101 Glasnik SED 60|1 2020 * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Knjižne ocene i n por očila Izt ok Ilic h* Kolarstvo je ena od mnogih obrti, ki so z uvedbo železnice in nato še z razmahom prometa z motornimi vo- zili v drugi polovici 19. stoletja vedno bolj izgubljale svoj dotedanji pomen. Znanje in izkušnje kolarjev so po - trebovali le še na podeželju – dokler tudi tam volovskih in konjskih vpreg niso nadomestile naprave z motorji z notranjim izgorevanjem ali elektrika. Ko je sredi 50. let povpraševanje po osnovnih uslugah kolarskih mojstrov upadlo, so se nekateri preusmerili v izdelavo smuči, bognarc, zdaj pa je to le še butična dejavnost, namenjena po- pravilom ali obnovi nekdanjih lesenih vozil oziroma njihovih koles in drugih vrtečih se delov. Etnolog dr. Bojan Knific, kot višji ku- stos eden ključnih strokovnih delav- cev v Tržiškem muzeju, v svoji sijajni dvodelni monografiji Kolarska obrt in življenje v Kurnikovi hiši predsta- vlja kolarstvo v času, ko so bili izdelki mojstrov te obrti prav tako nenado- mestljivi kot so danes v glavnem ne- potrebni, odveč. Največkrat zavrženi v kotu prostorov, namenjenih shranje- vanju vprežnih voz, spremenjenih v garaže, ali morda s še kakšnim drugim delom kmečke opreme pritrjeni na pro- čelja počitniških hiš. Morda v spomin na že pokojne prednike ali zgolj za okras. Kot enega zadnjih »pravih« ko- larjev Knific omenja Janeza Pergarja iz Dol pri Krašcah, ki se že bliža devete- mu križu. Čeprav njihov čas še ni tako odma- knjen, kot se zdi, je obenem dovolj da- leč, da se tudi vednost o kolarstvu in njegovem pomenu hitro izgublja, rod, ki ga še pomni, pa je najbrž zadnji, ki lahko poskrbi, da se spomin nanj ohra- ni »iz prve roke«. Kar je nekaj povsem drugega kot brskanje po Valvasorju ter vestno navajanje drugih virov in ugo- tovitev poznejših raziskovalcev nekda- njega življenja. Bojan Knific »v genih« sicer nima ko- larskega izročila, je pa še žive, na tere- nu zbrane spomine na poslednje moj- stre v soseščini dopolnil s pogovori in z zapisanimi dognanji ljudi, ki jim je bila njihova obrt tako ali drugače bli- zu. Podrobno je raziskal tudi preteklost Kurnikove hiše, ki je leta 1964 s po- godbo prešla v last Tržiškega muzeja. Zgodba te najstarejše, v veliki meri v prvotni podobi ohranjene tržiške zna- menitosti ga je pritegnila tako zaradi nekdanjih prebivalcev, zlasti pesnika V ojteha Kurnika, kot tudi z govorico stoletnih kamnitih in lesenih gradbenih sestavin ter razstavljene oprave; iz njih je izluščil, kako so jo sčasoma spremi- njali in dozidavali. V kleti je bila vrsto let tudi kolarska delavnica, zaradi ka- tere je Kurnikova domačija – po letu 1970 postopoma preurejena v muzej nekdanje bivalne kulture Tržičanov, kolarske obrti in bogate zapuščine nje- nih samosvojih prebivalcev – dobila tudi povedno domače ime Rôdar, po nemškem izrazu das Rad za 'kolo'. To je stična točka obeh delov Knifi- čeve monografije Kolarska obrt in življenje v Kurnikovi hiši, doslej naj- izčrpnejše predstavitve ene od nekda- njih pomembnejših obrtnih tradicij na Slovenskem. Avtor najprej predstavi kolarstvo ali kolarijo, veščino izdelo- vanja koles, kočij in drugega, in poja- sni izvor izraza kolar – izpeljanke iz starinskega izraza kóla, ki je označeval kmečki voz s štirimi kolesi – in drugih, večinoma iz nemščine izpeljanih izra- zov za izdelke in orodje kolarjev. Na naslednjih straneh oriše pomen obr- ti, ki se je v Tržiču – podobno kot v preteklosti v mnogih drugih krajih ob najprometnejših poteh – razvila zara- di lege kraja ob vznožju najvažnejše cestne povezave Kranjske s Koroško prek Ljubelja. Tamkajšnje kolarske de- lavnice – v povezavi s kovači in z mi- zarji – so bile dolga stoletja svojevrstni servisi, kjer so furmani, prevozniki in popotniki lahko popravili ali nadome- stili izrabljena in poškodovana kolesa ter druge dele voz in sani. V nadaljevanju prvega razdelka mono- grafije avtor podrobno predstavi, tudi z zelo nazornimi in natančnimi ilustra- cijami Jureta Engelsbergerja, posebna kolarska orodja, različne vrste prevo- znih sredstev – od najmanjših dvokole- snih koret, ciz in gikov do zapravljivč- kov in lojtrnikov ter najtežjih tajslov in parizarjev – in druge kolarske izdelke. Naslednji, obsežnejši razdelek v celoti namenja zadnjim rodovom Rôdarjevih, njihovim najemnikom in drugim pre- bivalcem po požaru leta 1689 na novo postavljene vrhkletne, enonadstropne, ob breg postavljene Kurnikove hiše in pripadajočih objektov. Bojan Knific namenja veliko pozorno- sti načinu življenja v hiši, v kateri so se v drugi polovici 19. stoletja shajali tržiški rodoljubi. Med najznamenitej- šimi, rojenimi in dalj časa pod njeno s skodlami pokrito streho živečimi B OJ AN KNIFIC: K olar sk a obr t in živ ljenje v K ur nik o vi hiši. T ržiški muzej, T ržič 20 1 9, 1 00 s tr . 10 2 Glasnik SED 60|1 2020 * Anuša Babuder , študentk a 2. le tnik a, U niv er za v Ljubljani, F ilozof sk a f ak ult e t a, Oddelek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo; anusa.babuder@gmail.com. Knjižne ocene in por očila Izt ok Ilic h Knjižne ocene in por očila Anuša Babuder* Kurniki pa se zlasti posveča V ojtehu (1826–1886) in njegovim potomcem. Tudi V ojteh Kurnik je po očetu Fortu- natu nadaljeval kolarsko obrt, po seli- tvi v Ljubljano pa se je preusmeril v stolarstvo. Ostal bi le eden v tej vrsti, če se ne bi z objavami v različnih teda- njih listih uveljavil tudi kot pesnik ter zapisovalec pravljic, povedk in pred- vsem pregovorov, ki jih je zbral blizu 7.000! Kdo ve, koliko te dragocene zapuščine bi se ohranilo in zagledalo luč sveta, če se zanjo ne bi zavzel pet let starej- ši V ojtehov brat Fortunat, tudi kolar, izdelovalec kolovratov in lastnik do- mačije. Zbral je namreč »vse pesmi bratove ter si napravil debelo knjigo in spredaj prilepil sliko njegovo«, kot je leta 1900 ob smrti tega razgledane- ga rodoljuba poročal časnik Slovenec. Tudi Fortunat sam je bil nadarjen, »speval je več nabožnih pesmic, sam si zvezal skoro vse knjige, poleg tega je bil izvežban tudi v risanju …« Zadnja prebivalka Kurnikove hiše, Fortunatova hči Marija, Rôdarjeva Mici, je imela veliko lastnosti moških sorodnikov. Bila je šivilja – največ je šivala perilo za Tržičane – če ji kdo ni bil všeč, ga je tudi zavrnila. Ostala je samska, bila je zelo pobožna in znana po ostrem jeziku, a tudi po posluhu za bolj gladko tekočo besedo. O tem priča vrsta ohranjenih verzov in drugih zapi- sov pa tudi ugled, ki si ga je pridobila s pisanjem priložnostnih govorov za moške naročnike. Knific je njen por- tret dopolnil s številnimi pričevanji ljudi, ki so jo poznali; v podrobnostih se sicer razlikujejo, kot celota pa po- trjujejo, da je bila Marija Kurnik zelo posebna ženska različnih talentov, ki bi z nekaj več izobrazbe morda dosegla svojega strica V ojteha. V Sloveniji skoraj ni posameznika, ki se sam ali v pogovoru s svojimi starši ali starimi starši ne bi srečal z nostalgijo po prejšnji državi in obdobju socializma. Obenem ima socializem, zlasti v obdo- bju takoj po drugi svetovni vojni, pogo- sto negativen prizvok. David Petelin se v svoji znanstveni monografiji Živeti v socialistični Ljubljani: Mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetov- ni vojni ukvarja z eno in drugo platjo. V svojem delu piše o običajno spre- gledanem vsakdanjem življenju ljudi v socializmu. Po njegovem mnenju »zgo- dovina vsakdanjega življenja še zdaleč ni vsakdanja zgodovina« (str. 28). Od klasičnega preučevanja političnih in gospodarskih tem v socializmu je na- redil korak proti »malim« ljudem, ki so sistem živeli in sooblikovali. Prebivalci socialistične Ljubljane so dobili glas s pomočjo osebnih zapisov, literarnih in časopisnih virov in izbrane znanstvene literature. Pri avtorjevem ambicioznem cilju, da skozi antropološko, sociološko in zgodovinsko paradigmo celovito pri- kaže razvoj Ljubljane, je arhivsko gra- divo sekundarnega pomena, saj bi to »le razkrilo, kar je že razkrito« (str. 31). Eden izmed avtorjevih ciljev je bil preseči »ideološko zaplankanost« (str. 21) in omogočiti vpogled v vsakdanje življenje prebivalcev Ljubljane v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni voj- ni. Sam pravi, da je prav preučevanje zasebnega, intimnega in vsakdanjega »slepa pega zgodovinopisja« (str. 17). Velik manko historičnega raziskovanja socializma je prav kulturni in družbeni vidik življenja, večina zgodovinskih raziskav se namreč posveča gospo- darskim in političnim temam. Petelin skuša preseči zgodovinske študije, ki so se ukvarjale s socialističnimi re- žimi povojne Vzhodne Evrope in pri tem popolnoma prezrle transformacijo vsakdanjega življenja ali pa so ga sku- šale v celoti razumeti samo s pomočjo političnega dogajanja. Aleš Šafarič v spremni besedi dodatno razloži, zakaj je preučevanje vsakda- njega življenja tako ključno za razu- mevanje zgodovine. Ne glede na nujno posploševanje, ki ga zahteva zgodo- vinopisje, v primeru posamezniko- vega življenja dogodkov ne moremo D A VID PETELIN: Živ e ti v socialis tični Ljubljani: Mes tno živ ljenje v pr vih dv eh dese tle tjih po dr ugi svetovni vojni. Zgodo vinski ar hiv Ljubljana (Gr adiv o in r azpr a v e; 39), Ljubljana 20 1 9, 402 s tr .