Klemen Klun
FILON ALEKSANDRIJSKI MED SVETIM PISMOM IN FILOZOFIJO*
AUT PLATO PHILONEM SEQUITUR, 1 75 AUT PLATONEM PHILO: TANTA EST SIMILITUDO SENSUUM ET ELOQUIL
Hieronim, O slavnih možeh 11 PL 23,629
Kontekst tradicije judovske diaspore v grškem svetu je nujni pogoj za razumevanje Eilonovega opusa, čeprav Aleksandrija ni norma razseljene skupnosti, njen veliki filozof in alegorični ekseget pa ne pravilo razmišljanja Juda v grškem svetu. Mnogi izobraženi Judje v grško govoreči diaspori (vključno s Pavlom IZ Tarza in Jožefom Flavijem) so si iz grške religije izposojali grško terminologijo in jo aplicirali na lastno verovanje. Po drugi strani pa jim raba grških pojmov in miselnih shem ni v celoti zabrisala razlik med obema religi-
jama
' Razprava je del doktorske disertacije z naslovom Dekalog v judovski in krščanski filozofiji, ki jo ie
'^a"™ !r	Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani v maju 2003
H. A. Wolfson, Philo of Alexandria I, Cambridge 1968, str. 12.
Filon^ iz Aleksandrije je pobožen Jud in hkrati filozof z grško izobrazbo. Njegov Bog je vsota teologije grških sodobnikov in bibličnega razodetja, njegova filozofija pa eklektični helenizem, dopolnjen s principi biblične etike.^ Filonovo verovanje je značilno filozofsko, njegova identiteta pa prej meščanska in filo-zofsko-humanistična, kot tradicionalno judovska. Judovske skupnosti v grškem svetu pojmuje kot središča vere v pravega Boga; v prav tistega Boga, o katerem so nekoč razmišljali že Pitagora, Zenon, Platon in Aristotel, le da ga niso nikdar spoznali na tako oseben in intimen način kot Abraham ali Mojzes in njegovi judovski rojaki. Zato so judovske skupnosti v grškem svetu res 'občestva pravega Boga,' ker pa jih je najti po vsem Sredozemlju, se utemeljeno imenujejo vsesplošna, univerzalna, katoliška. Judje po vsem svetu tvorijo 'univerzalno skupnost verujočih;' božje občestvo^ svetovno državo enega zakona; skupščino (i;xxX7]at,oc) božjih prijateljev.
Filon Aleksandrijski"" je gotovo med najbolj značilnimi literarnimi fenomeni v
- Grško OiXwv, v lastnem opusu svojega imena nikjer ne zapiše. Zanimivo da je tudi atenska demokracija v letih 403, 360 in 329 poznala nekaj politikov {strategoi) s tem imenom (M. H.
176 Hansen).
' Zanimiv in zgovoren je že sam obseg njegovega opusa, ki ga običajno delimo na biblično-ekse-getski (O stvarjenju sveta, O božji nespremenljivosti, O begu in najdenju, O hudem, ki je vedno zoper dobro, O velikanih, O kerubih, O Kajnu in Abelu, O izgonu Kajna, O poljedelstvu, O Noetovi pijanosti, O Noetovih molitvah in psovkah potem, ko je postal trezen, O pomešanju jezikov, O predhodnih vprašanjih, O nagradah in kaznih, O vrlinah, O Abrahamu, O Abrahamovi selitvi, O Jožefu, O sanjah l-II, O Mojzesovem življenju I-1, O Dekalogu, O posebnih določbah l-TV, Alegorije postav I~IU, O spremembi imen. Kdo je dedič božanskih stvari, Vprašanja in odgovori o Genezi I-IV, Vprašanja in odgovori o Eksodusu I-II), filozofsko-teološki (O Bogu, O večnosti sveta. Vsak dober človek je svoboden, O božanski previdnosti) in zgodovinsko - dokumentarni (Odposlanstvo h Gaju, Flaku, O kontemplativnem življenju, Apologija) del. [Prevodi Filonovega opusa so iz standardne izdaje Loeb, podobno tudi spisi Jožefa Flavija in drugih klasičnih avtorjev.] " Rojenje bil v bogati in vplivni judovski družini v Aleksandriji v Egiptu (četrt 'Delta'), med leti 20 in 15 pr. n. št. Čeprav o svoji mladosti in letih študija sam le skromno poroča, iz njegovega obširnega opusa (okrog 48 ohranjenih spisov, mnogi pa so izgubljeni; G. Sterling govori o 50 ohranjenih od skupno 70 spisov) v odlični grščini sledi, daje bil izveden v grški filozofiji, znanostih in literaturi, kot pobožen Jud pa tudi v Mojzesovi Postavi in v judovskem pravoznanstvu. Poznal je tudi palestinsko ustno izročilo, poleg grščine pa je znal tudi hebrejsko (čeprav so mnenja o tem deljena). Bil je med najvplivnejšimi, najbolj izobraženimi in najbogatejšimi predstavniki judovske diaspore v velemestu, ki je veljalo za 'New York svojega časa' (L. H. Feldman). Njegov brat Aleksander je veljal za najbogatejšega človeka v mestu (J. Flavij, Starožitnosti 20,5,100), njegova nečaka Marko (poročen s hčerko kralja Agripe, Bereniko) in Tiberij Aleksander pa sta zasedla visok položaj v rimski državni upravi (in se odrekla judovski veri). S svojim nečakom Aleksandrom je Filon razpravljal tudi o filozofskih vprašanjih, saj ga omenja v spisu O božanski previdnosti, češ da ne veruje vanjo. Za Juda je presenetljivo, da nikjer ne spregovori o svoji ženi, starših ah otrocih. Filon
helenističnem svetu, ugotavlja poznavalec filozofije helenizma John Dillon = Med pisci grško-judovskega sveta nima nihče tako odličnega mesta kot Filon Aleksandri]ski, meni slavni Emil Schurer.®
Celo Filonov sodobnik Jožef Flavij ga ceni kot človeka, izvedenega v vseh ozirih ... m ki tudi v filozofiji nikakor ni nevešč {Jud. starožitnosti 18,8,1) Kasneje bodo tudi cerkveni očetje cenih njegovo filozofyo religije in ga imeli mpitagorejca (Klemen Aleksandrijski, Preproge 1,15; 2,19), z^ platonista (Hieromm, O slavnih možeh 11), ali zaplatonista in pitagorejca hkrati (Evze-bij, Zgod. Cerkve 2,4,3).
Bil je med najbolj ustvarjalnimi misleci judovske diaspore.'' V času cesarja Gaja Kaligule je veljal za enega največjih učenjakov, ne le med svojim ljudstvom, ampak tudi med pogani. O odličnosti njegove filozofije in svobodnih umetnosti poganskega sveta niti ni potrebno posebej govoriti, saj je vsakomur znano, daje v svojem navdušenju za sisteme Platonove in Pitagorove filozofije
je bil v Jeruzalemu le enkrat v življenju (O božanski previdnosti 2,64), kot zagovornik pravic Judov v mestu pa je pozimi leta 39 potoval tudi v Rim k cesarju Gaju Kaliguli {Odposlanstvo h Gaju) O njegovem življenju je sicer bolj malo znanega. Za razliko od J. Flavija (in podobno kot njegov
71 ^P T	življenjepisa; glej E. Schurer, The ffi.^ o/
J^ish People m the Age of Jesus Christ III, Edinburgh 1987, str 809-889 in J. Dillon The Middle Platomsts, New York 1996, str. 139-183.
Zgodovinar Jožef Flavij nam ga predstavi (Jud. starožitnosti 18,8,1) kot odličnega in uglednega
sodnhnt'	"i "-^^^den. Odmev njegove filozofije pa je bil med judovskih
sodobniki celo v Aleksandnj, zanemarljiv (med rabini pa sploh nikakršen), izreden pa med prvimi mozofi očeti „ovozavezne teologije (Klemen Aleksandrijski, Origen, Evzebij iz Cezareje, Gregor
'pt^T °'' f^	ne pozna, oziroma gaje sprejela kot kristjana
(Philo Chnstianus) iz spisov krščanskih sodobnikov, ki so Filona dolgo cenih kot cerkveLa očeta honoris causa (D. T. Runia). dokler ni teolog in filolog J. A. Fabricius v disertaciji (1693) dokazal da gre pravzaprav za Juda in platonista. Novoveško judovstvo je Filona spoznalo prek de
rabina Azarije b. Rossija iz Mantove, ki je leta 1573 zapisala ^ m modrec mti heretik'niti'dvomljivec,'ampak mu bom raje rekel kar'AleksandrijeC
Filon sam se nam nikdar ne predstavi kot Aleksandrijski.' pač pa ga tako označuje zgodovina filozofije od Hieronima naprej {Philon ludaeus. natione Alexandrinus y O .slavnih možeh 11,1), da IZ ilevzt ti f	A'» (IV- ^tol.); Filona, dialektika iz Megare; arhitekta Filona
mf^m ^	H ■ f	Prij'^'^lj^ F"""- i- Larise (L stol.), matematika z istim
imenom iz Gedare. diakona Filona iz Kilikije (Ignacij Antiohijski, Pismo Filadelfijcem 111- Pismo ^mimcamm 10, IX škofa Filona s Cipra, vir sanctus, avtorja komentarja Visoke pesmi (PL 40) itd oiej se D. T. Ruma, Philonic Nomenclature v Studia Philonica Annual 6 (1994) sü- 1-27
J. Dillon, The Middle Platomsts, str. 139. ' E. Schurer, The History 3/2, str 813.
' Ch. Haas. Alexandria in Late Antiquity, Baltimore 1997. str. 98.
prekaM vse svoje sodobnike.' H. A. Wolfson je prepričan, da ni po Aleksandrovih osvajanjih noben filozof - z eno samo izjemo - grški filozofiji uspel dodati kaj posebej novega."" Izjema je seveda prav Filon Aleksandnjski.
Nobenega dvoma ne more biti o tem, da stoß Filon na začetku nove dobe filozofskega mišljenja. V zgodovini filozofije je prav on prvi pokazal na potrebo sožitja med bibličnim razodetjem in našim vedenjem o Bogu. Cerkveni očetje bodo nadaljevali tam, kjer je končal Filon, priznava francoski patrolog, kardinal J Damelou.'» Kot filozofi pa lahko skupaj z H. A. Wolfsonom ugotovimo, da bo odnos med bibličnim razodetjem in filozofijo, med Bogom filozofije m Bogom vere (Svetega pisma) predmet filozofskih razprav še dolgo v novi vek. Čeprav se Filona v filozofskih obravnavah antične misli običajno le kratko omeni " bi se brez njegove dovršene sinteze grštva in judovstva zgodovina filozoke misli nemara razvila precej drugače. Kljub temu da prizna klasična zgodovina zahodne filozofije judovstvu le vnanjo in historično omembo,'^ mora Filona vseeno bežno omeniti, preden lahko nadaljuje z neo-platonisti. Ti so bih pač tesno povezani z revolucijo, ki jo je na svet prineslo krščanstvo.'' Kot predhodnica krščanski filozofiji torej, ki je že poznala nekaj krščanskih idej 1 78 (Hegel), ni pa bila še sposobna - kakšna obtožba - dokazati resničnosti nauka o sveti trojici.
Po družbenem položaju in bogastvu se je zdel Filon podoben Platonu, po osebni skromnosti Sokratu, po religioznem navdihu, duhovnosti in numerologiji Pitagori, po zavračanju užitka in hladnem odnosu do žensk stoikom,'^ po svojem
" Evzebij iz Cezareje, Zgodovina Cerkve 2,4. ' H. A. Wolfson, Philo I, str. 3.
I" Navajam po D. T. Runia, Philo in the Early Christian Literature, Minneapolis 1993, str. 53. 11 Klasični Vorlanderjev prikaz zgodovine filozofije (1949) ga predstavi kot predhodnika neo-platonizma; edinega v poglavju o 'judovsko-aleksandrijski teozofiji.' Filon brez zadržkov razlaga spise stare zaveze kot prispodobe. Njegova metoda ni ne grška ne judovska (slovenski prevod, str. 176). K. Vorlander ga označi za predhodnika srednjeveškega misticizma in shloastike ali, če hočete, tudi celotne spekulativne teologije. Prim, tudi F. Copleston, 4 History of Philosophy, Westminster, Maryland 1960 (1946), 1:457-462, kjer je avtor ugotavlja, da je filonizem pripravil pot neopla-tonizmu.
Hegel, Zgodovina filozofije 1;110 in 3:1. 1' Hegel, prav tam 1:374.
Filonovo zasebno (družinsko) življenje je sploh posebna uganka. Nikjer ne spregovori o svojih starših, ženi in otrocih, kar je za pravovemega Juda nekoliko nenavadno, ali pa - prav obratno ^ dokaz dejstva, ki niti ne potrebuje posebne omembe. Seveda je mogoče, daje bil Filon kot stoik
moraliziranju Seneki ali Epiktetu, po raznolikosti opusa in univerzalni izobrazbi Aristotelu, po poslušnosti Bogu Izraelovim prerokom, po ljubezni do njega in njegovih zakonov pa Mojzesu. Izjemnost njegove filozofije je prav v sintezi grštva in judovstva, ki bo določala tudi njegovo pojmovanje Postave in Dekaloga. Postava je bila Judom takšno razodetje, kot filozofija Grkom,^^ zato ne more biti narobe, če Sveto pismo beremo filozofsko, filozofijo pa razumemo religiozno, saj je resnica ena sama in prihaja od Boga, le poti do nje so različne. Drugim narodom je dal Bog drugo vrsto modrosti, ki so jo osvojili z lastnim trudom in z božjo pomočjo. To človeško modrost si delijo 'otroci vzhoda,' Egipčani, Feničani in Babilonci.^^
Osebno usodo izseljenega Juda razume Filon kot izredno dejanje božje previdnosti, ki je izbranca izvoljenega Izraela postavilo v grško kulturno okolje, ga obdarilo s poznavanjem stare kulture Egipta, z življenjem v svetovljanskem mestu, z osebno karizmo radovednega modreca in z odličnim poznavanjem grške filozofije, ki je conditio sine qua non izobrazbe njegovega časa.
Bilo je obdobje, ko sem imel veliko prostega časa za filozofijo in kontemplacijo (öetopLoc)" kozmosa z vsemi njegovimi lepotami, tako da sem si osvojil njenega 1 79 duha in si ga prilastil v vsej njegovi lepoti in prijetnosti in v resničnem blagoslovu, ki ga prinaša filozofija. Moji stalni spremljevalci so bila vprašanja o Bogu in verskih resnicah, ki sem se jih vedno veselil s takim veseljem, da se ga nisem nikdar mogel naveličati ali preobjesti. Pri tem nisem imel nobenega predsodka ali podle misli,^^ in tudi izmuzniti se niti slučajno nisem želel v svet iskanja osebnega ugleda, bogastva ali telesnega ugodja, ampak se mi je vedno
prijatelj celibata (morda podobno, kot njegov sodobnik Pavel iz Tarza - 1 Kor 7,8), a najbrž bi prav zaradi tega potem ne mogel uživati tolikšnega ugleda med rojaki? " H. A. Wolfson, Philo II, str. 143. " Prav tam I, str. 21.
" Tudi: opazovanje, gledanje (Herodot 4,76,1), motrenje, poglobljeno razmišljanje o, speculatio; kot v Nik. etiki U40a 24; 1122b 17; 1169b 33 in Metafiziki 1003b 15. Podrobneje o Aristotelovi rabi besede v: W. K. C. Guthrie, Aristotle, Cambridge 1990, str. 396-^398. Filon uporablja pojem v O stvarjenju 25,11 Alegorijah postav 1,17,58; O Dekalogu 20,98 in še na kakih petdesetih drugih mestih. Njegov čas še ne pozna ostre ločnice med motrenjem {theoria) in delovanjem (praksis), značilne za kasnejšo (stoiško, neopitagorejsko in krščansko) filozofyo. Seneki {Moralna pisma 94,45) je kontemplacija že '/2 vrline, drugo polovico pa predstavlja delovanje po dognanih principih. Le razsodno bitje zna misliti, in le misleče motriti duhovno stvarnost, uči Aristotel {O duši 415a 11). Kontemplacija podob je prva faza pitagorejske znanstvene metode (prim. Jamblih, Komentar Timaja 5,6-7).
Filon zavrne možnost, da bi ga imeli za sofista, ki so pač polni podlih misli.
zdelo da me nosi nekje visoko v višavah, skupaj z dušo, kije bila obsedena z nekim od Boga danim navdihom. Bil sem sopotnik sonca in meseca, nebes m vsega sveta Kot s stražarskega stolpa sem gledal na svet z očmi svoje duše; v neizrekljivem motrenju sem preiskoval vse stvari na svetu, sam sebi pa sem se zdel srečen, ker sem se uspešno izognil zli usodi, ki more prizadeti človekovo življenje (O pos. določbah 3,1,1-2). Vzneseno osebno izpoved Filon nadaljuje v podobnem slogu, konča pa jo z značilno obljubo svojim bralcem: torej držite tisti, ki ne želite svetih spisov le prebrati,ampak si želite v moji ljubezni do pravega spoznanja tudi natančno ogledati vsakega izmed njih m doživeti razodetje tega, kar ni znano množicam (3,1,6). Filonovo povabilo je vabilo k filozofskemu branju Svetega pisma, on sam pa se nam predstavi kot duhovni voditelj; kot prvi katehet svojih bralcev.^»
Ko meje spodbudni nauk filozofije prvič pritegnil in sem si ga poželel,"-^ sem se že v najzgodnejši mladosti sklenil družiti z njeno tovarišico gramatiko, m vse, kar sem z njeno pomočjo spoznaP' - pisanje, branje in študij poezije - sem posvetil njeni gospodarici.^' In spet sem šel potem v družbo z drugo, namreč z geometrijo, in očaran sem bil nad njeno lepoto, ker je kazala simetrijo m 4 o« razmerje v vsakem delu. Pa vseeno nobenega izmed njenih otrok nisem zadrzal ™ zase, ampak sem jih vse poklonil v dar zakoniti ženi.^" In spet me je rnoja gorečnost vodila naprej v družbo s tretjo; bogato v ritmu, harmoniji m melodiji
>' Prim Platon, Teaitet 173e (Pindar) in Faidros 246b; 248a. Občudovanje nebesnih teles in čudenje nad brezmejnostjo kozmosa je prva stopnja filozofskega študija, glavni namen dovekovega zwljenj^ pa je opazovanje nebes in narave, je učil Pitagora (poročata Aristotel m Jambllh^ » Morda kritika dobesednega branja filozofskih besedil, kakršno najdemo tudi pr, Seneki {Moralrm
geSojma 'kateheza' in njenem aleksaiidrijskem porekta glej A. van den Ho^^The'Cate-chetLr School of Early Christian Alexandria and Its Philonic Rentage . Harvard Theo ogtcal Review 90 (1997) str. 59-^87. Za razliko od sodobnika iz Tarza (pnm. Rim 1,1 m 1 Kor 1,1), se
Filon ne razglaša za apostola, pa tudi za oznanjevalca veselih novic (evangelista) ne.
' Poželenje Jo modrosti je edino častno poželenje, saj je filozofija tudi stoikom Ij-bezen do mo^o^ (Seneka, Pisma 89,4). Zanimivo, daje tudi tu mogoče najti vzporednice z judovsko tradicijo kjer je poželenje po Postavi (prim. Ps 119,16;24;97) lastnost pobožnega Juda, termin sam pa je ^ tako kot v grštvu - vzet iz spolnega življenja. Kralj Salomon je bil po rabinski legend, tako zaljubljen v Postavo, da se je želel z njo kar poročiti... Iz grške tradicije vemo, da so mnogi izobrazenci spali s priljubljeno filLofsko knjigo pod vzglavjem (npr. Aleksander VeUki s Homerjem- poročaPlutarh,
Aleksander 12).
Db. spočel, zaplodil.
Splošni standard grške izobraženosti v Filonovem času. « Tj. filozofiji.
^ Namreč filozofiji, kije zakonita družica mislečega.
- z imenom glasba ([xouaLXT]).^^ Skupaj z njo sem se potem družil še z diatoniko, hromatiko in harmonijo, s konsonanco četrte, pete ali šeste oktavne dolžine. A tudi nič od tega nisem vzel v skrivno zalogo, ker sem želel videti zakonito ženo, bogato gospo, z deset tisoč služabnicami okrog nje. Mnogi se namreč ujamejo v zanko služabnic in prezrejo gospo. Celo odrastejo in se postarajo, nekateri zapičeni v poezijo, drugi v geometrijske like, druge spet zmešajo barve glasbene lestvice in množica drugih stvari, tako da nikdar ne poletij o k sreči,ki jo lahko nudi le zakonita žena. Vsaka umetnost (xijyr]) ima v resnici svojo privlačnost in moč svojega čara in mnogi, zapeljani od privlačnosti in čarov, ostanejo kar tam in pozabijo na zaobljubo filozofiji (...)• Tako kot šolski predmeti prispevajo k osvojitvi nauka filozofije, tudi filozofija prispeva k pravi modrosti. Filozofija je veščina študija modrosti, modrost pa je spoznanje vseh stvari, božanskih in človeških, in njihovih vzrokov. Kot je šolska vzgoja zavezana služabnica filozofije, mora biti tudi filozofija služabnica modrosti. Filozofija nas uči nadzora nad želodcem^"^ in nad organi pod njim,^" prav tako pa tudi nadzora nad jezikom. Takšen nadzor - pravijo -je želeti že zaradi nadzora samega, domnevajo pa, da ima še večji in bolj vzvišen namen,^^ če ga izvajamo v čast in službo Bogu {O predhodnih vprašanjih 14,74-80).
Podobno kot Pitagori, Sokratu (Ksenofan, Spomini 1,2,7), Platonu {Teaitet 155d; Protagora 326e; 361b; Simpozij 178a; Zakoni 957c), Aristotelu (Metafizika 982b 13), stoikom (D. Laertski 7,123) aH judovskim sodobnikom (npr.
" o mestu glasbe v Platonovi filozofiji glej W. Jaeger, Paideia III, Oxford 1986, str. 250 in sL, o Aristotelovem pojmovanju le-te glej v A. Barker, Greek Musical Writings II, Cambridge 1989, str. 66-97, o definicijah in pomenu pojma samega v kasnejši filozofiji glej pri A. Kvintiljan (I. stol.), O glasbi zlasti 1,4 in 3,27 (odnos med glasbo in filozofijo), obširneje o mestu glasbe v Filonovem opusu pa v Philo's views on Music, v Feldman, Studies in Hellenistic Judaism, Brill, Leiden 1996, Str. 504-528.
Tudi Epikum in epikurejcem (Sekst Empirik, Zoper učitelje 11,169) je filozofija disciplina, ki nas, če jo znamo pravilno gojiti, pripelje k srečnosti (mentalno ugodje), ki je sploh smoter vsega človekovega življenja in delovanja (Aristotel). Judovsko pojmovanje srečnosti - če spet dodamo nujno paralelo - pa je tesno povezano s študijem Postave, ki v njej izvedenemu nudi telesno (sic), intelektualno in duševno ugodje, pa tudi občutek bližine tistemu smotru srečnosti, ki k njemu po naravi vsi težimo (prim. Aristotel, Nik. etika 1094a 2).
Prava mera v prehranjevanju in posebna dieta so sestavni del helenističnega pojmovanja filozofije; posebej pitagorejske (prim. D. Laertski, Življenjepisi filozofov 8,33-34 in Porfirij) - in religije.
Nadzor nad strastmi je pogoj treznega razmišljanja; prim. Andronik, O strasteh 1 in Plutarh, O vrlini 446f.
" Da namen posvečuje dejavnost je Filon morda povzel iz (grške in/ali) judovske tradicije, kjer pozna rabinsko pravoznanstvo precej razprav o namenu dejanja in o vplivu le-tega na dejanje samo in na nebeško plačilo zanj (prim, vsaj P Avot 2,2; 4,2; 4,5).
181
Sir 16,11; 26,11; Prg 6,30), je tudi Filonu izhodišče filozofije čudenje (t>ocu-nad vsem okrog njega. Najprej nad lepoto sveta in umnostjo njegovega stvarnika (O stvarjenju 2,7); o imenih, ki jih je le-ta podelil stvarem {Alegorije postav 2,5,14); nad njegovim templjem (O pos. določbah 1,13,73), nad njegovo sveto besedo {Kdo je dedič božanskih stvari 42,201), bibličnim odlomkom (51,252) ali junakom (51,256; O Mojz. življenju 1,48,264; O Abrahamu 7,38). Seveda se Filon prav filozofsko čudi tudi božjim zakonom {O predhodnih vprašanjih 31,179), desetim zapovedim (O Dekalogu 6,20) in Postavi kot taki {O Mojz- življenju 2,5,25). Mojzes občuduje Boga (Alegorije postav 3,74,208) in njegove čudeže (O Mojz. življenju 1,32,177), Filon pa tako Boga, kot tudi Mojzesa in njegovo modrost (2,37,197).
Spoznanje Boga je bistveni namen filozofije, pot do tja pa je dolga in zahtevna. Filon meni, daje kot kraljevska cesta napovedana že v 4 Mz 20,17, če le znamo pravilno razumeti biblični stavek. Kot drži, da je Bog prvi in edini Bog vesolja, drži tudi, da je pot do njega kraljevska pot,^^ in prav po pravici za kraljevsko tudi označena. Za takšno pot pa je treba smatrati filozofijo. Toda ne tiste, ki jo dandanes zasledujejo množice sofistov (ki študirajo umetnost izražanja, ne pa 182 resnice), ampak tisto starih, ki so živeli to, kar so študirali, zavračali vabljive prevare užitka in se navzeli vrline resnega študija vsega, kar je tega vredno. Takšna kraljevska pot, ki smo rekli, da je prava in pristna filozofija, se po Postavi imenuje božja beseda (Xoyo?) in božanski razum (O izgonu Kajna 30,101). Filozofija pomeni pozoren študij modrosti, modrost pa je spoznanje božanskih in človeških stvari in njihovih vzrokov (O predhodnih vprašanjih 14,79).^''
V kontekstu helenistične filozofije pomeni izraz tudi; gledanje (zlasti čudežev narave ali boga), kontemplacija, občudovanje in čaščenje. V religiji; razodetega Boga ali njegovega čudeža (2 Mz 3,20; Joz 3,5; Lk 24,41); globlji način percepcije (ne zgolj zrenje s telesnimi očmi). Prim, mysterium tremendum v LXX Job 17,8; 21,5; 42,3, pa tudi Lk 1,21 in 63. Pri Filonu glej še rabo besede v O stvarjenju 14,45; O Dekalogu 4,16; 7,24; O pos. določbah 2,1,3; 5,23; O Abrahamu 21,103 itd.
Morda odkazuje formulacija na judovsko ozadje Filonove grške misli, saj je 'kraljevska pof v besednjaku njegovih rabinskih sodobnikov včasih naziv za Postavo oz. rabinsko pravo (heb. ha-lakha). Prim. 2 Mz 18,20. Morda pa je v ozadju izraza (XoyotS) Heraklitov nauk o neskončni poti duše, ali pa stoiško razumevanje življenja kot stalnega popotovanja do končnega spoznanja. Izraz lahko smiselno prevedemo tudi kot 'kraljevsko metodo.'
Da mora moder človek poznati vzroke stvari (in ne le stvari same), je Filon najbrž povzel po Aristotelu {Nik. etika 1141a 18 in Metafizika 982a 2) oz. po stoiških teoretikih svojega časa. Tudi pravna znanost je divinarum atque humanorum rerum notitia {scientia), kot bodo kasneje (533) učile Justinjanove Institucije (1,1).
Filozofiji pripadajo vje definicije (O predhodnih vprašanjih 26,147)- tako v geometriji, glasbi, poeziji in gramatiki. Izključna domena filozofije je da razisce kaj je to veznik, samostalnik ali glagol (26,149). Gramatika nam go'vori o literaturi pesnikov in zgodovinarjev; kaže nam zglede junakov in pol-bogov IZ preteklosti. Glasba nas očara s svojim ritmom, harmonijo in melodijo ^^ geometrija pa pouči dušo o enakih proporcih in logičnih zaporedjih, ki nujno porodyo tUdI vnemo za pravičnost. Retorika nas nauči opazovati dejstva, vaditi msli m izrazanje, česar ni narava zaupala nobenemu drugemu živemu bitju (4,17). Dvojčica retorike je dialektika, ki nas uči ločevati prave argumente od napačnih, razkrinkavati navidezno modrost sofistov in druge prevare Smiselno m modro je tedaj poznati naštete discipline, ker nemara prav prek služabnic fspemo do spoznanja prave modrosti (4,18), ki je v resnici gospa (Prg 8 F y,l). Podobno kot tudi telesu ne moremo že v začetku nuditi močne hrane' ampak sme le-to uživati šele odrasel mož, otroci pa so deležni mlečne Vse naštete discipline so stvar osnovne, nižje izobrazbe. Filon jih simbolično primerja z ljudmi nižje rase (tj. z Egipčani) in z Abrahamovo stransko ženo (služabnico) Hagaro.'^ Vse to so čutna spoznanja, do katerih se dokopljemo z razumno rabo oči, ušes in drugih čutil, za svoj predmet imajo določene objekteso mtencionalno usmerjena. O svetu ni mogoče soditi, če ga ne poznamo zato je dovršena raba čutil nujna predstopnja filozofskega motrenja. Filon primerja te znanosti s prehodnim gostom, ki mesta, v katerem se je zadržal ne razume kot svoje končne postaje, in je vsepovsod tujec, dokler ne dospe v domače mesto. Podobno kot tudi posvojeni otrok ni pravi član družine posvojitelja.
T. i. svobodne umetnosti (gramatika, literatura, geometrija, glasba in retorika) lastnega smotra nimajo v sebi, ampak vodijo v koristno dejavnost k praktičnemu delovanju. Učimo se jih zaradi nečesa drugega in so tako andlarnega značaja. Iz stoiške filozofije poznamo Zenonovo stališče, kako so zaradi tega taksna znanja (eyxuxXtcc) sploh nesmiselna.^« Arist s Kosa (in stol pr n št) je začel z naukom, da so svobodne umetnosti služkinje, filozofija pa gospa (deo-TTotva) in kraljica (ßatcriXt-crcroc).-^»
O trojni členitvi glasbe glej O poljedelstvu , o ozadju tega pa - ffled dragim - pri Aristotelovem ucencu Anstoksenu iz Taranta v Elem. harmonije, pri Nikomahu iz Gerase (II. stol) in v Ptolomejevem spisu Harmonija.	''
'' Prim, podobno misel pri njegovem sodobniku Pavlu (1 Kor 3,1) in v Heb 5 12 ■ Prim, še O izgonu Kajna 38,130.
^^	(prav tam 7.129). Prim, še Aristotel.
'' D. Laertski 2,79-80.
183
Phenomena 12/43^4 _______Zac™
Za razumevanje Filonovega pojmovanja odnosa med znanostmi in filozofijo je značilna tudi njegova alegorična razlaga stavka o trmoglavem smu sluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga (5 Mz 21,18). Najprej razloži kako je 'oče' pravzaprav Bog in 'mati' modrost, na drugačen nacm pa je zanj aktualno tudi enačenje 'Boga' s filozofijo in 'matere' z znanostmi (O nosti 8 30-9 34). In skupaj imata štiri vrste otrok:« take, ki poslusajo le očeta, samo mater, nikogar izmed njiju ali pa oba. Resnično modri so seveda le slednji, ki so tudi najbolj odlični varuhi zakonov, ki jih je postavil oce - torej razum-in zvesti služabniki običajev, ki jih je vzpostavila njihova mati vzgoja (2U,8U).
Zanimiva je tudi Filonova teorija, v kateri praktične in teoretične znanosti primerja s spolno predigro, filozofijo pa z aktom penetracije. Vrline pravzaprav sploh ne moremo spočeti, če nismo prej [kot v predigri] občevali z njenimi prileinicami. In služabnica modrosti (aocpLx) je kultura, ki se jo pridobi z osnovno učenostjo (iyx^xXta)« v šolskih tečajih. Da bi primera morda ne ostala nerazumljiva nedolžni mladini, jo filozof razloži z enostavno sliko iz vsakdanjega življenja. Podobno kot imamo v naših hišah zunanja vrata pred tistimi, ki vodijo v sobe, in v mestih predmestja, prek katerih šele dospemo v i 84 sam center, se tudi v šolah osnovne znanosti učimo pred modrostjo samo: prvo je pot, drugo pa cilj h kateremu vodi (O predhodnih vprašanjih 3,9).
Prepričanje o prestižni vlogi filozofije je bilo v prvem stoletju zelo razširjeno med grškimi izobraženci. Tudi Filon pojmuje filozofijo na takšen nacin, o čemer priča tudi členitev kraljevske discipline na logiko, fiziko m etiko, ki je značilna za stoiške filozofe.« Stari so - pravijo - vedno ločili tri filozofska načela, primerjali pa so jih s poljem in drevesi. Naravno filozofijo so primerjali z drevesi in rastlinami, moralno filozofijo s sadeži na njih (z namenom, s katerim smo drevesa sploh sadili), logiko pa s plotom ali ograjo (O poljedelstvu
Glede rabinske interpretacije odlomka o upornem sinu glej Mišna [M] Sinedrij 8,1-8,5, Filon isti
odlomek razloži na drugačen način v O pos. določbah 3,41,232. .. ^ ,. , ,. , . - Zanimivo je. da pozna podoben način izražanja o različnih kategorijah ljudi tudi Pirke [P] Avot
(5,10-5,15) in druga rabinska literatura.
« Tudi:'zaoki-ožena vzgoja, izobrazba,'lat. studia tomamfafis.
« Prim. D. Laertski 7,39 (Zeno, Krizip, Diogen Babilonski, Apolodor, Kleantes, Zeno iz T^za), M. Avrelij, Samemu sebi 8,13; Seneka, Moralna pisma 89; Sekst Empink Zop.r «^«^'^^ y-l^ (Poz^-donij) in Plutarh. O stoüm nasprotjih 103 5a. V grškem jeziku Filonovih judovskih °dobnJov ^ bil izraz l»o(D v rabi za obredna določila Mojzesove Postave (prim. Apd 6,1^ 15 1, O Filonovem pojmovanju etike in grškem razumevanju besede glej H. A. Wolfson, Philo 11, str.
165-321.
3,14).'^ Filozof je raziskovalec vzvišenih resnic narave {O Abrahamu 20,99), saj je ustvarjena narava sama ravno najbližje božjemu.
Etika nas uči kako izboljšati moralni značaj, da bi zakoprnel po spoznanju in uporabi vrline {O spremembi imen 10,75), pa tudi spoznanja o Njem, ki je ustvaril svet in vanj položil zakone moralnosti. Spoznanje Boga po Filonu ni stvar naravoslovja, ampak etike. Njegov Bog ni več (samo) semitski Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ampak	najvišje božanstvo helenistične teologije.'*^ V tem je podoben bogovom Egipčanov, ki jih je doletela ista usoda asimilacije v grški svet. Boginja Izis je postala Atena (Plutarh, Olzis in Ozirisu 354c), bog Amon Zeus (Herodot 2,42) in v Egipt so se z grškimi priseljenci
** Tudi tej Filonovi trditvi je mogoče najti ozadje v rabinski modrosti, ki z ogrado okrog nauka (P Avot 1,1) razume pravila logičnega sklepanja in korektno metodo eksegeze (ali pa obrambo nauka pred krivoverci?).
Izraz najdemo v: Alegorije postav 3,8,24; 3,26,82; O izgonu Kajna 25,89; Odposlanstvo h Gaju 23,157 in drugje. Takšno poimenovanje (heb. elelion) srečamo tudi v hebrejski Bibliji (1 Mz 14,1822), a le za (poganskega) boga kralja Melkizedeka iz Salema (izjeme so npr. Ps 78,35; 46,4). Filonov vir (glej Alegorije postav 3,26,82) je prav odlomek o Melkizedeku, saj tak izraz kot on, na tem mestu uporablja tudi LXX. Grški bralec (politeist) je v izrazu najbrž prepoznal naziv za vrhovno božanstvo: Zeusa (tako npr. že Pindar in Ajshil), saj izraz 'najvišji bog' predpostavlja tudi nižja božanstva. Da bi Filon tudi takšnim bralcem povedal, kako biblični Bog ni del politeističnega Panteona, k izrazu pogosto citira pojasnilo: ni ga, razen Njega iz 5 Mz 4,39. LXX uporablja grško besedo le za Boga (tako tudi Origenova Heksapla), ki bodisi 'prebiva v nebesih' ali pa je 'gospodar nebes,' in torej ni več rodovno, ampak univerzalno narodno božanstvo Izraela. Če gre verjeti Evze-biju {Priprava na evangelij 1,10,14), je bil izraz v rabi že v 11. tisočletju pr. n. št. V Vulgati: altissimus; tudi excelsus (1 Mz 14,19).
Zanimivo je, da se isti izraz pojavlja tudi v pitagorejski filozofiji (D. Laertski 8,31), kot vzvišeni, sublimni prostor muz, do katerega bog Hermes vodi človekovo dušo (Pitagora se je imel za Her-mesovega sina; D. Laertski 8,4). Tudi: klimaks besede ali mišljenja (kot pri Ps. Longinu). LXX (Job 16,19) uporablja izraz za 'nebesa.' Podobno ga kot 'višavo' najdemo pri Mt 21,9, Mr 11,10 in v Razodetju, kot sinonim za Boga pa pri Lk 1,76; Lk 8,28; Mr 5,7 in Apd 16,17. Tudi v Sib. orakljih srečamo ta izraz (3,519; 719), kot tudi dmgod v spisih helenističnega judovstva. Glej še Theologisches Wortenbuch zum Alten Testament Vi/, [Kittel] Stuttgart-Berlin-Koln 1989, str. 131 in sl. Filon je prvi Jud, ki je o Bogu napisal posebno filozofsko razpravo. Glej prevod v The Studia Philonica Annual 10 (1998), str. 1-33 (prev. F. Siegert). V takšnem kontekstu je zanimivo vprašanje rabinskegapravoznanstva, ali prepoved vsakega upodabljanja Boga (2 Mz20,4) vključuje tudi prepoved pisanja razprav o njem? Prim, o tem še 3 Mz 22,32. Med Grki je knjigo s takšnim naslovom napisal Aristipov učenec s konca IV. stoletja, ateist Teodor (D. Laertski 2,98-102), ki jo je poznal tudi Filon {Vsak dober človekje svoboden 18,127), a se z njeno brezbožno vsebino seveda ni strinjal.
Kar se samega izraza tiče, je zanimiva tudi referenca v Heb 7. Glej še M. Jastrow, A Dictionary of the Talmud, Philadelphia 1903, str. 1082, o grškem prevajanju hebrejskih nazivov za Boga in o filozofskem ozadju vsakega izmed njih pa v H. A. Wolfson, Philo I, str. 1-55.
priselile tudi grške besede, ki so ostale do danes kot tujke v tuji deželi (Plutarh, prav tam 375f). Posamezna božanstva so iz oseb in osebnega boga postala poosebitve vrlin (npr. Izis - modrosti), najvišji Bog pa je kasneje poosebljal luč (1 Jn 1,5), duha (1 Jn 4,24) in najvišjo vrlino - ayaixT] (1 Jn 4,8).
Grki so hvalili Anaksagoro in Demokrita, ker ju je želja po filozofiji privedla do tega, da sta opustila svoja polja in so jih popasle ovce."^® Tudi sam ju občudujem, ker sta se pokazala tako vzvišena nad bogastvom (O kontemplativnem Življenju 2,14). Filonov filozofski ideal je pravzaprav stoiško in kontemplativno življenje, v katerem je človek prost skrbi za ta svet in prav zato toliko bližje Bogu in božanskim resnicam filozofije. Takšen ideal je sam spoznal v judovski meniški skupnosti terapevtov v Egiptu, ki vsak dan dvakrat molijo: ob zori in ob mraku; prvič za lep in jasen dan (...X drugič pa za počitek duše (3,27). Sicer se ukvarjajo z duhovnimi vajami, berejo Sveto pismo in iz njega črpajo prvobitnih modrosti, ker ga berejo kot alegorijo. Prepričani so, da so zapisane besede le simboli nečesa skritega in da je prava narava tega lahko razodeta šele, če študiramo njegov skriti pomen (3,28). Nauk skupnosti Filon imenuje sveta filozofij a (3,26). Samotno življenje (mož in žena), uboštvo, duhovne vaje, 186 alegorično branje Svetega pisma, molitev, zatajevanje in strog sistem rehgiozne prakse so najboljša pot do pravega filozofsko-teološkega motrenja božjega bistva. Kontemplativni del filozofije je v resnici najboljši in najbolj Bogu blizu (8,67), in kdor se z njo ukvaija je državljan sveta in nebes hkrati (11,90).'^'
Iz podobnih razlogov ceni Filon tudi esensko skupnost v Palestini, ki se je odrekla življenju v pokvarjenih mestih in krvavim daritvam v templju, ter želi služiti Bogu v svetosti dnevnih opravil, duhovnih daritev, v molitvi in askezi, saj so med vsemi na svetu takorekoč edini, ki so se zavestno odrekli zemlji in denarju - in so prav zaradi odpovedi vsemu premoženju lahko zares bogati {Vsak dober človek je svoboden 12,77). Tako zelo svobodni so lahko le brez premoženja, z življenjem v skupnosti pa dokazujejo, kako je narava res ustvarila vse ljudi enake in kako je človek tudi v samotnem življenju v resnici
Glej še Plutarh, Periklej 16; Platon, Hipias veliki 283a in Cicero, Razprave iz Tuskula 5,114. Drugačno legendo glej pri D. Laertski 2,6.
Dodati moramo, daje v ozadju Filonove simpatije do kontemplativnega in vzdržnega (svxpixsLa) življenja morda njegovo branje Aristotela [Eudemova etika 1223b; O duSi 433a 7), ki priporoča predvsem življenje v skladu z razumom - kar so kasneje privzeli tudi stoiki. Nasprotje od poželenja je vzdržnost, uči Filon (O pos. določbah 1,29,149), ki je kot čuvaj prave razsodnosti, varuhinja pobožnosti in pogoj treznega razmišljanja.
družbeno bitje. Večina njihovih filozofskih razprav je v obliki alegorije (12 82) a izvedem n.so le v filozofiji, ampak tudi v praksi pobožnosti, svetosti, pSvl' nosti javnega m zasebnega delovanja, spoznanja dobrega in ločevanja dobrega od zla; v ljubezni do Boga, v ljubezni do vrline in v ljubezni do človeka Zaradi tako krepostnega življenja jih Filon imenuje atleti vrline (13,88), ki daleč 1
kasajo grške salonske filozofe in pedantneže.	^ ^ aaiec pre
Čeprav je Filonov eklektični filozofski projekt izvirno avtorsko delo pa je njegovo pojmovanje filozofije in njenega mesta v helenistični kulturi zdo sÜ rodno tistemu sodobnikov: grškim in latinskim filozofom različnirusmeritev.
fflZftkiTf	'	^^	res bliže
filozoftta soli kot pa kultu ali religiji. Aristotelov učenec Teofrast (372-288)
mem,- da so Judje ^^ filozofi po rodu (x6 y£vofn),- ker neprestano Uorijo o Bogu m njegovih zakonih, molijo, opazujejo zvezde in sploh živijo v doX nem filozofske religije, ter se v čaščenju enega najvišjega božanskega bitja dvigajo visoko nad mistične kulte sodobnikov! Domnevno je sam Aristotel označil Jude za	^ ^ ^
Poznavajoč taksno ozadje grške percepcije judovstva že v stoletjih pred ijim Rlon m imel preveč težkega dela, ko je poskušal takšne predslave'GrkoTo
Mtl p-t ' iT- f :	akademsko formo in jih smiselno vpeti v
toltumo-filozofski diskurz svojega časa. Iskanje idealne 'filozofske religije' in Idealne nebeške ustave' je bilo značilen del miselnega podjema helenist^nega intelektualca, ki je pn iskanju tako veUkih odgovorov seveda najprej izhajali Platonove filozofije m tradicije platonizma, velikim zgodbam klasične miii pa je pndruzil se tradicijo lastne filozofske (pitagorejstvo, aristotehzem, stoici-zem, epikurejstvo ...), narodne Oudovstvo) ali verske (mistični kulti, orfiki religija Egipta ...) provenience.
Kljub spoštovanju grške filozofije in imenom slavnih klasikov, ki jih Filon
oS^'n^f^^T ;	P'-edstavlja ta ah
™i antični filozof, ampak Mojzes, največfi in najpopolnejši izmed ljudi (O
Mojz. Življenju 1,1,1), najboljši izmed vseh zakonodajalcev v vseh deželah;
lI-iT'"'?^'"" 'P''" ^ pobožnosti navaja Porfirij, O vzdržnosti 2,26. Teofrast z Lesbosa ie vodü atensb hcej za Aristotelom (kar 35 let), in imel menda celo 2000 učencev Veli za av ori razprav O botaniki O öuüUh. O kamnih. O o,nju, O vetrovih. O ribah na^m Z^^k^M
188
najboljši kar jih je kadarkoli vstalo med [Judi], Grki in barbari (2,3,12). Vse kar so učenci najbolj odličnih filozofij izvedeli iz slavnih naukov, so Judje pridobili iz svojih običajev in prava; torej spoznanje najvišjega m najbolj prvotnega vzroka {O vrlinah 10,65): torej Boga. Mojzesovi zakoni zaobjemajo v^e vrline {O pos. določbah 4,25,134) in so najpopolnejša filozofija sploh.
Še en helenistični Jud, Filonov sodobnik Jožef Flavij (37-100), ceni Mojzesa kot odličnega filozofa. On sam [Mojzes] jih je [Grke] prepričal, da niti eno samo dejanje in niti ena sama skrita misel ne more biti skrita pred Njim. Boga jim je predstavil kot enega, neustvarjenega'' in nespremenljivega vso večnost, ki v svofi lepoti presega vsa umrljiva bitja in je nam, ljudem, poznan po delovanju njegovih moči (86va[xlc3), čeprav pravo spoznanje bistva (ouctloc) bozje narave presega vsako naše vedenje. Da so najbolj modri izmed Grkov sprejeli nazore o Bogu iz načel, ki jim jih je zaupal sam Mojzes, niti nimam namena posebej prepričevati. Grki sami nudijo obilo dokazov o odličnosti našega nauka in o njegovi skladnosti z naravo in veličastvom samega Boga. Dejansko so Mojzesa nasledili Pitagora, Anaksagora, Platon in stoiki, in v resnici so skoraj vsi filozofi o naravi Boga imeli podobno mnenje. S to razliko pač, da so sami svojo filozofijo naslovili le na peščico izbrancev in se s svojim naukom nekako niso upali pred množice, ki imajo lastne vnaprejšnje predstave. Prav nasprotno pa je naš zakonodajalec, kije naše delovanje poravnal s svojimi zapovedmi prepričal ne le svoje sodobnike, ampak je verovanje v Boga tako čvrsto vcepil v duše vseh prihodnjih generacij, da ga ni mogoče izkoreniniti. Razlog njegovega uspeha je bil v tem, daje bila njegova zakonodaja vedno precej bolj uporabna od vseh drugih.
Mojzesu je uspelo to, kar ni nikdar grškim filozofom: Ni namreč napravil poboznosti za eno izmed vrlin, ampak različne vrline (apexr]) - mislim reci pravičnost, zmernost, pogum in harmonijo v vseh stvareh med člani skupnosti - za del poboznosti. Pobožnost vodi vsa naša dejanja, posle m besede {Proti Apionu 2,167-169). A za pravično življenje zgolj pobožnost ni dovolj, potrebna sta tudi učenost in omika, ker Mojzes za nevednost ne pozna popolnoma nobenega izgovora. Študij zakonov je postavil za najodličnejšo obliko vzgoje m določil da je treba zakone poslušati enkrat vse skupaj, ali dvakrat, ah ob posameznih priložnostih; nujno pa vsaj vsak teden enkrat, ko mora človek opustiti svoje vsakdanje opravke in se skupaj z drugimi zbrati k poslusanju
Navaja J. Flavij, Proti Apionu 1,179. 51 In ne rojenega kot grški bogovi; prim. Proti Apionu 2,240.
zakonov ter si tako pridobiti kar najbolj temeljito in natančno poznavanje le-teh. Zdi se, da gre vendarle za prakso, ki so jo zakonodajalci drugod zanemarili. V resnici drži, da mnogi ljudje drugod sicer res živijo v skladu z lastnimi zakoni, komaj kdo pa jih kaj bolje tudi pozna. Šele ko storijo kaj narobe, jih drugi poučijo, da so ravnali narobe in prekršili zakon. Celo tisti na najbolj vplivnih položajih in v najvišjih službah dejansko priznavajo neukost ljudstva v pravnih stvareh, ko v upravnih zadevah kot prisednike zaposlujejo poklicne pravne izvedence, ki jih imajo tudi potem ves čas kje blizu. Kar se pa našega naroda tiče, je treba reči, da bi kdorkoli, ki bi ga vprašali o [naših] zakonih, te naštel hitreje kot pa povedal lastno ime. Posledica tega je kajpak ta, da imamo svoje zakone kot vklesane v svoje duše. Prestopek je pri nas prava redkost, izmikanje kaznovanju z raznimi opravičili pa takorekoč nemogoče. Prav temu dejstvu dolgujemo tako visoko stopnjo harmonije v našem ljudstvu. Enotnost in enakost v verskem nauku, odlična skladnost v običajih in v navadah porodijo zelo lepo slogo v značaju posameznega človeka. Samo med nami ni mogoče slišati nasprotujočih si izjav o Bogu - česar je med drugimi narodi vse polno - pa to ne le iz ust običajnih ljudi, ki bi morebiti Se lahko bili pod vplivom kakih starih podmen, ampak tudi v smelih razmišljanjih naših filozofov. Nekateri drugod ponujajo kar sapo jemajoče dokaze zoper božji obstoj, drugi spet ločujejo Boga in njegovo previdnost, s katero skrbi za vse človeštvo. Samo med nami samimi človek ne najde razlik, kar se tiče življenjskih principov. Pri nas vsi ravnajo podobno, vsi priznavajo isti nauk o Bogu, ki je skladen z našimi zakoni in potrjuje, da nad vsemi stvarmi bdi božje oko. Celo naše ženske, otroci in hlapci bi povedali, da mora biti prav pobožnost motiv za vsako naše dejanje in nehanje (...)• V očeh sveta splošno velja za nekaj dobrega, če se razdre in zapusti podedovane običaje; tistim, ki so tako drzni, da jim kljubujejo, je za to dana prav posebna sposobnost. Nam pa, po drugi strani, predstavlja edino modrost, edino pravo vrlino prav to, da se popolnoma vzdržimo vseh dejanj in vsake misli, ki bi ne bila v skladu z nekdaj danimi nam zakoni. Čemur pač lahko popolnoma po pravici rečemo dokaz tega, kako odlična umetnina so naši zakoni. O zakonikih, ki niso takega značaja, iz izkušenj vemo,^^ da potrebujejo stalna dopolnila. Po našem prepričanju, daje bila prvotna ustanova prava v skladu z božjo voljo,^^ bi bilo naravnost nepobožno, če je ne bi spoštovali. Kaj pa naj sploh spremenimo? Kaj lepšega pa bi lahko sploh še odkrili? Kaj bi
® Flavijeva kritika rimske zakonodaje?
'' Govori Jožef Flavij o Mojzesovi Postavi ali o naravnem pravu, ki je v skladu z božanskim razumom?
boljšega lahko od kje uvozili? Naj bi res spremenili samo bistvo in značaj naše ustave? Je sploh mogoča kakšna boljša in bolj nepristranska politika od tiste, ki postavlja samega Boga za vladarja sveta, ki dodeli upravljanje svojih najvišjih zadev celotni skupnosti duhovščine, velikemu duhovniku pa, da usmerja ostale svečenike? (prav tam).
Da bi pokazal, kako judovski narod ni le pravno, ampak tudi filozofsko osveščen, in kako je prav zaradi te osveščenosti lahko upravičeno del grškega kulturnega sveta, Jožef Flavij predstavi judovska idejno-politična gibanja v Palestini kot prave filozofske šole. Posebej so za Jude značilne tri filozofske sekte: eseni, saduceji in tretja vrsta stališč, ki so jih zastopali tisti, ki so jim rekli farizeji {Jud. starožitnosti 18,2,11).'" V nadaljevanju predstavi značilnosti vsake izmed njih, pri čemer farizeje primerja z grškimi stoiki in dogmatiki, saduceje s skeptiki, esene pa s pitagorejci. Slednji vse pripisujejo Bogu. Učijo o nesmrtnosti duše (...) in način njihovega življenja je boljši od vseh drugih. Prizadevajo si za vrline, predvsem za pravičnost, in vsega skupaj je okrog štiri tisoč ljudi, ki živijo na tak način (18,2,18-20). Tako kot Filon, tudi Jožef visoko ceni Pitagoro in njegovo filozofijo,^^ prepričan pa je, da se je veliki filozof - ki je prvi upo-190 rabil besedo filozofija (D. Laertski 1,12) - svoje modrosti naučil od Mojzesa. Očitno namreč je, da naših naukov ni le poznal, ampak jih je že v tistih davnih časih tudi goreče občudoval (Proti Apionu 1,163). Ta veliki človek je mnogo modrosti judovskega prava vpeljal v svojo filozofijo (1,166). Kakor grški i31o-zofi, tudi eseni kot zlo zavračajo vsak užitek, cenijo spolno vzdržnost in premagovanje poželenja sploh. Splošno zavračajo zakonski stan in raje posvojijo otroke drugih, ženske pa opozarjajo pred razvratnim vedenjem. Premoženje imajo vse skupno;^® nihče nima več od drugega, tako da ne poznajo niti bogatih niti revnih. Svoje čisto življenje ščitijo pred grešnimi razvadami mest, zato živijo kot zaprta bratovščina, skrbno bdijo nad tujimi obiskovalci, novince pa sprejmejo šele po dolgi preizkušnji. Posebej pa slovijo po svoji pobožnosti, saj molijo že pred sončnim vzhodom, pred obroki in zvečer, berejo svete spise in iz njih luščijo to, kar lahko najbolj koristi duši in telesu. Podobno kot pita-gorejski sodobniki,'^ tudi eseni svoj nauk skrbno skrivajo pred tujci (prim. Jud. vojne 2,8,119-145).
Glej še Življenjepis 10-12. Jožef pozna tudi četrto filozofsko šolo (zelote), a jo zaradi njihove nasilne politike nerad uvrsti na seznam.
V Proti Apionu 2,14 je omenjen v paru s Homeijem. ''' Kot bo kasneje značilno tudi za prve krščanske občine; prim. Apd 2,44. " Glej D. Laertski 8,42.
Kako popoln je nauk 'Mojzesove filozoi5je' Flavij dokazuje s pomočjo kritike
neko vrl no poudarja, drugo pa zanemarja (Proti Apionu 2,172) Mojzes pa ie
Praktičnih vaj v vrlinah m pustil vnemar, a tudi same črke zakonov ni pustil mrtve na papirju. Podobno kot vsak filozofski sistem tudi Mojzesov preSe pravila prehrane, obnašanja v zasebnem in družbenem življei^ju, o splo " o
študiju svetih spisov, bogoslužju itd.	> u spoinosu, o
Za razliko od Filona, Jožef Flavij judovstva grškemu bralstvu ne predstavila ko enotno m univerzalno filozofijo, ampak kot narod, ki tako kot GrM pt2e astne filozofske šole in nazorski pluralizem Podobno kot Grki tudi Iv^ izobraženci iz Jožefovega in Filonovega kroga visoko eenijo Egipt inVelvo modrost, kar oba grško pišoča judovska avtorja modro uporabfta pri ^opu-lanzaciji biblične modrosti in Mojzesove Postave.	^
Egipt in egipčanska modrost je bila med Grki že v Platonovem času visoko
PlutaTh	^^^-ki zakonodajalec Solon kar deset let šolal v EgTpl
Plutih So^n 26). Tam sta bila po legendi tudi Platon (D. Laertski 3,1; Plu-
LfsotS" '"T	^^^ ^^^^^ grških izobražencev.
Le Sofaat pac m potreboval potovanj, ampak je bil vedno doma (D. Laertski
Zaradi takšne slave modrosti Egipta med grškimi sodobniki - pa tudi zaradi Egipta samega, kjer je Filon živel - je razumljiva njegova strategija poud^^
kovanje, da ga bodo nemara prav zaradi tega tako grški kot egipčanski so-
Z aH	"	- d v.
mne ah pa veli^ga prijatelja Najvišjega (Sib. oraklji 2,245). Povedati je
toba, da je prvi grski avtor z referenco o Mojzesu že Hekatej iz Abdere (300
pr. n st) sicer pa aleksandrijec in skeptik, avtor danes izgubljene ZgodoZe
Egipta, ki je imel do Judov in Mojzesa precej pozitiven odnos.-
Na svetopisemsko zgodbo o v Nilu najdenem dečku in o njegovi mladosti v prestolnici znanosti m kulture (prim. 2 Mz 2), zanašajoč se tul na preSnanjl
Glej podobno formulacijo pri Filonu, O stvarjenju 1 1 Glej M. Stem, Greek and Latin Authors, 1:20-44.
grških sodobnikov o slavnem zakonodajalcu Judov, Filon naveže vrsto razlag o podrobnostih Mojzesovih egipčanskih učnih let, ki so mnoga sicer brez svetopisemske osnove.
Mojzes se je v Egiptu''® hitro učil aritmetike, geometrije, nauka o ritmu, harmoniju in metru, glasbo ([jlouctixk]) v smislu igranja na instrumente, kot tudi teorije iz knjig in iz bolj strokovnih razprav, ki so mu jih dali učeni Egipčani.''' Prav ti so ga potem učili tudi filozofije simbolov, kot je prikazana na tako imenovanih svetih znakih,^^ kot tudi tiste, v zvezi s spoštovanjem [nekaterih] Živali, kijih tam po božje častijo. Vsega ostalega, kar je potrebno v šoli, pa so ga naučili Grki in filozofi iz sosednjih dežel,''^ ki so znali asirsko'^ in ki so poznali kaldejske znanosti o nebesnih telesih. Sicer pa se je tega naučil tudi pri Egipčanih, ki so še posebej pozorno obravnavali matematiko. Ko se je torej tako naučil modrosti obeh narodov - tega, v čemer so si blizu, in tega, v čemer se razhajajo, - se je ogibal vsakršnih prepirov, sporov in prerekanj,''^ ter si vedno in povsod prizadeval samo za čisto resnico (txXrjQ-eoa), ker njegova misel ni prenesla nobene laži, česar pač ne moremo trditi o pristaših raznih sekt, ki branijo resnice, ki so jih sami predlagali ~ pa naj bodo kakršnekoli že - pri tem 192 pa prav nič ne raziščejo, ali jih je sploh vredno braniti, in se na ta način postavljajo oh bok najetim odvetnikom,'''' ki delajo za denar, nič ne razmišljajo in jim ni mar za pravico {O Mojz. življenju 1,5,23-24).
Ugibanja in hipoteze o Mojzesovi mladosti v Egiptu najdemo med grškimi avtorji že pred Filonom. Zgodovinar in geograf Strabo iz Ponta v Mali Aziji
® Na nekem drugem mestu (Vpr. in odg. o Genezi 3,16 razlaga 1 Mz 15,19) bo Filonu Egipt simbol za telesni in zunanji blagoslov, reka Nil (v spisu Kdo je dedič božanskih stvari 72,315) pa simbol božje modrosti, ki je resnično [kot] velika reka. Mojzesovo egipčansko poreklo so poudarjali predvsemproti-judovsko nastrojeni izobraženci v Aleksandriji, že v 1. stol. pr. n. št. (npr. Ps Maneto, Keremon, Apion), pa tudi kasnejši avtorji kot Apolonij Molon z Rodosa (1. stol. pr. n. št.) in Pompej Trogus (prim. Evzebij, Priprava na evangelij 9,19,3).
Glede kurikuluma v Egiptu prim. Platon, Zakoni 656d; 799a in 819a, glede Mojzesovega študija egipčanske modrosti (CT09La) pa Apd 7,22. O Platonovih učnih letih glej D. Laertski 3,1. ® Tj. na hieroglifih.
® Torej gramatike (literature), retorike, logike in morda tudi astronomije. O interdisciplinarnosti Filonove izobrazbe glej v O sanjah 1,205 in O predhodnih vprašanjih 14,74-80. " Filon (navaja Colson, Loeb, ad loc.) ima tu v mislih Herodotovo (4,87) poročilo o dveh stebrih v Bosporju, ki sta podoba grške in asirske kulture (jezika, pisave); tj. temelja humanistične omike. ® Filonova kritika sporov med grškimi filozofskimi šolami.
^ Filonova kritika puhlosti sodnega govorništva. Mojzesova Postava ne pozna službe odvetnika. O Filonovi rabi izraza glej Kittel 5:802-803.
(64 pr. n. st-20 n. št.), ki je večkrat obiskal Egipt, je prepričan da so Judie potomci stanh Egipčanov (navaja J. Flavij v ^ra^M 14,2 118)" da e
•flV^fT" T.^	^	malikovanje in pr;i odfai pravo
filozofsko podobo božanskega bitja. Mojzes je bilpravzapL egipčanfZl
na celu vseh, ki so častili (pravo) božansko bitje, in tam ustanoviti svojo državo.
skfj oil Sä	- Aleksandriji,
sicer oster kntik judovske religije m prava, pozna domnevo o Mojzesovem
egipčanskem poreklu. V svojem spisu Zgodovina Egipta (III k^Sa) aZ
polls v Egiptu, kjer je zgradil svetišče in častil lastnega Boga Judovski zsro dovinar J. Flavij domneve o Mojzesovem egiptovskem poreMu gršSg tt^^^^^
2o	i'"	-	S. ZaT
Sa a ?	'	°	-hoda Izraela iz
Ejpta (J. Havij prav tam 2,2,17). Natančno v c«.« sedme olimpijade pZ
leto Iger; v letu, ko so Feničani ustanovili Kartagino (cca. 750 pr. n
ä^nM f^lr	°	izobraženimi so-
dobnifa v grškem svetu potrjuje tudi literarni kritik Pseudo Longin ki v spisu
O subbmnejn (9,9) govori o Mojzesu celo brez navedbe njegovla In ena Najbrž predpostavlja, da bodo bralci gotovo vedeli, kdo je 11 ZonodaMec Judov m gemj, o katerem govori. Tudi rimski retor M. E KvintiSn (35 S natanko sodobnik Jožefa Flavija, utemeljeno predpostavlja, da SnasIoS njegovega spisa	govornikom (3,7,21) vedeli, o kom govori S
le pnmus ludaicae superstitionis auctor.	^
Toda v Filonovem opusu Mojzes ni zgolj filozof; modrec z Vzhoda ki je napisal
zlt ;	v '	filo-
zofov m ki ga v resmci uvrščajo med prave božje prijatelje, med izbrance
-Daje bil Mojzes v resnic. Egipčan, so .dili egipčanski nasprotniki Judov, kot npr. Apion in Ps
oporekal je ZenjJjui; dasotr^n " slt e^tr ^ h	^
zgodovini.	^ ■ J® ^^ izvedenca o Homequ in egipčanski
® Leto velja tudi za datum ustanovitve Rima (H. Thackeray. Loeb, ad loc.).
nebeškega logosa in velikega človeka, ob katerem mora vsak izobraženi Egipčan ali Grk nujno pomisliti vsaj na faraona, če ne že na...
Po božji volji Mojzes Filonove filozofije tako ni le filozof, ampak tudi kralj (ßaCTiAeut;),™ zakonodajalec (vojj.oÖETTjg),'" veliki duhovnik (o.p^Lepeug)''^ in
'"Mojzes je 'kralj,' Bog pa je kralj vseh kraljev (in Bog vseh bogov (O Dekalogu 10,41) - 'King of Kings and Lord of Lords' (G. F. Handel)). V hebrejski Bibliji je 'kralj' med nazivi za Boga šele od časa monarhije (prim. Ps 5,3; 24,8; 84,4), kot tudi 'kralj vseh kraljev' ali 'kralj kraljev vseh kraljev' v rabinski literaturi (npr v P Avot 3,1 in 4,22). V grški mitologiji (Heziod, Teogonija 886) je Zeus kralj bogov, v grški Novi zavezi pa je 'kralj' v prenesenem (duhovnem) pomenu naziv za Jezusa Kristusa (prim. Lk 1,33; 1 Kor 15,25; 1 Tim 6,15 in Raz 11,15), čeprav njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Podobno kot tudi za Heroda (Mt 2,22), ki pa ni bil pravi kralj. Filon je morda poznal Aristotelov opis popolnega kralja v Nik. etiki 1160b 8 in Platonovo idejo o filozofu-kralju {Država 473c) in pastirju svoje 'črede' (343b), saj je njegovo pojmovanje Mojzesove vloge bližje slednjemu kot idejam iz spisov njegovih rabinskih sodobnikov. Mojzes je v hebrejski Bibliji 'voditelj ljudstva', ne pa kralj (izjema je 5 Mz 33,5), saj je bil v njegovem času ta izraz pridržan za faraona. Je pa v stoiški filozofiji Filonovih sodobnikov izraz 'kralj' pogosto sinonim za modreca, filozofa, za prvega v svojem redu, za zmagovalca, magistrata itd. V stoiški filozofiji je 'kralj' tudi tisti, ki premaga sam sebe in svoje strasti: imperare sibi maximum imperium est (Seneka, Moralna pisma 113,31). Ale-1 94 ksander Veliki je obvladal ves svet, svojih čustev pa ne (prav tam 113,30). Filozof je 'kralj samega sebe' (M. Avrelij). Glej še Seneka, Moralna pisma 73. Zanimivo je, da velja podobno tudi v rabinski filozofiji, kjer je 'kralj' vsak, ki obvlada zla nagnjenja v sebi (prim. npr. Babilonski Talmud [TB] Kidušin 40a in Nedarim 32d). Pravi 'kralj' je tisti, ki študira Postavo (prim, npr P Avot 4,13), šola je 'kraljevska palača,' največ pa velja krona dobrega imena (prav tam). Učitelj je 'kralj' tudi v stoiški filozofiji (Seneka, Moralna pisma 108,11), čeprav je hkrati res, da rex noster est animus (114,23). Že v kulturi starih Grkov je bil kralj garant reda in zakonitosti (Herodot, Zgodbe 1,97). Zanimiva je tudi Platonova misel o prvem, najvišjem božanstvu (in ne demiurgu), ki je 'kralj' (prim. Država 597e in Zakoni 904a). Prim, še H. A. Wolfson, Philo II, str. 325-337. Jožef Flavij o Mojzesu nikdar ne govori kot o 'kralju' (saj mu idealne vladavine ne predstavlja monarhija, ampak teokracija). " Izraz pozna Aristotelova fo/ifila (1274a 31; 1265a 18-glej le Index Aristotelicus (Bonitz), s. v.), v literaturi helenističnega judovstva pa Aristejevo pismo 131; 148; 312. V LXX le v Ps 9,20 (kot sinonim za Boga), v Novi zavezi pa le Jak 4,12. V Vulgati je Bog zakonodajalec v Job 36,22 in Jak 4,12. Kot legis - latorja termin (v različnih izpeljavah) pogosto uporablja tudi Platon; glej Lexicon Platonicum (Astius) s. v.
Naziv prvega dostojanstvenika v Jeruzalemu v judovski grški literaturi (Jožef Flavij; 1 Mkb 14,43; 4 Mkb 4,18; Mt 27,41; Mr 11,27 itd.); že v LXX 3 Mz 4,3. Starešina v sinedriju {Jud. vojne 2,15,322). Tudi: pontifex maximus (Polibij), prva svečenica preročišča v Delfih, svet človek na splošno; sveti pisec svetih spisov, vsevedni modrec, bogu posvečeni človek, prvi izmed izbranih (kot v Zakonih 947a). V politični terminologiji tudi diktator (Cezar). V Novi zavezi skupaj 38-krat. Iz hebrejske Biblije vemo, daje bil Izraelov prvi veliki duhovnik Aron, ki gaje posvetil sam Mojzes (prim. 3 Mz 8-9 in 2 Mz 40,15), duhovništvo pa je potem prešlo na Aronove potomce. Kot duhovnik se Mojzes vendar omenja skupaj zAronom v Ps 99,6, a Mojzesovo duhovništvo je trajalo le v tednu Aronove posvetitve, uči rabinsko izročilo (TB Zevaim 102a; Midraš Raba Levitikus 11,6; L. Ginz-berg, The Legends of the Jews 2:139 in 5:422). Duhovnik je v biblični tradiciji najprej služabnik
prerok	^	^^^	^^^^^^ ^^^	^^^^^^^
mero modrosti in vrline {O Mojz. življenju 2,1,3). V sebi je združil veliki ideal stoiske filozofije: biti kralj in filozof hkrati.'^ Kako zelo filozofsko je Filonovo pojmovanje Mojzesove vloge v Izraelu, lahko ugotovimo, če Filonov opis narodnega voditelja primerjamo z opisom Mojzesa v spisih Jožefa Flaviia ki podarja predvsem Mojzesovo politično spretnost in vojaške sposobnosti Fla-vij ima Mojzesa predvsem za voditelja	in vojaškega poveljnika
(axpocTTiyoq),'^ kot je pač zanj tudi njegov opus bolj politična zgodovina kot filozofija. Ko Filon govori o vojaških zadevah v Izraelovih taborih, vedno pove daje Mojzes le duhovni voditelj ljudstva, o konkretnih vojaških zadevah pa odločajo za to posebej postavljeni poveljniki.^^
hiliTh -v ' '	'	bilo seveda znano tudi Filonu (kot najbrž tudi dejstvo da so
5 dnot^r"; r	^	-	službo oprJvli o
dedno m ne glede na sposobnosti, dmgo pa samo, če posedujejo odlično znanje o Postavi P™ ne
more opravljati nihče drug, drxigo pa lahko tudi üsti, ki o Poivi sicer veliko ve V em primem postane laicm razlagalec 'kot duhovnik,' in v tem deleži na duhovniški učiteljski službf ' Olej se Füon, Vpr. m odg. o Eksodusu 2,105. več pa v H. A. Wolfson, Philo II, str 337-345 in E 4 CkR Schurer, The History 2:212-214; 227 in si.	* 95
'' y grškem svetu je izraz pomenil 'razlagalca božje volje' (LXX Sir 24,33; 2 Km 15 8) ki pod vodstvom svetega duha tolmači sveta besedila (Rim 12,6; I Kor 12,10; 1 Tim I 18 4 14) pa S razlagalca s^j m orakljev (Sir 46,20; Apd 19,6); tudi v Delfih, V Egipiu naziv za iužbo naTviS dt^hovnikov (P aton, TimaJ 72a), na Kreti naziv za govornike (Tit 1,12), v LXX 2 Mz 71 pa za
' 'f r	posrednik med človekl in bogom
oz. ve om dej pa tudi organ transmisije božjih sporočil. Izraelski prerok je 'videl Boga' (Izk i, , iz 1,1, Jer I), v grškem svetu pa je prerok predvsem tisti, ki 'vidi prihodnost' V Grčiii ie
ci^ar bistvo je težko določiti, saj sami ne govorijo iz .sebe. temveč je pravi govorec bog sam in ta po njth občuje z nami (prim. Platon, ,on 533; 536c). Sokrat ima težavo z razumevanjem n » nih prerokov (prim. Apologija 22), saj dvomi v njihovo resnično izvedenost F lo7u" da so
o^S^^SOvoraprerokavslumdrugega.äarazoäevajonjegoveMjeiKäoje
Glej o tem O Abrahamu 44,261 in O spremembi imen 152
Npr. v Jud. starožitnostih 2,268; 4,11; Proti Apionu 1,238;261; 2,156;159. Septuaginta Moizesa s tema dvema izrazoma ne označuje.	■ o f luagmta Mojzesa
« Npr. ^ Proti Apionu 2,158. O rabi in ozadju izraza v grški kulturi glej H. M. Hansen Rhetores aM Strategom tn fourth century Athens, v Greek-Roman and Byzantine Studies 24 (1983), T^s t
ISattdl^i	^	^	-	Mojzes
večkrat voditelj (^y^f^^v), vendar le ad interim. Resnični voditelj ljudstva je Bog sam Mojzesu ie
zaupan le mandat v zadevi izhoda iz Egipta (prim. O Mojz. življerju 1 14 71)
196
Kako odlična je Filonova izobrazba in kako bogat njegov miselni svet, iz katerega črpa tako izjemno sintezo med judovskim izročilom in grško inodrostjo, nL dodatno pojasni seznam grških besedil, ki jih je Filon pozn^, m imen avtorjev, ki jih je v svojem opusu citiral, parafraziral ali pa le smiselno povzel.
Profesor Hany Austryn Wolfson (1887-1974) našteva v i^jemm in še nepre-seženi študiji o Filonu (Harvard 1947) prek trideset imen grških filozofov od predsokratikov do njegovih sodobnikov, ki jih Filon navaja neposredno ah pa
jih le parafraziral'^
Omenimo eleata Parmenida (okrog 500 pr. n. št.) in Zenona sedmerico modrih,- Heraklita iz Efeza (540-180),- Empedokla (495-435), Anaksagoro (500-428),- Demokrita iz Abdere (460-370),- Pitagoro (582-S)0) - pitagorejea Filolaja iz južne Italije (V. stol.)- in Protagoro iz Abdere (481^11) Seveda ceni Sokrata (469-399)«^ in najbolj svetega (izpo^Tczov) Platona (427-347)«« iz Aten, ki govori z največjo jasnostjo^ kot tudi Aristotela
presegel); 57 (Vodnjak, iz katerega je zajemal, pa je bilo Sveto pismo); 106.
Vsak dober človek je svoboden	,	u\ Vr,r in od9 o
:	bibUani stavek .z 1 Mz 2,18 (Ni dobro za	äa
jesZ	daje prijateU drugi jaz. Pitagorejske fUo.ofe .ma za naJ^ol, sveto
dZZ'ilh (Vsak dober človek je svoboden 1,2). Le enkrat navaja Pitagoro neposredno (Vsak tSr ZTk lsfoboden 1,2; prii D. Laertski 8,17), veökrat pa le povzema njegov nauk. Izraz
n^sewa e Sek merilo vseh stvari (frg. 1), zaradt tega ga označi za
(prav tam). Zaradi opaznega vpliva pitagorejske filozofije na njegovo misel ga Klemen Aleksan
plv^pri^S. M o%. oGen.^ 2,3;6. Glej še O kontemplativnem življenju 7,57; O sanjah 1 10 58 'in O božanski previdnosti 2,21 (Sokrat kot vzor skronmosti).
- S dotrZTek je svoboden 2,13 (Platon je zanj najslajši izmed vseh pisateljev; imenuje ga J&tmllLo; O večnosti sveta 10,52); O stvarjenju 40,119; O konten^planvnem ztvljenju 7I7 59 oE 12 63 (Teaitet); 15,82 (Teaitet); O večnosti sveta 4,13 (Timaj); 6.27 (Timaj), 7,38
iz Stagire (384-322),®° ki mu Filon precej dolguje," pa tudi sofiste in ciniško šolo Aristipa in Diogena (404-323).'^ Izmed post-aristotelovskih filozofov kot divi homines''^ navaja stoike (Zenona s Cipra, Kleantesa (331-232),®'' Krizipa iz Tarza (282-206),®'' Diogena iz Babilona, Boecija iz Sidona (sredina III. stol.) in Panateja (II. stol.),®® poleg tega pa še Epikura iz Aten (341-271)®^ in epiku-rejce,®^ paripatetike (Teofrasta in Kritolaja),®® skeptike, akademike, pitago-rejce'™ in neopitagorejca Ocelija."" Brez neposredne omembe imen navaja misli Anaksimandra (611-546) in Anaksimenesa (585-525) iz Mileta, pita-gorejca Epikarma (550-460),'°^ atomista Anaksarha, sofista Prodika, stoike Arista s Kosa in Pozidonija iz Apameje v severni Siriji (135-51)'® ter peri-patetika in glasbenega teoretika Aristoksena iz Tarenta (375-300)'°^ in skeptika Anesidema. Zanimivo da nikjer ne omenja Talesa, prvega izmed predsokra-
(Timaj); 26,141 (prosta priredba Timaja). Enkrat ga imenuje tudi 'sokratik' {Vpr, in odg. o Genezi 3,3). Glede njegove analize/kritike Simpozija (posebej homoseksualnosti, ki jo Filon zavrača kot pravoveren Jud - 3 Mz 18,22 - in kot stoiški moralist) glej O kontemplativnem življenju 7. O Filonovem branju in razumevanju Platona podrobneje D. T. Runia, Philo of Alexandria and the Timaeus of Plato, Brill, Leiden 1986 (non vidi). Vsak dober človek je svoboden 2,13.
O večnosti sveta 3,10 (Aristotelov nauk o neustvaijenem in neuničljivem svetu predstavi kot odgovor na kozmologiji stoikov in epikurejcev) in Vpr. in odg. o Genezi 3,16. Avtoriteta Aristotela je med Filonovimi sodobniki tolikšna, da mu sam nikdar izrecno ne oporeka. " Gl. H. A. WoUson, Philo I, str. 109-112. Filon pozna mnogo Aristotelovih spisov, največ pa navaja iz Fizike, Kategorij, O duši, Nik. etike, O nebesu. Politike in Retorike. ® O Noetu kot vrtnarju 37,151; Vsak dober človek je svoboden 18,121 in O večnosti sveta 15,77. '' Glej Filonovo referenco za častni naziv (S-stotD) pri Homerju, Odiseja 4,17 in Iliada 23,689. Prim, še Platon, Teaitet 183e.
O večnosti sveta 18,90. ® O večnosti sveta 9,48. " O večnosti sveta 15,76 in 16,78. " O večnosti sveta 3,8.
'' O izgonu Kajna 1,2. Z idejami epikurejcev (tako v fiziki, etiki in teologiji) se Filon sicer sploh ne strinja.
» O večnosti sveta 23,117 (Teofrast); 11,55 in 14,70 (Kritolaj).
™ Vsak dober človek je svoboden 1,2 (pitagorejce označuje za najbolj sveto družbo, ki pozna mnogo odličnih naukov) in O večnosti sveta 3,12. "" O večnosti sveta 3,12. Vpr. in odg. o Genezi 4,203.
O večnosti sveta 15,76 (v prevodu ga omenja Yonge, Colson pa ne). Znano je njegovo potovanje v Cadiz in do obal Atlantika (Britanija), pa tudi srečanja s Kelti v južni Franciji. Študiral je v .Atenah, potem pa na Rodosu ustanovil svojo šolo, kjer gaje poslušal tudi Cicero (prim. O naravi bogov 1,6). Cicero je napisal knjigo s prav takim naslovom kot njegov učitelj: O naravi bogov (prav tam 1,123). O njem glej še v J. Dillon, The Midle Platonists, str. 106-113.
"" Bil je Aristotelov učenec in vpliven glasbeni teoretik. Znana sta njegova spisa Elementi harmonije in O ritmu. Po legendi je napisal kar 453 spisov.
tikov, pa tudi ne znanih literarnih teoretikov in filozofov iz aleksandrijske knjižnice in nekaterih vplivnih filozofskih sodobnikov. Pozna pa perzijske mage in celo indijske filozofe, katerih življenje je ena sama razstava kreposti.""
Podobno kot Platon, tudi sam zavrača sofiste,'"'' saj prodajajo svoje argumente kot trgovci na tržnici. Sofisti so brez vsake rdečice nahujskali filozofe proti filozofom, mišljenje pa okužili s prefinjenim in nikdar končanim dvomom.'"' Filon je skupaj z njimi proti njim.
Poleg filozofov Filon pozna in navaja tudi grške literate: Homerja (VIII. stol.),'"® Hezioda (okrog leta 700),"° Pindarja (518^46),'" zakonodajalca Solona iz Salamine (635-559),"" Likurga (VIL stol.),"-' Hipokrata s Kosa (460-370),"" pisca tragedij Iona (490^25),"^ Evripida (485^06),"« Sofokleja (496^06)"'' in Ajshila iz Aten (425^56)."® Pozna tudi atenskega filozofa Ksenofonta (428354) in njegov spis Simpozij, brez dvoma pa tudi Polibija (200-118) in njegovo Občo zgodovino.Nekatere avtorje navaja neposredno, izhajajoč iz izvir-
Vsak dober človek je svoboden 11,74. i 98	klasične filozofske rabe pojma 'sofist,' uporablja Filon (in druga judovsko-grška literatura)
izraz tudi kot prevod za hebrejsko besedo 'modreci' (heb. hakamim); tj. farizejski eksegeti Postave (prim. J. Flavij, Jud. vojne 1,33,3; 2,17,8). "" Prim. O Mojz. življenju 2,39,202 in O begu 38,209. ™ H. A. Wolfson, Philo I, str. 59.
i® Filon ga citira zelo pogosto, čeprav včasih brez neposredne navedbe njegovega imena. Prim. npr. O Abrahamovi selitvi 18,156 (Iliada 6,484); 35,195 (Odiseja 4,392); O spremembi imen 33,179 (Odiseja 8,171); O večnosti sveta (Odiseja 6,107); 25,132 (Iliada 6,147); Odposlanstvo h Gaju 11,88 (Odiseja 4,363); Vpr. in odg. o Genezi 3,3 (Odiseja 12,39-47); 3,16 (Odiseja 14,258). Homer je bil v Filonovem času v Aleksandriji popularno čtivo, med rabinskimi sodobniki pa so bile njegove knjige prepovedane (ker so bile polne imen poganskih božanstev). "" O večnosti sveta 5,17 (Teogonija 116).
O večnosti sveta 23,121; O vrlinah 32,172 (kjer ga napačno citira) in O božanski previdnosti 2,50.
O stvarjenju 35,104 in Vsak dober človek je svoboden 7,47. Vsak dober človek je svoboden 7,47; 114.
O kontemplativnem življenju 2,16 in O stvarjenju 36,105 (kjer navaja Hipokratovo teorijo o sedmih življenjskih obdobjih). Kasneje jo mdr. najdemo pri W. Shakespearu, Kakor vam drago 2,7.
Vsak dober človek je svoboden 19,134. I"' Alegorije postav 3,71,202; O večnosti sveta 2,5 (?); 6,30; Vsak dober človek je svoboden 17,116; O posebnih določbah 4,8,47 in Vpr. in odg. o Genezi 4,203.
O posebnih določbah 3,3,15 (Ojdip kot primer tirana) in Vsak dober človek je svoboden 3,19. Vsak dober človek je svoboden 19,143. O kontemplativnem življenju 7. H. A. Wolfson, Philo II, str. 402.
nih besedil, druge pozna iz priredb in popularnih (pogosto stoiških) interpretacij.
Tudi grški Panteon in mitologijo dobro pozna, saj omenja: Apolona,'^' Dioni-za,'^2 Herkula,'^3 Pozeidona,'^^ Sizifa,Pandoro,'^« Marsa,'^' Merkurja, Kastor-ja m Poluksa,'^« Dedala,'^' Hermesa, Afrodito,"» Ateno,vrhovno božanstvo grških sodobnikov, Zeusa,"^ druge bogove.
Kot vladarja, ki v svojih vladarskih lastnostih ni prekašal le sodobnikov, ampak tudi vladarje iz preteklosti, vse do današnjih dni (O Mojz. življenju 2,5,29), ceni Aleksandra Makedonskega, ustanovitelja Aleksandrije,'" ki je sicer zelo v časteh tako med helenističnimi filozofi, kot med Filonovimi rojaki v mestu, v matici in drugod v diaspori.
Čeprav ni bil Filon nikdar v Grčiji, je iz grške literature poleg filozofije in religije poznal tudi grške kraje in ljudi; običaje, pravo in ljudsko izročilo. Tudi dorsko, jonsko in korintsko (O sanjah 2,8,55) kiparstvo in arhitekturo pozna.
Med grškimi kraji omenja Atene"^ {ki so za Grčijo to, kar je zenica za oko), 199 Sparto,"' Atiko, Peloponez"« in grške otoke (Rodos, Kos, Delos, Andros), pa
o Dekalogu 12,54 in Odposlanstvo h Gaju 13,93. Odposlanstvo h Gaju 11,78. Odposlanstvo h Gaju 11,87. ™ O Dekalogu 12,54.
O kerubih 2,24,78. ""i O večnosti sveta 12,63.
Odposlanstvo h Gaju 13,93 "" Odposlanstvo h Gaju 11,79.
O pos. določbah 3,8,44. ™ O Dekalogu 12,53 in O kontemplativnem življenju 7,59. Vpr. in odg. o Genezi 2,12.
Vsak dober človek je svoboden 18,127; Odposlanstvo h Gaju 29,188; 265 in 346. Glej še O kerubih 2,63 in Vsak dober človek je svoboden 14,94-96. Aleksander je bil med Judi v mestu (m v diaspori sploh) precej v časteh, saj J. Flavij poroča (Jud. starožitnosti 11,8 4) kako je (domnevno) obiskal Jeruzalem in se poklonil zvitku Postave in tempeljski duhovščini' Judom pa podehl več pnvilegijev. Tudi rabinska literatura večkrat omenja Aleksandra Velikega in njegove domnevne pogovore z Judi (prim. npr. Midraš Raba Geneza 33,1; 61,7; Uvitikus 13,5). Kasneje poznamo celo več rabinov z imenom Aleksander.
"" O Mojz. življenju 2,19; Vsak dober človek je .svoboden 7,47; 18,127;130; 19;140 in drugje Vsak dober človek je svoboden 7,46; O Mojz življenju 2,19. O večnosti sveta 26,140; Flaku 20,173.
tudi Italijo, Sicilijo,"' Kartagino, Libijo, Ciper, Malto, Korint, Makedonijo, Dardanele in nmoge drage sredozemske kraje. Kot tudi kraje v Mezopotamiji, Afriki in Aziji. Iz Platonovega Timaja (24e) tudi Filon pozna legendo o Atlantidi;"** zgodbe o Jazonu in Argonavtih, o Kiklopih, kot izobražen državljan Aleksandrije pa številna mesta v Egiptu in egipčanske legende. Filon pozna tudi Armence, Hetite, Perzijce, Etiopce, Skite, Sirce in celo Indijo in Indijce. Kot odlične trgovce in pastirje pozna Arabce,'^' ki veljajo tudi za najštevilčnejšega izmed vseh narodov (O vrlinah 7,34). Seveda pozna tudi Rim, saj gaje obiskal kot odposlanec aleksandrijskih Judov,''*" in celo 'necivilizirano' Ger-manijo, kjer se je na reki Ren končalo kraljestvo, ki se je začelo ob Evfratu {Odposlanstvo h Gaju 2,10).
Izobraženega Filona zanimajo vsa aktualna filozofska, moralna in politična vprašanja njegovega časa, saj jih obširno obravnava v svojih spisih, odgovore nanje pa, poleg v grški, išče tudi v biblični literaturi. Vprašanja začetka in smisla sveta, obstoj idej, zakonov narave in morale, duše, metafizične stvarnosti, človekovega spoznanja in njegove svobode, pravične državne ureditve in statusa Judov v Aleksandriji, vprašanja dobrega in zla, obstoja Boga, njegove 200 narave in razodetja, življenja in smrti, sreče, časa in večnosti; o vsem tem piše v svojem obširnem opusu. Ker je bilo pojmovanje in smisel filozofskega razmisleka v Filonovem času precej drugačno kot danes, ga upravičeno označujemo tudi za mistika, alegoričnega interpreta, teologa, predhodnika krščanstva, državnika, pravnika, stoika, neo-pitagorejca, gnostika, stilista; sploh za [izobraženega] človeka svojega časa.'""
Poleg grške filozofije in hebrejske Biblije pozna Filon tudi rabinsko ustno izročilo,"'^ ki ga večkrat upošteva pri razlagi posameznega svetopisemskega odlomka. Kljub zanj značilni alegorični metodi interpretacije ostaja lojalen normativnemu judovstvu, po življenjski praksi pa pobožen Jud v diaspori. Mojzesovi Postavi, rabinskemu izročilu in judovski etiki priznava vso avto-
Prim, zanimivo razlago o nastanku otolca v O večnosti sveta 24,136. Prim. O večnosti sveta 26,140. Prim. OMojz. življenju 1,10,51.
Zanimivo, da omenja Rim le v političnih spisih {Odposlanstvo h Gaju in Flaku), ne pa v filozofskih.
"" S. Belkin, Philo and the Oral Law, The Philonic Interpretation of Biblical Law in Relation to the Palestinian Halakah, Harvard Univ. Press, Cambridge Mass 1940, str. vii (gl. tudi str. 27). Prim. npr. o Noetu kot vrtnarju 17,69 (je umestna paralela s P Avot 6,1 oz. 6,8 ?).
nteto, prav tako palestinskemu judovstvu in jerazalemskemu templju.'« Kritizira pa ekstremizem tako alegoristov kot zgolj literarnih razlagalcev Biblije.'^
Kot izobražen meščan Aleksandrije Filon dobro pozna tudi religijo Egipta, ki je bila v njegovem času - podobno kot judovska - že precej filozofska. Že Herodot poroča o egipčanskih duhovnikih, ki so trdili, da so si svoje bogove sposodili pri Grkih {Zgodbe 2,4) in da so od tam tudi mnogi obredi egipčanskega kulta (prav tam 2,51). Čeprav je bil Plutarh v Egiptu le enkrat in so njegova poročila s poti precej nezanesljiva, so njegovi zapisi o filozofiji in pro-grški usmerjenosti egipčanske religije zelo zanimivi. Egipčani sami so svoja božanstva enačili z grškimi,"« lastno religijo pa so razumeli kot pot do spoznanja resmce o bogovih.Obredja egipčanske religije so pojmovali le kot simbolno formo, v kateri je treba odkriti zakrito resnico (Plutarh, O his in Ozirisu 352c), ki pa ne more biti drugačna od grške, ker je ta univerzalna. Obrite glave egipčanske duhovščine, njihova oblačila, stroga dieta in podobni obredni predpisi morajo imeti svoj višji, moralni pomen. Pri razlagi skrivnosti obrednih ritualov nas mora voditi filozofija, sicer nismo pobožni. Celo kult čaščenja živali ima svoj preneseni, vzvišeni pomen, če ga le znamo prav razumeti. Vsaka žival je v resnici le podoba kake božanske moči (prav tam 201 380-381), krokodil pa je živa podoba boga, saj je edino bitje brez jezika; kot božja beseda sama ne potrebuje glasu. Mrena na očeh omogoča krokodilu, da gleda, ne da bi pri tem pokazal svoje oči - prav tako kot prvo božanstvo. Celo čaščenje štorkelj (ibis) ima svoj teološki pomen, saj z dolgimi nogami na tleh oblikujejo trikotnik, ki je simbol popolnosti, za Pitagorejce pa boginje Atene (38 If). Mnogi egipčanski modreci v Plutarhovem času so si prizadevali združiti verska prepričanja Egipčanov s filozofijo (370d); posebej s tisto Pitagore, Anaksa-gore, Platona in Aristotela. Bogovi Egipta so le simbol, podoba, ikona posa-mezmh vrlin in filozofskih resnic, če le znamo prav razumeti njihovo sporočilo.
Plod judovske in egipčanske mistične kulture so t. i. terapevti, ki berejo Sveto pismo in v filozofifi starih iščejo modrosti, tako da ga razumejo kot alegorijo, misleč da so besede besedila le simboli nečesa, česar skrita narava se razodeva prek študija zakritega pomena. {O kontempl. življenju 28-29).
Glej o posebnih določbah 1,12,68 in O božanski previdnosti 2,64. "" Prim. S. Belkin, Philo and the Oral Law, str. 27.
Npr. boginjo Izis z Ateno in z ženskim principom, Ozirisa z Dionizom, vrhovno božanstvo Amona pa z Zeusom (prim. Herodot, Zgodbe 2,42 in Plutarh, O kis in Ozirisu 354c- 356b) Prim. Plutarh, O his in Ozirisu 351 f.	- ^ ■
Kot ie - po Plutarhu - potrebno filozofsko razumeti egipčansko religijo je po Soiu tudi judovsko izročilo potrebno brati bolj vzvišeno. Ključ do taksnega Sanja e lxX^yopLoc,'« metaphora continuata (Kvintilj^) ki Po^^ prav zakadi rabe v Füonovi filozofiji (in kasneje v eksegezi prve Cerkve) se do d^es znäna metoda verskega branja Svetega pisma na Zahodu. Z. po^en teseMa je črka toliko, kot je senca za poznavanje stvari (O pomesanju jezikov 38 190 . V novem okolju so mnogi aleksandrijski Judje zapadli pod vphv nove modrostu kije temeljila na grški filozofiji. Iz te znanosti so potem razvih novo metodo razlage Svetega pisma, ki so ji nadeli ime •alegorična, m je prvenstveno po-menZZzofsko alegorijo. Nova metoda razlage je seveda sprozüa tudrnove "Si - Pa tudi ugovore nekaterih rojakov, ki pa jih Filon argumentirano
zavrača.
In te stvari nikakor niso kakšne izmišljotine ali zgodbice, ki bi se jih vesdili pesniki ali sofisti, ampak vzorci in primeri, ki odkazujejo naprej na določeno alegorično resnico, kot se kaže v [naših] mističnih razlagah [O stvarjenju 56 157) Kdor svetopisemskih zgodb ne bere alegorično, lahko pri razumevanju le-teh zabrede v velike težave (prim. Alegorije postav 3,84,236). Pogosto ne 202 pomaga noben način dobesednega branja, zato nam res ne preostane drugega, kot sistem alegorične razlage, kije tako zelo ljub vsem, ki so izvedeni v naravni filozofiji. Od tod torej prva načela naše razlage (O izgonu Kajna 2,7). Alegonja je za tiste izbrance, ki znajo gledati skoznjo (O Noetu kot vrtnarju 9,36), pri
že v klasični grščini je bilo težko natanko ločiti med S.spoq (drugi izmed dveh) in -^^oq^m^ izmed mnoštva) v helenisttčni grščini (koine) pa je razlikovanje praktično
opusu rabi Filon prvo besedo 955-krat, drugo pa 1301-krat. Besedo (v s^Jn go-r tr v pn-spodobah') uporabljata že Heraklit in Plutarh, kot 'zastrt, jezik' pa Cicero (Ar fc« ^^^^^ tLovega poročila (O Izis in Ozirisu 363d) lahko sklepamo da je .zraz kot tak	^rogj
krniškihinLiškihmozofov.krsospomočjoalegoričnemetodemorahsttcnorazla^^^^^^^^^
in mitologijo. Nekateri odlomki Homerja so popolnoma proUverski m res neprimerni če Jih Z „mo za alegorijo (Longin, O sublimnem 9,7; prim, še 32,7). Dmgt pa so taki, da celo s romoZ Tlegoricne ravage ne uskladimo njihovega pomena z aktualno moralo: npr. vojne med Tolv (20 1 74; 385-513) in sovraštvo med starši in otroci (1,586-594) v aaa/(pnm Platon, Sa?78d). Mladina ne loči kaj je alegorija in kaj ne (prav tam) zato volika v branju. Odlika govornika je. če zna rabiti alegorije (Ocero, O govormfeu 27,94 m Kvm-JuirNavoäila govornikom 8,6,44). Cicero piše tudi v svojih latinskih spisih to besedo vedno v S"ni Glej njegovo definicijo retorične figure v Hereniju 4,34,46. Alegonja Cpermntatro) je nacm govornega poudarjanja ene stvari, s črkami besede, ki so v svojem pravem pomenu dmgacne^ Allg^ija ima tri momente: similitudinem, argumentum, contrarium. Locus classicus pn Platon« je Država 378d (čeprav z rabo starejšega sinonima). H. A. Wolfson, Philo I, str. 56-57.
čemer je treba opozoriti, da z izrazom 'naravna filozofija' Filon pravzaprav označuje teologijo; podobno, kot njegovi stoiški sodobniki. Kdor ni uveden v alegorijo in zakonitosti narave, je kot suha puščava, ki ne daje nobenih sadov. Kdor pa zna s pomočjo alegorične metode zreti v bistvo božanskega bitja, je kot reka Nil, ki oplaja Egipt (prim. O begu 32,179). Kot ima reka svoje bregove in narava svoje zakone, ima svoja pravila tudi alegorična metoda (prim. O sanjah 1,13,72). Kot najdemo take, ki upajo zanikati zakone narave, in take, ki ne razumejo zakonitosti voda, najdemo tudi take, ki vsiljujejo le dobesedno branje in se ne zmenijo za alegorije (1,17,102). Bog sam je arhitekt alegorij (2,2,8), zato je zanikanje alegoričnega branja pravzaprav zanikanje božje logike same. Kdor bere po črki, dokazuje da zna brati in da ni popolnoma neumen: gotovo je imel dobrega učitelja. A kdor bere alegorično, dokazuje ne le, da zna brati, ampak da zna brati prav in po božje: njegov učitelj je Bog sam (prim. O Abrahamu 15,68). Resnično in gotovo razlago lahko nudi samo prvi, božanski avtor besedila, vsaka drugačna razlaga je dvomljiva fantazija, ki ne sledi pravilu in zavajabralce (prim. O Abrahamovi selitvi 4,19). Kdor želi biti učenec božjega branja Postave, mora najprej kontemplirati sveto besedilo, potem pa premišljeno izbrati besede, s katerimi ga želi razložiti (25,131). Izogniti se mora torej skušnjavi, da bi uporabljal le goli intelekt, zanemaril pa mistično 203 motrenje vsebine odlomka (prim. O pos. določbah 1,52,287). Nekateri bibhčni odlomki so za alegorično razlago manj primerni, drugi so zanjo posebej dovzetni, tretji pa po njej naravnost kličejo. Včasih kar Mojzes sam predlaga bralcu, naj ga vendar bere alegorično (prim. Alegorije postav 3,85,238), včasih pa namesto njega Filon sam pozove bralce: Dajmo, alegorizirajmo (Vpr in odg. o Genezi 3,29). Izhod Izraela iz Egipta jasno kaže na globlji, alegorični pomen dogodka, ki je v očiščenju duše {O pos. določbah 2,26,147). Filonu torej pesah ni toliko spomin zgodovinskega dogodka, ampak simbol prehoda iz grešnega življenja v svet vrlin, kar bo ponovno aktualno tudi kasneje v krščanski teologiji. Alegorija je metoda naravne filozofije (prim. Alegorije postav 2,2,5), s katero lahko rešimo marsikateri problem (3,19,60), ne moremo pa dokazati obstoja Boga. To je stvar osebne vere vanj, ne pa intelektualne dejavnosti. Še več: razum ravno odvrača dušo od Boga, saj ji kot končne resnice nudi aksiome pozitivnih znanosti. V prid pobožnosti je treba omejiti pristojnosti razumu, čezenj pa postaviti duhovno motrenje verskih resnic, duhovne vaje in globoko ponotranjen odnos z Bogom. Alegorično branje je bistveno bližje božanski resničnosti kot dobesedno, prav zato pa je tudi bolj naravno {Vpr in odg. o Eksodusu 4,152). Drugače od krščanske alegorije kasneje, ki bo z alegorično metodo poskušala obiti dejanski pomen črke Postave, Filon svoje bralce
posebej svari, naj alegorij ne zlorabljajo zoper Postavo, saj nikakor ne gre, da li na osnovi alegoričnega branja kar tako odpravljali zapovedi iO Abrahamova selitvi 16,91). Črko Postave je treba brati hkrati z alegorijami, ki jih filozofsko oko odkrije v ozadju.
Za razliko od judovske kulture, kjer sta beseda in stvar (heb.	najtesneje
povezani, je za epikurejce (in Filona) beseda le simbol stvarnosti,- stvarnost samo pa je dejansko povsem nemogoče korektno izraziti z besedami, saj je tudi beseda zgolj mistična uganka, ki pove prav toliko, kolikor tudi zaknje. Iz takšnega spoznanja izhaja problem njegove alegorične hermenvtike.
■ Poleg samega izraza alegorija, uporablja Filon za 'novo branje' in filozofsko razlago Svetega pisma še več sorodnih pojmov. Npr. razumevanje notranjega pomena (S.avo.a),'- skrivnost (txuaxYipLov),'» skrivnostna razlaga za izbra-
Prim D Laertski 10,37; SekstEmpirik,Prorfmafemaritom 8,13.	j
.=0 ^ Z^ranJ^Tomen oäkryemo s pravili alegorične razlage. Pran oltar - ^^^^^ J'™ modrega [O posebnA določbah 1.52,287). V Filonovem opusu se izraz pojavi kar 492-laat, n to rrt vseh niegovih spisih (P Borgen, The Philo Index). Izraz sam ima v grski hteratun sirok
TZjW^r namen, rariog^T^,' 38c) in inteligenca
kot3 duši- prim Platon, Država 51 Id; 396e; Sofist 263e; Aristotel, Nik. etika 1117b 31 in Meta Sr 8r;oTLzofskega razmišljanja vreden pomen, razumevanje, misleča -e^. disk— Senje (vis-a-vis intuitivnemu (vör^ccc;) in dogmatičnemu (86^.) mišljenju; tako "P^ ^ ^LULenti teologe 123 (E. R. Dodds)), P-^^f	1025^^"» ^^^
deiavnost) azide^^^^^^^^ ali drimstem prizoru (prim. Aristotel, Poetika 1450a 6 m Retonka
odlo'mka (Platon, L,'.. 205b). To je sposobnost,	^^ ^
druži z Bosom (O Noetu kot vrtnarju 10,42); je organ spoznanja Boga (O	^^^^^^^
Zočbah 1 3 20)- duhovna plat človeka (tudi pri Platonu, Zafom 916a); ena izmed lastnost, duše tazlfpoit v 4 .n-fa-, glede njegove rabe v stoiški filozofiji pa glej M. Avrelij. Samemu sehr 3 1 in 6 32 S rab besed; v predsokratski filozofiji glej Diels-Kranz, Die Fragmente der Vor-sokZitr B^ n 1937,^
doumefuviS ) in voL; usmeriti misel k predmetu, uvid, intencionalnost, uperjenost v kaj, čutno
spoznanje, priznanje, —anje, doumetje. Brez
mogoče spoznati vzrokov (Aristotel, Fizika 197a 2). Značilna je raba besede pn Jn 12,40 (- Iz 6,10
™ino razumevanje' Dekaloga je nujna razlaga le-tega na alegoričen način (O Dekalogu 1,1), ob
hkratnem upoštevanju njegovega dobesednega pomena.	„raklUh 3 421
Glede rabe izraza v literaturi helenističnega judovstva povejmo, da ga najdemo v S b. orakljih 3,4Zi SriS ito T^U) Septuaginta pa z izrazom pogosto prevaja heb. levav (branje, razumevanje s
ne,'^^ metaforična razlaga,^^^ tipologija (tutcoi;),'^'' opisati pomen sporočila
35,22). Pri sinoptikih ga najdemo v Mt 22,37 (prirejeni navedek LXX 5 Mz 6,5); Mr 12,30 in Lk 10,27. V Heb 8,10 avtor citira Jer 31,33. V pomenu 'mišljenje' nastopa v Lk 1,51, kot 'razum' pa v Ef 4,18. Izčrpno o rabi izraza glej v The Dictionary of Classical Hebrew, Sheffield 1998, 4:497509.
Jožef Flavij uporablja izraz ko govori o bibličnih junakih, in z njim poudari njihovo odlično sposobnost 'razumevanja' sveta in dogodkov. Tako opiše kralja Savla (Starožitnosti 6,46), Davida (7,158) in Salomona (7,381).
Prosim torej vas, ki ste bili uvedeni v svete skrivnosti in ste očiščeni, in vaša ušesa, da sprejmete te stvari kot resnično svete skrivnosti v najgloblji del svoje duše, in jih ne razodevate ljudem, ki niso izmed števila uvedenih, ampak jih čuvate kot sveti zaklad...{O kerubih 14,48). Mistična skrivnost, razodeta redkim, je značilna za eleuzinske misterije ('Eleuzija' je bilo tudi eno izmed predmestij Aleksandrije), gnostike, (neo-) pitagorejce (npr. Jamblih, Komentar Timaja 5), orfike in magične kulte Vzhoda. Filon jo uporabi le 12-krat. Tudi: talisman, objekt magičnega kulta; lat. sacramentum. Za razliko od prejšnjega, tega izraza Nik etika ne pozna, uporabi pa ga Platon {Simpozij 210a in Teaitet 156a). Septuaginta ga uporablja samo v spisih helenističnega judovstva (Tob, Jdt, Mdr, Sir in Dan) in to kot sekularni in religiozni pojem. V 3 Mkb 2,30 je 'biti uveden v misterij' sinonim za odpad od judovstva. Zanimiva je raba izraza v grški Novi zavezi. Pri sinoptikih ga najdemo (Mt 13,11; Mr 4,11 (ključno mesto); Lk 8,11), ko Jezus razlaga pomen lastnih prilik, pri Pavlu pa skupaj na 21 mestih (Rim 11,25; 1 Kor 13,2; 14,2; 15,51 2 Tes 2,7; Ef 6,19; 3,9; Kol 1,26 itd.), vendar vedno v smislu (gnostičnega) misterija Jezusovega nauka in njegovih skrivnosti. Nova vera je sploh skrivnost (prim. 1 Tim 3,9;16 in 1 Kor 2,7); posebej transubstancijacija in božja troedinost. Če je vsako besedilo le odsvit naravnega stanja stvari in če ima narava svoje skrivnosti, potem mora le-te filozofski bralec nujno najti tudi v besedilih. Naravoslovec odkriva skrivnosti v naravi, ekseget pa v besedilu.
V Ef 5,32 je izraz sinonim za celibat. Glej še Raz 1,20; 10,7 in 17,7, pa tudi Ignacijeva pisma (Mg 9,1 in Tr 2,3) in A Patristic Greek Lexicon, Oxford 1968, str. 891-893. Zanimivo da Filon v kontekstu božje skrivnostnosti in bližanja njegovemu bistvu še ne uporablja izraza iy.aia.ai.c„ ki bo kasneje značilen zaPlotina (Eneade 6,9,11) in mistično teologijo (čeprav izraz sam kot 'spremembo položaja' pozna že Aristotel - Analitika 406b 13, najdemo pa ga tudi v rabinski literaturi). Filon izraz sicer pozna {Alegorije postav 2,9,31; Kdo je dedič 51,249;257), a le v pomenu 'spanja,' 'globokega, od Boga poslanega spanca,' kakor ga uporablja že Septuaginta (1 Mz 2,21; 15,12). Filozofu je prav opustitev vsake telesne aktivnosti pogoj za razpoložljivost božji govorici. Glej o tem D. Winston, Logos and Mystical Theology in Philo of Alexandria, Hebrew Union College Press, Cincinnati 1985, str. 43-74. Tudi rabinsko slovstvo pozna izraze kot 'skrivnosti Postave' (P Avot 6,2) in 'skrite sobane Postave' {Tošefta Ktuvot 5,1).
Tudi ezoterična razlaga (C. Yonge). Zdaj bomo naenkrat prešli k skritemu in notranjemu pomenu, kije le za tisto peščico, ki raje študira značilnosti duše kot oblike teles. Simbolično pomeni skupina petih mest pet čutov v nas ... (O Abrahamu 29,147).
.. delno metaforična, delno dobesedna {Alegorije postav 2,5,14). Tisti, ki sledijo le temu, kar je jasno in enostavno, mislijo, da (...), mi pa moramo nadaljevati in pogledati na odlomek na metaforičen način, upoštevaje dejstvo, da niso besede pisma nič drugega kot sence teles {O pomešanju jezikov 38,190). Filonove 'sence teles' so seveda priredba Platonove primere o votlini {Država 5\4). Glej tudi O Kajnovi daritvi 37,126. Aristotel sam, ki mu Filon sicer precej dolguje, uporablja izraz npr. v Nik. etiki 1137b 1; 1167a lOinv Poetiki 1457b 7, Platon pa metaforično govorico kot metodo sofistov - ki nimajo strokovnega znanja in ne pravilne predstave - kritizira v Državi 601, čeprav
(uuoypa^T]),'^' razkrivanje zunanjih simbolov (cup-PoXov),'^"^ znakov (cty][jL-stov),'^^ imen (ovofj-a)'^** in besed; razrešitev uganke (aiviyfjioc),''' prilika
tudi sam uporabi prispodobo votline (Država Vil), da bi bralce popeljal do najvišjega cilja: spoznanja ideje dobrega (505a). S pomočjo metaforičnega branja besedil klasične Grčije je helenistični filozof poskušal odkriti pravi namen zgodbe in 'filozofsko' sporočilo avtorja. Proces je primerljiv s tistim v helenistični pravni teoriji, ki je za 'besedo' ali 'črko' zakona iskala 'namen zakonodajalca"; prim. npr. Kvintiljan, Navodila govornikom 3; 7,1,58; 7,6. Kvintiljanovo definicijo alegorije (quem inversionem interpretantur) glej prav tam 8,6,44. Preveč zagonetni alegoriji rečemo uganka (prav tam).
Niso pa te stvari samo kakšne izmišljene zgodbe, ob katerih se veselijo rodovi pesnikov in sofistov, ampak so raje tipologije; zakrite metaforične resnice, glede na določene mistične razlage (O stvar-jenju 56,157). Tudi v; O Dekalogu 20,101; O pos. določbah 1,5,30 in drugje. Izraz najdemo kot odtis, 'vtis-k' (pečata) že pri Platonu (Teaitet 192a; Država 377b), kot 'vtis ideje v dušo' pa v stoiški filozofiji. Tudi: plošča z reliefom, vtisnjena označba, podoba, lik, emblem, vzorec, matrica, znak, relief; termin grških kipaijev. V LXX Am 5,26 lik malikovalcev. Točna replika (kot so otroci svojih staršev); ideal (kot je gospodar hlapcu ali učitelj učencu), način izražanja, stil, stvar z obliko; način tvorjenja teh oblik. V krščanski filozofiji (Ignacij) je škof podoba očeta (1 Mag 6,1; 1 Tr 3,1). V gramatiki način tvorjenja besed in besednih oblik. Pri Platonu in v platonizmu: model, arhetip {Država 396e; 379a; 380c), ki gaje mogoče ponoviti, replicirati. Splošna ideja (Država 403e; 491c; Zakoni 876c); tudi pri Aristotelu (Po/iftla 1341b31;Mfc etika 1104a 1; 1094b20). Kot univerzalni model ponujena standardna oblika (mišljenja, delovanja, verovanja); Država 380c. V pravni filozofiji 'splošno navodilo;' 'navodilo za pravilno življenje;' vzorec nauka (Rim 6,17; Jamblih, Življenje Pitagore 23,105) ali moralnega življenja (4 Mkb 6,19; Rim 5,14; 1 Tim 4,12); v helenistični upravni terminologiji pa tudi uradno pismo (s pečatom), akt organa, besedilo dopisa (Aristejevo pismo 34; Apd 23,25; 3 Mkb 3,30), cesarski reskript (kasneje dopis škofa). Glej še Platon, Timaj 50c in Apd 7,44. Ladjar dovrši ladjo, duša izpopolni telo (prim. Aristotel, O duši 413a 9), ekseget pa besedilo, ko mu vdihne duha. Kot je izbrano dekle mogoče prav spoznati šele, ko si sname nakit in umije obraz, mora tudi alegorični "ekseget očistiti besedilo različnega naličja (prim. O pos. določbah 3,7,37), da bi prišel do samega pomena in pristnega odnosa z njegovim sporočilom.
Kot v OMojz. življenju 1,13,69 (termin grškega slikarstva; v filozofski razpravi ga uporablja tudi Aristotel, O duši 413a 10). Pri Platonu (Protagora 326d) pomeni izraz učiteljev prvi poduk v pisanju; model za pisanje (in razlaganje besedila). Tudi 'zahteva po določenem načinu branja' (ali delovanja), kot ga narekujejo okoliščine (prim. 1 Mkb 8,25).
To je sicer splošna in široko sprejeta razlaga, toda sam pa sem slišal še drugo od zelo razsvetljenega človeka, ki misli, da je večina vsebine knjige zakonov le zunanji simbol skritih resnic, ki v besedah izražajo to, kar je bilo ostalo neizrečeno (O pos. določbah 3,32,178). Je zelo razsvetljeni c/oveÄ: judovski filozof Aristobul ali kdo izmed njegovih učencev? Index pokaže, da nastopa izraz pri Filonu 204-krat; tudi v O Dekalogu 11,49, pogost pa je še v literaturi pitagorejcev in orfikov. Pitagora je domnevno govoril v prispodobah, tako da je že Anaksimander iz Mileta napisa! Razlago Pitagorovih simbolov. Več v J. A. Philip, Pythagoras and Early Pythagoreanism, Toronto 1966, pogl. 9. Tudi; pripeljati do strinjanja; sprava (Herodot 1,74,3 ali Platon, Protagora 337e). Glej še Država 504a; v NZ pa Kol 2,2;19; Ef 4,16 in Apd 9,22. Stvaijenje nebes in zemlje (1 Mz 2,4) je Filonu simbol za stvarjenje sveta idej in čutnega, zemeljskega sveta (Alegorije postav 1,9,21).
Tudi 'geslo,' 'sled,' 'znamenje,' 'karakteristično, simptomatično branje' - kot ima svoj metodo branja in razlage pač vsaka skupnost (tako judovske (tudi kumranska) kot grške, posebej še gno-
stične in ezoterične). Sicer redko: prim. Alegorije postav 4,18,106 in O sanjah 1 34 197 Vse Sveto pismo pomem Filonu neskončen vir za 'karakteristične razlage', s katerimi želi dokazati filozofske resnice svoje dobe. Besedilo je le znamenje ob poti do večnih resnic.
V grški filozofiji je 'imeti ime' sinonim za 'biti znan.' Imena imajo stvari, živali in ljudje izražalo pa njihovo bistvo (Platon). Parmenid je takšnemu mnenju ugovarjal, češ da ime zakriva resnico o stvari, saj je človeško delo in ne božje. Ali je etimologija imena del narave stvari ali stvar dogovora se sprasuje Platon v Kratilu. So imena le tonalna znamenja, kijih je treba razložiti ali pa so imena stvari v srcu; v nas? Kot ni filozofije brez jezika {Sofist 260a), tudi stvari ni brez imena. Znano je Anstotelovo stališče, kako so imena le posredniki do spoznanja resnice o stvari, in ne njeno bistvo (glas - ime - pomen). Kasneje je stoiška filozofija sicer priznavala, da imena marsikaj pojasnijo toda pogosto so tudi vzrok napakam in zgrešenim razlagam. Preden se loti analize odlomka, mora stoiski filozof razložiti vsa imena, pojme in manj znane besede v spisu, zato je filologija nujni predpogoj filozofskega študija. V mističnih gibanjih je osebno ime podoba Boga (zavetnika) med ^udmi, zato se imena delijo na posebno slovesen, zakramentalen način. Ime deluje iz lastne moči G ej npr. Aristotel, PoetiM 1457b 1. Ime je vedno tik ob stvari, ki jo predstavlja; kot senca, ki sledi telesu, uci Filon (O Dekalogu 17,82). Ime je ogledalo misli (O kont. življenju 78) in 'ustrezen izraz' za stvar Iz imen bibličnih junakov večkrat izlušči zanimive filozofske resnice (prim. O poljedelstvu 1,1; O kerubih 17,56; O Noetu kot vrtnarju 37,150-155). Filozof pozna definicije in prava imena stvari, za sofiste pa je značilna zmešnjava besed in definicij. Filon hvali prevod Septuaginte ker v njem irnena točno ustrezajo stvarem (O Mojz. življ 2,37). Aleksandrijski filozof je bil v stikih z jezikoslovci m etimologi svojega časa, zameril pa jim je, da od besed in definicij ne znajo priti do visjih, filozofskih m etičnih spoznanj. Z leksikalnimi znanostmi se ukvarjajo tako, kot da bi bila usoda sveta odvisna le od imen {Opredhodnih vprašanjih 10,53). Učen človek ne vidi težave šele v stvan sami, ampak že v njenem imenu, je učil že Heraklit.	Z07
V biblični tradiciji je bil človek (Adam) tisti, kije poimenoval živali in stvari (1 Mz 2 19) osvajalci pa imajo pravico poimenovati osvojeno deželo (2 Sam 12,28). Bog pozna Mojzesa po imenu (1 Mz 33,12), Mojzes pa Boga ne pozna. Človek je iz telesa, duše in imena, ugotavlja Levy-Bmhl Filonov Bog pa je le duh sam, zato gaje mogoče uzreti le z duhovnimi očmi.
''"Takšna je torej vsebina uredbe, če jo vzamemo dobesedno. Je pa še en pomen uganke, na katerega odkazuje mistični značaj teh simbolov: besede so v svojem polnem pomenu namreč le simboli tega kar je skrito m zasenčeno (O pos. določbah 1,37,200). V celotnem opusu 13-krat. Glede izraza prim. se Platon, Apologija 27a; Harmid 162b; 2 Kor 13,12 in 5 Mz 28,37 (LXX- heb mašal) Dejansko izraz mašal uporablja tudi Mišna (npr. v Nida 5,7 kjer se žensko primerja z zrelo smokvo)^, v pomenu 'primere, ilustracije, nazorne primerjave,' pa tudi 'pregovora' (Prg). Uganke (heb. hida) srečamo tudi v heb. Bibliji (4 Mz 12,7; Sodn 14; 1 Kr 10,1; Hab 2 6' Sir 22 14' Mdr Si 8), vseeno pa se zdi, daje Filonovo pojmovanje 'uganke' bliže pitagorejskim 'skrivnim reklom' in skrivnostnemu nauku Učitelja kot pa bibličnemu pomenu besede.
O judovskem (alegoričnem) branju Postave glej D. W. Halivni, Peshat and Derash: Plain and Applied Meaning in Rabbinic Exegesis, Oxford 1998. Hebrejski izraz p.af kot polni dobesedni a ne nujno literarni pomen (prim. TB Šabat 63a), ki vodi k razumevanju višjih resnic, uporablja literatura v smislu učiteljeve razlage bibličnega odlomka učencem, draš pa kot 'profesionalno razlago, interpretacijo' Tore (prim. M Ktuvot 4,6), seveda po natančno določenih pravilih logičnega sHepanja Tudi: iskati (Ps 109,10; Jer 50,20; 5 Mz 13,15), spraševati, priti čim bliže: miru in blagin]e
^^	l^hko išče tudi v napačni smeri (5 Mz
lAM- 18,11). Izraz drašan pomeni v rabinski literaturi 'razlagalca Postave, pravnika' (tudi 'pridigarja), npr. v TB Sota 49b in TB B. Batra 119b. Duhovni učitelji sploh radi govorijo v ugankah iVnra. npr. Corpus Hermeticumn.T).
(TTrapaßoXV]),'® aporija (aTropLa,),"'' metafora ([xsTacpopa.),"'^ vzvišen, domnevni pomen (uixovoLa),'® od dobesednega k prenesenem naraščajoč (presežni) pomen	razlaga posebnih poudarkov v besedilu (efjicpacTLc;),"'^
razumevanje, koncept, presoja (uttoXtj^Jlc;),"''' raziskovanje besedila ([i-eO-o-Soc;),'®' spoznanje o njem (yvcooLc;),"'® globoko spoznanje (eTrLyvwcTLi;),'® spo-
Mojzes je v obliki prilike zelo lepo povedal, ko je govoril o tem, kako svet spominja na opeko. Svet namreč res stoji in je čvrsto pritrjen, kot opeka v zid hiše {O pomešanju jezikov 12,99). Tudi: parabola, ilustracija, prilika, primera, pregovor; govorna figura v retoriki, quam Cicero collationem vocat (Kvintiljan). Glej rabo pri Aristotelu {Retorika 1393a 22; b 3), Platonu (Timaj 40c) in v novozavezni literaturi. Pri Mt najdemo izraz 17-krat, pri Mr 13-krat in pri Lk 18-krat. Nauk starih (tj. Judov) potrebuje razlago, podobno kot prilika, ki sama zase nima pomena, če ji ne izluščimo poante. Glej še Heb 9,9 in 11,19. Na način le redkim izbrancem razumljivih prilik so filozofirali tudi pitagorejci. O priliki kot literarni vrsti helenističnega judovstva glej I. H. Jones, The Matthean Parables, A Litterary and Historical Commentary, Brill, Leiden 1995.
Glej ODekalogu 1,2; 10,36. Prvotno 'ograda' (prim. PAvot \,\).W Timaju {25d) 'neprehodno' in sicer 'nedostopno' območje; to, čemur je težko odkriti pomen ali čez kar se je mogoče prebiti le s težavo. 'Pojmovna težava' (T. Ladan), dubitatio logica. V Aristotelovi filozofiji ima beseda pomen 'vprašanja' (Nik. etika 1146b 6), 'težkegaproblema' {Metafizika 1085a27) ali 'dvoumja' (1062b 31). Kot 'veliko, praktično težavo'jo pozna tudi Platon {Zakoni 678d; 788c; Teaitet 15la). V dialektiki 'vprašanje za razpravo, uganka'. Filozof zna videti težavo tudi v navidez popolnoma enostavnih 208 stvareh, kot je npr. odnos med delom in celoto (Aristotel, Fizika 185b 11). Aporije so dokaz prave raziskovalne poti, saj jih opazijo le izvedeni raziskovalci (prav tam 208a 33).
Zanimivo da le v O Kajnovi daritvi 37,126. O štirih vrstah metafor glej Aristotel, Retorika 141 la, definicijo pa tudi v Poetiki 1457b 7.
Izraz pozna Platon {Država 378d in Zakoni 679c), čeprav je bil že v njegovem času zastarel (stara beseda za 'alegorijo'), pa tudi Aristotel (Nik. etika 1128a 23 - v smislu gledališke predstave). Domneva, ugibanje o prihodnjih stvareh. Nasvet, pravi pomen, ki je na koncu razmisleka; globlji pomen. Tudi: spreobmjeni pomen (inversio), skrivno mnenje, videnje. Domneve, ugibanje o prihodnjih dogodkih. Pravi, najgloblji, na dnu stvari ležeč pomen (kot v Državi 378d); tudi: poanta dramskega dela ali komedije. Izraz je bil prvotno del žargona grških rudaijev, delo v rovu pod zemljo pa je kot ilustracijo filozofovega napora uporabil tudi F. Nietzsche v prologu Jutranje zarje. V pomenu 'spodnesti (političnega) nasprotnika' pozna izraz tudi LXX 2 Mkb 4,26. Za rabo pri Filonu glej npr. O pos. določbah 2,47,257; O Ahr selitvi 16,93; Kdo je dedič 59,289; O predhodnih vprašanjih 30,172 itd.
I" Npr. v O Mojz. življenju 2,50,277. V Aristotelovi Retoriki (1368a 40) in Nik. etiki (1103a 16; 1104a 27; 1119b 4) - tako kot rastejo otroci v zrele ljudi (iz pravih otrok v 'otroke'), mora zrasti tudi razumevanje besedila: iz dobesednega v prenesen pomen.
Kakor \ Alegorijah postav 3,33,101-2; O Abrahamovi selitvi 14,79 in O spremembi imen 26,147.
Kot že Aristotel v Mfc etiki 1139b 17; 1140b31; 1142b33; 1145b 36 (manj kot znanje). Povzeti zadevo; vzeti stvar tako (in ne drugače), domneva, pomen (Retorika 1417b 10; O duši 427b 25), mnenje (Sir 3,24). Tudi: razodeti namig, nadaljevati tam, kjer je predhodnik končal; sodba, predsodek (prim. npr. Aristotel, Vel. etika 1235a 20).
Po izvornem začudenju je raziskovanje prvi korak v znanost in filozofijo (Aristotel, Fizika 184a; 200b 13). Nujna je enotna metoda dokazovanja {O duši 402a 15) in raziskovanja (Nik. etika 1129a 5), sicer je znanstveno delo precej težavnejše. Raziskovanje mora težiti k dobremu, uči Aristotel že
znavanje pomena, duhovno spoznanje ((Xlct&7]ctl(;),"o motrenje (a^psLv),"'
v prvem stavku Nik. etike (1094a 1), tako pridobljena spoznanja pa k resnici. Filon je poznal Sokratovo metodo navzkrižnega spraševanja, kije kot. pot logosa kpravim dejanjem (W. Jaeger) pa tUdI Platonovo idejo o univerzalni aplikaciji matematične metode (Drmva 531c) in morda tudi Anstotelovo kritiko le-te {Metafizika 992a 32). Metoda (tretma besedila) ni le stvar znanstvenikov (lilozofov), ampak tudi sofistov, ki zlorabljajo njeno didaktično moč. Kdor pri branju in razumevanju Svetega pisma ne uporablja prave (tj. alegorične) metode, dobi popolnoma napačen rezultat. Procedura je stmkom pogoj resnice, iz česar izhaja tudi Descartesov novoveški nauk o metodi.
Kot znanje (slusateljev), ki teži k dobremu, pozna besedo Aristotel (Nik etika 1095a 7- 1097a 6 °	' ^^ ('medicinsko znanje')). Znanje o duši doprinaša k celokupni resnici
{O dusiAOl^ 5). Glej tudi Platon, Teaitet 206b. Tudi 'bistro, inteligentno razumevanje,' 'dojetie' nečesa. Filozofija je v smislu spoznanja dobrega res gnoza, a ne na način, kot ga bodo kasneje uveljavila duhovna gibanja iz Egipta, Perzije ali Indije. O Filonovi rabi izraza prim. Alegorije postav 3 43,126; O Abrahamovi selitvi 8,42; O sanjah 1,10,60 in O Dekalogu 28,147. Tlidi za mistiko tilozofije je potrebna imciacija, kar Platon sicer razume še kot metaforo, neo-platonizem in pita-gorejstvo pa kot dejanski korak na poü do spoznanja najvišjih resnic, ki vse prihajajo od bogov (prim. Plutarh, O kis in Ozirisu 351). Kultivirana metoda delovanj a logosa, ki stremi k filozofskemu spoznanju (m ne k partikulamim vednostim). V helenističnih misterijih je gnosis pot izbrancev ki so obdarjeni s posebno karizmo {Alegorije postav 3,24,78), ki jim je bila milostno dana po dolgi mohtvi ah telesnih vajah. Za pravo spoznanje torej ni več potreben študij, ampak božja milost in
V rabinskem judovstvu spoznanje samo nikdar ni avtonomen problem metode in samostojna eni- OftCl
teteta, zato rabmi teorijo gnoze in sploh vsako inicijacijo zavračajo, gnosticizem pa prezirajo So pa
gnosticne ideje (izrazi in način mišljenja) poznane v spisih judovstva, ki so nastah v grškem svetu
(npr. v Salomonovih odah. Sib. orakljih in spisih iz Nag Hamadija). V novozavezni literaturi je
gnoza izraz za višje, ezoterično vedenje, ki ga nimajo vsi (1 Kor 8,7; prim še 8,10 in Ef 3 19) Bog
presega vsako spoznanje (Gregor iz Nise), zato ga ni mogoče spoznati drugače, kot v misteriiu ki
nam ga odpre samo ključ gnoze (Lk 11,52). Pravo spoznanje o pravih stvareh je taksativno zajeto v
spisih apostolov in nauku Cerkve (Irenej, Proti krivovercem 4,33,8). Gnozxi je torej kontemplacija
msticnih skrivnosti, povezana pa je s pistis (ne z nomos ali episteme). Hipostatično zedinjenje z
Vednostjo samo, angelsko (nikakor akademsko) spoznanje o resnici prebranega in svetosti češče-nega.
Glej O pos določbah 1,12,64 in prim. Heb 10,26; Justin, Pogovor z Judom Trifonom 3,4. Tudi
RV	fl?'^ J® '	označevala prizadevanje za spoznanje najvišjega
Bitja (LXX 2 Mz 4,4; Ezk 25,14; Ps 78,6; Sir 23,27), čeprav je med izrazoma J e^igLls res težko Jiajti kakSno razliko (Kittel 1:707).
Besedo s širokim pomenskim razponom uporabi Filon 567-krat; kot čutno, duhovno in intelektualno zaznavo. Poznajo jo že npr. Evripid {Elektra 288), Plutarh in Aristotel {Politika 1253a 17 - spoznanje dobrega in slabega). V helenistični literaturi bolj moralno in duhovno kot pa intelektualno spoznanje. Septuaginta uporablja izraz filozofsko netočno in precej drugače kot klasični grski avtorji (prim, rabo v 2 Mz 20,18;22; 28,3; Prg 1,7; Iz 49,26 in 4 Mkb 2,22), saj je v prevodu včasih kar sinonim za episteme in sofla. V hermetični filozofiji je aisthesis v pristojnosti telesa oTHfr^'^ pa mišljenja (vou^. Kot 'informacijo', 'novico'jo uporablja J. Flavij {Starožitnosti ^ ; r .o ^Tü^''^®	povezave s telesom vzrok strastem {Alegorije postav 2,14,50-
O^rubih 52). Duhovno branje je 'strastno branje', v koUkor je strast (blaznost) pesniško-religiozna (kot v Platonovem Faidrosu) in izraža gorečo predanost božjemu navdihu. Tudi: 'čutenje besedila'-
predočenje pravega pomena (cpavTaatcc)literarna analiza besedila za izobražene jezikoslovce (YpaixjxaT.xoq);"' njegovo podrobno razčlenjevanje bta-ipeaic)^ in sinteza	poizvedovanje po pravem pomenu (ttsl-
pdčco),"^ dialektično branje in sklepanje o pomenu besedila,' branje s ka-
hoja potovanje skozi tekst, zaobjem vseh njegovih delov v celoto; prim. Aristotel, Finka 244b 10. Za rabo v Novi zavezi glej Lk 9,45; Flp 1,9 in Heb 5,14.
IT Samo v O fcerwfoih 18,58 in O sanjafi 1,32,188.	t yv ^Jir
T^di; pojasniti nadnaravni pojav ali dogodek; pripeljati nekoga do tega;	J
34,5; isk» e modrosti; Mdr 6,16. V Novi zavezi le Heb 12,21 (dogodek na	■
^ kLoriiahnostav 1 11 30, patudi O Deto/og« 1,3', Alegorije postav 1,7,38; l'^'^Of (k°t videnje bSTo SI 1 1 Pa ^di Nik. etiko 1114a 32 Cprivid," 'navideznost'); 1114b 3 (fdozofova Svo no^t za azlago prividov m vsega navideznega) in O duši 429a 3 (gledanje v lue: svetlobe). V tTzveSe	-mostalnik	(fenomen), kt je pogost v kontekstu	-nj m
ima v LXX pomen 'poduhovljenih fenomenov' (prim. Platon, Faidon 81d m Iz 28,7, Job 20,8 m M 6 49) N^la'rpnja'veqetnosti kot pravo znanje. V duhovnih gibalnih in rehgijt pa -no ob«tno! ™ ^di F Ion ločde med ypa^ipia in ypa^T^, in prvi izraz uporablja za 'vrezano zapisano spo-rofflo kS LXX 3 Mz 19,28'inTMz 36,39 (Opo. določbah 1,10,58). Za rabo P" Pl^^nu: 2^9 m M 164d. VDriavt 472d tudi v pomenu slike, geometrijskega ^^^^^^^ t^o) pisati z uporabo črkovnih znakov; kot Feničani (J. Havij, Proti Apionu 6 28) Sirci, Judje £ro!ZTsti 122 15) ali Grki (Proti Apionu 1,2,11). Egipčani pišejo v hieroglifih - sveuh «kah ^^ ft ^{TTl fmenju 1 5,23). Tudi- posamezen znak, črka (.KratU 390e), misticizem crk m
besedi O Noetu kot vrtnarju 31,131), kot glasbena nota, kot zapisek ki e podlaga «'"d^ju Studij SSs nega sploh; akademska dejavnost, disciplina, uk, slovstvoslovje Glej Platon,	2^
Xlenističnem jWovstvu; študij Postave. Kdor (jo) zna brati m pisati: eu.aTajxsvoq Tpa[x^aja
udov; vo uporablja dodatek'sveti' spis (Starožitnosti 5,17,61), kar postane kasneje Ong») praksa Vv. r.lei Lk 23 38- Jn 7 15; Apd 28, 21, judovstvu m klasičnemu grstvu tuj anta-
Letter and Spirit in Jewish and Roman Law v isti, Jewish and Roman Z^w, New York 1966. « Ločevlie pravega od napačnih pomenov; izbira med njimi (electio). Tudi: rešiti prob em, lociti ined pravTn nLL presoditi kako Lar. Prim, paralelizem v 1 Kor 12,4. Glej še An^otel Reto^ B98a 10 O duši 402a 20 in Platon. Sofist 253; Faidros 265.	19 19^
logično mišljenje uporabljajoč del retorike. Filon uporablja izraz v: ^R7 vte S; Kdo Je dedič božaLih stvari 35,168 (členitev Dekaloga) .. O Kajnovt^rmt 25,84-87. Vse kar
biva biva po lastni členitvi; kot celota svojih delov (Aristotel, Frafca204a).
™ Lt sesLimo hišo iz kamenja (Aristotel, Fizik. 190b 8), tudi modrost
spoznanj. Izraz je v hermenevtiko privzet iz matematike, kjer pomem vsoto	^
Zarieniu 16 51 O pos. določbah 1,16,91). Lepota celote je stvar sinteze njenih delov vanjo (Kdo 41,196) in Bog sam je prvi sintetizator, ker je elemente stvarstva spravil iz
'rpraŠrsitatZ" Sgfpl^^^^ preiskovati različne možnosti. Prim O pos. določbah 2 9 38 2 42 23 ^,2,7 itd. Poizkus (sodbe o kaki stvari ali dogodku), eksperimenta na razlaga (vis-ivfs avtm;tični, dobesedni), umsko delo na besedilu. Prim. Aristotel, O duSt 408a 4. ""jZ Z polJ äelstvu 3,13; 31.140; O Mojz. ilvljenju 2,7.39 - beseda ostane ista, z dialektično
rizmo,™ priložnostno (xaipot;) branje,™ iskanje vzora (uapaSeiyiJ.a)'®'' za določen pomen; podoba (etxwv) besedila,^^^ opomnik	po-
jasnilo (iskanje) vzroka (at-xLa),'®^ ali navideznega protislovja (TtapaSo^oq);'®''
metodo ji poiščemo (spremenimo) le pomen. Glej definicijo v Aristotel, Retorika 1358a 12, in Platon, Kratil 390c; Država 534d. Razumevanje pravega pomena besedila bo boljše, če je ekseget vešč tujih jezikov (prim. O pomešanju jezikov 4,12). Bog zaupa svojo modrost in zakone le tistim, ki niso duhovno in intelektualno 'slepi' (prav tam 38,191). Tako kot Aristotel, se tudi Filon zaveda omejene moči dialektike, njene splošnosti in sofističnih skušnjav preveč zavzetega razlagalca. Retorika obravnava govor, dialektika pa njegov pomen (Seneka, Moralna pisma 89,17). Iz stoiške epistemologije je znana maksima, da besedilu 'ni pomena, razen kolikor ga preučujemo' (Seneka, Moralna pisma 89,12) - raziskovanje besedila je torej conditio sine qua non za njegov pomen sploh. Dialektična metoda sama spoznanju še ne zagotavlja 'pravilnosti,' jamči pa njegovo znan-stvenost.
™ Prim. Alegorije postav 3,24,78.
™ Prim. O pos. določbah 2,14,49 in drugje (čeprav običajno v vsakdanji, ne-hermenevtični rabi).
Namreč tega, o čemer besedilo govori; o čemer je Bog sam mislil, ko gaje bil razodel svojim prerokom. V grški retoriki je izraz vsota razumevanja zgodovinskih okoliščin in razumne domišljije razlagalca (prim. Aristotel, Retorika 1393a in tudi Fizika 194a 26). Izraz pozna že LXX 2 Mz 25,9, pri Filonu pa je včasih sinonim za Platonove ideje. Kot želi filozof tudi z ukvarjanjem s 'stvarmi tega sveta' priti do spoznanja vrhovne ideje, zna tudi ekseget za navidez preprostim besedilom uvideti podobo velikega sporočila. Prim. O pos. določbah 2,30,177; 3,15,83; O Mojz. življenju 21 1 1,28,158; 2,2,11 itd.
Glej O Dekalogu 20,101; O pos. določbah 1,16,81 - kot je človek ustvarjen po božji podobi {Alegorije postav 2,2,4), je tudi preneseni pomen ustvarjen po dobesednem; je njegova verna podoba. Podoba (njen pomen) pa je bližje ideji stvari kot sama tvar, iz katere je narejena. Podoba je reprezentat pomena. Pomen besedila je bližje sporočilu le-tega, kot črke besedila same; prim. O stvarjenju 6,25. Kot si Grk ogleduje umetnino, da bi razumel njeno sporočilo, si Filon ogleduje 'podobe' svetih besedil, da bi nam sporočil njihov pomen.
182 pj.j pijonu kot spomin na zgodovinske dogodke (kot praznik; O pos. določbah 2,27,146; 2,28,160), pa tudi kot spominjanje na vzvišene resnice ob konkretnem besedilu ali osebnosti (O Abrahamu 1,5). Memorandum, anali, opombe k besedilu ali življenjepisu. V upravni praksi grškega Egipta tudi: uradni dnevnik, beležka organa o kaki zadevi, register.
Tudi: razloga (za formulacijo besede ali stavka v Bibliji). Povpraševanje (alxEw) po pravem pomenu, 'odgovorni,' 'zahtevani' pomen. Razlaga pomena dogodka ali okoliščine; npr. v O Dekalogu 3,14;15; 5,18; O stvarjenju 26,79;80 itd. Podobno ga (kot vzrok - causa ~ stvarem ali vzrok v stvareh) uporablja Aristotel, Nik. etika 1098b 1 in 1109a 12. Kot 'božanski vzrok' pa v 1179b 22. K spoznanju resnice o stvari pripomore tudi poznavanje vzroka zanjo (O duši 402b 18). Analizi samega vzroka posveti Aristotel poglavje v Metafiziki (1013a 24 - 1014a 25) in v Fiziki (195a-b). Vsaka znanost je veda o vzrokih (in posledicah), metafizika (filozofija) pa o temeljnem, najvišjem vzroku (in njegovi posledici). V Platonovi filozofiji so ideje ne le vzorci, ampak tudi vzroki (alTta; Faidon 95e) stvari, z notranjo močjo, čeprav sam nima formalne teorije vzroka (F. E. Peters). Podobno kot Platon in Aristotel, tudi Filon pojmuje Boga kot prvi in največji vzrok vsem stvarem (O sanjah 1,11,67). V rabinskem judovstvu se pojem vzroka ne uporablja v smislu filozofskih razlogov za Boga ali vzroka za besedilo Postave, ampak kot vprašanje vzroka (namena) konkretnih zapovedi, kot je razviden iz samega besedila ali pa se do njega dospe po pravilih logičnega sklepanja.
popeljati bralca iz nevednosti (dcyvoia),'^^ iz nejasnosti (ixSY)Xoq) do jasnine spoznanja;^^'' branje 'sub speciae aeternitatis' (to cceL)'" ali razlaga prave podobe tega, kar beremo kot v ogledalu (eaoTiTpou; xdcxoTiTpov; aTrexXdcpiou)."^ Primera (ävaXo-■^ioi)™ figura, reklo	postavljanje vprašanj (epcoTccco),"' temeljne po-
stavke i^iaiq) sporočila,^^^ nauk učencem (TiapaSoaiq)"' ali zgolj mnenje (So^a)"'^ o stvari, pričakovanje izida branja in podobno.
Zaenkrat še neznani razlog zapovedi. Po vrnitvi iz babilonskega suženjstva je duhovnik Ezra ljudstvu razlagal pomen božje Postave, da so mogli razumeti, kar so brali (Neh 8,8). Tako v judovstvu kot v grški filozofiji je veljalo prepričanje, daje božja logika višja od človeške, in da s človeškim razumom ni mogoče vsega razumeti. Kar pa ne pomeni, da ni mogoče razumeti marsičesa. Razumen človek išče posamezne vzroke posameznim stvarem, filozof pa najvišji vzrok vsemu (prim. Aristotel, Fizika 195b 22). Religiozni filozof (a-la Filon) se zaveda, da le razumsko iskanje vzrokov ni dovolj, če ni podprto z molitvijo in z vero v prvi Vzrok sam.
™ Glej O daritvi Kajna in Abela 30,100; O hudem, kije vedno zoper dobro 13,44;48; 25,93; O izgonu Kajna 14,50; O Mojz- življenju 1,26,143 in drugje. Nenavadni dogodek oz. nepričakovani pomen kakega besedila, kot sicer ni v navadi. V Novi zavezi le pri Lk 5,26. Sofisti so s svojimi razlagami poslušalce vodili v dvoumja (Aristotel, Nik. etika 1146a 22). Dober ekseget zna s pravo metodo razložiti vsako protislovje, saj pozna logiko višjega reda kot zgolj vzročno-posledično.
Namreč glede (pravega) pomena bibličnega odlomka, kot npr. v O stvarjenju 16,51; O Dekalogu
212 18.91 in 28,151.
Glej O Dekalogu 43,10 in zlasti O posebnih določbah 1,37,200.
Glej npr. Alegorije postav 1,11,29; 14,46 in drugje.
Glej npr. O Abrahamu 29,153, za ozadje pa 4 Mz 12,8. Glej še Ezk 43,3; 4 Mz 12,8. V govorici magičnih kultov tudi 'čarobna krogla,' v platonizmu lahko tudi 'zrenje v duhu.' Tudi: refleksija.
Sicer najprej v pomenu 'matematičnega sorazmeqa': geometrijskega {Nik. etika 1131b 13) ali aritmetičnega (1106a 36), Filonu pa so bila gotovo znana mesta v Timaju (31c; 32c; 37a in 69b) in v hermenevtiko preneseni pomen besede. Tudi 'ujemati se' (Aristotel, O duši 412b 23). Analogijo razumeta le uvedeni učenec in vernik. Glej tudi Rim 12,6 in LXX Mdr 13,5 (kot primerjanje). Filon uporablja besedo tako v matematičnem, kot v njenem eksegetskem pomenu v O Dekalogu 6,21 ;23; Kdo je dedič 28,145 itd.
"°Kot 'pregovor'jo uporablja Aristotel (Nik. etika 1156b 26; 1129b 29 itd), pa tudi Platon (Zakoni 818b in Teaitet 162c). Glej tudi Jn 10,6 in 4 Mkb 18,16, za rabo pri Filonu pa O Mojz. življenju 2,5,22; 28,156.
i'" O pomenu besede, stavka ali besedila; kot v O hudem, kije vedno zoper dobro 17,57;58;59. Kadarkoli imamo odgovor, mora nujno in v vsakem primeru biti tudi vprašanje. In kadar kdo zastavi vprašanje, je to nujno o nečem, česar ne ve, in to ravno želi zvedeti. Toliko pač, kolikor se zaveda, da ni nič tako koristnega in uporabnega v zvezi s pridobivanjem znanja, kot spraševati, raziskovati, preučevati, zavedati se, da nič ne vemo, in biti čim dlje od misli, da je komu kar vse jasno (Kdo je dedič božanskih stvari 5,18). Neumen človek ne vpraša nikogar, pogan sprašuje čarovnike in duhove. Pameten človek sprašuje človeka, najbolj pameten (tj. filozof) pa Boga.
Tudi: temeljni stavki, kratki povzetki o pomenu odlomka, izjava o njem. Sicer v moralni filozofiji Filonovih sodobnikov sopomenka izrazu nomos, v smislu odnosa med normativnostjo zakonov narave in človeških dogovorov. Postavke služijo kot uvod v razpravo (prim. Aristotel, Fizika 185a 5) in niso zavezujoče, saj potrebujejo nujnih dokazov. O rabi izraza v politični filozofiji glej Platon,
t^o f ° • T J ' ""'"J'	™ g^Ske retorike in Uterame
eonje m jih uporabi pn razlagah svetega besedila. Tako pozna anaforo
(aTToaxpo^v^),- ironijo^^ etimologijo,^^ eufemi.em in mnoge Lge
Veliko Filonovo odkritje je bilo v spoznanju, da lahko v navidez precej elemen-
resnice, ce jih le znamo brati s prav izurjenim očesom. Iz stoiške in pitagoreiske eksegeze Homerja seje bil naučil, kako pomembne filozofske resnL L siite
^^	^er poznamo tudi lažna (Aristotel
argumente eksegeta m ne le na njegove sklepe. V srce si je treba zapisati pravo mnenje o Boeu resntco o njegovem obstoju pa tudi njegovih deset zapovedi (prav tam 14,65) Kot d^LTetor plti
Z^mZmZZ^olT:'	Aristotelu Lpm
- Fi on^eltfnikSf ^^	P"'"'"	"^"^a ali verovanja '
(0S&/IT3	"kot metodo sofistov
(Upoljedelstvu 3,13), včasih pa ji prizna pomembno vlogo v procesu formaciie duše in razuma za
kontemplacijo božjega bistva (O predhodnih vprašanjih 4,17). Njegovo st lišTe do retorL e
podobno ambivalentno kot Platonovo, ki jo kdaj sicer res zavrne (npr. v GorgiasuTiZ^^ e
G\. o Ahr selitvi 23,m.
Samo v O predhodnih vprašanjih 14,74
Samo ^ O posebnih določbah 1,16,80 (a v pomenu dejanskega 'preobilja'). Npr. v Flaku 14,119; O spremembi imen 41,237
' Gl. O spremembi imen 45,262. Izraz 'ononmsüka' uporabi le v O kerubih 18 60 Sprememba vrstnega reda besed v stavku. Samo v O božji nesoremenlUvo^ti 15 79 n k- k v grški hennenevtiki (zlasti v razlagah Homerja) in njenih vz ^^n^htj:!^^^^^^^^^ Alexandrian Methods of Interpretation and the Rabbis v:	« Greco-Rom^lndRM
Talmudic Literature (ur. H. A. Fischel), KTAV, New York 1977 str 165 187 K^TT T t Z med gräko retoriko in rabinsko eksegezo glej ^azpravofstega
"64"	^	™ Cindntf
Gl. npr. Alegorije postav 3,78,220. ™ Gl. Kdo je dedič božanskih stvari 8,43
Z^Tikil'lT	Zanimiv je Filonov komentar v Afegony.^o.r^v 2,5,14-
15. Grškt filozofi so trdth. du so büt tisti, ki so stvarem prvi pripisali imeL, moli ljudje. Toda
199
200
201
213
za zgodbami o vojaških bitkah, prešuštvovanjih, brodolomih in vrnitvah domov; in moralo gaje zelo presenetiti, ko je spoznal, daje natanko takšna razlaga ustrezna tudi v primeru Peteroknižja. To spoznanje je v celoti določilo smer in smisel njegovemu življenju.
Dejansko gre za nov način razlage	hebrejske Biblije v grškem
prevodu, ki se bistveno loči od eksegeze rojakov v Palestini in Babilonu. Morda je za razumevanje Filonovega branja Postave ključen prav odlomek v Platonovem Timaju {21 c) o božji pomoči in razsvetljenju, ki mora spremljati vsakega filozofa. Ali pa spoznanje, da sta v duši slehernega človeka sposobnost in organ za duhovno sprejemanje {Država 518c) ter da mora v tem smislu postati tudi branje Postave bolj duhovno in tako bliže predposlednji resničnosti: ideji dobrega, ki jo Filon splošno ne enači z božanstvom,^" čeprav jo kdaj tako res imenuje.Morda pa je za razumevanje njegove alegorične metode relevantna tudi Heraklitova misel, kako se narava stvari rada skriva^"' in kako se rad skriva tudi pravi pomen besedila. Ali pa fragment istega efeškega filozofa, kako božji oraklji le namigujejo, nakazujejo določen pomen, ki ga ni dovolj razbrati zgolj
214 Mojzes je ravnal bolj modro od njih. Podelitev imen stvarem namreč ni pripisal izbranim modrecem iz davnine, ampak kar prvemu ustvarjenemu človeku sploh. Njegov namen je bil s samim Adamom pokazati, kako ima vsak drug začetek svoje počelo v prvem človeku in da nima nihče razen njega pravice imeti se za začetnika uporabe govora. Saj bi tudi jezik ne mogel obstajati, če hi prej ne bilo imen. Mnogi so se trudili in podeljevali imena stvarem, pri tem pa so zašli v neskladja [med imeni in stvarmi] in marsikdaj popolnoma zgrešili. Različni ljudje so istim stvarem podelili različna imena. Poimenovanje vseh stvari po enem samem človeku pa zagotavlja harmonijo med imenom in stvarjo, saj je tako podeljetw ime res za vse enak simbol stvari, na katero se nanaša. V Cicero vem spisu Razprave iz Tuskula (1,62) je bil Pitagora tisti, ki je prvi poimenoval stvari.
J. Dillon, The Middle Platonists, str 141. ™ Pojem uporablja Platon v Državi 453c; 524b in Teaitetu 209a, Ksenofon pa v Spominih (4,3,12). Aristejevo pismo (3) tako imenuje prevajalce Postave v grščino. 'Prevajalec' (epfiigvEUi;) je tudi sodni tolmač, posrednik pri ženitvi, Icomisionar v poslovnem prometu in glasbeni izvajalec (Plu-tarh). Varuhi zakonov jih morajo znati tudi prav razlagati (Platon, Zakoni 966b). Tudi; zmožnost govora, proizvajanje govorice (Aristotel, O duši 420b 19). V post-klasični grščini pomeni izraz splošno razlago, razodetje nečesa; tudi v religioznem kontekstu (npr. Lk 24,27). Tudi razlaga sanj (LXX 1 Mz 40,8; Dan 2,27; O stvarjenju 2,5,72) in preroška karizma. Razlagalec mora biti 'napolnjen z duhom' (prim. O Dekalogu 33,175; O spremembi imen 22,126). Besedo se razlaga z besedo, ki je najboljša razlagalka (O hudem, kije vedno zoper dobro 35,129). Po Filonu je lahko samo logos (božji sin in ne človek) pravi hermenevt Boga, ker mu je najbližji (Alegorije postav 3,207). O pomisleku prevajalca glede nezmožnosti grške hermenevtike hebrejskih besedil glej pri Prologu v prevod Sirahove knjige (12).
™ Glej O stvarjenju 2,8 in H. A. Wolfson, Philo I, str. 201-204.
™ "Npr. v Alegorijah postav 1,14,47; O velikanih in O Abrahamu 2A,\22. Ideja je božja last. ™ Prim. Vpr. in odg. o Genezi 4,1.
z očmi in ušesi, ampak z dušo, kije prva priča božje bližine. Kot voščeni odlitek pečatnega prstana priča le o vsebini napisa na njem, ne meni pa se za zlato in drage kamne okrog njega (prim. Platon, Teaitet 191d in Aristotel, O duši 424a 18), se tudi sveto sporočilo božjega razodetja vtisne v duše ljudi, pri čemer materija same pisave in zgodovinske okoliščine bibličnega dogodka sploh niso važne. Moder človek mora vendar znati gledati s srcem. Filon osvobaja pomen iz njegove ujetosti v besedilo, kot se mora pač tudi duša rešititelesa če zeli do pravih spoznanj. Alegorično spoznanje je spoznanje višje stopnje kot literarno. Morda pa je Filonu prav zato všeč Sokratova ideja (Platon, Faidros 249c) o rnisli s krili', ki se vzpne visoko nad vse človeško in se tam zgoraj najbolj pnbliža božanstvu.	® ^
Pravzaprav Filon sploh ne potrebuje Sokratovega nauka o vzpenjajoči se duši saj se k Fl onu sklanja kar Bog sam ter mu v nočnih videnjih in zamaknjeniih razodeva, kako je treba brati svete spise. Filon svojim bralcem posredno dopoveduje, da sta njegova razlagalna metoda in filozofija popolnejši od Sokra-tove, saj je on sam - za razliko od grških filozofov - ni iskal zgoraj na nebu ampak se je nebo kar samo sklonilo k svojemu ljubljencu in mu z navdihom pomagalo do polnosti resnice. Tudi posrednikov (angelov ali demonov) Filon m potreboval, saj je božji zaupnik in prijatelj, ki sliši glas svojega Boga neposredno m z njim govori takorekoč obličja v obličje, kot nekoč Mojzes Spet sem shsal glas nevidnega duha, znanega mi skrivnega zaupnika, ki mi je rekel: Prijatelj, zdi se mi, da neke pomembne in dragocene zadeve še ne poznaš, pa ti JO bom jaz popolnoma razložil, kot sem ti prej že marsikatero drugo' sanjah 2,38,252). Ob neki priložnosti sem slišal vrsto bistroumnih razmišljanj [kar] svoje duše, kije že vajena občasnih obiskov božanskega navdiha o zadevah, ki sijih sama ne zna razložiti (O kerubih 9,27) Da bi se bralec morda predolgo ne čudil modrosti njegovih razprav, Filon pojasni da bi njegova misel sploh ne mogla ustvariti tako pravilnih in razveseljujočih do-
2,48,265). Vzornik filozofu-eksegetu je Jakobov sin Jožef, ki je v egipčanski jeci pravilno razložil faraonove sanje in si tako prislužil službo na dvoru Seveda razume Filon zgodbo (1 Mz 41) kot alegorijo (prim. O Jožefu 20,110 -2\,\l9mOsanjah 2,32), ki govori o duši filozofa, kiji prava spoznanja odprejo pot na bozji dvor, v božjo bližino. O tej poti govori Filon včasih na zelo slikovit nacin: Po pomoč [v razlagi odlomka] sem se zatekel k zelo modri gospe z
Prim, o izrazu Alegorije postav 1,108; 3,43 in O posebnih določbah 4,188.
215
imenom 'Premišljevanje' (O begu 10,55) - ki je seveda v sorodu tako s svetopisemsko kot z grško modrostjo. Kot je bil nekoč Mojzes poklican k Bogu na goro Sinaj (2 Mz 19,20), je danes filozof pozvan v njegovo bližino po božanski navdih. Popolnoma normalno je torej, da so nekateri ljudje poklicani v višave pred božanstvo, če so navdihnjeni z božjim duhom. Bilo bi res strašno, če bi vrtinci vetra in hurikani imeli moč ruvati drevje s koreninami vred in ga metati po zraku in nositi več ton težke reči naokrog ... [človeški] duh, kije res zelo lahek, pa bi ne mogel biti vzdignjen s pomočjo božanskega duha - ki zna storiti karkoli in si vse podrediti - do najvišjih višin. Še posebej duh tistih, ki študirajo filozofijo na pravi način {O Noetu kot vrtnarju 6,24). Veliki Gospod bo pravega filozofa napolnil z duhom pameti, da bo sam razlival besede modrosti (Sir 39,6). Žal božji duh ne more biti med ljudmi ves čas zgodovine, kot tudi ne nad vsakim, ki si ga žeh (razlaga 1 Mz 6,3 v O velikanih 5,19). Kot je v dneh stvarjenja prav božji duh povezal zemljo in vode, zdaj povezuje človeka z resnico, črko besedila z njegovim pomenom in filozofa z njegovim Bogom. Duh navdiha, ki je od Mojzesa potem prešel na starešine in preroke, zdaj prehaja od učiteljev filozofije na njihove učence, brez strahu, da bi se cepil na premajhne deleže. Služba velikega duhovnika v Jeruzalemu je le simbol višje 216 in bolj vzvišene službe: namreč navdiha, kije pravi voditelj duše in sme vstopiti tudi v presveto. Vzor pravemu filozofu tako ne more biti Sokrat, ampak Mojzes, postal ne le uveden v svete skrivnosti, ampak tudi vrhovni svečenik skrivnosti in učitelj božanskih reči, ki jih bo povedal tistim, ki so čistih ušes (O velikanih 12,54). Morda pa je za razumevanje Filonove kerigme in hermenev-tične metode relevanten tudi demagoški odlomek iz Cicerovega spisa O govorniku (2,42): V govorništvu ni namreč ničesar pomembnejšega, kakor da je poslušalec govorniku naklonjen in tako prevzet, da ga vodita bolj duševni pritisk in razburjenje kakor razsodnost in premišljenost. Ljudje namreč mnogo pogosteje sodijo iz sovraštva ali ljubezni, poželjivosti ali jeze, bolečine ali veselja, upanja ali strahu, zmote ali nekakšne duševne razburjenosti, kakor pa zaradi resnice ali predpisa ali pravne norme ali sodnega obrazca ali zakonov. Namesto na zakone se je torej treba sklicevati na čustva in pričakovanja ljudi ter jim ponuditi temu primerni spis ali navdihnjeni govor.
Značilen za aleksandrijsko hermenevtiko je nauk o navdihu in navdihnjenem razlagalcu, ki sloni na interpretaciji bibličnega poročila (1 Mz 2,7) o božjem duhu, ki je bil že ob stvarjenju dan človeku, in je le-ta zaradi tega po pravici unenovan živa duša (LXX: tJ;uxYiv ^waav; heb. nefeš haja). Filon razloži odlomek v spisu O Noetu kot vrtnarju 5,18-19 in doda, daje človekova duša od tu
naprej podobna Bogu, ker je bila po prvem vzroku vsega (prim. Aristotel, Metafizika 1073a) oblikovana po vzora sveta idej in nam more kot taka pomagati, da za vidnim svetom stvari uzremo nevidnega, ki je še resničnejši, ker je bliže Bogu. Človek ima oči telesa in oči duše. Če že s telesnimi očmi lahko sežemo od zemlje do neba in do njegovih najvišjih visin, kako daleč lahko potem seže šele moč oči naših duš? {O Noetu kot vrtnarju 5,22).^" Prava teologija in kozmologija skupaj nujno porodita tudi pravo epistemologijo in ekse-gezo, uči helenistična filozofija. Dejstvo, da ima človek dušo, pa ne pomeni le tega, daje v tem podoben Bogu (v čigar duši so ideje vsega), ampak tudi to, da ga lastna duša povezuje z dragimi v univerzalno stoiško bratstvo. Kot je Bog en sam, je en tudi duh, ki je dan vsem Ijudem;^'^ oba zdražujeta svet. Kar vendar ločuje ljudi med seboj, niso jezik, običaji, vera ali kulturna pripadnost, ampak stopnja človekove bližine Bogu in predanost njegovemu navdihu. Tu pa je mogoče reči, da so med vsemi narodi znani posamezniki, ki so se Bogu zelo približali, se dali brez zadržka voditi njegovemu navdihu in nam zapustili izročilo modrosti, ki ostaja skupna filozofska dediščina. Sokrat, Platon, Pitagora, Aristotel, Epikur, Zenon in mnogi drugi so bili pravi 'božji prijatelji', ki jim mora vsak priznati izjemjen navdih in popohio predanost božjemu duhu. V takšnem kontekstu potem judovski filozof v Aleksandriji predstavi Grkom novega 'božjega prijatelja,' ki mu mora - po njegovem opusu sodeč - vsak razumen človek priznati izreden navdih in modrost.
Filon uči, daje bil navdihnjen tudi Mojzes (O Dekalogu 33,175), ki je sploh nad-prerok {O spremembi imen 22,125) in varuh svetih skrivnosti živega Boga {O Noetu kot vrtnarju 6,26). Vse Sveto pismo je od Boga navdihnjeno, le Dekalog je dal sam neposredno: s prstom svoje roke (O pos. določbah 3,2,7). Sledenje navdihu ima prednost pred sledenjem resnici. Ker sta oba, navdih in resnica od Boga, se v principu ne izključujeta. Ker resnica o stvari presega zapis o njej, na zapis ne gre gledati z absolutnim zaupanjem. Zapis je eksces, o čemer se strinjajo Sokrat, Epikur, Filon, rabinsko judovstvo in Jacques Derrida. Kdor je v resnici navdan z božanskim duhom in navdihnjen ko govori, niti ne more razumeti vsega, kar je povedal {O pos. določbah 1,11,65). Saj ne govori iz sebe, ampak le posreduje to, kar mu 'nekdo' prišepetava. Kot nekdaj preroški glas, uporablja Bog zdaj glas modrih in navdihnjenih filozofov, da času pri-
Skrivnosti moči pogleda in očesa samega se je zavedalo tako biblično kot rabinsko judovstvo. O tem glej R. Ulmer, The Evil Eye in the Bible and Rabbinic Literature, KTAV, New Jersey 1994,
Glej Cicero, O naravi bogov 2,19.
memo razložijo njegovo voljo. Pomen navdiha poudarja Filon do skrajnosti. Z božjim duhom navdihnjenega duha imenujemo Bog (O Abrahamovi selitvi 15,84 - glej 2 Mz 4,16b), in tako navdihnjenega človeka potemtakem božjega sina; njegov alter ego. Kdor razlaga božjo voljo je preroškega rodu, božji sorodnik, božja last. Bog svoje izvoljence popelje do sveta idej in jim jih pokaže (prim. O hudem, kije vedno zoper dobro 12,39 in meditacijo ob 2 Mz 33,13-23 v O pos. določbah 1,8).
Takoj je treba dodati, da pozna nauk o navdihnjenem razlagalcu Postave tudi rabinsko judovstvo in da je bil morda znan tudi Filonu, le da je sam do sklepa o tem raje prišel prek grških filozofskih premis, da bi ga razumel kar najširši krog bralcev. Judovstvo uči, daje sveti duh (heb. ruah hakodešf^^ poslan izbranim božjim prijateljem (preroki, duhovniki, rabini), ki v njegovi moči razlagajo svete spise.
Do pravega spoznanja o Bogu in njegovi Postavi pa ni mogoče priti samo prek študija svetih spisov, niti ne zgolj z etičnim življenjem in z versko prakso. Kot v pitagorejsko filozofijo je treba biti (še toliko bolj) skrivnostno uveden tudi v 218 božji nauk. Filon je o svoji uvedenosti v božje skrivnosti nesporno prepričan. Jaz sam sem bil pod Mojzesom - božjim ljubljencem - uveden v njegove svete skrivnosti, potem pa sem zagledal še preroka Jeremijo in sem vedel, da je tudi on, ne samo podobno razsvetljen, ampak tudi vredni služabnik svetih skrivnosti; in potem se res nisem obotavljal postati tudi njegov učenec (O kerubih 14,49). Tudi v nauk o pomenu števil je treba biti uveden (prim. O pos. določbah 2,32, 201); zgolj z znanjem matematike do teh spoznanj ne pridemo. Kot tudi do božjega sporočila v Svetem pismu ne pridemo le s pravilnim branjem in z literarno analizo. Filonu se ne zdi nič nenavadnega, če pove, daje z Bogom in Mojzesom govoril že deset tisočkrat {O Abrahamovi selitvi 7,34), večkrat v sanjah, včasih pa kar med samim pisanjem. In če sem se k pisanju spravil prazen, sem potem takoj postal poln, ker so nevidne ideje kot deževale name in se mi vrasle povsod noter, tako da sem po takšnem vplivu božanskega navdiha postal tako vznemirjen, da nisem več vedel, kje sem, da nisem poznal ljudi ob
Db. 'sveti duh.' Tudi; veter, namera, mišljenje, duša, navdih, demon (prim. M. Jastrow, ad loc). Preden jih pošlje na delo, Bog nad svojim prerokom razlije svetega duha, ki v njegovi moči potem nastopa izbrani človek. Tudi Jezus iz Nazareta bo svojim 'prerokom' (apostolom) poslal takšnega duha (prim. Jn 20,22 in Apd 2), da bodo mogli razlagati njegov nauk. O pogojih za verodostojnost takšnega duha v rabinskem judovstvu glej npr, TB Avoda Zara 20b (pogoj je svetost življenja); Megila 32a; Eruvin 6b in Pesahim 114a. Včasih je mogoče slišati božji glas tudi neposredno.
sebi, da še sebe nisem prepoznal; niti tega ne, o čem sem govoril ali pisal. Samo^ tega sem se tedaj zavedal, kako zelo bogata je lahko razlaga, kako svetla je luč, kako globok uvid in s kakšno energijo se bom zdaj lotil pisanja (7,35).
Čudež inicijacije v božanski nauk je še intimnejše dejanje od najintimnejših odnosov med ljudmi. Zato je tudi logika intimnega odnosa duše z Bogom zelo drugačna. Ce si kakšen moški zaželi otroka in se v ta namen združi z družico, bo iz device naredil žensko. Ko pa se Bog združi s človekovo dušo, naredi iz te 'ženske' spet nazaj devico (O kerubih 14,50). Božja bližina vrne duši nedolžnost, ki jo je prej zapravila z grešnim življenjem. Prvi korak k razumevanju svetih spisov je torej iz grešnega v čisto življenje, a do razumevanja božje resnice same je še daleč.
Osebno spreobrnenje ([xeTavoLa)^'^ od del mesa k delom duha, od mrtve črke k oživljajočemu duhu in od človeškega branja Postave h kontemplaciji njenega božanskega in filozofskega pomena so le prva dejanja na dolgi poti k bogu-podobnosti (prim. Teaitet \16W in dokaz spoznanja, da se mora najbolj častivredna znanost nanašati na najbolj dragoceno (Aristotel, Metafizika 1026a 22): na Boga samega in na nauk o njegovem bivanju. Od empirične je treba preiti k duhovni stvarnosti in alegorična razlaga je njuna reforma epi-stemoloških premis starega branja Postave v skladu z novimi filozofskimi dognanji.
Pravzaprav Filon ni in ne želi biti inovator. Kot pravovernemu Judu mu je tuje razmišljanje o 'novem' branju Postave, ki bi ne imelo osnove v svetem besedilu. Kot nekdaj preroki, zdaj Filon razume usodnost zgodovinskega trenutka in odgovarja božjemu klicu s Tukaj sem, pošlji mene (Iz 6,8). Ker pa je hkrati tudi filozof, mu je blizu misel iz Platonovega Sedmega pisma (341d), kako v življenju modrega ni odličnejše stvari, kot je ta, da piše o stvareh, ki razsvetljujejo
Za razumevanje besede v helen. judovstu npr. LXX Prd 14,15; Aristejevopismo 188; Apd 20 21 • Heb 6,1; za njen pomen v Platonovi filozofiji pa W. Jaeger, Paideia II, Oxford 1986, str 295-300' V retoriki tudi: popravek, amandma. V Filonovih spisih se vsak biblični junak spreobrne ob srečanju z Bogom (npr. Enoh v O Abrahamu 3,17 in Mojzes v O sanjah 2,15,108), ki ga Filon primerja srečanju bolmka z zdravnikom, ki 'spreobrne' pacientovo zdravje (3,21). Bog ne spreobrača posameznika, ampak dušo v njem (v stoicizmu: vest). Mojzesova Postava je sredstvo spreobrnitve {O vrlmah 34,n3). Le Bog nima potrebe po spreobrnjenju (O božji nespremenljivosti 1 33)
Gr. oixoccoairo öeco (prim še Državo 613b). Za Filonovo rabo besede, ki je pogojena z bibličnem naukom o bogupodobnosü prvega človeka (1 Mz 1,26) glej O stvarjenju 23,69;71 in O begu 12 63 (citat Teaiteta).
ljudi in jim pomagajo do sonca resnice. Filon želi opozoriti, kako je bil nekdaj Bog Jahve tisti, ki je ljudstvu naročil, naj študira Postavo in ga ljubi z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo (5 Mz 6,5). Grško Sveto pismo, ki gaje imel Filon pred seboj, je hebrejske izraze prevedlo s xapSoa,^'® 'l^'^X''! i" Suvocfzcg,^" kar zelo spominja na izraze za filozofsko, duhovno, ponotranjeno branje besedila. Njegova metoda torej sploh ni nova. Bog sam jo je zapovedal Mojzesu pod Sinajem, šele zdaj pa je prišel trenutek, ko bo takšno branje iz božje zamisli prešlo v konkretno stvarnost in odstrlo marsikatero tančico z Mojzesovih zakonov (Evzebij, Zgod. Cerkve 7,32). Božja previdnost, ki vodi zgodovino, je čas očakov zamenjala z dobo Mojzesa; njegov čas z obdobjem kraljev in prerokov, preroke s pisci modrostne literature, le-te pa s filozofi, ki pomenijo vrh razvoja zgodovine vere in duha. Filon pač skromno verjame, da mu je božja previdnost dodelila odgovornost preroka-filozofa, ki je ni nosil še nihče pred njim, saj sta bili še nedavno tega obe kategoriji 'božjih prijateljev' ločeni in razdeljeni na judovstvo in grštvo, zdaj pa sta končno dospeli do sinteze in končnega smotra vsake izmed njih. Tudi Postava je s Filonovim alegoričnim branjem postala to, kar ji je bilo namenjeno že od začetka, pa so zgodovinske okoliščine, usoda - ki usmerja vso zgodovino v isto smer (Polibij, Obča zgodo-220 vina 1,4) - in razvoj duha šele zdaj omogočili takšna spoznanja.
Čeprav je alegorični interpret besedila lahko takorekoč vsak, ki zna brati (prim. Alegorije postav 1,4,10), je pravi razlagalec lahko samo filozof (O hudem, kije
Tudi srce se zgane ob pomembnem sporočilu (Platon, Država 492c), saj je v grški filozofiji tam sedež občutkov, strasti, sreče in žalosti. Vsa občutja so povezana z organi telesa (Aristotel, O duši 403a 13); tudi dvom (Lk 24,38). Živali nimajo srca, ampak le 'nekaj srcu podobnega,' uči Aristotel. Že pri Homerju {lliada 9,646) je srce sedež morale in intelekta; življenja, strasti, čustev in jeze. Kasneje se del teh lastnosti pripiše duši, srce pa ostane kraj ljubezni in pesniških (sentimentalnih) čutenj. Glede rabe pojma v grški filozofiji glej še: Platon, Timaj 65d; Država 492c in Simpozij 218a V hebrejski literaturi je srce sedež človekove moči in fizične vitalnosti (1 Mz 18,5; Iz 1,5), pa tudi intimne, notranje človečnosti. Sedež racionalnega razmišljanja; mišljenja sploh (prim. 5 Mž 29,3; lob 34,10) in tudi verovanja (ler 32,40; Ps 7,10). V judovski apokaliptični literaturi Filonovega časa je srce simbol osebnosti, kot npr. v Dan 5,20; 8,25; 1 En 81,7; Sib. or. 3,548; Jub 1,11; zlasti njenega emocionalnega dela (1 En 68,3), kjer je sedež želja, veselja, obupa, ljubezni, sovraštva in čustev. Toda srce je tudi simbol intelekta (Sib. or. 3,584; Jub 12,17-20). 'Srčnega' branja hebrejske Biblije torej ne gre povsem enačiti z grškim pesništvom, oz. s filozofsko vznesenim pristopom k razumevanju besedila.
Vulgata; Diliges Dominum Deum tuum ex toto corde tuo et ex tola anima tua et ex totafortitudine tua. Biblični verz ima kasneje v filozofiji prvih kristjanov izreden odmev, saj 'dokazuje' prvenstvo 'srčnega branja' Postave in ljubezni do Boga nad judovskim legalizmom in branjem po črki. Prim, interpretacijo v Metod iz Likije (260-312), O desetih devicah 13; Avguštin, Razlagapsalmov 6,2; O krščanskem nauku 22,21; Izpovedi 8,15; O sveti trojici 14,18; O veri 9,21 itd.
vedno zoper dobro 21,74) in dober človek (19,68). Hudoben človek ne sme nikdar razlagati božjega nauka (36,133 in Kdo je dedič božanskih stvari 52 259)
f.	"" bi^ ^^ razlagalca (O Abr. selitvi
13,72). Razlagalec razlaga besede Svetega pisma, besede same pa tolmačijo voljo najvišjega bitja {Alegorijepostav 3,73,207). Boga samega torej ni mogoče razloziti, razlaga se lahko samo njegovo voljo. Kot nam glasba razlaga zr^na valovanja, nam govorica razlaga stvari okrog nas (O izgonu Kajna 32,108) Razlagalec mora biti navdihnjen od Boga (prim. O Mojz. življenju 1,50,277) tako kot nekdaj biblični preroki (prim. Ö Mojzesu 2,7,40), čeprav je razlaga besedila nekaj drugega od preroštva (2,35,191). Bog si sposodi glas preroka da bi ljudem razodel svojo voljo {O pos. določbah 1,11,65). Vsa besedila Svetega pisma so v resnici božji oraklji, dani bodisi neposredno iz božjih ust aH pa s posredovanjem prerokov. Največji med njimi je bil Mojzes, zato mu je Bog tUdI zaupal najvažnejši del razodetja (prim 2,35,188). Prerok ne izraža svojih mish. ampak je le interpret nekega drugega Bitja, ki mu naroča, kaj naj govori Govori po navdihu in se ne meni za to, če ga lastni duh že zapušča ali če ie nemara ze zapustil kamrico njegove duše, ko je vanjo vstopil božji duh in si tam pripravil svoje bivališče (O pos. določbah 4,8,49). Filon večkrat pove da ie Bog razodel Dekalog neposredno, da zanj ni uporabil posredovanj prerokov celo največjega med njimi ne (npr. O pos. določbah 2,2,7).
Govor je brat razumu, razum je vodnjak besed, govorica pa kot ustiiik, iz katerega prsijo. Govorica je razlagalka zadev, o katerih je odločil razum pred lastmm tiibunalom (O hudem, ki je vedno zoper dobro 12,40).
Alegoričnemu branju nujno predhodi dobesedno, branje po črki, običajno oz ozje branje (razlaga),^'' saj je odlomek lahko alegoričen samo skozi svoj dobesedni pomen {Vpr. in odg. o Eksodusu 2,27). Dobesedni pomen je navadno jasen m nesporen; tako rekoč vulgaren (prim. Vpr in odg. o Genezi 2 5) pogosto pa celo zavajajoč (prav tam 1,11). Filozofu res ni treba, da bi se ustaVtial ob njem m g^ posebej razlagal (prav tam 1,6), pač pa ga mora alegorizirati. Razlage Svetega pisma, ki temeljijo na dobesednem branju besedila so polne nedoslednosti (O vrlinah 3,10), tistih pa, ki ga tako berejo je bolj malo in so brez vrlin (prav tam); ne znajo uporabljati ne očes telesa in ne očes duše. Kadar
r" 36,200;	2.7 itd. Otem glej še H, A. Wolfson, The Philosophy
of the Church Fathers, Cambridge Mass 1956, str. 30-31.	i^rnuosopny
221
222
posluša takšne razlagalce, Filon takoj spozna, da sploh niso pobožni, da pogosto marsikaj pomešajo in da celo črk ne poznajo (prim. O spremembi imen 8,61). Popolnoma zanemaqajo simboliko, dušo in intelekt, zato jih Filon prezira in ne razume njihove omejenosti. Dobesedni razlagalci so, kot bi živeli sami v puščavi in bi ne poznali mest, ognjišča ali človeške družbe. Golo resnico iščejo le zaradi nje same {O Abrahamovi selitvi 16,90), zato so le znanstveniki in ne filozofi. Nam, nadaljuje aleksandrijski filozof, pa se kaže notranji pomen stvari. Kot moramo skrbeti za telo, če želimo negovati dušo, moramo poznati črko zakona, če želimo izluščiti njen presežni pomen. Notranji pomen je kot duša besedila (60,93). Filon gre včasih tako daleč, da dobesedne razlagalce primerja s Kajnom, ki se ni znal obvladati in je bil prepričan, da mu pripada ves svet (prim. O izgonu Kajna 12,42), ker ni razumel božje volje. Težava je še toliko večja, ker so med dobesednimi razlagalci tudi taki, ki celo po kriterijih dobesedne razlage Sveto pismo tolmačijo popolnoma narobe. Filon poziva učene in korektne razlagalce črke besedila, naj vendar javno zavrnejo nauke svojih površnih tovarišev, ker se mi [alegorični razlagalci] j sofistiko res ne bomo ukvarjali {O pomešanju jezikov 5,14).
Značilen je primer katehetske razlage bibličnega (1 Mz 2,25) stavka 'Bila pa sta oba naga, Adam in njegova zena, a ju ni bilo sram.' Filon ga najprej prav po rabinski metodi poveže s stavkom 'Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod' (1 Mz 3,1), potem pa alegorično razloži. Misel, ki ni oblečena niti v pregreho niti v vrlino, ampak je popolnoma oropana obeh, je gola. Tako nekako kot duša novorojenčka, ki še nima deleža niti v dobrem niti v slabem, ampak je gola in z ničemer pokrita. To so torej oblačila duše, ki ji dajejo skrivališče in zavetje. Dobremu v oblačilu odlične duše, zlu pa v obleki ničvredne. Duša pa lahko postane gola iz treh razlogov... {Alegorije postav 2,15,53).
Drugače razloži Filon prvi stavek v Vpn in odg. o Genezi (1,30), kjer pove, da ju ni bilo sram iz štirih razlogov. Ker sta bil gola sredi golega sveta, ker sta imela iskren in preprost značaj ter čisto nagnenje brez poželenja, zato ker ju je grel topel veter sredi vrta in zato ker sta bila eno s svetom, v katerem sta živela. Tudi drugi stavek (IMz 3,1) razloži posebej v istem spisu (1,31), kjer predstavi kačo kot modro žival, ki je prav zaradi modrosti, s katero zapeljuje človeka, simbol zla.
Zanimivo je tudi Filonovo pojmovanje rajskega vrta v 1 Mz 2,8. Kar se tiče dobesednega pomena, tega niti ni treba posebej razlagati. Simbolično pa je
■raj'modrost ali spoznanje božjega in človeškega hkrati z njihovimi vzroki Bo^ ic zasadü Ideje v duše ljudi kot drevesa po rajskem vrtu. oievo pozn^a sfedi
z Ive f iri!	^ -^dišče vseh spoznSj Vr
z drevesi je kot zbor muz grške mitologije, ki hvali stvarnika. Le Lor spozna
človeku, k^ zm po njegovih zakonih, ni potrebno ukvarjati še s takM r^Z Kdor namreč gradr svoje zaupanje v Boga na določilih Ltike,^^^ boZ IZu zanemarü resmco in se gnal le za tistimi stvarmi, ki se dogajajo poiatl temr, ^n selmrmo tega, kar je vredno dneva in luči^^ Nihče iJedZoZZih
s uzne obrede nm naj vanje ne vodi drugih, saj je tako študij takih reči L raz aganje sknvnostnih obredov drugim nepobožno dejanje, n to nilski nI
religije, mitologije m mistenjev, pa se Filon ne obotavlja uporabljati njihovem besednjaka, ko govori o judovstvu in njegovih institucija^^ kalir smo 3i zgoraj. Njegov Bog n.' bil več zgolj Bog Stare zaveze, aipak 'Abslt ZlZn
sfanomeni misučne svetlobe, logosa in sofije. Tudi pravo mu ne pLen^zlZ
^^ - --
ZTZ l ^	Srška filozofija, le da na bolj popoln
bolj preiskusen, za vse sprejemljiv in bolj božanski način.	^
LTe o^^Botu	sodobnikom v matici in Babilonu je tudi Filonu vpra-
šanje o Bogu nujno povezano z vprašanjem o pravu, pri čemer sam to VDraš.nt umesti v kontekst tako aktualne teologije kot aktualnega pr^v^anS: T pravne filozofije svojih grških sodobnikov. Tako njim kot LnuTbttveno vprašanje pravne misli vprašanje o naravnem pravu, ki pa ga in v tim bo
-	i--	le na tem mestu.
9«a 2) in Platona (Faiäros 247a) o 'zavistnem boinLvu
'	" ^	2,29,165 in O MoJ,
E. R. Goodenough, cit. po H. A Wolfson, Philo I, str. 45,
ključna razlika med Filonom in rabini - pravoverni učitelji Postave v matici niso poznali, saj Postave niso nikdar razumeli kot del naravnega stanja stvari ali kot vrojeno idejo pravičnosti, ampak kot božje razodetje onkraj vsakih naravnih zakonitosti.
Filon je torej prav v teh vprašanjih najočitaeje učenec Aristotela in stoikov, in najdlje od judovske modrosti.
Da bi bili dosledni glede pravega reda, s katerim napreduje sveta zgodovina, in bi se zdaj lahko posvetili zakonom, bomo zaenkrat odložili razpravo o posameznih zakonih, ki so pravzaprav le kopije onih, in bomo najprej preučili splošne zakone, ki so, kot je res, model za vse ostale. Gre torej za može, ki so živeli zgledno in občudovanja vredno in katerih vrline so trajno in za vse čase zapisane v najbolj svetih spisih.^^'^ Pa ne le zato, da bi mogli občudovati te može same, ampak tudi zavoljo tega, da bi spodbudili tiste, ki berejo njihovo zgodovino, da bi se kosali z njihovim zgledom. Ti možje so bili v resnici živi in umni zakoni [sami], in nas zakonodajalec jih je poveličal iz dveh razlogov. Najprej, ker je želel pokazati, da dane zapovedi in prepovedi niso v nasprotju z 224 naravnim redom, in drugič, da bi dokazal, da ni zelo težko in naporno živeti po zakonih, danih v teh knjigah, ker je že najzgodnejši človek prav enostavno in spontano ubogal nepisana načela zakonodaje, dolgo preden je bil sploh zapisan katerikoli od posameznih zakonov. Človek mora tedaj prav pravilno reči, da niso pisani zakoni nič drugega kot spomenik življenju starih, ki novim rodovom ohranja njih besede in dejanja. Ti prvi ljudje, ki niso nikdar bili posnemovalci ali učenci kogar koli, in kijih noben vzgojitelj ni nikdar učil kaj morajo govoriti ali delati, so se oprijeli načina življenja, kije skladen z naravo, ker so preprosto sledili svojim naravnim nagibom in prisluhnili prirojenim krepostim, in ker so gledali v naravi to, kar narava dejansko tudi je: najstarejši in najzgodnejši izmed vseh zakonov. Tako je bilo potem tudi njihovo celotno življenje ena sama in vesela poslušnost zakonom. Nobenega krivega dejanja niso zagrešili po svobodi lastne volje ali namena, kadar pa bi jih kakšna slučajnost lahko speljala na krivo pot, so prosili božje milosti in ga pomirili z molitvami in ponižnimi prošnjami ter si tako zagotovili popolnost življenja, prav vodenega na obeh področjih: v naklepnih dejanjih in tedaj, ko za dejanje ni bilo namena svobodne volje {O Abrahamu 1,3-6).^^^
Tj. v Svetem pismu.
^^^ Daljši naslov spisa se glasi: Razprava o življenju modrega človeka, kije po navodilu nauka postal popoln, ali O nepisanih zakonih, torej o Abrahamu.
Izraza 'naravno pravo' Platonova filozofija ne pozna, ^^^ že Aristotel pa govori o	zakonih (xaxA ^^a.v)- kot nasprotje tistim, ki jih je postiv
ratZfnl?!	"J'""	(auvö^x,),- pri čemer L!li z na-
ravmmi na tiste zakone, ki so splošno sprejeti brez vsakih formalnih dogovorov
to^eSTi"'?" Skupno spoznanje ideje pravičnosti. Naravnim z'akonom H	xo.vog)-« ali 'temeljna moralna pravila '
or katerih	-P^ikolarni' (vo^o, IS.o,)- ali tudi 'človeški' zini,-
prek katerih izvršujejo oblast bodisi državni organi (Retorika 1368b), ali pa ih
neSsardTJ'"'"'	^ ^^ni zZi
nep sani, dogovorjem pa pisarn. Po naravi pravično je pokopavati mrtve, najvišji naravni z^on pa je prepoved ubijanja živih bitij (1373b 10) in prepoved suznjelastniskih razmerij. Demosten je učil, da> narL sama oLdZzZne v svojih nepisanih zakonih in v srcih ljudi.
"Ttr	P"	-binsko ustno
izroci o, po mnenju drugih"' gre za značilen termin helenističnega pravo-
z^nstva (Aristotel, Nik. etika 1180b 1: dcypoc^o, voh^o,) zgolj z gršMm'ozII
k^;"^^^ T" """T	P" pomen izraza drugačen
kot v tanaitskem m grškem pravu.	^
V grški pravni filozofiji je izraz (skupaj s sopomenkami kot dcypama vouLtaa
aypoccpov eOoqaliucixp.oc; vo^xog) pomenil nepisano pravilo,Običaj usS
navadah prednikov, ki imajo dejansko zakonsko veljavo in ki, če so dosledno izvajam m popolnoma privzeti, kot z ogrinjalom ščiijo pisan; zakona Mlada
ZL^- of Natural La^.^Y^x^ Classical Studies 1947 str 151 W
Glej Retorika 1373b 7. """ Glej Nik. etika 1134b 32 in Retorika 1373b 8
SIS-SSHS-SSSSS
230
231
225
23' R ■ b "	I- Str. 188^194; II, str. 180^181)
234 7 ü f «odenough (By Light, Light, str. 78) in S. Sandmel. - S. Belkin, Philo and the Oral Law, str. 5.
država, ki je komaj sprejela ustavo, mora negovati običaje in tradicijo državljanov, saj le ta zagotavlja pravno varnost v obdobju, ko zakoni se mso vsem splošno znani in v celoti privzeti. Za razliko od pozitivne kodificirane zakonodaje ki je odvisna od volje zakonodajalca in političnega pragmatizma, so nepisani zakoni načela trajne vrednosti, ter zato hierarhično nadrejeni pisamm zagonom in pomembnejši od njih,- So del naravnega reda stv^i.	m
od danes ne od včeraj, na vek velja, nihče ne ve od kdaj (Sofoklej An^gona 455) Značaj naroda se odraža v njegovih običajih (Platon, Zakoni 792e), m o niih je treba otroke najprej podučiti. Skupni običaji skupnost ravno določajo; ta razpade, če se ljudje ne držijo starih navad. Red v skupnosti zagotavljajo tako leges kot mores, je učil tudi Cicero. lus naturale est, quod natura omnia animalia docuit (Justinjan, Institucije 1,2).-^ Aristotelu so nepisani zakom pogosto sinonim za univerzalna pravna pravila, le-ta pa kdaj razume mdi kot n^avno pravo,-- čeprav nekateri njegovi sodobniki-« naravo razumejo tudi kot protipol napakam in omejenosti pozitivne zakonodaje.
Po Filonu je torej Mojzesova zakonodaja natanko kodeks vrlin, ki jih mora vsebovati vsak moralni red, če naj bo filozofsko prepričljiv in rehgiozno podprt.
226 Mojzes je zanj filozof; celo	'njegovih'^- pet knjig pa največji
dosežek filozofske misli sploh.
Glede biblične zakonodaje tudi Filon - tako kot rabinsko judovstvo,^^" - razlikuje med zapovedmi in prepovedmi,- med zapovedmi glede odnosa do Boga in tistimi, ki se nanašajo na odnose med ljudmi,- ter na določila Postave, fajih je mogoče združiti pod vsako izmed deseterih zapovedi (temeljnih načel).
235
rimskih klasikih pravnikov v Zborniku Pi'avne fakultete (50), Ljubljarta 1990, str. 141-163. ™ Prim. Retorika 1368b 7; 1373b 6; 1375a 32. Npr. Hipii v Platon, Hipij starejši 285d.
Prim. O Abrahamu 18; O Mojz. življenju 1,18,29 iit Vpr m odg. o Eksodusu 2,20. - O Mojzesu kot avtoqu Peterokr^ižja (razen poglavja o njegovi smr«) v ^ TB Baba Batta 14b. o istem vprašanju pri Filonu O Mojz. življenju 2,3,12; O večnosti sveta 5,19 itd., v grški Novi zavezi pa Mr 12,26; Jn 1,17; 7,19 in 2 Kor 3,15. Glej npr. TB Makot 23b.
^'■^Vnm O pos. določbah 1,55,299 in O Abnselitvi23,n0.	, ... ,	-„p,,„rini
» ODekalogu 22,106. Rabinska paralela v M Joma 8,9 (r. Eleazar, Azanjev sm; Jamnija v Palestmi,
je v rabinskemjudovstvu zelo redka (Wolfson), pozna jo le r. Johanan v midrašu Visoke pesmi 5,14 (VI. stol.).
Popolnoma nova pa je Filonova členitev zakonov na tiste, ki se nanašajo na urejanje (krotitev) dejanj, besed in misli, in tista, ki določila Postave klasificira glede na to, katero izmed štirih kardinalnih kreposti pospešuje.
Posebej zanimiva za Filonovo razumevanje Postave in Dekaloga pa je njegova simaptija do števil, posebej do števila deset, ki ji ni najti paralele v rabinski filozofiji, pač pa ima zelo očitno svoj vzor v simpatiji do Dekade, svetega simbola pitagorejcev (Guthrie). Značilna je Filonova razlaga odlomka 1 Mz 6,14-16 o merah Noetove barke: Ladja naj bo dolga tristo komolcev, široka petdeset in visoka trideset komolcev.^*^ Zakaj? Tudi pitagorejskemu filozofu se najprej ponuja elementaren odgovor, kako mora biti ladja pač dovolj velika, da bo sprejela toliko živali - nekatere prav ogromne - in ljudi, skupaj s hrano. A če je filozof res filozof, bo tako enostaven odgovor seveda zavrgel, in za določili o ladijskih merah poskušal najti kakšno bolj vzvišeno resnico. Če pa zadevo preučimo bolj natančno, upoštevajoč simbolični pomen (...) potem lahko dojamemo, da pravzaprav ne gre za komolce, ampak za določene principe in razmerja, kijih najdemo za njimi (...). Tristo je ravno šest krat petdeset in deset krat trideset, vrh vsega pa je petdeset še pet tretjin od trideset. Natančno takšna so tudi razmerja v človekovem telesu. Če bi se kdo lotil te analize in bi se ji natančno posvetil v vseh podrobnostih, bi ugotovil, da so razmerja v človeškem telesu prav takšna; da ni človek niti prevelik niti premajhen. In če bi kdo napel merilno vrvico od glave do pet bi ugotovil, daje ta razdalja enaka šestkratniku širine njegovih prsi in desetkratniku dolžine njegovega rebra (...).
A najvarnejše od vsega je spoznanje, da ima vsaka posamezna komolčna mera zase neko določeno nujno razmerje in princip v sebi, začenši s prvim, namreč s tistim o dolžini ladje. V svoji dolžni je ladja iz tri sto enot, ki so razvrščene zaporedno druga ob drugi, po pravilu dodajanja enot; štiriindvajset števil skupaj torej. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst, devetnajst, dvajset, enaindvajset, dvaindvajset, triindvajset in štiriindvajset.^'^^ Ampak štiriindvajset je med vsemi drugimi najbolj naravno število, ker je razdeljeno med ure dneva in noči ter med črke našega jezika^"''' in zborne govorice.
Značilno je, da piše Filon grške števnike vedno z besedo, in da za števila ne uporablja črk ali cifer. Gotovo je poznal hebrejsko prakso označevanja števil s črkami, morda pa tudi rimske številke, a jih ni uporabljal.
300 = 1+2+... + 23 + 24. ™ Torej grščine.
228
Vrh vsega je sestavljeno iz treh kubov in je torej popolno, polno in strnjeno v svoji enakosti {...). Ves svet je sestavljen iz različnih kombinacij enakosti m neenakosti... Število tri je Filonu simbol enakosti, saj združuje začetek, sredino in konec. Število štiriindvajset mu pomeni vsoto vrlin, ker je del števila tristo, kar je njegova prva krepost. Ima pa še drugo: sestavljeno je iz dvanajstih četverokotnih likov, ki so drug z drugim povezani v zaporedje...
To bodi dovolj o številu tristo. Zdaj moramo naprej in spregovoriti o naslednjem načelu: o petdesetih komolcih.
Spet je število trideset na poseben način naravno število. Podobno kot tri v vrsti enic, je trideset v vrsti desetič. Le-to namreč določa pot lune na nebu in s tem mesece v letu. Drugič: sestavljeno je iz štirih števil, ki so združena (tj. sešteta) v zaporedni vrsti tehle četverokotnih likov: ena, štiri, devet in šestnajst, ki skupaj dajo ravno trideset. Ni brez temelja in utemeljenega razloga ze Heraklit imenoval to število čas novega rodu, ko je rekel: 'Človek trideset let po rojstvu že lahko postane stari oče, pri štirinajstih pa doseže spolno zrelost {Vpr m odg. o Genezi 2,5).^"«
Seveda je Filon navdušen tudi nad sedmico in njeno simboliko, saj jo najde npr v številu strun na liri, v številu grških samoglasnikov (O stvarjenju 126; Alegorije postav 1,14), v sedmih delih glave, v kritičnem sedmem dnevu pn vsaki bolezni, v sedmih vrstah gibanja, v sedmih delih iracionalne plasti duše, v sedmih obdobjih človekovega življenja, v sedmih dneh menstruacije, v sedmih planetih in sedmih zvezdah v plejadi, v sedmih desetletjih povprečno dolgega življenja in celo v sedmih vrstah telesnih izločkov...
Filon še posebej natančno preuči vsa mesta v Mojzesovih 'filozofskih spisih,' kjer je najti desetico. Ker pa sam ni le Mojzesov učenec, ampak tudi simpatizer odličnih naukov Pitagore in pitagorejcev, doda biblični logiki števila deset še neko 'globljo', bolj filozofsko razsežnost, ki jo je najbolje prikazati s konkretnimi primeri. Zakaj ima Abraham s seboj deset kamel (1 Mz 24,10), ko potuje, da bi našel ženo sinu Izaku? Zato, da bi nas spomnil na pomen števila deset kot pravega nauka in kot spomin na pravega Boga (O predhodnih vprašanjih 20,111). In zakaj je potem dekletu, ki gaje našel, podaril deset šeklov težki zlati zapestnici (1 Mz 24,22)? Oh, ta božanski okrasek! To da sta za-
Prirn. le Alegorije postav 1,4,9-13.
pestnici okrogli, je znak večnosti zakonske zveze med Rebeko in Izakom, da vsaka tehta deset šeklov pa tega, da bo žena znala prijeti za vsako delo, ki je zaobjeto v tem svetem številu (20,113). Deset šeklov težka zlata letvica (4 Mz 7,14) v svetišču je simbol vseh vrlin (21,114), deset zaves pred presvetim (2 Mz 26,1) pa dokaz, da gre za svetišče popolnega in edinega pravega Boga (21,116). Deset narodov, kijih Bog izroči v nemilost Abrahamu (1 Mz 15,19), je simbol najvišje časti, s katero je nagradil svojega izbranca (20,119), deset živali, ki jih daruje Mojzes ob začetku meseca (4 Mz 28,11), pa tega, da je število deset res popolnoma popolno (tcocvtXt];; (xpt,&[i.o(;) in tako najpopolneje ustreza darovanim živalim (O pos. določbah 1,35,178). Da je Bog res najpopolnejše bitje, dokazuje tudi deset praznikov, ki jih je zapovedal praznovati Izraelu (2,11,41). In zakaj je obredno nečistih živali tudi ravno deset (5 Mz 14,4)? Zato, ker je Bog vedno zvest temu aritmetično subtilnemu številu (4,18,105) in ga rad razširi na vse stvari, saj ni zapovedal nobene zapovedi brez njega. Tako sveto in plodno je to število, da so celo ženske noseče približno deset [lunarnih] mesecev (prim. O večnosti sveta 12,65).
Desetica pa v neopitagorejskem nauku ni le eno izmed števil, ampak kot 'de-kada' tudi posebna filozofska eniteta. Za pitagorejce je bila matematika religiozna dejavnost, dekada pa njen sveti simbol}'^'^
Stirica je potencialno ravno to, kar je dekada dejansko že (O stvarjenju 15,47; O Noetu kot vrtnarju 28,123). Štirica je roditeljica dekade. Dekada vsebuje sedmico, a sedmica sama ji ni dovolj, čeprav je v sebi tako bogata, da jo je mogoče razdeliti na 1 in 6, na 2 in 5 ter na 3 in 4 (31,95). V prvi dekadi je prav zaradi svoje popolnosti sedmica na naj odličnejšem mestu. Nekateri ji zaradi tega rečejo tudi 'tvorka popolnosti,' ker šele z njo in po njej vse ostalo zadobi polno mero popolnosti (34,102). Vsa števila, ki so večja od deset, so spočeta od sedmice. Desetica ne plodi novih števil, in tudi sama ni plod kakih nižjih faktorjev. Prav zato so jo pitagorejci primerjali z vedno deviško boginjo [Minervo], kije bila tudi rojena brez matere {Alegorije postav 1,5,14). Nekateri učenci glasbenikov so vestno in natančno preučili vprašanja v zvezi z dekado in sam najbolj sveti Mojzes je zložil himno - nikakor ne z majhnim talentom -v kateri je dekadi pripisal same najbolj odlične stvari. Na primer molitve, prve plodove, daritve duhovnikov, spoštovanje pashe, spravni dan, splošni odpust dolga ... in še deset tisoč drugih stvari {O predhodnih vprašanjih 17,89). Ni
W. K. C. Guthrie, A History of Greek Philosophy I, Cambridge 1962, str. 152.
229
naključje, daje bil Noe ravno deseti v vrsti od Adama (17,90). In tudi to ne, da sta v desetici enica in devetica vedno prijateljici, kot so v njej sploh tesni zavezniki tudi ostala števila (3 in 7; 4 in 6; 5 in 5). Institut desetine v Mojzesovi Postavi je dodaten dokaz izbranosti tega števila (18,95), simbolično pa gre pri obvezni desetini bolj za obvezno posvečevanje duše v vrlinah velikodušnosti, skromnosti in dobrote, kot za dejanski davek tempeljski duhovščini.
Zakaj torej desetica in deset zapovedi? Ker je med modrimi ljudmi označena za čisto popolnost, in ker zaobjame vsa razmerja: aritmetično, harmonično in geometrijsko (...). Tudi glasbeno teorijo povzema kar najpopolneje, in je zato res pravilno imenovana čista popolnost {O pos. določbah 2,32,200).
V svetu števil so enice pred deseticami; tako po [vrstnem] redu kot po svoji moči (Suv(X[jLL(;).^^° Prve so namreč začetki, elementi in mere, desetice pa so mlajše in so same izmerjene in so druge v redu in po svoji moči {Vpr. in odg. o Genezi 1,77). Zanimiva za Filonovo filozofijo števila deset je razlaga stavka 1 Mz 8,5, o vodah po vesoljnem potopu, ki so upadale vse do desetega meseca. Kot je med števili desetica meja enic, in je [zato] celo in popolno število; tako 230 zaokrožitev kot konec enic, kot hkrati začetek in prvi krog desetič in začetek poti v neskončnost števil, je tudi Stvarnik smatral za dobro, da se po upadu povodnji prikažejo prvi vrhovi gora ravno po številu dni tega najbolj popolnega in celega števila (prav tam 2,32). Čeprav je število štiri najbolj harmonično izmed vseh števil in tudi najbolj popolno, je kljub vsemu le koren in začetek še bolj popolnega števila: desetice (prav tam 3,12). Število deset je na najbolj popoln način harmonično in je mera za neskončnost števil, po katerih je urejena in upravljana misel modrega človeka. Hudobneži pač vedno spreobračajo in spreminjajo temelje [bistvo] desetici, spregledujoč njeno moč (prav tam 3,17). Stotica je moč desetice (3,39 in 3,56). Stotica je prav na sredi reda števil, ki se začne z ena, deset, sto, tisoč, deset tisoč (3,56). Prav tam Filon podrobno razloži zvezo med številom deset in desetino, ki gre po Postavi Izraelovi duhovščini. Desetica je sveto in popolno število. Če zmnožimo med seboj števili devet in deset dobimo devetdeset; sveto in ustvarjalno moč, ki črpa svojo plodnost od
Tako v grški kot v tradiciji starega Izraela imajo stvari (imena, besede...) svojo notranjo moč. Notranja moč je causa efficiens fenomenov, je učila stoiška filozofija. Nevidna sila je v stvareh (številih), in po njej se giblje svet. Po judovskem prepričanju je moč v 'božji roki' (2 Mz 15,6; 5 Mz 3,24). Čeprav z močjo razpolaga tudi kralj, je ta v resnici od Boga (Mt 26,64), ki je vir vse moči. Kot je bil to faraon v Egiptu, ali kot je amulet tistim, ki ga nosijo. Moč ni neodvisna hipostaza, ampak božji atribut, izvedeno podeljen izbranim rečem (številom, osebam ...).
devetice, svojo svetost pa od desetice (3,56).^" Deseticaje vsesplošno popolna {^,21- prim. se 4,110). Deseticaje deljiva v dve petici."-^^ In deseticaje boljša odpetice, ker je prva najbolj popolno, dovršeno in vzvišeno število, in kot tako prav primemo za božanske misli in skrivnosti. Število pet pa je merilo naših čutov, ki so v takšnem razmerju do mišljenja, kot popotnik do kralja (...). Sam Mojzes je priznal, daje desetica sveta, saj je devetico prepustil [zgodbi o] stvarjenju sveta, desetico pa božjemu logosu. Po pravici je to število sveto, saj je kot odmev božanskih reči, oznanjajoč odpuščanje..Števila ^o simbol stvari, desetica pa začetek delovanja (4,110). Kot je desetica smoter (teXo^) vseh enic, je tudi delovanje smoter vsega učenja (prim. 4,118). Drugačno ie Filonovo mnenje v 4,189: Najbolj sveto izmed vseh števil je število sto ker je moč najbolj popolne desetice (...). Stotica je najbolj popolno in sveto načelo (apxTj) izmed vseh svetih desetič. Stirica^s^g bistvo desetice (Vpr in odg o Eksodusu 2,27). Dejstvo da Postava naroča, naj ima šotor s skrinjo zaveze deset zaves (prim. 2 Mz 26), Filona še posebej zanima.^« Večkrat smo že na drugih mestih omenili izreden pomen števila deset, kijih lahko tisti, ki želijo nadaljevati z [tam začeto] razpravo, tu brez težav obnovijo. Ker tako zelo ljubimo kratkost injedrnatost v izražanju, bo dovolj, da se bralec le spomni vsega kar je bilo [o tem] tam že rečeno (2,84).
Avtor misli najbrž na razpravo O predhodnih vprašanjih, kjer teologiji števila deset posveti več strani alegoričnih razlag bibličnega stavka 'Potem, ko je preteklo deset let, odkar se je Abram naselil v kanaanski deželi, je Abramova žena Saraja vzela svojo egiptovsko deklo Hagaro in jo dala možu Abramu za ženo'
(1 Mz 16,3). Filon je svoji filozofiji števil posvetil celo posebno razpravo ki na se ni ohranila.^5^
Ker pa Filon ni samo filozof, ampak tudi pobožni Jud, tudi nefilozofski (do-besedm) razlagi odlomka prizna vso legitimnost; meni le, da pravemu filozofu taksna interpretacija ne sme biti dovolj. Stremeti mora za višjimi, globljimi in
L! y ' bibličnim (1 Mz 17,17) poročilom o Sarinem spočetju pri devetdesetih
alfateW ^	° «i'^bolizmu petice glej tudi Plutarh, O delfskem efu /peta črka
-'V ozadju je misel m judovski deseü tišri, veliki spravni dan (3 Mz 23,24), kot potquje paralela v O predhodnih vprašanjih 107.	r j j f
Gre za alegorično razlago odlomka 2 Mz 24,1 a.
Poleg gornje mu posveti še analizo v O Mojz. življenju 2,84 in O predhodnih vprašanjih 116 2 m	''''''' "	°	Öpos. določbah 2.32,200 in O Mojz. življenju
231
bolj sublimninü spoznanji kot jih nudi prvo branje in povprečna razlaga za množice.
Kljub obsežnemu opusu in avtoriteti, s katero nam Filon na grški način govori o judovski tradiciji, se sam dobro zaveda bremena napake, ki ji takšen prevod in interpretacija ne moreta uiti. V tej zvezi je zanimiva tale njegova izpoved, ki precej spominja na prolog prevajalca modrega Siraha v grščino, le da zna Filon za nujno 'krivdo' laži prevoda ugledati globoko filozofsko poanto.
Ko bi bilo v moji moči spremeniti svojo misel, bi tako moč izkoristil vedno, ko bi si to zaželel. Kadar bi si tega ne zaželel, bi pač ostal pri tem, kar sem; brez vsake spremembe. Ampak ta sprememba me zdaj zadeva tudi z nasprotne strani: kadar si namreč želim spremeniti svoje mišljenje in ga usmeriti h kakemu ustreznejšemu objektu, me pogoltne ravno obratni tok od tistega, ki bi si ga Želel. In obratno: ko spočnem kakšno nespodobno idejo, se je takoj znebim in jo zamenjam s prijetnejšimi pojmi, Bog pa mi v dušo po svoji lastni milosti napelje sladki sok [strasti in veselja?], namesto slanega toka [odpovedi?]. Mar ni iz tega moč jasno spoznati, da mora biti vsaka ustvarjena stvar od časa do 232 časa deležna spremembe? Saj je prav to tudi lastnost vsake stvari, mar ne? Prav tako, kot je lastnost Boga, da je nespremenljiv. Izmed stvari pa, ki so bile spremenjene, ostanejo nekatere take do konca; do lastne dovršitve in uničenja. Druge pa so izpostavljene zgolj običajni spremenljivosti in nestalnosti človeške narave - in so na ta način ravno ohranjene in rešene pred propadom {Alegorije postav 2,9,32).
Mar ni potemtakem njegov projekt alegoričnega branja Svetega pisma poskus rešiti sveto besedilo iz davnine pred poplavo aktualne filozofske literature? Poskus aktualizacije modrosti, kije celo mnogi njegovi rojaki niso več poznali? Poskus predstaviti svetu odlično zakonodajo, ki premore vse atribute odličnih ustav, vključno s pitagorejsko numerologijo, Platonovo etiko in mistično religioznostjo vzhodnih kultov?
Neskončno obzorje, ki ga bralcu odpira metoda Filonove alegorične herme-nevtike, se razpira tako v judovstvo kot v grštvo, a hkrati ukinja mejo med obema svetovoma in kaže na misel, ki je razvezana vezi z nacionalnim in zavezana zgolj filozofskemu kriteriju modrosti, pravičnosti in pobožnosti. Kot pač tudi v začetku (1 Mz 1,2) ni bilo ne Juda in ne Grka, ampak le božji duh, ki je vel nad vodami.
IZBRANA LITERATURA
Bickeiman, E., The Jews in the Greek Age. Harvard Univ. Press, Cambridge Mass., 1988 Collins, L. N., The Library of Alexandria & the Bible in Greek, Brill, Leiden 2000 Dillon, J., The Middle Platonists: 80 B.C. to A.D. 220, Cornell Univ. Press, New York 1996 Feldman, L. H., Jew and Gentile in the Ancient World: Attitudes and Interactions from Alexander to Justinian, Princeton 1996.
Feldman, L. H., Josephus's Contra Apionem, Brill, Leiden 1996.
Feldman, L. H., Studies in Hellenistic Judaism, Brill, Leiden 1996.
Gager, J. G., Moses in Greco-Roman Paganism, Abingdon Press, New York 1972
Haas, C., Alexandria in Late Antiquity, The Johns Hopkins Univ. Press. Baltimore 1997
iggo*^'	Centuries of the Christian Era I-IH, Cambridge Mass.,
O'Meara, L D., Pythagoras Revived: Mathematics and Philosophy in Late Antiquity, Oxford 1992 Kunia, D. T, Philo and Early Christian Literature, Fortress Press, Minneapolis 1993 Ruma, D. T., Philo of Alexandria and Timaeus of Plato. Brill, Leiden 1986. Schurer E., The History of the Jewish people in the Age of Jesus Christ WII, Edinburgh 1987 Stern, M., Greek and iMtin Authors on Jews and Judaism I-III, The Israel Academy of Sciences and Humanities, Jeruzalem 1980.
Tcherikover, V., Hellenistic Civilization and the Jews, Atheneum New York 1977
Wilson, R., rfe Gnostic Problem: A Study of the Relations between Hellenistic Judaism and the Gnostic Heresy, London 1958.
Winston , D., Logos and Mystical Theology in Philo of Alexandria, Hebrew Union College Press
Cincinnati 1985.	233
Wolfson H. A Philo of Alexandria: Foundations of Religious Philosophy in Judaism, Christianity and Islam I-II, Cambridge Mass., 1968.