1967
EL FORTIN

One naročnike “Tabora” v ZDA in Kanadi, ki revijo dobivajo po pošti .prosimo, da poravnajo svojo zaostalo naročnino na naslov: Zdravko Novak 1084 East 177 Street — Cleveland— Ohio 44119, USA.
Revija se vzdržuje samo z naročnino zvestih bralcev, zato čim prej storite svojo dolžnost in s tem omogočite reldno izhajanje.
Uprava
TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor •Mnenje Z. D. S. P- B. Tabor predstavljajo le članki, ki so .podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko.
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramdn L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene
Anticommunists
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 933.090
NAROČNINA: Južna Amerika 500 pesov, odn- enakovrednost v dolarju U. S- A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja
Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina
Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina
NASLOVNA SLIKA
Nobena komunistična laž in nikakšno potvarjanje resnice ne bo moglo nikdar izbrisati iz zgodovine dejstva, da se je v letih krvave preizkušnje slovenski narod združil za svojo oboroženo roko — za dičnim slovenskim domobranstvom —, da je na množičnih protikomunističnih taborih z zvestobo svojim visokim in čistim izročilom plebiscitarno preklel komunistično revolucijo prav za časa tuje okupacije in prisegel na svoje vodilo: Bog —
Narod — Domovina!
Tvoja svet tla vneto branimo jih zla.
(Domobranska pesem)
Octubre 1967
BUENOS AIRES
Oktober 1967
29. OKTOBER
Pred 49 leti se je po ljubljanskih ulicah pomikal mogočen sprevod manifestantov, ki so potem na Kongresnem trgu svečano potrdili željo slovenskega naroda, da si odslej sam kroji svojo usodo ter pcutane ud države Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Dani sta torej bili dve zgodovinsko pomembni izjavi: Da hoče narod svobodo ter da se hoče združiti v večjo državne enoto; v državo, ki bi obsegala ozemlje Slovencev, Hrvatov in tistih Srbov, ki so živeli pod avstro ogrsko monarhije.
Želja po svobodi je bila močno ukoreninjena v narodu, ki je že dal vrsto literarnih in političnih velikanov ter Se je vsaj v tem oziru vključil v splošno razpoloženje tiste dobe, ko so vstajali dotlej zgodovinsko nepomembni in celo nepoznani narodi. Ko je ameriški predsednik Wilson zavrnil še avstrijsko prošnjo za separatni mir, ki je vsebovala tudi pravico do avtonomije vseh slovanskih naradov v avstroogrski državi, je ta želja po narodni svobodi in samostojnosti zagorela v tak plamen, da ga ni nihče več mogel pogasiti.
Želja in namen združitve v večji enoti s Hrvati in Srbi, pa sta imela bolj zapletena ozadja in vzroke. Predvsem je prišlo do izraza delo takozva-nih naprednih organizacij; zlasti (akademskega društva Preporod, ki je vseskozi gojilo odkrite simpatije do srbskega in ruskega naroda ter je v letih preganjanja doprineslo tudi hude žrtve za to svoje prepričanje. Slovenski politiki te dobe so se tudi močno naslanjali na hrvaiko poslance in predstavnike, ki so bili po večini povezani v takozvano srbsko hrvatsko koalicijo, katera je zagovarjala neko politično združenje; nekateri njeni člani pa so šli šb korak naprej in že tedaj proglašali, da sta srbski in hr-vatski narod eno samo narodno telo, ki mora zato tudi živeti v eni sami državi.
Jugoslovansko razpoloženje Slovencev je dobilo svoj! izraz tudi v dobrovoljskem gibanju, ki je bilo organizirano med vojnimi ujetniki v Rusiji in ki je naraslo v znano jugoslovansko dobrovoljsko divizijo, s katero je srbska vojska predrla solunsko fronto leta 1918.
Gibanje za neko jugoslovansko, ali če hočemo južnoslovansko državo je torej temeljilo na idealističnih osnovah in je imelo glavno podporo zlasti v akademski mladini tako med slovenskim kot med hrvatskim narodom.
Sam idealizem pa seveda še ni zgradil in .obdržal nobene tvorbe: od najmanjše družinske, — do narodne in politične. ’
Ko so predstavniki Narodnega veča, v katerem so bili Slovenci in Hrvati, prispeli v Beograd na razgovore o združitvi te nove države SHS s kraljevino Srbijo, so tam naleteli na popolnoma realne in nepremostljive ovire. Člani Narodnega veča So imeli že tedaj gotove pomisleke c notranji ureditvi bodoče skupne države in so jih formulirali v zahtevi, naj dokončno obliko države odločijo prve ustavne volitve, ki naj odločijo ne le ustavo, temveč tudi obliko vladavine, to je: republiko ali monarhijo.
Ker pri teh razgovorih ni bilo nobenega Slovenca, manjka nek slovenski vir o poteku tega pregovarjanja. Dejstvo pa ostane, da je srbska vlada vztrajala — verjetno na podlagi žrtev in zaslug, ki si jih je priborila v svetovni vojni —, da postane nova država dedna monarhija z dinastijo Karadjordjevičev na čelu. Povrhu je bila ta dinastija — slasti pa njen no-sitelj kralj Peter I — v tistih prvih povojnih mesecih na višku svoje pcipu-larr.osti; saj je Peter I. delil s svojo vojsko vso strahoto vojnih dni, vključno umik preko Albanije na Krf. Od srbskih politikov je bilo zato tedaj težko pričakovati karkoli drugega kot vztrajanje pri monarhiji.
Za slovenske zgodovinarje bo vselej najbolj zanimivo vprašanje, kaj se je dejansko primerilo z dr. Korofteem, tedanjim predsednikom Slovenske ljudske 'stranke, in dr. žerjavom, predsednikom demokratske stranke, ki sta koncem oktobra odpotovala v Švico na razgovore z zavezniškimi predstavniki in člani emigrantskega Jugoslovanskega odbora. Odsotnost teh dveh najbolj sposobnih slovenskih pelitičnih predstavnikov v tistih kritičnih dnevih je namreč vsekakor morala igrati neko vlogo pri kasnejfiem razvoju in je morda tisto gorčično seme, iz katerega je pognala kasnejša državna in narodna tragedija jugoslovanskih narodov. Vsa kasnejša Koroščeva in žerjavova prizadevanja so bila nevtralizirana s tem težkim dejstvom, da ob kritični uri, ko so bili polaganj temelji nove državne tvorbe, nista mogla neposredno doprinesti tudi svojega mnenja in pogledov.
Kljub temu pa ostaja 29. oktober in manifest tistih dni, temeljni kamen, preko katerega ne more več nobena politična akcija slovenskega naroda. Naj bo bodočnost naroda v domovini taka ali drugačna, naj si narod nekoč izbere svoje popolnoma lastne steze, naj še naprej hodi v nekem ožjem ali širšem sklopu jugoslovanskih narodov, naj vstopi v neko združeno Evropo, vsako tako dejanje bo moralo temeljiti na tistem osnovnem proglasu iz jeseni leta 1918, ki za vse čase, dokler bo sploh govora o narodih, tudi za slovenski narod priznava, da na lastnih tleh po svoje gospodari ter da more te svoj'e pravice samo po lastni, svobodni volji in samo v svojem lastnem interesu prilagoditi neki večji politični tvorbi.
Viktor Vre,čar
Slovenski narod in domobranci
Bilo je 8. selp.tembra 1943, po kapitulaciji italijanske vojske. Iz gozdov so prilomastili gošarji, italijanska vojska jih je prijazno sprejemala. Oborožila in oblekla jih je in gošarji so si stiskali rolke. Laška armada je na vse grlo pela slavo komunizmu. „Viva,“ so kričali vojaki, oficirji in celo generali.
V tem času, ko so se komunisti z Lahi gostili, se je slovenski stražar po skrivnih potih prebijal s francosko puško (proti Turjaku. Slovenski stražar-legionar ni smel kloniti! Če bi klonil, bi komunist, krvnik malega slovenskega naroda zavladal nad narcidom.
Tu v starem turjaškem gradu se je zbralo na stotine stražarjev. Tu so se zbrali najboljši sinovi in očetje slovenskega naroda. Tu so se ponovno zakleli, pred Bogom in narodom, da hočejo vztrajati v borbi proti krvniku komunistu, pa če je treba tudi umreti. Tu so se zbrali slovenski protikomunisti.
Razobesili so narodno zastavo in pod to zastavo je taborila slovenska protikomunistična vojska. Komunisti so se dobro zavedali, kaj vse to pomeni. Zato so kaj hitro skoncentrirali vse vojaštvo, s katerim so trenutno razpolagali v Sloveniji. Na pomoč so jim tudi priskočile laške edi-nice; predvsem topništvo. Pričel se je napad na narodno protikomunistično vojsko, katera se je zadrževala v okolici Ljubljane, srca Slovenije.
Pričela se je borba za Turjak. Branilci Turjaka so trdovratno odbijali vse napade. Zavedali so se, da je ta borba potrebna- Zavedali so se tudi, da je to zadnje, za kar jih je narod poklical. Toda pred veliko premočjo komunistov in laškega topništva, ki je pričelo rušiti zidove gradu, so ti borci morali podleči. Komunisti so rajali od pijanosti nad to zmago in z laškimi vojaki so se objemali in si stiskali roke. Že je tovariš Vidmar zapisal: „Uničen je v Sloveniji sovražnik komunizma.“
Padel je Turjak, padle so Grčarice; ostal pa je sv. Urh. Na to malo postojanko komunisti sploh kaj več računali niso. Vedeli so, da tam tabori mala skupina vojščakov podobnim turjaškim; toda v tej skupini niso videli nevarnosti za svoj pohod nad Ljubljano, katerega so imeli v programu. Rekli so: S temi obračunamo mimogrede, ko gremo zasedat Ljubljano.
Pokazalo se je drugače. In ravno ta skupina, ki je taborila pri sv. Urhu, je preprečila partizanom, da niso mogli izvesti svojega načrta — pohod nad Ljubljano!
Že so po vsej Dolenjski, Notranjski in Primorski (plapolale slovenske
zastave, omadeževane s peterokrako zvezdo, ko je pri Sv. Urhu plapolala visoko nad vsemi, čista narodna zastava. Pod njo pa so taborili narodni borci, začetniki domobrancev.
Zastavo je videla Ljubljana, videla Dolenjska, Gorenjska in celo Primorska jo je videla. Začula se je pesem, prepevali so nepremagani borci. Borci sv. Urha! Val pesmi je obkrožil Ljubljano, hitel na Dolenjsko in na Primorsko. Možje in fantje so prisluhnili in s to pesmijo v srcu so zopet čutili, da niso premagani.
Pričelo se je masovno prebijanje slovensikih mož in fantov preko partizanskih straž; hiteli so v tabor pod narodno zastavo. Celo sami partizani so puščali stražarska mesta in šli z zvokom pesmi, kateri je prihajal od Sv. Urha. Turjaške žrtve so rodile' tisoče maščevalcev za stotino turjaških poklanih borcev. To so bili možje in fantje, katere je poklical slovenski narod, ki ni hotel postati žrtev ne nacizma, ne komunizma!
Domobrance je poklical narod v najbolj kritičnem času. Narodno ču-ječi možje in fantje so se mu odzvali. Njih borba ni bila lahka. Sprejeli so vse zaničevanje in obrekovanje, toda zavedali so se, da jim bo slovenski narod dal priznanje prave borbe za bodočnost. Domobranci so bili prva Slovenska narodna vojska- Domobranci so zaščitili življenje tisočim, katere bi nemške edinice poklale na svojih pohodih nad partizane. Domobranci so preprečili partizanske načrte.
Ti možje in fantje so s pesmijo odhajali v borbe in s pesmijo umirali pod komunističnimi noži. Domobranci so bili tisti, ki se niso bali smrti za svoj narod. Oni se niso ozirali na vse ono, kaj sklepajo velike svetovne sile. Prepričani so bili, da delajo in rešujejo, kar se še sploh rešiti da. Ljubili so svoj mali narod in trezno gledali in zato so bili vsi pohodi nad partizane krvnike vedno tako uspešni. Narod jih je vzljubil, postali so simbol, nepremagani na bojnem polju.
Toda postali so žrtev svetovne politike- Nepremagani na bojnem polju — žrtev politike. Domobranci niso bili nobena politična skupina, nobena politična vojska- Domobranci so bili, možje in fantje, očetje in sinovi našega zdravega naroda. Vse politične skupine so bile v domobrancih in postavili so si samo eno vodilo: Borba proti svetovnemu komunizmu!
Ob Vetrinjskem prodajanju teh borcev pod komunistični nož se je ves slovenski narod zgrozil; postal je molčeč v svoji tugi in bolečini za desetletja.
Slovenski narod je daroval vse, kar je mogel, za borbo proti komunistom. In za to pravično borbo je doživel eno največjih razočaranj v dvajsetem stoletju. Zavladali so mu komunisti, morilci. Narod molči. Domo-bran-ka mlada telesa trohnijo po slovensikih jamah in breznih; duh ti-sočev, ki so telesno uničeni, pa „Za Boga — Narod — Domovino" živi v narodu. In ta duh bo živel dQ končne zmage njih, ki so jih komunisti poklali.
Zdravko Novak
VIETNAM
Med drugo svetovno vojno so Japonci zasedli Francosko Indokino. Po 'končani vojni je Ho Chi Minh, komunistični vodja Vietnamske Lige za neodvisnost ustanovil Demokratično Republiko Vietnam. Francozi, ki so pred drugo svetovno vojno imeli Indokino za svojo kolonijo, sd smatrali Demokratično Republiko Vietnam za del svoje države. Toda decembra 1946 se je pričela vojna med Francozi in Vietnamci. Izgledalo je, da se komunisti bore samo proti Franciji; toda kmalu se je izkazalo, da se bore proti Zahodnim zaveznikom. Sovjetska zveza in komunistična Kitajska sta ipodpirali Ho Chi Minha, ZDA pa Francoze.
Meseca marca 1949 je Francija pomagala na oblast Vietnamcu Bao Dai.u, ki je bil na oblasti do leta 1954. Francozi so upali, da bodo odstranili komuniste, če bodo ustanovili novo državo Vietnam. Toda protikomunistični Vietnamci so bolj sovražili Francoze kot komuniste in niso hoteli sodelovati s Francozi.
Leta 1954 So Francozi zgubili v vojni trdnjavo Dien Bien Phu in v boju je padlo šestnajst tisoč Francozov; komunisti pa so jih zgubili dvajset tisoč.
V nadaljevanju bomo poročilo razdelili po letih, da bo bolj pregledno.
1954
Po padcu francoske trdnjave Dien Bien Phu so bile tega leta ustanovljene tri države: Thailand, Kambodža in Vietnam, ki je razdeljen v severni in južni Vietnam. V dva dela ga je razdelila konferenca v Ženevi leta 1954 :n pri 17 vzporedniku teče meja med obema. Severnemu Vietnamu vladajo komunisti.
1955
Leta 1955 so v svobodnih volitvah južnega Vietnama izvolili za predsednika vlade Ngo Dinh Diema in odstranili Bao Dai-a.
Diem je proglasil južni Vietnam za republiko in sam je postal njen predsednik. Izvedel je več reform, razdelil kmetom veliko zemlje, zgradil več tovarn in začel izvajati domačo industrijo.
Kljub temu da so v Saigonu izvolili svobodno protikomunistično vlado in je bila dežela razdeljena v severni — komunistični in v južni demokratični Vietnam, komunisti niso zapustili južnega Vietnama, ampak so šli v gverilo. Ti gverilci so stalno napadali južne Vietnamce; zlasti na delu — na riževih plantažah.
1961
Šest let je dežela počasi, a stalno napredovala pod Diem-ovim vodstvom. Najhujša nadlega in ovira so bili komunistični gverilci, ki so stalno motili s svojimi napadi zlasti podeželske kraje.
Da se ubra-nijo kom. gverilcev in zavarujejo ljudi pred njihovimi napadi, so leta 1961 začeli ustanavljati večja naselja, ki so jih imenovali ..kmetijska mesta" — „agrotowns“ in jih zavarovali pred !kom. gverilci. Ustanovljene so bile „va(ške straže" za zaščito prebivalstva.
Amerika je še vedno podpirala Diemovo vlado v Vietnamu. Maja
1961	je Vietnam obiskal Lindon B. Johnson, ki je bil .podpredsednik ZDA. Nato je bil tja poslan general ZDA Max\veel D. Taylor in sicer v oktobru istega leta.
ZDA so povečale število vojaštva in odredile podporo dvesto milijonov dolarjev. Do konca leta 1961 je bilo v Vietnamu že stosedemdesettisoč mož ameriške vojske.
V	teku leta 1961 je Diem zaprosil za mednarodno komisijo, ki je ugotovila komunistično agresijo v južnem Vietnamu.
1962
V letu 1962 je postala vojna v Vietnamu že bolj krvava. Komunisti so skozi Laos pošiljali v južni Vietnam moštvo pa tudi težko orožje.
Amerika je tudi to leto močno podpirala južni Vietnam, število vojaštva je bilo povečano od stosedemdeset tiso,č na dvestopet tisoč mož. ZDA pa so tja poslale tudi okrog enajst tisoč tehnikov, strokovnjakov in svetovalcev. V letu 1962 je bilo ubitih 35 ameriških vojakov.
Predsednik republike, Diem, je napravil načrt, po katerem naj bi bila vsaka vas tudi vojaško oporišče.
V	letu 1962 so ZDA dale južnemu Vietnamu okoli dvesto milijonov za gospodarski razvoj nadaljnjih petinsedemdeset milijonov za vojsko in okoli dve sto tisoč vojakov za borbo proti komunističnim severnovietnamcem.
1963
Z novim letom 1963 so komunisti močneje udarili na južni Vietnam. Takoj 2. januarja so bili pri napadu ubiti trije amer. voj. svetovalci, deset pa je bilo ranjenih. Domača vojaška obramba je bila slaba in površna; pa tudi nasveti ameriški svetovalcev niso bili uspešni.
V	krajih, kjer je bilo doslej okoli dvajset kom. gverilcev, so sedaj našteli že do sto petdeset. V teku leta 1963 je število kom. vojske stalno rastlo. Posamezna gverilska gnezda so dosegla do konca leta že do tisoč komunistov. Takih gnezd je bilo do konca leta že 21. Od prejšnjega preprostega orožja, so bili sedaj oboroženi s težkim orožjem, katerega so povečini navlekli iz sosednje Kambodže.
Ta razlika v aktivnosti viet. komunistov je bila kmalu razglašena tudi no ameriškem časopisju in v amer. Senatu so že kritično gledali na podporo južnemu Vietnamu. Kljub temu pa je južni Vietnam dobil štiristo milijonov dolarjev podpore.
Vietnamci niso bili zadovoljni s svojo vlado. Na dan 8. maja 1963 — na rojstni dan Bude — so budisti hoteli demonstrirati proti vladi v mestu Hue, pa jih je policija razgnala. Devet ljudi je bilo ubitih. Budisti so na
to odgovorili 11. junija s tem, da je več jbudistov naredilo samomor. Dali so se žive sežgati v glavnem mestu juž. 'Vietnama — v Saigonu. To so naredili iz protesta proti Diemovi vladi. Vlada je nato v Saigonu razdejala več budističnih pagod, uničila njihove molilnice in pozaprla na stotine hud. menihov. Tudi vietnamski študenti so sodelovali z budisti proti vladi. Vlada je obtožila budiste, da so na strani ekstremistov in komunistov-
Ko se je v to zadevo vmešala tudi svakinja predsednika Diema, ki je veljala za „first lady“ v deželi, Madame Ngo Dink Nhu, se je zadeva še poslabšala. Iz protesta proti Diemovi vladi je zopet nekaj budistov naredilo samomor. Vse to je slabo vplivalo na zaupanje vlade, ki je bila sestavljena iz samih katoličanov.
ZDA so skušale ostati pri tem nevtralne.
Diemova vlada je zopet ponovila napad na budiste. Amerikance je tako postopanje ujezilo in Diem je dal zapreti amer. novinarja in nekatere amer. uradnike.
ZDA so zamenjale ambasadorja Frcderika E. Nc-Itinga, Jr. z Henry. jem Cabot Lndgem in tudi več nižjih uradnikov je bilo izmenjanih, da bi tako lažje delali z Diemovo vlado.
Toda usoda Diemove vlade in njega samega je bila že zapečatna. Prvega novembra 1963 je general major Doung Van Minh izvedel udar. Predsednik Diem in njegov brat sta bila ubita. Žena predsednikovega brata Madame Nhu je bila v tem času na poti v ZDA in v Rim. Za predsednika južnovietnamske vlade je bil postavljen podpredsednik vlade Nguyen Ngoc Tbo.
1964
V	tem letu je znašalo število ameriškega vojaštva med dvestodvajset do dvestoštirideset tisoč mož. Sovjetska Zveza in Francija sta zatevali da Amerika odpokliče vse svoje vojaštvo iz Vietnama. Nekateri politiki v ZDA so zahtevali, da bi z bombardiranjem kom. baz v severnem Vietnamu prisilili Ho Chi Minha k pogajanjem, drugi pa, naj se Amerika umakne iz Vietnama. Toda ZDA so vojno nadaljevale verujoč v svojo zmago.
Drugega avgusta 1964 so severnovietnamci torpedirali ameriški rušilec „Maddox“ v pristanišču T0 Kin. Naslednji dan so ameriška letala bombardirala severnovietnamske baze, ladje in zalogo goriva. To je bil peturni napad na odseku sto milj. Varnostni svet ZN je proti temu napadu severnega Vietnama protestiral; severnovietnamci so pa odgovorili, naj se Varnostni svet v to ne utika.
1965
V	letu 1965 so komunisti okupirali že 50% južnega Vietnama- Svoj program za popolno zavzetje južnega Vietnama so razdelili v tri faze: prva stopnja: terorizirati, infiltrirati in izigravati prebivalstvo južnega Vietnama; druga stopnja: vzpostavitev gverilske vojne malih skupin; tretja stopnja: osvobodilna vojna za dokončno dosego cilja.
Dosedanji uspehi so komunistom že dali pogum, da bi v letu 1965 že lahko prešli v tretjo fazo načrta za popolno osvojitev južnega Vietnama-Svoj program — tretje stopnje — so komunisti zaceli izvajati takoj v januarju 1965, !ko so napadli mesto Binh Gia — mesto katoliških beguncev, oddaljeno od glavnega mesta Saigona kakih 40 milj. Po šestih dneh bojev so mesto zavzeli. V tednih po tej zmagi so začele manjše edinice napadati središče južnega Vietnama. Izvajati so začeli bojne akcije v Saigonu samem, bombne napade na glavnem letališču Da Nang.
Predsednik ZDA Lyndon B. Johnson se je odločil, da zopet poveča pomoč južnemu Vietnamu. Ameriške zračne sile so napadle takoimenovano ,,Ho Ohi Minh trail“ — to je pot skozi džunglo za preskrbo komunistov, vojskujočih se v južnem Vietnamu. V februarju 1965 so amer. letala napadla in uničila barake in baze sever. Vietnama.
V	juliju so amer. trupe skupaj z dom. vojaki stalno in ipovsod zasledo vale sovražnika. Prva naloga je bila uničiti vsa gnezda „Viet Kong“, kakor domačini v Vietnamu imenujejo komunistične gverilce. Za te naloge so začeli uporabljati helikopterje.
V	tem času so začeli v domovini v ZDA protestirati prvi študentje proti ameriškemu posegu v vojno v južnem Vietnamu- Imenovali so se „Vietniks“. Nekateri vojaški obvezniki so raztrgali svoje vojaške izkaznice „drafts cards“. Bili so aretirani in obsojeni.
V' teku leta 1965 — v maju in decembru — je predsednik Johnson od kongresa zahteval, da dovoli bombardiranje sev. Vietnama, da bi komuniste prisilil k mirovni konferenci. Toda v Hanoiu — glavnem mestu sev. Vietnama so zavrnili vsaka pogajanja, dokler ameriške čete ne zapuste južnega Vietnama.
V	letu 1965 je sv. Oče Pavel VI- apeliral v Hanoiu na komuniste, da prenehajo z agresivnostjo; prav tako tudi predsednik angleške vlade Harold Wilson-
Sovjetska zveza in Kitajska pa sta tekmovali v podpori Viet Kong komunistom, da bi tako z višino podpore dokazali svetu, katera je voditeljica kom. sveta.
Proti koncu leta se je pospešila akcija za končanje vojne v južnem Vietnamu. Vojaško sodelovanje med ameriškimi četami in domačini v južnem Vietnamu se je precej izboljšalo.
Da so komunisti dobili tak pogum za nadaljevanje vojne v južnem Vietnamu, je bilo krivo dejstvo, da nobena vlada v južnem Vietnamu ni dolgo obstala. Po umoru predsednika Ngo Diema 1. novembra 1963, pa do junija 1965 je bilo dvanajst sprememb predsednika v južnem Vietnamu. Končno je 19. junija 1965 nrevzel vlado podmaršal sil v južnem Vietnamu Nguyen Cao Ky in sestavil vlado, ki je dobila podporo tudi od budistov. Zedinili so se, da bodo končali z medsebojnimi verskimi boji. Ky-eva vlada je obljubila reformo dežele v vseh pogledih. Južnovietnamci so postali bolj aktivni v boju proti komunistom.
Tako so neustrašni, nikdar v boju premagani slavni borci ponosnega slovenskega domobranstva že pred 23 leti branili svobodno človeštvo pred navalom zločinske mednarodne komunistične zarote. Ker so jih takratni vodilni politični činitelji izdali, danes svobodoljubno človeštvo plačuje na vseh zemeljskih celinah strahoten krvni davek za tiste zmote
Vojaške sile ZDA so skupaj z južnavietnamci reševale tudi civilne zadeve in obljubile, da bo vlada podprla posamezne kraje. Ljudstvo juž-niega Vietnama je izkazalo solidarnost domači vladi in Amerikancem s tem, da je 15. oktobra 1965 odklonilo enourno stavko, ki so jo zahtevali komunisti. Pa tudi gospodarsko so sprejeli razne nove odredbe Ky-eve vlade-Zlasti, da se ustavi črna borza in veliki dobički posameznikov. Ky-eva vlada je tudi bolje začela skrbeti za begunce z bojnega področja. Dijaki višjih šol in univerz so začeli delati pozitivno in pomagali svoji po revoluciji strpinčeni domovini.
Četrtega septembra 1965 je predsednik Ky objavil nov program in reformo, po kateri je razdelil kmetom veliko zemlje ali pa so jo lahko vzeli v najem za prav neznatno najemnino.
Gospodarstvo južnega Vietnama je bilo vsled vojnih razmer res v zelo slabem položaju. Državni proračun je imel velik deficit. Število prebivalstva je znašalo 16.000.000 ljudi, a je bil vsaki 15. državljan begunec.
1966
Vojna se je nadaljevala. Ameriški politiki so se trudili, da bi v južnem Vietnamu čimpreje vzpostavili mir. Toda Severovietnamci so še vedno utrjevali svoje vojne položaje za nadaljevanje vojne. Povečali so svoje teroristične akcije proti južnim Vietnamcem. Vsled tega so morale tudi ameriške trupe povečati svojo aktivnost; — zlasti zračne sile so povečale svoje inapade na severni Vietnam. Konec leta 1965 je bilo v vojni kakih dvestotisoč amer. vojakov; v začetku leta pa jih je bilo že tristoosemdeset tisoč. Vojaštvo je stalno prihajalo, ker so hoteli imeti v začetku leta 1967 armado pol milijona mož.
Aprila 1966 so izi^ačunali, da stane ameriško vojskovanje v južnem Vietnamu ZDA vsak dan 33.000.000 dolarjev. V vojno pristanišče Cam Rauh Bay so Amerikanci vložili tak kapital, kot da bi hoteli tam ostati za vedno.
Amerika je plačevala tudi vedno večji krvni davek. Do 1. januarja 1961 je padlo v južnem Vietnamu okrog 6.000 amer. vojakov. V letu 1966 pa je v enem tednu v decembru padlo okrog 800 amer. vojakov.
V	letu 1966 je južni Vietnam dobil pomoč od drugih dežel. Tako je Avstralija dala manjši kontingent vojaštva; Filipini pa okrog dva tisoč mož.
Komunisti so se osredotočili v vojskovanju v letu 1966 na Mekong Delto — srce južnega Vietnama, kjer je zakladnica riža, ki je glavna hrana Vietnamcev. Toda njihovo veselje nad prvimi uspehi je bilo 'kmalu končano. Ameriško vojaštvo in domačini so navalili nanje in jih pregnali iz Mekong Delte.
Kljub vztrajnosti komunistov, ljudstvo ni zgubilo zaupanja v Ky-evo vlado. Ky je bil ponovno izvoljen za predsednika vlade v Saigonu in ljudstvo mu je dalo vso podporo. Od pet milijonov volilcev je volilo 80%, kljub terorju, ki so ga za časa volitev izvajali komunisti. Poleg Ky-ja je bilo izvoljenih 117 kandidatov za upravo dežele, ki so obljubili, da bodo delali v prid ljudstva.
V	letu 1966 so začeli izvajati takoimenovani ,,pacifistični program11. To je program, po katerem naj bi se na zavzetih področjih vzpostavil mir. Ta prostor bi bil zavarovan, da bi ga komunisti več ne mogli zavzeti in bi prevzela odgovornost za mir in varnost vojaška posadka. Po tem programu bi tudi krajevne „paeifistične“ vlade imele nemoten dohod do glavnega mesta Saigona. Na .pacifističnih področjih bi zopet vzpostavili normalne razmere: šolstvo, obrt in trgovino.
Meseca oktobra 1966, ob priliki svojega potovanja po Aziji je obiskal južni Vietnam predsednik ZDA Lyndon D. Johnson. Sestal so je tudi s svojimi vojaki. Tako se je tudi sam osebno prepričal o situaciji, ki je vladala v južnem Vietnamu in se lažje odločil za nadaljro podporo tej po revoluciji razbičani deželi.
1967
Vojska se je nadaljevala.
V tem letu so ZDA doživele zgodovinski dogodek. Kajti prvič v zgodovini ZDA se je zgodilo, da bi kak ameriški vojaški poveljnik prišel z bojišča in podal svoje poročilo v kongresu, pred zastopniki naroda. Prvi teden v maju 1967 je general Westmorcland v ameriškem Kongresu poročal o stanju vojskovanja v južnem Vietnamu. General William C. West-moreland je stal na govorniškem mestu predsednika ZDA v generalski uniformi in šestimi vrstami odlikovanj na prsih. Njegov govor je bil večkrat prekinjen z močnim aplavzom. Njegova misija je bila v tem, da opogumi sedanjo vlado in predsednika Johnsona, da bi vztrajala v nadaljevanju te kritične vojne, kajti zmaga je zagotovljena samo z vztrajnostjo.
Drug važen dogodek je bil obisk obrambnega tajnika ZDA McNamare v južnem Vietnamu. General Westmoreland je namreč pri svojem obisku v ZDA prosil za nadaljnih stotisoč vojakov. Tako je obrambni tajnik prvi teden v juliju 1967 osebno obiskal južni Vietnam, da se prepriča, kako rdeči povečavajo svoje sile, in o potrebi nadaljne vojaške pomoči južnemu Vietnamu.
Trenutno je v južnem Vietnamu okoli 470.000 ameriških vojakov. Zanimivo je, da se od teh bojuje samo kakih 70.000; vse ostalo vojaštvo je v sklopu letalstva ali vojne mornarice na svojih oporiščih ali pa pri vzdrževanju oskrbe.
K vojni v Vietnamu je zanimiva izjava senatorja Franca LovSeta — Slovenca — demokratičnega zastopnika amer. države Ohio v Kongresu, ki jo je podal 12. julija 1967 v Senatu, naj ZDA ustavijo letalske napade na Sever. Vietnam „v inter.su narodne edinosti*'. Senator Lovše je priznal, da dosedanje ustavitve zračnih napadov niso privedle nikamor; toda vse so bile po njegovem vezane na neke pogoje. Nova ustavitev pa naj bo brezpogojna. Če bo Ho Chi Minh to upošteval in se dejansko odločil za pogajanje, utegnejo ta prinesti konec vojskovanja; če pa ustavitve napadov ne bo upošteval, bo pa to vsaj dokazalo ameriški javnosti, da Ho ne drži besede in s tem pripomoglo do večje edinosti v javnosti ZDA.
Med tem pa se je v letu 1967 vojna v južnem Vietnamu še bolj zaostrila. Vsled tega so tudi izgube amer. vojaštva vsak teden večje. Razmerje padlih je zelo veliko. Tako je v tednu od 2. do 9. julija 1967 padlo 282 amer. vojakov in istočasno okoli 2.000 Viet-Kong komunistov.
Pripravljeni moramo biti na velike izgube v letu 1967.
Vojna v južnem Vietnamu pa še ni končana. Upam, da boste na podlagi poročil v tem članku dobili toliko vpogleda v vietnamsko vojno, da boste brez težav lahko sledili dnevnemu časopisju, ki o tem stalno poroča, in spremljali to krvavo borbo ZDA in sveta za svobodo človeštva.
Ni bil naš namen, podajati neka izčrpna poročila o boju Amerike proti komunizmu in zlasti o sedanji vojni v Vietnamu, pač pa nuditi zlasti vam, bivši borci in domobranci, nek splošen pregled te borbe in odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga stavili „Ali se Amerika bori proti komunizmu ?“
Mislimo, da danes po dvajsetih letih prvega upora proti komunistični agresivnosti v Grčiji lahko rečemo, da se Amerika bori proti komunizmu.
Iz poročila je razvidno tudi, da je Amerika v tem boju tudi vse vojne akcije z uspehom končala. Vsled tega lahko upamo, da bo Amerika z uspehom zaključila tudi vojno v Vietnamu in vsako drugo vojno — držeč se Trumanove doktrine.
Obstoja pa velika nevarnost Ako vojna v Vietnamu ne bo v letošnjem letu zaključena, se lahko zgodi, da na predsedniških volitvah 6. novembra 1968 predsednik Johnson ne bo dobil večine prav zaradi vojne, ki jo vodi v Vietnamu. Proti njemu lahko glasujejo vsi, ki imajo svoje sinove v Vietnamu, vsi tisti, ki se upirajo večjim davkom in pa vsi tisti naivnež’, ki ne vidijo nevarnosti, ki preti Ameriki in svetu, ako preneha z vojskova-njenn v Vietnamu predno si zagotovi zmago. ZDA lahko dobijo za predsednika kandidata, ki bo obljubil takojšnji zaključek vojskovanja v Vietnamu. V tem primeru bi rdeči v Vietnamu zmagali, vse človeške in materialne žrtve v Vietnamu bi bile zastonj; in pod komunistično dominacijo bi v kratkem prišla vsa Azija. Če se bo novi predsednik ZDA, ki bi prišel na vlado z obljubo, da prekine vojskovanje v Vietnamu, postavil v bran celi komunistični Aziji, je drugo vprašanje.
l Ko je peščica preostalih domobrancev po vrnitvi slovenske narodne vojske spoznala, kam so bili poslani njihovi tovariši, so bili vsi ene misli: Zaslepljeni svet, kako drago bc>3 moral plačati kri, ki jo tako po nedolžnem prelivaš v nenasitno žrelo, tistega, ki	te	hoče uničiti.
Ta kri se danes preliva! In ker se ta kri	preliva za pravice	Boga in
za svobodo /sveta, je naše srce in naša moralna opora sedanjim borcem proti komunizmu na njihovi strani-
In ko bo na svetu premagan komunizem,	bo	osvobojena tudi	naša	domovina, — za katero so slovenski domobranci	in	drugi borci prelivali	kri.
Prosimo Boga, da bi skrajšal dneve teme in dal ameriškemu orožju zmago nad satanom, ki grozi zavladati svetu in ga pahniti v temo suženjstva — brez Boga in brez svobode.
Viri:
The World Encyclopedia.
The World Encyclopedia — Year Books; 1962, 1963, 1964, 1965, 1966, 1967. Newsweek — maj 1967 — str. 31.
..Katoliški Glas“ — št. 16 od 20-4.1967.
,.Ameriška Domovina" — 11. 12. in 13. julija 1967.
Dušan Pleničar
OB ŽEBOTOVI “SLOVENIJI”
„Upam, da bo ta iskrena slovenska misel iz širokega sveta dosegla Slovenijo z enako prostostjo, kot jo tam že uživa neslovenski zunanji tisk,“ zaključuje dr. Ciril Žebot uvod v svojo knjigo „Slovenija — včeraj, danes in jutri", ki je izšla pred kratkim v Celovcu v avtorjevi samozaložbi. Formalno tej avtorjevi želji ne bo ugodeno, ker je pristojni zvezni urad v Deogradu „izdal prepoved vnašanja v našo državo in razširjanja tega pamfleta v njej in sicer na osnovi člena 52. in 72. zakona o tisku in o drugih oblikah informacij. Vnašanje ali razširjanje tega prepovedanega pamfleta je kaznivo tako po samem zakonu o tisku in o drugih oblikah informacij kot tudi po kazenskem zakoniku", kakor obvešča in komentira ljubljansko „Delo“ dne 22. junija t- 1.	«
Formalno pravim, stvarno pa so jugoslovanski komunisti s tem svojim odlokom naredili tako reklamo za Žebotovo knjigo, da si je sam profesor nikdar ne bi mogel zamisliti niti privoščiti. Ob tem se zares vsiljuje vprašanje, če se zadaj za to neortodoksno reklamo ne nahaja nekje v Ljubljani prikrita želja gotovih krogov, da s tem namenom dajo knjigi publiciteto in s tem legalno — vsaj v partijskih višjih krogih, ki morajo brati take reči — omogočijo politično razpravo o dr. Žebotovih idejah.
Ta knjiga postaja zaradi komunističnega napada in prepovedi danes, vsaj v Sloveniji, najbolj iskana politična razprava sodobnosti, ki utegne doseči na knjižni črni borzi izredno visoko ceno.
Dinamit
In knjiga to zares zasluži. To ni suhoparna strokovna razprava profesorja primerjalnih gospodarskih sistemov na Georgtown univerzi v Wa-shingtonu. To je politični dinamit, ob katerem se bodo miselno hranili novi slovenski rodovi v domovini še dolga leta. Kar predvsem odlikuje knjigo, je njen resni dopovedujoči in prepričevalni ton, ki ne napada, ne obsoja v tri dni, ampak iz dejanske ljubezni, včasih že kar občudovanja do rodne grude in rodu analizira skorajšnjo minulost in sedanjost slovenstva v domovini ter nakazuje pot iz tragičnega položaja. V knjigi boste zaman iskali statističnih podatkov, ki naj bi na primer opravičili samostojno slovensko državo ali razbitje Jugoslavije, vsled česar je postalo profesorjevo ime notorično slavno v emigraciji. V knjigi tudi ne boste našli napihnjenih gesel ir. visokozvenečih zahtev po likvidaciji režima. Enako ne smete pričakovati protisrbskih izpadov zaradi kakega sovraštva do Srbov. Vsega tega v knjigi ni. Avtor je zasnoval svoje več ali manj zaključne razprave na nekaterih obče sprejetih dejstvih, ne na prepogosto ali utrujajoče citiranih komunističnih virih ali izjavah, na poročilih nekaterih zapadnih komentator-
jev višjega kalibra. Vse to je z lastnimi informacijami in študijem komunističnega tiska povezal in v razumljivi, preprosti obliki pokazal na vrsto vprašanj, ki jih bosta po vsej politični in zgodovinski nuji morala slejko-piej odgovoriti slovenski narod in skupnost jugoslovanskih narodov-
Prof. Žebot še vedno smatra slovenske komuniste kot Slovence, kot rodne brate, in temu primerno tudi z njimi razpravlja. Daši so pretekli potoki prelite krvi, čeprav gredo grobovi v deset tisoče, avtor ne dviga rok od slovenske narodne sprave, marveč jo brani, zahteva in nakazuje možno pot do nje. To je posebna odlika tega „pamfleta“, v čigar oceni v „Delu“ je neki M. v 52 vrsticah besedila kar sedemkrat ponaredil dr. 2e-botove citate, tako zavidno visok nivo tiska vzdržuje režim v Ljubljani in tako nezavidno visoko mnenje ima o vladanih, ki jih mora pitati s takimi falz(ifikati.
Kot rdeča nit se vleče skozi knjigo avtorjeva ideja o formalni in stvarni ločitvi Socialistične zveze delovnega ljudstva od Zveze komunistov; ideja, ki omogoča v obstoječem ustavnem in družbenem okviru miren politični razvoj v domovini. (Tu se ne bi strinjal z domovinskim sodelavcem Klica Triglava, ki je idejo sicer priznal prof. žebotu, a jo je v izvirnika nekako pripisal prof. Mihajlovu; KT 337. Dvomim, če je mo,č reči, da jo je prof. Mihajlov kdajkoli postavil tako konkretizirano.) Ta zamisel je sicer nezdružljiva z emigracijsko politično koncepcijo, kot jo poznamo, a je v dani stvarnosti v domovini, ki zaenkrat edina kvotira na politični borzi, resnično stvaren predlog, ki ga je moč uresničiti takoj in brez kakega večjega političnega pretresa. Čeprav se zdi gotovo, da se bo vladajoči razred temu upiral z vsemi štirimi, je tak predlog za politično misleče Slovence v domovini dovolj konkreten in dovolj perspektiven, da bodo o njem lahko razmišljali in, razpravljali- Skratka: ni utopija ali nemogoča zahteva na povratek v leto: 1945 ali 1941, ampak prihaja iz konkretne stvarnosti in danosti.
Kdo je proti lastni državi? !
Jugoslavija je sicer še vedno kritična točka celega Žebotovega koncepta — a s to veliko razliko v primeru z 2'0 leti nazaj, da je razvoj doma močno krenil v osveščeno in prebujeno slovenstvo z zahtevo po dejanski samoupravi in samovladi. Po drugi strani pa kaže da je tudi dr. Žebot postal mnenja, da bi bilo nepolitično razbijati neko obstoječo skupnost za vsako ceno; da to vendar nima smisla, če obstoja možnost to skupnost reformirati. To pa je srž vsega slovenskega vprašanja — in ne ali imamo Slovenci pravico na lastno državo ali pa je nimamo. 'Ne moremo si predstavljati slovenskega rodoljuba, ki bi odklanjal slovensko samoupravo in zagovarjal kuratelo tujcev. Torej ne more biti debate o slovenski državi. Kaj potem torej ostane? Kako slovensko državnost vključiti v širši okvir, ako tako narekujejo geopolitični, mednarodni gospodarski in strateški razlogi. O tem je treba govoriti in o tem bomo govorili vse dotlej, dokler taka širša skupnost ne bo zadovoljila slovenskih koristi do optimalne mere. Kajti
vsaka skupnost izgubi svoj smisel obstoja, ako ne zadovolji onih, ki taka skupnost sestavljajo, kot je v pogledu Jugoslavije zapisal tam nekje v petdesetih letih Ilija Jukič. Podobno, kot ne more biti noben režim uspešen, ako ne zna zadovoljiti političnega nagiba ljudi, ki jih vlada, kot je prejšnji dictum dopolnil zdaj prof. Žebot.
Vse to kajpak ni nobena limonada in v politično idejni suši, ki ji je podvržena domovina, so take ideje za avtoritarni režim sila nevarne. Tem bolj nevarne, ker raste število onih, ki niso neposredno prizadeti od državljanske vojne, onih, ki so videli tujino onih, ki se ob stalnih režimskih napakah vprašujejo po vzrokih teh napak in jih nobeno sfrizirano dialektično izgovarjanje več ne zadovolji.
Se je potem še moč čuditi, da je režim smatral potrebno, postaviti prof. Žebotovo „Slovenijo“ na politični indeks? In s tem napravil zanj takšno reklamo!
Dilema je morala biti resnično huda...
(KLIC TRIGLAVA, št. XX/338, London 15. 7. 1967)
Ruda Jurčec
MRTVI IN ŽIVI...
Prijatelj našega lista piše: „Iz Tvojega komentarja o knjigi Slovenija včeraj, danes in jutri sklepam, da se je Žebot pač vključil v tisto sedanjo smer ,kremlinologov‘ in ,sovjetologov‘, ki napovedujejo — na podlagi sedanjega razvoja — vsemogoče lepe in dobre stvari. Njegov optimizem po padcu Rankoviča pa, kakor kaže, sloni na podatkih, ki nam jih je o tej aferi dala partija. Vprašanje se postavlja, ali se je res tako -odigravalo in se še, kakor to pravi partijsko vodstvo? Well, vve shall see — prerokbe se nevaren posel.“
I
Avtorjev optimizem pa gre v knjigi zelo daleč, na žalost na škodo narodne časti- Zelo ostro izzvenijo besede, da sta slovenski narod in Cerkev že plačala strašno „kazen“ za svoje zgodovinske hibe in človeške slabosti... In taki pogledi bi naj bili osnova za narodno spravo, ko nekaj strani naprej poziva Josipa Vidmarja, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, da naj se „vsaj delno oddolži s tem, da bi posvetil večer svojega življenja pripravi pogojev za politično evolucijo ■— za slovensko ljudsko spravo". In Žebot misli, da ,,je prvi izmed teh pogojev, da se vsem padlim žrtvam medvojnega in povojnega nasilja vrnejo njihovi zatajeni in izravnani grobovi in pravica da počivajo v nemotenem miru in častnem spominu svojih sorodnikov in prijateljev..." Res je — in teh grobov ni malo! Kmalu po juniju 1945 so v Belgradu objavili prvo številko okr. 75.000. Ker pravega vojskovanja v Sloveniji ni bilo, ampak je ljudi klala komunistična revolucija v tkzv. Ljubljanski pokrajini, si lahko mislimo, kolik je slovenski odstotek in se je nekje že zapisalo — v mednarodnih virih —, da je odstotek smrti za Židi pri Slovencih najvišji.
Ni prvič, da se berejo taki in podobni oklici m pozivi, da naj doma izvedejo rehabilitacijo — amnestijo — splošno narodno žalno kretnjo, ko bi naj morivci dejansko svoje žrtve še enkrat „pokopali“ 'nekako s takimi besedami, kakor se je to dogajalo pod Hruščovim z rehabilitacijo Stalinovih poklanih žrtev. In tam se je to izvedlo (trajalo je le nekaj časa) kmalu po Stalinovi smrti, pri nas pa bi naj verjeli v iskrenost tistih, ki bi se šele 25 let po zločinu spomnili na „priznanje“ svoje krivde. In končno: kaj naj pomeni takšno groteskno rokavičenje, ki bi naj privedlo do — česa ? Ali se ne dvigne nad tako rahitično iskrenostjo takoj senca „barantanja“ —, kakor se bi mogel nazvati tak ali podoben dialog.
|Pri tem pa se govori še o narodni spravi. Ali je slovensko ljudstvo res sprto? V domovini je narod v odporu enoten — in tega se celo režim dobro zaveda, ker proti njemu diktatorskih političnih ukrepov ne zmanjšuje in je uvajanje „samoupravljanja“ samo še nov korak za prezir slehernih načel demokracije. Sodba o dogodkih med revolucijo se v emigraciji in domovini ni spremenila; pač pa se v emigraciji čutijo čudni sunki, ki jih tudi rdeči doma smatrajo vsaj za čudno neiskrene. Saj je jasno, da od takega režima ljudstvo nobenih pogojev ne sprejme, ker ljudstvo ni sprto, ker gre v tem sporu za tiransko grupo na eni strani in za vse ljudstvo — doma in v tujini — na drugi strani. Gre za zadoščenje pravici, za krivdo in obsodbo nad genocidom slovenskega ljudstva..., in zato je tem huje, če se trpljenje Cerkve in ljudstva pod tem genocidom izravnava m podoba zaobrne ter pokaže nanju kot tista, ki sta „strašno kazen" morala doživeti. Kazen — za kakšen zločin?
II
Avtor pa še piše: „Vsi, ki smo Josipa Vidmarja spoštovali kot enega izmed velikih mož slovenske kulture, še vedno upamo v njegovo iskreno slovensko hotenje in čutenje." Ob takem tolmačenju zdrknemo na dno tistih globin, ki so že dobile svoj sloves. Še bolj pa presenečajo take besede, ko se vidi, da je bilo avtorju že znano, kaj je Vidmar zapisal v oceni knjige Št. Podbevškove „Sv. Urh", kjer je nad Cerkev zlil mnogo umazanije in to prav v tistih dneh, ko je bil med Vatikanom in Belgradom podpisan tkz/. belgrajski protokol. Za Vidmarja slovenska Cerkev še ni prejela dovolj „ka-zni“. Dejansko pa je Vidmar takrat že vedel — kot najvišji predstavnik slovenske kulture je to moral vedeti —, da se pri Slovenski matici v Ljubljani pripravljata dve debeli knjigi zgodovine slovenskega slovstva za dobo 1945—1965. Če je s pisanjem o Sv. Urhu še enkrat žalil Cerkev in slovensko ljudstvo, pa bi mogel na polju kulture — saj si je med nekaterimi pridobil sloves poštenjaka, velikega moža slovenske kulture — izvesti nekaj pptez, ki bi preprečile hudo žalitev, ki jo je npr. zagrešil pravkar izišli prvi del ..Slovenske književnosti 1945—1966" (Avtorji Boris Paternu, Helga Glu-šič-Krisper, Matjaž Kmecl). Obsega liriko in iproao, za dramatiko in esejistiko pa je drugi del v enakem obsegu tik pred izidom, vsega torej okr. SOO strani pregleda slovenskega slovstva za pretekli dve desetletji. Seveda je knjiga z reprodukcijami luksuzno opremljena-
Če pa primerjamo strani s tistim, kar bi želeli tisti, ki bi hoteli, da bi ostalo živo vsaj tisto, kar je živo, ostajamo zelo razočarani in oropani. Grobovi v naši domovini so nad desettisoči izravnani, v tem slovstvu pa so izravnali pravico in resnico in pokopali v njunih grobovih vse tisto, kar je v tem .času slovenska emigracija in zamejska kultura ustvarila in to pod neizmerno težjimi pogoji kot oni v domovini v letih 1945—1965. Dobro se zavedamo, zakaj moramo iskreno verjeti v izgovarjanje avtorjev lepe knjige, ki pravijo, da sicer vedo, kaj je slovenska kultura ustvarila v tem času v emigraciji in zamejstvu, toda ,,težave tehničnega značaja" so krive, da obdelava ni bila mogoča — in tako je bila zaradi isti okolnosti, proti katerim se bore književniki v Moskvi, Pragi, Varšavi in Kijevu ter še in še ipovsod tam, kjer se napoveduje „evolucija“ samoupravljanja brez ozira na primarnost kulturne in duhovne svobode, izvedena nekrvava likvidacija slovenskih kulturnih delavcev in to zaradi „tehničnih težav". Kakšne pa so bile te „težave“, bi ravno Josip Vidmar moral dobro vedeti. Kajti na eni prvih sej odbora Slovenske kulturne akcije je bilo takoj po ustanovitvi v februarju 1954 sklenjeno, da bo npr. naša ustanova pošiljala vse publikacije in ves tisk vsem vodilnim ustanovam in knjižnicam v Sloveniji. Prilagali smo listke „V oceno" ali „V zameno"; nobena publikacija ali list ni bil vrnjen, seveda pa nismo nikdar nič prejeli v zameno in nič ni bilo ocenjeno. ('Izjema je bila samo enkrat: pokojni ravnatelj NUK prof. Rupel, ki se je uradno osebno zahvalil za prejem knjige Ljubljanski triptih...)
Josip Vidmar je kot predsednik SAZU eden izmed vidnih nosivcev režima. Toda kakor je kot predsednik OP in pozneje kot dejanski nosivec suverenosti slovenske ljudske republike Slovenije v juniju 1945 pristal na pokolj v Kočevskem Rogu, je tudi tokrat izvedel podobno likvidacijo, ki ni ranila samo slovenskih kulturnih delavcev v emigraciji, ampak tudi avtorje knjige in z njimi vse tiste kulturnike v domovini, ki dobro vedo, kaj je režim in kaj je ljudstvo — tu in tam...
(Glas Slovenske kulturne akcije, Buenos Aires, XIV, 13, 25/8/67)
Tema za razmišljanje
Po poročilu APP iz Rima dne 12. 8. 1967, je bivši nemški kancler
Ludwig Ehrhard izjavil:
„Julija 1964 mi je De Ganile predložil: Če Francija in Nemčija nadaljujeta združeni, potem lahko vladamo Evropo in se nam torej ne bo treba več brigati za male narode kontinenta."
Vsi, ki kujejo načrte za bodočo državno-politi.čno zgradbo našega naroda, naj se ob tem globoko zamislijo! Bojimo se namreč, da De Gaulle ni edini, ki v Evropi tako misli.
PROTIKOMlJHMSTIčniA KROIMKA
Manifestacija predstavnikov zasužnjenih narodov v Clevelandu
Na pobudo organizacije NationaIity Movement in v zvezi s prokla-macijo tretjega tedna v juliju za „teden zasdžnjenih narodov", je bila v ponedeljek zvečer, 17. julija v Clevelandu prirejena velika manifestacija pri kateri so sodelovale vse narodnostne skupine v mestu.
S proklamacijo, ki jo je podpisal predsednik JohnMon za vse Združene države in guverner Rhodes za državo Ohio, je bil tretji teden v juliju proglašen za teden, v katerem naj bi se vsi Amerikanci spominjali zasužnjenih narodov Evrope in ostalega sveta in potrdili svojo voljo in odločenost, da tem narodom pomagajo, da se spet osvobodijo in zaživijo v svobodi.
Clevelandsko zborovanje se je vršilo na glavnem trgu, Public Square, v središču mesta in se je pričelo s povorko, v kateri j? za razvitimi zastavami 23 narodnosti korakalo okrog 1 tisoč oseb s številnimi narodnimi nošami. Sprevod' se je ustavil na prostoru pred nebotičnikom Terminal Tower. Cel gozd ameriških in narodnih zastav se je zbral pred tribuno,, na kateri sta bila med drugimi gosti tudi clevelandski župan Ralph Locher, ru-munskega rodu, in pa clevelandski škof Clarence Issenman.
Svečanost se je pričela z državno himno. Nato je škof Issenman v globoko zasnovani molitvi prosil Vsemogočnega, naj zasužnjenim narodom spet podeli milost življenja v svobodi in demokraciji.
Župan Locher je nato v odličnem in pogumnem govoru orisal svoje lastne doživljaje ob priliki obiska za železno zaveso ter pozval vse navzoče naj nadaljujejo s svojimi prizadevanji za osvoboditev svojih starih domovin.
Zborovalcem je bila nato predložena v odobritev posebna resolucija odbora Zasužnjenih narodov, ki zahteva, da se vsem tem narodom da pravica do svobodnega odločanja o sistemu, pod katerim bodo živeli v bodočnosti. Resolucijo je prebral dr. Michael Papp, univerzitetni profesor ukrajinskega rodu in eden najvidnejših predstavnikov demokratskih emigrantskih organizacij v USA.
Ob zaključku prireditve je škof Issenman prižgal plamenico svobode in s pesmijo „God bless America" je bila manifestacija zaključena.
Slovenci smo bili častno zastopani z močno delegacijo borcev DSPB TABOR in narodnih noš. Skupno s srbsko in hrvatsko delegacijo pa je bila delegacija narodov Jugoslavije najmočnejša, za kar gre zasluga Hrvatom, ki jih je bilo v sprevodu nič manj kot štiristo.
Vabilo na sodelovanje so prejele številne slovenske origanizacije, predvsem take, ki bi jim morala biti manifestacija te vrste pri srcu. Iz raznih —• očitno malenkostnih razlogov — pa se nekaterim ni zdelo vredno »odelovati.
ARABCI - NOVA ŽRTEV KOMUNIZMA
Arabsko-judovska vojna je znova pokazala, da komunizem ne miruje in da nadaljuje s svojo znano politiko intrig in izrabljanja. Najnovejša žrtev te politike so bili Arabci. Zakaj in čemu?
Da bomo lažje razumeli, moramo nekoliko iposeči v zgodovino.
Arabsko vprašanje in arabski nacionalizem nista nova pojma. Pojavila sta se v začetku prve svetovne vojne. Anglija, kot dobra spletkarica in poznavalka bližnjega Vzhoda, je brž uvidela, da bi bili Arabci koristni zaveznik v njeni borbi proti Turčiji. Podpreti Arabce je pomenilo za Angli-.o pridobitev novega zaveznika in povečanje angleškega vpliva na tem področju. Angleži so poslali med Arabce legendarnega polkovnika Lawrence-a, ki je zdramil in organiziral Arabce, ki so nato uspešno sodelovali v borbah proti Turčiji. S pomočjo Anglije so po prvi svetovni vojni nastale arabske države Transjordanija, Irak, Egip't in Saudova Arabija, ki so bile pod angleškim vplivom. Sirija in Libanon so bili francoski protektorat, a pozneje so se osamosvojile. Alžir, Tunis in Maroko so bili še naprej francoske kolonije. Libija je bila italijanska kolonija. Palestina je bila pod angleškim mandatom, kjer so Angleži igrali dvojno igro. Tak je bil položaj na bližnjem vzhodu do druge svetovne vojne.
jDruga svetovna vojna je znova imela svoja bojišča v arabskih deželah. Arabci so spet postali dragoceni v angleških računih. Spet so jim obljubljali osvoboditev ostalih arabskih predelov, čeprav na škodo lastnih zaveznikov Francozov. Arabci so slepo verjeli obljubam in iskreno sodelovali z Zavezniki. Prišel je konec 2. svetovne vojne. Prva arabska država ki se je osvobodila, je bila Libija pod vlado Emira Ibn El Senusija. Težje je bilo izpolniti obljube glede Tunisa, Alžira in Maroka. Francija se je upirala odstopiti te predele, katere je smatrala, zlasti Alžir. za del Francije. Vendar je bilo vse zaman. Arabci so se organizirali; in več ali manj okrepljeni z angleško pomočjo so se osvobodili Sudan, ki je bil itak pod angleško upravo, Maroko in Tunis. Francija se je upirala le v Alžiru. Arabski nacionalizem je vedno bolj rasteh
Arabci so se zavedali svoje bitnosti in svoje moči. Ker so vladajoči krogi v Egiptu (Faruk), Iraku (Feisal) in Tunisu (Bey) bili preveč ko-rumpirani, so polagoma uspele tam revolucije, Naser v Egiptu, Ilurgiba v Tunisu in El Aref v Iraku. Med vsemi arabskimi politiki sta bila najmočnejša Naser i,n, Burgiba. Naser je sanjal o združeni arabski državi. Burgiba je bil bolj realist in bolj zapadno usmerjen. Zato je kmalu med obema prišlo do sporazuma. Naser je uspel le s trenotnim združenjem Sirije z Egiptom v Združeno arabsko republiko. Ta zveza je bila le kratkotrajna. Kmalu se je Sirija odcepila. Maroko je vodil svojo politiko. Husein
v Jordaniji je bil med dvema ognjema. Simpatiziral je z Angleži, a narod je bil za Naserja in panarabizem.
Kaj pa je bilo s Palestino ? Leta 1946 je potekel angleški mandat-Judje so svet postavili pred gotovo dejstvo in oklicali svojo državo Izrael-Arabci tega niso nikdar priznali. Združeni narodi so pristali na delitev Palestine med Izrael —• Jordanijo — Egipt in Sirijo- Med Arabci in Židi je bilo stalno trenje. Leta 1948 je bila prva vojna, katero so Arabci izgubili- Izrael je prišel do Jeruzalema in povečal xa 1|3 svoje ozemlje- Iz zasedenih predelov je bežalo preko 1 milijon Arabcev. Arabski protesti so bili klic vpijočega v puščavi. Judje' so spretno uspeli, da je svet ostal gluh za vse tožbe Arabcev. To je izrabil Naser. V svoj program je dal idejo proti zapadnim imperialistom. Kot prvi korak je podržavil Sueški prekop ;n pregnal Angleže in Francoze, ki mu tega niso nikoli pozabili. Tedaj je tudi S. Z. spoznala, da bi ji Arabci lahko koristili. Začeli so pošiljati opazovalce, vseh vrst delegacije in kmalu nato so začeli oboroževati Arabce. Vedno bolj so jih hujskali proti Izraelu.
Prišlo je leto 1956. Madžari so se uprli. In čudovito, istočasno so Judje skupaj s Francozi in Angleži napadli Združeno arabsko republiko. Svet se je znašel pred dvojnim vprašanjem. 1) Naj svobodni svet podpre Madžare v njihovi borbi proti Sovjetom. 2) Kako stališče naj zavzame na bližnjem vzhodu, Napadalci so bili Angleži in Francozi. Napadalci, oziroma zatiralci so bili Sovjeti. Vzhod ir. Zapad sta bila ,,grešnika".
Sovjeti so hitro zatrli madžarski upor. Židje so zasedli Sinajski polotok, Angleži in Francozi pa Suez. Amerika je bila bodisi v Evropi, bodisi na Bližnjem vzhodu le opazovalec. Na bojišču Bližnje'ga vzhoda so zmagali ,,zavezniki", a pred Združenimi narodi so izgubili bitko. Morali so se umakniti. Suez je bil podržavljen. V tem diplomatskem uspehu so predvsem botrovali Sovjeti s svojimi sateliti-
Leta 1962 se osvobodi Alžir. Na vlado pride alžirska OF pod vodstvom komunista Ben Bela. Različni pogledi in različne ideologije so prinesle prve notranje spore med Arabci. Burguiba, realist, zapadnjak in več ali manj desničar, Husein kralj v Jordaniji je anglofil. Sultan v Maroku vodi svojo politiko. Tbn Saud svojo. Naser hoče vladati nad vsemi Arabci. Podpre Jemen in njegove republikance. Tu pride v spor z Ibn Saudcm, ki podpira monarhiste.
Sovjeti spretno spletkarijo in pošiljajo tehnike in orožje ter gradijo električno centralo na Nilu- Arabci, zapuščeni po zapadu vedno bolj, padajo podi vpliv Sovjetske zveze, ki je vedno bolj važen činitelj na Bližnjem vzhodu. Zapad podpira Izrael. Med Arabci in Izraelom so obmejne praske na dnevnem redu. Vedno bolj se bliža ;n,ov spopad, ki koristi bodisi Sovjetom, da se znebe nacionalistov med arabskimi narodi, bodisi zapadnim silam ki bi tako Arabce znova spravili pod svoj vpliv, in Izraelu, ki bi povečal spet svoje ozemlje.
Maja meseca letošnjega leta sta se spravila in pobotala Husein in
V svojem narodu globoko zakoreninjeni resnični predstavniki v komunistični revoluciji pod tujo okupacijo najbolj trpečega kmečkega prebivalstva s svetnikom Karlom Škuljem in dekanom Merkunom na čelu so se ponovno prihajali zahvaljevat prczidentu Rupniku, da je v tistih letih groze in preizkušnje vzel za slovenski narod križ na svoje rame.
Naser. Tej spravi so se pridružili Sirija, Irak, Saudova Arabija, Alžir, Sudan in Kuvvait. Naser je zaprl za vso plovbo Akabski preliv in tako izoliral izraelsko pristanišče Eliat na Rdečem morju. Pregnal je opazovalce ZN iz Gaze in Sinaja. Vse arabske države so mobilizirale in močno za-stražile meje. Rližnji vzhod se je spremenil v smodnišnico.
Vsi so pričakovali, da bodo Arabci napadli Izrael. Toda zgodilo se je nasprotno. 'Napadalci so bili Izraelci in v bliskoviti vojni (fi dni) premagali Egipt, Sirijo in Jordanijo. Združeni narodi so šele intervenirali, ko so Izraelci zasedli ves Sinajski polotok, ozemlje na levem bregu Jordana, stari del Jeruzalema in obmejne griče v Siriji in uresničili svoj načrt ekspanzije.
Sovjetska pomoč Arabcem se je izkazala za nepopolno in pomanjkljivo. Navidezno so Sovjeti izgubili borbo; a le navidezno- Sovjetom je s tem porazom uspelo zmanjšati vpliv Naserja in povečanje ugleda sirijskih in iraških ,,socialistov". Da bi pred arabskim svetom dvignili svoj vpliv, so organizirali „burko“ zasedanje Glavne skupščine Združenih narodov. Tu so igrali vlogo zaščitnikov Arabcev. Dobro so vedeli, da ne bodo uspeli. Za
vsak slučaj so s svojo politiko dosegli, da so države latinske Amerike postavile svoj predlog in tako zagotovili poraz svoje proarabske teorije in resolucije. Skupščina ZN je končala z neuspehom. V arabske države so poslali Podgornega, da potolaži Arabce. Da pred svetom pokažejo svoj vpliv .'n svojo moč, so poslali del svojega sredozemskega brodovja v Aleksandrijo. Poklicali so na „posvet“ v Moskvo najprej Alžirce (levičarje) nato Sirijce in Irak (Socialisti BAT). Vedno bolj se manjša Naserjev vpliv. Naser že ni več ideal in ne koristi ve,š. Zaenkrat, ker nimajo dovolj močnega „naslednika“, ga še tolerirajo. Enako tudi Huseina v Jordaniji.
Kot sta v vseh stvareh komunizem in njegova politika elastična, j? komunizem tudi v arabskem vprašanju zelo elastičen. Bitko na bojišču je zgubil, v Združenih narodih tudi. Da pa pred svetom pokaže, da je sovjetska politika miroljubna in da so edino Sovjeti in njeni sateliti pacifisti ter edini, ki ščitijo in podpirajo Arabce, je v Kairo, Damask in Bagdad .posla! novo osebnost, ki naj govori v drugem jeziku in ki naj doseže to, kar doslej nihče ni.
Tito je prišel z vsem sijajem in z vso pompoznostjo v Kairo. Njegova misija naj bi bila mir. Prišel je s svojim programom, čeprav so ga pozneje zanikali. Poleg svoje komunistične legitimacije ima „blagoslov,‘ ZD. Titov program, ki se čudovito ujema in soglaša tudi z izraelskimi zahtevami.
Mirovni program Tita je sledeč: 1. Umik izraelski čet na stare meje pod nadzorstvom Združenih narodov. Velesile jamčijo meje Izraela. 2. Slovesna izjava arabskih držav, da priznajo Izrael in da prenehajo z vojnim stanjem. 3. Prosta plovba po Sueškem prekopu- Izraelske ladje plovejo pod zastavo Združenih narodov ali pod drugimi zastavami. 4. Prosta plovba po akabskem prelivu za izraelske ladje. 5. Izrael plača odškodnino arabskim beguncem.
Navidezno in vsaj začasno Arabci odklanjajo vsak stik z Izraelom. Toda Titova naloga je, da jih omehča in pripravi na sporazum, bodisi zlepa bodisi zgrda. Na koncu bodo Arabci morali popustiti. Sami brez tuje pomoči ne bodo mogli doseči, da se Izrael umakne, še manj pa da bi ga premagali. Sovjeti ne bodo Arabcev nikoli dovolj oborožili, da bi lahko uspeli v svojih težnjah po ponovni zasedbi vse Palestine. To vsaj dotlej, dokler ne bodo Arabci popolnoma pristali, da postanejo pravi ,.sateliti" Sovjetske zveze in ne uvedejo popoln komunistični režim v svojih deželah. To pa je vsled arabskega nacionalizma in značaja težko. Vsled tega bodo — hočeš nočeš — morali pristati na Titove, oziroma sovjetske mirovne pogoje, ki bodo spet koristili vsem, samo Arabcem ne. Sovjetska zveza in komunizem bosta v svetu priznana kot pobornika miru- Izrael bo priznan. Zapad bo spet lahko mirno trgoval z arabskim petrolejem. V notranji politiki arabskih držav bodo nekomunisti zgubili na ugledu, komunisti bodo pa imeli sloves rešiteljev.
Iz vsega tega jasno sledi, da so Arabci nova žrtev komunistične strategije in da so izbrali napačno pot za dosego svojih ciljev. Zapad je spet hote ali nehote igral v sovjetske karte in zgubil novo bitko.
Dr. Tine Debeljak
V spomin prvim žrtvam homunistične revolucije pred 25. leti v Sloveniji
(V ^Svobodni Sloveniji" je dr. Tine Debeljak objavil članek, ki ga bomo v celoti ponatisnili. — Op. ur.)
I- Pred vojno: zamujene in prezgodnje revolucije
Marinko je nekoč rekel, da se zelo motijo tisti, ki mislijo, da je bila osvobodilna borba v Sloveniji spontana, da je nastala sama po sebi kot odpor proti okupaciji, temveč da so z njo komunisti izpolnili — svoje obveznosti, ki so ji imeli do komunistične partije in do komunistične internacionale (Kominterne); Tito pa, da so z oboroženo vstajo le izpolnili navodila tovariša Stalina, ki jih jim je pred desetletjem dal, pa jih zdaj od njih zahteval v dejanju.
Koliko Slovencev je bilo pred 25 leti prepričanih, ko so stopali v iparti-zane, da gredo v borbo proti okupatorju za svobodo naroda zlasti z Gorenjske in Štajerske, niso pa vedeli da gredo v boj zato, ker jih je Stalin poklical, da bi razbremenili nemški in italijanski pritisk na Sovjetsko zvezo in da v kaosu okupacije vpeljejo v Jugoslaviji in v Sloveniji sovjetski komunistični režim. Tudi niso vedeli, da so komunisti vsaj že dvakrat poizkušali revolucijo, pa da se jim je obakrat ponesrečila, uspela pa jim zdaj r tretjič, po zaslugi okupatorjev, zapadnih zaveznikov in Sovjetije, dasi tema zadnjima taje odločilni delež. Okupatorjem zato, ker so komunistični partiji prinesli tako zaželeno »revolucionarno situacijo", ki za komuniste nastane vedno takrat, kadar je centralna vlada slabotna ali celo v razsulu, kar se je zgodilo z Jugoslavijo, ko je kapitulirala in vlada zbežala in se vojska razbila ter ves upravni aparat razrahljal, oziroma se spremenil. Toda tudi tistega dne — 6. aprila 1941 — ni dozorela revolucionarna situacija; šele dobra dva meseca pozneje, ko je Hitler napadel Stalina, 22. junija 1941 in je Stalin 3. julija pozval vse komunistične partije pod Hitlerjevo zasedbo na upor in da izpolnijo obveznosti.
Obveznosti KPJ
Ko je Lenin s svojo boljševiško stranko razbil parlament in uvedel proletarsko diktaturo ene same partije, ki terorizira še danes Ruse, je iprei-menoval svojo partijo v komunistično. Ko se je 1- 1919 odločil, da ustanovi partije po vsem svetu in jim postavi centralo — III. komunistično internacionalo, še nobena stranka v inozemstvu ni nosila komunistično ime. Pri ustanovnih razgovorih so bili zastopani Balkanci (Srbi) in celo Amerikanci, toda kot člani Ruske partije. Bila pa je Socialistička radnička organizacija, ki se je ustanovila 1919, ena prvih, ,če ne prva na svetu (aprila 1919), ki se je priključila par mesecv prej ustanovljeni Kominterni. Toda na tej skup-
EČini niso sodelovali Slovenci, pač pa na II. kongresu v Vukovarju 1. 1920, kjer se je socialistična partija razdelila v Komunistično in Socialistično, ki jo je vodil Topalovič, in je stala na parlamentarni osnovi. Slovenci so se pridružili drugi, prva pa je sprejela zdaj vse obveznosti, „21 točk“', ki jih mora sprejeti slednja KP, ko vstopa v Kominterno, in katerih ena je tudi ta, da mora strogo pretrgati z vsemi socialisti-nekomunisti, ter točka 14: „da je brezpogojno obvezna priskočiti katerikoli sovjetski republiki v boju s protirevolucionarnimi silami na pomoč.“ To je prva obveznost, ki je v osnovi vseh komunističnih strank. S te skupščine so poslali brzojav Leninu: „Mi mobiliziramo z vso energijo ves jugoslovanski proletariat za še bolj heroično zavzemanje in borbo za komunizem, imajoč pred seboj svetal zgled Rusije". Tedaj so sprejeli za program: Jugoslovanska sovjetska republika, Sovjetska balkanska federacija kot sestavni del poznejše svetovne sovjetske republike, Rdečo armado itd. Tedaj je bila v Jugoslaviji „revolucio:narna situacija", kajti na Madžarskem so vladali komunistični sovjeti (Bela Kun), kjer so sejali teror Leninovi sinovi (tudi po slovenskem Prekmurju, ki je tedaj prvič okusilo komunistični teror). V Bolgariji so bile komunistične vstaje (Stambolijskij), v Italiji je Lenin 1. 1921 pričakoval revolucijo, Avstrijska socialdemokracija je zavrla — „zad-nje pol ure", kot je rekel župan Seitz, ipovezavo madžarskih komunistov z bavarskimi sovjetskimi republikami, kar bi imelo za posledico sovjetizacijo Srednje Evrope. Situacija je zorela: bratenje srbskih in ogrskih vojakov, štrajk železničarjev: na zahtevo Bela Kuna, da se prepreči napad jugoslovanske vojske na Madžarsko; v Mariboru se je ustanovil vojaški sovjet, v Zagorju pa celo „sovjetska republika", ki je trajala dva dni... želez-čarski štrajki znova, da preprečijo ruski begunski vojski (VVranglu) napad na Sovjetijo itd., itd Pri volitvah so dobili (1920) 200.000 glasov — 58 poslancev — in so bili tretja stranka v parlamentu (takoj za radikali in demokrati). Dobili So celo župana v Beogradu, ki ga pa vlada ni potrdila.
Udar v Ljubljani
V Ljubljani, kjer so dobili 5 poslancev v primeri z 38 drugih, so poizkusili z revolucijo prevzeti vladno palačo (predsednik dl’. Brejc, notranji poverjenik Bogumil Remec), pa je bil pohod na Zaloški cesti zatrt (vodil ga je dr. Lemež, med kandidati za ministre je bil pesnik Albrecht, potem ing. Gustinčič itd.). To je bil prvi poizkus komunistične revolucije v Slo. veniji. V Jugoslaviji pa je tudi propadla, ker so komunisti gradili samo na proletariatu, in niso imeli kmečkih množic, bili so izolirani, in tudi so naredili taktično napako: pritožili so se na Državni svet, namesto da bi oklicali upor. Tito je to situacijo označil za „izgubljeno priliko". Treba je bilo čakati nove. Pri volitvah v Ljubljani 1. 1921 (za Vidovdansko ustavo) so padli in dobili samo 2% glasov, sicer je na takoj nato prišla Obznana (1921), ki je prepovedala KP, ter Zakon o zaščiti države, ki je sodil predvsem komunističnim agitatorjem. Odslej je bila obsojena na ilegalno delo vse do druge svetovne vojne.
V podzemlju ae odtlej ni razvijala, temveč padala. Tudi ji ni uspel železničarski štrajk, ki ga je udušil dr. Korošec.
Stalin odloča
Nazadovala je predvsem zato, ker ni znala rešiti nacionalnega in agrarnega vprašanja: ni vedela, kaj z narodnostnimi spori in s kmeti, ki Jih je prevzel Radič. Ta je sicer 1. 1924 stopil v Moskvi v Zeleno internacionalo, pa pozneje izstopil iz nje. KP je bila v ilegali razdeljena na več frakcij, predvsem pa je v nacionalnem jugoslovanskem vprašanju stala na deloma unitarističnem (Sima Markovič) deloma na separatističnem stališču. Prepiri so šli tako daleč, da je moral Stalin sam odločiti smer KPJ, ^ar je storil na dveh sejah Kominterne 30. 3. 1925 in 15. aprila, kjer je odlo.čil:
„Izhajajoč s stališča, da dozdaj ni med Hrvati in Slovenci pomembnejšega ljudskega gibanja za neodvisnost, misli Semič (Markovič), da vprašanje odcepljenja ni aktualno... Pa se moti. Postane namreč lahko aktualno, kadar se začne vojna, in ko se začne, če nastane tudi revolucija v Evropi in kdaj nastane, če vpoštevamo bistvo in značaj imperializma, ne moremo najmanj dvomitk da se bo vojna neizogibno začela, in se bodo oni (t. j. Slovenci, Hrvati, Jugoslovani) nujno voskovali... Zato: izhodišče narodnostnega programa mora biti teza, nanašajoča se na sovjetsko revolucijo v Jugoslaviji, teza, da se brez uničenja buržuazije. . . in brez zmage revolucije nacionalni problem ne more nikakor rešiti, čeprav izgleda še tako zadovoljiv... Zato mora biti teza revolucije izhodišče narodnega programa... Ni pa'nujno, da se odcepijo te dežele, kajti v primeru, da zmaga sovjetska revolucija, se nekatere narodnosti ne bi hotele ločiti od Jugoslavije; zato je treba misliti na preoblikovanje Jugoslavije v federacijo avtonomnih narodnih držav na temelju sovjetskega režima.“
To je Stalinova rešitev jugoslovanskega vprašanja in navodilo, kdaj (ko nastane vojska!) in kako (pod geslom nacionalizma!) naj se izvrši (kaj?) „hovjetska“ revolucija v Jugoslaviji.
Odslej se je začela poudarjati v Jugoslaviji od strani KP borba za neodvisnost narodov in celo pravica do odcepljenja od države (1928).
Skrajni nacionalizem
Aleksander je odgovoril s kraljevo diktaturo, ki je poudarila centralizem in „en nedeljiv jugoslovanski narod". Ker je bilo razpoloženje hrvat-skih in slovenskih mas odločno proti diktaturi, je CK KPJ, ki je bil tedaj v emigraciji, računajoč na narodnostni upor, zapovedal oboroženo vstajo v Jugoslaviji, če je bila prva iz 1. 1920 zamujena, je bila ta — prezgodnja in je propadla. Za KPJ nova tragična skušnja: revolucija se ne da voditi iz emigracije. Vodstvo mora biti na terenu! KPJ je doma padla na najnižji nivo, v emigraciji pa so iskali še radikalnejših narodnostnih gesel. Tako se je 1. 1934 vršil sestanek KP Italije, KP Avstrije in KP Jugoslavije, kjer ^e bila sklenjena za ..SLOVENIJO pravica odcepitve od imperialističnih dr-
žav Italije, Avstrije in Jugoslavije ter ustanovitev Delavsko-kmečke republike Slovenije", kot dela širše Podonavsko balkanske sovjetske republike. (Ta bi obsegala tudi Avstrijo, ičeško, Madžarsko... celo Albanijo.)
Tu moram razjasniti pojem nravice , odcepljenja‘“. Dokler je država „imperialistična“, se pravi: vladana po parlamentarni demokraciji, ali nekomunistični diktaturi, ima odcepljenje smisel: razbiti državo. Toda ,,da bi dali buržujskim vladam pravico samoodlcčanja in odcepitve, nam še na misel ne pride11, je rekel sovjetski ideolog, ,,šele, ko prevzame oblast KP; toda tedaj se ta ne bo hotela odcepiti od sovjetsko upravljane države." Mi bi rekli: se ne bo smela, kajti odločala ne bo dotična KP, ampak Kominterna, kot je bil primer na Madžarskem, ali med vojno s krimskimi narodi. „Od-cepljenje“ je tako samo geslo za revolucioniranje podjarmljenih narodov... v ..imperialističnih" državah.
Kljub takim nacionalističnim metodam je bila KPJ ocenjena v Moskvi za „najboljšo na znotraj kakor na zunaj", članstvo KPJ je padlo na 2000! Kraljeva diktatura je uničila komunistično vodstvo v državi, razen Moše Pijade, ki ga je rešil kot zida veliki rabin.
Ljudske fronte
• Leta 1935 je bil znameniti VIL kongres Kominterne v Moskvi, ki ga je vodil tajnik J. Dimitrijev, bolgarski komunist, slaven iz procesa ob zažigu Reichstaga v Berlinu in po propadli bolgarski komunistični revoluciji gost KPJ v Jugoslaviji. Bil je čas Hitlerjevega vstopa na oblast (1933) n'egove vojne ekspanzije. L. 1932 so francoski pisatelji, sopotniki .,iznašli" (Roland, Barbusse...) ..protifašistično gibanje za mir". Tako je postal ant:fašizem novo moderno sopotniško in komunistično geslo in „borba za mir" nova maska za „pripravljanje vjne". Da se zavre hitlerizem, je treba širokih vlad. Francozi so prvi ,.ponudili roko" vsem ..progresivnim tcko-vom"... za skupno obrambo pred fašizmom ter zmagali z Ljudsko fronto (Blum). S tem so nudili Sovjetiji novo metodo, kako priti na oblast: s no-mcčjo sodelovanja z meščanskimi strankami. Začela se je iskati zveza z doslej tako osovraženim: socialisti ter z „levimi“ katoličani ter snloh vsemi „progresivnimi“ ljudmi. V tem znamenju se je vršil VII. kongres K. L, s katerim je Stalin »otvoril protifašistično desetletje" in ..debo Ljudskih front", kot — ..trojanskih konjev" za meščansko družbo. Obenem pa je ta kongres potrdil Sovjetsko zvezo kot »EDINO DOMOVINO" svetovnih komunistov, katerih — kot .pravi uradni akt — »prva dolžnost je, pomagati k zmagi Rdeči vojski z vsemi sredstvi in za kakršno koli ceno".
Vse KP sveta so bile odslej ena trdno povezana enota, v vsem poslušna 'samo Stalinu, ki je svojo voljo preko K. L kot po transmisiji sporočal naprej na KPJ, in te so bile obvezne brezpogojno braniti Sovjetsko zvozo tudi proti interesom svojih lastnih držav in narodov. Nastopil je Stalinov »osebni kult", »Očeta narodov". Stalinova doba.
Na tem 'kongresu je bil Tito in vsaj več Slovencev. Tito je bil zastop-
nik KPJ; potem so bilijPrežihov Voranc (Kuhar Lovro), Kardelj in Kidrič, pa v Rusiji bivajoči slovenski revolucionarji, kakor Regent in Gustinčič (v čigar hiši v Ljubljani so stanovali Kidričevi). B. Kidrič (pod psevdonimom Romič) je imel tu kot tajnik SKOJA (mladinske organizacije KP) tudi govor o situaciji v Sloveniji in je zahteval infiltracijo v legalne množične organizacije, zlasti v katoliška študentovska in delavska združenja. Tako; je bila v Moskvi zasnovana slovenska Ljudska fronta na temelju »antifašističnega" gesla in sklepov VII. kongresa K. I.
„Španci“
Drugo leto 1936 se je vnela prav na tem temelju španska državljansk i vojna, ki jo je pripravila Sovjetska zveza po svojih emisarjih, katerih eden je bil tudi Bela Kun, madžarski rdeči diktator. Pozneje je KI pomagala z direktnim nastopom pod krinko Mednarodnih brigad. Pri teh je voditeljsko sodeloval Tito kot vodja rekrutacije iz Srednje Evrope. Skozi njegove roke so šli vsi balkanski komunisti med njimi 254 slovenskih borcev (od 1300 Jugoslovanov). Nekateri od njih so dosegli v krvavem španskem poizkusu vidna mesta; tako je dr. Aleš Bebler postal politični komisar. Slovenci smo imeli v Španiji svoj lasten Cankarjev bataljon, večinoma pa so bili v sklopu 12'9. Mednarodne brigade. Bili so tam Maček, Rozman, Gregorčič, Daki..., ki so potem, ko je Stalin dvignil roke od španske avanture prišli v francosko ujetništvo.
čistke
Spopad med komunisti in fašisti je vedno bolj oznanjal vojno med Hitlerjem in Stalinom. Zahodni zavezniki so popuščali Hitlerju, hoteč ga potisniti proti Sovjetski zvozi, da rešijo sebe. Tedaj so Sovjeti stopili v Zvezo narodov in začeli kampanjo za mir, obenem pa se pripravljali doma na vojno. Največje znamenje te mrzlične priprave so bile Stalinove „čistke“, ki jih je opravljal med častniki, kmeti, politično policijo, predvsem pa v stranki, ko je odstranil vse svoje nasprotnike, staro Leninovo gardo, trockiste in vse' nezanesljive elemente zlasti v Kominterni. V teh letih 1937—1939 so padali milijoni, čistil je tudi inozemske komunistične stranke.
Sklenil je, da preuredi poljski CKKP in KPJ do dna. Poljski centralni komitet je dal do zadnjega postreliti. Podobno je storil s CK KPJ v emigraciji. CK KPJ je postrelil 8 članov, drugih jugoslovanskih komunistov, živečih v ZSSR, pa čez sto, kakor pišejo komunistični viri. Med njimi prvo komunistično gardo (Filipovič, Sima Markovič...), mnogo jih je izginilo v Sibiriji (eden teh, ki se je rešil in opisal svojo pot, je bil Hrvat Celiga). Od vseh članov CK KPJ je ostal samo še generalni tajnik Gorkič (jugoslovanski Ukrajinec Čižinjskij) in tovariš „Walter“. Ta je zvijačno izvabil Gorkiča iz Pariza v Moskvo s pretvezo, da se pripravlja njegovi ženi — plesalki velik nastop v teatru. Tam so oba justificirali in „Walter“ je moral osebno prisostvovati eksekuciji. Takoj ipo umoru Gorkiča je dobil „Walter“ pooblastilo sestaviti nov CK KPJ. Ta edini preostali član prej-
šnjega odbora, tovariši .^alter", kandidat za jugoslovanskega člana izvršnega odbora Kominterne, učenec moskovske visoke šole za pripravljanje revolucije, kovinarski delavec in bivši avstrijski narednik, ruski ujetnik je bil Josip Broz, poznejši — Tito. Bil je človek, ki je videl s svojimi očmi revolucionarni potek oktobrsike revolucije v Rusiji sami (tam se je poročil in njegov sin je postal pozneje „sovjetski narodni heroj“), in preživel Stalinove krute „čistke“, gotovo dva praktična zgleda njegovih teoretičnih učbenikov...
Moskovska mladina
Tako je leta 1937 postal generalni tajnik KPJ. V ta novi Titov CK KPJ je prišla „moskovska mladina". Titovo ekipo med Slovenci so predstavljali Kardelj, Kidrič, Leskošek... tudi Marinko... Večina se je šolala v Moskvi, kjer so bivali v hotelu LUK med samimi internacionalnimi revolucionarji (Mao Ce Tung, Gottwald itd.). O tej šoli pravi Valtin, da niso bile univerze v evropskem smislu, ampak izključno za študiranje načina, kako v različnih primerih napraviti ..revolucijo" in kako jo\ voditi do zmage. To visoko šolo je napravil Tito, Kardelj pa je celo sam predaval te predmete za balkansko ozemlje. Kot so štirje komunisti zadostovali za revolucijo na Kubi, so se tudi ti slovenski izbranci pripravili za poklicne „direk-torje komunističnih revolucij", ki so bili na vidiku Kominterne v času, ko je bilo treba preprečiti Hitlerjev marš proti Vzhodu.
Leta 1937 so ustanovili KP Slovenije (kot sklep iz 1. 1934) in voditelji so se vrnili na — teren. Videti je bilo, da so opustili tudi misel na Združeno Slovenijo, kajti postali so branilci Jugoslavije in njenih meja in s tem tudi meja Avstrije in Italije. Kardelj je pisal ob bazoviških žrtvah da so padli za napačno stvar, ko so padli za ..pridružitev Primorja Jugoslaviji", dočim je bila pravilna teza — zveza z italijanskimi masami za — rešitev slovenskega vprašanja v tej (italijanski!) državi. (Pogodba iz 1. 1937 med KPI in KPJ!) Isto je bilo stališče do Avstrije, kajti Mrpel med vojno v taboriščnem listu v Nemčiji ni hotel priobčiti članka za Združeno Slovenijo, ker da ga veže ,.komunistična partijska disciplina na obstoj Avstrije"... Komunisti so zahtevali vojaški nastop proti Hitlerju ob aneksiji Avstrije, ob češki krizi so ustanovili vojaške edinice, zahtevali orožje in se vežbali za vojni pohod za obrambo češke...
Doma so se pa infiltrirali v katoliška akademska društva, kjer so imeli po Kermavnerjev! sodbi svoje ^boljše ljudi kot med socialisti". Zavzeli so s Fajfarjem Strokovno zvezo; ta je med prvimi stopila v novo Ljudsko fronto, ki so jo snovali komunisti. Ti so podprli kulturni boljševizem v revijah, literaturi in pri založbah..., predvsem pa: delali štrajke (na stotine samo v Sloveniji) z namenom, da na ta način dobe prestiž in se uvrste na čelo delovnega ljudstva kot borci ‘za sindikalne koristi ter s tem krepili delavsko zavest, ki jo oni vodijo. Politično so dolžili za vse slabo vodstvo meščanskih strank ter vabili njih pristaše, naj zapuste stranke in voditelje... Predvsem so jim bili dobrodošli disidenti teh strank, razni odstavljeni
ministri, „svobodni“ književniki... Ustanovili so Društvo prijateljev Sovjetske zveze itd., itd. Samo „diversijsko delovanje" v razmerah, iki so oznanjale vihar tudi med vojaštvom. Subverzivno delo komunistov v kragu-jevski tovarni orožja je odkril gen. Kupnik in prvi opozoril vojaštvo na komunistično nevarnost v vojski.
Ko pa je leta 1939 sklenil Stalin sporazum s Hitlerjem in je nastopil eden tistih „kakršni koli" položaj — so zvesti partijski disciplini stopili na Stalinovo stran (dasi so veljali za trockiste) in — odobrili sporazum... Tako so začeli gonjo proti angleškim in francoskim imperialistom, „ki zažigajo svet z vojno".
Organiziranih komunistov ni bilo mnogo. Za leto 1940 dajejo sami številke: v Sloveniji okrog 900 članov, izmed teh v sami Ljubljani 200. Več je bilo SKOJa (naraščaj). V celoti ogromna — MANJŠINA, gledano z demokratičnimi očmi. Številčno brezpomembna — toda elita, leninsko jedro, okrog katerega so se zbirali „progresivni“ katoličani, disidenti raznih strank. „levi“ Sokoli, Strokovna zveza, Borci, ...vsi tisti ki so šli že leta 1938 skupaj na volitve pod imenom opozicije.
Ko se je bližala kriza do vrhunca (1941), so vsi slovenski komunisti s CK KPS na čelu vstopili med — jugoslovanske prostovoljce in zahtevali td generala v Ljubljani orožje. Ponudili so se, da bodo ..bataljone sestavljali s SKOJevci na čelu..., orožje pa jim bo dala redna vojska. „Res, lepa zamisel, priti do orožja! Ta jim ga ni dal, ter jih je poslal v Zagreb. Na poti tja, jih je zalotila —■ vojna. Na seji v Trebnjem je rekel Leskov-šek: „Qdslej se bomo borili na gverilski način. . . razkrinkavali bivšli politike, ki so izdali domovino. . . in treba bo dohiti stike z antifafsisti v italijanski vojski."	(Sledi)
ZA BELEŽNICO
Orli na sokolskem zletu
Kar se menda ni nikdar dogodilo v domovin^ se je pripetilo v emigraciji: Slovenska telovadna zvezai v Torontu, ki jo je moč smatrati kot naslednico Slovenskega Orla, in ji načeljuje inž. Grmek, odličen orodni telovadec, je že mnogo let gost 'kanadskega ičeškoslovaškega Sokola, ki ji je dal na razpolago svojo telovadnico, katere Slovenci ne zmorejo. Pred sokolskim zletom v Montrealu, so slovenski Orli dobili povabilo k zletni udeležbi. Telovadna zveza je to povabilo sprejela, deloma da se pokaže na ta način hvaležna zaradi uporabe telovadnice, deloma pa tudi iz simpatij, kot nam je bilo povedano. Če bi odklonili to povabilo, bi jim bilo težko zameriti spričo — slovenskih tradicij. A ker so ga sprejeli, s tem ustvarjajo zgodovino. ,
K tej odločitvi in uspehu iskreno čestitamo našim Orlom. To je pot po kateri naj hodijo slovenski telovadci v bodoče, daj Bog, da nekoč spet v domovini, kjer je zdaj slovenska telovadba, nekdaj ponos slovenstva, na
psu in telovadnice spreminjajo v skladišča- Čeprav bi bilo želeti, da bi Slovenci imeli samo eno telovadno organizacijo, ne bo popolnoma nič narobe, če bosta dve, ki se bosta v plemeniti, "bratski in strokovni borbi merili in tekmovali, politiko pa enkrat za vselej pustili politikom in političnim organizacijam.
Klic Triglava, London 15- 7- 1967-
Za tuji račun
Predsednik ZD I.vndon Johnson je na tiskovni konferenci dne 30. 8-1967 v brk vsem nergačem z leve in desne junaško in odločno poudaril:
,,Noben napor nas ne bo mogel odvrniti od neomajne odločitve, pomagati narodu Južnega Vietnama, da bo lahko svobodno odloča! o svoji usodi!“
iče bi Roosevelt in Churchill bila prav tako odločna, ko bi lahko z mnogo manjšim naporom ohranila svobodo številnih evropskih narodov, danes predsedniku Johnsonu ne bi bilo potreba podpisovati tako visoke blanko-menice v imenu amerikanskega naroda — za račun, ki sta ga tragično nastavila ta dva politična ,,genija"... — Mi pa smo priča vsega tega lahko vsak dan samo bolj ponosni, da smo za svojim vodilom: Bog — Narod — Domovina o pravem času stopili na pravo pot- Zato naši mrtvi domobranski heroji niso padli zastonj!
IZ DRUŠTEV
Cleveland, Ohio. — Krajevno društvo SPB Tabor je imelo v soboto, 29. julija članski sestanek. Glavni namen je bil, da se določijo delegati, ki bodo zastmpali društvo na občnem zboru ZDSPB Tabor, kateri se vrši 2- septembra na Holmes Ave-
V nedeljo, 3. septembra bo darovana sv. maša za pokojnim generalom Rupnikom. Mašo bo daroval častiti g. France Gaber. Po sv. maši gremo na slovensko pristavo, kjer bo skupno kosilo. Tam si bodo zlasti gostje od drugod ogledali kapelico na „Orlovem vrhu" in spominsko ploščo, katera je bila letos vzidana. Popoldan bomo preživeli v skupnem kramljanju med našimi soborci in prijatelji, ter si oživljali spomine na našo preteklost, na naše junake mučenike in na težko borbo, ki smo jo bojevali proti komunizmu.
Na članskem sestanku smo zvedeli tudi žalostno novico, da se je v Kanadi smtrno ponesrečil naš soborec Viktor Dolšek. Za pokoj njegove duše, kakor tudi dušo pok. soborca Franceta Hočevarja, kateri je umrl v domovini, kamor je šel na obisk, smo skupno zmolili očenaš. Ker je društvo poslalo venec za pokojnega člana, smo mesto venca za pok. Hočevarja darovali za sv. mašo.
Kazali so tudi slike in filme zadnje spominske proslave in odkritja spominske plošče na Orlovem vrhu. Vse je zelo lepo.
Predsednik se je zahvalil vsem, ki so se udeležili 17. julija zvečer svečanosti v mestu Cleveland. Ta dan je namreč' bil tukaj „Dan zasužnjenih narodov". Zbralo se je preko 30 tisoč ljudi različnih narodov. Človek bi pričakoval, da bo tum gotovo z večjo skupino tudi uradni politični predstavnik Slovencev, pa ga ni bilo. če ne bi bilo članov „Tabora“. bi Slovenci tam ne bili zastopani.
lluenos Aires__DSPB Tabor zvesto ohranja spomin na vse, ki so v
borbi padli ali pa ob poznejši izročitvi slovenskih vojakov, darovali svoja življenja. Prav tako pa se spominja vseh tistih borcev, ki so si na ta aii oni način sicer rešili življenje, pa danes umirajo med nami in zapuščajo naše vrste preživelih domobrancev.
S to mislijo in idejo vojaške zvestobe in vojnega bratstva, se je TABOR po svojih odbornikih, konzorciju in uredništvu ter po mnogih članih in Prijateljih spet zbral, da počasti spomin dveh mrtvih domobrancev, dveh mrtvih častnikov, in sicer:
V nedeljo, dne 8. avgusta ob pol desetih se je TABOR spomnil pok. domobranskega poročnika Janeza Brulca, v cerkvi slovenskih lazaristov v Lanusu. Sv. mašo za pokojnega je opravil kurat Tabora, ipreč. g. Joče Guštin, ki se je v toplih besedah spomnil rajnega Janeza in njegove družine, katere prijatelj je bil. Po sv. maši pa se je v dvorani Slovenske vasi vršil sestanek Tabora, kjer so se različni govorniki znova poklonili spominu pok. Janeza Brulca, po tej pieteti pa so se nato obravnavale različne tekoče zadeve društva.
Dne 27. avgusta ob petih popoldne pa so se znova zbrali člani starešinstva, odborniki, konzorcij in uredništvo Tabora. To pot v farni cerkvi sv. Rite v kraju Boulogne Sur Mer, v bližini Buenos Airesa, da počaste spomin velikega domobranskega soborca in pionirja našega gorenjskega domobranstva, pred kratkim umrlega Milana Amona. Sv. mašo je prav tako daroval naš kurat preč. g. Jože Guštin, mašni strežnik pa je bil Mila-oov najmlajši sin Peter, številni prijatelji prezgodaj umrlega Milana so prihiteli z vseh strani, da počaste njegov spomin in izrazijo znova sočustvovanje težko prizadeti družini.
Po sv. maši se je v župnijski dvorani vršila žalna proslava, ki jo je začel starešina Tabora Ivan Korošec. V imenu gorenjskih domobrancev se je spomnil pokojnika podpredsednik Tabora Jože Žerovnik, nato pa je dr. ■Stanko Kociper začel svoje spomine iz skupnih zaporov s pokojnim takole: ,,Govoriti o Milanu Amonu, je kot začeti pisati debelo knjigo..." V toplih in odločnih, premočrtnih besedah je podal pokojnikov lik, ki ni bil velik zato, ker je znal biti dober med dobrimi, ampak, ker je znal med vso zlobo in zmedo časa najti pravo pot, ostati pošten in neupogljiv, reševati svoj narod, pa čeprav je moral zato trpeti. A naš Milan je trpel ponosno, z dvignjeno glavo, z jasnim poštenim čelom — zato: ne mi, zgodovina,
pošteno tpisana zgodovina, bo šele dala našemu rajnemu Milanu Amonu zasluženo in vzvišeno mesto v naši narodni in protikomunistični borbi!
Ko se TABOR poslavlja od obeh mrtvih domobrancev, ju onkraj groba pozdravlja in prosi Boga: večna luč naj jim sveti!
Ko se še ni polegla tuja zemlja gomile, pod katero počiva naš nepozabni soborec, organizator gorenjskega domobranstva Milan Amon, je priljubljeno Amonovo družino v Munro (B's. As.) nerazumljiva usoda ponovno udarila. Skoraj točno tri mesece po Milanovi smrti, je dne 2. sept. t. 1. pri avtomobilski nesreči izgubil življenje tudi najmlajši član družine, Milanov še ne triletni vnučič Janko. S tako neusmiljeno preizkušeno dobro Amonovo družino vsa slovenska zdomska javnost, posebej ipa TABOR iskreno doživeto, globoko sočustvuje.
Favle Borštnik
Še o slovenskem narodnem grbu
Predvsem se mons. dr. Jcsipu Jagodicu zahvaljujem, da je mojo študijo o (slovenskem narodnem grbu, objavljeno v „Taboru“ štev. 1-2, 1967, smatral za vredno svojega komentarja.
Ne da bi hotel omalovaževati profesionalno kompetenco mons. Dosta-la, ki je smatral, da je v slovenskem grbu čolnič in ne polmesec, bi si dovolil sledeče pripombe:
Da gre v grbu za polmesec in to za polmesec iz Kranjskega deželnega grba, dokazujejo že omenjene skice, objavljene v Službenih Novinah kraljevine Jugoslavije. Dve od teh skic imata polmesec razdeljen na kvadratna polja, torej v obliki, kot je ta polmesec predstavljan v kranjskem deželnem grbu-
Domneva, da gre v resnici za čoln in ne za polmesec, izvira iz predhodne domneve, da je slovenski grb v resnici Ilirski grb. Kraljestvo Ilirija, to je avstrijska Ilirija, ustanovljena p0 odhodu Francozev iz naših krajev, je imela namreč za svoj grb zlato vcselnico na modrem polju. Ta grb je bil vključen v veliki grb Avstro-ogrske monarhije in ga je mogoče najti v vseh tozadevnih primerkih. Gre pa pri tem za veselnico, to je ladjo na vesla- Ladja sama je upodobljena v obliki dobro znanih vikinških ladij z visoko krmo in tremi ali štirimi vesli. Je pa skoraj nemogoče smatrati, da bi bila tej ladji tekom izdelave primerkov grba odvzeta vesla, ladja sama pa preoblikovana v sedanji, raztegnjeni polmesec ali .čolniček.
Po mojem mnenju je torej treba slej ko prej smatrati, da je polmesec v slovenskem narodnem grbu vzet iz kranjskega deželnega grba, kar brez dvoma potrjujejo osnutki tega grba, objavljeni na strani 3, ..Službenih Nevin Kraljevine Jugoslavije" z dne 14. oktobra 1922.
...čestitam za izredne dokumente, ki ste jih objavili v naši reviji. Ra-doveden sem, kako je sedaj, po objavi izvirnih Rupnikovih dokumentov, pri duši tistim, ki so nas preko 20 let pitali z „dokazi“ o njegovi veri — v nemško zmago. Zgodovini in naši borbi ste s tem naredili ogromno uslugo. . .
Pozdrave soborec
Sklad za Slovensko zavetišče. Dolenc Vencelj — San Justo le namesto cvetja na grob pok. župnika Kalana daroval za za-
vetišče ....................... 2.000
Dah Polde San Martin .......... 500
-e -č-
Stefanič Jože — Tortugitas 3.000 Zerovnik Jože — Caseros . .	600
Č. g. Guštin Jože — Capital . 2.000 Zbirka zbrana na žalni proslavi za pok. članom M. Amonom v Boulogne 27. 8. 1967 . . 5.000
___________________________________UREDNIŠKI MIZI
I rofa. M. L. V a.sconcellos, S. Paulo (Brasi!). Iskreno zahvaljeni za Pismo in priloge. Za kar ste nais prosili, smo takoj poslali naslovljencu, ^•ovensika zastava je: belo-modro-rdeča v horizontalni legi proti drogu.
aše čestitke za organizacijo FFPP s katero se solidariziramo. S toplo *ahvalo Vam za plemenito zanimanje za Slovence in z bratskimi pozdravi Vašega soproga: Svobodni sveta, združita se! Za Boga — Narod — Domovino!
J°že Vrtačnik, Cleveland, Ohio. — 'Naš velik prijatelj, soborec in sode-lavec, k; ste mu pisali tako lepo pismo z dne 27. avgusta, nam ga je dal Prebrati, ker pravite, da ga lahko vsakemu ipokaže. Ker je pismo čisto osebnega značaja, nam ga ni odstopil, da bi ga objavili v našem glasilu. Vidimo pa iz njega, da Vi veste marsikaj, kar bi morali ohraniti za zgodo-v no. žrtvujte torej kakšno urico in napišite vse, kar veste, za TABOR! Lahko pošljete kar svojemu prijatelju, ki bo kakšno slovnično napako rad popravil, če bo treba. Korajžo torej! Tudi mi se Vam zahvaljujemo za lepo P^ino in Vas toplo pozdravljamo.
Jura 515. — Zahvaljeni za vse! Posebej za drobno delo, ki ga v naši nepozabni domovini s svojimi mladimi prijatelji opravljate za zmago svobode. če vam je TABOR le v malenkostno pomoč, da z njegovim izvirnim dokumentarnim in slikovnim gradivom lažje rušite monstruozno komuni-®Wčno laž, je že samo s tem svoj obstanek opravičil- Toda bodite previdni! Zelo konspirativni! Borba proti zločinski komunistični zablodi po vaših >iZakonih“ suženjstva pomeni isto kot ,,veleizdaja"! Nikakor nočemo biti sokrivi tuje nesreče! Naše metode ne smejo biti enake komunističnim krvo-lokom, ki jim žrtve niso bile mar. Korajžno da; toda previdno naprej! — Bratske pozdrave.
SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA.
VSEBIN A
29. oktober ................................................. 257
Slovenski narod in domobranci (Viktor Vrečar) .............. 259
Vietnam (Zdravko Novak) ..................................... 261
RAZLIČNI POGLEDI
Ob Žebotovi „Sloveniji“ (Dušan Pleničar, KT) ............... 269
Mrtvi in živi (Ruda Jurčec, GSKA) .......................... 271
PROTIKOMUNISTIČNA KRONIKA
Manifestacija v Clevelandu ................................   274
Arabci — nova žrtev komunizma (J. L. Košanov) .............. 275
V spomin pi’vim žrtvam komunistične revolucije pred 25 leti v Sloveniji
(Dr. Tine Debeljak) ..................................   279
ZA BELEŽNICO ................................................ 285
IZ DRUŠTEV .................................................. 286
še o slovenskem narodnem grbu (Pavle Borštnik) .............. 288
IZ PISEM .................................................... III
NA UREDNIŠKI MIZI .......................................... H L
Sklad za Slovensko zavetišče ................................ III
O ® _ OJ ' o.E ns "o m	TARIFA REDUCIDA
	Concesi6n N9 8133
o"3 O i_ 3 nj m	FRAN QU EO PAGADO
< </}	— W >	ConcesiOn N9 2619
Registro Nac. de la Prop. Intel. No. 933.090