nadrobno opisanimi narodnimi običaji pod naslovom Pod vernim krovom. Dva zvezka sta izšla še pred odhodom v begunstvo.
Literarno pa se je tudi že pojavil v stiškem samostanu, ko je za 800-letnico samostana pripravil veliko množično igro za svečani nastop v jubilejnih dneh na prostem v Stični: Potujoči križ. Tudi v prozi se je poskusil s črtico Velikonočno jutro v Kraljestvu božjem.
Po razpadu 1. 1945 se je umaknil v Trst, Tam.se je takoj ponudil za profesorja na slovenski gimnaziji, kjer je učil zgodovino in zemljepis. Nadaljeval pa je tudi svojo znanstveno, publicistič-
' prišel v Cleveland kot politični emigrant, ampak šele leta 1957 kot dijak. Močno se je smukal okoli Slovencev, ki so prišli v ZDA po drugi svetovni vojni. Organiziral je obiske v domovino in je imel — kakor je sedaj videti — še razne druge naloge v korist rdečega režima.
„Prvi sestanek“ v Clevelandu
Za dne 16. decembra 1975 je bil sklican „prvi sestanek“ odbora za pobratenje med Clevelandom in Ljubljano. Vabilo je bilo na uradnem papirju mesta Clevelanda ^(Department of Human Resources). Razpravljanje na tem sestanku je bilo ostro in neolikano s strani ljudi, ki so to zadevo sprožili in jo podpirali. Ker so vajeni diktature, so hoteli diktirati svojo zamisel tudi ha svobodnih ameriških tleh.
Po vseh debatah za in proti je imela slovenska javnost vtis, da je bil to res prvi sestanek odbora za pobratenje med Clevelandom in Ljubljano, na katerem naj bi. zastopniki slovenskih organizacij v Clevelandu sprejeli predlog ali pa ga tudi odklonili. Seveda take demokracije komunizem ne pozna. Hotel je Slovence v Clevelandu postaviti pred izvršeno dejstvo.
Kaj je pisal „Ljubljanski dnevnik“?
Kako je v resnici potekala vsa zadeva okoli omenjenega pobratenja in kdaj je bil resnični prvi sestanek, o tem se je razpisal „Ljubljanski dnevnik“ že dne 23. julija 1975. Takole poroča:
„Konec prejšnjega tedna je odpo-
(Nad na 2. str.)
no in literarno delo. Pisal je v tamkajšnje liste: v Deklaracijo (roman Pri slovenski časti pod psevdonimom Konrad Zelenko), v Tabor (Pot za Dravo), Glavno tržaško delo pa je drama v verzih Država med gorami, drama o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev, ter podobno dramo o Samu. V gorici so izšle novele Z rodne zemlje. Tam je izdal, tudi dva nadaljnja zvezka Pod vernim krovom (III in IV) ter dva albuma slik etnografske Slovenije, namenjena predvsem amerikanskim Slovencem.
Že tedaj .je imel stik s Koroško, kamor je pisal novele v Tednik-Kroniko (Junaki mrzle vojne). ter v Koledar Mohorjeve družbe (noveli Blagi obraz domovine ter Zvedel sem za Gorico in Trst). V ljubljanski Družini pa je iz: hajal roman Med brati.
L.	1956 se je preselil iz Trsta na Koroško ter je stopil v dušebrižnostno službo. Postal je vikar na Rebrci, kjer je zadnja leta živel že v pokoju.
Nenehno je pisal in snoval. Sedaj literarno. Napisal je še. več dram v šilerjanskem slogu in z ljudsko etnografskimi prizori. Tako monumentalno dramo o sv. Cirilu in Metodu pod naslovom Zvezdi našega neba, kjer nastopa kar 81 oseb pa še* vojske številnih vladarjev. Krst karantanskih knezov je druga taka množična igra iz karantanske pradavnine. In snoval je še nove in lokalne koroške prireditve: Naj živi karantanski knez!
Zadnje desetletje je opustil ilramat-sko pisanje ter se posvetil ljudski in zgodovinski povesti. Tako so si kar sledile zgodovinske povesti: Božja planina, povest o sv. Višarjih, ki je tudi snov nove višarske povesti Na Višarjih zvoni, toda že iz 1. 1941. Roman Stoji na Rebri grad, je zgodovinski roman iz svoje sedanje fare (na Rebrci), črni Hanej je zgodovinska viteška povest iz Dobrle vesi.
■ Največji krog bralcev pa je zajela medvojna koroška povest Med brati, ki je gotovo njegova najboljša povest. Kakor je .sam rekel v iritervjuvih v Našem Tedniku, so ga zaradi nje njegovi amerikanski prijatelji predlagali za — Nobelovo nagrado! Je to pač samo dokaz navdušenja, s katerim so bralci sprejeli povest, ne pa resnega podvze-ma. Res pa je tudi, da ima povest pomembno ceno ter zadovolji tudi literarno izobraženega bralca. Je resnično Turnškov „bestseller.“
Zadnja njegova knjiga je Naš rod v krčih, kjer so zbrane novele s Tržaškega, Beneške Slovenije in Koroške. Nekaj teh novel se prevaja že v tuje jezike (francoščino, angleščino).
Pa je morebiti napisal še kaj drugega kot to, o čemer sem* pisal svoj čas v Zborniku SS (1955), Jevnikar v tržaški Mladiki (1969 in 1973) in L. Dehtela letos v Našem tedniku v študiji Koroški slovenski pesniki in pisatelji.
Vsekakor: p. dr. Metod Turnšek se je razvil v enega najplodnejših slovenskih begunskih pisateljev, ki se je usidral v zamejstvu in postal že resnično koroški pisatelj,, tako nekako kot Karel Mauser. Njegovo ime bo povezano v slovenski književnosti z naporom ustvariti slovensko klasit-istično dramo, nalik Jurčič-Levstikovemu Tugomeru ih Medvedovim zgodovinskim dramam, toda z bolj realnim zgodovinskim prijemom, predvsem pa etnografskimi prizori. Pa tudi bo ohranil ime kot pisatelj domačijskih povesti iz koroške zgodovina ter predvsem panorame koroškega trpljenja pod nacisti, ki so mu nazorne priče poljski in ukrajinski, preseljenci „med brati“ na Koroškem.
Zdaj je odložil svoje neutrudno pero. Ob slovesu v Tmji vasi se mu je od . Društva koroških pisateljev poslovil Janko. Messner: „štajerska vas je dala. Slovensko zamejstvo vas je spreje-
lo.	Iz tržaškega zaliva ste prišli med koroške brate. Zdaj odhajate za vedno v svojo slovensko domovino. Pogrešali vas bomo.“
Zamejska pisateljska skupnost je izgubila delavnega človeka.
Tine Debeljak
■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■a
Titovska ofenziva na Cleveland
POBRATENJE MED CLEVELANDOM IN LJUBLJANO
VOJNO-POLITIČNI ZAPLET V ANGOLI *
SENCA NA JUŽNO AMERIKO
Državljanska vojna v Angoli, ki se je s sovjetsko-kubansjko intervencijo spremenila v poraz svobodnega sveta na afriški celini, odn. znova pokazala nepripravljenost zahodnega sveta na žrtve za ohranitev (svoje) svobode, se hitro bliža h koncu. Kubanska vojska je skupaj s silami MPLA zavzela že skoro vso Angolo in prodrla proti, jugu skoro do področja velikih hidroelektričnih central severno od angolsko-zambijske meje znotraj Angole. To področje je zasedla Južna Afrika s svojimi četami, da bi 'branila hidroelektrični kompleks pred morebitnim razdejanjem odn. da bi o-hranila kontrolo nad njim, ker daje e-lektrični tok tudi Namibiji, ki jo upravlja Južna Afrika.
Kubanci in MPLA so se temu področja približaliNna skoro 100 kilometrov in trenutno obstali. Južna Afrika je objavila, da ima namen področje braniti pred razdejanjem, tako da so se Kubanci in MPLA ter z njimi Sovjeti znašli pred možnostjo oboroženega spopada z Južno Afriko. Toda ZDA so objavile, da Južni Afriki, zaradi njene rasistične politike do črncev, ne bodo priskočile na pomoč.
Predno bi prišlo do kritičnega razpleta med Južno Afriko in Angolo odn. Kubo ter Moskvo, so iz Johannesburga prišla poročila o prvih stikih Južne A~ frike z MPLA glede možnosti mirne rešitve zadeve. V Južni Afriki se namreč bojijo tudi črnskih demonstracij proti belemu režimu, če bi se Južna Afrika
spopadla z angolsko MPLA odn. s Kubo.
Komunistična MPLA je po nasvetp. Kube odn. Moskve sporočila Južni Afriki, da bi bila pripravljena skleniti prc-mirje odn. ustaviti svoje oddelke pred južnoafriško bojno črN> v južni Angoli
, pod pogojem, če Južna Afrika prizna MPLA za zakonito oblast v Angoli. MPLA' so kot tako priznale že skoro vse afriške države, dalje Moskva in njen blok, vključno Jugoslavija. Titov režim pomaga MPLA odn. Kubi in Moskvi zlasti s tem, da jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug predstavlja uradno komunistično poročevalsko trobilo za MPLA. Tanjug je v Angolo poslal vrsto svojih poročevalcev in sicer v partizanske vrste MPLA in h kubanski vojski.
' Najnovejši sovjetski vojni poseg v Angolo, je bilo ladijsko topovsko obstreljevanje pristanišča Mocamedes, nakar se je iz ladij' izkrcala kubanska vojska in pristanišče zavzela. Sovjeti in Kubanci so izvedli pravo izkrcevalno akcijo, ki jo opazovalci smatrajo za dejansko skupno sovjetsko-kubansko o-rožno vajo za podobne akcije na drugih obalah afriškega — in nekateri ugibajo — morda tudi južnoameriškega kontinenta. Severna brazilska obala je za takšne kubansko-sovjetsko imperialistične komunistične oborožene podvige manj primerna kakor dolga, samotna argentinska patagonska obala., ugotavljajo vojaški opazovalci razvoja v južnem Atlantiku.
Sodni procesi v Jugoslaviji
STALINISTI NA ZATOŽNI KLOPI
Kakor v vseh diktatorskih režimih z osebnostnim kultom, tako se dogaja tudi v komunistični Jugoslaviji: čim bolj se nezadržno bliža življenjski konec ko-munisiilnemu diktatorju Titu, tem bolj njegovi „žalujoči ostali“ partijci privijajo vijak preganjanja nasprotnikov režima, ki jih vidijo vedno več in vse okoli sebe.
Na komunistično Jugoslavijo se danes ozira ves svet: kaj bo s to državo, ko diktatorja Tita ne bo več? Ne motijo se tisti, ki menijo, da bo Moskva intervenirala, če bo le mogla in prav tako se verjetno ne motijo tisti, ki menijo, da Zahod ne bo mignil z mezincem, če se bo to zgodilo. Jugoslovanski partijci pa bi seveda najraje videli, .da bi vse ostalo pri starem: da bi še naprej nemoteno vladali nad jugoslovanskimi narodi.
Da bi si to možnost, če le mogoče, zagotovili, od časa do časa, zadnja leta pa vse pogosteje prirejajo sodne procese proti „sovražniku države“, beri: nasprotnikom, režima. Teh je najmanj troje vrst: tkim. stalinisti, t.j. partijci, ki so navadni moskovski vazali, brez
lastne iniciative, komunisti starega kova; partijci-utopisti, ki še vedno živijo v veri, da je komunistična ideologija otvarljiva in zato nasprotujejo vladajočemu korumpiranemu novemu razredu jugoslovanskega državnega kapitalizma; protikomunisti, hrabri neustrašeni junaki svobodne misli in besede, posamezniki sicer, katerih vpliv pa je vedno močnejši in so dejanski začetek konca komunizma.
Tako je v ponedeljek, 9. t. m., jugoslovanska KP postavila pred sodišče štiri hrvaške staliniste, ki so jih zaprli že lanskega julija in več kot pol leta zbirali obtežilni material proti njim. Obtoženi so stare krivde „poskusa rušenja obstoječega reda,“ povrh pa še, da so „s svojimi akcijami hoteli podrediti Jugoslavijo tujemu vplivu.“ Obtožnica dalje pravi, da so „s stalinističnimi emigranti v Vzhodni Evropi pripravljali intervencijo sovjetske vojske v Jugoslaviji po smrti predsednika Tita.“ Na zatožni klopi se nahajajo: bivši hrvaški partijski podpredsednik Dušan Brkič (63), bivši urednik Tanjuga Milivoje Stevanovič (64), Radovan Ži-
Iz življenja im dogajanja v Argentini
v
Zadnje dni se je politični položaj v Argentini zapletel do take, mere, da si tudi najbolj vešči opazovalci ne upajo napovedati konca politične in gospodarske krize, ki se- je razpasla v državi. V tem stanju si ne politične stranke, še manj pa vlada niso na jasnem, kaj naj store; pač pa obratno, iz-gleda kot da bi vsi delali prav obratno, kot bi bilo pametno.
Kot ?mo že pisali v našem listu, se je, spričo hudo zavoženega gospodarskega in socialnega položaja v državi, med opozicijo vedno bolj utrjala zavest, da je treba temu postopku napraviti konec, pa četudi, za ceno politične so.dbe gospej predsednici (edini ustavni način, da, . poleg proglasitve nesposobnosti, ustavno rešijo ¡problem nezmožnega vodstva države). Vendar je opozicija prešibka, da bi to dosegla. Vladna stranka je ob nastopu imela nadpolo-vično večino. Ta večina pa se.-,je razblinila kmalu potem, ko-so v vladni stranki sami nastala huda nasprotja. Del peronističnih poslancev se je uprl in ne odgovarja več vodstvu. Temu delu, v začetku kaj majhnemu, so se potem pridružili še peronistični poslanci sindikalnega izvora, nakar so: nekatermpo-slanci zavezniških strank v justicialistič-ni fronti (ljudski demokristjani) tudi pristopili k njim, dočim so se Frondzijevi desarrollisti (MID) sploh ločili od fronte in ustvarili svoj blok.
V tem položaju so se v vladi, katere notranji minister je bil dotlej dr. Roble-do (obenem prvi podpredsednik pero-nističnega gibanja), ki je skušal z diplomacijo zediniti razbiti peronizem, dogodile spremembe, ki so imele kot prvo posledico nezadovoljstvo in upor last-
gic (55) in Ljubomir Radolovič . (58), sami stari hrvaški partijci. Vsi so že odsedeli po več let ječe po Titovem sporu s Stalinom leta 1948, pa so po izpustitvi na svobodo, nadaljevali v sodelovanju s sovjetskimi agenti z zaroto proti Titovemu režimu in za moskovski stalinizem. Ta proces se, kakor je običaj v komunističnih državah, razvija za zaprtimi vrati, „ker je to v interesu uradne tajnosti,“ kakor je izjavil državni tožilec. Kljub vsemu namreč Tito noče prati umazanega partijskega perila pred vso, komunistično in zahodno, javnostjo. Je namreč v dnu srca vedno solidaren s središčem svetovnega komunizma v Kremlju.
Z obsodbo teh (sicer partijcev), se bo število političnih jetnikov v Titovi Jugoslaviji spet pomnožilo, tako da si bo jugoslovanski komunistični režim še bolj utrdil „častno“ drugo mesto takoj za ZSSR v vrsti komunističnih režimov, ki ima največ političnih jetnikov,' kakor je poročal New York Times iz Beograda 22. januarja t. L, dejstvo pa potrdil tudi londonski Times 30. januarja t. 1. v članku izpod peresa Bernarda Levina pod naslovom: „ge je to liberalen režim, naj ga kar imajo.“
nih (peronističnih) sindikalnih organizacij. čedalje bolj je raslo tudi nezadovoljstvo opozicionalnih strank. V takem ozračju, medtem ko so sindikalisti zastonj iskali stike z oboroženimi silami (za morebitno podporo državnemu udaru?) je vlada z dekretom objavila, da smatra za prvenstveno, še pred volitvami novih državnih, provincijskih in občinskih oblasti, volitve v ustavodajno skupščino in spremembo ustave.
Napoved spremembe ustave v takih okoliščinah je sprožila toliko nasprotij in „zlonamernih“ ugibanj, da je vlada skušala pojasniti svoj namen, pa doklej še ni jasno, kaj bo s tem.
Kmalu za tem pa je. vlada, morda boječ se, da bi v kongresu prišlo do politične sodbe predsednice, umaknila vse osnutke, ki naj bi jih Parlament odobril v času izrednega zasedanja, in proglasila zaključek tega zasedanja. (Glej zadnjo štev. Sv. Slov.)' To se je zgodilo isti dan, ko je država gospodarsko praktično bila paralizirana vsled
TITOVSKA OFENZIVA. . ;
(Nad. s 1. str.)
toval iz Ljubljane eden najagunejših iniciatorjev, organizatorjev in ustvarjalcev slovenskega kulturnega življenja v ZDA Božidar Pust iz Clevelanda, ki je obiskal Slovenijo s skupino 250 A-merikancev in glasbenim ansamblom Edija Kenika, predsednika enega slo-veskih domov v Clevelandu.
Toda temu bolj ali manj turističnemu obisku je Božidar Pust pridružil še drug namen. Kot pooblaščenec cleve-(landskega mestnega župana naj >bi se dogovoril s Slovensko izseljensko matico in sfekretariatom za mednarodno sodelovanje o pripravah za udeležbo mesta Ljubljane na mednarodni trgovski razstavi, ki bo v Clevelandu ob 200-let-nici neodvisnosti ZDA. Na tej razstavi naj. bi bil odprt ljubljanski pavili-jon, kjer bi bili prikazani v prvi vrsti industrijski izdelki, obenem pa bi se ob tej priliki organizirala še vrsta kulturnih in drugih prireditev. Do te zamisli je prišlo ob obisku predsednika TS SRS Andreja Marinca v Clevelandu, ko še je ustanovil tudi poseben odbor za pobratenje obeh mest. In Božidar Pust je prišel na dogovore kot član tega odbora in kot član komiteja za pripravo 200-letnice.“
Po vseh logičnih načelih svobodnega razpravljanja in soodločanja slovenske javnosti v Clevelandu pri takšni važni zadevi, bi predstavniki slovenskih organizacij morali biti povabljeni na resnični prvi sestanek, kjer je bil u-stanovljen odbor za pobratenje Clevelanda z Ljubljano ob priliki obiska predsednika slovenske vlade Andreja Marinca. Če pa je bil Božidar Pust v Ljubljani samo kot „poblaščenec clevelandskega župana“, potem naj ima tudi sedaj vso odgovornost za to zadevo
stavke podjetnikov, ki so zaprli v protest proti vladni gospodarski politiki svoja podjetja. Ta stavka se je izvedla preko volje provladne Glavne gospodarske konfederacije (CGE) in to konfederacijo deajnsko razbila.
Sedaj je, po mnenju opazovalcev,, u-soda države v rokah parlamenta. Vendar je težko, da bi senat ali «poslanska zbornica, kaj konkretnega ukrenila, kot doslej še v vseh političnih krizah sedhnjega vladnega obdobja nista. To pot sicer ne, ker . bi ne hoteli, pač pa, ker ima vlada še vedno dovolj moči, da prepreči dvotretjinsko večino opoziciji in vsak postopek podaljša v nedogled. Kar se pa tiče oboroženih sil, so jasno pokazale, da se ne mislijo vmešavati v politični proces, dokler ne bi bile v nevarnosti temeljne ustanove argentinskega republikanskega življenja.
V takem stanju se opazovalci zaskrbljeno ozirajo v bodočnost. Mnogi vedo svetovati, vsi so pa pozabili prerokovati. Prevečkrat jim je že spodrsnilo na ledu spolzkega argentinskega političnega življenja.
samo mestna uprava Clevelanda. Zakaj šele sedaj kličejo na pomoč predstavnike slovenskih organizacij in u-stanov?
Stališče demokratičnih Slovencev v Clevelandu
Slovenska demokratična javnost v Clevelandu se sedaj upravičeno vprašuje: Koga je Božidar Pust zastopal v Ljubljani? Clevelandskih Slovencev gotovo np. Božidarja Pusta je domači režim porabil, da v največjem slovenskem mestu v zdomstvu izrabi proslavo 200-letnice neodvisnosti ZDA in organizira režimske prireditve ob plapolanju zastav z rdečo zvezdo.
Demokratski Slovenci vprašujejo sedaj B. Pusta, zakaj ni predlagal pri izmenjavi kulturnih prireditev npr. razstave vsega — in ne samo „naprednega“ t. j. komunističnega tiska v Ljubljani. Zakaj ni protestiral zoper to, da so slovenskemu demokratičnemu tisku (npr. Ameriški domovini) zaprta vrata v domovino?
Pravilno je zapisal Jože Melaher v Ameriški Domovini z dne 6. febr. 1.1.:
„Če bo zamisel pobratenja Clevelanda z Ljubljano le uresničena in bo letos v ■ Clevelandu tudi neka kulturna razstava, bomo clevelandski Slovenci zahtevali tudi svojo kulturno razstavo, da bodo vsaj tukaj obiskovalci iz domovine imeli priložnost videti široko kulturno razgibanost ameriških Slovencev od začetka naseljevanja do sedanjega časa.
Pobratenje med režimskimi ustanovami v Ljubljani (drugih *sploh ni) in mestom Clevelandom odklanjamo, dokler 'ne bodo na obe strani vrata enako široko odprta. Ostajamo pa bratje in sestre s slovenskim narodom v domovini.“
Sm R.
Tine Debeljak
Nehaj novejših knjig in publikacij
(7)
Stopinje 1975
Tudi to je Koledar, tiskan v Murski Soboti, ki ga izdaja Pomursko pastoralno področje in ga urejuje odbor P. Berden, L. Kozar, Vilko Novak in J. Smej, vsi znani prekmurski kulturni delavci. Nam je prišel v roke šele v drugi polovici lanskega leta.
Ni to zgolj prekmurski zbornik, temveč obsega celotno „pomursko področje“, to je kraj od Ljutomera, Vidma ob Ščavnici do Radgone in Prekmurje ter Porabje. Tako je Prekmurje potegnjeno v tesno zvezo s Prlekijo in Porabjem ter vso Slovenijo. Za uvod, v ta četrti zbornik Stopinj pravijo sami o sebi (France Puncer): „Naše stopinje: nebogljene, polne zanosa, plahe, drzne, s krvjo ožuljenih nog zaznamovane, v prešernem plesu poskočne... Dokler smo tukaj doma, se srečavamo, vstopamo v izhojene gazi. Gradimo mostove z betonom prijateljstva, pošiljamo sem in tja pozdrave. Veselimo se z veselimi, jokamo z jokajočimi... Kam nas peljete, Stopinje? V neznano, polno skrivnosti vendar gotovo: Očetu domov.“ :— Koledar je tako . verskega značaja, kar potrjujejo večina člankov (Sveto leto, Gospodov klic, Moje sveto pismo... Statistični pregled verske prakse pomurskega pastoralnega področja itd. itd.). Omeniti pa je treba nekaj člankov; ki imajo trajnejši po-
men kot doneski h kulturni in verski zgodovini teh prleško prekmurskih župnij. Takoi je univ. prof. dr. Vilko Novak opisal delo in pomen Miloša Kuzmiča, z naslovnimi podobami vseh njegovih knjižnih izdaj ter njegov pomen za slovensko Prekmurje. Pa tudi njegove madžarske pesmi (v prevodu). I. škafar se spominja velikih Prlekov dr. F. Kovačiča in dr. M. Slaviča, in njunih zaslug za osvoboditev Prekmurja. Intervju s prof. dr. Terstenjakom predstavlja sedaj najbolj branega prleškega znanstvenika svetovnega imena ob priložnosti 60-letnice. Dr. K. Bedernjak priobčuje zgodovino župnije Ljutomer in njene cerkve (ter njenih župnikov). P. P. Berden zgodovinski članek o Kobiljem nekdaj in danes. Med dogodki tega leta v tem župnijskem sklopu se omenja obširneje smrt Draga Žižka (in njegovega brata Alfonza- pred štiridesetimi leti, ki je bil obetajoč prekmurski pesnik, kot „Bogomir“ v Mentorju), zlata maša dr. Ostrca ter zlasti zlata maša nekdanjega državnega poslanca in pozneje verskega administratorja Prekmurja Ivana Jeriča, sedaj 84-let-nega najbolj znanega prekmurskega duhovnika, direktnega naslednika župnika Klekla in njegovega dela. Intervju z njim je napisal njegov brat župnik, v katerega so vključeni zanimivi zgodovinski politični podatki za dobo od prve svetovne vojne dozdaj. — Prek-
murski značaj ohranja Stopinjam, nekaj doneskov v prekmurskem dialektu (pa centralno slovenskemu pravopisu), tako prigodnica Vilka Novaka Mikloši Kuzmiči, pa pripovedna humoristična zgodba J. Gjurana O Bolgaru Vasiliju, ki zavzema Gomilice, ko pride tja z Rdečo armado, kjer .se je končala II. sve-, tovna vojna. Ta predstavlja izvirno pripovedništvo, kakor tudi proza in pesmi
J.	Kozarja, P, Berdena, U. Peršaka itd. Dr. Eman Pertl posveča za sedemdesetletnico E. Kocbeku, spomin, kako so prleški dijaki hodili v avstrijski časih „na Vogrsko“ v Prekmurje.
Stopinje stopajo po zgledu Mohorjevih koledarjev, namenjenih za področje prleško-prekmurske pokrajine ter zato privlačne tudi za naše emigrante iz teh krajev, predvsem Prekmurja. Izredno zanimiv je relief te pokrajine na naslovnem ovitku knjige: od Ljutomera do šentgotharda v Porabju, z Mursko Soboto kot središčem.
J.	Prešeren: Marijina družba
„Marije Milostljive“ v Trstu
Msgr. dr. Jože Prešeren se uveljavlja med drugimi v Trstu kot ustanovitelj otroškega lista Pastirček, ki ga ureja že par desetletij, kot vodja slovenskih skavtov ter vodja Marijine družbe Marije Milostljive. Na vseh teh področjih je tudi literarno aktiven. Naš nekdanji Vrtec je našel v Pastirčku lepo tržaško nadaljevanje. Manj poznano pa je, da je dr. Prešeren napisal že svoj čas obširen Skavtski priročnik (Trst 1963, str. 480!). Ne vem, če ga
poznajo naši skavti, gotovo pa ne bo odveč, da ga danes omenimo s par besedami, ker se mi zdi pomemben „učbenik“ za vzgajanje naše mladine ki hoče živeti v Bogu, pa tudi v najtesnejši zvezi z naravo samo.
Na skoraj 500 straneh je tu zbrano vse, kar utegne zanimati mladega človeka: On sam je napisal poglavja o veri, kulturi, o organizaciji skavtinj, itd., dočim so mu drugi slovenski strokovnjaki prispevali poglavja o taborjenju in spretnostih pri njem (P. Fonda) ; o prirodi, namreč o orientaciji, o kamninah in živalstvu,, itd. (I. Theuer-schuh); o zdravju (dr. M. Kraner); o prvi pomoči (dr. T. Lovrečič); o domu in kuhanju, jedilih (L. V.). Dodanih je 20 pesmi zl napevi, vprašanja za izpite, itd,, itd, Opozarjamo na to redko in pomembno knjigo sedaj, ko je dr. Prešeren izdal novo knjigo s svojega tretjega področja: kot vodja tržaške ženske Marijine družbe, 'v naslonu omenjeno zgodovino te družbe. I
Lična knjižica z mnogimi fotografijami ni samo suhoparna arhivska statistika te centralne slovenske Marijine družbe v Trstu, ampak je v njej poudarjen in prikazan lep kos slovenske tržaške preteklosti. Saj celo prvo poglavje posvečeno samo razvoju Trsta, zadnjih dveh stoletij, od 1. 1701, ko je imel 5000 ljudi, do sedaj, s posebnim ozirom na cerkveno ureditev (župnija, škofje itd.) in razvoj verskega življenja. Preden poda zgodovino tržaške Marijine družbe, omeni ustanovitev prvih družb v okviru jezuitskega re-
da, potem pa da obris razvoja teh družb na Slovenskem: prvo moško je ustanovil v Ljubljani pri. sv. Jakobu p. Ko-bencelj 1. 1605, prvo žensko pa katehet na uršulinski šoli v Škofji Loki J. Kerčn 1. 1858. V Trstu,pa je bila prva prav ta Marijina družba Marije Milostljive 22. junija 1899, ki jo je ustanovil A. štemfoerger pod hrvatskim škofom A. Šterkem.
Zdaj je za 75-letnico te družbe msgr. dr. J. Prešeren napisal njeno zgodovino v tej lepo izdani knjižici (str. 140). V nji je lepa zgodovina tudi, slo-vensko-laških razmer,. pa verski;: nasprotovanj, kar daje ožji zgodovini družbe samo širši okvir in vsej knjižici večjo veljavo. Razdeljena pa je snov po dobah njenih duhovnih voditeljev, ki so bili: A. štemberger, Pr. Kosec, I, Omersa in sedaj msgr. dr. J. Prešeren.
Iz te Marijine družbe je zrasel Marijin dom (1912), ki je postal središče duhovnega življenja v Trstu. Sicer pa je vsa zgodovina družbe v njenem apostolskem delu na najrazličnejših področjih versko duhovnega življenja (tisk, šola, vzgoja, petje, igre, skrb za bolnike in za brezposelna dekleta, romanja, misijoni, skrb za duhovniški naraščaj). To apostolsko delo deklet in žena je opisano v knjigi in bogato ilustrirano. Na koncu pa so dodana navodila Mednarodnega odbora za vodstvo vseh Marijinih družb v svetu, ki naj tudi tej Marijini družbi v Trstu dajo smernice za nadaljnjo apostolsko delo v Trstu.

fUeWBCC lag
LJUBLJANA — Profesor Ivan Strmole je 23. januarja v Delu v „Pismih bralcev“ predlagal, naj bi v jubilejnem Cankarjevem letu postavili „spomenik“, ki bi ne stal veliko: v Rožni dolini je namreč' 18 ulic označenih z rimskimi številkami, te naj bi jih poimenovali po Cankarjevih junakih ali imenih del in bi tako nastala „Cankarjeva četrt“ v Rožni dolini, ki je itak tesno povezana s Cankarjem. Po njegovem imenovanje ulic po književnih osebah ni novost, saj imajo v Ljubljani že Črtomirjevo, Valjhunovo, Hotimirjevo, Tu-gomirjevo, Pegamovo in Kekčevo ulico. Pripomnil je, da bi podobna imena bila bolj upravičena, kot marsikatero ime ulic v Polju, Dobrunjah, Rudniku in Vrhovcu, obregnil pa se je seveda nad Jeranovo, Svetčevo, Koseskega, Funtkovo in Hrenovo ulico, ki mu nikakor ne „leže“; ob Koroščevo pa se ni mogel, ker je v Ljubljani itak ni nikdar bilo.
MARIBOR — Simfonični orkester RTV Ljubljana je 14. januarja gostoval v Mariboru. Dirigent Samo Hubad je dobro vodil orkester, ki je najprej zaigral Brittnove Variacije na temo Franka Bridgea, Rapsodijo za violino in orkester Marjana Lipovška, poemo Ernesta Chaussona in šoštakovičevo > Šesto Simfonijo. Poslušalci so bili navdušeni nad lepim izvajanjem, predvsem pa so nagradili solista volinista Igorja Ozima, ki je v Lipovškovi Rapsodiji naravnost zablestel.
ŠKOFJA LORA — Izšel je nov Loški zbornik z zelo pisano vsebino, štirinajst razprav, ki so vse znanstvenega značaja, povzdiguje vrednost zbornika v očeh domačih in tujih znanstvenikov, zmanjšujejo pa njegovo priljubljenost pri širšem krogu bralcev. Med članki bi morala biti članka o nedavno umrlem slikarju Maksimu Sedeju in o jubileju slikarja Mirka Šubica, pa je sodelavec odpovedal...
MARIBOR — Sedemnajst mariborskih književnikov je nameravalo na občnem zboru 23. januarja ustanoviti Društvo slovenskih' pisateljev v Mariboru. Dosedaj je namreč v Mariboru deloval pododbor Slovenskega pisateljskega društva,- ki. ima sedež v Ljubljani. Mariborčani so svoj namen o ustanovitvi lastnega društva utemeljevali z dejstvom, da je pododbor že več kot deset let popolnoma samostojno razvijal svoje delo: izdajal Dialoge, prirejal srečanja na Štatembergu. Na tem Zboru pa so končno, verjetno na pritisk iz Ljubljane, saj je bil navzoč tajnik Društva slovenskih pisateljev Marjan Marinc, odložili ustanovitev posebnega društva. Menda le začasno, toliko časa, da bo ljubljansko društvo prilagodilo svojo organiziranost in pravila zakonu o društvih.
LJUBLJANA — Sedemsto ptic, med katerimi je najlepša Gouldova madina, katere domovina je Avstralija, so člani ljubljanskega društva prijateljev ptic razstavili v prostorih gimnazije V Šubičevi ulici. Razstava, ki so jo odprli 25. januarja, je prikazala tudi mnogo koristnih ptic iz Slovenije.
LJUBLJANA — 23. januarja so v ljubljanskem Litostroju varilci razre-
zali, staro železno blagajno: njih presenečenje je bilo veliko, ko so se iz blagajne vsuli zlati prstani, zapestnice, zlat pribor in dragi kamni, ki so po grobih cenitvah vredni 800.000 dinarjev. V Delu ne pišejo, od kod so pripeljali blagajno, le da so- 9, januarja poklicali podjetje Obnova, naj pride po blagaj-. no, ker so se odgovorni odločili, da jo prodajo za staro železo, ker jim manjka prostora... Ljubljanski jeziki pa .seveda bajajo o zakladu: da je last nekega ruskega emigranta, katerega vdova menda še živi v Ljubljani, da so v blagajni našli dokumente, iz katerih je razvidno, da je zaklad pustil neki %ogati Ljubljančan, ki je po koncu vojne pobegnil v tujino. Pravijo, da je sedaj lastnik „družba“, ki naj bi morala varilcem izplačati 15% vrednosti zaklada.
LJUBLJANA — Ljubljanski prometniki so lani odvzeli 4.028 šoferjem vozniška dovoljenja zaradi raznih prekrškov. Tako je vsak 24. ljubljanski šofer prišel ob dovoljenje. Toda precej' žalosten je podatek, da je kar polovico odvzemov bilo zaradi vinjenosti...
BISTRICA OB SOTLI —- šola v tem' kraju je bila prizadeta ob potresu na Kozjanskem pred letom in pol. Toda posebnih popravil dosedaj še ni bilo in tako so ugotovili, da imajo učilnice podprte s stebri in tramovi in šolarji se morajo kar dobro počutiti v njih. . .
LJUBLJANA — Cene na ljubljanskem trgu 22. januarja: krompir 7 din,
kg.	ohrovta 16, kg. brstičnega ohrovta 40, rdeči radič od 24 do 60 din, motovilec od 40 do 60 din, endivija 10 do 12 din, šopek blitve (acelga) 6 dinarjev, in rdeča pesa 13. (1 dolar — 18 dinarjev.)
Umrli so od 19. do 25. januarja 1976:
LJUBLJANA: Angela Čehun r. Kankelj, 81; Alojz Japelj, up. miz. mojster; Peter Dornik, novinar; Ana Dju-raškovič r. Perpar, up., 84; Mirko Prosen, up.; Ivan Vuga, up.; Francka Presetnik r. Brate, 73; Marija Rigler r. Adamič; Stane Hrast, inž. organ, dela in podpred. zbora občin, skupščine SR Slovenije,- itd.; Terezija Dejali r. Cerjak; Josipina Leskovic, up.; Alojz Wajs; Hinko Leskovšek, režiser ljubljanske Opere; France Furlan, odvetnik; Franc Kastelic, 66, up.; Frančiška Malovrh r. Pečkaj; Ivan Šerjak, 86; Frančiška Bizjak r. Kodela, 80; Marija Andrejčič, 85 ; Iva Brezovec r. Pavšek, vd. Kokalj; Antonija Strgar r. Jeras, up. tob. tovarne; Rozalija Mai-telanc, up. učit., 86; Milan Klančar; Vanda Pavlin r. Vicečič.
RAZNI KRAJI: Angela Kokalj r. Pokovec, Celje; - Franc Lamovšek, Buče; Rudolf Kramer, up. notar, Preska; Vinko Hribernik, vodja prodaje Toko, Domžale; Janez Šparovec, železničar, Grosuplje; Ivan Razdevšek, 81, Senovo; . Štefan Rudi, vodja elektr. Vuzenica; Minka Kuhar r. Repnik, Murska Sobota* Albert Batagelj, asfalter, Potoče; Štefanija Leiger r. Muellar, Vojna vas pri Črnomlju; Viktor Dimnik, 85, up., Vevče; Nežka Cimerman r. Slokan; Franc Stržinar, up., Vrhnika; Francka Kvas r. Vidic, Podgorje pri Domžalah; Frančiška Jan r. Pretnar, Kovačeva, 89, Bled; Mira Sorn, Celje; Justi Gre-šičar r. Brlogar, 63, Podkum; Angela Arkd, Forme pri Žabnici; Karel Hočevar, up.. PTT, 82, Naklo; Ivan Kenda, up. železničar, 85, Podmelec; Adolf Rozman, up., Kamnje pri Boh. Bistrici; Tibor Luthar, 58, Murska Sobota; Drago Predan, Žalec; Jožefa Jakše r. Franko, Kranj; Dane Udovč, šofer, Že-limlje; Pavla Šercer, Koper; Tilka Meden r. Mišjak, Begunje pri Cerknici.
Manifestacija slovenstva v Ameriki
OB 200-LETNICI AMERIŠKE REVOLUCIJE
V dneh med 27. in 31. januarjem se je vršil v mestu Lubbock, Texas, velik . vsenarodni simpozij v počastitev 200-letnice ameriške revolucije pod naslovom: „Etnic Literatures since 1776:
The Many Voices of America“ (Izseljenske literature od leta 1776 do danes: Glas ameriških izseljenskih skupin). Na simpoziju je govorilo 26 vodilnih strokovnjakov iz vse Amerike, v. razpravah in debatah pa je sodelovalo še okrog sto profesorjev strokovnjakov s področja ameriških izseljenskih študij. Simpozij, ki ga je uradno priznala in podpirala Ameriška vladna komisija za praznovanje 200-letnice a-mpriške revolucije (U. S. Bicentennial Commission), je bila doslej največja izseljenska slovesnost te vrste v vsej A-mexijki. O njem je ponovno poročalo uradno ameriško glasilo „The Bicentennial Times“, skupaj z drugimi ameriškimi listi in radijskimi in televizijskimi programi. Celotni simpozij je vo-I dil njegov predsednik, dr. W. T. Zyla, priznani' strokovnjak s področja izseljenskih književnosti, ki je dalj časa živel na Koroškem in ima zelo lepo mnenje o Slovencih.
Kot se tako rado zgodi, je simpozij prvotno napovedal le „jugoslovansko izseljensko literaturo“, medtem ko so druge narodnosti, kot npr. Estonci in Litvanci, nastopale samostojno.,
Za Slovence je bil po daljšem iskanju in pretresanju povabljen k sodelovanju. Slovenski ameriški institut, -—
Slovenian Research- Center of America, Ine., to je, edina znanstvena ustanova, ki je že zdavnaj zbrala vse potrebno gradivo tudi o slovenskih ameriških« pisateljih in pesnikih. Centrov ravnatelj je po prejemu vabila k sodelovanju v sekciji o jugoslovanski ameriški literaturi poudaril, da gre, tu za narodno književnost Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ameriki in bi bilo želo. žalostno, če bi se na simpoziju dvestoletnice Amerike ne slišal posebej tudi slovenski glas. Vodstvo simpozija je te razloge sprejelo in odkazalo Slovencem -samostojno mesto na. isti ravni kot angleški, nemški,, španski, judovski ali ruski literaturi v Ameriki
Slovenci smo se izredno dobro izkazali že na razstavi v univerzitetnem muzeju v Lubbocku, ki je bila slovesno otvorjena 12. januarja in je trajala vse do 1. februarja, čeprav ima preneka, druga narodnost svoje dobi’o podpirane inštitute s plačanimi nameščenci, medtem k« sloni vse delo pri slovenskem institutu na idealizmu in o-sebnih žrtvah sodelavcev, je razstava pokazala, da smo bili ravno Slovenci nanjo izredno dobro pripravljeni. Bili , smo med redkimi, ki smo imeli lepe velike fotografije vseh svojih vodilnih, pisateljev in pesnikov v Ameriki, izredno lepo zbirko njihovih knjig v 'slovenskem in angleškem jeziku ter v številnih prevodih in bogato zbirko rokopisov, korespondence in drugih dokumentov. Preneka narodnost je imela na razstavi le po nekaj knjig, naša slovenska sekcija pa je bila tako močna, da jo je celo predsednik simpozija javno označil kot eno najboljših.
Po srečnem naključju je bilo predavanje o Slovencih tik pred zaključkom simpozija in se ga je tako poleg otvoritvenega predavanja udeležilo največ poslušalcev, med njimi tudi domala vsi
Dr. Stanislav Mikolič
Panamá — tišina pred nevihto
(2)
Panamskim nacionalistom je prisotnost Združenih držav v kanalski coni tm v peti in se rie morejo sprijazniti z dejstvom, da nad njimi vihra zastava severnoameriških Združenih držav. Tujec ima vsekakor občutek tu v Panami, da bi bil v ZDA koloniji in ne v neodvisni in svobodni Panami. Neštevilni letaki, ki opominjajo prebivalstvo, da je Panama neodvisna in suverena država, izražajo bolj željo kot dejstvo in le še ukrepi jo v človeku občutek kolonije.
Obiskal sem obe univerzi: državno (13 tisoč študentov) in novo katoliško Sta. Maria La Antigua (nad tisoč študentov) in na obeh je čut nacionalizma in naperjenost proti ZDA navzočnosti v Panami ena najmočnejših in vsekakor najbolj čustvena sila, s katero bo moral vsak vodilni politik v državi računati. Večji del študentarije in intelektualcev je* skrajno nacionalističen, da ne rečem šovinističen. Preprosto prebivalstvo, delavci in trgovci ima-
, jo seveda večjo ali manjšo korist od prisotnosti ZDA v kanalski coni in zato vsaj na tihem ne želijo nobene spremembe.
Panama nima rednega vojaštva, temveč le nekaj nad 14.000 ’mož močno Narodno stražo, ki vrši poleg redne por Iicijske službe tudi druge neobhodno potrebne dolžnosti kot carina, obmejna varnost, obalna služba, in ima tudi letalski oddelek. T'a oddelek obsega menda 20 letal raznih tipov (1 DC-6, 4 C-47, 1 Twin Otter transportno letalo, 6 Česna, 5 UH-IH Iroqudis in FH-1100 helikopterje).
Leta 1968 so bile zadnje bolj ali manj svobodne narodne volitve v Panami po katerih je bil izvoljen za predsednika države dr. Arnulfo Arias. Po komaj 11 dnevih predsedovanja je Narodna straža izvedla državni udar in enostavno odstavila predsednika in na njegovo mesto postavila brigadnega generala Omarja Torrijosa, poveljnika
Narodne straže. Ta je leta 1972 izdal novo ustavo, ki mu daje nadustavno izvršilno oblast za dobo' 6 -let, oblast, ki je višja in večja od samega predsednika republike, Demetrije Lakasa. Tako je sedaj prva osebnost v državi vrhovni poveljnik Narodne Straže, gen. Torrijos in ne predsednik države, ki je na drugem mestu. Seveda le malo ljudi v Panami ve, da Demetrij Lakas, predsednik države, sploh obstoja. Povsod so le slike generala Torrijosa in te ga navadno vedno prikazujejo v bojni opremi.
V sporu Paname z Združenimi državami so vse države latinske Amerike močno na strani Paname in na tisoče in tisoče besed se je že napisalo in se bo še napisalo, v gonji proti yanki imperializmu. A resnici na ljubo, vsa zadeva n-i tako enostavna. Zasebno je več vlad južnoameriških držav izrazilo bojazen in zaskrbljenost glede negotovosti, v kateri bi se moglo znajti gospodarstvo večine južnoameriških držav v primeru, da bi bil prehod pod panamsko oblastjo. Bojijo se, da bi panamska Narodna straža ne bila v stanju stalne zagotovitve nemotenega prometa
predavatelji, kot tudi zastopstva univerz in raznih organizacij ter uradna zastopnica ameriške vladne komisije za praznovanje 200-letnice ameriške revolucije.
Predavatelj dr. Edi Gobec je poudaril, kako srečni smo Slovenci, da se na tem vsenarodnem slavju sliši med mnogimi glasovi tudi slovenski glas. V kratkem uvodu je s tujimi viri prikazal visoko raven slovenske kulture* Poudaril je, da sta že dva očeta ameriške- neodvisnosti, Thomas Jefferson in Beniamin Franklin do neke mfere zadolžena tudi majhnemu slovenskemu narodu in da je sloviti ameriški pisatelj . Henry W. Longfellow posvetil eno ce-lo poglavje slovenskemu ameriškemu u-čenjaku in pisatelju Smolnikarju. Povedal je, kako je Slovenec Kapus raziskoval ameriški Zapad in bil prvi raziskovalec, ki je poslal v Evropo zemljevid, ki je svetu; dokazal, da Kalifornija ni otok, kot so mislili dotlej, ampak del ameriške celine.
Po tem uvodu je razčlenil slovensko ameriško kjiževnost po razdobjih, ideologijah, jeziku in temah in poudaril, da so bili Slovenci kaj močno zastopani na vseh področjih, od religiozne literature, kjer je zaoral globoke brazde škof Baraga, preko katoliške in ideološko nevtralne književnosti do raznih naprednih, socialističnih in končno radikalnih tokov. Uvrščeni, so bili v zbirke najboljšega pesništva'v Ameriki, kot tudi v zbirke najboljših črtic in med Velikane svetovne književnosti. Poudaril je tudi, da so slovenski ameriški avtorji izšli v velikem številu jezikov, ne le v slovenščini in angleščini, ampak tudi v indijanskih narečjih in v slovaščini, češčini, španščini, italijan-
SLOVENCI V
Osebne novice
Krst. Krščen je bil 14- febraurja v cerkvi Majdje Pomagaj Marjan Ferdinand Pineiro, sin Ricarda in ge. Helene roj. Jeločnik. Botrovala sta ga. Martina Laconte in Emanuel: Varela. Krstil je delegat msgr. Anton Orehar.
RAMOS MEJIA
Srebrna maša dr. p. Krajnika
Te dni je prispel na kratek oddih v Argentino dr. Pavle Krajnik, ki je pred kratkim postal župnik na slovenski fari Sv. Cirila in Metoda v Lorainu v okolici Clevelanda v ZDA. Tam je v januarju t. 1. slavil svojo srebrno mašo. Farani so mu oskrbeli možnost, da ponovi svoj mašniški jubilej tudi v krogu svoje najožje družine, ki živi v Buenos Airesu in njega okolici (La Reja). Prišel je s svojo sestro Marinko por. Beznik in je bila tako zopet zbrana vsa družina. Tako je ponovil svojo srebrno mašo v Slomškovem domu v Ramos Mejiji v nedeljo 15. t. m.,Pri prihajanju k pl tar ju mu je cerkveni zbor zapel tradicionalno slovensko Srebrnomašnik, bod’ pozdraVljan! na kar je župnik g.
J.	škerbec predstavil jubilanta in njegovo . duhovniško delo tudi med nami, ko je bival v Buenos Airesu, kot. župnik ruske cerkvene občine. Med slovesno peto sv. mašo je govoril nato jubilant o svojem duhovniškem geslu ter sreči, da more izpolnjevati Njegovo poslanstvo. Izpolnila se mu je želja, da je ponovil svoj jubilej v krogu svojih najbližjih: očeta, matere, dveh sestra redovnic in nečakov ter poleg škofjeloških rojakov tudi številnih prijateljev. Po sv. maši je bila majhna pogostitev v Slomškovem domu, pri kateri je v imenu rojakov čestital jubilantu dr. Ti-
po prekopu in to iz več razlogov: zaradi številčne šibkosti in slabe opreme ter pomanjkanja urejene-uprave, da ne omenjamo politizacijo oficirskega kadra. Prepričani so mnogi vplivni krogi, da bi v tem stanju kanal bil silno lahko ranljiv, ker bi se vsaki ekstremistični grupici moglo posrečiti z lahkoto sabotirati prekop in onemogočiti redno plovbo.
Vzemimo primer Ekvatorja. Trije glavni izvozi, namreč banane, kava in kakao — skupno 82% vsega! izvoza •— so izvozi, ki morajo iti skozi panamski prekop, bodisi v Evropo ali v vzhodni del ZDA. In enako: nad 80% vsega uvoza v Ekvator iz Evrope in ZDA pride v državo skozi panamski prekop. Do sedaj in pod ZDA upravo, je ta prekop varen in stalno odprt ladjam vseh zastav sveta brez vsakih političnih šikan in sorazmerno zelo poceni. Mnogi vplivni krogi v Južni Ameriki se privatno bojijo, da bo temu prej ali slej konec, ako bi kanal prišel pod panamsko oblast in njih mogotcev in zato na’ skrivaj upajo, da bodo ZDA obdržale tudi v bodoče njih kontrolo nad prekopom. Formalno pa seveda kričijo
Str. 3
ščini, nemščini, francoščini, hrvaščini, in švedščini, medtem ko je trenutno v tisku poleg več drugih knjig tudi bogata, reprezentativna antologija sloven-ske ameriške književnosti v angleščini.
Posebno bleščeč pa je slovenski doprinos na moralnem polju. Baraga se je boril za ohranitev indijanskih jezikov in kultur in pisal knjige v indijan-ščini sto let prej, ko je Amerika uradno sprejela bolj človečanski in pluralistični odnos do1 teh prvih Amerikan-cve. Navajal je še druge primere zaslužnih ameriških Slovencev.
Prof. Gobec je zaključil svoje predavanje z, naslednjimi besedami: „Ko Amerika stopa v tretje stoletje svoje zgodovine, se zdijo tudi zanjo primerne besede velikega slovenskega pesnika Otona Župančiča (podane v slovenščini in v Lavrinovem angleškem prevodu) :
Kuj me, življenje kuj!
Če sem kremen, se raziskrim.
Če jeklo, bom pel.
Če steklo, naj se zdrobim!
Upajmo, da se Amerika ne bo nikdar zdrobila! Upajmo, da se bo kot kremen vedno raziskrila za vse dobro in da bo močna kot jeklo še dolgo pela v številnih glasovih, med katerimi bo tudi slovenski, Amerika — ta naš narod narodov v družini narodov!“
Udeleženci so sprejeli slovensko predavanje z izjemnim navdušenjem, in o-dobravanjem. Skupaj z razstavo, ki je dobila posebno pohvalo in z obsežnim poglavjem o slovenski ameriški književnosti in njenem doprinosu Ameriki, ki bo tiskano v posebni slavnostni izdaji za 200-letnico Amerike, so se sa-* dovi četrt stoletja raziskovanj spet prelili v veličastno manifestacijo slovenstva na enem najpomenmbnejšit vsea-meriških forumov.
S.	R. C.
ARGENTINI
ne Debeljak. Vsa slovenska skupnost čestita č. g. jubilantu, ki bo že to nedeljo, 22. t. m., poletel k svojim faranom.
POČITNIŠKA KOLONIJA V SLOGI
Letos je že četrto leto, ko se zbiramo — po zaslugi zadruge Sloge ■— na počitniški koloniji. Otrok letos ni prav veliko, a zaradi tega ni nič manj navdušenja, nasprotno, vsak dan je bolj prijetno.
Vsako jutro začenjamo naše delo z molitvijo in z lepim jutranjim pozdravom enega od vaditeljev. Enkrat tedensko pa nam pride kateri od g. duhovnikov maševati, da tako. v naravi zaživimo z Jezusom.
Otroci so razdeljeni v pet skupin. Vsaka skupina si je tudi izbrala svoje ime, tako, da se razlikuje od drugih.
Najmanjša skupina otrok, to so štiriletni, se imenujejo zajčki. Zelo radi se igrajo, hodijo na sprehode, plavajo, rišejo, najrajši pa oblikujejo plastilino.
Druga skupina je skupina petletnih ribic. Tudi ribice se tako- zabavajo kot .zajčki, razlikujejo se pa v tem, da jim je nadvse všeč plavati tako, da posnemajo svoje so vrstnice.
Tretjo skupino tvorijo kanarčki. To so otroci šestega do osmega leta starosti. Njihovo naj večje veselje so igre, radi se skrivajo, lovijo in razkričijo.
(Nad. na 4. str.)
proti yanki imperializmu in točijo krokodilove solze. In čim bolj glasno kričijo in se pritožujejo nad ameriško hegemonijo, tem bolj se zavedajo, da je od tega stanja v veliki meri odvisno njih gospodarsko blagostanje.
In kaj bo prisiljen napraviti general Torrijos, ki je prišel na oblast z obljubo, da bo vrnil Panami suverenost nad prekopom, a sedaj živi in more upravljati državo in Narodno stražo z denarjem, ki ga redno prejema od ZDA, ki omogočajo redno plovbo skozi prekop?
, Kaj, če ZDA ne zapustijo prekop kot hoče Torrijos in kot to hočejo panamski nacionalisti in ’šovinisti? Kaj, če ZDA Zapustijo prekop? Se bo zgodovina Sueškega prekopa ponovila? V enem kot v drugem primeru bodo posledice težke in bo velika, nevihta. Sedanje zatišje je uvo.d in predigra te nevihte, ki je pred nami in je, kot vse kaže, neizogibna, razen ako seveda damo možnost pameti, da zmaga.
19. prosinca 1976. leta.
Sacred Heart University Bridgeport, Connecticut
.Olimpijski ogenj v Inomostu že gori
Končno so zadonele olimpijske fanfare; izbrani športniki vsega sveta so se, za svojimi narodnimi zastavami, začeli pomikati v areno, do zadnjega kotička napolnjenega, olimpijskega stadiona na veliko smuško skakalnico — Beig isel. Prizor je veličasten in glasovi stoterih pevcev, ob spremljavi godbe, dajo dogodku še posebno praznično obeler žje. Zastave 38 narodov, plapolajo v sprevodu in množica navdušeno pozdravlja. Na čelu korakajo Grki — moštvo domovine olimpijskih iger. Sledi Andora, ena najmanjših državic. Argentina je na tretjem mestu. Za modro-belo zastavo korakam tudi jaz s svojimi sinovi, človeka vsa ta obredna slovesnost kar prevzame — vendar, to niso več sanje, kot tedaj, pred 40 leti tam pod Ajdovščino. Tokrat sodelujemo na otvoritvi 12. olimpijskih iger. Slavnost otvoritve se stopnjuje od tre-nutka do trenutka, in doseže svoj višek, ko zagori v ogromni žari olimpijski ogenj, v katerem znamenju se bodo začele borbe v vseh panogah zimskega športa.
V toliko za uvod in pozdrav vsem svobodnim Slovencem širom sveta s tega največjega zimskošportnega festivala, na katerem smo zastopani, sicer neuradno, tudi mi.
O nadaljnjem poteku tekmovanja bo v dnevnem časopisju in TV dovolj poročil. Za.danes naj omenim še to, da
V SLOVENSKEM DOMU V C A RA P A C H A Y U
■
■ ■ a
bo na pustno nedeljo, 29. t. m. po 2 sv. maši, ki bo ob 11.30 za raj. ■ Vilka Cudermana, pripravljeno jj
družinsko kosilo.	\
a
■
a
Popoldne in zvčeer pa bo pustna : zabava za starejše in mladino pri ! kateri sodeluje Slovenskih inštru- ; mentalni ansambel.
Senčni Vrt, dobra postrežba in pri- •
a
znani pustni krofi. Rojaki, pri- “ jatelji našega doma in ljubitelji = zdrave' in poštene zabave, prisrčno : vabljeni!	j
smo prestali že dva olimpijska krsta. Kot prva tekma olimpiade je bil tek na 30 km in tu se je naš Marko s časom .1:50, kar je nov argentinski rekord, kar dobro plasiral. V smuku pa je Rosenkjer zasedel za nas odlično 31. mesto. V nedeljo pa nas čaka druga preizkušnja: tek na 15 km, kjer bodo startali vsi trije bratje; Matjaž, Marko in Martin. To bo; tudi.naš zadnji nastop na igrah. Po olimpiadi imamo v načrtu udeležiti se tudi juniorskega evropskega prvenstva v Liberecu na Češkem — o tem pa pozneje.
France Jerman
Slovenci v Argentini
POČITNIŠKA KOLONIJA, (N. s 3. st.) Pri ročnem delu So že naredili prekrasne okvire slikam. Izkazali so se prave umetnike!
Najstarejše deklice, od devetega do trinajstega leta, so sme. Boje se telovadne ure, ker veliko delajo s trebušnimi mišicami. Na sprehodih nabirajo suhe veje, storže in, podstavke, da potem sestavljajo ikebane.
Večji fantje se istovetijo z divjimi levi! Prav vsak dan opozarjajo druge skupine, da grejo na presenečenje. Značilnost te skupine je, da dokaže svojo moč; pri ročnem delu pa rezljajo lepe stenske obeske.
Kanarčki, srne in divji levi so pa zelo nadarjeni za plavanje. Tako je že veliko polžkov dobro preizkusilo izpit in so postali želve. Kmalu bodo že delfini. Vsak dan zaključujemo z molitvijo in se zahvalimo za tako lepo preživeti dan.
. kj
ciBiKiMBisaiaiirfeiRBaiaiBamniiaamiiMiBBBM«i
i	•	;
j \ Prof. dr. JUAN
JESUS BLASNIK
:	E
specialist za ortopedijo
in travmatologijo	;
j	i
! Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja:
Capital Federal E	Tel. 41-1413
m	a
a	a
j Ordinira v torek in petek od 17 do 20.: * Zahtevati določitev ure na privatni ■
I	* telefon 628-4188.	E
OBVESTILA
NEDELJA, 22. februarja:
Na Pristavi v Castelarju 8. pristav-sika tombola.
SOBOTA, 28. februarja 1976:
V	Slovenskem domu v San Martinu
velika pustna prireditev s sodelovanjem Slovenskega instrumentalnega ansambla.
NEDELJA, 29- februarja:
V	Slov. domu v Carapachayu puistna družabna prireditev. (Sodeluje slovenski instrumentalni ansambel.
V	Našem domu v San Justo poppldne pustna prireditev. Sodeluje Duc in al-tum.
'SLOMŠKOV DOM vabi na veselo pustovanje s plesom ob zvokih priznanega orkestra „Duc in altum“. Prireditev prične ob 20. uri, zaključek ob 1. uri. Na pustni torek, 20. marca: na svidenje na prijetnem vrtu Slomškovega doma!
II.	SLOVENSKA FOLKLORNA TOMBOLA v Slomškovem domu bo v nedeljo 28. marca.’ Vse rojake vabimo, da si nabavijo kartice v predprodaji. Tombola bo po bogastvu in številu tipičnih narodnih dobitkov edinstvena.
išiiBBBaiaBBiBBiBaBBaaaBaiiiBRiaHaBiaBaBiiaaBBliiHi a
H	'	••	_
\	SLOVENSKI DOM
V SAN MARTINU
a
H BI
a
Velika
D
i pustna prireditev
■ a
! na putno soboto, 28. februarja ob 21
■
“ Sodeluje:
a
\ Slovenski instrumentalni ansambel ■ a
IBBBBIBBBIIBflBBBaiflBaailRaBBBBBBBBBIBaBBBBBBBaRIB
SDO	SFZ
SLOVENSKA VAS te vabita na
PUSTA« VESELICO '
V PONEDELJEK, 1. MARCA OB 20. URI
sodeluje “CHAUCHAS” discoteque
■■BIBBBIBBBIBBaBRBaBIflBBRRI
BBBBBBBBBBBBBBBnBBBBBBBBIBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBUBBBBBBBR
fBBBBBBBSBBBn
UM
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ÁLMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZESEA
C. SPEGAZZSAI SAN JUSTO
A VDA. PAVON/H, YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) ZAMOBA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
BBflRBaiBlinRBIIIIIIIIBBIIinMHHIII»IBUI»aiUmilll3BIII»»l BflBBlBBBBBBBBBBBBBBBRBBBIBBBBBBBaBflBB8IBBBaBBBBBBB8BBBBIBBBBBEBBBBIIBaEaBi
TOREK, 2. marca 1976:
V	Slomškovem domu ob 20 pustna veselica s sodelovanjem orkestra „Duc in Altum.“
¡NEDELJA, 28. marca 1976:
V	Slomškovem domu tradicionalna tombola.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenska radijska ¡oddaja je vsako nedeljo ob 19.05 uri. Traja 25 minut, je na radio ANTARTIDA.
Učiteljska seja bo zadnjo 'sredo v februarju, t. j. 25., ob 20 v prbstorih Zedinjene Slovenije. Vsi vabljeni!
Odbor „Gallusa“ sporna, da bo letos obnovil svoje delo v Mladinskem zboru in tako ustregel številnim prošnjam, ki jih je prejemal od rojakov. V zbor se lahko prijavijo vsi vsaj osem let stari otroci, ki imajo posluh in veselje do zborovskega petja. Prijave in sprejemni preizkusi bodo 14. 21. in 28. t. m. (sobote) od 10. do 12. ure dopoldne v Slomškovem domu, kjer lahko dobite tudi vse informacije o bodočem delu novega zbora.
Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. Fi. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit
L g g s o *8	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 577K TARIFA REDUCIDA Concesión Nf 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.311.428	
NAŠ	SAN JUSTO
TE VABI,
DA SE PRIDRUŽIŠ OBISKU SLOVENSKIH MORNARJEV NA GOSTOLJUBNE HAVAJSKE OTOKE
V NEDELJO, 29. FEBRUARJA-POPOLDNE.
NA OTOČJU BO PRISTAL TUM “DUC IN ALTUM”
■ BBHBBBiBBBaaBBRBBBaRBBBRRBaBRRBBBaBBBaBBBBRBIIIIItlB
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.— (140.000), pri pošiljanju: po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.;. Avstralija 25. ¡USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 11,01 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FKANCISC© BAUE CASCANTE
Jöscrlbano Publico Ongallo 1642 Buenos Air»» Pta. baja, olic. ss
T. E. 35-8827
8. PltlSTAVSKA TOMBOLA
22. FEBRUARJA OB 16.30
Parkiranje na mladinskem Svetu Po tomboli PUSTNI PLES
Diskoteka Woodstock
Tudi po zadnjih spremembah obrestne mere na finančnem trgu so naložbe pri nas še vedno najbolj ugodne. Poleg znatno zvišanih obresti bomo odslej iste obračunavali vsakih 6 mesecev in sicer 30. junija in 31. decembra. Pa ni važna samo višina obresti, ampak tudi:
1)	Kdaj lahko dvignete svoj denar?
V Slogi takoj!
2)	Vam druge finančne družbe posodijo denar, če ga potrebujete? Sloga vam ga in po ugodnih pogojih!
3)	Kaj store druge finančne družbe za gospodarski prosvetni napredek Slovencev v Argentini?
Sloga že 20 let na različne načine sodeluje s slovensko skupnostjo v Argentini.
TOREJ: SVOJI K SVOJIM!
V SLOGI JE MOČ!
KKEDITNA &ADBUGA “SLOGA” z. z o. z.
Bartolome Mitre 97	,T. E. 658-6574	Ranuos Mejia
Uradne ure v ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure
....................................................... iBBBBBBBBBBBaBBBBBBBBBBaBIHIBiBBBIBBIIBBIIlBBBBBmBBBBBBBBBIBmBBBBBBBBBBBiBBaiBBBBBBBBBIBBBBBBBBiRBaBBBBIBBHII
Ludvik Puš
NA DOLGO
Vzel je pipico iz ust, jo iztrkal na pepelnik in čakal mojega odgovora.
„Ravnal sem, kakor mi je velevala dolžnost do naroda, brez ozira na posledice-. Nikdar nisem ničesar storil, kar bi moglo biti označeno kot zločin proti mojemu narodu ali kot zločin v katerem koli oziru. Okoliščina, da je v deželi vladal okupator, je povzročila obtožbo kolaboracije s sovražnikom.“
„Kolaboracija je očividno edino orožje, ki ga komunisti v domovini vihtijo zoper svoje politične nasprotnike. Oz-zmerjati v takih okoliščinah nekoga za narodnega izdajalca, je zelo poceni in skrhano orožje. Cilji naše borbe zoper komunizem na naši zemlji in cilji nemških liitlerjanskih armad se niso prav nič krili. Na prste ene roke t bi prešteli Slovence, ki so resno mislili, da se je narod vzdignil zoper komunistično OF zato, da bi pomagal Nemcem do zmage. Taka misel je absurdna! Noben razgledan in resen človek med Slovenci po kapitulaciji Italije, ■ na katere . vojno silo itak nismo veliko dali, in po poznejšem izkrcanju zavezniških armad v Normandiji ni mislil drugače kot da je Hitler vojno definitivno zgubil. Jaz osebno sem tako mislil že po ustavitvi nemških čet pred Moskvo pozimi 1. 1941. Ali ni brezprimerno nesmiselno, naravnost šarlatansko nam
(51)
POT
očitati kolaboracijo v prid zmage nemškega orožja? Mi Slovenci smo imeli svoje račune med seboj brez ozira, kdo je bil okupator v . deželi. Pričakovali smo razumevanje in končno pomoč v zmagi zapadnega orožja, v katero smo brezpogojno verovali, od vas Angležev in Amerikancev. Na žalost je prevladala 'oportunistična politika, pomoč so dobili po Stalinovi volji komunisti, mi smo-— zgubili. Zaradi tega stojim sedaj tu pred vami, Sir, pričakujoč vaše pdločitve glede moje usode.“
Moje besede so ga nekoliko prizadele. Za trenutek se je zamislil, nato pa rekel:
„Na svojem položaju imam možnost in pravico, da vas izpustim na svobodo. In to je, kar nameravam sedaj storiti. Kajti iz vsega, kar sem mogel po svojih natančnih poizvedbah in informacijah o vas'zvedeti, sem spoznal, da v tem, kar ste med to vojno delali doma, ne vidimo mi Angleži nobenega zločinu podobnega -dejanja. Zato pojdite svojo pot na kateri vam želim zanaprej vso srečo.“
Pričakoval sem zaželjene besede, pa me je vendar silno prevzela, ko sem jo zaslišal. Težko je razumeti in prav vrednotiti človeško emocionalno doživljanje ob vratolomnih obratih, kadar se v pol uri položaj zaokrene tako, da s
poti, ki pelje v roke sovražnika, hipoma ’ stopiš na pot v svobodo. Hotel sem nekaj vrednega reči, pa mi je govor zamrl na ustnicah. Samo rahlo sem se priklonil, on je razumel in sprejel priklon namesto besede, rekoč: „Allright“ in pokazal na stol, naj še nekoliko se-
dem.
Spet je vzel v roke usnjati etui in iz njega basal tobak v pipo, medtem pa dajal navodila, kako naj pot v svobodo nastopim. Priznal je, kar sem že dolgo vedel, da se del moštva in oficirjev v njegovi policiji stalno brati z jugoslovanskimi komunističnimi zastopniki in emisarji, da jim gre v vsem na roko,- Obojni mi bodo sedaj nevarni, ker bodo razočarani, da jim je ušla toliko zaželena riba. Gotovo se mi je čudno zdelo, je razlagal, da me je dal privesti semkaj v sredo, ko so uradi zaprti. Tako je ukrenil zato, da ne bo tu nikogar, ki bi utegnil njegov načrt prekrižati s tem,- da bi še imeli priložnost opozoriti sovražnike name, da bi me zasledovali in prijeli na ulici. Če bi se tega ne upali, bi vsaj dali jugoslovanskim špijondm informacije o kraju mojega zadrževanja, da bi me sami ujeli in odpeljali.
„Mreža takšne angleško-jugoslovanske kooperacije je na široko in zelo na gosto. razpredena,“ je razvijal svojo a-nalizo. „Zato ne boste tu v Celovcu in bližnji okolici nikjer na varnem kakor hitro se razve, da ste na svobodi. To se bo zgodilo že jutri, zgodi pa se lahko celo danes, če vas na cesti sreča člo-
vek iz njhovega kroga, ki vas pozna. Važen je zatorej pozitiven odgovor na vprašanje: Ali vam je mogoče takoj skriti se na popolnoma varen kraj, kjer. vas ne boi nihče izdal?“
„To mi je mogoče,“ sem odločno odvrnil. Vedel sem namreč, kam se bom zatekel.
„Drugo je: Ali predvidevate zanesljivo, da vas že jutri kdo od vaših prijateljev lahko skrivaj odpelje iz Celovca in skrije na varnem mestu kje na deželi? V mestu vam ni varno ostati niti en dan več, zaradi jugoslovanskih o-vaduhov. Ko boste v varnem skrivališču, bodo vaši prijatelji morali vse potrebno ukreniti za vaš odhod iz angleške cone. Le na ta način se boste popolnoma izmotali iz te mreže.“
Ko sem z gotovostjo zatrdil, da je izvedljivo kar pravi, in se bo tako zgodilo, je po kratkem premolku vzkliknil:
„Allright! sedaj pojdeva skupaj na ulico, tam bova do vogla prve prečne ulice hodila drug ob drugem tako, kakor da sva popolna tujca. Na uličnem križišču bom jaz brez vsakega slovesa zavil v stransko ulico, vi pa boste pot nadaljevali naravnost. Nobene pozornosti ne smeva zbuditi, če naj se stvar izpelje, kakor treba.“ Vstal je, pobrisal drobce fajfnega tobaka z mize, stopil k meni in mi krepko segel v roko. Nato sva odšla: jaz v svobodo, pošteni Anglež pa po svojih potih.
Svoboden! Ali res, ali so le lepe sanje? Ko sem srečaval ljudi na hodniku in se jim umikal, sem videl, da je res.
Kar začutim, da me je nekdo rahlo prijel za, roko. Ustrašil sem se na vso moč, saj so mi še zvenele po ušesih besede previdnega Angleža, da me na ulici lahko kdo spozna. Res me je spoznal, a bil je moj dobri prijatelj — Di-dičin oče —, ki me je pričakoval. Kako to? Na FSS je "bil v službi bivši srbski četnik-oficir, ki je bil pravi mojster, kadar je bilo treba kaj zvedeti. Komandant ga je poznal in mu namignil, naj bo na ta in ta dan, ob tem in tem času kdo izmed njegovih zanesljivih rojakov tam in tam na ulici, četudi ni nič drugega rekel, je četnik vedel, da gre verjetno zame. Naročil je bivšemu slovenskemu: oficirju, svojemu in mojemu prijatelju, naj tam čaka.
Zagledal me je, nič pozdravil, le v korak je stopil z menoj in mi na pol šepeta je naročil, naj grem v ta in ta samostan, kjer me poznajo in pričakujejo. Stolni župnik je vse uredil: V sobi ob samostanski cerkvi naj počakam, da pride k meni moja žena, ki ji gre Sedaj on povedat yeselo novico.
Ločila sva se brez' slovesa, on je krenil na postajo busa, jaz pa sem jo mahnil proti svojemu skrivališču. Nisem pozvonil na porti starega samostana, ampak stopil v cerkev, kjer so me od vseh strani pozdravljali stari znanci po oltarjih in stenah. Pokleknil sem ob obhajilni mizi pred glavni oltar, in iz duše mi. je privrela gorka beseda zahvale, da je ljubi Bog na tako izreden način skrajšal dneve in ure trpljenja v ječi.	(Bo še)
AÑO XXXV (29)
Štev. (No.) 8
Sila brezboštva
Spominjamo se na tiste čase, ko so pred več leti po svetu z navdušenjem razglašali veselo vest, da se je' našla pot do sporazuma med Vatikanom in Jugoslavijo, prvo komunistično vladano državo, ki želi urediti svoje odnose do katoliške Cerkve v obliki in obsegu, ki bo sprejemljiv za obe strani. Potem so obširno pisali o sporazumu, ki nosi ime „protokol“, in je bil slovesno podpisan.
In še so s še večjim navdušenjem omenjali nekaj kasneje, da je na povabilo papeža Pavla VI. prišel na uradni o-bisk v Vatikan sam predsednik Jugoslavije Josip Broz in da je za časa obiska v Vatikanu vihrala zastava |z rdečo zvezdo.
Na spfošno je iz teh poročil in komentarjev odsevala misel, da je bil s tem aktom sporazuma prebit led komunističnega mrzlega oklepa okrog vprašanja verske strpnosti, če ■ že ne svobode, za ves komunistični svet in za vse veroizpovedi. Odsev te domneve po svetu je povzročil pričakovanje boljših časov za molčečo in trpečo Cerkev onstran železne zavese in v prenekaterem čleveku utrdil prepričanje, da se bo tamkaj bojevito brezboštvo uneslo in pomirilo, če že ne ustavilo. Svet je že tako narejen, da se rad oklene v težkih časih, kakršnih eden je versko preganjanje in zatiranje pod komunizmom, vsake rešilne bilke, pa naj bo še tako šibka, neznatna.
Tito se je nekaj let po podpisu protokola sedaj spravil prav odločno nad verske ustanove v svoji deželi, v prvi vrsti nad katoliško Cerkev, ki jo ima njegov režim za najbolj nevarnega nasprotnika. Saj je 26. novembra lani general jugoslovanske armade Djoko Jo-vanič, predsednik koordinacijskega odbora za ljudsko •samozaščito, dobesedno izjavil: „Borili se bomo zoper razrednega sovražnika... in zoper delovanje Cerkve in bomo imeli vedno v mislih, da je politični nasprotnik neprestano aktiven.“
Da bo imelo poostreno zatiranje Cerkve legalno osnovo, je Tito odločil, da je treba poostriti dosedanje zakonite določbe o „svobodi vere.“ Njegov ukrep so z veliko vestnostjo vzeli na znanje in ga začeli izpopolnjevati zlasti komunistični vodje v Sloveniji. Izdelali so osnutek novega verskega zakona za Slovenijo* v pristojnih odborih skupščine in Socialistične zveze delavnega ljudstva (skrivališče za partijo!) ter ga pokazali režimskemu duhovniškemu društvu, niso ga pa predložili v oceno za morebitne spreminjevalne predloge slovenski škofovski konferenci, ki je edina pristojna, v imenu Cerkve zastopati njene pravice in koristi. S tem so Cerkev globoko ponižali.
Dosedanjemu zakonu o verskih skupnostih za Slovenijo sta dodana dva nova in huda člena. 'Čl. 5 novega zakona pravi: „Prepovedano je v okviru verskih skupnosti ali njihovih organov organizirati ih opravljati dejavnosti splošnega ali posebnega družbenega pomena in ustanavljati organizme za tako dejavnost.“ V drugem členu je določeno, da se prekrški zoper določila tega zakona kaznujejo z zaporno kaznijo do treh mesecev. Po starem zakonu ni bilo 'zaporne kazni, le kazen z globo.
Kaj spada pod „dejavnosti splošnega ali posebnega družbenega pomena“, je obrazložil Tone Poljščak, podpredsednik komisije za vprašanja verskih skupnosti:	organiziranje osnovnega,
srednjega in visokega šolstva, izobraževanje na delovnem mestu, kulturne dejavnosti, zdravstveno in socialno varstvo, otroško varstvo, šport in rekreacijske dejavnosti... To razlago je dopolnil predsednik Verske komisije Rudi Čačinovič z izjavo: „Smo in bomo proti javnemu nastopanju verskih skupnosti v karitativni dejavnosti...“
Kdor se globlje zamisli, bo spoznal, da je namen zakona še bolj kot doslej omejiti delovanje Cerkve na strogo versko področje znotraj cerkvenih zidov in preprečiti vsako pojavo Cerkve izven svetišč. Zabraniti hočejo tudi vsako delovanje na dobrodelnem področju, ki pomeni eno bistvenih dejavnosti vsake
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 26. februarja 1976
SLOVENŠČINA ZOPET PREGANJANA
Con la guardia baja
En un reciente artículo, publicado por “La Prensa” de Buenos Aires, y ti tulado “El precio de la libertad”, Pedro Ancarola enjuicia el fenómeno de la socialización. Dice allí entré otros conceptos:
“El elemento socialización, con su extraordinario poder mimético y su facultad para reproducirse sin problemas en el medio más hostil, amenaza con adueñarse del alma del mundo. Lo que vulgarmente se denomina anticomunismo (para abarcar todos los matices del pensamiento moderno inspirado en la libertad, en la propiedad privada, en la nacionalidad5, en el espíritu o en la trascendencia) ha bajado mucho la guardia en lo que va de estos últimos quince años, desde los famosos escarceos de Khrushchev hasta hoy. Ha perdido militancia. No sólo convive pacíficamente con la “distención” impuesta por los dos grandes árbitros de la política internacional, sino que viene aceptando, cada día con mayor languidez, formas marxistas de vida. Estamos cansados de ver que se discuten experimentos que pueden exhibirse como mejores o peores que los experimentos capitalistas o corporativistas, mientras se descuida y se abreva el veneno que brota de las raíces del problema. Si a una actitud generalizada de tolerancia a los diversos sistemas políticos marxistas se suma la inadvertencia del foco infeccioso verdadero, que está engarzado en el núcleo mismo de la creación,, que es una de las tendencias negativas de la complexión humana, una de las inclinaciones hacia abajo que la inteligencia y la voluntad del hombre deben remontar en su lucha por la manumisión integral, si vamos a ser tan ciegos como las estatuas griegas y tan ajenos a las categorías “espíritu” como los filósofos que las contemplaban, podemos dar por perdida la batalla. Después sobrevienen las grandes sorpresas, al estilo peruano o portugués.”
POBRATENJE LJUBLJANE S CLEVELANDOM
SAMO PARTIJI V KORIST
V	naši predzadnji številki smo z žalostjo zabeležili dejstvo, da novi tržaški župan ni dovolil v občinskem svetu uporabe slovenskega jezika, katerega se je, kot naravne pravice, hotel ooslužiti svetovalec slovenske skupnosti Dolhar.
Posledica takega postopanja je bila huda reakcija Slovenske skupnosti, ki je prek svojih izvoljenih predstavni-' kov v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine ter v tržaškem občinskem in pokrajinskem svetu odločno načela vprašanje rabe slovenskega jezika v izvoljenih javnopravnih organih.
Ker je enakopravnost slovenskega jezika z jezikom večinskega naroda ena temeljnih točk političnega in narodnostnega programa Slovenske skupnosti, je samo po sebi umevno, da, je slovenska stranka z vso potrebno doslednostjo šla v novo ofenzivo za svojo naravno pravico, ki je sicer predvidena tudi v republiški ustavi in v statutu deželnega sveta.
V	deželnem svetu je poslanec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka načel to vprašanje.
Kot se je zgodilo nekaj dni poprej, tako je tudi v deželni zbornici vstal demokrščanski prvak Coloni in zagovarjal kaj čudno stališče. Dejal je, da je predlog dr. Štoke v nepristojnosti deželnega svéta, češ da šta samo 'parlament oz. vlada pristojna za ta vprašanja. Njegovemu stališču so se pridružili še socialdemokrati, republikanci in misovci.
Predlog za upravičenost zahteve po slovenskem jeziku v deželnem svetu je zagovarjal dr. Štoka, ki je imel daljši govor, v katerem je z vso odločnostjo zavrnil stališča DC, PRI, PSDI in MSI.
Dejal je, da je že stokrat razložil v zbornici, zakaj zahtevamo Slovenci priznanje pravice uporabe svojega materinega jezika in da preveč ceni dober spomin svojih kolegov, da bi ponovno in ponovno ponavljal vedno iste stvari. Omenil je dejstvo, da lahko v svojem jeziku govore v deželnem svetu Francozi v Dolini Aosta ter Nemci na Južnem Tirolskem, samo Slovenci tega ne smemo.
, Obdelal je pravilo plat vprašanja_in zatrdil, da je 3. člen deželnega statuta zelo jasen o zaščiti slovenske manjšine in da je potemtakem deželni svet povsem pristojen v odločanju za rabo slovenščine, če tega ne bo storil, pomeni, da ni politične volje s strani večinskih strank, kajti če je politična volja, potem ni več nerešljivih problemov, je dejal slovenski svetovalec.
Apeliral je nato na vest posameznih svetovalcev in rekel, da bi bil nasproten glas slovenskemu jeziku danes nekaj absurdnega in krivičnega za Slo-
prave verske skupnosti. Vatikanski koncil pravi: „Sv. Cerkev si dela ljubezni lasti kot svojo dolžnost in pravico, od katere ne more odstopiti.“ Kako neki bo v tej točki funkcioniral protokol?
Bolj kot. v katerikoli satelitski deželi in celo v Sovjetski zvezi sami, nastopa partija proti veri v Jugoslaviji, trdi dopisnik lista The New York Times iz Beograda. Bolj kakor poprej se je oblast v tej deželi trudila, da bi letos zatrla vsako javno znamenje božiča. Beograjski list „Politika“ je posvetil cel uvodnik, da bi obsodil prodajo gramofonskih plošč v Subotici, na katerih so domače božične pesmice.
Spričo vseh teh pojavov še hujšega zatiranja vere in Cerkve bo morda u-mestno zapisati, kar smo brali o zborovanju organizacije „The World Council of Churches,“ ki se je vršilo pred božičem v Nairobi ju v Keniji v Afriki. Predložena je bila temu kongresu sledeča resolucija: „Svetovni svet cerkva, zaskrbljen zaradi omejevanja verskih svoboščin, zlasti v ZSSR, spoštljivo zahteva od vlade ZSSR, da izpolni Načelo 7 helsinškega dogovora.“
Resolucija je bila •— odklonjena... Kdo se bo sedaj še upal upreti sili brezboštva?
L. P.
vence v Italiji, in to prav v dneh, ko se naša javnost pripravlja na proces v zvezi z Rižarno in v dneh, ko se zaključujejo slavnosti 30-letnice padca fašizma.
Če boste glasovali proti, slovenskemu jeziku, je zaključil dr. Štoka, pomeni, da boste na tak način preklicali vse lepe besede o dialogu, prijateljstvu med narodi in pravičnosti na tem delu sveta. Pomeni tudi, da boste glasovali proti duhu sporazuma med Italijo in Jugoslavijo v Osinu.
Dr. Štoka j e. demonstrativno zaključil svoj govor v slovenščini. Medtem ko ga je nekajkrat z zvoncem prekinil predsednik zbornice Pittoni, je slovenski svetovalec dejal:
„Zaključujem v slovenščini, gospod predsednik, gospodje svetovalci, vedite da se pravic našega jezika, našega naroda, našega ljudstva ne * da zadušiti, ampak da bo1 prišel čas, ko si bomo Slovenci izborili pi-avico govoriti v slovenskem jeziku v vseh izvoljenih svetih; torej tudi v deželnem svetu Furla-nije-Julijske krajine.“
Kot pa se vedno dogaja, so Slovenci v .zamejstvu v boju za svoje pravice osamljeni. Kajti, čeprav so vsaj navidezno v deželnem zboru pritegnili poziciji Slovenske skupnosti komunisti in socialisti, so predstavniki istih strank mimo obsedeli na svojem mestu, ko je
v.	tržaški občinski zbornici svetovalec Dolhar demonstrativno zapustil zbornico. Takrat ni nihče niti z mezincgm mignil v korist slovenskega jezika. Pomoči pa seveda tudi nimajo iz matične domovine. Ne ljubljanska ne beograjska vlada se ne zanimata za boj-zamejskih Slovencev.
Zato se v goriškem Katoliškem Glasu’ člankar T. D. upravičeno vprašuje: „Ali bomo zopet prepuščeni na milost in nemilost svoji sicer kremeniti dobri volji in neumrljivi narodni zavesti tako, kot smo bili pravzaprav vso novejšo zamejsko zgodovino?“
Istra ni Mia nikdar italijanska
V listu „Iskra“ z dne 1. decembra 1975, ki izhaja v Muenchnu v Nemčiji, je D. R. Ačimovič napisal nekaj misli pod naslovom „Vreme u kome živimo“ (Čas, v katerem živimo). Eno izmed teh razmišljanj je posvečeno coni B, ki je bila nedavno s pogodbo med Jugoslavijo in Italijo definitivno pripojena Jugoslaviji, dočim je bila istočasno cona A definitivno pripojena Italiji. Kar nas je v omenjenem članku posebno začudilo, je trditev, da „je Italia z ome-neno pogodbo izgubila vso Istro ki je bila latinska in italijanske na veke („kroz vekove“).
Ta trditev je v popolnem nasprotju z zgodovinsko resnico in ne velja niti za večinski hrvaški del Istre in prav tako ne za manjši slovenski del Istre v Tržaškem zalivu. Razni zgodovinski dokumenti in razne statistike in ljudska štetja ki so jih napravile oblasti, ki. niso bile naklonjene Slovencem in Hrvatom, dokazujejo, da so bili Italijani v Istri vedno v veliki manjšini. Tudi to je dokazano, da niso bili Italijani avtohtono (prvotno) prebivalstvo Istre, ampak so bili priseljenci iz Apeninskega polotoka in še ti šo se naselili samo po nekaterih obrežnih mestih.
Že Aeneas Silvius Piccollomini, ki je bil tržaški škof, predno je bil izvoljen za papeža z imenom Pij II., je v 15. stoletju zapisal: „Istrijani so Slovani. Ni važni, ako v obalnih krajih uporabljajo italijanski jezik. Poznajo namreč oba (jezika).“
'Znani italijanski politik Cavour je nasprotoval šovinističnim zahtevam nekaterih Italijanov, ki so zahtevali, da se priključita Dalmacija in Istra Italiji. Leta 1860 je zapisal: „Dobro mi je znano, da so na obaln h predelih italijanska središča. Toda na deželi je vse prebivalstvo slovansko. Če bomo zahtevali te. kraje zase in s tem zaprli velikemu delu centralne Evrope dohod na
(Nad. na 2. str.)
V zadnji številki našega lista smo pisali o naporih ljubljanskega režima, da bi dosegel „pobratenje“ slovenske prestolnice z mestom Clevelandom.
Mnogi clevelandski Slovenci so hitro spregledali slovenski partijski zli namen, ki se skriva za predlogom in ga takoj zavrnili, medtem ko se je nekaj ljudi le našlo, da ga zagovarjajo, ne da bi vedeli prav za prav zakaj; vse le na neki čustveni podlagi. Toda pozabljajo, da ljubljanskih partijcev pri tem ne vodijo čustva, temveč hladna politična preračunljivost.
Pravilno je zato Ameriška Domovina v dveh uvodnikih 30. januarja in 2. februarja t. 1. med drugim v zvezi s tem pribila:
Predlog nekaterih ljudi v clevelandski mestni hiši za sestrstvo Clevelanda z Ljubljano, glavnim mestom Slovenije, je bil med Slovenci Clevelanda različno sprejet. Ko ga tisti, ki so v kaki zvezi z mestno hišo ali imajo kake posebne zveze z Jugosalvijo, večinoma podpirajo, ga večji del ostalih Slovenčev v našem mestu zavrača ali pa vsaj resno dvomi v njegovo smiselnost.
Za sklenitev sestrstva med Clevelandom in Ljubljano danes ni mogoče navesti vzrokov za sklepanje sestrstva med mesti v zavezniških državah, ki so žrtvovala in trpela za iste cilje. Cleveland je mesto v kapitalistični Ameriki, s priseljenci z vsega sveta in. s še posebno številnimi begunci iz komunističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, med njimi tudi z velikim številom Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana je glavno mesto Socialistične republike Jugoslavije, ki načrtno podpira „osvobodilna gibanja“ po, vsem svetu.
Združene države so se tem „osvobodilnim gibanjem“ ki jih običajno imenujemo komunistične revolucije, upirale z oboroženo silo vsa povojna leta, ko so se trudile in uspešno zavirale širjenje komunistične oblasti v Evropi, Aziji, Latinski Ameriki in Afriki. Za to je dalo življenje veliko Amerikancev, med njimi tudi precej ameriških Slovencev!'Ta boj je stal ZDA težke bilijone.
Ko so pretekli mesec imeli v Jugoslaviji „teden solidarnosti z osvobodilnimi gibanji“, je predsednik jugoslovanskega koordinacijskega odbora za pomoč osvobodilninj gibanjem in žrtvam imperialističnega nasilja“ Jože Božič izjavil, da „izraža to našo zunanjepolitično orientacijo ter je sestavni del trajne opredelitve socialistične in neuvrščene Jugoslavije.“ Ljubljansko in drugo režimsko časopisje v Jugoslaviji stalno napada ZDA, jim očita „kapitalistično izkoriščanje“ in jih dolži „imperializma“ !
Med Clevelandom in Ljubljano je torej v tem pogledu težko najti kako skupnost smotrov in naporov. Ti so na uradni ravni popolnoma različni in celo nasprotni.
Ljubljana je glavno mesto SR Slovenije, ene od 6 republik SFR Jugoslavije. Ta je veljala do pred tremi leti za „naj liberalnejšo komunistično državo Evrope“, kot je to zapisal M.
W.	Browne v New York Timesu 22. januarja 1976 v obsežnem poročilu iz Beograda, pa sedaj bolj in bolj stiska vse, ki se ne strinjajo z njeno uradno komunistično linijo. Browne je zapisal, da ima Jugoslavija sedaj največ političnih jetnikov v vsej komunistični Evropi z izjemo Sovjetske zveze. Ko je v Sovjetski zvezi 10.000 političnih jetnikov, jih je po podatku Browneja v Jugoslaviji okoli 8.000 ali sorazmerno po številu prebivalstva desetkrat tolilco kot v ZSSR!
ZDA so voditelj svobodnega sveta, branilec svobode, v prvi vrsti tudi vseh človekovih svoboščin, SFR Jugoslavija je za enkrat glavna uničevalka politične, verske in splošne človekove svobode, kot je to ugotovil v omenjenem članku
M.	W. Browne.
Ta v svojem poročilu iz Beograda poudarja, da jugoslovanski režim ni zadovoljen samo s tem, da drži za vrat vse ljudi doma, rad bi to dosegel tudi pri izseljencih, med katere zato pošilja svoje agente. V Beogradu to javno priznavajo in se s tem celo postavljajo menda v upanju, da bi izseljence ¿prestrašili“, ker da* tudi na tujem niso na varnem, ker tudi tja seže roka jugoslovanskega komunističnega nasilja!
Nekdo je dejal, da je bolje trgovati, kot se vojskovati. Na splošno to velja, toda so trenutki, ko je treba prijeti za puško in pozabiti na trgovino in dobiček! Tak trenutek je, ko je v nevarnosti svoboda! Da je svoboda v Ljubljani in v Sloveniji splošno v nevarnosti, da je zatirana in v dobri meri stvarno zatrta, to je potrdil sam New York Times, ki je imel v preteklosti vedno prijazno in dobro besedo za jugoslovanski komunistični režim! «
Ker je Jugoslavija del komunistične zarote za razširitev komunistične oblasti nad vsem svetom, dela torej tudi proti naši svobodi. Mar naj jo pri tem res sami podpiramo?
Komu naj torej sestrstvo Clevelanda in Ljubljane koristi? Clevelandu o-čitno ne! Lahko koristi samo Ljubljani, se pravi, njenemu komunističnemu režimu, ki bi rad svoje ideje širil med, slovenskimi priseljenci v ZDA! Komur je torej za našo svobodo, za oh/ranitev našega političnega, socialnega in gospodarskega reda, se * za sestrstvo Clevelanda z Ljubljano res ne more vnemati!
Tako Ameriška Domovina. Edino pravilno stališče: odklon slehernega sodelovanja s slovensko in jugoslovansko KP! Svobodni demokratični Sloienoi po vsem svetu se pridružujejo svojim svobodnim demokratičnim bratom v Clevelandu v njihovem nastopu proti zahrbtnim propagandnim trikom slovenske partije.	'|