o >w Ma mm Leto 2 - Štev. 10 (34) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - via IX Agosto 8 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD 15.-31. maja 1975 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 H Izdaja ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad OBNOVIMO KOMUNE Sedanjo predvolilno fazo karakterizira postopno poži-vljanje razprav, sestankov in političnih pobud. Na površje prihajajo interesi političnih strank in, resnici na ljubo, prihajajo na dan tudi lastni problemi krajevnih u-prav. Na bližnjih volitvah se bodo obnovili občinski in pokrajinski sveti. V drugi stopnji pa bo še obnova svetov gorskih skupnosti. Tudi kulturna društva in izseljenci so izrazili svoje zanimanje za prihodnje volitve, ker imajo v programu odpreti dialog z novimi upravami. Dialog bo imel kot objekt vsebino, ki je bila predmet razprav na raznih srečanjih s pokrajinskimi tajništvi strank in predsednikom pokrajine. Rezultati bližnjega dialoga so, v dobri meri, odvisni od stališč, ki bodo dozorela v občinskih svetih, torej v u-pravah in Skupnosti. Zanimanje in pričakovanja društev so torej več kot upravičena. Smatramo, da sedanji občinski sveti ne odgovarjajo več današnjim zahtevam in niti ne predstavljajo tiste av-tentičnostič ki jo izražajo naše doline. V bližnji preteklosti, ko so bile izražene zavestne zahteve za obrambo telesa naše skupnosti in kulturnih vrednot, na žalost, občinske uprave niso bile zmožne dati organskih odgovorov. Na vsako dejanje se je takoj odgovorilo z nasprotnim dejanjem. Na primer dodelitev šolske avle na učiteljišču v Št. Petru Slovenov ob Nadiži za večerni tečaj slovenskega jezika (1972) in proslava pesnika Ivana Trinka ( 1974) je imela, kot protiutež, premislek o tečajih slovenščine (1973) in zamolk Specogne na mednarodni konferenci o manjšinah v mesecu juliju 1974 ter na «Dan Emigranta» preteklega meseca januarja. Nočemo zamolčati vrednosti udeležbe županov na raznih manifestacijah, kot na primer na odkritju spomenika padlim partizanom v Matajurju, polaganje vencev na pokopališču v Sv. Lenartu in Matajurju na posmrtne o-stanke padlih partizanov in raznih posegov manjših obveznostih. Temu pozitivnemu obračunu pa gredo pripisane tudi pasive. Zato ne moremo ne govoriti o molkih predstavnikov krajevnih uprav ob in po srečanjih s političnimi tajništvi strank, ne — kar je še slabše — samood-povedi gorske Skupnosti, ko ni izrazila v statutu svoje o-predelitve in funkcije za o-brambo kulture in sloven- skega jezika. Niti nas tu ne zanima, da bi tu razdelili odgovornosti rped DC in PSDI v odklonitvi tozadevnih predlogov, kar jasno označuje težave teh strank, da bi si dale določeno linijo — postopno kolikor se hoče — ki naj bi ju obvezovala v obrambi kulturnih vrednot Skupnosti. Če se danes nekaj giblje, je prav, da to pride na dan. Znane so nam obveznosti naših prijateljev za pripravo kandidatnih list, za izjave programov, za napore, da bi pomagali dozorevati nova stanja, predvsem v skupinah, kjer so pobudniki alternativnih list demokristjanski stranki. Gre torej za neko novo fazo: je kipenje aktivnih sil, ki bodo dobile večjo ali manjšo težo. Kipenje pa postavlja v luč aktivne in delavne može, nadarjene mladince, zavzete in angažirane, večkrat formirane z dobro kulturno podlago, bogate v izkušnjah iz delavnega sveta, šole in kulture. Ti imajo nalogo dati programsko obliko pridobitvam in zahtevam na področju upravne avtonomije ter zavesti skupin Slovencev videmske pokrajine. Jutri bo njihova naloga lista, da bodo zahtevali spoštovanje prvih rezultatov in da bodo konkretno delovali za obrambo Skupnosti in njenega fizičnega preživljanja, z uresničitvijo funkcionalnih gospodarskih pobud, za njen omikan razvoj. Kako voliti? Stanje bo zelo različno od občine do občine. Večinski volilni zakon ni naklonjen majhnim skupinam, ( katere pa danes nudijo dragocene prvine za priznanje naše etnične in kulturne stvarnosti) in sili za ustanavljanje list, ki jih sestavljajo ljudje različnih nazorov. Po drugi strani pa to spodbuja konfrontacijo o-seb, idej in programov. Že sedaj vemo iz katerih strani so prišli najvažnejši pristanki programom kulturnih društev in vsi poznamo može, ki so bili med nami na raznih manifestacijah, v pobudah, na študijskih sestankih, skratka, v življenju društev. Od teh mož bomo imeli najbolj gotova in iskrena navodila. Po navadi ni primerno razpršiti glasove na posamezna imena, predvsem pa tam, kjer obstojajo takšne liste, ki predstavljajo stvarno razodetje zrelosti, konkretne možnosti napredka, čeprav so bili nekje samo delno sprejeti naši argumenti v programe. Zavedajmo se tudi, da te volitve ne predstavljajo konca, ampak samo preprosto e-tapo: naše naloge gredo daleč mimo tega trenutka. Tu začne stisnjena Terska dolina. RINNOVIAMO I COMUNI L'attuale fase pre-elettora-le presenta un intensificarsi progressivo del dibattito, delle riunioni e delle iniziative politiche. Emergono gli interessi dei partiti politici e, ad onor del vero, vengono alla luce i problemi proprii delle amministrazioni locali. Le imminenti elezioni riguardano il rinnovo dei consigli comunali e provinciali e, in secondo grado, i consigli delle comunità montane. Anche le associazioni culturali e degli emigranti hanno e-spresso interesse alle prossime elezioni, perchè hanno in programma l'apertura di un dialogo con le nuove amministrazioni. Il dialogo avrà per oggetto gli argomenti che sono stati tema di discussione nei vari incontri con le segreterie provinciali dei partiti ed il presidente della provincia. I risultati del prossimo dialogo dipendono in buona parte dalle posizioni che saranno maturate nei consigli comunali e, quindi, nelle amministrazioni e nella Comunità. L'interesse e l’attenzione dei circoli sono dunque più che giustificati. Si ritiene inoltre che gli attuali consigli comunali non siano ormai più rispondenti alle odierne esigenze, nè rappresentativi di quanto di più autentico vanno e-sprimendo le nostre valli. Nel recente passato, nel momento in cui sono state espresse richieste coscienti di difesa del corpo comunitario e dei valori culturali, le amministrazioni sono state purtroppo incapaci di dare organiche risposte. Ogni atto veniva subito contraddetto da un atto opposto. Per esempio l'assegnazione di un'aula dell'Istituto magistrale di S. Pietro al Na-tisone per un corso serale di lingua slovena (1972) e la ce- lebrazione del poeta Ivan Trinko (1974) ha avuto come contrappunto il ripensamento sui corsi di slovene (1973) e le reticenze di Specogna alla Conferenza Internazionale delle Minoranze del luglio 1974 e del «Dan Emigranta» del gennaio scorso. Non vogliamo tacere il valore della partecipazione dei sindaci a varie manifestazioni, quali l’inaugurazione del monumento ai partigiani caduti a Matajur, la deposizione di corone nei cimiteri di San Leonardo e Matajur su resti dei caduti partigiani ed i vari interventi di minore impegno. Al bilancio però vanno a-scritti anche i passivi. Non possiamo perciò tacere i silenzi dei rappresentanti dei consigli e delle amministrazioni locali negli incontri con le segreterie politiche, nè — più grave ancora — la rinuncia della Comunità montana ad esprimere nello statuto u-na definizione di se stessa ed una funzione di salvaguardia della cultura e della lingua slovena. Nè ci interessa qui compiere il riparto delle responsabilità fra DC e PSDI nel respingere le proposte in merito, segno evidente della difficoltà di quei partiti di darsi una linea — gradualistica fin che si voglia — di impegno per la tutela dei beni culturali della Comunità. Se oggi qualcosa si muove, è bene che esso venga alla luce. Siamo a conoscenza di un impegno dei nostri amici alla elaborazione delle liste, alla enunciazione dei programmi, allo sforzo di maturare situazioni nuove, soprattutto nei gruppi promotori di liste alternative al partito della DC. Si tratta dunque di una fase nuova: è un fermento di forze attive che troveranno mag- giore o minore incidenza. Il fermento però mette in luce uomini attivi e laboriosi, giovani intelligenti ed impegnati, spesso formati di buona preparazione culturale e ricchi di esperienze nel mondo del lavoro, della scuola e della cultura. Essi hanno il compito di fare forma programmatica alle conquiste ed alle e-sigenze sul piano dell'autonomia amministrativa e della coscienza di gruppo degli Sloveni della provincia di Udine. Domani il loro compito sarà quello di far rispettare i primi risultati e di operare in concreto per difendere la Comunità nella sua sopravvivenza fisica, con l’attuazione di iniziative economiche funzionali, e nel suo sviluppo civile. Come votare? La situazione sarà molto varia di comune in comune. La legge elettorale maggioritaria non favorisce i piccoli raggruppamenti (che invece oggi offrono preziosi elementi di riconoscimento della nostra realtà etnico-culturale) e spinge alla formazione di liste composte da uomini di diversa tendenza. D'altra parte ciò stimola al confronto delle persone, delle idee e dei programmi. Fin d’ora sappiamo da quali parti sono venute le più valide adesioni ai programmi dei circoli culturali e tutti conosciamo gli uomini che sono stati fra noi nelle manifestazioni, hanno preso parte alle iniziative, alle riunioni di studio e, sono stati in definitiva, nella vita delle associazioni. Da questi uomini avremo le indicazioni più sicure e sincere. Di regola non è poi il caso di disperdere i voti su singoli nomi, soprattutto dove vi siano liste tali da rappresentare una reale manifestazio- ne di maturità, una concreta possibilità di progresso, per quanto parzialmente siano stati accolti nei programmi i nostri argomenti. Ricordiamoci anche che queste elezioni non sono un fine, ma una semplice tappa: i nostri compiti infatti vanno ben oltre questo momento. V. IL PRESIDENTE DELLA REPUBLICA GIOVANNI LEONE RICEVE UNA DELEGAZIONE UNITARIA DEGLI SLOVENI IN ITALIA Alla solenne inaugurazione della Risiera-monumento nazionale presso Trieste, dove furono sterminati migliaia di uomini e donne antifascisti, in maggioranza sloveni e croati, ha presenziato il Capo dello Stato, il presidente della Repubblica Giovanni Leone. In tale occasione ha ricevuto una delegazione unitaria degli Sloveni in Italia, rappresentante tutte le organizzazioni politiche e sociali operanti tra la comunità nazionale slovena nella Regione Friuli Venezia Giulia. La delegazione era composta da: ŠKERK ALBIN, deputato, eletto nella lista del P.C.I. CENCIG EMIL, rappresentante delle associazioni culturali della Provincia di Udine DOLHAR RAFKO assessore comunale di Trieste eletto nella lista della Slovenska Skupnost -Unione Slovena RACE BORIS Presidente della Slovenska kulturno - gospodarska zveza - Unione economico-culturale slovena WALTRITSCH MARKO Consigliere provinciale di Gorizia, già Vicepresidente della Provincia, eletto nella lista del Partito socialista italiano. I rappresentanti della comunità slovena hanno consegnato al Presidente della Repubblica un documento che sintetizza le richieste degli Sloveni in Italia, richieste che sono conformi al dettato costituzionale. li presidente Leone si è impegnato a fare quanto sarà nelle sue possibilità ed ha augurato alla comunità slovena un prospero avvenire di buona convivenza e di pacifico sviluppo nel quadro delle condizioni specifiche della regione nella quale si trova a vivere ed a operare. Odgovorni urednik: Izidor Predan Izhaja vsakih 15 dni NAROČNINA: Letna 2000 lir Za inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361 »ADIT« DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir DAL DIARIO DEL COMPIANTO don G. CRAMARO Una vita spe lotta per i E' " 'WStS’-'-r, diritti 2A PUNTATA Invocai allora la questione di principio e risposi: «Sorvolando il fatto che ancor oggi, alla fine deH’undecimo anno dell'era fascista in un raggio di quasi quattro Kmq. esiste nella mia cura una sola scuola elementare, che conduce il bambino alla 4.a classe, a me sembra che la questione della predicazione è una questione di diritto divino-positivo ed eminentemente magiste-riale, alla quale la Chiesa non può rinunciare.» M’interruppe e disse che il Sacerdote deve adoperarsi, per quanto gli è possibile anche per far penetrare la lingua nazionale fra le sue popolazioni; accennò che a Bolzano nel giorno del Corpus Domini si avrebbe potuto avere una grandiosa manifestazione di fede, perchè tutte le Autorità a-vrebbero partecipato inquadrate alla processione, con i balilla e le piccole italiane se si fosse cantato in italiano e che la manifestazione non potè aver luogo, per la ostinata resistenza del Vicario Generale della Diocesi, che non volle rinunciare ai canti tedeschi. Osservai che non v’era il caso di preferire una parata più o meno sentita ed o-stentata in una festa, all'efficacia della predicazione nella lingua del popolo. Replicò che i tempi sono anormali e che bisogna adattarsi, perchè la S. Sede non sa che fare. Essa deve piangere continuamente, ora per le questioni del goriziano, ora per quelle dell'Alto Adige; che, per esempio, in questi due anni, con oltre 28 persone proposte, non si è ancora potuto provvedere per la nomina del Vescovo di Gorizia, per cui il S. Padre, afflitto, ha detto: «C'andrò io!»; che se il Clero fosse stato più obbediente anche alle autorità civili, si sarebbero evitate tante questioni. Risposi che, se la chiesa avesse dovuto adattarsi ai poteri civili, giusto il suo desiderio, non avremo avuto le glorie dei martiri, non avremmo oggi il sacro colle Vaticano col palazzo pontificio. Tornai alla questione di principio; citai le parole del Papa, nelle quali egli osservava che «i Missionari non dovevano predicare ne questo, nè quel nazionalismo, ma la Chiesa Cattolica e l’insegnamento di Cristo, nella lingua del popolo e che Egli, il Papa, si preoccupa del Clero indigeno, proprio per tale insegnamento. «O, dissi, il dono delle lingue, nel giorno della Pentecoste, deve suffragare questa tesi, oppure fu una sciocchezza. Replicò Mons. Pizzardo che quelli erano altri tempi; a cui io: «Ma lo Spirito Santo è sempre lo stesso! (risa di Mons. Nogara e sue). Se dunque la predicazione è un affare di diritto Divino-positivo, dissi, vedrei volentieri la Chiesa, nella sua doverosa intransigenza, mandare al martirio i suoi Sacerdoti, per proteggere tale diritto. E noi Sacerdoti abbiamo detto al nostro Arcivescovo che eravamo pronti a tutto, se egli l’avesse richiesto. Mi volle dar delle direttive sul modo di com- portarsi nella predicazione; «prima, disse, faccia la predica in italiano, poi faccia la spiegazione in sloveno. Gli dissi che ciò era assoluta-mente vietato dalle autorità, e che anche con ciò non si poteva dire risolto l'affare di principio. Estrassi a questo punto «L’Avvenire d’Italia», comprato nella notte a Bologna e gli lessi ciò che gli Italiani scrivevano per la questione linguistica a Malta. Ecco il comunicato: «La Tribuna ha da Malta che la nuova lettera patente del Governatore ha prodotto dolorosa impressione in tutta l'isola. Il Governo di Londra ha voluto vibrare un altro colpo alla libertà degli isolani. Ormai la costituzione è priva di qualsiasi contenuto e valore. Dichiarando materia riservata, e cioè di interesse imperiale, ora questo, ora quell'istituto o questione, il Governo autonomo dell’isola è andato a gambe all’aria. Gli isolani si vedono diminuiti ed offesi nella loro dignità. In questi ultimi tempi ogni nuova lettera patente ha limitato la loro libertà. Circa poi quei provvedimenti a carattere antitaliano non si vede come l'Inghilterra la quale pretende di avere tradizioni di libertà possano far ombra una scuola italiana, u-na biblioteca italiana e un istituto culturale italiano. Si è su un campo esclusivamente culturale e si fa con la mente uno sforzo a pensare che sia veramente l'Inghilterra che combatte la lingua di Dante tanto la cosa sembra incredibile.... Se gli Italiani, obbiettai, per una questione puramente culturale chiedono il ristabilimento della lingua, perchè la Chiesa, per una questione eminentemente spirituale cede così facilmente e senza neppure una protesta? A questo punto cominciò a parlare Mons. Nogara facendo osservare che l’Autorità Civile aveva invaso un campo eminentemente ecclesiastico e giurisdizionale, ledente il concordato; e chiese che si intraprendessero delle trattative, la cui base avrebbe dovuto essere l'accettazione dei seguenti cinque punti: A) le prediche fossero pure in lingua italiana, ma si conservasse il riassunto nella lingua volgare; B) l’insegnamento del Catechismo ai fanciulli sul testo ufficiale della Diocesi, ma fino alla terza classe scolastica tale insegnamento fosse impartito in volgare; C) che a carico dei Sacerdoti, direttamente presi di mira, fosse aperta un’inchiesta per assodare le responsabilità di ciascuno; D) a! trattamento economico dei Sacerdoti della zona si provvedesse civilmente, come si fa con i Parroci; E) l’istruzione scolastica intensificata, mediante l'apertura di nuove scuole. Alla domanda di Mons. Pizzardo se Egli, Mons. Nogara avesse avuto una qualche risposta da parte della Segreteria di Stato di Sua Santità; Mons. Nogara rispose di aver avuto, prima d’andar in Terra Santa, da Mons. Ottaviani la risposta: «Episcopus uta-tur munere suo!» e lamentava che una tale risposta era assolutamente inadeguata alla gravità della questione. Alla domanda 3i D. Crama-ro se dalle trattative col R. Governo si avesse potuto nutrire qualche speranza d'intesa, Mons. Pizzardo rispose che non c’era da nutrire sov-verchie speranze, perchè l’ordine emanato, veniva direttamente dal Duce. Sua Ecc. Mons. Nogara ebbe l’ordine di stendere le sue richieste in apposito memoriale, che sarebbe stato mandato al R. Governo ed uscimmo dai Sacri appartamenti. L'indomani mattina il sotto-scritto, insieme al compagno, si recarono di nuovo in Vaticano, per visitare Mons. Tar-dini; vi furono ammessi subito e gli raccontarono tutto ciò che era successo. Egli disse che da Mons. Pizzardo non c'era di sperar nulla, perchè non gli tornava conto di aver de' grattacapi diplomatici, che secondo lui, l'unica e la più efficace via era quella d’informar direttamente il Santo Padre di tutto, perchè tutte le lettere, che a lui sono indirizzate, le legge personalmente. Fu allora che i due crissero al Papa la seguente lettera: (Continua) Ljubljana slovesno praznovala 30-letnico osvoboditve V petek 9. in soboto 10. maja so slovesno proslavili v Ljubljani 30-letnico osvoboditve in revolucije. V petek zvečer so odkrili blizu trga Revolucije moderen spomenik padlemu narodnemu heroju, prvemu komandantu NOV in POS, Francu Rozmanu- Stanetu. Ljubljana je bila vsa v zastavah. Prišle so delegacije iz vse Slovenije, zamejstva in Italije. Posebno je bila dobro zastopana Zveza partizanov — ANPI iz Trsta, Gorice in Vidma. To ni nobena čuda, saj so se borili slovenski partizani in italijanski garibaldinci, z ramo ob rami, proti skupnemu sovražniku. Okrog spomenika in okolice se je zbralo približno 60 tisoč ljudi, ki so poslušali govornike, recitacije in prepevanje partizanskih pesmi. Drugi dan je bilo v središču Ljubljane še večje slavje. Že navsezgodaj so bile ulice natrpane z ljudmi, bivših bojevnikov, mladincev, delegacije vseh občin Slovenije in vseh partizanskih brigad s svojimi prapori. Na trgu pred narodno Skupščino in okoli njega se je z-bralo ob 11. uri nad 160 tisoč ljudi, ki so prisostvovali odkritju velikanskega spomenika Revoluciji. Pred odkritjem spomenika sta govorila Jože Smole, predsednik mestne konference SZDLS in Sergej Krajger, predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije. Potem ko je Krajger orisal pomen tega velikega slavja in govoril o ogromnih žrtvah, ki jih je dal slovenski narod za osvoboditev, se je dotaknil tudi odnosov s sosednimi državami, predvsem z Italijo in Avstrijo, kjer živita slovenski narodni manjšini. Dejal je, da v Italiji pripadniki slovenske manjšine ne uživajo položaja enakopravnih državljanov in poudaril, da Slovencem v Benečiji in Reziji uradno še vedno ne priznavajo statusa manjšine, v Avstriji pa so Slovenci brez zaščite pred pritiskom šovinistov in nacistov. Obljubil je solidarnost in podporo matičnega naroda slovenskim manjšinam v zamejstvu v njihovem boju za svoje pravice. DOM PASQUALE GUJON BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI 25 ■ - E’ successo che sia stata interrotta pubblicamente la recita del credo in sloveno, così pure i canti religiosi sloveni. Ciò equivaleva a dire: «Voi siete dei barbari; così anche il vostro linguaggio. Tanto barbaro che neanche Domineddio io gradisce». Sarebbe interessante sapere che cosa avverrebbe se tanto si dicesse, mettiamo, a Catanzaro o a Brunico. Ma la nostra gente è buona. Buono tante volte ha il significato di minchione. Oh, quanto buona è la nostra gente! RAGIONI PSICOLOGICHE Asserire però, come vorrebbe qualcuno, che la gente delle Valli sia in blocco masochista perchè sembra che si sputi addosso; che sia «sen- za Dio» perchè rigetta le avite preghiere; che sia tanto ignorante da non distinguere tra stirpe e nazione, e tanto rozza da non rispettare neanche i morti, sarebbe troppo semplicistico. Bisogna tenere presente che: 1 - tale comportamento è limitato ad una piccola parte della popolazione; gli altri sono la «maggioranza muta»; 2 - che il fenomeno di «rigetto», di questa parte, trova giustificazione in ciò che è conosciuto come INCONSCIO COLLETTIVO. L'uomo normale è solitamente restio a fare da attore impegnato quando non entrano in gioco i suoi interessi. E' però abbastanza vulnerabile sul piano passionale ed emotivo. Quando la passionalità investe tutto il gruppo, si assiste all’ inconscio collettivo in cui il singolo perde il senso della critica. La storia è intessuta da inconsci collettivi. Un esempio limite l'abbiamo nell'Italia fascista, quando, dalle piazze gremitissime, si gridava alle stelle: «Vogliamo cannoni e non burro». Manco a dirlo, dopo la batosta, tutti si proclamavano innocenti. L’inconscio collettivo ha la virtù di trasformare l'individuo in un irresponsabile che non cessa di sbattere la testa fino a che non crolla esausto e scornato. Ecco invece un esempio di inconscio collettivo nelle Valli. Qualche sacerdote assicura: «Se recitassi anche un solo padrenostro in sloveno, tutti uscirebbero di chiesa». Nei paesi delle Valli lo sloveno è parlato in famiglia, in piazza, in municipio e nelle osterie, ma guai se il prete recitasse una preghiera slovena in certi paesi! Pregare in latino, che nessuno capisce, in tedesco o francese, sì, ma non nella lingua materna! L’inconscio collettivo nelle Valli è determinato, oltre da quelli cui abbiamo già accennato, da due altri fattori: 1 - da fanatici che danno a vedere di essere organizzati, perchè in ogni piccolo centro se ne trova qualcuno, e di fare capo a gente astuta che se ne sta in città e che si è strumentalizzata la passionalità delle masse: è la ghepeù delle Valli. Ecco il genere delle loro prodezze: nella Valle di San Leonardo, a partire da Cosiz-za fino a oltre Clodig, ti imbrattano la provinciale ed i muri delle case - nottetempo: degni successori degli untori di manzoniana memoria -con scritte di tenore antisloveno e, particolarmente, contro i loro preti; avvicinano i conoscenti e si studiano di persuasione a restare muti in chiesa se la liturgia verrà svolta in sloveno; quando un sacerdote delle Valli accenna soltanto a trasferirsi in un'altra parrocchia, immediatamente la popolazione di questa parrocchia viene, dai summenzionati, sobillata con- tro il loro nuovo pastore. E' pitturato come comunista, traditore e titino. Seguono proteste e gazzarre che rendono poco onore a quei tre o quattro paesetti a tutti noti. E dire che si tratta di un figlio dello stesso popolo, nato in uno dei sette comuni delle Valli e che non ha altra ambizione se non quella di fare un po' di bene. Intanto viene lapidato moralmente. Poco onore per quei paesetti, ma hanno la scusante che ebbero i lapidatori del Protomartire: non sanno quel che si fanno, ignoranti e condizionati, appunto, dall’inconscio collettivo. 2 - Il secondo fattore è costituito da una irrazionale ostilità di diversi fra la nostra gente nei riguardi della propria identità. Irrazionale al punto da riuscire incomprensibile per un estraneo. Come è possibile, si chiede, che una persona equilibrata possa ripudiare la propria eredità culturale e odiare la lingua che quotidianamente usa? Quale è il motivo di questo condizionamento? Vorrei cercare di spiegarlo basandosi sul parametro del condizionamento classico di Pavlov o di Skinner. Ogni condizionamento presuppone una stimolazione. «La causa prima di ogni azione si trova sempre in una stimolazione sensoriale esogena» (Sechenov). Stimolazione che provoca «un riflesso estensibile alle attività superiori» (Le Ny). Forse lo «stimolo originale» all’odierno comportamento — «reazione condizionata» —, va ricercato nei secoli trascorsi al servizio della Serenissima, quando, nel compito di custodia dei confini, gli antenati delle Valli dovevano tenere un atteggiamento ostile nei confronti degli stessi consanguinei oltre confine. Tra gli «stimoli connessi» (quelli che vanno ad aggiungersi allo stimolo originale) potremmo annoverare lo spirito irredentistico e xenofobo del primo anteguerra e del ventennio fascista, attraverso la scuola, la stampa ecc. (Continua) 1 sacerdoti delle Valli del Natisone in una foto-ricordo con mons. Ivan Trinko. In piedi ultimo a destra è don Cramaro. IZ TRINKOVE ZAPUŠČINE NEOBJAVUENA KORESPONDENCA V letošnji 4. številki «No-I vega Matajurja» smo govoriliI o stikih, ki jih je imel Trinkol z raznimi zgodovinarji. V Kra-I nju še vedno živi zgodovinar! dr. Josip Žontar, ki je imel[ pismene stike z Ivanom Trin-kom. Ni pa imel te sreče, da| bi se z njim osebno srečal. Dr. Žontar bo letos izpolnil! 80 let. Rodil se je dnel 23.IX.1895. Gimnazijo je štu-| dirai v Kranju, zgodovino inf zemljepis pa na Dunaju, kjerj je diplomiral leta 1919. Pozneje je študiral tudi pravo ini leta 1930. je diplomiral na* pravni fakulteti v Ljubljani. Nato je bil gimnazijski profe-| sor v Ljubljani, Celju, Nišu inWtudi nemško] -odpotoval je II. V Kranju, 20. jan. 1934. Prečastiti gospod, Oprostite, da se obračam na Vas zopet z neko prošnjo. Ko sem bil pred leti v Vidmu (Udine) in Vas žal nisem našel doma - bili ste s prev z. nadškofom na vizitacijskem potovanju - sem bolj pičlo opravil svojo nalogo po on-dotnih arhivih in povrh tega je bila knjižnica z mestnim arhivom zaprta ter kljub poizvedovanju nisem našel g. ravnatelja knjižnice - ( baje Ije prijazen gospod, ki zna Kranju. Napisal je mnogo_zgo-^sredi avgusta na deželo. Le dovinskih razprav. Najvažnej-M v nadškofijskem arhivu sem ša njegova dela so: Zgodovina jj|„a z mojim premalim mesta Kranja (1939), Zborni 0znanjem italijanščine se z g. znanstvenih razprav (1956), arhivarjem nisva mogla kaj Svilogojstvo in svilarstvo na pomeniti. Le videl sem mal Slovenskem (1957), zadnje fascikel aktov za zgodovino njegovo delo pa je «Obvešče valna služba in diplomacija v boju proti Turkom v 16. stoletju». Dr. Žontar se z velikim veseljem in spoštovanjem spominja Ivana Trinka, ki mu je v marsičem pomagal, ko je pisal Zgodovino Kranja in druge razprave. Ljubeznivo mi je odstopil nekaj Trinkove korespondence, kar je imel pri roki, in je obljubil, da bo odstopil vse, kar je v zvezi s Tri n kom. V Trinkovi zapuščini sta o-stali dve pismi, tri dopisnice in ena razglednica dr. Žon-tarja. Pismi se glasita: Kranj, 5. avgusta 1930. Častiti gospod profesor! Pred petimi leti ste mi blagovolili svetovati in pomagati v mojih znanstvenih študijah o florentincih. Tista študija še vedno ni dogotov-Ijena, ker sem vedno upal, da pridem kdaj sam v položaj, da pregledam gradivo na licu mesta. Zdaj sem prevzel še drugo nalogo, da sestavim zgodovino mesta Kranja in s tem izpolnim zadnjo željo blago pokojnega g. dekana A. Koblarja, ki mi je bil vedno tako naklonjen. Povsod pa so še vrzeli, zlasti za starejšo dobo. Morda bi bilo tudi v furlanskih arhivih kaj za Kranjsko mestno zgodovino? Vse te misli so se mi porodile v glavi in odločil sem se, da odpotujem 18. avgusta in pregledam glavne arhive kakor mestni a. v Trstu, zlasti pa pri Vas v Vidmu oz. drugod, kjer bi mi nasvetovali. Ker pa še nikoli nisem bil v teh krajih, bi Vas prosil dovoljenja, da Vas posetim in da bi mi nasvetovali, kje naj zagrabim, da čim uspešneje porabim kratko odmerjeni čas. Morda živi še č. g. prof. Vale in bi se seznanil z njim. Omeniti pa moram, da italijanščino slabo obvladam, ker tu manjka prilike za konverzacijo. Gotovo ste tudi izven mesta in bo težko Vam vrniti se. Na vsak način bi Vas prosil, da bi me po prejemu pisma obvestili, ali se da moj načrt izvesti, sicer ga raje opustim in ne zapravim zastonj denarja. Sprejmite izraz mojega spoštovanja in mojo zahvalo Vaš prof. dr. Jos. Žontar. Kranja, ki ga pa takrat nisem utegnil prepisati, ker je trdil g. arhivar, da se da delati le onih par uradnih ur. Ker pa sedaj pripravljam rokopis zgodovine mesta Kranja za muzejsko društvo v Ljubljani in sem zbral vse gradivo že iz arhivov iz Dunaja Gradca, Celovca, Ljubljane, Trsta, Reke in dr. bi Vas prav lepo prosil, če bi mogli dati po kom ekscerpirati onih par kosov iz nadškofijskega arhiva, posebno onega, ki govori o slabem stanju «Kar-nerkapelle in Krainburg der H er r en von E gg», menda iz 16. stol. Menim, da se da to v par urah vse glavno izpisati. Jaz bi ne naprošal, ako bi vedel za koga, ki bi mi šel malo na roko pri znanstvenem delu. Nadalje bi Vas prosil, ako bi mogli poizvedeti pri ravnatelju mestnega arhiva, ako obstoji tam kako gradivo za zgodovino mesta Kranja. Bil bi pripravljen dati nek sicer skromen honorar, ako bi mi kdo seveda pravilno izpisal gradivo. Prosim, da ne štejete v zlo nadlege. Znanstveno delo je žal danes združeno z velikimi težavami. Sprejmite iskrene pozdrave udanega prof. dr. Jos. Žontar. Sledita dve dopisnici iz istega leta: ena iz Trsta in ena iz Kranja: I. Poštni pečat: Savogna -Udine 13.8.1934. Prečastiti gospod, Za dopolnitev svojih študij o zgodovini Kranja in sploh kranjskih mest ter njih gospodarskih zvez s Trstom, Furlanijo in Istro, študiram že teden dni v Trstu v muzeju. Prepotoval sem tudi te kranje, da spoznam trgovska pota. Pošiljam iskrene pozdrave. Obenem Vas prav udano prosim še za tole pojasnilo. Zvedel sem, da je obstojala od 1452 v Vidmu Fraternità degli Schiavoni, med katerimi člani bratovščine so bili bajè tudi iz kranjskih mest, morda celo iz Kranja. Ali je o tej stvari kdo že pisal in kje? Morda bi mogel izvedeti imena članov, ki so bili doma iz Kranja, Ljubljane, Škofje Loke. Kako dolgo se omenjajo taki člani? Nadalje, ali bi mogel dobiti na posodo knjigo G. M. Monti. Le confraternità medievali dell’Alta e Media Italia, Venezia 1927, ako mi jo imel kak Vaš znanec v posesti? Pri nas je nima nobena knjižnica. Oprostite, da Vas nadlegujem zopet. Jaz se vrnem prihodnji torek 14.t.m. domov. Prosim, da bi mi pisali na naslov v Kranj. Sprejmite iskrene pozdrave udanega in hvaležnega Vam Jos. žontar. (Opomba: Dopisnica je bila naslovljena v videmsko semenišče, od tam pa na Trčmun, kjer je bil Trinko na počitnicah, zato ima tudi pečat sovodenjske pošte.) II. Kranj, 10.XII.1934 Prečastiti gospod, Dovolite, da povprašam, ali ste prejeli pismo od 7. septembra t.l. in v njem obsežene prošnje glede listin iz nadškof, arhiva. Ne štejte mi v zlo, da sem Vas nadlegoval. Prosim, da bi mi po možnosti ugodili in oskrbeli želje-ne prepise. Z najlepšimi željami in voščili za Božič ostajam z udanimi pozdravi Vaš Dr. Jos. Žontar. (Opomba: Pismo, ki ga omenja, ni ohranjeno v Trinkovi zapuščini, vsaj meni ni znano.) Na to dopisnico mu je Trinko že čez tri dni odgovoril na razglednici s sliko oglejske cerkve: Velecenjeni g. Profesor! Regeste Vam zopet in topot rekomandirane pošiljam, in da se ne izgubijo, - Vam jih pošiljam v italijanščini kakor mi jih je sam arhivar mons. Vale zapisal. Vam ne bo težko dobiti kakega da Vam jih prevede na slovenščino. Kedar Vaša knjiga bo gotova, blagovolite poslati en izvod tudi za «Biblioteca arcivescovile» in če mogoče tudi za mestno knjižnico (Biblioteca comunale di Udine). Veselo Velikonoč! Z odličnim spoštovanjem vdani Trinko 19.IV.35 Nekaj dni kasneje mu je že poslal obljubljene dokumente, ki mu jih je prevedel v slovenščino. Trinko se v vsej ponižnosti opravičuje glede jezika in pisave. V pisemski ovojnici je Trinkova vizitka «Sac. Prof. Giovanni Trinko» in na njej sledeče sporočilo: Velecenjeni g. Profesor! Pošiljam Vam regeste kakor sem jih v naglici prestavil. Ne gledite na jezik in na pisavo. Videl sem pa da mons. Vale mi ni prepisal v celoti dokumentov, ki ste jih želeli cele. Najbrže se ni spomnil; toda če Vam je treba dam prepisati in Vam pošljem. želim Vam srečne praznike in srečno novo leto! Z odličnim spoštovanjem vdani Ivan Trinko 24.XII.34 vdani Videm, 13.XII.34 Na matajurskem pokopališču otroci in starši iz Opčin pri Trstu. OTROCI OSNOVNIH ŠOL IZ OPČIN PRI TRSTU NA OBISKU PO BENEŠKI SLOVENIJI Na drugi strani je pripisano: «V fol. 446 - 25 in 26 januarja 1493 ni nič, ki bi se tikalo mest ali vasi "a parte Imperij». Tako tudi v fol. 487 ni dokumentov iz marca, ampak iz junija 1493». Naslednje leto mu je zopet poslal te dokumente in sicer v italijanščini. Zraven je dodal sledeče sporočilo na vizitki: Blagorodni Gospod gos. Dr. Josip Žontar profesor na gimnaziji Kranj - Jugoslavija Velecenjeni g. Profesor! Potrpite še malo dni in potem dobite vse. Arhivar ima malo časa na razpolaganje in mimo tega je bil skoraj vso jesen iz Vidma; zdaj pa bo kmalu z delom pri koncu. Z odličnim spoštovanjem V nedeljo predpoldne so se pripeljali v Matajur otroci osnovnih šol iz Opčin pri Trstu s tremi avtobusi. Spremljalo jih je več staršev, pa tudi šolnikov. K spomeniku padlih slovenskih partizanov na matajurskem pokopališču so položili lep šopek cvetja. Nato so recitirali nekaj priložnostnih pesmi in zapeli pesem «Domovini». Na pokopališču jih je pozdravil domači župnik, gospod Paskal Gujon. Govoril jim je o tistem strašnem dnevu, 9. novembra 1943, ko je padlo na Matajurju toliko partizanov. Otroke in starše je pozdravil tudi odgovorni urednik našega lista. Poudaril je, da so se tu bojevali slovenski partizani skupaj s partizani Beneške Slovenije in skupaj umirali za svobodo vseh nas. Rekel je še, da beneški Slovenci ne uživamo še tistih pravic, za katere so se borili tu padli partizani. Popoldne so se odpeljali do Sv. Lenarta, kjer so se oddolžili spominu padlim slovenskim partizanom, ki so pokopani na tukajšnjem pokopališču. Vodila jih je Živa Gruden. BENEŠKI IN KOBARIŠKI PLANINCI NA VRHU MATAJURJA Ivan Trinko čeplešišče, lepa In čista beneška vas. Beneško planinsko društvo je bilo stanovljeno malo mesecev od tega, pa se je pokazalo že dosti aktivno. Do ustanovitve tega društva je prišlo hvala delu in interesira-nju Jožka Kukovca, delavca po poklicu, ki ima naravo v srcu. Mislil je, da ljubezen do narave združuje vse ljudi. In tako je bilo. V društvu jih je upisanih že skoraj sto. Program našega planinskega društva za leto 1975 je zelo bogat, a o tem bomo drugič pisali. Začetek delovanja društva je bil v nedeljo 27. aprila s prijateljskim srečanjem na vrhu Matajurja beneških in kobariških planincev. Gor smo se srečali, spoznali in imeli prve stike prijateljstva. V vasi Matajur so beneški in kobariški planinci položili venca na grob 17. padlih partizanov. Kratek govor je imel najstarejši planinec skupine, Ivan Kurinčič, ki je orisal na kratko pomen odporniškega gibanja. Dejal je, da se v Italiji, kakor v Jugoslaviji, praznuje letos tridesetletnico osvoboditve, 30-letnico zmage partizanskih enot proti nacifašiz-mu. V tem boju je bilo precej mrtvih, mladih in starih, iz vseh dežel sveta. Žrtve tega boja morajo ostati v naših srcih kot ideali svobode in miru. Zato smo danes tu na grobu 17. padlih partizanov. Slava padlim za svobodo! Skupina planincev se je zbrala v vasi mašere. Od tu je bil odhod proti vrhu Matajurja. Po trati in po snegu je dolga vrsta panincev hodila pod gorkim soncem. Kobariški planinci so si ogledali naravo naše lepe Benečije in s kar dobrim korakom je vsa skupina prišla na vrh Matajurja. Kakor je navada vseh planincev na svetu, so se spočili, malo pojedli in popili, vsak se je rad slikal in slikal druge. Zbranim je potem govoril Ivan Kurinčič, da bi osvetlil pomen tega srečanja. «Matajur», je rekel, «je simbol beneških Slovencev in tu smo se srečali beneški in kobariški planinci, da bi se med sabo boljše spoznali. S tem srečanjem smo začeli imeti prve stike, ki pa niso zadnji. Še se bomo srečevali, bodisi na ti kot na drugi strani meje». Voščil je vse najboljše našemu planinskemu društvu v svojem delovanju. Jožko Kukovac, predsednik našega društva, je zahvalil kobariške planince za uspeh tega srečanja. Rekel je, da je naše planinsko društvo mlado, a hoče napraviti svojo dožnost, kakor vsa planinska društva. Je slovensko društvo in zato hoče tudi ohraniti in nadaljevati kulturo beneških Slovencev. S čevapčiči in ražniči, z dobrim kozarcem vina in s harmoniki Antona Birtiča in Liža Juše se je z zabavo končalo srečanje beneških in kobariških planincev. F. K. BENECANSKI KULTURNI DNEVI V PODBONESCU Konferenca prof. Venture o povojni dobi in fašizmu •v : ■' . ‘-'v Tudi letos so breskve lepo cvetle. SEI LIBRI PARLANO Dl NOI Dl M. VERTOVEC Predavanja o zgodovini Beneške Slovenije ali «Benečan-ski kulturni dnevi 1974-1975», ki jih prireja študijski center «Nediža» v dvorani gostilne «Pri Škofu» v Podbonescu, se redno nadaljujejo. V petek, 18. aprila, smo imeli 7. lekcijo. Vsa dosedanja predavanja so obravnavala našo preteklo, polpreteklo zgodovino, pa tudi sedanje kulturno, politično in gospodarsko stanje. Zadnji je predaval prof. Angelo Ventura, docent za zgodovino na padovanski univerzi. Govoril je o temi: «Povojna doba in fašizem». Konferenco je odprl predstavnik študijskega centra «Nediža», prof. Domenico Pit-tioni. Še prej ko je bila dana beseda predavatelju, je pozdravil številne prisotne predstavnik ANPI iz Vidma Cesare Spacini. Prof. Ventura je govoril o liberalnih vladah in etničnih manjšinah, o nacionalizmu in fašizmu ter o fašistični raznarodovalni politiki. Govoril je tudi o problemih izgradnje in socialnih borb po vojni ter SEUCE Dne 30. aprila je umaru u čedadskem špitalu Trušnjak Anton - Peču. Star je biu 83 ljet. Njega pogreb je biu na Ljesah, 1. maja popudne. Puno judi ga je spremjalo k zadnjemu počitku. o antifašizmu in nacionalnih gibanjih. Dejal je med drugim, da je fašizem pokazal svoj pravi o-braz kasneje v Benečiji, kakor med Slovenci v Trstu in Gorici. Seveda — je poudaril — preganjanje Slovencev v Julijski krajini, kjer so jim požgali kulturni dom, uničili kulturna društva, biblioteke, zadruge in gospodarske ustanove, zaprli slovenske šole in pregnali učitelje, je imelo vse to težek odmev in hude posledice tudi na Slovence videmske pokrajine. Najbolj pa so bili prizadeti in prestrašeni beneški Slovenci, ko so prepovedali slovensko besedo po cerkvah. Fašizem je bil dispotičen režim, ki je bil odvzel svobodo vsem italijanskim državljanom, a posebno so trpele etnične skupine, katerim je onemogočal vsakršni kulturni razvoj. K diskusiji se je oglasilo precej prisotnih, ki so s svojimi vprašanji in odgovori, ki so sledili, izpopolnili predavanje, katero je bilo, samo po sebi zelo zanimivo. PLATAC U torak 6. maja nas je za večno zapustila Marija Vogrič - žuanova, iz naše vasi. Imjela je 73 ljet. Podkopali smo jo na Ljesah u srjedo, 7. maja. II 1974 è stato un anno molto significativo per quanto riguarda la pubblicistica relativa agli Sloveni in Italia. Infatti, ben sei sono i libri editi nel 1974 su questo tema, di cui cinque da parte di case editrici della nostra regione e uno da una delle più note case editrici italiane, la Rizzoli. Il primo libro di cui vogliamo trattare in questa breve presentazione s’intitola «Sloveni e Croati in Italia tra le due guerre» dello sloveno triestino Lavo Čermelj. E’ forse interessante ricordare che la prima edizione di questo libro uscì in lingua inglese, nel lontano 1936, destando notevole scalpore negli ambienti internazionali dell'epoca per la denuncia delle condizioni insostenibili in cui vivevano allora gli Sloveni e i Croati nell’ambito dell’Italia fascista. Ora, riveduto e arricchito con tutti i documenti provenienti dagli archivi fascisti, questo libro vede la luce anche in italiano con una parte del libro abbastanza consistente dedicata alla Benečija dalle prime colonizzazioni slave fino al 1974. Questo è il più completo e documentato dei sei libri di cui parliamo perchè parla di tutta la minoranza nazionale slovena in Italia. Il secondo libro sullo stesso tema s'intitola «Passato e presente degli Sloveni in Italia» di Kos, Grafenauer e Jeri, in cui si tratta degli Sloveni nella nostra regione dal loro insediamento nel sesto secolo fino ad oggi. «Gli Sloveni in Italia» di Giorgio Valussi, Preside della Facoltà di lingue di Udine, è il terzo libro uscito nel 1974 sul tema della minoranza nazionale slovena in Italia e, come vedremo uno dei più interessanti. Il quarto è il famoso libro del Salvi: «Le lingue tagliate», di cui si è già ampiamente parlato su queste colonne e che si avvia a divenire uno dei maggiori successi librari del 1975, in cui si esaminano la storia e la posizione attuale di tutte le minoranze nazionali che vivono sul territorio della Repubblica italiana che ha articoli molto chiari, nella propria costituzione, sulla tutela delle minoranze nazionali, applicati però in minima parte e con molte manchevolezze. Ci sono infine i due volumi «La gente delle Valli del Natisone» di Pasquale Gujon e «La comunità slovena del Friuli» di Simonitti e Petri-cig che, a differenza delle o-pere precedentemente ricordate, hanno un valore politico e di testimonianza molto importante, perchè scritti da studiosi nostri, dando così un contributo in prima persona alla conoscenza e alla divulgazione della nostra storia e della nostra situazione attuale. Tutti i libri, presentati si soffermano in modo particolare, gli ultimi due in modo esclusivo, sul problema degli Sloveni della Provincia di Udine per sottolineare le condizioni in cui vive questa parte della minoranza slovena in Italia, non tutelata in alcun modo. Questo interessamento veramente notevole e nuovo per la nostra comunità è un segno evidènte che qualcosa sta lentamente mutando nell’atmosfera culturale italiana. Logicamente però per capire il presente bisogna rifarsi al passato, ma, se può essere interessante leggere degli scontri e incontri tra Sloveni e Longobardi, è noto che più di un duca longobardo conosceva e parlava la lingua slovena e che questa lingua veniva parlata alla corte longobarda, molto più interessante è esaminare la genesi e la linea politica fondamentale portata avanti dopo il 1866 per capire il perchè della tragica situazione in cui si trova ora la nostra terra. A questo riguardo il libro più illuminante è quello di Giorgio Valussi «Gli Sloveni in Italia», che, pur presentando tutta la problematica della minoranza slovena in Italia da un punto di vista quasi ufficiale e quindi improntato alla concezione che gli Sloveni hanno, se non tutto, già molto, riporta un pensiero dello studioso Fracassetti che è veramente illuminante per comprendere e condannare tutta una politica e tutta una mentalità. Scriveva il Fracassetti nel 1902, ma il suo pensiero purtroppo è ancora vivo in molti, che agli Sloveni della Benečija poteva anche essere concesso di parlare lo Sloveno, perchè il fatto di impedirlo sarebbe stato un grave errore politico a patto però che lo Sloveno rimanesse al livello di un «dialetto rustico locale, non di lingua scritta la quale miri a costituire un vincolo nuovo fra genti disperse». VETRU Veter, ki dvigaš mrtve peruti naše zemlje, dvigni naša srca nezavedajoča se svojega ro- \du. Zakaj godeš otožnostne pe- [smi trpečega naroda, pozabljene Benečije? Pihaš po cvetju zapuščenih dolin, šumeč v gozdovih, čez tihe dimnike. Uživaš trpljenje in jokanje tvojh ljudi? No, prinesi iz daljnjih nebes ukradeno vriskanje. Veter, ostani veter veselosti. FRANKO KARLIČ Quindi il pericolo maggiore per lui e per la classe dirigente di allora, di cui era fedele interprete, era rappresentato dal «passaggio tentato e in parte riuscito dello slavo dalla lingua intima e parlata, dal patrimonio privato di una regione filologica, a lingua se non ufficiale e letteraria, certo pubblica e letta. «Poiché però ogni limitazione delle libertà personali passa, naturalmente, attraverso il soffocamento della libertà d’espressione e dato che la forma d’espressione più semplice e normale è il parlare la propria lingua materna, colpendo questa si colpiscono tutte le altre libertà. Limitando la diffusione di u-na lingua, si limita la diffusione di una cultura e di una civiltà e quindi si condannano a morte certa. E ciò è quanto si è tentato di fare nella Benečija e quanto viene puntualmente documentato e stigmatizzato nei sei libri presi in considerazione. LAHKO VOTAJO TUDI TISTI, KI SO BILI ZBRISANI Opozarjamo naše emigrante, ki žive že več let v inozemstvu, da imajo še vedno volilno pravico v Italiji. Če so bili zbrisani iz volilnih list, se lahko ponovno vpišejo. Tu spodaj prinašamo vzorec kako je treba vložiti prošnjo na občino (komun). NELLE LISTE ELETTORALI Al Signor Sindaco del Comune di lo sottoscritto nato a................... jj.. di professione ................ fornito del titolo di studio di....... emigrato temporaneamente aiì'e-stero per ragioni di lavoro al seguente indirizzo: ai fini cautelativi dei mio diritto elettorale ed essendo in possesso dei relativi requisiti chiedo di conservare comunque l’iscrizione nelle liste elettorali di codesto Comune ed eventualmente di esservi reiscritto, ai sensi dell'art. 11 della legge 22 gennaio 1966, n. 1. Distintamente. ................. li ............ firma indirizzo NELLE LISTE ANAGRAFICHE Al Signor Sindaco del Comune di lo sottoscritto nato a.............“ il............... di professione .............. emigrato temporaneamente all'estero per ragioni di lavoro al seguente indirizzo: faccio presente che la mia emigrazione all’estero, dovuta a ragioni di lavoro, ha carattere temporaneo e che, pertanto debbo rimanere iscritto d'ufficio nell’anagrafe di codesto Comune. Tuttavia, ai fini cautelativi, inoltro la presente per la conservazione nei registri anagrafici o per la eventuale reiscrizione nei registri stessi ai sensi delle vigenti norme (legge 24 dicembre 1964, n. 1228 e regolamento approvato con DP 31 gennaio 1958, n. 136, ar. 9, lettera b) le quali prevedono che la iscrizione anagrafica resti quando, come nel mio caso, l’emigrazione non abbia carattere definitivo. Distintamente. ................... li firma indirizzo Ko hodimo po naših dolinah, radi slikamo novorojenčke, ki so upanje naše bodočnosti. Ettore an Gabriela Oreszach iz Ljes imajo dva puobčja, Fede-rika an malega Denisa. Na sliki vidimo, da tata varuje malega Denisa, ki je prav lep otročiček. OBVESTILO BENEŠKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA V soboto 24. in nedeljo 25. maja srečanje beneških in tolminskih planincev NA PLANINI RAZOR Prenončišče v koči na Razor planine. V nedeljo zjutraj izlet na Vogel (1922 m.) ali na Škebino (2054 m.) Prosimo vsakega udeleženca, da prijavi na sedež, v ul. 1X Agosto, 8 Srečanje v Špetru pri hotelu «Belvedere» ob 12,30 ali v Tolminu pri hotelu «Zvezda» ob 13,00 uri. NAŠI PREGOVORI: KDOR NE SPOŠTUJE SVOJEGA JEZIKA, NE SPOŠTUJE NITI SVOJE MATERE Na sliki prvi z desne prof. Angelo Ventura. Stoje Cesare Pacini, predstavnik ANPI iz Vidma, ko pozdravlja konferenco v Podbonescu. GRMEK LJETNI OBČNI ZBOR (ASSEMBLEA) ZADRUŽNIKOV A2LISKE MLEKARNICE MLEKARNICA "VALLI DEL NATISONE” SMRTNA KOSA V TIPANI so se peljali s «scuolabu-som», so zagledali naplavljeno truplo. Šofer je takoj u-stavil vozilo, a mu ni mogel več pomagati, bil je že mrtev. Rajnki Erminio Noaceo je bil več let na delu v Švici. Ko se je vrnil domov, je z ljubeznijo obdeloval svoje njivice in se tudi zaposlil pri kakšnem javnem delu. Na delu, ki ga je opravljal na cesti Torlan-Krnahta, si je poškodoval nogo in jè bil sedaj invalid. V veliki žalosti zapušča 77-letno mater, brata, dve sestri in nečake. V Codroipu, kjer je hiša za stare onemogle, je umrl 76-letni Berrà Leonardo. Tudi ta je preživel svoja najboljša leta v Franciji in drugje. Umrla je 80-letna Slobbe Marija vd. Levan in 90-letni 2van Noacco, po domače Zi-put. Ta zadnji je umrl v domu za onemogle v Tržizmu (Tricesimo). Nepričakovano nas je zapustil tudi 63- letni Cormons Elia. Po napornem delu na njivah je prišel domov in legel na posteljo, da bi si pridobil novih moči za nadaljnje delo. Obšla ga je slabost in umrl. Zadela ga je srčna paraliza. Bil je priden delavec, kmet, ki je zaradi rahlega zdravja vložil prošnjo, da bi prejemal pokojnino, ki je pa, na žalost, ni pričakal. Vsem sorodnikom naših dragih vaščanov izrekamo globoko sožalje. Tokrat moramo povedati samo žalostne novice iz našega komuna. Emigracija pobira vse mlade, ženske in moške, po drugi strani, doma, pa kosi smrt stare in tudi mlajšim, ki so ostali pri hiši, ne prizanaša. Otrok se malo rodi pri nas, da bi nadomestili umrle in zato število prebivalstva pada iz dneva v dan. V mesecu aprilu smo imeli kar pet pogrebov. Najbolj nas je pretresla smrt komaj 48-letnega Er-minija Noacca. Padel je v Krnahto, tam kjer je jez (diga) Bertoli, pri Debeležu. Nekateri pravijo, da je verjetno gledal postrvi in mu je spodrsnelo, ker je imel tudi pohabljeno nogo, drugi menijo drugače. Kako je zašel v vodo, ne bo nihče mogel ugotoviti. Otroci, ki U dobar ekonomski objekt naših kumetov službi U nedjejo, 27. aprila, po-pudne se je zbralo u veliki sali ažliske mlekarnice par-bližno 300 zadružnikov (so-ciu) iz usjeh naših dolin na svoji ljetni ašembleji. Zbrali so se, da bi diskutirali an sparjeli proračun (bilancio) za ljeto 1974. Ob teli parlož-nosti so proslavili tudi 50-ljetnico ustanovitve parve ažliske mlekarnice. U parvo mlekarnico je paršlo le malo mljeka, saj so pardjelali sa-muo 6,5 kg sjera na dan, tuo je dvje majhane forme. Je biu pa začetak zadružništva, kooperacije, ki daje sada dobre saduove, ne sa- Moderna mlekarnica v Ažli. Troppina Giuliano je odparu ašemblejo kumetov-zadružnikov. muo za Ažlo, pač pa za use naše doline. Ašemblejo zadružnikov je odparu Giuliano Troppina, ki je biu parvi predsednik nove, velike mlekarnice, mož, ki se je puno trudiu an skarbeu, da je paršlo do z-graditve tega velikega ekonomskega objekta, ki deluje u interesu skoro useh naših vasi. Troppina je pozdravu use kumete-zadružnike an pova-bjene oblasti. Povabjen je biu tudi «Novi Matajur». Med povabjenimi oblastmi pa smo videli nekatere naše šindike, predsednika gorske Skupnosti nediških dolin Angela Salvagna, deželne kon-selirje Romana Specogno, Tita Angelija, Giacoma Romana, deželnega odbornika za turizem. Del Gobbo, deželni odbornik za kmetijstvo pa je pošju telegram, ker ni mu priti na ašemblejo. Videli smo tudi predsednika «Alleanza Contadina» E. Simčiča in šindika iz Ogleja G. Andriana, ki je predstavljal kooperative. Po pozdravu Troppine, je predsedoval ašembleji kav. Luca, predsednik ERSA. Po njekaj parložnostnih besjedah je začeu govoriti nov predsednik ažliske mlekarnice, Riccardo Marinig iz Klenja, ki je prebrau poročilo upravnega sveta (relazione del Consiglio di Amministrazione). Sledilo je poročilo nadzornega odbora, ki ga je prebrau dr. Crismale. Nazadnjo je prebrau Giuliano Troppina še prora- čun (bilancio) za ljeto 1974. Iz Tropinovega poročila, pa tudi iz posebnega prospekta, ki so ga parpravli za zadružnike, smo prepisali nekaj zlo važnih številk, ki jasno kažejo, da djela mle-kamica velike progreše. Na prospektu vidimo, da je paršlo lansko ljeto od 1. januarja do 31. decembra 17.633.021 kuintalu mljeka, tuo je za 222.359.318 lir u-rjednosti. Iz mlekarnice so prodali judem 130 kuintalu mljeka, predjelali pa so ga 17.530 kuintalu. Sada ga predelujejo nad 50 kuintalu dne- vno. Mlekarnica ima par-bližno 400 zadružnikov (so-ciu) iz usjeh komunov naših dolin, pa tudi iz Mažerol (Tavorjana). Lansko ljeto so pardjelali pouprečno (media) 9,91 kg sjera na usak kuintal mljeka an 0,78 kg masla. Usega sjera so pardjelali 26.679 form ali 1.727 kuintalu, masla pa 138 quintalu. Zadružnikom so dali 6.028 formi sjera ali 383 kuintalu, prodali pa so ga 20.651 formi ali 1.333 kuintalu. Masla so izročili zadružnikom 4447 kg, prodali pa so ga 9292 kg. Od prodaje sjera so kasirali 193.629.560 lir. Urjednost sjera, ki so ga izročili zadružnikom, znaša 55.669.245 lir. Za prodano maslo so pa-rjeli 18.318.100 lir. Urjednost zadružnikom danega masla pa znaša 8.886.800 lir. Skupen inkas za ljeto 1974 znaša 295.454.493 lir, skupni stroški (spese) pa 292.740.479 lir. Ostane u ati-vu 2.714.014 lir. Tle je trjeba še povjedat, da muora mlekarnica šele plačevati dou-gove, ki so jih napravli, kadar so jo zgradili, da je a-kantonirala denar za amortizacijo, za odpravnine (indennità di licenziamento) in drugo. Usedno so na koncu ljeta poraunali plačilo mljeka (conguaglio). Arzpartili so med zadružnike 17.633.020 lir, kar pomeni, da jim je paršlo plačjano mljeko na koncu ljeta po 10 lir na liter vič, kot so jim ga plačevali prej. Nadaljevauje na 6. strani PISE PET AR MATAJURAC Dragi brauci! Ale veste, da so po dreških vaseh judje zlo duhoviti, veselega karakterja an da ti dostkrat tajšno povjedo, da ne moreš z besjedo ne naprej, ne nazaj. Rad hodim po dreških vaseh an zvjem marsikaj Ijepega. Drečani darže za naše stare navade an so zmožni najlepših «battut» u našem jeziku. Ge bi pušču po oštarijah mali registrator, da bi biu položen na mizah kot šparunjak Sv. Antona, bi pobran iz njega usakih 14 dni zlo lepe an smješne reči, ki bi jih judje radi brali. V zadnjih 14. dneh so mi povljedali vič drobnih, novih an starih resničnih zgodb. Takuo sem zvjedeu, da sta bla rajnik gospuod fajmo-štar, Domeniš iz Ažle, duhovnik, ki je branu naš jezik do svoje smarti an godac Beput Namorju iz Krasa, dobra pa-rjatelja. Razlika (differenza) med njima je bla samo u tem, da kar je godu fajmo-štar, je bluo Beputu ušeč, kar pa je godu Beput, ni bluo ušeč fajmoštru. Drugače pa sta se rada videla, se pogovarjala an prelamjala bes jede. Njekega dne, ko je nesu Beput žbrinčjo listja pruoti domu, ga fajmoštar ustavi na poti an ga upraša: «Kje si ga tigrabu?». «Tu našim!» mu odgovori Beput. «Al si siguran, da je use vaše tiste listje, ki ga neseš u žbrinčji?». Beput je postau no malo z žbrinčjo na sebi, pomislu an namest, da bi odgovoriu, poupraša fajmoštra: «Pa vi, al ste siguran, da je vaš ves tisti med., ki so vam ga znesle bušele (čebele) u panje?». Pogledala sta se u oči, se zasmejala an šla usak po svoji. Njeko nedjejo so se zbrali kumetje po naši u Narnpr-jevi oštariji. Pogovarjali so se o politiki an kajšan je jau, da ne gredo reči takuo lepuo naprej, kot bi muorle iti. Drugi je jau, da se muoramo varvat an lepuo premislit, prej ko odpremo usta, premislit, kaj govorimo. Če ad-nega hvališ, se drugemu par-zamjeriš. Ge pa ne hvališ, ti zamjeri tisti, ki želi biti hvaljen. Narbuojš je biti sljep an gljuh, da nič ne vidiš an nič ne čuješ. «Tudi te sljepi an te gljuhi lahko govorijo pametno in neumno!» se o-glasi trečji. «Potle je narbuojš biti parsmojen. Tajšni lahko an lepuo spijo kot pra-seta!». Potle so začele žene dražiti taksista Eda od Trinka. «Ne dražite me nič. Če me razdražite, me bote morale tudi potolažit!» jim je jau. Drugo novico, ki sem zvjedeu, da so zbrali u Dreki grobarja, ki kopa jame za plačilo. Prej so kopali grobove možje iz vasi, kjer so imjeli marliča, a sada je mo-ži takuo malo, da jih ni za-dost, da bi nesli martvega u jamo. Po vaseh je zmjeraj manj judi, zatuo je še buj čudno, da so postrojili an razširili britof. U te novi del britofa so navozili materjal, zmješan z debelim kamenjam. Ko so gradili britof naši te stari ra-njki, so znosili uso zemjo u košah. Zemja je fina takuo, da ni bluo težkuo skopati jame. U novem djelu britofa pa je use drugače. Tajšno debelo kamenje! Kadar so dje-lali judje zastonj, na rabuo-te, so napravli čedno djelo. Sada, ko so djelali za denar, pa imamo tajšne rezultate. Zatuo je grobar Miljo Banju od Trinka muoru zamudit dvakrat doplih ur, ko je kopu jamo u novem koncu britofa. Puno se je potiu an trudiu, da je izru iz jame debele kamane. Kadar je skopu jamo, je šu jezan an trudan u oštarijo. Potrjeban ga je biu an kuartin. «Si trudan, Miljo?» so ga uprašali par j at el ji. «Trudan an jezan. Od sada naprej, kadar bo kajšan mi-slu umrjet, naj mi povje manjku 14 dni prej, če ne mu ne skopam jame!» jim je odgovoriu. Za zaključek še adno veselo novico. Pred kratkem so cerkvene oblasti povišale našega fajmoštra Valentina Birtiča za kaluniha ali monsignor ja. Kada so zvjedeli dreški strici za tole novico, so se zbrali okuole njega an mu častitali. «Sada, ki ste postau kalu-nih, nas bote lahko oženu, poročiu!» mu je jau Tinac. «Tud, če bi biu papež, bi vas ne mogu poročit, ker ste zamudili treno. Vaš treno je šu že zdavno mimo!» jim je odgovoriu gospuod kalunih. «Vidiš, do sada je biu sa-muo glabok. Od sada naprej je tudi visok!» je žalostno za-godarnjau Tinac. Vas pozdravja vaš Pet ar Matajurac mumi Predsednik ažliske mlekarnice Riccardo Marinig iz Klenja. SPJETAR Mlademu paru Albini in Ivu Paljavec iz Špjetra se je rodila u čedadskem špitalu ljepa čičica. Do srečnega poroda je paršlo 29. aprila. Dala sta ji ime Katja. Mali Katji želimo puno zdravja in sreče v življenju, ki ga ima pred sabo. INTERNACIONALNA TEKMA FLORETA ZA TROFEJ NEDIŠKIH DOLIN U soboto 3., an nedjejo 4. maja, je bla, na iniciativo gorske skupnosti nediških dolin u špjetru, simpatična internacionalna tekma (gara) u floretu za trofej nediških dolin. Na tekmo so paršli sabljači, floretisti iz Slovenije, Avstrije an dežele Furlanije-Julijske krajine. Floretistom je dalo svojo kopo tudi kulturno društvo «Ivan Trinko» iz Čedada. UKRADLI SO MU DENAR, S KATERIM BI MUORU PLAČAT KUMETOM MLJEKO U srjedo, 30. aprila, se je zgodilo u naših dolinah nje-ki žalostnega an use obsodbe urjednega. Lucianu Co-staperaria, ki vozi mljeko u ažlisko mlekarnico, je biu dan denar, da bi plačju ku-metom tisto mljeko, ki ga je zvozu u mlekarnico. Na poti ga je ustavu neznani «autostopist», mu je s pištolo u roki uzeu denar, 3 milijone an 870 taužent lir. Tale novica je globoko pretresla use naše poštene judi, saj nismo nikoli poznali u naših dolinah brigantiz-ma. Upamo, da bodo karabi-nieri kmalu odkrili predrznega bandita in tako rešile strahu naše judi. DREKA GOSPOD VALENTIN BIRTIČ POVIŠAN U KALUNIHA Pred kratkem so cerkvene oblasti povišale u monsi-gnorja našega fajmoštra, gospoda Valentina Birtiča. Usi farani an par j atei ji mu čestitajo. Čestitkam se pridružuje tudi «Novi Matajur». TRUSNJE U petak, 2. maja, je po du-gi an neozdraviljivi boljezni umarla u čedadskem špitalu Marija Zufferli, stara 69 ljet. Nje pogreb je biu pri Devici Mariji na Krasu u soboto, 3. maja. KRAJ ROMEO BRIZ IMA ŠELE DOBRE NOGE U nedjejo, 4. maja, je organizira športni center Danieli u Butriju podistično tekmo (marcialonga), dugo 15 km, za svoje delavce. Tekme se je udeležilo 1150 delavcev, od narbuj mladih do 60. ljeta staruosti. Romeo Briz iz Kraja, ki živi an djela u Butriju, je par-šu na traguard te parvi od starejših, od 51. do 60. ljeta. Prehodu je 15 km u 1 uri an 8 minut. Dobiu je lepo kopo. ČEDAD Po našem zadnjem pisanju v «Novem Matajurju» smo zvedeli, da bojo postrojili štenge, ki povezujejo vas Ažlo s spodnjo cesto in poljem. A Z L A POD A ZLO BOJO IM JE Li SPET STENGE U predzadnji številki Novega Matajurja smo pisali, da je nevarno, da bo nova cjesta, ki jo gradijo izpod Klenja do ažliskega mostu, odrjezala štenge, ki na kraj-šenco povezujejo vas s puo- jam, senožetami an hostjo. Zavojo tega so začeli kmetje že godarnjat. Nu, tele nevarnosti ne bo, ker smo zvjede-li, da jim bojo napravli nove štenge. NA VABILO ZVEZE BENEŠKIH EMIGRANTOV IN PATRONATA INAC PAR-ŠU ZA NAŠE MINATORJE DELEGAT SINDIKATA PENZIONARJU IZ BRUXELLESA U soboto, 3. maja, popud-ne se je zbralo u sali «Società Operaia» u Čedadu vič stuo minatorju an njih družin, da bi poslušali kajšne pravice imajo direktno iz ust delegata sindikata pen-zionarju iz Belgije. Gospod Michel Roger je paršu na vabilo Zveze beneških emigrantov in Patronata INAC u Čedadu. Za njim je paršu tudi Alfredo čičigoj iz Dreke, ki je predsednik Sekcije naših emigrantov v Tami-nesu. Sala od «Società Operaia» je bla premajhana, da niso pasali notar usi minatorje, ki so paršli iz usjeh naših dolin. Gospoda Michela Rogerja in čičigoja je predstaviu Ado Cont, sekretar Zveze be-neško-slovenskih emigrantov in predstavnik Patronata INAC u Čedadu. Gospod Roger je najprej govoriu o pravicah, ki jih i-majo biuši (ex) mintorji, ki so penzionani iz Belgije, kdo ima pravico dobivat penzion an družinske doklade (assegni familiari), če penzionani minator umarje, ka-da se ima pravico do (indennità) za silikozo an kdaj pravico za invalidski in starostni penzion. Potem je od-govarju na uprašanja, ki so mu jih postavjali minator ji an uduove. Gospod Roger je ostu na Patronatu INAC u Čedadu še dva dni, kamor so hodili minato rji z njih posameznimi problemi. Zapisu si je puno imen, da bo pregledu u Bruxellesu, kje spijejo pratike od tistih, ki ne dobivajo še obednega penziona an čakajo že puno ljet. Minatorji an njih družine so hvaležni Zvezi naših e-migrantov an Patronatu INAC, da so parpejali tega zastopnega človjeka u Čedad, kateri jim bo lahko puno pomagu. Tisti, ki želi v jede ti vič o belgijanskih an drugih pen-zionah, se lahko obarne na PATRONAT INAC U ČEDADU, VIA IX AGOSTO, 8 -TEL. 71-386. LAHKO PA PIŠE TUDI NA «NOVI MATAJUR», DA BO DOBIU Pl-SANA POJASNILA. Podbonesec MARSIN Marsinci si znajo sami pomagat Dne 25. aprila ljetos so imjeli u Gorenjem an Dolenjem Marsinu ljep praznik. Praznovali so Sv. Marka. Za tole parložnost so postrojili dvorano (salo) stare mle-karnice. Če bi ne bli tega napravli, bi se bla mlekarnica podarla. Mladinci an možje so napravli vič brezplačnih lit« ilf« : lllllllli linah. Po pozdravu Giacoma Romana je biu dan proračun na glasovanje an soglasno (airunanimità) spar jet. Po ašembleji je biu u veliki kljeti mlekarnice ljep sprejem z rinfreškom. Za zaključek smo dužni povjedat, da djela ažliska mlekarnica dobre interese za use kumete-zadražnike. Mljeko jim plačjuje puno buj draguo, kot jim ga je plačaj avu prej videmski konzorcij. Ta interes pa o-stane med našimi kumeti, u naših dolinah, ne gre u Videm. Trjeba je pohvaliti zadružnike an administratorje. Nova dvorana za ples v Gorenjem Marsinu. ur djela, pa tudi zbrali denar za nakup mater j ala. Sada imajo lepo salo, kjer bojo plesali, pjeli an se veselili takuo, kot so se veselili na dan Sv. Marka. Povjedali so nam, da so bli zbrani na plesu usi, mladi an stari, da so pili sladko vince, jedli do- mače specialitete in prepevali pozno v noč naše pesmi. Ljepa dvorana jim bo lahko služila tudi za ašembleje. Marsinci si znajo sami pomagat. Ne čakajo, da jim bo padala mana iz nebes. «U Marsinu smo zložni, smo usi ku adan!» so nam jal. Mlekarnica "Valli del Natisone„ dobar ekonomski objekt................ Nadaljevanje s 5. strani Sada plačjujejo mljeko po 150 lir na liter, takuo u Dreki, Mažerolah, Matajurju an Marsinu, ki so narbuj deleč, kot tistim u Ažli, ki so doma. Če bo .zaslužak na koncu ljeta, ga bojo med sabo arzpartili kot lansko ljeto, takuo, da jim pride še vič plač j ano na liter. Dežela (Region) jim daje kontribut za prevoz mljeka 60% na stroške. Lansko ljeto jim je dala 8.500.000 lir. Ko je biu prebran proračun (bilancio) lanskega ljeta, se je začela diskusija. Parvi se je oglasu Mario Namor, šindik iz Dreke, ki je tudi zadružnik. Namor se je pokumru, da očitajo Dre-čanom, da njih mljeko vič košta kot tisto, ki je blizu mlekarnice, zavojo oddaljenosti an prevoza. Jau je, da je njih mljeko še buojš kot drugih an da ga je buj tež-kuo pardjelat kot u dolini, ker muorajo sječi travo an opravjat use drage djela na ruoke. Obarnu se je do deželnih konselirju an jau, da naj da dežela vič kontributu za prevoz, potle bo stvar rje-šena, ne bo očitku an se ne bo trjeba obednemu kum-rat. Romano Specogna je jau, da ima mlekarnica, an bi muorala še buj imjeti, socialno funkcijo po naših do- 111 lan gpK IsfilK NEME UMRLA JE ATILIJA VIGANT IZ VIZONTA Vsem našim vaščanom iz Vizonta in po širši okolici so se orosile oči, ko so zvedeli, da jih je nepričakovano zapustila draga Atili j a Vi-gant - Tamorak po domače, stara komaj 50 let. Rajnko Atilijo, ki je bila še do nedavnega dovolj trdnega zdravja, je nenadoma napadla zahrbtna bolezen, ki ne oprošča nikomur, niti dobrim materam in pridnim delavkam, če jim je tako u-sojeno. čeprav ni rajnka Atilija živela med nami že 24 let, ker se je omožila v Mirano pri Benetkah, je bila vedno navezana z vso svojo ljubeznijo na rodno vas, na svoj dom, kjer ji je tekla zibelka. Kadar je mogla, je prišla vsa srečna na Vizont, med nas, in «čekerala» po naše. Vedno smo jo z veseljem pričakovali, ker nam je imela vsakokrat dosti novega povedati o svojem življenju na ravnini. Zelo smo bili prizadeti pred petimi leti, ko ji je umrl mož, a še bolj sedaj, ko smo zvedeli, da je ne bomo nikdar več videli na Vizon-tu. V veliki žalosti zapušča hčerko in sina in seveda tudi vse vaščane, ki so jo vedno ljubili in nestrpno vsakokrat pričakovali. Tiho je preminila v videmski bolnici, a pokopali so jo poleg moža v Miranu pri Benetkah. K zadnjemu počitku so jo spremljali ožji sorodniki iz Vizonta in številni prijatelji iz kraja, kjer je preživela svoj zaton. Vsem svojcem izrekamo naše iskreno sožalje. Na ašembleji v Ažli del kumetov, ki prodajajo mleko ažliski mlekarnici. NAŠI EMIGRANTI V ZURIGU ORGANIZIRAJO 7. JUNIJA 1975 V STATHALE BULACH PROSLAVO 30 - OBLETNICE OSVOBODITVE IN 30 • LETNICE ŽALOSTNE BENEŠKE EMIGRACIJE. Sodelovali bojo: Glasbenik in harmonikaš Anton Birtič - Mečanac. Veseli Planšarji Stalno Slovensko Gledališče iz Trsta s Komedijo Jaka Štoke MUTASTI MUZIKANT