SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE leto XX, 6 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA Junij 1973 Kdor iskreno išče resnico, je v pravilnem odnosu do vere, pa naj je tako srečen, da se je dokopal do nje, ali ne. Kdor je pa vero sprejel, jo mora še vključiti med svoja druga prepričanja in jo narediti za jedro svojega življenjskega nazora. Tega ne stori vsakdo. Zdi se, da imajo nekateri kristjani pravzaprav dva nazora. Enega za vsak dan in za med ljudi, drugega za nedeljo in za v cerkev. Če slišijo oznanjevanje in razlago verskih resnic v cerkvi, se jim zdi vse sprejemljivo in nedvomno; če Ln jim pa kdo o istem predmetu in z istimi besedami govoril v gostilni, bi jim zvenelo neverjetno in nemogoče. Tako stanje kaže, da človek ni znal uskladiti svojih prepričanj in da je njegova vera v veliki nevarnosti. V verske resnice se je treba toliko poglobiti, da bodo vzdržale Presojajoči pogled zdrave pa-tneti, pa naj zremo nanje s katerega koli zornega kota in v kakršnem koli razpoloženju. Če tega pogleda ne vzdrže, tedaj niso resnice, marveč zmote. Trditev, ki je gotovo nesmiselna, ce jo kdo izreče na ulici, ne more biti pravilna, če jo slišimo v eerkvi. Nauk o dvojni resnici je Ml že davno zavrnjen. Končen olovek sicer ne more zaobseči neskončnosti, verskih skrivnosti ne bomo nikoli doumeli, a vsaj to je treba, uvideti, da krščan-ske resnice niso v nasprotju z zdravo pametjo. Ije bojmo se razmišljati o verskih resnicah. Ne imejmo stra-nu, da bi zaradi tega izgubili Vero, saj nam je isti Bog, ki je razodel verske skrivnosti, dal tudi pamet in voljo, da jih, ob njegovi podpori, moremo spre-Jeti. Vera v nas se z leti poglablja, to je, izpreminja, ker mora 2 nami vred rasti. jakaj se nam včasih nenadoma 2azdi, da je med versko resnico, nam doslej ni zbujala nobe-Mh pomislekov, in med zdravo Pametjo nepremostljivo naspro-Je • Zato, ker smo imeli o njej Preplitve in pretoge pojme, v sako versko resnico je mogo-razumeti na več dopustnih acinov, povsem doumeti pa ne Moremo niti naravnih resnic, 'aj šele verske skrivnosti! dr- j a n e z Janžekovič odbrano iz knjige smisel življenja (celjska mohorjeva, 1961) zapis o kmečki vstaji na hrvaškem, kranjskem ki je vzplametla proti tiranu kot znamenje in štajerskem, novega časa Zaradi presenetljive podobnosti usode neznanega kronista slovensko-hrvaškega kmetskega punta pred 400 leti s tragično usodo množično pobitih slovenskih vojščakov maja in junija 1945 in z usodo slovenskega zdomca, ki je zanesljivi smrti iz rok nove slovenske „gospode“ ušel čez morje v Novi svet, objavljamo tokrat kot uvodnik II. del tega zapisa, ki ga je posebej za GLAS priredil pesnik in esejist FRANCE PAPEŽ. TJ O HIŠAH in gospodarskih poslopjih okrog Podsuseda je bila zbrana številna J kmečka vojska — morda pet tisoč ali več mož. Uporniki so čakali ob ognjih, po dvoriščih in vrtovih; vojno taborišče se je širilo od gozdnatih vzpetin do nizkih, močvirnih predelov ob Krapini. Straže so stale na gosto vzdolž Save; hitri sli na konjih so prenašali sporočila in navodila po vsem terenu med Sotlo in Krapino. Vojska je bila razdeljena, kot sem zvedel, v tri velike skupine, ki so taborile v pasu med Sotlo in Krapino; vsega je moralo biti vsaj petnajst tisoč mož. Tisto jutro je bila glavnina zbrana okrog Podsuseda, drugi dve skupini sta se utaborili med Zabokom in Cesargradom, verjetno z namenom udariti proti Stubici, kjer je imel svoje prekleto gospostvo Franc Tahy; a zdaj že ni veljal več boj samo njemu, ampak celotnemu fevdalnemu redu. V taborišču sem srečal Hrvate z desne in z leve strani Save, iz Zagorja, da, celo iz Slavonije so prišli. Ilija je v zadnjem mescu iskal zaveznikov med kmeti celjske grofije, na štajerski strani, ob Kunšperku, po Bizeljskem, pa tudi na tej strani, ob Kolpi. Preden se je zdanilo, so prišli v naše taborišče — z Ilijo sva spala le nekaj ur v seniku zunaj naselja — trije borci in nujno pozvali poveljnika na posvet z glavnimi voditelji kmečke vojske. Šel sem s prijateljem, ki me je povabil, da bi ga spremljal in jih obenem spoznal. Zavili smo po poteh okrog Podsuseda in v dobri uri prišli k večjemu gospodarskemu poslopju med gostim drevjem. Pravkar zapadli sneg je obtožujoče visel po vejah. V prostorni, nizki veži je bila zbrana skupina oboroženih bojevnikov, ki naju je sprejela z vzklikajočimi pozdravi. Znašel sem se sredi glavnega poveljstva kmečkih uporniških vojska - od imen, ki sem jih slišal in v naslednjih dneh bolje spoznal, sem si zapomnil glavna: Ivo Pasanec, Mihajlo Gušetič, Mogaič, neki Radovac, Kristič, kapitan Nikola Kupinič; glavna osebnost je bil visok, postaven kmet, nekaj nad štirideset let, prodornih oči in odločnih kretenj - Ambrož Gubec. „Bračo!...“ nas je nagovoril, potem ko smo si prijateljsko stisnili roke. Glas mu je komaj opazno drhtel. „Pogovoriti se moramo o naši stvari. Čas nas stiska... Znano je, da so naši to noč napadli Cesargrad in ga osvojili; prav tako tudi plemiški dvorec Klanjec... “ Midva z Ilijo sva šele med potjo sem zvedela, da se je s temi napadi začela splošna vstaja. Kmetje so osvojili trdnjavo, zaplenili mnogo orožja, tudi pušk, streliva in celo nekaj topov. Bilo je nekaj ranjenih in grajski oskrbnik ubit. ..Ukrepati moramo naglo, dokler se gospoda ne zbere in ne pripravi v napad. Računati je mogoče kakih deset dni, medtem pa moramo mi osvojiti čim več in se utrditi...“ Z največjo pozomostjo sem sledil posvetu. Prijatelj Ilija je predlagal svoj stari načrt, naj bi se naša vojska pomikala ob Savi proti Brežicam — bil je prepričan, da je med štajerskimi kmeti plamen upora močno razvnet. Oglasil se je vojaški strokovnjak kapitan Nikola Kupinič, soglašal z Gregoričem in razvil načrt za strateško razdelitev vseh naših sil v tri skupine: ena naj bi prodirala ob Savi proti Celju; druga naj bi se obrnila na jug — obe bi nazadnje v klašče stisnili Uskoke, o katerih so že prišla sporočila, da so sovražni uporniškemu kmečkemu gibanju in da se bodo udinjali fevdalcem; glavna skupina naših sil pa bi zasedla kraje med Podsusedom in Stubico ter prodirala proti severu, proti Ptuju in Varaždinu. Obsežen načrt -ugajal mi je, prav tako tudi resnost in predanost teh ljudi. Ko bi le imeli za vse to tudi primerno vojaško organizacijo in orožje!... Predlog so sprejeli: Gregorič in Kupinič bosta prodirala proti Brežicam in proti Krškemu - se pravi, zavzela postojanke in gradove ob Savi. Poveljnik Pasanec je po drugi strani takoj odposlal kurirje k svojim ljudem, nato pa sam z vojsko odšel proti Okiču in Jastrebarskemu. V krajih med Savo in Kolpo je imela tiste dni močan vpliv. Tretja skupina pod vodstvom Ambroža Gubca pa bo držala osrednje območje okrog Stubice in se nato, če bodo dosegli uspeh, razširila proti severu. — obrni — ZAPIS O KMEČKI VSTAJI. . . Čim je bilo posvetovanje končano, sva z Tlijo odšla. Ambrož nama je nalil velik kozarec rakije — pozdravili smo se s kmečkim udarom rok. Kapitan Kupinič je šel z nama. Zunaj je gosto snežilo. Do večera smo se zbrali, pripravili in uredili orožje; opremo smo natovorili na konje in začeli v zgodnjih urah naslednjega dne - na Svečnico — pohod v slovenske krajine. ZDAJ so se dogodki zvrstili naglo. Bilo nas je kakih dva tisoč mož in fantov kolikor toliko organizirane vojske, povečini tlačanov z gospostev ob Savi. Pot je bila v zimi naporna, vendar so se od vsenovsod zlivale k nam nove unomiške enote. Odred je prekoračil Sotlo in prešel Brežice — 4. februarja smo bili že v Vidmu in v Krškem. Ljudje so nas sprejemali z navdušenjem. iZvedeli smo, da so se uprli kmetje na štajerskem, po obsotelskih gospostvih, na Bizeljskem, Pišču, Kunšperku. Mislil sem na Metliko — tam se je usredila vojska, ki jo je vodil Ivo Pasanec. Popoldne se je Ilija pogajal s prebivalci Krškega in dosegel, da so preplašeni meščani izročili mesto naši vojski. Naslednji dan, 5. februarja, smo se razdelili v dve skupini - ena naj bi se utrdila na osvobojenem ozemlju, druga pa nadalievala pohod po Štajerskem. In t’=ti dan sem tudi zadnjikrat videl prijatelia Ilijo — pridružil sem se namreč Kunniniču, ki se je z dva tisoč možmi podal čez Savo v Krško, Ilija pa je odšel z manjšo četo proti Sevnici. NIHČE ni pričakoval, da se bodo fevdalci zbrali tako hitro in da bomo doživeli v okolici Krškega prvi in za nadaljnji potek bojev odločilni poraz. Zdaj vem: čas še ni bil zrel, da bi se zrušil fevdalni svet; bili smo uničeni in strti, vendar bodo v mojem spominu tisti dnevi ožarjeni z brezimno slavo. Naše skupine in enote niso bile vojaško dovolj pripravljene za uspešen spopad s stoletnim sovražnikom - ali vsaj: z nasnrotnikom, ki se je v teh desetletjih vedno bolj spreminjal v zagrizenega sovražnika ljudstva. Uskoški poveljnik Josip Thum je 5. februarja ob enajstih dopoldne prišel pred Krško in z okoliških gričev takoj napadel naše enote znotraj in zunaj mesta. Priznati moram, da nas je iznenadii in da vojaško nismo bili pripravljeni na takšno naglo akcijo. Uskoki so ob stiku z našimi fanti pobesneli — nikdar nisem mislil, da je v njih toliko divjega, dejal bi, turškega srda, Sam Thum jih je moral držati nazaj. Z noži in z meči so suvali in sekali spretneje kot mi z našim kmečkim orožjem. Kmetje niso mogli odbiti divjega navala in so padali drug za drugim, še danes slišim njihove krike in stokanje. Thurn nas je zajel z ene strani s konjiki, z druge pa so pritisnili proti nam pešci. Z isto taktiko so nas nekaj dni zatem porazili Alapičevi konjiki in pešci pri Stubici. Tu bi bila potrebna močna vojaška osebnost, predvsem pa so primanjkovali skupinski in četni poveljniki. Nikola' Kupinič ni mogel vsega sam držati, po-laščala se nas je zmedenost, ko smo videli, kako Uskoki redčijo naše vrste. Kmetje so se začeli v neredu umikati in brez načrta bežati proti Savi. Sicer pa je bila razpršitev v tistem položaju morda najboljša; a prepuščeni samim sebi so bili mnogi kmetje zajeti; še več pa jih je utonilo v Savi, ki so jo skušali prebresti kjerkoli in se rešiti na drugi breg. Ta boj je trajal kaki dve uri in gotovo je poginilo nekaj sto kmetov. Jaz sem se umikal vzdolž Save proti Leskovcu. Strašna žeja in utrujenost sta me zmagovali. Sonce je tisti dan neverjetno hitro zašlo in hipoma se je stemnilo; vseokrog so gorele hiše, koče, hlevi - Uskoki so divjali huje od Turkov. POTOVAL SEM vso noč. Čimprej sem se hotel vrniti po isti poti, kot smo prišli, kajti čez Gorjance in prek Žum-berka ni bilo mogoče v Metliko zaradi gostih uskoških naselij. Naslednji dan sem se moral umakniti daleč v hribovite in gozdnate predele nad Mokricami: zvedel sem, da so Thumove najemniške tolpe uničile kmečko vojsko pri gradu Mokrice, na drugi strani izliva, Sotle v Savo. Ljudje so govorili, da je bilo pobitih okoli tisoč kmetov. Isti dan, 6. februarja, je pri Kerestincu, poldrugo uro hoda jugovzhodno od Samobora, potolkel podban Gašpar Alapič glavnino kmečke vojske, ki se je zbrala južno od Save. Fevdalne čete so povsod plenile, palile posestva in cele vasi ter morile kmetom žene in otroke. Po vsem, kar sem doživel, je bil moj namen umakniti se čimprej proti Kolpi, vendar sem bil še enkrat potegnjen v bojni metež, v hujši in odločilni na stubičkem polju. Prebijajoč se proti Podsusedu, sem zadel na številne in dobro oborožene skupine kmetov, ki so se pomikali proti Stubici, kjer je poveljeval Ambrož Gubec. Ko so zvedeli, da sem ubežal pobitju Kupiničevega odreda, sem se hočeš nočeš moral njim pridružiti. Čutil sem se nekako osamljenega, pogrešal sem prijatelja Ilijo. šele pozneje sem zvedel, da se je tudi on prebijal s svojimi možmi k osrednjim uporniškim silam pri Susedgradu in Stubici, a so ga štajerski plemiči dohiteli in porazili v bližini Kunšperka, ob zlivu Bistrice v Sotlo. V bitki je padlo čez petdeset kmetov, mnoge so ujeli. Gregoriču in Mihajlu Gušetiču se je posrečilo pobegniti, a so ju pozneje ujeli v Ivaniču, ko sta poskušala prebegniti v Turčijo. BILO JE devetega februarja. Prišli smo v prostrano dolino pri Stubičkih toplicah. Tu se je zbrala nepregledna množica fantov in mož kmečke vojske za odločilni spopad s fevdalci — prav gotovo jih je bilo prek deset tisoč. Pust in siv zimski dan, snega ni bilo za pol metra. Vedeli smo, da je ban, zagrebški škof Jurij Draškovič poslal svojega podbana Gašperja Alapiča, divjega in pokvarjenega brez-obzirneža, z močno vojsko konjikov in pešcev v zagorske kraje. Kot se je pokazalo že pri Krškem, je bilo tudi tu premalo močnih poveljujočih vodij kmečke vojske. Ambrož in Mogaič sta bila hrabra in stvarna: razporedila sta čete po položnem bregu, med drevjem in skalami. Ambrož je hodil od skupine do skupine in bodril svoje ljudi: „Druže.. . zgrabi sekiro na kratko — naša vojska mora zmagati... Antun, Juro, naprej! Za slobodu!" Tiste, ki so imeli puške, je na hitro naučil njih rabe. Napetost je rasla neizprosno od ure do ure. Izvidnice so čakale bližajočega se sovraga po obronkih in zaklonih. Tedaj smo zaslišali — bilo je okrog ene popoldne — topot konjev po poteh nad nami, z druge strani pa so vdrli v dolino pešci. Začelo se je. Silen vzkrik se je dvignil iz naših vrst, iz tisoč grl je zaorilo - sovražnikovi bobni pa so tolkli hitreje in glasneje, še minuto, dve.. • in prvi udarci so padli med kmečko in plemiško vojsko. Kmetje so se bili nepričakovano hrabro in odločno, tako da je bilo videti, da bo zmaga vendarle naša. Mnogi plemiči so padli. V blatu in brozgi se je mešala temna kri. Udarjanje orožja, vpitje in kriki ranjenih - boj je trajal nad štiri ure, že se je temnilo, ko sem videl, da je nedaleč od mene padel vodja Mogaič, zadet od sovražnikove sulice v trebuh. Divje se je boril Pasanec; Ambrož je bil sredi svojih Stubičanov, ki se zdaj že niso borili več proti TahyjUi ampak za nekaj neprimerno večjega. Vsa boreča se človeška gmota se je premaknila v dolino, a takrat so nas zajeli pešci z ene strani, konjiki z druge. Ambroža je udarec p° glavi vrgel na tla; videl sem, kako so ga vlekli vojaki v svoje vrste, zvezanega. Kmetje so popustili, konjiki so jih strašansko stiskali, redčili in končno pognali v beg. Ta je bil v blatu in snegu otežkočen; mnoge kmete so ujeli ja jih na mestu usmrtili. Plemiška vojska je po več ko štirih urah zmagala — nam je manjkalo konjiče, vojaške izurjenosti, orožja... Cesarjevi in banovi vojaki so strašno divjali nad ujetimi in premaganimi — zdaj se je šele pričela prava morija • kmete so obešali, jim drobili glave, sekali roke, rezali ušesa> nosove — da bi nosili trajno znamenje svojega pregrešnega upora proti gosposki. Na eni sami divji hruški sem videl obešenih šestnajst kmetov. Bežal sem kot nor proti vzpetinam, kamor konjiki niso mogli tako hitro za nami; kdo1' je ostal v dolini, je bil izgubljen. Na srečo se je stemnil0 in noč nas je pokrila pred podivjanimi zasledovalci. A tista noč je bila pošastno razsvetljena: kmečka posestva in vasj po Zagorju so se spreminjale v prah in pepel. Cela selišča so bila požgana in porušena. V strašnem terorju tistih dl'1 je bilo ubitih, brez vsake sodbe, na tisoče kmetov1. TAKO se je končal nesrečni upor leta 1573. O prijatelj0 Iliji Gregoriču nisem več slišal; Ambroža Gubca, ki so fevdalci ujeli in odpeljali v Zagreb, so nekaj dni poteh1' 15. februarja kronali z razbeljeno železno krono — kot kmec,i kega kralja - in ga vlačili po zagrebških ulicah. ElablJ1 so mu vpričo množice z razbeljenimi kleščami trgali meS° s telesa in ga slednjič razčetverili. Isti dan je bil strašen način umorjen tudi Ivo Pasanec. REŠIL SEM SE iz pekla februarskih dni 1573 — ne ven1' kako sem se pretolkel do Metlike, a nisem bil več sreče0 v krajih, ki so me spominjali na toliko padlih in pomor jenih v krvavi vstaji za sveto in pravično stvar. JZato seri v sužnosti, v katero sem bil odveden devet let po temi velikem turškem napadu na Metliko leta 1578, vdan 111 spomini, pod tujim nebom, manj skelijo. FRANCE RAPE* vinko beličič, bližine in daljave IZ vrednih knjig odlomki iz istoimenske pesniške zbirke, ki je izšla za letošnjo veliko noč pri Mladiki v Trstu SPOMIN NA BELO KRAJINO Pobeli se rešelika, drobceno cvetje zadiši, veter z lagun ga raztrosi po gmajni -in bučno Trst iztegne tipalke. Bolj ko me bije hrup cest od vseh strani, tišji, sanjam, je mir v Beli krajini. I V izmučeno srce šepečejo zdravamarije gledajo mamine oči, se blestijo skozi duh brstja, vijolic in sladkega dima, skoz čas.. . vzdiguje me plima najglobljih spominov. Aprilski dež, ki budiš kal v trohnobi, posrkal bom s cvetov, z listov mavrico v tebi ujeto, V uteho žeji, v odpomoč grenkobi •.. saj mi od tistikrat že spet poteka leto. Od večnih snidenj in slovesov načet noko vam dajem, prijatelji mili iz zidanic in z žegnanj davnih let: pridite v sen mi, skupaj se bomo spočili. II Vračam se vate, a oči ne odtrgam od sonca Argentine niti od veličastne zarje lagun — ker glej: priti do morja, vabečega na vse celine, začuti galebe — in ne imeti moči za naprej... duhati pelin in sivko v brezčasju avgusta da paštnih obale, mežikati v blišč tujine... °d sle po potoku med steljniki stiskati usta — O čisti studenci otroštva, o neskaljena molitev! Zdaj me težijo izzvane besede, a ne razpre se neslišna perut ujede, de spluje nad mrki dol zgodovine STebst obnemeli vozel bolečin. Ptice mladosti, prinesite od vseh vetrov semena, Posejte grobove samote, razglasite obsojena imena, odenite jih s praporom slave za večni spomin! PRVI NOVEMBER Pred spomenikom padlih za lepši čas venci s trakovi in z rož rdečino slone, zbor buči pesem, za imenom ime stopa iz kamna - iz davnine pred nas: mrtvi na praporu zmage blesteči... Zlati maklen v pečevju tišine pije iz modrine novembrski sij. Kam se razpletajo mu korenine? Komu to taščica z veje žgoli ? Tisoče z molkom pozabe odel je poraz: njim zdaj, zasutim v skalnati ječi taščica poje in sije ves Kras. ANTIGONA Četrti julij zori pšenico v migljavici njiv, pred daljnim obrisom skirvnostnega Roga. Tri žive barve od jutra utripljejo v vrh droga, neviden zvočnik sadovnjake je zalil. Čuj: Kreon belolasi, ljubljeni heroj, spet tisočem grmi v srce odprto, v sito kri. Koračnice, pozdravi, himne... deklamatorji budijo zgodovino: „Gozd in gora, poj!“ Ob oleandru nepremična, nema, s čmo ruto čez oči Antigona: predse strmi, polblazna od štetja let, ob misli: „Polineik, ne boš nikoli otet?“ In nova jagoda med prsti ji zdrsi. DOGOREVANJE Svetli oljčni pepel primorskih let mi je glavo posul. Mama, nekaj pozabljenih besed hodi za mano od tam, kjer sva bila doma — rad bi jim vdihnil kri, pa so nevzdramne na dnu srca. Zubelj na meji dveh dob in dveh svetov. Veter, potegni sem — veter potegni tja: plamen le živeje zablesti, manjši, čistejši, bolj sam. Leta gredo, oblaki se dvigajo nadme — a jaz se smehljam. knjige knjige knjige založbi mesečne revije MLADIKA, v Trstu, je za le-veliko noč svoj krst doživela nova pesniška zbirka LIžINE IN DALJAVE. Avtor zbirke je redni član Slo-Rl?fke kulturne akcije pesnik, pisatelj in esejist VINKO LLIčIč, ki se je bil po vojni kot idejni zdomec naselil v >-stu, kjer je profesor na višji slovenski realni gimnaziji. Dirko je izredno prikupno in izvirno opremil Edvard Žer-Knjiga (81 strani), razdeljena v pet delov pesniških je že deveti Beličičev knjižni otrok. Od povesti Moli-?Y na gori (Ljubljana 1943) je naš pesnik izdal pesniške lq!Se: Aminov grm (Ljubljana 1944), Pot iz doline (Trst ^ o4) in Gmajna (Trst 1967); ne manj plodno je Beličičevo stvarjanje tuc]j v prozi; har izkazuje lepa bera njegovih pc: Kačurjev rod (Gorica 1952), Dokler je dan (Buenos „ ‘lr®* ' Trst 1958), Nova pesem (izdala SKA v Buenos Aire-m . ’^) pn Med mejniki (pri goriški Mohorjevi 1971). Ni i-j*-) močen Beličič tudi v svojih esejih, kritikah in prevo-"lh (Papini, Claudel, Alfieri). j •,11 ki je spremno besedo, ki je dejansko izviren in tehten ^ eranm kritičen esej o Beličiču pesniku, književniku, kri-n- 'h ??ve.Pstu (n človeku, napisal prof. Martin Jevnikar, pač Jboljši in najtemeljitejši poznavalec sodobne slovenske za- mejske in zdomske književnosti. Beličič je priznan pesnik slovenskega sodobja tudi v naduradni, zares kulturni matični Sloveniji, kjer so ga resni uredniki, ki so sestavljali moderno, do zdaj največjo antologijo slovenskega pesništva „Živi Orfej", sprejeli med druge vredne slovenske parna-sovce. Beličeva domačijska himna rodni Beli krajini „Moje Rodine" je z Živem Orfeju natisnjena na straneh 903-904. Iz bogatije Jevnikarjevih misli o pesniku zaznamo tudi, da so Beličičeve pesmi sprejeli v šolska berila, glasbeniki (Pavle Merku, Ubald Vrabec) so segli po njegovi besedi za svoje vokalne skladbe. Tehtna se nam zdi še posebej tale Jev-nikarjeva ugotovitev: „Noben slovenski pesnik ni tako vsrkal kraške gmajne, njene lepote, njene mogočnosti in miline ter jo prenesel v verze, ki so pretehtani, izdelani, pojoči, svobodni in zvenijo z izrazito barvitostjo in ritmom." VINKU BELIČIČU, ki je Kulturni akciji zvest že od njenega rojstva, k novemu vencu njegove pesniške bogatije iz srca čestitamo. Te pesmi so zares slovensko dišeč šopek, ki se ponuja v pesnikovo 60-letnico, avgusta letos. n j pisma meddobju 4, XII dragi MED, TTVOJE PISMO s šifro XIIj4 me je doseglo skoraj na koncu dobe cvetočih češenj, vsaj pri nas na Skrajnem Vzhodu, kot so bili nekoč klicali to nekdanje ribiško naselje. Iskrena hvala za vse pozdrave: v obliki pesmi, igre, esejev in dveh umetniških prilog z izborom Bukovčevih slik. Žal mi je, da te slike niso prikazane v svojih barvah; beseda ustvarja pesem, zvok melodijo in barva sliko. Veš, lahko bi naprosil naše slikarje, da dovolijo ponatis kakšnega svojega umotvora v izvirnih barvah - na naslovni strani vsakega Meddobja. . . tako si lahko prihraniš stroške čmo-belih prilog. Po vsem svetu smo razkropljeni, a prav s slikami lahko gradimo novo Slovenijo, s slikami, ki govorijo z barvami različnih krajev Slovencu v srce, da postane bolj sorodno resnici, ki je tudi dobrota in tudi lepota. Rad bi spoznal in si osvojil skrivnost slik Cerro Blanco, Valle de Punilla, Cerro Catedral. Še en predlog mi odpusti: da zmeraj kaj poročaš o svojih argentinskih večerih konstruktivnih razgovorov, npr. pod rubriko Skozi prizmo. Ni treba dodati „okrogle mize“: ne morem si predstavljati, kaj ima prizma opravka z okroglo mizo, kadar razčleni svetlobo v njene čudovite sestavne dele. Morda bodo iz drugih krajev prispevali severnoameriško in kanadsko in bengalsko prizmo. Molitvenik v Debeljakovem prevodu je neizčrpna zakladnica izrekov modernega človeka; rad jo bom v bodoče uporabljal. Papeževo Metamorfozo ti predstavim v obliki pesmi, sestavljeni iz njegovih stavkov, da vidiš, kako se Papež bliža mojemu idealu slovensko-argentinskega doživljanja. Jaz redno obiskujem to kavarno. Sedem k mizi pri oknu. Na cesto trosi sonce belozelen in rumen prah svetlobe; iznad streh se kažejo vrhovi jamborov in dimnikov iz [pristanišča* Stotine vozil drvi mimo — civilizacija in red. Vlažen, vroč dan. Pride natakar: iQue tal? Kava me poživi. Čudna igra, ki se ji ne moreš odtegniti. Sem v drugem svetu, med drugimi ljudmi - to je dejstvo. Premaknjen sem. Pretrgan sem. Presukan sem. Prevotljen. [Ali... Z oljnimi madeži po rokah in prsih ležim na soncu. Ne morem se spomniti, kako, kje in kdaj se je začelo. Ali zorim? Sem na poti v kakšno absolutno skrajno [situacijo? Ampak slovenska beseda nas še povezuje. Naše največje slovensko romanje: romarji doživljajo čudež [že na poti. Vse to je metafizični zarez. Padamo vse više proti zadnjemu nebu. Stvar je relativna. Tu je vse drugače kot pri nas. Sonce je večje, od njega izhajajo puščice, ki žgejo, da postaneš zemlja. Atlantska ravnina se širi od morja in od skrajnih mestnih [predelov v zmegleno sivkasto neskončnost in se tam združi z vesoljem [neba Ampak nebo nad nami je sinje in glaževno čisto in sonc«! [drsi preko njega. A zdaj je najvažnejše pravilno spreminjanje. Trpko sem zadovoljen, da postajam iz dneva v dan bolj okremenel. črniordeče zagorel. Poindijanjen. Sonce zahaja med evkalipti. Nič zato, če nas sonce odnaša in pozabljamo na šepetanje [pomladi. V teh poteh spreminjanja je nekaj slastnega. Grenkodivje [bitnega. Pregledovati, pregniti, pregoreti, preigrati, preimenovati. Prekaliti. Preklečati. Prekrvaveti. Prekvasiti. To stanje je pristno slovensko, zdomsko moderno [človečnostno. Ob osmih se ta del zemlje umiri. Morje je toplo. Posedam v kavarni na tretji cesti. Vojak, prekaljen v bojih. Ali ne zveni lepo, dragi MED ? Lepo in resnično. In zato z osvobodilno močjo. Mimogrede: reci Papežu, naj tiska svoje španske stvaritve v drugačnem stilu - Nuevo Mundo bi le pridobil z razdelitvijo v kitice, npr. po verzu “esto es nuestro mundo.” (dvakrat) in po “aquellos tiempos” in po “realmente necesario”. Nuevo Mundo je zgoščena Metamorfoza. Ne vem, kaj manjka Rakovčevi poeziji, kljub globini misli in pestrosti podob. Ali je morda krivo dejstvo, da se pesnik ves preda podobam in pozabi na besedo, ki bi nam podobe napravila dostopne in bi pri tem zvenela pesniško pravilno; verz „Porodna stiska se v zapestjih zgane“ je pesniški, a nepravilen: ali je sploh mogoče čutiti porodno stisko v zapestjih? Verz „če arhitektura je zamrla glasba" je enostavno Goethejev poslovenjeni izraz, čeprav zveni lepo. Če je življenje res ..utekočinjena sfinga", ga sploh ni več mogoče kot sfingo spoznati, ker sta si nekje tekočina in trdo telo v nasprotju. „Pojame strast goriva, stenj se niža“ zveni, a zveni nekam prozaično, ne-doživeto. Sicer se mi pa pesem Basen... zdi čisto južnoameriška; ne vem, ali skriva za svojimi podobami še kakšno drugo enačbo, neke vrste simbol na kvadrat. Prosim te, MED, najdi še koga, ki bo povedal, kaj čuti ob Rakovčevi pesmi; zato, da ne bo moja sodba ostala samotno enostranska. Prosim te. Rebulova radijska igra Neznana zvezda je vsa umetnina-Čisto moderno napisana: svetopisemski stavki kar zažive in človek si želi nadaljevanja. Kakšna dramatika se skriva v tej igri! Možno jo je tako nadaljevati, da Gašperja ni nazaj dovolj hitro, in Edisa si izbere drugega moža, posebno ker čuje karavanske novice o Herodovem maščevanju-Gašper se pa vrne... Ali pa: Edisa umira, ker Gašperja ni nazaj. In ko izdihne, pride... Ne, MED, nočem takega krutega konca: preden umre, pride Gašper in jo naprav1 srečno, zdravo. Rebula je mojster: kako riše življenje a besedami, ki jih govorijo v drugačnem času, na drugač' nem kraju, drugačni ljudje, ki pa se razodevajo enaki natf iz druge polovice dvajsetega stoletja. Rebulovo Neznan® zvezdo bi dal predvajati kot uvod v katekizem naših poga' nov: da zaslutijo, kaj se pravi, misliti in čutiti zgodovinski' to je, popolnoma- človeško. Naši Japonci najdejo tako te*' ko dostop do zgodovine, ki se jim zdi edino vredna muzeja in knjigarne in knjižnice (končno morajo muzejski ravna' telj, knjigarnar in književnik znati živeti). Drobno vpra' šanje: ali kamelina sedla res škripajo? V japonskem z0°' loškem vrtu sem čul premikanie kamele po pesku; tak® čisto svojevrsten zvok tudi v Evropi. In - kako Ali je to perzijsko ime? Izvirno perzijska imena vso ig^j po babilonijo, kar nam še bolj pomaga, da zaživimo tis1 čase. bi se dal posneti na magnetofo® je treba akcentuirati ime Baalbek- Naj omenim za razumevanje japonskih elementov svoj1 treh pesmi: po vaseh in drugih krajih je videti l63.61?' večkrat čisto obledele deske, ki opisujejo kakšno slavno bitk z letnico in imeni; „osmi“ blagor se nanaša na sedem sv®^ topisemskih in na japonsko besedo „osem“, ki često st°P.‘f v sestavljenke s pomenom nesreče; „čaj na ognjišču" 1 mogoče videti posebno pri delavcih na deželi, čeprav /J v mestu zlasti zidarji ne morejo pogrešati; ..prijazne ka®eJ so prvič brez strupa, in drugič se pesem odigrava v za®® ku jeseni, ko v gorah sonce oslabi in kače iščejo zaduJ^ toploto. V tej zvezi praznujejo praznik žetve s ples1 , pozno noč. Plesi so največkrat tradicionalni in krinke p1'® stavljajo mitične osebnosti. V pesmi Otočanke je skr' psihologija japonske žene. Martin Fierro Fernan Silva Valdesa v Debeljakovi p rep®', nitvi zveni čisto moderno. Meni se zdi ta odlomek lep '.j tako pristno argentinski. Moti me (najbrž le mene) ve' ^ , „Cruzovo dejanje spominjam"; nekaj ni v redu z beseda111’ za junijski spomin fran zore (stanko majcen), kočevski rog 1 Kol, ogoljen kol, s krvjo osoljen kol, spran, ožgan, ko da od veka stoji in ne more stran. .. Trava preležava in ne raste več, srna se tam ne pase več, komaj tiča seda nanj, pa jo plaho podrobi drugam in ne more pozabiti mesta, kamor je sedla... Steza in cesta: a ogne se mu človek in volk. Molk ko da je tu razklan - a krik, resni krik ne more nikamor. Še krik, rešni krik, krvavo žareč križ navpik - ko kol zabit v zemljo in ne me.re nikamor. Kam sega ta kol? V jetra zemlje? Do kod se je zabol? V srce nebes? Ah, saj je le kol, navaden kol, neotesan in grob; in le veter, kadar tuli v svoj rog, pa še nanj zapiska ko na votei zob. . . 2 Ko bi le vedela, kjer je ta griček, ko bi le znala, kaj mi zvoni, ko pa je gluho jelenje rogovje, volk tuli v noč in medved molči. Ko bi le vedela, kjer je ta griček. . . vem le, da zvezda nad njim stoji, vem le, da Mati božja brezjanska Jezuščka nad njim drži. 3 In zopet pomlad - kaj nisem pomladi preklela? Trdo se preživlja osat, o, trje jaz sem živela! In kaj mi hoče pomlad? Ne svetlo se zbira družina, lej, oče, hči, mati in brat, a jaz — brez edinega sina. Razcvela se jablan bo rožna, razsipala breskev svoj cvet, objela bo misel pobožna vsa srca, vse duše, ves svet. A jaz jo kolnem pomlad, vso črno jo vidim in grozno — iz kamenja srka svoj sok osat in če že cvete, cvete prepozno. epitaf Beg moj, kaj nam vse pod zemljo spi, hčere in sinovi, trpek rod: kam pogled jim meri, v naše dni ali tja, kjer vse je en sam pot? Križem - kražem, sem in tja bliskali smo ko bogovi — zdaj, ko se majejo tla, kam strle čeljusti nam, rogovi? Tu pa spi mladenič tih in plah, čaka na vstajenje, z roso je odet, postlan na mah, misel — nič, samo še koprnenje. . . Oba pesmi sta iz zbirke DEŽELA, katere rokopis je pokojni pisatelj STANKO MAJCEN s psevdonimom FRAN ZORE 1963. poslal Slovenski kulturni akciji, ki je ta pesniški venec 1963 v Buenos Airesu tudi natisnila kot svojo 53. publikacijo. Pesmi sta elegija za pisateljevim junija 1945 v Kočevskem Rogu umorjenim sinom-edincem domobrancem. vladimir kos, za zmeraj ŠE ZMERAJ je nagelj z marjetico v vazi, tako kot sem našel ju sredi stvari, rastočih iz krajev in ur med dogodke. Z ozadjem, odprtim v nevihtino luč, z železnimi okni zategnjene mreže. Še zmeraj. Čeprav je zdaj v glinasti vazi: Pod Fudži pod avbo pomladnih nevest. Pod dimnikov temno rumenim kadilom, Pod delavnic stropom, razpetim v nebo. Pod borovim srcem obala samuje. ;ZA ZMERAJ: zaradi krvi iz srca, zdrobljenega v pesek med kamne graditve. Kot v blazni davnini, natanko tako! Veš, čul sem o vazi v Nesmrtni Obljubi, marjetica bela, marjetica vela. Draga sestra M.! Prosili ste me za spominčico na časten grob domobranskega častnika N. K., mojega prijatelja in Vašega nekdanjega zaročenca. Ubili so ga kot psa, z zvijačo ujetega, neoboroženega, in brez zakonitega sodišča. Ubili so mu telo, njegov duh pa je zmagal nad diktaturo komunizma. — Majski pozdrav iz Japonske! — 1973. Se mi Zdi vensko. . In beseda „srednjevečje“, ki ne zveni prav slo- vSe * ^an sem ti bil napisal predolgo pismo. Vedi, da bo b0_ okrog pomlad, ko prejmeš pričujoče; za nekaj dni skem° tudi mnogi Slovenci, pa iščejo o tem gibanju in o čil .h, ki ga vodijo in v njem delajo, čim zajetnejša poroda in razlage. v Jav ni le argentinski. Nekaj podobnega se dogaja tudi Nstalih deželah špansko in portugalsko govoreče Ameri-• V mnogih latinskoameriških državah so se ustvarile W° • ^ duhovniške skupine, ki jih po značaju, kot ga iz-^Kieio, današnje cerkveno rravo ne nredvldeva. Poleg tinskega je najbolje organizirano in najbolj delavno t^Nansko duhovniško gibanje ONIS (Movimiento sacerdo-ha v Ekvadorju je Narodna duhovniška skupšči- 0g (Convencion nacional de presbiterosl: v Čilu je skupina emdesetih (T.os ochenta); v Guatemali je razgibana sku-de n CODESGUA (Confederacion Nacional de Sacerdotes ko ^Ua*;ernala - Narodno združenle guatemalskih duhovni-> v Mehiki pa Duhovniško gibanje za ljudstvo (Movi-ehto de Sacerdotes para el Pueblo). kip ^}ie&a dni na Slovenskem, je tudi v latinski Ameriki HpJ" z.e od odkritja sem neposredno soudeležen pri družbe- Sa*? *n Političnem življeniu ljudi v posameznih deželah, po seh: ' 'T ' 1 ' * v’ ' ‘h duhc vnikov na politično področje nujen in obvezen; preneka- ii; P0 sebi to ni novo. Novo pa je, da mnogi člani ome-'kiho .dNhovmških skupin trde, da je neposreden poseg t6ri°V Pmd njimi posebej zagovarjajo potrebnost nasilnega prevrata sedanjega družbenega reda v posameznih deželah. Pri tem ne gre le za priložnostne spodrsljaje v govorjenju ali delovanju: zavestno in hoteno zagovarjajo „nov način življenja in pojmovanja vere“ (Girardi). Svoje zadržanje skušajo tudi teološko utemeljiti: tako stojimo pred novo teologijo, ki jo v latinski Ameriki zovejb teologijo osvoboditve. Ta teologija predstavlja „kvalitativen skok glede na vso teološko tradicijo" (Girardi). Preprosto povedano: ta teologija je docela prelomila s tradicionalno teologijo, od katere menda ni ohranila drugo kot skupno ime. Bolj kot v običajnih središčih teološkega študija, raste ta teologija „na terenu", med kristjani, ki se bijejo za osvohojenje latinske Amerike vseh oblik zunanje odvisnosti in gospodarjev. Bistvena novost te teologije je v tem, „da razglablja o takšni veri, kot jo doživljamo v revolucionarni praksi, kjer ima svoja plodna tla. Bolj točno gre za to, da zaresno vzamemo zgodovinski materializem in ga uporabimo v teologiji" (Girardi). Tako nam pod etiketo teologije ponujajo — čisti marksizem. Čeprav je „teologija osvoboditve" pognala na tleh latinske Amerike, pa vseeno ni izviren ameriški pridelek: seme je prišlo v Ameriko predvsem iz Evrope. Saj „teologija osvoboditve" ni drugo kot latinskoameriška inačica za „teologijo politike" in „teologijo revolucije", ki imata svoje korenine v teologiji sekularizacije. Tu je tedaj treba začeti, če si hočemo ustvariti pregledno podobo o „teologiji osvoboditve" in prav vrednotiti gibanje, ki jo pobuja in zagovarja. Prav ta potrebnost po pravilni sliki in pravilnem vrednotenju novega gibanja, s katerim se v Ameriki srečujemo vsak dan in na vsa korak in vedno pogosteje, je nagnila teološki odsek Slovenske kulturne akcije, da je za letošnjo sezono kulturnih večerov v Buenos Airesu pripravil tri večere, kjer bo odsekov vodja obravnaval in v luči cerkvenega nauka kritično precenjeval: 1. teologijo sekularizacije; 2. telogijo politike in revolucije; 3. teologijo osvoboditve. O teologiji sekularizacije bo govor na 3. kulturnem večeru. Svoje početnike in glavne zagovornike ima ta teologija med protestantskimi teologi (Bonhoffer, Gogarten, Cox, Altizer idr.), pa tudi med katoliškimi jih ne manjka (Metz). dokj*3 ta knjiga samo pesem dobroti in lepoti, je tudi v katerem ni zvijače, ne laži, ampak samo t*ol6a^0 . Prizadevanje, da se sliši in zve resnica. Ivan leta +C 16 Preživljal vojna leta, leta revolucije in povojna '■šlvo s^ra^ovlade. Tudi vse to opiše v svoji knjigi, toda Vstai + P°sl:avi vsako stvar na svoje mesto. V knjigi kojjA3. a Podoba, čista in svetla podoba krščanskega anti-Nista, ki s svojim nastopom nikjer ne neti sovraštva, ampak z oznanjanjem resnice prinaša mir in zaupanje v zmago dobrega, resničnega in pravičnega. Kdor bo hotel pisati objektivno zgodovino Slovenije med drugo svetovno vojno in v desetletju po njej, bo moral imeti pred seboj Dolenčevo knjigo Moja rast. Tako je tudi z vidika resnice Moja rast najlepše darilo, ki so ga mogli pokloniti emigranti, ki so bili rojeni na ozemlju škofjeloškega go-spodstva, Škofji Loki za njeno tisočletnico. - Ločan." editorfal NOTICIAS procedentes de Moscu hacen saber que el escritor sovietico Vladimir Bukovskij, de 30 afios de edad, condenado en 1972 (ver GLAS SKA, N9 1, enero de 1972, ano XIX) a doce anos de prision, ha sido trasladado a un campo de concentracion, tras estar recluido dos ahos en una carcel cercana a la Capital ruša. Bukovskij pasara un tiempo en un campamento de transito y despues purgara el resto de su pena en un campo de trabajos forzados, ubicado en las pro-ximidades ,de los montes Urales. Su delito consistio en informar a un periodista de la CBS de las torturas y apremios a que son sometidos los disidentes del regimen en los establecimientos psiquiatricos. Cuando cumpla su condena, en 1983, Bukovskij habra pasado 20 de los 40 anos que tendra entonces —es decir, la mi*ad de su vida— en prisiones sovieticas. Antes de ahora ya estuvo tres anos en un *ampo de concentracion y dos en un asi'lo psiquiatrico. Su ultimo arresto, en maržo de 1971, ,fue motivado por su participacioni en veladas de poesia y reuniones de protesta contra el tratamiento in-fligido a los opositores en ios manicomios, conve-tidos en rama auxiliar del sistema penitenciario sovietico. “Los castigos son sevensimos", dijo al periodista radial norteameri-cano, recordando sus propios padecimientos. “Los mas comunes son tres: los dos primeros consisten en el suministro de drogas medicina-les, la denominada sulfazina. Se le aplica al prisionero que incurre en una falta, como contestar con descortesia a un medico o decirle que es un simple verdugo con guardapolvo blanco. Bosta una obser-vacion como esta para recibir un fuerte castigo. La sulfazina pro-voca agudos dolores y temperaturas de 40 grados. la victima delira con la fiebre y resulta totalmente imposible levanlarse de la cama y menos aun caminar. El efecto en su manifestacion mas aguda dura entre unp y dos dias. Si el tratamiento liegara a repetirse. un mdrtir de nuestro tiempo sus efectos se haran sentir mas agudamente y pueden prolongarsc hasta 10 dias. “La segunda forma de castigo consiste en aplicar una preparacidr' Ilamada aminozina, la cual se utiliza en psicoterapia y tal vez es conocida en otros paises. Hace que el ‘paciente’ se sienta aturdidO/ somnoliento. Puede dormir dos dias, y si el tratamiento se repitC/ permanecer aletargado durante mucho tiempo. “A la tercera forma de castigo soliamos llamarla el ‘enrollamiento-Consiste en el empleo de grandes trozos de Iona humeda, con 1° cual el ‘paciente’ es envuelto de la cabeza a los pies, tan opreta-damente que le resulta dificil respirar. Conforme se va secando, 1° Iona se pone mas y mas tensa, y el ‘paciente’ se siente čada ve* peor. Este castigo se aplica con ciertas precauciones. Siempre este presente algun enfermero para que el paciente’ no pierda el conO' cimiento. Si el pulso comienza a debilitarse, lo retiran del ‘enrollado - Desde la persecucion y humillacion de Boris Pasternak hasta condena de Vladimir Bukovskij, pasando por los casos de Daniel 1 Sinjavskij (1966), Andrej Amalrik por su libro “^Podra sobrevivir la Union Sovietico hasta 1984?’’, Kuznetcov, Solženicin, RostropoviČ' Grigorenko, Medvjedev y tantos otros, sin olvidar, naturalmente-a Andrej Zaharof, el padre de la bomba atomica sovietico, reguerid0 no hace mucho por la policia secreta para dar cuenta de sus actW'' dades al frente de la prohibida filial ruša que promueve la defens0 de los Derechos del Hombre, ha trascurrido un lapso suficientemen*6 prolongado para creer que no se esta ante hechos aislados o pasoj6 ros, sino ante un acabado sistema de persecucion y castigo. Esto ei lo conocido, creyendose —como en un tempano— lo que se desc® noče es todavia mucho mayor en numero y en crueldad. darovi N. N., Argentina, 15 pesov dr. N. N., Argentina, 500 pesov Banko Pistivšek, Nemčija, 29 nemških mark Humbert Pribac, Avstralija, 5 avstralskih dolarjev Franc Kovačič, Združene države, 5.70 dolarjev dr. Anton Ravnik, Združene države, 14 dolarjev duhovnik dr. Milan Kopušar, Združene države, 30 dol. Ivan Prezelj, Združene države, 30 dolarjev Ignacij Hren, Združene države, 18 dolarjev Vili Zadnikar, Združene države, 5 dolarjev podporna članarina duhovnik Boris Koman, Argentina, 250 pesov Beno Tičar, Argentina, 30 pesov Herman Zupan ml. Argentina, 200 pesov IZŠEL JE 1. ZVEZEK XIII. LETNIKA revije meddobje uredil in nanovo opremil FRANCE PAPEŽ s e b i n a pesmi: FRANCE PAPEŽ, Lo nuestro,- BERT PRIBAC, Ris na oceanu drama: IVAN MRAK, Spoved lučnim bratom esej: FRANCE PAPEŽ, Petsto let Kopernika 1 sporočila: FRANK BUKVIČ, Ptiči pevci v kletki (analiza ruskega protisovjetskega pesništva) 1 gradivo: dr. SREČKO BARAGA, Moje pesmi govore 1 zapisi: VEKOSLAV BUČAR, Samoizpoved dr. Leonarda Lenarda ’ likovniki: Stara Amerika v doživetju slovenske umetnice 1 kronika: kulturnih večerov, prireditev, gledaliških predstav, in likovnih razstav Slovenske kulturne akcije ’ umetnostna priloga: reprodukcije najnovejših olj akad. slikarke BARE REMEC POPRAVLJAMO v majsko številka Glasa sta se nam v razmišljanje vinka brumna o „umski pravičnosti v učenju in delu Jacguesa Maritaina“ vrinili dve neljubi pomoti: datum filozofove smrti je dejansko 28. april 1973; v 7. odstavku, v 9. in 10. vrsti je treba brati, da „se vsaka filozofija mora prenavljati iz roda v rod. .ne: ponavljati, kot je pomotoma natisnjeno. pisatelj lojze ilija iz Venezuele nas je opozoril na dva pogreška v glosi „kopernikovih 500 let“, natisnjeni v februarski številki letošnjega Glasa. Tam stoji, da je ..mladenič postal duhoven"; pa ne drži: Kopernik je bil imenovan za kanonika, posvečen v duhovnika pa ne. Tudi se v glosi bere, da je zvezdar svoje življenjsko pisanje De revo-lutionibus orbium coelestium posvetil papežu Piju III. Ne drži: posvetil ga je papežu Pavlu III. - Prijatelja Ilijo za tehtne pripombe zahvalimo! GLAS |e glasilo Slovenske kulturne akcije. Izhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnik, sourednik France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Faicon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cuitural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Faicon 4158, Buenos Aires, Argentina. TARIFA REDUC1DA CONCESION 6228 R. P. I. 953701