14. štev.
V Ljubljani, dne 21. julija 1900.
X. leto.
Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseca ter stane za vse leto 1 K 60 v., za pol leta 1 K. — Za oznanila plačuje se od dvostopne petit-vrste 16 v oe se enkrat tiska
24 v. če se dvakrat, in 30 v. če se trikrat tiska. — Večkratno tiskanje po dogovoru Pošiljati „Narodni Tiskarni" v LJubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba"
Naročnina in inserati blagovolijo naj se Pisma izvolijo naj se frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.
Vprašanja naše kmetije!
VI.
Na Angleškem je danes polovica za poljedelstvo pripravne zemlje lastnina le 2198 oseb. Tam so latifundije, veleposestva 2 veliko tisoč oralov zemlje. Angleška in Irska pa štejete (zunajnih krajev, koloniji no štete) vsaj 35 milijonov duš, mej temi je le l1/* milijona kmetov, ki lasti 3% vse poljedelske angleške zemlje. Samo Irska, del Angleške, bi lahko 18 milijonov ljudi dobro preživela, pa jih je tam komaj 4 milijone in ti so reveži. Tam je mej drugimi činitelji srednjeveško bogastvo in brezobzirno izkoriščanje delavcev po novodobni industriji, fabričnem delu požrlo kmetsko last. Na Škotskem lasti 24 oseb 2° '/2% vse škotske zemlje. Z ozirom na Angleško in pešanje kmetije v nekaterih drugih evropskih krajih sili ljudi, da pre-mišljevajo o tem, kako kmetiji pomagati, tuhtajo sredstva, s katerimi bi se dalo kmeta obdržati na svoji lastini in srečnega, ker potem bo tudi zemlja dobro obdelana in drugi ljudje srečnejši, vsaj siti.
V Avstriji sta začela baron Vogel-sang in Rudolf Maver vprašanje zadolžitve kmeta v letih 1870—1880 pretresovati. Oba sta bila pruska Nemca. Vogelsang na kant prišli veleposestnik. Ta baron Vogelsang je bil v Avstriji urednik časopisa »Vaterland«, glasila višjega avstrijskega plemenitaštva in duhovenstva.Vogel-sang se naslanja na Hodberta, ali po večjem niu srednjeveško tlakarstvo pred očmi stoji. »Delo — in stradajoče naturalno gospodarstvo«, — to je njegov ideal.
Na Nemškem je mej duhovniki dr. Hatzinger to vprašanje, hiranje kmetije v letih 1883—1890, razmotrival. Katoliki duhovnik ima svojo moč v kmetiji; oerkov jo lastnica veliko tisoč oralov fcemlje. Na tej podlagi je mogočna podala, iz kmetijo jo vodila vse človeštvo, ^ato tem duhovnikom ni vse jedno, kaj 8e s kmetijo godi. Seveda gledajo pri tem *e na svojo koristi. Poleg duhovnikov so ^iga pri nas v Avstriji tudi nekaj graj-Sčakov za vprašanja kmetije. Tem se ne 8°di dobro, ker velika posestva 500 do °0QO jn več oralov se ne obdela s par Mudi in mašine so se dozdaj pri nas po Veojom le za mlatenje obnesle; le za naj-*6čja polja tudi mašine, ki gonijo pluge. "a dva opazovalca kmečkega gospodarstva V Evropi, katoliški duhovnik in grajščak 8t*re korenine, sta precej jedina o pri-^0rnočkih, s katerimi bi se dalo kaj prida ^Praviti proti utonevanju kmetije. Najrajše 1 videla, da se zopet tlaka in desetina JjMje. (v Ljubljani baje slov. duhovnik
odk
^tosrčno to ljudem, ki ga poslušati
hočejo, razpravlja.) Drugi pametnejši tega ne povejo, ampak oni rečejo: nazaj ne gre; nobeno gospodarstvo se ne razvija nazaj v preživele oblike. Pa nekaj srednjeveške vezanosti kmetu se mora pridobiti. Kmet se ne sme zadolžiti moči. Vsaj polovica vrednosti kmetije mora biti obvarovana pred zadolžitvijo. Država mora kmetu denar posojevati in to za male obresti in tako, da dolgove v manjših zneskih odplača, amortizira. Denar se kmetu le posodi, če ga obrne v zboljšanje svojih zemljišč, če meliorlira. Posojilnice, hranilnice, ki le profita iščejo, morajo v stran stopiti in tiste jesiharje, agente teh posojilnic naj zlodij vzame. Kar je treba glede tega pisarniškega dela, naj zem-ljiščno-knjižni državni uradniki brezplačno opravljajo. Kmet se mora dolga bati, ko hudič križa in kupiti mora le najpotrebnejše, nikakor pa ne živila v štacuni.
Dalje: Kmet ne sme več drugim otrokom kot dote oddati, ko umira, ali po izročilnem pismu, kakor polovico vrednosti zemljišča. To zemljišče naj dobi jeden sin, ali če ga ni, dekle. Ta vrednost se pa naj ceni po tem, kar kmetija reB nese, ne pa po vrednosti kot predmet špekulacije, trgovine, predmet mesarjev kmetij, ki jih na drobno prodajo, kupe proti visokim obrestim kupovalcem upajo. — Živina, potrebno žito se ne sme za-rubiti. To je obrtni kapital kmeta. Menjica mora iz kmečkega življenja ven. Kmetske pravde naj razsodniki na kmetih brezplačno razsojajo in eksekucija na kmetske lastine naj se otežkoči. — Zavarovanje proti ognju in uimam naj država, dežele v svoje roke vzamejo in ceno računijo. Domači izdelki kmetije naj se zavarujejo po velikih uvozninah (Schutzzoll) pred tujimi. Šole ni dosti treba. Nekaj pisati, brati, računati — več krščanskega nauka, pa je. Tiste učiteljice, ki ženska dela kmetske deklice učijo, hitro stran! Kmetsko dekle, ki zna šivati, ali druga taka dela opravljati, neče potem kravam in svinjam streči. —- Davki države, dežele, občine naj bodo za kmeta majhni. Kmetije pa se ne smejo na noben način parcelirati. Naj jih občine kupijo ter jih zopet dobrim kmetom v celoti oddajo.
Tako mislijo ti možje, bo kmet prišel do tega, da bo imel jedno letino na rastilu, drugo v kasti, tretjo v omari v denarju. Kar je Rodbert učil, bi se dalo izpeljati, ko bi danes drugi, obdajajoči svet bil za tako življenje kmeta ustvarjen. Ali ta svet je danes drugačen. Kmet ni več tak, da bi le s stradanjem živeti mogel in hotel in vse gospodarstvo ni več tako, da bi le kmet in njegovi voditelji reditelji, če bi tudi iste vzeli danes iz državnega urad-ništva, državo tvorila ter gospodarstvo.
Zraven kmeta živi meščan, živi fabrični gospodar in fabrični delavec in ves svet je danes odprt, iz vsega sveta se lahko živila dobijo in v ves svet lahko ljudje po zaslužku potujejo. In zraven je stopila mašina v pomoč človeškemu delu. Te mašine Človek ne bo dal stran.
Politični pregled.
Notranji položaj. Ministerski predsednik dr. Korber je bil te dni v Ischlu, kjer se zdaj mudi cesar, in mu je predložil več načrtov, kako bi se dal napraviti zopet red v državnem zboru. Cesar je privolil, da se začno nova pogajanja z zastopniki nemške in češke stranke glede uredbe jezikovnega vprašanja na češkem in na Moravskem. Ta pogajanja pa ne bodo skupna, ampak se bo vlada dogovarjala z vsako stranko posebe. Mej tem se je vnela v listih živahna polemika glede ustanovitve nove parlamentarne večine. Nemci silijo na to, da bi se sestavila taka večina, v kateri bi oni nosili zvonec, na drugi strani pa se dela tudi na obnovitev stare desnice, katere se Nemci silno boje.
Vojna v južni Afriki še vedno ni končana, kajti Buri dasi njih armada ni več velika, se drže še vedno jako dobro in so te dni celo v obližju Pretorije dosegli znatnih uspehov.
Vojna na Kitajskem je postala velikanska nevarnost za ves svet, zakaj iz nje se prav lahko izcimi celo velika evropska vojna. Zdaj ni več dvoma, da so bili vsi tujci in mej njimi tudi vsi v Pe-kinu bivajoči evropski poslaniki poklani. V Tientsinu je evropska armada po dolgih vojih dne 13. t. m. vender zavzela to mesto. Toda s tem ni dosti pomagano, zakaj sedaj je še popolnoma nemogoče, da bi združene inozemske armade krenile proti Pekinu. Kitajsko gibanje se tudi hitro širi. Kitajci so Ruse prepodili iz Man-džurske, pa tudi iz srednje Kitajske so bili pozvani vsi tujci, da se odstranijo. Kdo je zdaj prav za prav kitajski vladar, se ne ve, dejanjski gospodar je princ Tuan, ki je zbral baje blizu milijona vojakov in hoče izgnati vse tujce, pridobiti izgubljena kitajska ozemlja in za-treti kristijanstvo. Vsega tega klanja so krivi v prvi vrsti misijonarji, potem pa lakomnost tujih držav, ki so si svojevoljno polastile mnogih kitajskih pokrajin.
Dopisi.
Iz Zagorja ob Savi 13. julija. Dne 4. t. m. sedel je naš gospod župnik med dvema kuharicama v gostilni g. Mullerja.
Ko pride natakarica, da jim prinese piva, upraša g. župnik oblastno: »Ti, katerega pa ima R . . . ova P . . . a« in ko mu ta odgovori, da necega kovača, se zadere: »Pa je že breja, kot si bila ti.« — Dne 12. t. m. je prišel neki upokojeni rudar po opravkih k župniku, ki ga je dobil v zgoraj omenjeni gostilni. Poprosil ga je za krstni list za neko, na Pruskem biva-jočo deklico. Ko prideta v župnišče, napiše g. župnik zahtevani krstni list in računi baje zato, ker je nemško pisan, za kolek in list K 410, dasiravno je kolek imenovani rudar sam kupil. Ko mu na to nekdo pojasni, da je župnik računil za kolek in list K 4-10, se je povrnil nazaj in g, župnika uljudno prosil, da naj račun popravi, ker bi sicer on za list, za katerega je s kolekom K 510 plačal, le K 4-10 dobil in razen tega še celi dan zastonj okrog hodil. Župnik se je silno razsrdil, ga z najhujšim mokračem pital, da mu ni treba nikdar več, tudi po opravkih k njemu hoditi in so v reči, katere ga ne brigajo, utikati (imenovani rudar je varuh te deklice) itd. Gospod župnik! Opozarjamo Vas, da bi bilo bolj umestno, ako bi Vaše knjige in spise v redu držali, da ne bo-dete na družinski list rojstni dan te deklice na 19. marca na rojstni pa 23. marca pisali, kakor pa da se med zaljubljence utikate. Toda Jaka ostane Jaka! Pri njem je vse, kar ne zna nemško »Ti« in »kme-tavzar« zaradi tega je tudi pri zadnji občinski volitvi z Nemci in nemčurji, da še celo z židovsko družbo potegnil. Pa kaj se hoče! Naš Jaka in prost Klofutar oba eno kašo pihata. Toda vsaj nekoliko več omike gospod župnik tudi nasproti revnim kmetavzarjem bi bilo umestno. Želimo da se poboljšate, ker sicer pride še.
Z Dolenjskega 18. julija. Letošnja letina ne bo tako slaba, kakor se je mislilo, ker je kebrovo leto. Pšenica sicer leži in je veliko ljuljke (ljunke) in graha vmes. (Bodo ljudje od kruha pijani.) Zimske rži so slabe, ječmen dober. Kuruza se je zdaj v toploti malo potegnila. Krompir kaže prav lepo rast. Pa v nekaterih legah že rumeneva. Bo treba galice, apna. Sadja bo letos veliko, če bi le kdo na otroke na kmetiji paziti mogel! Bodo bolehali, umirali na griži. Vina ne bo dosti. Je toča velike vinorodne okraje obiskala, spomladi pa mraz. In peronospera se grozdja poprijemlje. V kostanj cviškem okraju bo vino dobro iz že novih vinogradov. Tudi v Belokrajini je že nekaj novih nasadov, ki bodo letos že nekaj vina dali. O da bi že zopet ta Belokrajina imela svoje vinograde v redu! Pa jih ne bo tako hitro. Belokranjcev je morda osem tisoč v Ameriki. Možkih moči tam nij. — Mrve, detelje je veliko, veliko. Umetna gnojila in dež so čudeže delali. Ali veliko mrve je bilo v vodi, blatu, mej košnjo v dežju. Za ajdovo setev je vreme prav ugodno. Le v močnih zemljah se ne da še orati. — Ali letos naš še doma ostali kmet trpi! Samo kost in koža ga je. Že kmalo po polunoči je na delu. Delavcev nij. Mezde ostalih so se na polovico podražile. Še žensk ni dobiti. Mlajše gredo v službe v mesta ali v Ameriko, starejše pa lovijo te uboge spovednike. Možkih nij v zadostnem številu doma. — Zdaj bo začelo mejmašno romanje. No bodo izdržali na delu in če vse svinje pocrkajo. V takih razmerah nij treba socijalizma pridigovati; danes čuti vsak kmet, da, če
nema odraslih devet otrok doma, ne more kmetovati. Še nekaj let tako in na naši kmetiji se bodo morali kmeti družiti v skupno obdelovanje združenih kmetij.
Domače in razne novice.
Državna podpora. Naučno ministrstvo je za pospeševanje z ljudskimi šolami združenih kmetijskih učnih tečajev in šolskih vrtov na Kranjskem dovolilo 600 kron — to bo pa veliko zaleglo!
V deželni šolski svet je deželni odbor na mesto ces. svetnika Murnika izvolil dr. Tavčarja.
Kako klerikalci račune delajo? Iz Begunj pri Cerknici smo dobili obširnejše poročilo, ki nam daje klasičen izgled, kako znajo klerikalci gospodovati z javnim imetjem, in kake račune znajo sestavljati o tem gospodarstvu. V Begunjah pri Cerknici pašuje neki Debevec. Ta mož je menda načelnik ondotnega gospodarskega društva. In gospodariti zna, da je kaj. To je sijajno izkazal pri zgradbi vodovoda. O tem delu je sestavil take račune, da se nihče v njih prav ne spozna. Te račune je dobil v roke deželni odbor, a konstatiral je samo, da so tako zamotani, da jih ni mogoče kontrolirati. Kaj ni to čudno? Vodovod funkcionira že davno, računi pa še danes niso v redu. Pri tej stvari se gre kar za šest do sedem tisočakov, to pa niso mačje solze. Kaj ga res ni oblastva, ki bi to stvar že enkrat spravilo v red in prisililo klerikalnega očeta Debevca, da predloži jasne račune?
Kaplan Škrjanc zopet v stiski. Znani kaplan v Zagorju ob Savi ima sicer jako kratko pamet, ali kar mu nedostaje pameti, to nadomešča z dolgim jezikom. Iz tega dolzega jezika ne more mož čisto nič krotiti. Ni se še izkopal iz afere, v katero se je bil zapletel, in ki se je zanj končala z obsodbo in rubežnijo, že je zapleten v drugo. Zadnjič je, oznanjuje božjo besedo, grdo napadel domačo županstvo in c. kr. okrajno glavarstvo v Litiji. Na leci je, jeze ves razgret, kričal, da je sramota, da ti dve oblasti dopuščata godbo pod hruško. Zabavljal je, kakor že zna, dolžil rečeni oblastvi, da sta krivi, da so ljudje pretepajo in končno zaklical: Sramota rečem je to, kar ti dve oblastvi delata, in če sem tudi — zaprt. Kaplan si je bil torej v svesti, da moro radi svojih napadov priti pod ključ. In ta njegova slutnja se utegne izpolniti. Čuje se namreč, da niti glavarstvu niti županstvu ne imponira ta »božja beseda«, ki jo je oznanjal kaplan Škrjanec, nego da smatra Škrjančevo zabavljanje za javno sramo-tenje dveh oblastov. Kakor rečeno kaplan je pripravljen, da ga bodo kaznovali, a zdi Be nam, da ne bo nič posebno vesel, če ga bodo res zaprli.
Gostilničarji — razbojniki. Klerikalno trobentanje za tisti kongros vseh praznoglavcev, ki se bo imenoval katoliški shod, napravi utis, kakor bi klerikalci na vsak način radi razdražili prebivalstvo. Glasila tistih ljudij, ki Be bodo kot nepoklicani gosti priklatili v Ljubljano, so zdaj začeli ljubljansko prebivalstvo kar naravnost b psovkami obkladati. »Slov. List«, ki ima v tem oziru vedno prvenstvo, in ki jo nekako zrcalo surovosti in izpride-nosti nekaterih duhovnikov, seje v zadnji številki obregnil ob ljubljanske gostilničarje in jih proglasil za razbojnike.
Tako se upa trot človeške družbe sramotiti cel stan poštenih ljudij, poštenih, davkoplačevalcev stolnega mesta, v čigar ozidju se hoče prirediti katoliški shod. To je vendar od sile! Če se bodo klerikalci tako pripravljali Ljubljano na katoliški shod, potem se jim lahko posreči, da prebivalstvo prav pošteno razdražijo, potem pa naj tudi posledice sami sebi pripišejo.
Klerikalno poštenje. Zadnjič enkrat je bil v Lescah shod, na katerem se je baje slabo godilo. Na tistem shodu j® baje nekdo zaklical: avstrijanstva ne maramo. Klerikalci so dolžili navzočne liberalce, da so to storili, ali izkazalo se je po pričah, da ako je res kdo zakical navedene besede, ni to mogel biti nihče drug kakor kak klerikalec. Vzlic temu je poštenjakovičar, Šušteršič, na občnem zboru katoliškega političnega društva in na shodu v Rovtah izrabljal ta medklic, da bi sumničil napredno narodno stranko. Bog vedi kako lumparije bi bili klerikalci še vprizorili, da sp ni ravno o tistem času razkrila vsa njihova ničvrednost. Zgodilo se je to povodom obravnave zaradi napada na necega Kocmurja. Ta napad se je zgodil v Vevčah in je bila obtožena tudi žena klerikalnega laufburša Štefeta. Ta je tajila, da bi bila Kocmurja napadla. Neka priča je pod prisego potrdila, daje videla Štefeško, ko jo Kocmurja napadla, neka baje pri Stefeški stanujoča deklina pa je prisegla, da se Štefeška ni ganila. Vsled tega se je vsa zadeva odstopila drž. pravdništvu, ki je odredilo preiskavo radi krive prisege. Pri tej obravnavi so hoteli klerikalci po krivem obdolžiti tepenega Kocmurja hudodelstva žaljenja Veličanstva. Na vevškem shodu je namreč Kocmur, ko se je klicalo živio dr. Kreku, zavpil: Le vpite, boste pa cuker dražje plačevali. To jo »Slov. list« sam potrdil. Pred obravnavo pa je šel neki klerikalni agitator, ki jo s Štefeško in njeno pričo prav dobro znan, v Vevče in je klerikalne obtožence učil, naj pred sodnijo lažejo, naj trde, da je Kocmur navedene besede zavpil tedaj, ko sejo cesarju Živio klicalo. Ta nezaslišana infamnost kaže, kaki falotjo so klerikalci in kakih sredstev se poslužujejo. Kdo naj zdaj še verjame, da niso ravno ti ljudje najeli oni dvo barabi, ki sta prod obč. volitvami poškodovali kip matero božjo v Ljubljani? Upamo, da se bo stvar sod nij -sko dognala, saj sodišče ne moro prezirati okolnosti, da tisti človek, ki jo šel vevške obtožence učit, naj pri obravnavi lažejo, je jako dobro znan z jedno tistih prič, glede katerih teče preiskava krive prisege.
Pritrkavanje zvonov in grmenje kaplanov. Z B leda se nam piše: Pri nas smo imeli dne 29. junija redko slavnost; blagoslovila se je zastava mladeniško »Marijino družbe«. Ubogi zvonovi, koliko so morali trpeti! Vos dan, to je od 2. ure p° noči jo zvonilo, kakor bi Šlo za stavo-Pa tudi shod je bil ta dan pri nas. Govorila se je marsikatera »pametna« beseda; prav za prav so bilo vse pamotne. Seveda to ni bilo za naša ušesa. Posebno ginljiv° jo bilo gotovo, ko je dr. Šušteršič s pr°" pričevalnovnemd povdarjal pome*1 »Marijinih družb«. No vemo, ali so £a našo device tako očarale s svojo lepot0 in s svetinjami ali je bil tako ginjen, k° je   videl   toliko   nedolžnih Marijini*1
otrok. Nazadnje je poskušal svojo moč kaplan Zore po mizah. Stogotil se je nad gosposko in miril ljudi s prav krščanskimi besedami. Pripoveduje se, da je rekel: »Kakor naši očetje, tako bomo tudi mi 0ranili svoje svetinje in zastavo s cepci Jn kosami. Zanašam se na vas, da nam bodete pomagali, kadar bo sila, saj zmaga Je že tako naša«. To so besede! Tako Puntarsko govori pri nas duhovnik!
Martin Peruzzi f. Dne 7. t. m. umrl Je nenadoma g. Martin Peruzzi, posestnik v Lipah. Blizu svojega doma je bruhnil nakrat kri in bil v nekaterih trenotkih mrtev. Pokojnik se je rodil 1. 1835. v Brezovici pri Ljubljani. Znan in čislan je bil v celi okolici ljubljanski. Peruzzi je bil elen okrajnega cestnega odbora ljubljanske okolice, jeden najdelavnejših členov močvirskega odbora, oskrbnik državnega po-skušališča na Barju in okrajni načelnik 2a V. okraj ljubljanski. Njegova najsrčnejša želja je bila, da so osuši ljubljansko barje. Temu namenu je posvetil vse svoje moči. Koliko je pisal o tej stvari — tudi v našem listu — koliko je drezal na najrazličnejših testih! Žal, da se mu ta želja ni izpolnila pred smrtjo, in kdo ve, kdaj se izpolni po njegovi smrti. Peruzzi je bil odločen pristaš napredno narodne stranke *n jo bil v boju proti klerikalizmu vedno jeden prvih. Svojim sobarjanom je bil Vedno dober svetovalec in dober pomočnik v njihovih nadlogah. Koliko prošenj jim je napisal, koliko podpor izprosil ob Vednih povodnjih, to bi vedeli barjani sami najbolj povedati. Bodi vrlemu možu, ki je zapustil vdovo in več nepreskrbljenih otrok, blag spomin!
Slavnost razvitja zastave „Gorenj-skega Sokola" v Kranju se je 7. t. m. Vršila prav sijajno ob velikanski udeležbi narodnih društev iz naroda. Prihitelo je V Kranj 32 društev s 15 zastavami, korporativno ali po deputacijah zastopanih, ^n sicer 9 sokolskih, 4 gasilna, 5 pevskih, 4 čitalnice, 5 bralnih društev, 2 akade-niični, 2 kolesarski, 1 strokovno (zidarsko ^n tesarsko društvo iz Ljubljane), kar najbolje dokazuje simpatijo, katere vživa najmlajši ali čili »Sokol« v prestolici krasne Gorenjske. Vos vspored izvršil so je v napovedanem redu, posebno pa popolu-^anska javna telovadba na glavnem trgu, ki je vzbujala glasno odobravanje na tisočo brojcčih gledalcev iz vseh krajev, in prišla, da se v slovenskih sokolskih društvih Prav marljivo goji telovadba. »Gorenjski ^°kol« sme biti ponosen na slavnost, ki *n^ bode gotovo nova vspodbuda k daljnemu dolovanju.
Nepreviden kolesar. Z Begunj, Go-renjsko se poroča: Dne 18. t. m. dopoldne ob 10. uri je na okrajni cesti iz egunj proti Radovljici povozil z svojim
kol
esom g. okr. glavar pl. Kaltenegger z ^dovljice tukajšnjo posest. Ivano Peland ? Begunj ter jo na obrazu in po glavi ^o močno poškodoval. Gospodu okrajnemu glavarju svetovali bi v prihodnje, k° se vozi na sprehod po obljudenih ^8tah bolj previdno voziti a ne tako brez-Preinišljeno drviti.
v > Z nožem zabodel je v neki gostilni iški pekovski pomočnik Franc Markič °jaka-godca Rudolfa Kaina pri 27. peš-PQku* V gostilni so bili trije pekovski . kočniki in trije vojaki, med katerimi ^nastul prepir in pretep. Markič jo imel »Raubmesser« in jo sunil enega
vojaka v prsi tako hudo, da je malo upanja, če bode okreval.
Nenavaden slučaj. Minole dni je prišel kacih 70 let star pohabljen starček na bergljah iz Krškega v Ljubljano. Predstavil se je tudi nam in nam povedal dogodbo, ki je, če je resnična, vredna vse graje. Rečeni starček, ki komaj hodi in sope, za delo popolnoma nesposoben, in ker je reven, ker ničesar nima, mu je deželni odbor podelil hiralsko ustanovo 100 K. in naročil davčnemu uradu v Krškem da jo izplača. O izplačilu omenjene ustanove nam je omenjeni starček povedal, kar se nam zdi umestno zabeležiti. Mož je erarju zaradi nezadostnega kole-kovanja nekih vlog dolžan okrog 39 K globe. Ko je prišel v davčni urad po hiralsko ustanovo, se mu je tista globa od ustanove kar na kratko odtrgala, dasi hi-hiralske ustanove niso podvržene nobeni eksekuciji, ampak se morejo do zadnjega krajcarja izplačati. Deželni odbor je vsled tega tudi pisal davčnemu uradu v Krškem, da to ne gre, in da naj ustanovo popolnoma izplača. Omenjeni mož je na to dobil vabilo, naj pride v davčni urad po tistih 30 K. Mož je prišel in čakal in čakal ... V tem je davčni urad mobiliziral eksekutorja in dve priči. Ko so v uradu starčku izplačali rečenih 30 K, ki so mu bile nepraviloma odtrgane od ustanove, in je starček stopil na hodnik, napadli so ga eksekutor in njegovi priči. Odpeli so mu »lajbeljč« in mu potom takoimenovane telesne zaplembe vzeli tistih 30 K, ki mu jih je bil trenotek poprej izplačal davčni urad. Komentara k temu ne bomo pisali. Zabeležili smo, kar nam jo mož povedal. Če je govoril resnico, potem moramo reči, da gotovo iz napačnega »amtseifra« izvirajoče postopanje davčnega urada ni bilo niti lepo niti na mestu.
Iz Trate pri Poljanah nam pišejo: Imeli smo birmo in pa bolnega župnika. Tega zadnjega morali smo proti svoji volji prevzeti od Staroosličanov, ki so ga radi dali, mi pa smo ga prevzeli zelo neradi. Ali gospod škof, kateremu smo povedali, da župnik iz Stare Oslice ne daje dobrih izgledov, je hladnokrvno odgovoril: Ali je vam že kaj za pil? In sedaj imamo župnika, ki pa je pri nas tak, kakor je bil v Stari oslici. Nekaj dni pred birmo pozobal je prečastiti dva peharja črešenj-hrustavk in zobal jih je, kakor pravimo Poljanci, »s peškami«. Vse to pa je žalil z večjim številom velikih meric piva, na kar je nastala karantena v želodcu! Ne bom vam opisal, koliko je stalo truda, prej kot so — tako rekoč v navzočnosti prevzvi-šenega — pečko črešenj-hrustavk spravili iz fajmoštrovega želodca. Cela fara se je smejala, dasi bi so bila morala prav za prav skupno s prevzvišonim jokati! Vzlic temu pa nas je gospod škof, ko je mej birmo imel svojo gromovito prepoved, prav pošteno ozmerjal in oštel, ker smo se branili takega župnika. Se nismo doživeli takega ropotanja na leci! Staro ženice so majalo z glavami, ter si šepetalo jedna drugi: Pokojni fajmošter sojo znali lepše in boljše povedati! Možje pa so kar vstajali ter zapuščali cerkov, tako da je gospod škof imel mnogo nehvaležnega občinstva. Da, vera peša!
Slovenščina na Višarjih. Na Višarjih se jo utrdil običaj, da molijo duhovniki litanijo v latinskem jeziku. Ker pa pri-
haja tja gori tudi mnogo slovenskih romarjev, so začeli nekateri duhovniki, redovniki in tudi kot pisatelj znani kaplan Fr. Meško, moliti litanije v slovenskem jeziku. Vsled tega je nastal med nemškim koroškim duhovništvom silen vihar. Celo na knezoškofijstvo v Cejovcu so prihajale pritožbe in ovadbe radi slovenskih litanij. Vršile so se razburljive konference in se končale s tem, da so slovenske litanije odpravljene in imajo slovenski romarji na Višarjih pravico odgovarjati le »Ora pro nobis!« ne pa »Prosi za nas!« Mi pa, ki ne hodimo na^Višarje molit litanije, pravimo: Katoliških latinizatorjev, reši nas, o Gospod!
Petrolej in voda — vzrok nesrečne smrti. 201etna Ana Perinčič iz Kobarida je služila v neki družini na Franca Jožefa cesti v Gorici. Dne 5. t. m, je netila ogenj v štedilniku. Da bi lože zakurila, je prilila petroleja iz neke posode, v kateri je bilo okoli 4 litre te usodepolne tekočine. Ker je preveč gorelo, je nesrečno dekle polilo z vodo, na kar je udaril ogenj iz štedilnika in užgal tudi petrolej v posodi, ki je razpočila. Dekle je bilo nakrat v strašnem ognju; polita s petrolejem je gorela živa. Na obupni klic »Fogo, fogo!« je prihitela gospodinja, ki je ogenj sicer kmalu zadušila, ali za dekle — prepozno. Strašno ožgano in vso trdo so prepeljali v bolnišnico, kjer je po strašnih bolečinah umrla.
Prijazen soprog. V Poberšu pri Mariboru je kmet Murko svojo ženo tako pretepel, da je umrla.
Ujet morilec. Franca Frančiča z Rateža, ki je lansko jesen ustrelil svojo spečo soprogo, in ki je 9. aprila s tremi kaznjenci ušel iz ječe v Novem mestu, so zopet zaprli na Reki ter ga izročili sodišču v Novem mestu.
Nezgoda. V Obrhu v črnomaljskem okraju je 601etni Josip Barič padel s čreš-nje na neki kol, kateri se mu je zabodel v vrat. Starček je obvisel na kolu. Neke ženske so sicer moža snele, a vsled dobljene poškodbe jo Barič četrt ure pozneje umrl.
Grozna nesreča se je pripetila dne 14. t. m. v Ročinju. Sestra posestnika I. Ipavca je natočila steklenico špirita ter jo postavila na sod. O tem se je steklenica preobrnila in špirit se je razlil po obleki. Ker je imela v roki svetilko, je prišel špirit v dotiko z ognjem, zbog česar je bila revica v hipu vsa v plamenu. Drvila je k vodotoku, nadejaje se, da voda pogasi ogenj. Ali ni jej bilo pomoči. V par hipih je zgorela na njej vsa obleka in dekle je bilo strašno ožgano. Ljudje, ki so čuli nje kričanje in videli plamen, ki se je za meter dvigal nad njeno glavo, so prihiteli na pol oblečeni. V prvi hip so menili, da se je vžgalo kako poslopje, a misliti si je njih grozo, ko so videli, kaj se je zgodilo. Onesveščeno ponesreč-nico so prenesli v postelj. Po Gurnih strašnih mukah je nesrečno dekle umrlo.
Napajanje konj. V nemškem časopisu, ki ga izdaja družba za konjerejo na Štajerskem, se neki konjerejec nad tem jezi, da se toliko po svetu konj s tem muči, da se jih ne napaja pred krmljenjem, ali če se po storjenem delu v hlev postavijo. Človek pije mej potjo, pes se okrepča z vodo, če je še tako razgret, mi pa dajemo žejnim konjem suho mrvo in jih Šele čez uro ali dve napajamo. Konj rabi za pre-
bavljanje dosti slin, te sline iz vode dela. Konj ne more jesti, če ne dobi dosti vode. Zato dajo pri vojakih konjem kmalo, ko jih v hlev denejo, nekaj vode. Le če so prehudo razgreti tedaj ne, a ne čakajo dve uri na napajenje. Pa pred krmljenjem z ovsem je dobro napajati tudi zaradi tega, da se oves dobro prebavi, drugače gre neprebavljen v čeva in iz njih v gnoj. Pri nas napajamo mej potjo, če konj kmalu naprej hodi, brez premisleka, ali če konja po storjenem delu v hlev denemo, čakamo po 1 x/3—2 ure z napajanjem.
Strašna rodbinska drama. Iz Nea-polja poročajo: Na nemškem poštnem par-niku »Ems« je bil nastavljen Meklenburžan Pavel Hendrick. Njegova žena, rodom Nemka, je bivala z dvema otrokoma v Neapolju. 7. t. m. je dospel parnik »Ems« v neapolsko luko, Henrik je šel takoj na kopno ter je hitel k svoji družini. A našel ni nikogar, pač pa izvedel, da mu je jeden otrok umrl na vnetju možgan, drugi otrok pa je padel z balkona in se, med tem ko je bila mati pri bolniku, ubil. Vsled te dvojne nesreče je mati zblaznela. Henricka je to tako pobilo, da se je zastrupil in umrl.
Jnnaška nevesta. V Rouenu slavi vse mlado Američanko miss Heleno Town-send iz Cincinnatija. Ta jedva 201etna gospica se je peljala nedavno s svojim ženinom in svojim malim nečakom po Seini. Nakrat je veter prevrnil čoln, in vsi trije so popadali v globoko vodo. Gospica je naglo zlezla na obrnjeni čoln, ženin in nečak pa sta se začela potapljati. Gospica je rešila najprej nečaka ter ga prinesla na bližnjo ladijo. Potem pa se je napol slekla in skočila še za ženinom, ki jo bil že pod vodo. Rešila je tudi njega. Vse mesto proslavlja gospico in igrala ji je pod oknom mestna godba.
Zdravilišče za zaljubljence. V španskem listu »Siglo Medico« je opisal zdravnik Regnera kopališče Alanjo v provinciji Badajorv kot pribežališče nesrečnih zaljubljencev. Šele nedavno se je dognalo, da voda ondotne kopeli leči vse srčne in živčne bolezni, ki se zovejo sicer »nesrečna
ljubezen«. Regnera povsem resno pripoveduje način zdravljenja teh boleznij. Nedavno je bila ondi 171etna devica, ki se je sprla s svojim zaročencem tako zelo, da je začela kar besniti, ako ga je le zagledala. Poslali so jo v Alanje, kjer so jo zdravili z vodo in v 8 dneh je bila zdrava. Črez 14 dni se je že poročila s svojim zaročencem. Neka druga devica pa ni hotela poročiti se s svojim ženinom, ker se je zaljubila v njegovega brata. Poslali so jo v Alanje, kjer je okrevala od bolezni, t. j. od ljubezni do brata, in srce se ji je obrnilo zopet k prvemu zaročencu. Sedaj je v Alanju vse polno nesrečnih zaljubljencev. No, če že dru-zega ni, reklama za to letovišče je vsekakor originalna in uspešna.
Dolžina vseh železniških prog na svetu je znašala 1898. leta 752.500 km. V Evropi sami ima dolžina vseh železniških tirov 270.000 kilometrov. Od teh železnic je 35.100 km avstro-ogrskih, 42.500 ruskih, nemških pa je 48.600 km.
Po rokah v Pariz. K valilcema soda, vozniku otroškega vozička in'k črevljarju bosohodcu se je pridružil kot četrti v vrsti znamenitih potovalcev na pariško razstavo Ivan Haslinger z Dunaja. Ta pojde v Pariz po rokah ter upa dospeti tja v 40 dneh. Ako se mu to posreči, dobi 2000 K. Haslinger, ki je hrom na nogah, si je dal narediti voziček, na katerem čepi in poriva z rokami dalje. Spremlja ga kolesar. Prišla sta v 7l/a dneh do Solnograda. Živita se s prodajo razglednic in z gramofonom. Neki Kari Voit pa nosi seboj na rami kurnik z 80 pišanci v Pariz ter upa, da pride na mesto v 45 dneh. _
78 ljudij strela ubila. V gubernijah Varšava, Petrikov in Radom so bili mi-nole dni strašni viharji s točo. Vsa polja so uničena. Mnogo poslopij jo pogorelo, ker je vanje udarila strela, ki pa je poleg živine ubila tudi 78 ljudij.
Častnik s kavcijo pobegnil. Okr. sodišče Schwaz na Tirolskem išče nad-poročnika Rudolfa Tschusija viteza pl. Schmidhofena, kateri je ubežal s kavcijo, ki mu jo je dal oče njegove bivše nevesto. Star je 28 let; v njegovi družbi je tudi neka 19letna Cecilija Sieberer.
es
nja!	'to	ajte
	t— -a	CD
		ca
■o	as	N
o	ev	j*
a	vsilj	Cd a.
</>		E CD
e	"t/>	
		ori
O. «
ca
trn
X o
CD
> O CD
TJ CD
"C
Cl O
o 10
-g o jSg
® o -o I z g s _§
-o Z
N   2 "® CL >
Masnem;:
mmim
Tvari n
PILA in METODA
ZALOGA pri LV.JEBACIN U
LJUB LJ AN i/
1
d
9 I
4
D
I
h
9
i
e i
38888030308080688680888880888
Zobozdravniki in zobotehnični atelje.
med. univ. dr. Rado Frlan
specijalist za porcelanaste in zlate plombe, zlate krone in spone, zlata zobovja itd. naznanja slavnemu občinstvu, da je od 15. julija naprej pri njem zobni tehnik OH o Ni*yill, bivši asistent v ateljeju zobozdravnika Schweigerja v hotelu pri Maliču.
8888888
Tržne cene v Ljubljani
14. julija 1900.
PSenica, 100 kg
Rež,        „ .
Ječmen,   „ .
Oves,       „ .
Ajda,       „ .
Proso,     „ . Koruza, , Krompir,
Leča,      lit. .
Grah,       „ .
Fižol       „ .
Maslo,    kgr. .
Mast,       „ .
Špeh svež, „ .
1780 15I40 14 60
20
Špeh povojen, kgr. Surovo maslo,  „ . Jajce, jedno .  . . Mleko, liter .  . . Goveje     meso kgr Telečje        „ „ Svinjsko „ KoStrunovo ,, „ Piščanec .  . . Golob .... Seno,   100 kilo Slama, „    „ . Drva trda, klftr „ mehka, „
K	p i
i	44!
i	90
_	5,
_	16;
i	28
i	20
i	4Q
i	To
—	40,
3	60,
4	H
6	40
5	—j
Loterijske srečke.
Gradeo, 7. julija. Brno, 11. julija. Dunaj, 23. junija. Lino, 14. julija. Trst, 30. junija. Praga, 18. julija.
57, 77, 58, 79, 39.
71, 19, 52, 7, 32.
88, 33, 86, 17, 41.
41, 42, 45, 36, 82.
32, 36, 69, 77, 86.
59, 62, 13, 79, 74.
♦>>>>»>a
Zmešane lase
kupuje po najvišjih cenah in plača bolje nego vsaka zunanja firma
Lndovik Businaro
v Ljubljani, Hilšarjeveulice št 10.
fCŠT Nabiralce las opozarjam s tem uljudno na mojo firmo. *ffei]
<*»»»y
Gompagnie Generale Transatlantique.
Francoska proga s poštnimi brzo-parobrodi via Inomost-Basel-Paris New-York.
Cena vožnje v III. razredu iz Ba-sela v New-York stane 84 (štiriin-osemdeset) gld. s hrano in stanovanjem od Basela dalje prosto. Odhod iz Ba-sela vsak četrtek, iz Havra vsako soboto zjutraj. Ta črta je najbolj pripravna za Slovence iz Kranjske in Štajarske ter za Hrvate. Na parnikih je najboljša hrana in postrežba; potniki III. razreda dobe* dvakrat na dan vino prosto.
Rommel&Comp.Basel
(Švica.)
V Ameriki smo v zvezi z „Glas Naroda", Fran Sakser, 109 Green-wich Street New-York.
Odgovorni urednik dr. Ivan Ta v Car.
Laatnina in tisek .Narodne Tiskarne" v Ljubijo1*