POŠTNINA Davo Karničar Smučanje z Matterhorna 289 Marjan Raztresen Gorski presežniki 291 Ljubo Urajnar Vsi slovenski dvatisočaki? 292 Martin Šolar Obiskovalci Triglavskega parka 301 Povsod isti vzroki za nezgode 303 Charles C. Houston Višinska bolezen 305 Moderna, praktična oblačila 310 Franc Vogelnik 75 let 27. podružnice 313 Spomin na gorniška velikana 316 France Bernot Vremenarji pod Triglavom 320 Stanko Klinar Kost za glodanje - že tretjič (2) 321 Božo Jordan Baza planinskih podatkov 324 Rafko Terpin Jelenk (1106 m) in botaniki 325 Ljubo Meden Turist v Triglavski steni 328 Saša S lopin še k Pravo Zlatorogovo kraljestvo 332 Marjan Bradeško Sonce z grebenov 335 Damjan Jevšnik Velika želja Monte Rosa 337 Matjaž Čuk Ptice pod nebom pa vedo . . . 339 Aleksander Čičerov Hoja po soški fronti 341 Beverley Po Hey Triglav v mojem srcu 344 Igor Maher Obisk pri kralju Matjažu 347 Tomislav Jagačič Haloški zvonar Janez 349 Dare Humar Ravenski vampirji 351 Odmevi 351 Iz planinske literature 353 Društvene novice 361 Slika na naslovni strani: Repov kot Foto: Igor Modic Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovence, 61000 Ljubljana, Dvoržakova ulica 9. p. p. 215 Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik). Janez Bizjak. Sonja Dolinšek. Mitja Košir. Edo Kozorog, Silvo Kristan, France MateSkS, Dragica Manfreda, Marien Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik- Predsednik založniško-izdafaieljskega sveta dr. Milan Naprudnik. Prispevke pošiljajle na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, devizni račun pri Ljubljanski banki ■ Gospodarski banki d.d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620-sifra vatute-3053/8. Naročnina za tretje trimesečje leta 1994 znaša 600 SIT, posamezna številka stane 200 SIT. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca vo izidu številke Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto, Tisk Tiskarna "Jože Moškrič« v Ljubljani, Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13, točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur Ust RS, št, 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/11792 z dne 24. 2. 1992, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. SLOVENCA SPOD GRINTOVCA NA SMUČEH S 4000-METRSKE GORE SMUČANJE Z MATTERHORNA DAVO KARNIČAR Prepričan sem, da delamo le tisto, kar bi že storili naši očetje in dedi: pred nekaj stoletji so za tiste čase ne povsem »čisti« možje kot prvopri-stopniki osvajali vrhove naših gora, mi pa zdaj poskušamo z njih smučati — če je le mogoče tudi tam, kjer strmina to komaj še dovoljuje in ohranja toliko snega, kolikor je potrebno za tako početje. Na premnoga vprašanja, zakaj, in svarila, če je to treba, lahko odgovorim le: moram, ker lahko. Ocena razmer in težavnosti skupaj z zelo kritično presojo lastnih sposobnosti je temelj varnosti alpinističnega smučanja. Pametno navezo druži plezalna vrv, preudarnega smučarja na smučišču opozori napis, alpinista, ki smuča, pa mora varovati ljubezen do (lastnega) življenja. Takšno smučanje je predvsem psihično zelo zahtevno, saj gre za neprestano drsenje, ki se lahko hitro sprevrže v nenadzorovan, tragičen sestop z gore. Mislim, da so tukaj zelo pomembne samohod-niške izkušnje, saj si v steni na smučeh vendarle sam s svojo smučarsko opremo. Seveda, se je možno spuščati s smučmi po steni tudi ob vrvi, česar so polne zgodbe o takšnih dejavnostih iz domačih logov; vendar takšna herojstva ne zdrže dlje od mejnih kamnov. Ko se naberejo izkušnje, človek rad primerja svoje znanje s sosedovim. Neminljivost in lepota domačih gora sta me poučili o moji majhnosti in kot tak poskušam kdajpakdaj presmučati tudi katero od velikih sten v tujih gorstvih. Mnogo teh razsežnosti je še neznanih, trenutno pa je najbolj aktualno, kako težko steno nekomu uspe prepeljati In kako visoko nad morjem začne smučati. Letošnjega 11. maja sva z bratom Drejcem smučala dobrih 200 metrov izpod vrha mogočne piramide Matterhorna (4477 m) prek njene vzhodne stene do varnega vznožja na višini 3000 metrov. Zamisel, načrtovanja in priprave segajo že nekaj časa v preteklost, zato je bilo najino veselje ob uspehu zares polno. Po večkratnem telefonskem preverjanju vremena v WaliÉkih Alpah je zasvetila zelena luč: pomladansko predelan sneg, še vedno s snegom prekriti prehodi v zgornjem deiu stene in spremenljivo vreme. Z nekaj sreče bi nama lahko uspelo — in odločila sva se za potovanje. Janiju je uspelo urediti, da je potoval z nama; bil nama je moralna opora in konkretna pomoč Pri takem smučanju ne sme biti nobene napake pri premagovanju cestnih razdalj in pri orientacijskem usklajevanju s pomočjo radijskih postaj. Še enkrat sva z vso pozornostjo uredila robnike smuči in s trdno obljubo, da bomo pazljivi, smo se poslovili od domačih. OZEK KOT PREKO CEPINOVE LOPATICE Pred cerkvijo na osrednjem trgu Zermatta odloživa nahrbtnike in bolj v srcih kot na licih zaigra nasmeh. Mogoče bo tokrat šlol Nič se nama ne mudi, saj se nameravava ta dan povzpeti le na greben Hömli. Barometri, pritrjeni na izprane lesene stebre starih hiš, obljubljajo »sonniges Wetter«. Nekaj časa se pomudiva v majniškem vzdušju tamkajšnje cerkve, iščoč in poglabljajoč tisto mirnost, s katero toliko laže počnem vse stvari. Z Janijem se še enkrat pogovorimo o načinu ukrepanja, če bi se vendarle pripetilo kaj neprijetnega, hip zatem pa naju počasna gondola odpelje do Črnega jezera. Debeli dve uri sva potrebovala, da sva ob zgledno hitrem tempu premlela gnil sneg do Hörnli-Hütte. Kot so nama zagotovili stari znanci v dolini pod Matterhornom, je bila zimska soba odprta. Nemški alpinist, ki je dosegel kočo 289 uro pred nama. nama je postregel s čajem s svojega kuhalnika. Pozomosl sva vrnila s krožnikom juhe v večernih urah. Večer je. Zdaj se seznanjava z dejstvom — najino jutrišnjo steno — iz oči v oči. Dolgotrajno poslavljanje sonca je bilo priložnost, da sva obsedela in v duhu tavala po obronkih razorane gorske pokrajine, V zgodnjem jutru po tem večeru sva poskušala urediti najina nahrbtnika, da bi bila čim lažja. Smučarske čevlje sva obula in nanje pritrdila dereze, vzela cepina v roke in poveznila čeladi na glavi. Smuči in palice sva skrbno pripela na nahrbtnik, da ne bi izgubljala časa s popravljanjem med vzponom. Hitrih korakov sva se začela spuščati po zmrznjenem snegu pod vzhodno steno. Najina zamišljena linija vzpona in nato smučanja jo reže skoraj natančno na polovico. Ob gledanju kosov kamenja in ledu, ki je sedaj ležalo pod steno, sva ostala tiho in pospešila korak, kolikor so le dovolila pljuča. Vstop v steno je bilo treba skrbno izbrati, saj je to pas stotih višinskih metrov, ki ponujajo različne prehode, najin pa mora biti obenem primeren tudi za smučanje. Ko se bova s smučmi vračala, bo že toplo, kar bo povečalo nevarnost padajočega kamenja, čemur se bova lahko izognila le s kar največjo hitrostjo Oboje je neizogibno v tem letnem času, ko gora menja svoje oblačilo. Zadovoljna s prehodi sva dosegla osrednje snežišče, ko naju je po brezžični zvezi poklical Jani. Navdušeno mu poveva, da so razmere dobre in da nama je njegova družba preko radijskih valov za spodbudo. Naslednjo uro in pol hitiva pod strm žleb vrhnjega dela piramide. Ko sva gledala steno od daleč, so se nama zdeli vsi prehodi logični in lahko razpoznavni, tukaj, neposredno pod strminami, pa nama je Janijevo svetovanje občasno olajšalo odločitev. Ko se spojiš s tako široko Steno in preko ozkih lopatic cepinov zreš navzgor, se kot opazovanja zoži in prej tako razpoznavne oblike spremenijo svoj videz. Podobno je tudi ob smučanju navzdol, zato so sledi vzpona, pa čeprav le drobne pike prednjih konic derez, zelo dragocene. Ozek žleb, ki je edina zasnežena povezava z ramo Matterhorna, se je vse bolj ožil. Ko sva obstala pod prvim, slaba dva metra visokim skokom, naju je z grebena že nekoliko pod nama pozdravljal bivak Solwei, ob katerem baje poleti neznansko smrdi — po ljudeh seveda. Skok, kakršnih je bilo že veliko, pa vendar strmina, ki ne popusti vse do ledeniških razpok pod steno, svari z nevarnostjo. Prekrit je bil s tanko skorjo ledu, komajda še uporabno za ledno orodje. Tudi nekaj metrov nad njim ni bilo veliko bolje, zato sva hitro uvidela, da bo treba Globoko v dolini, zadaj pa sanjska gora biti stoodstoten. Vzpenjanje nad njim sva upočasnila, saj je bil vedno bolj strm žleb vse gosteje posut s štrlečim kamenjem, ki bi naju ob smučanju lahko hitro vrglo iz ravnotežja. Zato sva si poskušala kar najbolje zapomniti nevarna mesta. Ko sva zlezla še čez drug, nekoliko nižji skok, sva bila šele povsem prepričana, da bova lahko poskušala smučati, saj sva zagledala zadnji prehod do rame. Bil je pokrit s snegom in ledom, ne na debelo, pa vendar... Vroče sonce je priganjalo in na malo položnejšem svetu 200 metrov pod vrhom sva skopala dve polički za udobnejšo zamenjavo alpinistične opreme s smučarsko. ZBIRKA NAJLEPŠIH ZAVOJEV V ŽIVLJENJU Zelo negotov občutek je, ko obstaneš nad kilometrom zevajoče strmine brez pravega stika s tlemi. Dereze romajo v nahrbtnik, na smučeh pa ni nič trdnega, gotovega. Ko si jih enkrat pripneš, je najbolje, da še od pristopa ogret kar najhitreje začneš smučati. Kljub vsemu sva ukradla nekaj minut za fotografiranje Tja, kjer so bile še malo prej smuči, sem pripel malega medvedka, ki so mi ga otroci dali s seboj na pol — za srečo. Z Drejcem glasno ponoviva »progo« z vsemi ključnimi prehodi v steni. Še preden si rečeva obredni «srečno«, se srečajo najini pogledi: v njih je trdna odločnost in samozaupanje, ker veva, da zmoreva tako smučanje. Vseeno si nemo sporočava: »Bodi previden, reagiraj bliskovito, ne izgubi ravnotežja!« Kjer ni varnega prostora za ponoven preizkus opreme, je vedno prvih nekaj metrov negotovih, Ko zapustiš varno poličko, potrebu jež najprej potrditev, da so razmere in oprema zares take, kot jih ocenjuješ. Najprej zdrsiš nekaj metrov in nežno, vendar hitro to drsenje prekineš. Vse je v redu. Sledi prvi prehod čez vpadnico, prvi zavoj in zaustavljanje. Vsako prehajanje iz enega v drug zavoj je priložnost za izgubo kontrole nad ravnotežjem in s tem nad hitrostjo drsenja. Skrb povzročajo drobni skalni štrclji, ki lezejo izpod tenke plasti ledu in snega, kakršna pokrivata zgornjo tretjino stene. Strmina je tolikšna, da se ne da izogniti metru ali dvema bočnega drsenja pred zaustavljanjem ali novim zavojem. Če bi ob tem početju le enkrat zadela ob rob skale, bi bilo zelo težko karkoli storiti proti naravnim zakonitostim. Drug drugemu sva v tiho podporo. Po odsmučanih prvih sto metrih izberem »varno« mesto v žlebu in (kot prej Drejc mene), spremljam bratovo početje. Nad prvim skokom že zaradi občutka poguma narediva kar največ zavojev, da pred nevarnim mestom ne bi bilo preveč neznank. Kratek skok vstran — hip zatem pa pristanek in drsenje do zaustavitve točno v smer vpadnice, saj so levo in desno štrlele skale. (Dokler drsiš, je najnevarneje, da ti karkoli nekontrolirano zaustavi smuči.) Drugi, nekoliko višji skok dovoljuje pod seboj nekoliko več svobode, nekoliko vprašljiv pa se zdi sneg, saj bo sunek smuči na podlago izdaten. Ko se robniki zarežejo v zdrav, grobo zrnat sneg in smuči nezmotljivo odreagirajo na previdno nastavitev, si v navdušenju kratko pomahava. Naprej naj bi strmina nekoliko popustila in snega je tudi dovolj. Da pa ne bi bila preveč brezskrbna, je spomladansko zaspani Matterhorn začel za nama metati kamenje. Mislim, da ne iz jeze, samo toliko, da ne bi doma govorila neumnosti. Osrednje snežišče stene ponuja razmere za dopolnitev zbirke najlepših zavojev v življenju. Stopinje vzpona so zelo slabo vidne, saj je bil sneg še trd, zato so Janijeve potrditve o pravilni smeri spusta preko radijske zveze toliko bolj razveseljive, Z nižanjem višine raste »umetniški vtis« najinega početja. Nepopisen je občutek, ko v steni Matterhoma poskušam izpeljati dolg, zaključen lok in si domišljam, da bi v prehodu v naslednjega lahko celo nekoliko pospešil. Kar nekaj iznajdljivosti je od naju zahteval zadnji prehod do razpoka nega snezišča pod steno, potem pa... Z veseljem, ki prežema vse telo, ßnimciÄ kmmm^mfM GORSKI PRESEŽNIKI Vse, kar je opremljeno s kakšnim presežni-kom, je 2a ljudi zanimivo: junaki so tisti, ki so najhitrejši ali najvztrajnejši, tisti, ki najbolje obvladujejo najrazličneje oblikovane žoge, ki najdlje mečejo različna Športna orodja, ki preplavajo, prekolesarijo, prehodijo ali pre-tečejo največje razdalje, ki se najgloblje potopijo in najvišje priplezajo, ki zmorejo na močnih in hitrih strojih največje hitrosti, ki skačejo najdlje in najvišje, ki zmorejo na športnih orodjih največje umetelnosti Človek gre pri teh sfrem//enj/h k skrajnim mejam zmogljivosti vedno dalje in dalje: ni dovolj, da je nekdo samo najboljši maratonec, ampak mora biti poleg tega ée najboljši plavalec, kolesar in $e kaj obenem, da največ velja in da je najboljši. Zdaj ni dovolj samo to, da nekdo prepleza strmo gorsko steno, ampak jo mora čim hitreje in čimbolj »prosto«, brez vsakršnih pomagal: ni dovolj samo priti na gorski vrh, ampak je še bolje čim hitreje priteći nanj; ni dovolj niti pnteči nanj, ampak je še bolje tja gorprikolesariti in potem nemara skupaj s kolesom z jadralnim padalom poleteti z vrha v dolino. Ali se potem še lahko čudimo, da bi tako veliko Slovencev tako rado prišlo vsaj enkrat v življenju na najvišjo slovensko goro, na Triglav, pa četudi jih planinstvo komajda zanima? Ali se lahko čudimo, da so prav na triglavskih poteh vse poletje takšne kolone gorskih obiskovalcev in bi od treh podtri-glavskih planinskih koč do vrha morali skorajda postaviti semafor, da ne bi prihajalo do hudih prepirov med »udeleženci v planinskem prometu