MILAN BROLEZ* Sodna imuniteta v diplomatskem pravu v sodobnem diplomatskem pravu.' ki ga v analitične namene delimo na diplomatsko (klasično) in konzularno pravo ter pravila mednarodnega prava, ki se nanašajo na mednarodne uslužbence, predstavlja obravnava sodne imunitete del relevantnih mednarodnopravnih pravil, katerega razumevanje ni možno brez njegove postavitve v kontekst vseh imunitet in privilegijev. Le na tako zastavljeno ozadje lahko izrišemo razumljive primerjalne konture sodne imunitete, katerih razlaga vselej temelji na funkcijah, ki jih zunanji organi držav in mednarodnih organizacij ter posamezne fizične osebe zanje in v njihovem imenu opravljajo v mednarcKlnih odnosih. Izpostavljena funkcionalna razlaga pa ima svoje meje, ki so natančno v točki pojasnjevanja enakosti med posameznimi oblikami predstavljanja združene v terminu sodobno diplomatsko pravo. Pogled preko te točke omogočajo teorija predstavljanja v diplomatskem pravu, imuniteta države v konzularnem pravu in mednarodnopravna subjektivitcta mednarodne organizacije pri mednarodnih uslužbencih, a jih omejena dolžina teksta onemogoča eksplicitno razložiti. Obravnava sodne imunitete ni možna brez razumevanja pravice do njenega odreka in določitve subjekta, ki je do nje upravičen. Prav tako jo je treba zaokrožiti z razlago dolžnosti uporabnikov imunitete, kar izhaja iz same grobe definicije subjektov mednarodnega prava kot nosilcev pravic in dolžnosti. Že uvodna izhodišča pa tudi silijo k aplikaciji obravnavanega dela in celotnega sodobnega diplomatskega prava na ptiložaj Slovenije v mednarodni skupnosti. Pojem imunitet in privilegijev ter njihov namen Subjekti mednarodnega prava vstopajo v medsebojne odnose preko svojih organov. Tako države kot izvorni subjekti mednarodnega prava vzdržujejo medsebojne odnose preko svojih organov, ki jim mednarodno pravo priznava funkcijo zastopanja (Tepavac, 1981: 1); npr. šef države, predsednik vlade, minister za zunanje zadeve, diplomatske misije in konzularna predstavništva. Prav tako se v sistem razvejanih komunikacij v mednarodni skupnosti preko svojih organov vključujejo mednarodne (vladne) organizacije z mednarodnopravno subjektivite-to. različno od mednarodnopravne subjektivitete držav. Treba je poudariti, da so pravila mednarodnega prava o imunitetah in privilegijih družbeni pojav, ki odseva trenutne realne odnose v mednarodni skupnosti. Čeprav so v glavnem v celoti kodificirana. se bodo še naprej spreminjala glede na potrebe te mednarinlne skupnosti in odnosov v njej. Slednje je treba relativizirati z ugotovitvijo, da so imunitete in privilegiji obenem tudi sorazmerno stabilna družbena kategorija. Njihov nastanek je namreč določljiv že s pojavom na teritoriju utemeljenih družbenih skupnosti, ki so v medsebojnih odnosih razvijale določe- ' Milan BrgI«. auMrni na n>V ' Pod -vKlobnim JipkMnathkim pravom* ra7.umcm4> itvit del mcdnaiodncga prava, ki ukvarja z »Tunaniimi mnijami dr>av in mednarodnih nrganuani- iDemhinvki. IV8,S: I) 1131 Tcorijainprakva.lel.JO.tl 11-12. I|uM|ana IW ne oblike »diplomatskega« komuniciranja (za dokumentiran začetek diplomacije velja tel-el-amamska korespondenca in pogodba Ramzesa II. s HattuSilom III. leta 1278 pr. n. št.). Svojo moderno oblikoso imunitete in privilegiji dobili v procesu institucionalizacije stalnih diplomatskih misij, ki so ga pričele italijanske državice v 15. stoletju. Ne glede na obseg in vsebino družbenih sprememb, katerim so bile civilizacije do sedaj podvržene, je substanca imunitet in privilegijev ostala ista: nanjo pa so se navezovale vsebinske in oblikovne dopolnitve in razjasnitve ter vedno širši krog oseb. ki so udejanjale razvijajoče se oblike pravice poslanstva (ius legationis). V pogovornem jeziku, literaturi in zakonodaji izraza »imunitete in privilegiji« uporabljajo kot sinonima (Satow, 1957: 120). Razloge lahko iščemo v tesni povezanosti obeh kategorij in v konsekventnih težavah ločevanja. Pod »privilegiji« razumemo osvoboditev od materialnopravnih predpisov teritorialne države." pod »imunitetami« pa procesnopravne ovire jurisdikciji. ko je materialnopravna norma kršena. Od imunitete je treba ločevati nedotakljivost. Medtem ko imuniteta pomeni, da proti določeni skupini oseb ni mogoče sprožiti rednih sodnih postopkov, je bistvo nedotakljivosti v posebni in povečani zaščiti teh oseb. Nedotakljivost implicira obvezo teritorialne države, da pooblaščene osebe ščiti na odgovarjajoč način tako pred posegi lastnih organov oblasti kot pred morebitnimi dejavnostmi drugih oseb. ki bi lahko onemogočile ali preprečile pooblaščenim osebam izvrševanje njihovih funkcij (Vukovič. 1981: 5). Takšna distinkcija pa ne predstavlja popolne nepovezanosti kategorij, saj iz nedotakljivosti v končni konsekvenci izhajajo imunitete (Bartoš. 1956: 426). »Zgodovinsko gledano imajo vse imunitete in privilegiji v mednarodnih odnosih svoj izvor v diplomatskih imunitetah in privilegijih, pri čemer je treba upoštevati, da so zaradi predpostavljanja reprezentativnega značaja diplomatskih predstavnikov ... imunitete in privilegiji vladarjev ... vplivali na razvoj in vsebino diplomatskih imunitet in privilegijev« (Tepavac, 1981: 7-8). Čeprav so tudi imunitete in privilegiji konzulov zelo stara ustanova, pa pri njih ni bil tako zelo poudarjen ta vidik (z izjemo sistema kapitulacij) v primerjavi z drugimi konotacijami delovanja v mednarodni skupnosti. Pakt Društva narodov je v 4. točki 7. člena predpisoval za predstavnike držav članic in uslužbence Društva narodov diplomatske imunitete in privilegije. Ker so izkušnje pokazale, da mehanično izenačevanje imunitet in privilegijev nosilcev različnih statusov v mednarodnem pravu ni optimalno, jih Ustanovna listina ZN v 105. členu odreja funkcionalno. V teoriji in praksi obstaja soglasje o nujnosti imunitet in privilegijev. Organi mednarodnih odnosov brez njih ne bi mogli uspešno opravljati svojih funkcij. O tem priča kodifikacija diplomatskega in konzularnega prava ter pravil, ki se nanašajo na imunitete in privilegije mednarodnih uslužbencev. V preambulah Dunajske konvencije o diplomatskih ixlnosih' (DKDO). Dunajske konvencije o kunzularnih odnosih' (DKKO). Konvencije o posebnih misijah' (KPM) in ^ Termin •Icritonalnii drlava« uporabljamo v pomenu države vprefema. drtave go9tiiel|ice m države ledeža ' Sklenjena 18 4 1961 Velja od 24 4 l'(64 Tek« v 500 UNTS 95 (SI I SFRJ - MU. tt 2/I9M) Do 31 12 1992 pristopilo 165 driav. k (akullalisnemu protokolu o obveznem rc(evan|U sporov, kaierefa popidbena stranka K Sloveniia. pa 59 drlav ' Sklcn|ena24 4 1963 Velja od 16. .3. 1967 Teksi v 596 UHTS 261 (Ur 1 SFRJ - MP.it 5/1966» I>o31 12. 1992 pristopilo 144 držav ' Sprejeta 8 12. 1969 v Ne» Vorku l re». 2530 (XXIV) GS Velja od 21 6 1985 Tekst v OH Rec ol GA. 24ih Session. Sup. No. 30 (A/7630), str 99 m naprej (tJr. 1. SFRJ - MP. It 19/1975). 31. 12. 1992 je zavezovaU 27 držav Dunajske konvencije o predstavljanju držav v odnosih z mednarodnimi organizacijami univerzalnega pomena" (DKPDOMO) lahko najdemo v osnovi enako besedilo. ki se z variacijami glede na vrsto predstavljanja glasi: »... v prepričanju, da namen imunitet in privilegijev ni v tem. da bi dale prednost posameznikom, marveč. da bi zagotovile uspešno izvrševanje funkcij...«. Poleg tega se preambula Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov' (KPIZN) in implicitno tudi preambula Konvencije o privilegijih in imunitetah specializiranih agencij" (KPISA) sklicujeta na 105. člen Ustanovne listine ZN, ki predvideva v 1. in 2. točki privilegije in imunitete za neodvisno uresničevanje ciljev in nalog ZN. Omenjeno soglasje glede potrebnosti imunitet in privilegijev pa ni nujno sovpadajoče s soglasjem o njihovem obsegu v vseh primerih predstavljanja. Tako še ni začela veljati DKPDOMO. KP.M pa ima zaradi majhnega števila pogodbenih strank omejen doseg veljave. O istem govore tudi pridržki na posamezna določila preostalih konvencij, katerih sprejemanje je bilo trdneje zasidrano v mednarodnem običajnem pravu oziroma so se v točkah, ki so se dotikale progresivnega razvoja, interesi držav približali. Sisiemaiizadja/klasifikacija imiinilet in privilegijev po vsebini Upoštevajoč stališča Geneta (19.31: 493), Bartoša (1956: 420), Nahlika (1990: 247-248) in delo Komisije ZN za mednarodno pravo smo razvrstili imunitete in privilegije ralione niaieriae na: a) tiste, ki pripadajo prostorom in arhivom; - nedotakljivost prostorov, - nedotakljivost arhivov in dokumentov, - drugi privilegiji in imunitete, ki pripadajo prostorom." b) tiste, ki omogočajo delovanje organom predstavljanja; - svoboda občevanja, - svoboda gibanja. - druge olajšave, privilegiji in imunitete glede delovanja.'" c) in osebne imunitete in privilegije; - osebna nedotakljivost, - nedotakljivost zasebnega stanovanja. - sodna imuniteta. ' Sklenjeni 14 3. I97S. Še m učeb vcl)>n. K ni 89 (len du 31. 12. 1992 bik> 27 Iniin o niifikaciji sU ptislopu clrtjv premalo Tek« v A/CONF 67/16 (Ur. I. SFRJ - MP. 4i VI977). ' Sprejela 13. 2. 1946 v Ne» Vorku2 res. 22 AdJCSS. Velja za nakodrfavo od datuma deponiranja liuine o pristopu TekstvlLTNTSISin9KDC) le kodificirala v čl. 31(1). enako kot drugi konvenciji diplomatskega prava. Formulacija imunitete pred kazenskim sodstvom je popolna. Če torej diplomat prekrši materialno odredbo kazenskega prava države sprejema, imuniteta ne implicira neobstoja kaznivega dejanja, ampak procesno oviro organom države sprejema, da nc sprožijo postopka kazenskega pregona. Slednje ne pomeni absolutne (xlM>tnosti sankcioniranja. Če diplomatu za storjeno kaznivo dejanje nc mtire soditi država sprejema, to ne izključuje jurisdikcije države imenovanja (DKDO. čl. 31(4): enako v KP.M in DKPDO.VlO). Po mednarodnem običajnem pravu so konzuli podložni kazenskemu sodstvu države sprejema. Obenem pa so izvzeti sodni pristojnosti glede svojih »uradnih« dejanj. Tako DKKO priznava konzularnim funkcionarjem in konziarnim uslužbencem imuniteti) pred ukrepanjem sodnih in upravnih organov države za dejanja, storjena pri izvajanju konzularnih funkcij. Ta funkcionalna imuniteta je dejansko imuniteta, priznana držav i imenovanja za akte de iiire iiuperii. Preko nje se priznava tudi sodna imuniteta kon/ulu kot osebi (Tepavac. 1981: 349). V kazenskem [Histopku se je konzularni funkcionar dolžan pojaviti pred pristojnim organom. Cilede na njegov uradni položaj mora biti postopek voden z dolžnim spoštovanjem in na način, ki bi v najmanjši možni meri preprečeval izvajanje konzularnih funkcij. Če ga je nujno pripreti. mora biti postopek proti njemu sprožen v najkrajšem možnem roku. hkrati pa morata biti obveščena, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, vodja konzulata ali država imenovanja po diplomatski |n)ti. Danes je sodna imuniteta mednarodnih uslužbencev pravno pri/nana. ra/like pa so med posameznimi kategorijami usluživnccv (Vukovič. 19S1: 103). Funkcionarji vis<^>kega ranga. kot so tajniki organizacij, njihovi pomočniki in namestniki. uživajo polno imuniteto pred kazenskim sodstvom države sedeža ali države gostiteljice analogno kot diplomatsko osebje v bilateralni diplomaciji. Ožji doseg sodne imunitete in s tem implicitno tudi imunitete pred kazenskim sodstvom je priznan za druge mednarodne uslužbence. Zanje je uporabljen kriterij dejanj, storjenih med opravljanjem uradnih dolžnosti, in eksplicitno izključen vsakršen sodni postopek v zvezi z izrečenimi ali napisanimi besedami. Po mnenju Sekretariata ZN izhaja ta člen iz llt3. člena Ustanovne listine in je bistveni pogoj za vodenje dejavnosti ZN (Dupuv. 1988: 192). Vprašiinje neodvisnosti mednarodne- " Kt^knlni tn t-iifinski pfiv(lc!!i|l. ikprivsilicv «>N4.-hnih lUfjlcs. lasnc slit>hc in vofaikih hrcmvn. iiprmlilcv icžinu MKiailncg.i /.isurinjinij. iHaiuvc pri rifuiriai-iii. nprtniitcv oinczc pn|avl|an|a tu|ccs. % kon/ulariKm pras-u iipraslilcv pnJublsanja Jclinmh ibivivlKni in Jcsi/nc itlajšavc pfi niciln.iriHlnih mlu/hcncih. gu uslužbcnca bi bilo prejudicirano, če hi mu lahko katera koli vlada sodila za dejanja, ki jih je izvedel po uradni dolžnosti (Schormers. 1972(1): 216). Ista načela opredeljujejo tudi funkcionalno sodno imuniteto izvcdencev v misiji za neko mednarodno organizacijo. Šc več. tako formulirana imuniteta raiioiu- nuiteriae prevlada nad imuniteto rutume pcrsoiitic. Imuniteta v civilnem procesnem pravu V primerjavi z imuniteto pred kazenskim sodstvom sc je pogosto govorilo, da imuniteta pred civilnim sodstvom ni tako odločilna za svobodno izvajanje diplomatskih funkcij. Kljub temu pa sta tako doktrina kot praksa držav postopoma priznali njen obstoj in upravičenost. DKDO jo kodificira v čl. 31(1). Besedilo tega člena poudarja tri izjeme imuniteti ruiioiie miiiemic. Prva. ki se nanaša na tožbo proti diplomalskemu predstavniku glede njegovega lastništva nepremičnin, ni inovacija (Murt v. 198S: 353) in temelji na zahtevi države poeksluzivni jurisdikciji nad nepremičninami, ki so na njenem ozemlju: druga, ki zajema primere, kjer sc diplomatski predstavnik |>ojavlja zasebno kol dedič, ni bila razen v starejši literaturi uporabljena do sprejema DKDCJ (Vukovič. 1981: 59) in temelji na ugotovitvi, da jc splošnega pomena ne ovirati zapuščinskega postopka; tretjo, ki omogoča tožbo glede zasebne pridobitne dejavnosti diplomatskega predstavnika, pa so poznala interna prava nekaterih držav in jo je treba gledati v luči popolne nekonsi-stenlnosti takšnih dejavnosti s funkcijami, ki naj bi jih diplomatski predstavnik opravljal. Tem izjemam je treba prišteli tudi možnost rekonvencionalnc tožbe. Preostala dela diplomatskega prava sledita temeljnemu načelu izvzetja diplomata civilnemu sodstvu s tem. da KP.Vl dodaja novo izjemo, ki se nanaša na »tožbo zaradi škode, nastale zaradi trčenja, ki ga je povzročilo vozilo, katero je prizadeti uporabljal v času, ko ni opravljal uradne funkcije«; glede delegatov in članov diplomatskega osebja delegacij pa jc imuniteta pred civilnim sodstvom zožena na funkcionalno raven. Kljub omenjenim izjemam obstaja splošno načelo imunitete diplomata pred civilnim sodstvom, ki pokriva številna |H>dročja. kjer diplomatu ni mogt)če soditi. To so npr. dolgovi, preživnine, kršitve pogodb, ločitve itd. V takšnem vztrajanju splošnega načela imunitete nekateri avtorji (Genet. 1931: 563: Nahlik. 1990: 260) vidijo ostanek koncepta eksteritorialnosti. Konzularni funkcionarji in konzularni uslužbenci ne uživajo imunitete pred civilnim sodstvom za dejanja, ki so jih storili v lasinem imenu (Trajkovski. 1991: 71). Funkcionalno določena sodna imuniteta je zasnova, iz katere je treba razumeli in razlagali omejeno imuniteto pred civilnim sodstvom. Izjeme, ki jih vsebuje DKKO. imajo drugačen pomen kol v DKDO. Interprelacija slednjih ni problem, ker je izhodišče v popolni sodni imuniteti. Drugače jc v konzularnem pravu, kjer jc treba izjeme v funkcionalno določeni sodni imuniteti razložili kol specifikacijo področja, kjer še prav posebej ni mogoče sklicevanje na imuniteto in hkrati kol omejitev nekaterih področij, kjer bi bilo možno sklicevanje na imuniteto za dejanja. storjena v okviru konzularnih funkcij. V osnovi sla izjemi dve in se nanašala na pogodbe, ki bi jih sklenili konzularni funkcionarji ali konzularni uslužbenci, a niti izrecno niti implicitno kol pooblaščenci države imenovanja in na tožbe po tretji osebi, ki se nanašajo na škodo, povzročeno z vozilom, ladjo ali letalom v državi sprejema. Podobno kot v diplomatskem pravu ostaja izjema tudi rekonvencional- 1135 TcoriimnpiakM.lci .)(>.«■.11-12.1.iuhliana IW na tožba; tj. ie konzularni predstavnik glede nekega vpraSanja. kjer drugače uživa imuniteto, sproži sodni spor. se ne more več sklicevati nanjo glede vsake nasprotne zahteve, ki je nept)srcdno povezana z njegovo zahtevo. Prav tako vidimo stične točke z diplomatskim pravom v prepovedi opravljanja profesionalne ali trgovinske dejavnosti, kar ipso facto predstavlja naslednjo izjemo. Glede najvišje kategorije mednarodnih uslužbencev velja, kot smo že pstopki govore o restriktivnem tolmačenju imunitete pred civilnim sodstvom. Imuniteta v upravnem postopku Upravni organi in sodišča so postali izrazita značilnost sodobnih pravnih sistemov (Murty, 1989: 35.3). Prej jc bila imuniteta v upravnem postopku obravnavana kot dodatek k osebni nedotakljivosti in ne kot imuniteta per se (Nahlik. 1990: 260). Takšno stališče je zavzemala tudi doktrina. Konvencije diplomatskega prava jo obravnavajo na svojski način: v istem členu skupaj z imuniteto pred civilnim sodstvom, z istimi izjemami in znotraj istega kroga uporabnikov. Pod ta n.islov uvrščamo npr. prometne prekrške. Čeprav se predpostavlja, da bodo diplomati spoštovali prometne predpise države sprejema, jih vseeno tudi kršijo. Seveda jih ni mogoče kaznovati kot vsakega drugega kršilca, saj jih ščiti imuniteta. Zato se je izoblikoval običajni postopek. Policija poroča o zadevi ministrstvu za zunanje zadeve, slednje pa po protokolu opozori na primere kršitve šefa misije. Seveda pa država sprejema ob rastočem številu prekrškov nc more zgolj tolerirati storilcev, zato sprejema tudi ostrejše ukrepe, katerih bistvena značilnost je in mora biti nediskriminatorna uporaba. V dostopni literaturi ni obdelan doseg te imunitete v konzularnem pravu. Tako kot jo načrt DKKO funkcionalno odreja skupaj z imuniteto pred civilnim sodstvom. jo najdemo tudi v sami konvcnciji. Njeno določanje zahteva naslonitev na doseg osebne nedotakljivosti konzularnega funkcionarja. Ugotovimo lahko tudi. da obstaja jasna težnja obravnave prometnih prekrškov konzularnih funkcionarjev prima facie zunaj dosega uradnih funkcij (Lee. 1966: 123). Podoben je ptiložaj mednarodnih uslužbencev, posebej kar zadeva lex scripta. Kot smo že ugotovili, je položaj najvišjih funkcionarjev analogen diplomatskemu, torej tudi glede imunitete v upravnem postopku. Drugi uslužbenci in izvedenci uživajo tudi v tem pogledu funkcionalno imuniteto, ki pa načeloma ne vključuje imunitete pred txlK)čitvami upravnih organov države sedeža ob kršenju prometnih predpisov. Imuniteta pred dolžnostjo nastopiti kot priča Po mednarodnem običajnem pravu diplomatski predstavnik ni dolžan pričati pred sodiščem. Vsekakor pa proti njemu zaradi tega ni dovoljeno uporabljati nobenih prisilnih ukrepov (Nahlik. 1990: 262). DKDO kodifidra to načelo v čl. 31(2), sledili sta ji tudi drugi konvenciji. To ne pomeni, da mora diplomatski predstavnik nujno zavrniti tovrstno stide-lovanje z organi države sprejema. Ker je odrekanje od imunitete posebna pravica njegove države in ne diplomatskega predstavnika osebno, lahko predpostavimo, da ima v primeru, ko se odzove pozivu, odobritev svoje vlade (Tepavac. 1981: 258). Indikativno je. da tako formulirana imuniteta pokriva tudi primere, ko diplomatski predstavnik ni izvzet civilnemu sodstvu države sprejema. Po eni strani je že po dikciji 1. stavka 31. člena DKDO podložen jurisdikciji. po drugi pa je v takšnih primerih poklican za pričo v lastnem interesu. Obstaja splošno soglasje, da konzularni funkcionarji niso izvzeti obvezi pričanja v civilnem in kazenskem postopku, dokler se sodna ali administrativna preiskava ne nanaša na zadeve, ki so povezane z njihovim opravljanjem uradnih funkcij, dokler ni treba pokazati dopisov in uradnih listin v zvezi s tem ali pa dati mnenja o zakonodaji države imenovanja kot izvedenec. To splošno pravilo se je izkristaliziralo v DKKO. predstavlja pa dodatek k nedotakljivosti korespondence in dokumentov konzulata, imuniteti glede dejanj, storjenih med opravljanjem konzularnih funkcij, in osebni nedotakljivosti konzula (Muriv. 1989: 438). CIan konzulata je po drugi plati dolžan pokazati in izdajati uradne dokumente, ki se nanašajo na nekatere njegove administrativne funkcije. Člani konzulata so torej lahko povabljeni, da pričajo v sodnem ali upravnem postopku. Pri tem naj bi konzularni uslužbenec oz. član strežnega oseja načeloma ne zavrnil sodelovanja, v primeru takšnega zavračanja s strani konzularnega funkcionarja pa organi države sprejema proti njemu ne smejo sprožiti prisilnih ukrepov ali uporabiti drugih sankcij. Ta imuniteta pred prisilnimi ukrepi in sankcijami zaradi zavračanja pričanja dolgo časa ni bila priznana kot pravilo mednarodnega prava (Trajkovski. 1991: 73). Vendar pa je pogodbena praksa držav, ki so v bilateralnih konvencijah predvidele izvzetje konzularnih funkcionarjev od prisilnih ukrepov, narekovala njegovo kodifikacijo. Glede mednarodnih uslužbencev ni jasne navedbe v mednarodnih aktih, da so osvobojeni pričanja. Glede na izenačenost z diplomati se na najvišje funkcionarje ZN in SA enako absolutno aplicira imuniteta pred pričanjem (Vukovič. 1981: 136). Drugače je z drugimi mednarodnimi uslužbenci in tudi izvedenci, ki jim je dana funkcionalna sodna imuniteta, katero uživajo v obravnavi ne le kot tožene stranke, ampak v vsaki drugi vlogi v postopku. Imuniteta pred izvršilnimi ukrepi Danes prevladuje stališče, daje treba razlikovati imuniteto v sodnem postopku od imunitete v izvršilnem postopku. Slednja je opredeljena v členu 31(3) DKDO in enako v KPM in DKPDOMO. V izvršilnem postopku je treba upoštevati poseben status nekaterih stvari in oseb. saj so te nedotakljive (Vukovič. 1981: 117; Nahlik. 1990:261). Če gre za stvari, ki služijo za opravljanje funkcij misije ali delegacije, potem izvršilni ukrepi niso možni. Izvršbi morajo biti izvzete tudi stvari, od katerih ni neposredno odvisno delovanje misije, a bi izvršba postavila pod vprašaj nedotakljivost drugih stvari ali oseb. v DKKO ni člena, ki bi se jasno nanašal na imuniteto v izvršilnem postopku, razen v okviru določb, ki se nanašajo na odpoved imuniteti. Kljub temu se da utemeljiti. Izhajati je treba iz funkcionalne sodne imunitete konzularnih funkcionarjev v civilnem in upravnem postopku z obema poudarjenima izjemama. Drugi kriterij, tj. namembnost stvari, onemogoča izvršbrabnikm imunitet m pinilepie« i» prruaiae tum itriuar (DKIX). O KPM. čl. 12. DKKO iM :,»miniplKiln.iDKPOOM<).tnmit md ( oniiilar tia0m trhnan. It J 1«*», I.C" J Kcpotts !"»((<». «r 4ll(iudi v AJII.: 74(I9HU1.V 74h 7SI) 1 139 leoniii m prakvi. let .Vi. za zunanje zadeve (ie m) ovTedno4lti vse dv,»stranskc konzularne konvencije nekdanje Jug<»laviie To so konzularne konvencije z Združenim kraliesivom (SI I SFRJ - MU. il I(VI9fi«>). t Monjiolijo (SI I.SFTU-MU.SI. IWI')67(.zAv»injo(Ur I SFRJ MP.II VIVA^I.sTuriijolUr. I. SFRJ MP.il 9/l972).z Belpjo (Ur. I. SFRJ. 0. 49/1974). z Irakom (Ur I SFRJ-.MP.il l/|9S2l.sCSSR(lfr I SFRJ - .MP.il 6'l9S4|.sKila|sko(Ut. I SFRJ - MP. it. 2/1984), t ljbi|0(lJr. I. SFRJ - MP. il. 2/1984).s Poljsko lUr. I SFRJ - MP. il 9/1984) in 7. ZSSR (Ur I. SFRJ - MP. il 7/1989). Polcf leh so v nekdanji Jugoslaviji veljali ie naslednji sporazumi: Konvencija o naslanilvi m konzularni služN z Albanijo (SI novine. it. 117/1929). konzuUtnc konvenciie z Bolivijo (Ur 1 SFRJ - MP. it. 11/19631. z Bol(tari|o(tJr. 1 SFRJ - MP. M. II/I96J). z Orfijo (Ur 1. SFRJ MP.it 9/1976)., liali|o(Ur I SFTU - MP, it (V1963). 1 Madžarsko (Ur. I. SFRJ MP, it. I.V1963),/NDR(Ut I.SFRJ MP.it 14/l')64).»Romuniio(Ut.l SFTU.it.66/1974). Konvencija o konzulih in o nastanitvi s Francijo (SI. novine. it. 112/1929). Konvencija, ki odreja pravice, imunilcle in privilegije konzularnih predstavnikov z ZDA (SI novine Kralievmc Srbi|e. il 26«'IK82). in Dogov« o pnncipth vzajemnosti v zvezi s privilegiii m imunitetami konzularnih predstavnikov vlad s Petujem (9 9. 1968) Vpraianje imunitet urejajo ludi sporazumi o ugovini m plovbi z Crip»oinaiic Instniment and World Public Order. New Haven. New Haven Press NAMLIK S.E. (1990): Development of DiploautK Law. V RCADI I99(VIII. tome 222. str. 187-364. Dordrecht. Martinus Nijhoff. POTEMKIN V P (1947/48): Zgodosuia diplomacije l-lll. Ljubljana. DZS SATOW K. (1957): A CMiide to Diplonuik Praaice. 4