POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
IVL7EN7E
19
ŠTEV. 4,
35
«0. januarja	KNJIGA 17«
Izhaja ob nedeljan ter stane aa leto (dve tmjigii so o in, tu. poi ieta tena imjigaj 40 Din. za Četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno a tli, polletno 16 ur, celoletno ito Ur. FRANCIJA mesečno t franke. ČESKOSLOVASKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno U/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN CJPRAVA v Ljubljani, tlnafljeva ulica 6 TELEFON ST. 8122, 3123, 8124, 8125. 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN PODKUJ
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM

VSEBINA ŠT. 4:
Ivo Lapajne: ZIME V JUGOSLAVIJI — NAŠE OKO (Največji čudež narave ■ Dr. vg) — Dr. Anton Debeljak: SKOZI ČRNO GORO IN CRNOGORICO (4) — ROBERT 2ENEVSKI, KLEMEN VII. (K) — Cvetko Golar: ZGODBA O KREV-SOVEM JURJU (4) — SV. SAVA IN HRTI (A. D.) — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (4) — LETALCI V ŽIVALSKEM SVETU (hjn) — IZ LITERARNEGA SVETA (Glosa k Jurčičevi biografiji - prof. Pavle Kalan — Gustav Lanson (A. D.) — Robert Garnier, Corneillov predhodnik (D) — O Pepelčici (k) — Vojak Crist6bal de San Vicente in Don Quijote (D) — Knjige in revije) — TEHNIČNI OBZORNIK (»Tanki«, nosilci odvaževalnega žerjava v rudokopu - tma — Kratke tehniške novosti) — ČLOVEK IN DOM (Moderni zastori) — NAGNJENJE K PREHLADU — ŠAH (Problem 108 — Po turnirju v Hastingsu - Br — Zanimivo odkritje) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — KRI2ALJKA (Crassus) —
ANEKDOTE
Slika na ovitku: ANGLEŠKA HRTA Naslovna slika: »PRAVLJIČNO DREVO«
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Kako spreminjajo vetrovi zemeljsko lice — Zelenica E1 Wed v Sahari — Anton Kappus: Mara — Neskromnost preprostih plemen — Sedemstoletnica hospica na Simplonu — Skrivnost nihalnih osi — Elektrika v poljedelstvu — Razpraševalec v vlogi razpršilca — Natrijeva luč — Nova dvigalna naprava na tovornih avtomobilih — Ob petletnici zvočnega filma — Letni čas in zaščitna žleza — Veliko telo, majhni možgani — Zanimivosti iz vseh področij i. dr.
llllllllllllllllllllillllllllllllillllli
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR - TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK


2IVL7EN7E IN SVEI
8TEV. 4.
V LJUBLJANI, 20. JANUARJA 1935
KNJIOA
»PRAVLJIČNO DREVO«

ZIME V JUGOSLAVIJI
IVO LAPAJNE
eseni, ko se poslavlja sonce s I severne polovice naše zemlje, se I kaj kmalu prikažejo prvi sle-I! dovi bližnje zime. Iz prostrane-J ga, po večini vse leto zaledene-lega snežišča krog severnega tečaja se vztrajno spušča beli plašč na celine, še preden je utihnila v naših vinogradih vesela pesem trgatve je zima že prekoračila severni tečajni krog in nastopila pot proti jugu, v Kanado, na Groenland, severni rob Rusije in Sibirije. Sonce je zatonilo za obzorje in prebivalci mrzlega severa so se umaknili v svoja bivališča.
V širokem pasu Sibirije, kjer je po kratkem, vročem poletju, rasti in zorenju pohitel kmet s pospravljanjem žita, se je prekmalu zasidral hlad. Daleč od vplivov toplega morja in pod nemočjo vedno poševnejših sončnih žarkov je notranja Sibirija z zaledenelim Arktikom pogostokrat pogubna zibel ostre evropske zime. Ogromen rezervoar mrzlega zraka sili odtod in išče izhoda na vse strani.
In kadarkoli v pozni jeseni opešajo tople oceanske struje, ki skozi vse leto z Atlantika posegajo v podnebje Evrope, vselej privihra mrzla tečajna ali sibirska zima mnogo prezgodaj k nam. Novembrski dnevi prineso vzhodni in srednji Evropi neredko že trajno zimo. Da se tak primer lanske zgodnje zime v letošnjem zapoznelem sneženju pri nas ni ponovil, je povzročila vztrajna čuječnost Atlantika, ki je držal do zadnjih dni zimo z vsemi njenimi sedanjimi prilastki daleč od nas.
Snežna odeja pa ni vselej nujna posledica zimske dobe. Saj so visoke gore v vseh pasovih naše zemlje vse leto več ali manj, kakor so pač visoke, pokrite s snegom.
Že površno opazovanje naših planin kaže, da vladajo v višjih pobočjih drugačne temperaturne razmere ko v dolinah. V gotovi višini prenehajo polja in človeška bivališča, višje gori se umaknejo gozdovi in grmičevje skalnatemu terenu, nad katerim kraljujejo le še večna snežišča.
Zrak sprejema namreč sončno toploto v glavnem s posredovanjem zemlje, ki toploto vsrkava in nato oddaja okolici. Zato je naravno, da pojemajo tempera-
ture zraka z naraščanjem višine. Vseka-ko se tudi na gorah tla segrejejo, ali ker kipijo posamezni vrhunci kakor otoki v zračni ocean, so segrete temperature prav majhne in zaradi jačjega nočnega izžarevanja sploh izginejo. Poleg tega vsebuje zrak nad sosednimi dolinami in ravninami več vodne pare, ki varuje tla pred jačjim izžarevanjem.
Posledica temperaturnega pojemanja na vrhovih visokih gora je drugačna razporedba med dežjem in snegom ko v ravninah. Ce n. pr. na Severnem rtiču neko dobo trajno dežuje, so v Alpah grebeni, kjer dežja skoraj nikoli ni. Celo sredi poletja dežuje le v zvezi z babjim pšenom in snegom.
Med tem ko dež pronica v notranjost ali odteče na površju, potrebuje sneg primerno toploto, da se stali Z naraščanjem višine se veča tudi množina snega in seveda tudi toplota, potrebna za sta-ljenje. Meja, na kateri razpoložljiva letna temperatura snega ne more več stopiti je snežna meja.
Pogosto opažamo v vseh letnih časih, ko v dolinah dežuje, da v planinah sneži. Taka trenutna snežna meja na pobočjih gora pa ni prava, temveč je le ločnica dveh temperatur zraka, ki jo prvo sonce pomakne više, pobere sneg in skrči na manjše ploskve.
Tudi nase planine se že v poznem poletju, ob h.adnejšem deževju nizko opašejo s snegom Sonce sicer pobere sneg ah na jesen sili snežna plast spet niže v dolino. Silno zanimiv je pogled na nizko, do 1000 m pobeljene planine v vsen. gorskem vencu države. V antici-klonalnem vremenu, ko zakrivajo doline goste megle, je vsakokratna ločnica snega in vladajočih temperatur v zraku simbolična uvertura bližnje zime.
Jugoslavija leži nekako sredi severnega zmerne toplega pasu. Kljub temu, da se dolgo južnozapadno stranjo naslanja na Jadransko morje in je njen južnovzhodni del komaj 70 km oddaljen od Egejskega morja, pripada daleko večji del države celinskemu tipu zime. Kakor v večini Evrope, z izjemo južnih delov treh polotokov, ostane tudi v Jugoslaviji pozimi le prav ozek pas jadranskega primorja brez snežne odeje. Ker je bila notranja površinska izgradnja države ter njen vpliv na klimatične raz-
KARAVANKE NAD KRANJEM so le del venca visokih gora krog Gorenjske, ki se ob Vsakokratnem hladnejšem dežju v pozni pomladi in zgodnji jeseni pobelijo s snegom
Dva primera SNEŽNIH KRISTALOV pod mikroskopom. Na mrzlo ploščo škriljevca ali šolsko tablico ulovi snežinke in pod povečalom se ti bo odkrila v izredno pravilno oblikovanih najrazličnejših troosnih, šestero-rogatih zvezdicah umetnost zimske narave.
mere v našem obzorniku že nedavno pojasnjen,*) si oglejmo nadaljnje posebnosti naše zime.
Ozemlje naše države je vse leto izpostavljeno vplivom treh glavnih vnanjih vremenskih činiteljev: Atlantskega morja, Sredozemskega morja in evrazijske celine. V razvoj naše zime posegajo tedaj depresijske struje z Atlantika in iz sredozemne bližine, pa visok zračni pritisk iz vzhoda. Vsi ti činitelji se pozimi križajo in povzročajo, da so naše zime po svojem nastanku in nadaljnjem poteku vsako leto tako različne.
že deževno dobo ostalih letnih časov povzroča v Jugoslaviji več vremenskih tipov. Prav tako pripadajo tudi naše zime pogosto večim izvorom, katerih vplivi se medsebojno menjavajo. Zaradi te spremenljivosti je zelo težko predvidevati nadaljnji potek naše zime.
*)Glej »Klimatične razmere v Jugoslaviji«, Žis knj. 16, str. 370.
Vselej kadar se razširi na zapad vzhodnoevropski maksimum, zavlada tudi pri nas hud mraz. Snežna odeja in v zaprtih dolinah ležeči hladni zrak mraz še pospešujeta. Tak primer vzhodnega mraza smo dobili te dni. Stanovitno in jasno vreme, z meglami v dolinah so vna-nji znaki gospostva visokega zračnega pritiska.

Pogostejši je naslednji tip naše zime. Visok zračni tlak doseže iz Sibirije vzhodno Evropo. Nadaljnje prodiranje prepreči depresija iz zapada. V primeru, da poseže k nam ciklonalno gospostvo s Sredozemskega morja, imamo toplo, vlažno in deževno zimo, kakršen je bil december, prvi mesec letošnje zime.
Redkejši je primer, da nam vlada zimo azorski maksimum, ki sproži pri nas severnozapadne ali severne vetrove, z manj jasnim, ne prehladnim vremenom.
Vsa Jugoslavija pa je pozimi največkrat pod vplivom sekundarnih minimov nad Sredozemskim morjem. Od zapada potujejo čez severni Jadran v Jonsko morje in odtod preko Balkana na vzhod. Prinašajo v splošnem vlažno in snežno vreme, ki ga sprožijo hladni severno-vzhodni, vzhodni ali južnovzhodni vetrovi, kakršna je pač lega jedra premikajočega se ciklona.
Takšni mrzli, izrazito zimski vetrovi so znani kot burja, košava in vardarac.
Sporedno z nastopom kateregakoli navedenih vremenskih tipov se ravnajo tudi zimske padavine. Redkokdaj se zgodi, da bi Jugoslavija dobila snežno odejo v vsej državi hkrati. V doline in ravnine se dostikrat vleže sneg zdaj prej na vzhodu, drugič spet v notranjem, srednjem delu države.
Nasprotno je Slovenija in severnoza-padni del države zavita v zimsko odejo mnogokrat prej ko ostala država. Gorenjski kot in najvzhodnejša Srbija sta n. pr. letošnjo zimo prva prejela sneg. Sledil je srednji, bosenski del, med tem ko je drugod le tenki plašč prekril zemljo. Zadnji nalet snega z mrazom je končno zajel vso državo.
PROKLETIJE kljub južni topli širini tudi poleti ohranijo svoja snežišča, kjer se jeseni že zgodaj vseli sneg
Višina snežne odeje je odvisna od lege posameznega kraja in jakosti vetrovnega naleta. Medtem ko imajo ravnine precej izenačeno množino snega, zapade v severnozapadni Sloveniji in goratem delu ostale Jugoslavije visok sneg. Vse to območje je pod vplivom sredozemnih ciklonov in snežni zameti natresejo na Notranjskem, Gorskem kotaru, v Liki in visoki Bosni rekordne množine snega.
Nad 80% vsega našega ozemlja pripada goratemu svetu. Zato je naravno, da je zasnežena priroda Jugoslavije nad vse povoljna za razmah zimskega športa in turistike. Izvrstni tereni so v neposredni bližini selišč, snežne razmere že v nižjih absolutnih višinah zelo po-voljne. Vendar pa je že pozimi, posebno pa še v zgodnji pomladi ugodne smuke, z izjemo zaprtih, osojnih gorskih dolin, neredko kaj kmalu konec.
Pomladi je BLED Z OKOLICO zadnja predstraža zime, ki se skozi Bohinjski kot in Dolino čez Kranjsko goro in Planico naglo umika v naročje
Triglava

Vzrok tej nepovoljnosti so vlažni in topli vetrovi iz bližnjega obmorskega zaledja. Še usodnejši za naše zimskosport-ne razmere pa je tako zvani fen, topel in suh južni veter, ki se pri spuščanju preko zasneženih alpskih in dinarskih grebenov v notranjost izdatno segreje. V južnozapadni gorski masiv Jugoslavije vrezane doline in ravnine razvoj feno-vega vremena še pospešujejo. Ob naraščanju temperature in suhem vremenu topli južni veter naglo pobira sneg. Na vsej črti od Kranjske gore do Sarajeva je ta pojav kaj pogost in sredi zasnežene pokrajine zavladajo naenkrat vprav pomladne temperature.
Razen vetrov južne smeri je Slovenija še posebej deležna toplih oceanskih struj iz zapada in severozapada. V februarju ali še prej se naša snežišča znajdejo v vrtincu toplega in vlažnega ozračja z Atlantika. Sneg po Gorenjski postane
južen, se zmehča in naglo kopni. Smučarske radosti je kmalu kraj.
Zunaj je zima, sneg in hlad. Košček skrajnega severa je pred nami, samo da je napram tamošnji nerodovitni in mrtvi prirodi naša tolikanj ljubkejša. In kaj pomeni človek v tej veličastni, zasneženi prirodi? Kakor muhe na beli preprogi so armade smučarjev. V belem plašču se nam zdi vsa okolica bližja, pojm razsežnosti izgine, nasprotje med visokimi planinami in pohlevnimi griči je ublaženo. In ko mečejo gore dolge sence na lesketajoč se sneg ter se monotona belina temnomodrih senc menjava z violičasto barvo senčnih dolin in zlatordečim večernim žarom na vrhovih planin se človeku še bolj vtisne v srce skrivnostna igra prl-rode. Vtelešena v izredno finih umotvorih, drobnih snežnih kristalih, je zima nastlala mehke preproge, po katerih se brezskrbno izživlja v zdravju in mra2U utrjena mladina.
LEDENE CVETICE
NAŠE
NAJVEČJI ČU
vetlobni žarki morajo opraviti ■f zelo zamotano pot, da pridejo V od zunaj do skorje velikih X možganov in s tem do naše za-J vesti. Oko sestoji iz različnih —- prozornih optično lomečih plasti, kakor roženice, očesne tekočine, kristalne leče in steklenega telesa. Žarki morajo skozi te plasti, da pridejo do nežne mrežnice, »fotografske plošče« našega očesa. Tu sede čutnice, ki so občutljive za svetlobo in barvo. 2arki jih razdražijo in ti dražljaji se zberejo najprvo v očesnem živcu, na kar odpotujejo po njem in po raznih poteh do velikih možganov. Mrežnica z očesnim živcem ni prav za prav nič drugega nego za svetlobo občutljiva izboklina možganov, njih sprednja straža, ki gleda skozi »stekleno okno možganov«, oko z njegovimi optično lomečimi plastmi, v svet.*)
V mrežnici je skritih polno priprav, ki imajo vsaka svojo nalogo in delujejo ali počivajo, kakor zahteva pač vnanja potreba. Pri belem dnevu delujejo n. pr. povsem drugi deli mrežnice nego v somraku ali v temi. »Somračni aparat« mrežnice se ne vključi ali izkUuči bliskovito kakor kakšna električna žarnica, temveč se polagoma prilagodeva povečanim zahtevam. Mrežnica proizvaja v mraku neke snovi, tako zvani »očesni škrlat«, ki občutljivost očesa za svetlobo silovito poveča. V pol ure se ta občutljivost zviša na 2000kratni iznos. Šele pred nekoliko meseci so odkrili nov hormon, ki mu je naloga stopnjevati občutljivost našega »nočnega očesa«. To snov so v poskusu naka-pali v oko, ki se je nato neprimerno hitreje privadilo teme in videlo v njej razločno vsakovrstne predmete. Kakor znano so razne bolezni, ki se oč'tuiejo bodisi v motniah dnevnega ali nočnega vida. Neki kočijaž je po vnetju v mrežnici izgubil sposobnost za gledanje podnevi. ko ni mogel več uganiti napisov in hišnih številk. Njegov »nočni aparat« pa je bil v redu in tako je mož ponoči lahko mirno opravljal svoje delo. Nasprotno je z »nočno slepoto«. Osebe s tem zlom postanejo z mrakom prav tako nebogljene kakor kure, ki imajo v
*) Glej »Skrivnost gledanja«, 2is., knji-
ga 16, str. £10.
OKO
!Ž NABAVE
svojih mrežicah skoraj izključno stanice za dnevno gledanje. Od tod tudi ime »kurja slepota« za navedeno bolezen.
Cestokrat slišimo naziranje, da bi morali povsem opustiti naočnike in podobna »mučila moderne kulture«. Zagovorniki tega naziranja pravijo, da človeštvo v starih časih tudi ni poznalo teh mučil, a je dobro živelo brez njih. Res je sicer, da uporablja človeštvo naočnike šele kakšnih 500 let, a to ne pomeni ničesar. V starem in srednjem veku bi jih ljudje pač tudi uporabljali — če bi jih že takrat poznali, kajti slabih oči tedaj nemara ni bilo nič manj nego danes. Mnogi rimski pisci se pritožujejo čez brljavost starih oči in očitajo zdravnikom, da ne morejo ničesar proti temu zlu. Na mnogih starih plastikah in slikah vidimo obraze z značilnimi stisnjenimi očmi, kakršne dobe kratkovidni ljudje,- ki ne uporabljajo naočnikov. Sloviti smaragd. ki je Neron ž njim opazoval cirkuške igre, pa ni bil neke vrste »monokel«, temveč nekakšno zaščitno zeleno steklo, ki naj bi oko varovalo premočne svetlobe.
V^novejšem času uporabljajo namesto naočnikov zelo pogostoma posebna stekla. ki se namestijo naravnost na očesno jabolko.**) Med tem steklom in očesom je tenka plast tekočine, ki je prav za prav korigirajoča »leča« in ne steklo samo. Ta stekla se izdelujejo individualno za vsakega pacienta. Marsikdo jih ne prenese, ker mu preveč dražijo oko. mnogim pa so neobhodno potreben pripomoček, posebno ljudem z nepravilno krivino roženice ali z drugimi organskimi napakami v očesu, dalje ljudem, ki v svojem poklicu ne morejo nositi naočnikov, n. pr. igralcem. Pred starimi naočniki imajo ta stekla še to prednost, da se ne zarosijo in da povečujejo zorno polje. Dr. vg
**) Glej »Proč z naočniki?«, žis., knjiga 8, str. 180 in »Dobri naočniki«, 2is., knjiga 13, str. 258.

SKOZI ČRNO GORO IN ČRNOGORICO
DE. ANTON DEBEL JAK NADALJEVANJE
asi veter valove vali, je pred poldnem precej ljudi v morju. Ali pristane popoldne »Herceg-novi« v primitivnem pristanišču, ki ga bodo začeli prav za
__prav šele graditi? Poslovivši se
od Velilke, kakor je bilo ime najini mali sobarici, sva stopila na zajeten čoln, ki je navzlic močnemu guganju brez nezgode izročil potnike parniku. Ta je bil že precej pobljuvan in pozneje sem opazil albanskega starca, ki je povračal.
Morje je bilo temno-modro, skoraj črno. Taki barvi se niso mogli nedavno načuditi poljski udeleženci geografskega kongresa, mi razlaga moj mentor, ker poljsko morje je belo. Navadno pa se sliši: sinja Adrija. Odkod neki prihaja ta sinjina?
Stari narodi so menili, da je ta barva odsev višnjevega neba. Misel je povsem umljdva pri sredozemskih rodovih in Grkih, živečih v sončni poplavi. Presenetljiva pa je pri posameznih severnjakih, naseljenih po deželah, koder je nebesni strop pogosteje siv kakor moder. Optiki razlagajo naš pojav s tem, da debelo morje vpija žarke dolge in kratke valovne dolžine, ne pa srednjih. Žarki velike valovne dolžine vzbujajo vtisk rdečine; žarke z neznatno dolžino pa dojemamo kot vijolične. Srednji žarki so zeleni, zlasti pa modri. Zeleni se izločijo samo v plitvih plasteh, zato se v plitvinah zdi voda zelena. Nekaj metrov globine več pa že zadošča, da še ti izginejo. Ostanejo torej le še modri žarki (J. de. Geneve, 26. 7. 34).
Ko smo rezali valove mimo klasične Skočidjevojke, znane po Ljubiševi pripovedki, nas je že škropil dež. Zato sem lahke plesnice (sandale) zamenjal z oko-vankami: drugače bi bil gojzarice ves čas le na hrbtu nosil kakor Martin Spak. V Petrovcu je navzlic nalivu pritisnil čoln z nekaj potniki, kakor že poprej v Sutomoru. Ob šestih je »Hercegnovi« pristal v B u d v i, srčkanem biserčku, malem Dubrovniku. Ker je še lilo, sva jo ulila kar v »Balkan«, ne meneč se za cenejše ponudbe zasebnikov. Malo pozneje, ko se je nebo ubrisalo, sva si razgledala snažno mestece, šla mimo hotela »Cetinja«, ki je po zatrdilu zobo-
Zaliv med Budvo in Petrovcem, kjer grade novi letoviSki kraljevi dvorec
tehnika Cirmana, tukaj delujočega, v slovenskih rokah. Po 14 dneh zopet ču-jem zvonove, ki napovedujejo, »da bo jutri Vel'ka maša, da bo Marija v nebesa šla«. Cestice so tlakovane s kaldr-mo, gladkim kamenjem, kakršno vidiš tudi v kaki zakotni ljubljanski ulici, n. pr. Znamenjski.
Opoldanski brodet, v obilni meri zaužit, me je še težil. S težavo sem dobil nekaj bikarbonske sode, nato mi je šel zobatec imenitno v slast. Poleg naju je neko gospodično njena srbohrvaščina ovajala za Slovenko, sicer pa so bili gostje v prevesni večini Čehi. Samozavestno nastopajo. Kako tudi ne, saj njihova govorica je lani prvič po Juriju Podebradskem (15. stol.) postala zopet diplomatski jezik, češčina je bila diplo-matščina tudi na madžarskem dvoru v dobi velikega kralja Matjaža, čigar oče je bil Romun, mati Srbkinja, prva žena pa hči Jurija Podebradskega. (Dr. J. Macurek. Dejiny Mad'aru a uherskeho statu, 1934.) J. de Geneve je 4. 8. 34 poročal, da se je prvi minister ruskih republik, g. Aleksandrovski, predstavil po češko predsedniku Masaryku, ta pa mu odgovoril v svoji materinščini.
Eden Husovih rojakov je prav spretno uporabljal levico. Kdo se ne bi ob
tem pojava spomnil Knjige sodnikov, kjer beremo, »da je rod Benjaminov dal Eedem sto vojakov, ki so se bojevali z desnico in levico«. V rimski zgodovini ee omenjajo kot posebnost posamezni gladiatorji, ki so se enako dobro rvali s to ali ono roko. Egiptski kralj Ram-ses IL je bil, kakor nas uči La Bruyšre, ambidekster ali dv»desničar. V Franciji je nedavno dr. Armaingaud pred Zdrav-niiSko akademijo zagovarjal predlog, naj bi učeno društvo v imenu narodne koristi pozvalo vse mlade matere, da bodo svoje otroke že v najnežnejših letih vadile rabiti obe roki enako... V letu 1932,, ko mi je od pretiranega pisanja desnica odpovedala pokorščino, sem brddiko obžaloval, da so nas naši starši tolikokrat krenili po »ta grdi«, če smo jo hoteli rabiti namesto »ta lepe«. Posebne težave je imel moj starejši brat, izrazit levičar.
Napredna ČSR je prva izvedla načrt Benjamina Franklina — pomenljivo ime glede na gorenjo svetopisemsko pri-pomnjo o Benjaminih! — da naj se goji pri detetu levica kakor desnica. Dvo-desničarstvo se namreč že več let uči po glavnih gospodinjskih šolah. Angleži so bili sicer že pred kakimi 30 leti osnovali »Družbo za proučevanje in negovanje dvodesničnosti«. Toda pri njih menda ni bilo posebnih uspehov. Vendar general Baden Powell, priljubljeni ustanovnik skavtstva, je vnet dvodesni-čar. Palma pa pritiče v tem področju pokojnemu angleškemu slikarju živali: E. H. Landseer je baje znal hkrati slikati konja z levico in psa z desnico.
Ko sem zobatca pozobal, sem ga žalil z vinskim sokom, da si ne bi mislil, da ga je som pohrustal. Na umu sem imel tudi francosko geslo: poisson sans boisson est poison (riba brez pijače je strup), čeprav mu popolnoma ne verujem. Vino je najzdravejša pijača, je izjavil sam znameniti Pasteur. Neka druga veličina pa je rekla: »Večerja brez vina je kakor dan brez sonca.« To krilatico podpišem obefoč, akoprav nisem dvodesničar.
Prišedši v spalnico, sem opazil, da je eno okno zastrto s komarnikom, kakor imenuje tako gosto mrežo ali sitnico (sito) dr. Meršol v brošuri »Malarija«, Podobna okna sem videl po mestih vse od Pedi.
Ker pa so bila okna odprta in naju ni hišna nič opozorila, sva legla kar tako. Zbudil sem se kmalu, ker mi je vsa "4t gorela, razen kolikor so jo pokri-
BUDVA
vale kopalne hlačke. Do jutra sem imel dovolj časa razmišljati o človekoljubnih mešicah: v Ameriki delajo moskiti škode za voč ko 800 milijonov dolarjev. Zato so USA ustanovile svojevrstno univerzo: nad sto inženjerjev in delovodij tam obiskuje tedenske tečaje za boj proti krilatemu mrčesu: kako naj se zatira s praški, kako se lovi z me-tuljniki (izraz Julija Bučarja), kako se pokončuje zlasti z osuševanjem močvirja. Mislil sem, kako so nedavno v Italiji udomačili na mirijade lastavic, da jim čistijo Pontinsko barje. Ptičarska postaja pri Ostiji je namreč nakupila na tisoče jajčec, jih umetno izvalila in mladiče n§kaj tednov umetno pitala. In ko so lastavičke izpustili, so letale samo po bližnji okolici, živeč ob rojih komarjev, ki morda le niso bili tolikšni kot v septembru 1934 v Gutscherbruchu pri KU-strinu: 50 m visok steber krvosesov.
Z grenkim okusom po kininu v ustih sem stopil v prekrasno vedrino, krenil skozi parK, kjer so mesec dni pozneje (16. sept.) odkrili domačinu, narodnemu borcu in piscu Ljubiši kip, delo Lojzeta Dolinarja. Pod velikim drevjem ob trgu prehajajo lepe mule — če niso mezgi — in ljubki konjički, ob katerih sem se domislil besed nemškega učenjaka: In Bosnien lebt eine Art Pferd, Konj genannt.
Stlačili smo se v poštni avto, ki je zahteval po 30 Din od osebe do Cetinja. Skoraj smo se začeli dvigati po novi cesti v številnih zavojicah med samim sivim kršem, mimo posajenih zabranov
ali branikov. Pogled na morje je mikaven. Švignili smo mimo trdnjave Kosmača. Pokazala sc je zelenjava, oaza s koruzo, okleščenim drevjem, s crnogorico. Eno uro smo drdrali do bivše črnogorske meje. Na desni se je zasvetlikalo Skadrs-ko blato, po Virpazaru in Sutor-manu grmi in dežuje. Strmina je ponehala, po ravnem blaznimo dalje. Na levi tam vir, odkoder drži vodovod na Ce-tinje. Po trdi cesti stoji še kaka luža. Prehitevamo osle iin babe, obložene z drvmi. Kamor se oko ozre, sama čer in ker, kamen in skala: razburkano morje, okamenelo v čarobnem trenutku. Na levi kraljuje Lovčen s temnim gozdnim
—mm93
nakit, kot za danilo bi porodno iskril gosposko z bleskom se svetinje.
Oj sveti mir v sivini hladni tej! Poslej v svoj Car me je ovila bajka in tu stoji pred mano vela majka.
Kot bi hodili v dragocen muzej, kraljevski majki hodijo se klanjat, o davnih slavnih dneh opojno sanjat.
Grand Hotel je tih in pokojen, nekatf gibanja in gomaranja je ob BansM pa-lači, ki jo gradi inž. Fr. Tavčar, najin gostitelj. Posamezni uradi so že nastanjeni v veliki stavbi, drugod pa velja ša Virgilov: fervet opus.
Pogled na CETINJE Z LOVČENOM
pasom, po katerem je nastalo ime Črna Gora, če ni morda po prvem Crnojevi-6u, o katerem sem že prej izpregovoril. Troje drobljancev v samodrču goni že precej časa popevko:
Cetinje je lepa varoš, jedan, dva, leži ispod Lovčena...
In ko se res prikaže v kotlini Nikitova prestolnica, zaženejo v zboru: Evo ga, evo ga, evo ga!
Čisto, čedno mestece je napravilo name takšen vtisk deviškosti, da sem v spominu nanje drugo jutro zapisal v svoj dnevnik tale sonet:
Cetinje Planota — okamnelo morje sinje. Po njej nas vozi avtomedon ročno. »Aj evo ga kod Lovčen'!« zdajci zvočno
razlegne vpitje petje se detlnje.
*
Pod nami razprostira se Cetinje, dragulj vkovan v obroč — gor6 mogočno —
Hodeč po mestu, ogledujem visokorasle dinaride, kakor imenuje dr. B. škerlj Črnogorce v svoji knjigi »Človek« 1934 (38). Obrti nikjer nobene: tem bolje za metulje, ki se jim ni bati, da bi jim krila potemnela kakor po velikih zakajenih mestih. Učenjak Harrison n. pr. trdi, da so na Angleškem počrnele neke vrste, ki so bile pred 25 leti še živo pisane.
Do 1847 ni bilo še nobene hiše na Ce-tinju, a to leto je vladika Rade (knez Petar n. Petrovič Njegoš) sezidal sebi konak »Biljardo«, ločeno od monastira, ki ga je 1485 postavil Ivan Crnojevič. že 1834 pa je bil Rade osnoval tu prvo šolo. Ta stoletnica se je obhajala sredi lanskega septembra z blagoslovitvijo nove šolske zgradbe Prestolonaslednika Petra. župan je poudaril, da so v staro šolo hodili Nj. Vel. kralj Aleksander, kralj Nikola in princ Danilo. G, Zuber
je pripomnil značilno podrobnost: po prvotnem hišnem redu se učencu izostanek ni opravičil drugače, kakor da je za vsak zamujeni dan prinesel turško glaivo!
Za v mozej plačaš 5 Din. To je Niki-tov dom, o katerem piše R. Warnier: »Na Cetinju, ki se dolgo ni moglo potolažiti, da je zgubilo svoj naslov in svoj ugled kot prestolnica najmanjše kraljevine v Evropi, se je velika meščanska hiša, napihnjeno nazvana Kraljeva palača, pretvorila v muzej, kjer se črnogorsko in turško orožje bojevitega Ni-kite vrsti s podobami njegove družine, opominjajoč sorodstvenih vezi črnogor-i &ke dinastije z najmogočnejšimi v predvojni Evropi, in v arhiv, kjer so strokovnjaki nalavkali obilo slikovitih podrobnosti za zgodovino zadnjih časov.« (Ant et conscience nationale en You-
ROBERT 2ENEVSK
Grof Amč III. mu je bil oče. Sin je postal pariški kanonik, naposled pa ob velikem razkolu na zapadu papež Klemen VII. (1378) v Avinjonu, tekmec Urbana VI. v Rimu. V Avinjonu se je živelo precej po-fivetnjaško, nad mestom je plaval spomin Petrarke in Lavre. Zgodovina Klemenovega pontifikata bi napravila debelo knjigo-Spomnimo samo na to, da je pozval na ško-
goelavie — L* Europe Centrale, 23. 6. 34.)	i
V manastiru sva se pomudila pri ra-kvi s svetniškimi ostanki vladike Petra L Tik nad manastirom stoji Orlov koš s kapelo, spomenikom vladiki Danilu. Vrnila sva se k Biljardi, v kateri se godi toliko pripovesti in anekdot iz Pavičevičevih »Črnogorcev«. Ob njej se je svoj čas ban Mažuranič razgovarjal z Otašem Petrovim o Novici Ceroviču. Otaš je pokazal bratskemu hrvatskemu pesniku, kako bi on zakrožil o smrti Smail-Age:
Zareče se Ceroviču Bane u Biljardu svome Gospodaru, da če ubit' agu, Smail-Agu, Gslobodit' raju od Turaka. što je reka', nije prevario: donio mu na Cetinje glavu.
DALJE
I - KLEMEN VIL
fovski sedež v Ženevi svojega spovednika Adhemara Fabrija, čigar Kodeks svoboščin je ena izmed podlag ženevske demokracije. Avinjonski »sv. oče« je po smrti svojega brata Petra postal ženevski grof 1. 1394. A dolgo ni užival te oblasti: bela žena ga je vzela že ob koncu istega leta, torej pred 540 leti.	K
FapeSka palača v Avinjonu

ZGODBA O KREVSOVEM JURJU
CVETKO GOLAR NADALJEVANJE
9
[■S^Tl an se je delal, ko se je spom-| nil Jurij, da mora iti v svate.
Oblekel se je v nedeljsko oble-I ko in je ravno pomerjal zelen I kastorček na glavo, kar se za-
I čudi iin razveseli. Glej, glej, je pomislil in se zopet pogledal v zrcalo, saj sem čisto imeniten dečko, in lase imam goste, kot bi bil star dvajset let! No, da, saj sem še mlad, malo čez trideset, in lahko si jo izberem, katero hočem.
Zadovoljno je zažvižgal in se zasukal na peti. Poklical je, počil z rokami, kakor bi imel ne vem kaj veselega na srcu.
»Tona, Tončka, napoji mi konjička, meni pa prinesi pogače in vina! 2enit se grem, zato mi gre dobro kosilo, da bom židane volje, ko pridem k nevesti.«
čez pol ure se je že peljal po cesti; pokal je z bičem m drdral, da se je kadilo za njim. Dirjal je, dirjal mimo zelenih travnikov, gozdovi in vrtovi so plesali mimo njega, že se pelje čez most, pred njim je vstala vas, in skočil je z voza pred prijazno kmečko hišo. Oče stoji na pragu in pozdravlja:
»Le naprej, prijatelj, miza je pogrnjena!«
V hiši je sedel na klop, ki je bila lepo bela kot pred Božičem in se ogledal okoli sebe.
»Pa kaj bomo sami,« je dejal ženin, »pokličite lepo hčerko, da se kaj zmenimo.«
»Tako se govori, kje si, Marjana, nikar se ne skrivaj tam v kašči! Kar pridi, sedaj je na tebi vrsta!«
»Halo, halo, Marjanica. Te že čakamo, da ti z vincem napi jemo.«
Previdno in samo malo so se odprla vrata, in mlad dekliški obraz je sramežljivo pogledal v izbo. Rdeče ustne so se držale na smeh, in rjave oči so gledalo poredno veselega snubača.
»Le bliže, le bliže, si že prava, v roko morava seči, ker sva prijatelja.«
Jurij je takoj spoznal dekleta; bila je tista, ki jo je videl v Kranju. Zdela se mu je še lepša kot zadnjič, polna zdravja in mladosti, ogorela od sonca, rjava kot pšenica in rdeča kot mak. Skočil ji je naproti in jo potegnil za mizo.
»Marjanica, ali se bomo zmenili, ali pojdeš z menoj, da mi boš žena iin gospodinja na mojem domu?«
Smehljala se je in ni odgovorila, zato je namesto nje povzel oče besedo:
»Tako se govori, vi ste pravi fant, saj sem takoj vedel, ko ste stopili v hišo, da ste poštenjak. Zmeniti se je treba, no, tak reci, ti predelana Marjana!«
»Bi že šla, pa se vas skoro bojim, ker vas premalo poznam,« je tiho dejala. »Zadnjič sem vas prvič videla v Kranju, zato ne vem, kakšni ste.«
»Ha-ha, o, le brez strahu bodi! To je imeniten mož, lep ženin, fin gospod,« je hitel oče, kakor bd se bal, da se mu ne bi zamerili.
»Ha-ha, mene se ni treba bati! Oh, jaz sem pošten in dober fant, ha-ha, dvajset let sem tudi že star in hišo imam in grunt. Seveda, za vse ni nikjer, a pomanjkanja ne boš pri nas trpela. Lepo ti bo, dela ravno prav, da ti ne bo dolgčas.«
»Oh, pameten mož, to je pameten mož, Marjana, ne moreš dobiti boljšega, ako bi čakala sto let.«
Dekle se je še na videz branilo, ali samo zaradi lepšega, da se ne bi reklo, da je komaj čakala na ženina. Gledala je trdno predse, in komaj da se je dotaknila z ustnicami vina, ki ga ji je ženin ponudil. Ozrla se mu je v oči in posilil jo je smeh.
»No, pa pojdem, ako sem vam napoti,« se je obrnila proti očetu, »še žal vam bo, da ste me dali od doma. Bila sem vam za deklo, ki vam je zastonj delala.«
»Vse je res, dekle, ali moj oče so dejali, če gre dekle od hiše, da je boljše kot koš gnoja. Ha-ha-ha!«
»Kako pa govorite,« se je dekle užaljeno obrnilo v stran. »Saj bi nič ne rekla, 'ako bi ne delala, pa sem bila zmerom na vse zgodaj pri živini —«
»Saj je bila to samo šala, dekle, kaj bi mi takoj zamerila,« jo je miril oče.
»No, Marjanica. da boš videla, da te imam rad, ti danes jaz dam nekaj za spomin.«
Jurij je potegnil listnico iz žepa in razsul po mizi šop novih bankovcev. Nevesti so se zaiskrile oči, in oče Joštar

je ostnmeL Kar se odipro duri, in dva orožnika stopita v izbo.
»V imenu postave greste z menoj,« je velel tisti, ki je prvi vstopil in imel dve zvezdi za vratom. Levico je položil Jur-ju na rame1, z desnico pa je pokril denar na mM. Njegov tovariš je potegnil verižico iz žepa, da bi mu uklenil roke.
»To je pomota, gospoda,« je dejal oče. Vee se je tresel in sivi lasje so mu trepetali nad čelom.
»Stran, pustite me!«
Jurij je divje zakričal in planil pokonci.
»Sto Judov,« je zaivpil še enflcrat in se esdraimil in si začel o tirati leden pot s čela. Bil je še zmerom skrit za gostim grmovjem.
»O preklete sanje! Menda saj niso
resnične!«
10
Vzdramil se je, a še je slišal osupli glas očeta Joštarja in čutil na rokah mrzlo verižico.
»Šele začel sem kupčevati s tem preklicanim denarjem, in že mi vest ne da miru! Še v sanjah me preganja, da sem ves iz sebe!«
Spomnil se je svojega očeta, ki je umrl pred nekaj leti, in kaj miu je naročal na smrtni postelji:
»Le tega ne delaj, da bi te bilo sram kdaj pogledati mi v oči! Nikoli nisem živi duši prizadel krivice, nihče me ne more previžati nepoštenega dejanja. Ju-

trij, le to imej na pameti, da čast, zakon in oko ne trpi šale!«
Spominjal se je teh besed, kakor bi j5h bil slišal včeraj, pa je potegnil z roko po čelu in se otresel: »E, kar je, to je! Saj nisem kriv, da se je tako naredilo. Pa naj bi mi bil stari kaj več zapustil! Ali naj vse življenje sirom a-ščino otepam!«
Zmračilo se je, in šum "na cesti je utihnil. Sejmarji so se porazšli, žive duše ni bilo nikjer, ko je razmaknil grmovje. Počakal je toliko časa, da se je popolnoma stemnilo. Stopil je na cesto in šel naprej, ogledoval se je, kje bi bila najbližja krčma.
»Tistale bo, naik, druga hiša, ki ima razsvetljena okna.«
Krenil je k njej, ustavil se je zunaj in poslušal, kaj govore pivci v hiši. Rad bi vedel, ali so že našli, da niso bili njegovi bankovci pravi. Ničesar ni mogel ujeti na uho, zato je stopil v vežo. Tam je sedel za mizo v temen kot in je naročil vina,
»Ah je bilo dosti kupčije,« je vprašal krčmarico, postarno ženo z rdečimi lici.
»Nič se ne morem pritožiti, čeprav smo včasi že več stopili. Veste, dandanes ni denarja, ne vem, kam je prešel. Nazadnje ga bomo morah res sami delati.«
Začudeno je pogledal mater, ki se mu je na mah prikupila, in ki se je prebrisano zasmejala svojim besedam.
»Tudi jaz sem nekaj ogledoval, e, pa je bila draga živina. Ni denarja, ni! Kar res bo treba misliti, kako bi ga dobil. »Vzel bi ga, če mi ga vrag na repu prinese.«
»I, bo že kako, počakajmo, kot pravijo, bo že prišel mož z medom.«
»Saj tako je, pa so že pravili tamle pozimi, da delajo denarje. Menda so ga še v Kranju menjavali.«
»Bilo ga je nekaj malega, pa so jim koj stopili na prste. Pa le ne vem čemu, puste naj ljudi živeti. Oh, koliko več bi stočila, če bi bilo več denarja med ljudmi!«
»Kar prav govorite, mati, presneto, vi ste pametna ženska, če bi bih vsi tako pametni pa bi se vsem bolje sodilo. Prinesite ga nama poliček, boste pa še vi zvrnili kupico.«
»To pa že to. saj imam dosti vina, toliko, da ga še prodajam.«
Ko ga je prinesla, se je Jurju zahotelo. da bi malr založil. Kmalu je dobil celo štruco poleg mesene klobase.
»Pijmo, bo že Bog dal, da ne bomo od lakote umrli. Danes res nisem nič zaslužil, pa se bo drugič kaj dobrega namerilo. Saj imam še nekaj malega.«
»Torej niste nič kupah, saj danes ni bilo posebne kupčije. Dopoldne sem slišala, da je neki kmet prav zarobantil v mestu pod klancem. Kar za vino je dajal, bankovec je imel pa za klobukom.«
Jurja je pogrelo, in ves je bil rdeč v obraz. Izpil je kupico in vprašal:
»Da je imel denar, pravite? Vraga, zakaj se nisva srečala! Mogoče bi se dala z njim napraviti kupčija. E veste, denar je le prva reč na svetu.«
»Ah niste nič sli šah o njem? Menda je imel bankovcev kar cele harmonike. škqda, da ga ni bilo nič k meni. Dober človek je bil, piti je dal vsakemu, kdor je hotel.«
Krčmarica se je zamislila in je kimala z glavo, kakor bi obžalovala, da je bil tako slab dan in ni imela v gostih radodarnega kmeta.
»Ej. kje je neki dobil denar? In kakšen pa je bil?«
Silno rad bi bil zvedel, kaj ljudje govore o njem, in je napeljaval govorico, da bi vse slišal, kaj mislijo o njem.
»Tako so dejali, da na videz ni bil napačen človek. Lase je imel že bolj redke, pa še ni bil menda star.«
»Lej ga šmenta, če ga nisem videl,« je dejal nekoliko oplašen ter je potegnil klobuk na ušesa. »Prav takšnega človeka sem srečal v mestu na živinskem sejmu. Nekaj je kupoval, zdi se mi, da je bD tam nekod doma od Kokre. Vem pa ne, le sodil bi. Nekam hitro se je izgubil izmed ljudstva, kot bi se mu mudilo. Zares škoda.«
Natoči) je kozarec in trčil:
»Na dobro zdravje, ali ste vi vdova?«
»Predlanskim ga je vzelo. Saj veste, vina ni mogel videti! Ali ste vi še fant?«
»Saj moram biti, pravijo, da kdor se ženi, v loterijo stavi. Pa sem rajši malo odložil.« Nov gost je stopil v vežo in sedel na konec mize. Jurij se ni zmenil zanj in je zavpi! krčmarici, ki je vstala, da postreže prišlecu:
»Jaz imam tudi prazno! Pravijo, kdor je preveč žejen, naj se nikar ne ženi. Jaz se pa mislim tega držati.«
»Ali niste bili vi tisti, ki je v krčmi pod klancem daial za niiačo.« je vprašal novi gost in se mu primaknil bliže. »Ste že vi. saj vas poznam, saj ste mi dali Diti.«
Veselo se mu je smejal in položil roko na njegove rame.


»Jaz sem vam dal za vino? Jaz že ne, presneto se motite,« se ga je otepal in lagal Jurij. »Glejte, tale,« je dejal krč-marici, ki se je vrnila z vinom, in pokazal s prstom na gosta, ki ga je spravil v tako zadrego, »tale človek pravi, da sem mu dajal za vino, pa ga še nisem nikoli videl.«
»Seveda ste dali, saj je bilo to lepo od vas,« je oni ostal pri svoji, in se naprej smejal. Bil je po videzu kmečki delavec ali slabši kmet. »Ste že vi, glejte, saj ste plešasti,« je dobrodušno de-
jal in mu potegnil klobuk z glave.
»Eh, pustite me na miru, nikar ne govorite, kar ni nič. Koliko ljudi nima las!«
»I saj res, zakaj si tako siten, Andreje,« je dejala krčmarica, ki je z nejevoljo gledala, kako se gost, pri katerem je mislila še kaj zaslužiti, ogleduje, da bi odšel.
»I, če ni bil, pa ni bil, ampak jaz bi prisegel, da je bil! Glej no, skoraj bi pozabil! Saj so popoldne celo zavpili, da je imel tisti ponarejen denar! Ne

59
o
N
a>
3
veni, tisti bankovec sem videl za klobukom, ali je bil pravi ali ne, pa nisem pogledal.«
»Ali ponarejen denar je imel,« se je začudil Jurij.
»Na vse zadnje boste rekli, da sem bil jaz tisti! Plačam! Dosti mi je tega,« je rekel trdo in se obrnil h krčmarici. Poravnal je račun z dobrim denarjem in je hitro odšel. Kar gorelo mu je za petami.
Na cesti S6 JO v naglici ozrl, kje je bil pustil poprej tisti dve kravi, ki ju
je kupil na sejmu. Bilo je temno, vendar je kmalu našel rjavo hišo in zadaj dvorišče. Sel je v hlev, da bi poiskal hlapca, ali ni ga bilo nikjer. Gledal je okoli, tam sta stala samo dva konja, vse drugo je bilo prazno. Prestrašil se je in ni vedel, kaj bd storil. Ali naj skliče ljudi, ali naj zažene krik, da je okra-den? Ako pa je sam ogoljufal ubogega fanta in mu za ničvreden papir vzel kravi!
Po prstih je odšel iz hleva, kakor tat je tihotapil iz dvorišča in izginil v temi.
Osupli so se ustavljali sejmarji na klancu, kjer je letala in begala vsa pre-padena velika kmetica in vpraševala po svojih pisankah. Tudi fant je bil z njo, klavrn in plašen.
»Ali ste videli, oča, naši pisanki?«
Komur se je mudilo, se ni zmenil za faatinovca, ali počasi se je nabrala truma ljudi okoli obeh, ki so radovedni poizvedovali, kaj je z njima.
»Okoli poldneva sem videl nekega človeka, ki je gnal dve pisani kravi,« se je spomnil delavec, ki je stal ob robu ceste z lopato v roki.
»Še zapomnil sem si ga, ker je bil videti nekam zbegan, kot bi ne vedel, kje je doma.«
»Ali ste bili pisanki, ena malo večja od druge,« je vpraševal fant.
»Tako natanko nisem gledal, ampak tak vtis sem imel, da nekaj ni v redu.«
»Kam pa je gnal, ali na to stran po klancu?«
»Seve, gor jih je gnal, mudilo se mu je, z dolgo palico jih je napletal.«
»Kakšen pa je bil tisti človek, ali ni imel kosmatega klobuka, pa tako živo je gledal, kot bi te hotel prebosti?«
»Skoraj da je bil takšen!«
»Sta že naši, kam jih je vlekel?«
Vsa truma je šla po klancu, in vse je vpraševalo in se smejalo, radovedno, kaj bo iz tega? Otroci so imeli pri tem veselje in so letali po hišah in dvoriščih in so kričali: »Ali je tu naša pi-sanka?«
Vsa dtrhal se je gnala naprej in ljudje so vreli na prag.
»Ali ste videli naši pisanki,« nihče videl?«
2e sredi hiš se je odtrgal od vrat star hlapec.
»Kaj pa je? Kakšne pisanke bi radi?«
»Naše pisanke! Tiste pisanke, ki jih je gnal dedec!«
»Oh, ali ste jih videli, moji pisanki, moji ubogi pisanki ? Kdo jih bo pasel, kdo jim bo dal vode?«
»I, pri meni v hlevu sta dve takšni kravi, prej, po južini jih je nekdo pripeljal!«
»Kje sta, kam ste jih privezali?«
Ko iih je fant zagledal, je padel prvi okoli vratu in se z obrazom naslonil nanjo. drugo je objel, in od veselja so mu tekle solze. Gladil iih ie bi božal, ker je mislil, da iih le za zmerom izgubil. Tudi materi se je olajšalo srce. in glas ji je rahlo zvenel, ko je govorila:
»Pa smo iih vendar dobili, saj sem o svetem Štefanu nesla kravico okoli al-tarja v Sori.«
»Kaj pa naj rečem onemu, kadar pride ponje, saj jih je kupil!«
Hlapec se je postavil med dusri in ni pustil, da bi mu jih odpeljali. Bal se je, da ne bi bilo prav in bi moral sam trpeti.
»Seveda jih je kupol, ali s panarejte-nim denarjem, ki so nam ga vzeli pri gosposki. Oh vendar, da še svojih krav ne bi smela vzeti!«
Nejevoljna je bila kmetica, ali ni vedela, kaj bi!
»Po orožnike naj bi kdo šel!«
Otroci so bili takoj pripravljeni in so stekli proti mestu. Srečali so jih že pri prvih hišah, kjer so poizvedovali.
»Kar odpelje naj jih,« je ukazal orožnik, in fanit je veselo privlekel svoji kravi iz hleva. Po dvorišču in na cesti se je nabrala velika truma otrok, ki so vpili, da se je slišalo do svetega Jošta:
»Naši sta pisanki, jih že imamo! Alo, nalomi vej, nareži jelševja!«
»Saj res, ozaljšajmo jih, venčajmo jih!«
»Katrica, natrgaj rož, deni jih okoli rog pisanki!«
»Ta je moja, ti imej drugo, Špela!«
»Še ti, Manca, natrgaj rož! Poglej tamle so kresnice in šmarni križ!«
Smeh in vrišč, vriskanje in mukanje se je razlegalo po klancu, kjer so gnali pisanki, vse okrašeni z zelenjem tn cvetlicami. Spremljala jih je velika množica in šla skozi mesto. Iz v3eh ulic, iz hiše in dvorišč so drveli ljudje gledat in vpraševat, kaj pomeni trušč.
»Sem mislil, da je sodni dan,« je rekel stari Lojze in valil jezik po ustih.
»Saj je še hujše' Sera dejav, da gredo Plementezarji, pa Štempihar za njimi!«
Tako se je zgodilo tisti ponedeljek, feo je Krevsov Jurij kupčeval v Kranju. Prav takrat pa je spal v grmovju nad cesto in sanjal, kako se ženi pri lepi Marjani.
O	A	L	J	B
SV. SAVA IN HRTI
Ko je Sv. Sava s tremi hrt; potoval skozi planino, je zatekel pastirje pri obedu En hrt steče k pastirjem, da jim odnese kak prigrizek, ali pastirji ga odbijejo. Drugi hrt se privleče do pastirja, da bi kai skrivaj u-rabil. a tretji stoni pred nir- in počene, da bi mu kai dali. Pastirji pa ?se odženeio in iim ni? ne daio Nato se sv Sava razjezi in reče: »Bog daj. da bi vam zmerom Škodo delali« Potem ie vsuVemu trmed hrtov dejal: »Ti bo! m »V« oolk. ti prihuljenec (pn*m'r»»n1 a H no?ornih.<
Iz knjigp Mitar Vlahovič »Lov u Kola-§inu«, A. D-
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG
nadaljevanje
AVrORIZlRAN PREVOD
G Čeka sama se je zavedala, da more s svojimi dosedanjimi sredstvi za-treti kvečjemu kakšno zaroto gimnazistov. Nasproti resnim preiskavam pa je bila brez pomoči. Tako so se vršile po socialnih
P revolucionarjih organizirane razlastitve, ki so prinesle celih pet milijonov. To je spominjalo že precej močno na nepozabna dejanja predirevolucionar-nega časa. Čeka si ni ho-
Utela zaslužiti posmeha, zato je sklenila, da bo odslej delovala z brutalno silo.
Konec avgusta je so-drug Uricki na tajni seji petrograjske Čeke poročal o razmerah v mestu. Ugotovilo se je, da Čeka ne razpolaga z zadostnimi policijskimi sredstvi za odkritje morebitnih resnejših zarot. Doslej so izvajale teror le posamezne oblasti in še to nesistematično. Streljali so ljudi brez vsakega načrta. Zato je predlagal Uricki v zaščito države smotrno organizacijo mno-žestvenih usmrtitev kot nadomestilo za pomanjkljivosti organov čeke v policijsko tehniškem oziru. Ta misel se je mogla roditi samo v možganih teoretika. Drzno zveneče misli, zlasti če so bile utemeljene s sredstvi tehnike in racionalizacije, so boljševikom zelo imponi-rale. Treba je bilo torej usmrtiti številne žrtve brez izbire samo zato, ker Čeka ni znala dobiti pravih zarotnikov iz množice nedolžnih. Na predlog petro-grajskega odbora se je glasovalo o vprašanju množestvenega terorja, ki je bilo — znak nesposobnosti in bojazni — sprejeto z vsemi glasovi razen enega. Istega dne je Uricki podpisal prvo množestveno smrtno obsodbo,9 ki je vsebovala eden in dvajset imen. Med njimi je bilo več mladoletnih dijakov Mihajlovske akademije. Med niimi je bil tudi mladi židovski častnik Perlzvveig, čigar obsodbo je moral Uricki drago plačati.
» TJralov: str. 118.
Predočite si razpoloženje v Petrogra-du v prvih dneh terorja. Ponoči okoli polnoči so se običajno pričele aretacije v množicah. Pobirali so ljudi iz postelj ter jih gnali v kleti Smolnega zavoda. Marsikateri je moral med potjo zaradi »poskušanega bega« pasti. Krajevne policijske oblasti so aretirance brez vsakega procesa postrelile, v Čeki pa so morali po majhnih kleteh prečepeti Često cele mesece tucati odvetnikov, ari-stokratov in revolucionarjev. Zdaj pa zdaj so koga poklicali iz množice jetnikov. Morda je bil pregnan, morda ustreljen. Govorica je štela žrtve kar na tisoče. Nenadno so vsi listi s podpisom Urickega objavili imena prvih žrtev množestvene usmrtitve. Stara Rusija je bila marsičesa vajena, toda do množe-stvenih justifikacij, objavljenih v listih, se ni povzpela fantazija niti najbrutal-nejšega carističnega guvernerja. Množica je videla v Urickem krvoločnega zmaja. Postal je to, kar je želel: zastopnik terorja. In prav v tem času je brestlitovska mirovna pogodba odtujila vladi tudi one kroge intelektualne mladine, ki so prvotno v oktobrskih dneh pozdravili Lenina kot junaka socialnega izenačenja.10
Prvi va) rdečega terorja ni nikogar tako pretresel, kakor nekega devet-najstletnega mladeniča, ki je prebival v nekem velikem stanovanju ob Sadovi ulici, čital in pisal pesmi, razmišljal o Dostojevskem in v prostih urah z nekaterimi prijatelji snoval razstrelitev Smolnega zavoda. Mladeniču je bilo ime Leonid Kannegiesser ter je bil sin enega najbolj znanih ruskih inženjerjev. Leonid Kannegiesser ni bil samo pesnik in filozof, bil je učenec Mihajlovske vojaške akademije, dedni ruski plemič in žid. Njegov najboljši prijatelj je bil častnik Perlzweig, ki ga je bil Uricki obsodil na smrt. Kannnegiesser ni mogel boljševikom odpustiti treh stvari: usmrtitev Perlzweiga, brestlitovskega miru in dejstva, da so' bili židje med voditelji boljševiške stranke. V jasnih beograjskih nočeh je čital zgodbo nemškega dijaka Sanda. V jasnih in mrzlih petrograjskih nočeh se rode čudne mi-
Aldanov; Annales Contemporaine, zv,
16.
fclL Kannegieseerja je obvladovala edina želja: trpeti in žrtvovati se, nekaj storiti za Rusijo in istočasno ruskemu ljudstvu pokazati, da niso vsi 2idje boljševiiki. Uricki, teoretik in načelni nasprotnik smrtne kazni, je postal zanj utelešenje vsega onega, kar je sovražil. Počasi je v njem dozorela želja, umoriti načelnika Čeke. Saj ni mogel vedeti, da je bil med bogovi sovražnega Olimpa Urioki najskromnejši in najmiroljubnejši in da mu je Zinovjev diktiral naj-brutalnejše ukaze. Zanj je bil in ostal zastopnik terorja. Umor načelnika pe-trograjske Čeke opisujejo v uradnih dokumentih sorodniki, prijatelji in sovražniki takole:11
Zvečer 29. avgusta je stopil Kanne-giesser v stanovanje svojih staršev. Po večerji je šel s svojo sestro v čitalno sobo, kjer je hotel čit.ati neko Schnitz-lerjevo knjigo. Namesto te pa je segel po »Grofu Monte Cristu«. Čital je sestri zgodbo nekega političnega umora, ki ga je bil izvršil stari revolucionar, ded junakinje znamenitega romana. Nato je šel spat. Drugega dne v zgodnji jutranji uri je prišel v sobo k svojemu očetu ter ga prosil, naj igra z njim partijo šaha. Partijo je izgubil, kar ga je dozdevno močno potrlo. Poslovil se je ter odhitel. Pot ga je vodila k palači vna-njega ministrstva, kjer je imel sodrug Uricki svoje sprejemne prostore. V veliki starinski sprejemni sobi je našel samo nekega docela bedastega služabnika, ki ga je revolucija popolnoma zmešali in ki j* sodruga Urickega kot načelnika Čeke tradicionalno pozdravljal »vaša ekselenca gospod minister«.
Kannegieser je sklenil, da počaka v tej sobi Urickega. Točno ob enajstih in petnajst minut se je pokazal na starem trgu carski avto, ki se ga je Uricki posluževal. Uricki je stopil v poslopje in sluga je spoštljivo »njegovi ekselenci« odprl vrata v lift. V tem trenutku je počil strel. Uricki se je zgrudil okrvavljen na tla. Morilec je zbežal iz poslopja, skočil na kolo ter brzel po Nevskem nabrežju. Po divji gonji so ga prijeli.
Večerni dnevniki so izšli črno obroo-ljeni. »Umorjen od plemiškega mladeniča je padel Uricki, pred čigar imenom se je tresla vsa druhal Nevskega prospekta. Toda proletariat se bo znal krvavo maščevati,« je napisal Zinovjev.12)
» Aldanov: Umor Urickega. Uralov: Uricki.
12) »Pravda« od 31. VIII. 1918. Nagrobni
govor Zinovjeva str. 119.
Na to maščevanje ni bilo treba dolgo čaka a. V noči po umoru Urickega so na povelje Zinovjeva pobrali brez izbere iz množice jetnikov pet sto ljudi, ki jih je sodrug Bokia, pomočnik Urickega po-strelil. Preiskava je dognala, da je ravnal Kannegiesser brez neposrednega naročila kakšne stranke. Navzlic temu se je bal zdaj vsak komunist za svoje življenje. Ugotovili so, da je bil nameravan atentat tudi na Zinovjeva.
Zvečer istega usodnega 30. avgusta 1918 se je odigral dogodek, ki naj bi skupno z umorom Urickega usmeril rdeči teror na nova pota. V Moskvi je izvršila židovska dijakinja Dora Kaplan atentat na Lenina. Lenin je bil ranjen samo na roki, toda boljševiki so sklenili ustrahovalni vzgled. Možnost atentatov naj bi bila v bodoče izključena. Za izvedbo tega sklepa je bil določen takrat v javnosti še malo znani poljski sodrug Feliks Džeržinski, ki je segel po svojevrstnem sredstvu: dobre organizacije ni imel, dobrih preiskovalnih sodnikov tudi ne. Edino kar je imel po vseh mestih, je bilo nekaj odločnih brutalnih ljudi iz temne kleti krajevnih in pokrajinskih Ček. Vse Čeke so nemudoma dobile ukaz Džeržinskega, da morajo za umor Urickega, za atentat na Lenina in v prepre-čenje nadaljnjih belogardističnih zločinov naložiti meščanskemu prebivalstvu v vsakem mestu, v vsaki vasi in v vsaki naselbini krvav davek. Določen odstotek aretirancev je treba po vsej Rusiji ustreliti, ostali pa naj bodo talci zoper bodoče atentate. Krvava poročila iz vasi in mest vse Rusije so deževala na mizo Džeržinskega. Skoraj vsa so se glasila: »V kraju tem in tem je bilo v zadoščenje Urickega in Lenina ustreljenih: trije popi, osem častnikov, deset trgovcev in petnajst intelektualcev.«13)
Vsako mesto ogromne države je poslalo takšno poročilo in v vsakem mestu je bil krvavi davek izračunan z matematično natančnostjo marksistično šola-nih glav. Nobenemu mestu se ni imela zgoditi krivica. Vsako je žrtvovalo samo predpisani odstotek jetnikov. Džeržinski je smatral to postopanje popolnoma odkritosrčno kot izredno človeško, kajti na ta način naj bi mehanično pravosodje nadomestilo nesistematične in improvi-zi ane umore.
i') Melgunov: Rdeči teror na Ruskem, Berlin 1924.
Od zdaj naprej ni bilo več atentatov. Nihče si ni upal več dvigniti roke zoper voditelje nove države. Vsak atentator je pomislil na tisoče in tisoče talcev, ki bi poštah žrtve Čeke. Lenin, Trocki, Zi-novjev in Džeržinski so lahko mirno spali.
1. septembra 1918 — istočasno s krvavim ukazom — so nesli truplo Urickega k večnemu počitku. Z njim je bila pokopana tudi prva petrograjska doba Čeke. Do tega časa je bila ta ustanova tako rekoč v otroških letih. Krajevne oblasti so mirno morile na lastno pest. Samo načelnik Čeke se je mogel nekaj časa primerjati s sorazmerno skromnim carskim ministrom Plehvo. Vsa elita komunistične stranke je spremila krsto Uric-
kega. Zinovjev je imel nagrobni govor.
Topovi carske trdnjave Petropavlovsk so oddali žalne strele. Na čast umorjenca so preimenovali trg, kjer je padel, z njegovim imenom, Tavrijsko palačo, kjer je bil kljub čuječnosti Urickega ukraden Leninu samokres, pa v palačo Urickega.
Grob Leonida Kannegiesserja, pesnika in morilca, je nepoznan. Najbrže počiva skupaj z onimi pet sto, ki so bih v noči 1. septembra 1918 ustreljeni in kojih zadnje kletve so menda veljale njemu, neprostovoljnemu povzročitelju njih usmrtitve.
Osrednji sedež Čeke se je preselil zdaj v Moskvo.
D	A	L	J	E
LETALCIV ŽIVALSKEM SVETU
noge živali so že po svojih imenih naznačene kot dobri letalci, kar se pa v večini primerov ne sme dobesedno razumeti. Leteče veverice, leteče žabe, leteče opice in leteči vrečarji v resnici ne letajo, ampak se samo spretno spuščajo s posebno ustrojenimi organi, ki jim služijo kot padala. Razen nekaterih izjem med vodnimi živalmi, živi pretežni del vseh teh zračnih skakačev po drevju. Po tem bi človek upravičeno sodil, da je navada skakanja z veje na vejo nekoč v davni minulosti polagoma povzročila drobne strukturne spremembe v njihovem organizmu, ki so se počasi izoblikovale v popolne, padalom stične organe.
Naša navadna veverica je za čudo soreten skakač in vendar je njeno telo, ako izvzamemo neznatno splošnost, popolnoma normalno izoblikovano. Jasno je. da bi morebitni nadaljnji razvoj sploščenosti telesa pripomogel, da bi lahko delala živalca še dosti daloše skoke kakor zdaj. Leteča veverica, ki živi v Aziji. Afriki in Ameriki, se je najbrže v tej smen tudi razvijala in je na ta način v spretnosti skakanja daleč prekosila našo domačinko. Vzdolž ob životu sta ji zrastli na obeh straneh močni, z dlako oorastli kožni gubi. ki sta razpeti med kostmi. Kadar živalca miruie. je letalna kož!ca spravljena v globokih gubah ob telesu. Cim pa veverica skoči. ko stegne od sebe nožice. se letalna kožica napne in živalca se lahko iz daljave 60 ali še več metrov varno spusti na tla. kakor da bi vso razdalk) resnično preletela in ne samo preskočila Leteča veverica ni ed'ni živalca v družin' ces^lcev. }€ vešča te umetnosti Sličnn letalno kožico naidemo tudi pri co«aicu kobego, ki spada v vrsto 7tv?ko'edcev in ie torei v sorodu z naš'm krtom in '»'em fer pri »falan-?nvr:,i« nri 1e*pč;h vrečarjih Avstralije C "d no ie. da so s' v<si titrčni zastopniki letalcev ,med ž:valmi tako sl'čn' med *®hoi. d<*c< H dostikrat n'«o
n'+; nairnar)! v Cfir<v1ti Vftor TI' V
ctvit prav <V>bro rvrdkovari. kai Ishko rnrnortia d Hitrem i dNJ«,'m. rv^ebno 5a x» rvr'rr,oria živalce. ki žive na raz-n;h cp^nah
Leteči vrečarji se v Avstralci navadno v resnici imenujejo »leteče ve-
verice«. Podobnost je v resnici tolikšna, da še naravoslovec lahko mimogrede pozabi, da imajo leteči vrečarji pod životom tisto značilno kožno gubo, ki je znak za družino vrečarjev. Avstralske vrste letečih živali so različne po velikosti in obliki. Največji med njimi je taguan, ki živi v Oueenslandu in Viktoriji in doseže brez repa do pol metra dolžine. Najspretnejši med vsemi pa je tako zvani »pritlikavi letalec«, ki spada med najmanjše in na:elegant-nejše zastopnike sesalcev. Doseže komaj velikost naše miši in je pokrit z bleščečim svilnatim kožuščkom. Hrani se večinoma z medom in drobnimi žuželkami. O njegovi letalski, oziroma skakalski spretnosti vedo pripovedovati domačini čudovite reči.
Organi, ki služijo vsem tem živalim za padala, so precej enotno izoblikovani. V večini primerov je pri njli telo nekoliko sploščeno in sploščenost je še podaljšana s posebno kožno gubo. Le nekatere živali kažejo zanimive variante Tako n. pr. živi na Mala'skem otočju neke vrste pisana kuščarica, ki ji pravijo domačini leteči zmaj. Pri »letanju« služijo tej živali nekakšna pol prozorna kožnata krila, priraščena na obeh straneh telesa slično kakor pri metuliu, le da se v mirnem stanju zganejo vzdolž života. So pa tudi ta kožna krila slična poprej omenjenim letalskim kožicam drugih živali po tem. ker so res neposredni podaljšek kože. ki pokriva vse telo. Razliku;ejo se od tistih samo v tem. da niso kakorkoli razpeta med ko«*mi. ampak dosežek) za lefarne potrebno toeost s povsem drugim Drinomočkom. Pr' letečem zmahi ie mrnreč šest reber na vsaki st-ran' nekako pod'31'šanih in izbočenih. tako da oi»?raio letalno kožico slično kakor rebra de?n'k* ali pahljače.
Med živalmi. M so v»šče letsnia. so naiboli znane leteče rbe. k' oozna do<s'ei naravoslovce že nad 40 vrst. ra-"*elien;h no družinah	r'b. le-
tnih oeH'nov. mehj'ičn;h rib 'td. Vsem tem	sht** 'efan'e dvo-
Hca	'n v rvMfk« kril rarvit.lh
prsrrh r>'sv\)>! kf ^e'uie:o v razpetem
»"'K'«	}t
kot	k? io potT>*<ra'o v?d*-?ati v
zraku 7eV> veJfVe ""e^ne »izmeti, ki jih lahko do«p-'pio ribe 7 mr>?n!ml za. mahi repne plavuti pred skokom iz vo-
k
de, jim dopuščajo delati do 300 m dolge skoke po zraku. Posebno spretna je v tem pogledu riba lastavica, ki živi v Atlantskem oceanu in zraste do 30 m dolga.*)
Naj si so leteče živali, ki smo jih doslej spoznali, še tako spretne in iz-učene svoje obrti, dlje ko kvečjemu nekaj sekund ne morejo ostati v zraku in ko pristanejo na tleh, se tudi ne morejo s svojimi letalnimi organi iznova dvigniti v zrak, v čemer se baš razlikujejo od pravih letalcev, ki so neodvisni od visoko postavljenih oporišč in se lahko skoraj neomejeno dolgo zadržujejo v zraku. Samo trd različne živalske skupine so vešče pravega letanja in sicer ptice, netopirji in žuželke'. Vsaka teh skupin je na povsem različen način rešila problem letanja.
Najpopolnejše letalke so ptice. Ptičje krilo je navadna laket in ima Drav vse tiste dele, kakor n. pr. človeška laket, samo popolnoma preoblikovane in prikrojene za tiste posebne funkcije, ki so potrebne pri letenju. Izmed petero prstov sta se v razvojni dobi dva popolnoma izgubila, dva sta se strnila v nekakšno togo ploščo, ki služi z ostalimi kostmi vred kot podloga za krilna peresa, le peti se še pozna v prav okrnjeni obliki. Ptice so s svojim perjem nekaj edinstvenega v prirodi in mehanizem, ki lahko v trenutku združi to perje v duhovito izoblikovano enotno * togo nosilno ploskev, popolnoma avtomatično zgolj s tem. da se laket raztegne. je največje čudo narave. Velike in močne letalne mišice potrebujejo seveda tudi močno orijemališče in zaradi tega je grodnica (nrsna kost) pri vseh pticah izredno močno razvita in obtožena še s posebnim rebrom, ki je več;e ali manjše pri posameznih pticah glede na moč njihovih letalnih mišic in ki popolnoma manjka n. pr. pri noju in pri drugih pticah, ki več ne letajo.
Tudi pri netopirjih drže med leta-niem težo celega telesa sprednje okončine P a zlika med oticami in netopirji je ta. da pri slednjih prsti niso okoreli, marveč so se nasprotno še bolj razvli v prvi vrsti silno podaljšali, tako da služijo za oporno rebrovie. med katerim je razoeta letalna kož'ca. segaioča od vratu prav do repa. Netopirsko krilo fe forej v resnici velikanska roka čez m čez preoeta z letalno kožico.
*) prim »Zračni akrobat morja«, žis., knjiga 15. str. 45.
Na popolnoma drugačen način kakor
ptice in netopirji letajo žuželke. Pri teh so krila izoblikovana spet na povsem drugačen način. Razvila so se iz guba-stih izrastkov telesa in pri njih prijem-ljejo mišice samo pri korenu ter jih naglo vihte navzgor in navzdol. Večinoma imajo žuželke pa dva para kril. dostikrat pa tudi samo en par kakor n. pr. naša muha, dočim je drugi par že skoraj popolnoma pokrnel. Nekatere žuželke imajo krila toge strukture kakor n: pr. metulji, a druge jih lahko zgibajo in zlagajo ob telesu, da jih skoraj ne vidiš, kadar jih ne potrebujejo. Lahkj žuželke z velikimi dolgimi krili kakor n. pr. kačji pastir s krili le na narahlo zamahujejo, da se vzdrže v zraku, dočim morajo druge žuželke, pri katerih so krila v razmerju s telesom le slabo razvita, obračati krila z velikansko brzino. Navadna muha napravi n. pr. do 350 krilnih zamahljajev na sekundo, čebele celo do 440, mnoge druge drobne žuželke pa še dosti več.
hjn
Boule: TIHA ULICA (lesorez)

IZ LITERARNEGA SVETA
G LOSA K JURČIČEVI BIOGRAFIJI
(»Pripovedka o beli kači« je izšla, ko je bil Jurčič petošolec.)
Od Levca (SiN 1881, št. 102; LZ 1885, etr. 421) dalje se v naši slovstveni zgodovini vzdržuje mnenje, da je Jurčič začel javno pisateljevati kot četrtošolec. Nekaj napačnih bibliografskih podatkov o Jurčičevem prvem pisateljskem nastopu, izvirajočih iz Levčevih »Spominov o Josipu Jurčiču* (LZ 1888, 1. c.), je popravil Grafenauer, ki je ugotovil, da se je Jurčič »prvič javil (s celim imenom) v .Glasniku' 1. 1861. s .Pripovedko o beli kači'«. (Zgodovina novejšega slovenskega slovstva II, 456; prim. o tem tudi Jurčičevi zbr. sp. (Prijatelj) I, 485 ta 495 si.). Vendar je spočetka tudi Grafenauer stavil prvi Jurčičev natisnjeni sestavek v dobo, ko je bil naš pisatelj v četrti šoli (tako še v Kratki zgodovini slovenskega slovstva, 2. izd., 211); pozneje pa je dognal, da je »Slov. Glasnik« prinesel ta sestavek, ko je bil Jurčič v peti šoli (Jurčič, Spisi, uf. Grafenauer, I 6 in 267).
Ker je kljub tej ugotovitvi več piscev [na pr. Lah, Vodniki in preroki, 74; Kola-rič, Josip Jurčič, Žis., knj. 15., 203; Slod-njak, Pregled slovenskega slovetva 245 (s popravkom na str. 541)] zabeležilo trditev, da je Jurčič javno nastopil kot četrtošolec, naj glede te domneve navedem tiasled-nje- Jurčič je bil četrtošolec (obiskoval je IV. b razred ljubljanske gimnazije) v 1. 1860-61 (šoleko leto se je zaključilo dne 31. julija; prim. gimnazijsko poročilo za š 1. 1861.). Ker pa je »Pripovedka o beli kači. (Zapisal J. Jurčič)« natisnjena v »Slovenskem Glasniku« (VE. zv., št. 26) dne 15. decembra 1861., je bil Jurčič ob objavi te pripovedke torej že petošolec (šolsko leto je trajalo od 1. oktobra 1861. do 31. julija 1862.; prim. letno poročilo za š. 1. 1862.);
Prof. Pavle Kalan
GUSTAV LANSON
(5. VIK. 1857 — 15. XII. 1934)
Vsi naši romanisti, ki so študirali v Parizu, se nemara spominjajo možička, ki je tako prikupno čital za katedrom na Sor-boni svoja duhovita predavanja o francoski literaturi. Prvič je njegova »Zgodovina francoskega slovstva« izšla 1. 1894, nato pa še večkrat v popravljeni izdaji. Značilno je pri teh ponatiskih to, da je profesor stare nazore ponatisnil, v oklepaju pa potem svoje poznejše mišljenje dodal Tako na priliko je omilil prvotno trditev, rla Francoz ni rojen lirik. Veliko delo je njegova Bibliografija. Med vojno in kasneje je predaval po ameriških vseučiliščih.	A. D.
ROBERT GARNIER, CORNEILLEV PREDHODNIK
Da je slavni avtor »Oida«, P. Cornedlle, našel tolikanj ugodna tla za tragedijo v Franciji, je precej pripomogel R. Garnier, ki so mu ob koncu minulega leta prosla-
Naslovna stran Garnierovih Tragedij (izvirna izdaja)
vili 4001etnico rojstva. Ta letnica pa ni povsem točno dognana: eni jo stavijo v 1. 1544, E. Faguet celo v 1. 1545. Naš slav-ljenec je spaual poleg Ronsarda med najbolj priljubljene avtorje v renesančni dobi. Visoka mesta je trdovratno zavračal, da je mogel lepo v miru graditi svoje žalne igre, od katerih se danes uprizarjajo samo še židovke (Les Juives).	D.
O PEPELČICI
Odkar svet stoji, se menda pripoveduje o ljubezni kralja z deklo. Zgodbe o izgubljeni in zopet najdeni copati so jako stare, štiri sto pri povesti o tej snovi so učenjaki nabrali v Aziji Njih junakinje so močno podobne Pepelčici. Toda prva dokončna zbirka o Pepelčici je zagledala beli dan šele proti koncu 1. 1634. Tako je ta sirota pred kratkim obhajala svojo tristoletnico. Avtor te pripovedke ni kdo ve kaj znan. Ime mu je Giambattista Basile. Kot vojak se je boril s Turki, nato pa postal dvorski
pesnik v Napolju. Ob izbruhu Vezuva je videl, kako je lava preplavila vso pokrajino. Potem je umrl za kugo, ki je takoj pritisnila za to nesrečo. Njegova sestra, ugledna pevka, je zbrala bratove spise ter jih objavila. To knjigo, »Pentamerone«, je vnovič izdal Benedetto Croce. Doživela je tudi angleški prevod. A historija o srčkani Pepelki je dobila svojo sedanjo obliko šele 60 let pozneje v Perrault-ovih rokah. Pri nas jo je lani ponatisnilo društvo »Šola in dom« za domače štivo srednješolskim učencem.	k. VOJAK CRISTOBAL DE SAN VICENTE IN DON QUIJOTE
Je li Cervantes kar na lepem ustvaril osebo Dona Kihota, ali pa jo je posnel po vojščaku Krištofu iz San Vincenta, heroi-komičnega junaka, ki je živel v njegovi dobi? Zamotano vprašanje, ki ga skuša g. Bracelli razčistiti v privlačni razpravi, on-dan objavljeni v madridskem dnevniku »Ahora« (Sodobnost).
Cristčbal se je odlikoval v bitki pri Le-pantu — te se je udeležil tudi Cervantes — in nato služil v Napoliju. Skoraj se je porodila okoli njega legenda o nenavadnem junaštvu in se raznesla po vsej Italiji.
Nekoč je prišla k njemu neka žena in ga na kolenih vsa solzna prosila, naj reši čast njene hčere, ki jo zalezuje vojak, obljubivši ji zakon.
»Sporočite mi, vrla gospa, kedaj se sesta-neta zaljubljenca, pa posežem vmes.«
To se je zgodilo. Don Cristobal je ulo-mil vrata in jezno stopil pred verolomnega častilca:
»Poštenjaki morajo držati dano besedo. S to mladenko se poročite, ali pa vas ubijem!«
»Don Cristobal, rad bom storil, kar zahtevate, ker sem vam izročen na milost in nemilost.«
Toda naš osvetnik se ni zanesel na obe-tanje. Poklical je duhovnika in pri tej priči se je izvršil obred. Nato je pripomnil:
»Gospod vojščak, tako ravnajo možje, ki nosijo meč ob boku. Na uslugo vam bom in če mi hočete napraviti veselje, bodite vedno ljubeznivi z materjo in hčerjo.«
Tistikrat je bila šega, da so stari voj-skarji zafrkavali novince. Eden njih se je zatekel h Cristobalu po zaščito. Ta jo je nemudoma mahnil v krčmo, kjer je bil krivec z drugimi veterani. Vstopivši v sobo, je zaklical:
»Le bliže, vojak, in pokaži mi tistega, ki ti nagaja!« Ko ga je spoznal, je velel vsem prisotnim, naj se ne ganejo, nato pa zafrk-ljivca kaznoval (moj posrednik pravi: exč-cuta — ali ga je usmrtil?). S tem se je
silno prikupil vsej vojaščini.
*
Sloves Dona Cristobala je celo udaril na uho Filipu II., ki ga je zaželel spoznati.
Izredni možakar je peš krenil iz Napolija v Eskurial. Precej je bil prileten, a še zmeraj čvrst in čil. Ko se mu je v Eskurialu zazdelo, da predolgo čaka, se je umaknil, rekoč: »Povejte kralju, da se vrnem«. Bržko je to zvedel, je Filip poslal ponj in mu dal 500 dukatov letne pokojnine, za nameček pa še tisoč rumencev za njegov po-vratek v Napoli.
Cristčbal je torej na vsak način mična osebnost, mična ne samo za beograjskega vseučiliškega profesorja Markoviča, ki je nedavno objavil obsežno razpravo o Donu Kihotu v Jugoslaviji, ali pa S. Lebna, ki nam sloveni odlični španski roman. D.
KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo:
»LJUBLJANSKI ZVON«, LIV. št. 12. — Univ. prof. dr. Fr. Kidrič zaključuje v tem zvezku svoje dokumentirane »Prešernove Lavre«, ki so zbudile zanimanje vseh ljubiteljev našega prvega klasika. V leposlovnem delu končuje Miran Jarc svojo daljšo novelo »Črna roža«, Br. Kreft pa priobčuje nekoliko tendenciozno »Zgodbo starega mornarja« kot odlomek iz potopisa »Med potniki in mornarji«. Liriko zastopata vsak po svoje Stano Kosovel in Marijan Fuchs. S stališča »če je pesnikovo poslanstvo razvihariti dušo, očistiti jo razumske navlake in jo napolniti z novo močjo, razvneti jo za objem življenja, kakor se ji razprostre v vsej širini, globini in veličasti prabitnosti, tedaj je angleški romanopisec D. H. Lawrence velik pesnik« obravnava M. Jarc imenovanega angleškega »sodobnega« pisatelja s strani njegove ideologije ter podpira svoje trditve s citati pisateljevih del. Fr. C.ovekar nadaljuje s priobčevanjem Cankarjevih pisem, ki razjasnjujejo marsikaj dostikrat le navidezno temnega v Cankarjevem literarnem delovanju, pa tudi značaju. Med sodobnimi problemi se oglaša V. Košak s svojimi »Pogledi na naše kulturno življenje«, ki pa vsaj glede slovenskega časnikarstva navzlic temu, da jih sam imenuje »bežne«, niso točni. B. R. poroča o ekspanziji nemškega rasizma. Slede: Književna poročila. Likovna umetnost (R. Dobida o razstavi mariborske »Brazde«), Glose (dr. J. Šlebinger o literarnem življenju v LJubljani izza 1840) ter Obzornik. V vabilu na naročbo izjavlja urednik dr. Anton Ocvirk, da bo »Lj. Zvon« tudi v prihodnjem letu ohranil svojo smer: globoko zasidranost v slovenski miselnosti, svobodoumnost, borbenost in sodobnost — s požrtvovalno naklonjenostjo in zanimanjem občinstva. »Lj. Zvon« se naroča v Ljubljani, Šelen-birrgova ul. 3 ter stane celoletno Din 120.

— —1 NAJSTARŠE SLIKE O TELLOVI LEGENDI
Umetnostni zgodovinar, prof. L. Abels	vesu. V ozadju na jezeru se ziblje barka,
na Dunaju, trdi, da je zasledil najstaršo	Abels se je posvetoval s strokovnjaki na
podobo, posvečeno pripovedki o Viljemu	Dunaju in v Parizu ter sklepa, da je to
Tellu, to pa na češkoslovaškem. Umotvor	sliko napravil Viljem van Nieuwlant, znan
predoiuje na levi Telia sredi biričev, ko na v Italiji pod Imenom Guglielmo Terranova. Gesslerjev ukaz meri proti jabolku na si- Ta umetnik, rojen 1. 1584 v Anversi, se je novi glavi. Dečko stoji na desni ob dre- izobrazil v Italiji pri Pavlu Brilu ter ustv»-

ril omenjeno sliko 1620 v Švici, odkoder je prešla v Prago. Po ugotovitvi baselskega učenjaka Burckhalterja je silno podobna umotvoru Matije Merana iz Frankfurta ob Menu (1632). Ta pa zopet je snovno odvisna od lesoreza (gl. spodnjo sliko), ki ga
TEHNIČNI
»TANKI« — NOSILCI ODVAŽEVALNEGA ŽERJAVA V RUDOKOPC
Motorji, ki jih goni »gosenčasti obroč« so na razritih in poraslih pobočjih že često nadvladali običajna avtomobilska vozila. Utrli so si pot v pokrajine brez cest, v puščave, gole pianote ter tudi v poljedelstvo.
Povsem novo pa je dejstvo, da morejo
te »gosenice« prenašati velike mostne konstrukcije po prostem, neurejenem in vprav raztrganem pobočju dnevnega rudokopa. Na treh premakljivih in poljubno zavrtlji-vih gosenicah so pritrjene »noge« železne mostne konstrukcije, ki naj prenaša premog, ki ga ji podaja na njo pritrjen orjaški žerjav ter ga nalaga na železniške vozove. Tovrstne priprave so sicer že stare, toda bile so vedno postavljene na železniških tirih, kjer so se lahko premikale le v eno smer ter v eni ravnini
Zaradi velike teže in ogromne razsežnosti odvaževalnega žerjava, se nam zdi poskus, ki je postavil to ogromno tehniško pripravo na lastne noge, precej tvegan. Kljub temu je uspel. Tri devet metrov dolge, tri metre visoke in dva metra široke gosenice so zadostile na zastavljeni nalogi. Bra truda morejo s težkim železnim tovo-
je v svojem Švicarskem letopisu priobčil J. Stumpf 1. 1546. Temu gre torej zahvala, da se je ohranila legenda, ki jo je pozneje Schiller na Goethejev nasvet v drami tako močno proslavil.
OBZORNIK
rom zdrseti preko vzpetin ter si vtreti pot skozi pesek in grušč.
Zanimiva gigantska priprava, ki ji tehnika v bodoče ne bo mogla odoleti razen če bi znatno zvišala ceno rjavemu premogu — je nov dokaz tehniške delavnosti in vsmotrevanja. Saj goni vso napravo le trinajst električnih motorjev s skupnim učio-
KOLIKO ZVEZDARN JE NA SVETO
Dr. VV. Becker je sestavil statistiko, Id kaže, da je na vsem svetu ca. 200 večjih zvezdam. Amerika jih ima 45, Nemčija 22, Anglija 16. V ameriških zvezdarnah deluje 250 astronomov. na nemških zvezdarnah 100, na angleških 57, na ruskih pa 113. Vse zvezdarne razpolagajo s 430 daljnogledi, med katerimi so všteti samo tisti, ki imajo leče veSje od 25 cm premera o zrcala z nad 50 cm premera. Ameriške zvezdarne po tehnični opremi prekašajo vse druge na svetu.
kom 525 kilovatov ali 714 konjskih sil, za katerega bi zadoščala 1 tona premoga na uro.	(tma.)
ČLOVEK IN DOM
MODERNI ZASTORI
Zastori na oknih niso samo zadeva okusa, ampak tudi občutja posameznega človeka. Je nekaj ljudi, ki so odločno proti vsakemu zastiranju oken s kakršnimikoli zavesami ali zastori, češ, da so lovke za prah, zavetišče mrčesa, da delajo v prostoru temo, o-virajo pot zraku, svetlobi in soncu. Toda teh ljudi je le nekaj. Kdor ima rad toplo in prijetno ugodje v lično opremljenem stanovanju, ta ne bo proti zastorom, posebno ne proti takim, kakršni so v modi dandanes. Seveda nekdaj so bili zastori precej drugačni. Bili so iz težkega blaga, bodisi iz velurja, žameta, suknjenega in volnenega blaga. Segali so od stropa do tal, vravnani v težke gube, pripeti z verižico ali debelo vrvico ob kraju okna, kjer so začenjale šipe. Dolge so bile tako, da je bila še pri tleh vlečka, zravnana v gube v polkrog in nemalokdaj se je ta ali oni gost ali član družine spotaknil vanje, ako je hotel stopiti k oknu. Gotovo, da zastori iz težkega materiala in tako široki, da so zastirali skoro celo okno, ne ustrezajo več okusu današnjega človeka in še manj današnjim higienskim nazorom. Takih zastorov se ni nikoli moglo temeljito očistiti, sam iztepač in krtača sta sicer kolikor toliko pregnala prah, odstranila pajčevine in zapredke mrčesa iz njih, toda prati jih ni bilo mogoče in le na ta način bi jih bilo mogoče temeljito očistiti vse nesnage, ki se je v teku let nabirala vanje. V sobah s takimi zastori je vladala tudi ob najlepšem sončnem dnevu sanjava poltema, težak, hladen vzduh, ki je našim prednikom najbrže prijal, mi pa se ne moremo sprijazniti z njim.
Popolnoma razumljivo je tedaj, da smo rajši brez zastorov na oknih, kakor da bi imeli take. Dandanes si takih zastorov ne moremo misliti. Mi hočemo imeti svetla, zračna, sončna stanovanja. Ljubimo velika okna in všeč so nam lahki, svetli, prozorni zastori, ki nam puščajo svoboden pogled v svet, v naravo. Lahke, prosojne tkanine, kakor je etamin, batist, til in umetna svila svetlih barv, to je material, iz katerega delamo sedaj zastore. Platno je že pretežko. Pač pa je volneni delen boljši, ki ga dobimo v prav ličnih vzorčastiii svetlih barvah, prikladen posebno za spalnice in dekliške sobe. Za obednice, delovne sobe, bi-valnice, bomo izbrali etamine bodisi gladke ali vzorčaste, toda .vedno v svetlih, stenam in pohištvu ustrezajočih barvah. Po večini delamo iz enega materiala ozek okvir ob straneh okna. da zakrijemo zid, zgoraj počez iz istega blaga lahno nagu-
bano približno 30 cm široko volanco, po sredi pa store iz tile, bodisi gladke ali s čipkastimi vložki, ki segajo le približno 10 cm pod okensko polico. Mnogo storev vidimo iz debele mreže z različnimi motivi cvetličja izdelanih v file vbodu. Dasi je to ročno delo in ima kot tako večjo vrednost kakor tenkonitni til, ki ga kupimo na meter, se vendar ne moremo posebno ogreti zanje. Primerni so vsekakor le za gospodovo sobo ali sprejemnico, za spalnico pa so pretežki. V kuhinji so primerni le zastori na šipah. Segajo naj do polovice višine okna, izdelani iz etamina, nagubani spodaj in zgoraj brez vsakih vložkov. Zgoraj' nad oknom pa redko nagubana približno 50 do 60 cm široka prečna vo-lanca.	L Y.
E. Ackermann: VHOD V GRAD
NAGNJENJE K PREHLADU
Več zdravnikov v Evropi in Ameriki je poskušalo zadnja leta statistično dokazati, kako je odvisna nagnjenost k prehladnim boleznim od sprAiemb v grlu in ustni duplini. Zdravniki so preiskali nad 200 vojakov in nad 100 družin, ki so jih delj časa strogo nadzorovali. Pokazalo se je, da so za prehladne bolezni dovzetni vsi ljudje, pri katerih kažejo mandeljni kakršnekoli nenormalnosti. Tudi ljudje, ki so jim bile te žleze operativno odstranjene, kažejo večjo nagnjenost za prehladne bolezni, nego tisti, pri katerih so mandeljni v redu. Pokazalo se je tudi, da otroci dlje bolujejo, ako imajo kakršnekoli abnormalne spremembe v vratu, grlu ter v nosni duplini.
SS \ A M 3$
PROBLEM 108
Dr. E. Zepler Prvi natisk
Mat v 7 potezah.
Navodilo za rešitev: Vse poteze izvaja obojestransko ena figura.
PO TURNIRJU V HASTINGSU šahovski kralj dr. Aljehin, ki je sedaj na turneji po Avstraliji, je lahko brez skrbi za svoj prestol. Boji, ki so bili preteklo leto dobojevani na raznih bojiščih v njegovem kraljestvu, so namreč jasno pokazali, da je Aljehin še vedno razred zase in neprekosljiv mojster, čeprav se pojavljajo že nevarni tekmeci.
Ce izvzamemo match Aljehin-Bogoljubov, v katerem je svetovni prvak po dvomesečnem boju v majniku in juniju po raznih mestih Nemčije že v drugič gladko premagal trdovratnega pretendenta na šahovski prestol Bogoljubova, sta bila vsekakor najvažnejša dogodka preteklega leta v šahovskem življenju turnirja v Curihu in Ha-stingsu. Prvi je zbudil pozornost vseh prijateljev kraljevske igre zlasti zaradi nepričakovano močne zasedbe in soudeležbe starega šahovskega Goljata dr. Laskerja, pečat turnirju v Hastingsu pa je dal Raoul Jose Capablanca, ki se je po večletnem odmoru zopet enkrat pojavil v mednarodni šahovski areni.
Tako dr. Lasker, ki je dolgih 27 let nosil šahovsko krono, kakor tudi Capablanca, ki ga je detroniziral dr. Aljehin, sta razočarala in odšla ob enem razočarana z bojišča. V Curihu je v julijskem turnirju krepko vodil Aljehin s 13 točkami, dočim se je favorit dr. Lasker moral zadovoljiti s
peto nagrado, pri čemer je zaostal za svetovnim prvakom kar za 3 točke in je doživel 4 poraze. Enaka usoda je zadela v Hastingsu Capablanco. Bivši Aljehinov prednik je moral prestati hude borbe zlasti z mlajšimi velemojstri in se je mogel plasirati šele na četrtem mestu. Hastings je bil za njega resno svarilo pred vsakim nepremišljenim korakom. V sedanji formi Capablanca gotovo ni zrel za match z Aljehi-nom.
Tradicionalni vsakoletni božični turnir v Hastingsu pa je bil to pot izredno zanimiv tudi ne glede na poraz Capablance. Na eni fronti so bili sami mladi velemojstri, kandidati za naslov svetovnega prvaka, na drugi strani pa angleška ekipa, ki je odpovedala na vsej črti. V borbah preizkušeni Flohr, dr. Euwe, Capablanca, Lilienthal in tudi sovjetski zvezdnik Botvinnik, ki se je v'Hastingsu prvič pojavil v mednarodni šahovski areni, so se kar igrali ž njo. Čast angleške ekipe je rešil le sir Thomas, čigar uspeh pa vsekakor ne odgovarja njegovim silam. Naklonjena mu je pač bila boginja Fortuna.
Rezultat v Hastingsu: Flohr, dr. Euwe in sir Thomas po 6 in pol točke, Capablanca 5 in pol, Botvinnik in Lilienthal 5, MIchell 4, Menšikova 3, Milner Barry in Norman 1 in pol točke.	Br.
ZANIMIVO ODKRITJE
V naslednji poziciji,
Črni: Aljehin
a b c a ei e h
8 7 6 5
3 2
»bcdetgh
Beli: Capablanca
ki se je razvila v znani XI. partiji v matchu za svetovno prvenstvo med Aljehinom in Capablanco, je potegnil Aljehin 47.... Db6 —c5 in izvojeval s tem po silno napeti borbi sijajno zmago. Znani analitik B. Baskov pa je odkril v tej partiji še spretnejše, zelo elegantno nadaljevanje, ki bi dovedlo še hitreje do cilja.
47.	Tc8—c7!
Izgleda zelo riskantno, kajti bele figure prodirajo sedaj v linijo 8e.
48.	Dd7—e8+	Kg8—h7
49.	Td4—dS

Varianta 49. Df8, DXf6, 50. Tf4 je ovr-žena s 50. DXf4!! 51. gf, c2.
49.	. . .	Db6Xf2 +
50.	Kh2—h3	Df2—flXM
Da je bil ta šah potreben, postane jasno žele po 6 potezah.
51.	Kh3—h2	Df 1X f6
52.	De8—g8 +	Kh7—h6
53.	Dg8—f8 +	Df6—g7
Direktni napad na črnega kralja je s tem odbit. Sedaj gre za to, ali more črni držati točko f6.
54.	Df8—d6	Tc7—c4
55.	Dd6—d5	Tc4—b4!
56.	Td8—d7	c3—c2!! Sedaj postane 50. poteza... Dfl+ razumljiva! Po 56. Dd2 + , Kh7, 57. DXc2? izgubi beli kraljico.
57.	Dd5—d2 +
ali 57. Dg5 + , Kh7, 58. Tc7, Tb2, 59. Kh3, clD!!
57.	... .	Kh6—h7
58.	Td7—c7	....
Na videz mora črni resignirati na svojega kmeta.
58..........Tb4Xh4+!!
toda po tem nepričakovanem udarcu prosti kmet zopet oživi.
59.	g3Xh4
60.	Kh2—h3
61.	Dd2—cl
62.	Kh3—h2
63.	Kh2—h3
Dg7—e5 + De5 X c7 Dc7—d7+ Dd7—d6+! Dd6—dl
Beli bi moral kapitulirati. Zelo intere-santen razvoj igre, na katerega niti Alje-hin ni mislil.
Rešitev problema 107 1. Sf4—g2 (grozi f3Xd4 mat) Ld4(a) 2.
Ld3 mat. 1____Td4(b) 2. Se3 mat. 1----
Lc4(c) 2. LXc8 mat. 1----Tc4(d) 2. TX
d5 mat. 1____g4Xf3(e) 2. g3—g4 mat.
ZA BISTRE GLAVE
204
Število enako vsoti svojih d e 1 i 1 c e v
Pri katerem številu z dvema mestoma je vsota njenih delilcev enaka številu samem?
205
Prastara naloga Prastara naloga slove: Dva pastirja sta prejela nalog, da prodata 120 prašičev po 2 funta za 5 živali. Gospodarju bi morala izročiti tedaj 48 funtov. Pri prodaji sta prašiče razdelila tako. da ie prodajal eden 60 nekaj večjih živali po funtu 2 kosa. drugi pa 60 manjših živali po funtu 3 kose. Tako je prvi izkupil 30 funtov, drugi 30. Tako sta v resnici prodala po 5 prašičev za 2
funta in sta pri bem 2 funta še zaslužila. Kako to?
206
čudežni pogled O starem gradu ob morju pripovedujejo, da se obiskovalcem ob vsakem pogledu skozi določeno okno na morje podvoji denar v žepu. Grajski čuvar pa zahteva za vsak takšen pogled 40 Din. Nekoč je prišel mlad mož, ki je bil z gotovino malo na tesnem, pa je upal, da bo z večkratno ponovitvijo tega eksperimenta spravil svojo gotovino v višino. Ko je pa po tretjem pogledu oddal čuvarju zopet 40 Din, je v svojo grozo opazil, da mu ni ostalo v žepu nič več. Koliko denarja je imel spočetka v žepu, če postavimo, da se mu je ob vsakem pogledu res podvojil?
R e š i t ev k št 201
(Številke in zvezda) Zvezdo je treba v drugič sestaviti tako1, da pride po eno izmed števil, ki so bila prej v enem kraku, na po enega izmed novih krakov. Pri tem je treba postopati tako, da sestavljajo števila prejšnjega 1. kraka naj-notranjejši krog in tako dalje, dokler ne pridejo števila 6. kraka čieto nazven.
Rešitev k št. 202 (Dediščina) Dediči so stari oče, oče in sin, torej samo 3 osebe, a vendar 2 očeta in 2 sinova.
Rešitev k št. 203 (Problem iz železniške tehnike) Če bi lokomotiva ne vozila zadaj, bi vozovi pri morebitnem pretrganju sklopov Zdrseli navzdol.
R. Schneider: Dekletce
Moderen zakon
»Kaj pa računaš po cele ure, Metka?«
»Računam, koliko surovega masla je treba, če hočeva dvajset krušnih rezin s ploskvijo po 40 kvadratnih centimetrov namazati 2 mm visoko.«
Nogomet
Neko škotsko mestece je bilo znano po svojih dobrih nogometaših.
»No,« je vprašal tujec domačina, »kako pa z vašimi slavnimi nogometaši?«
»Razšli so se.«
»Razšli? Zakaj neki? Ali ni več navdušenja?«
»To ne, toda žogo so jim ukradli!«
Pravljična žival
Ona (svojemu možu): »Danes sem videla nekaj čudovitega. Spredaj kača, zadaj pa krokodil!«
»Kje? V živalskem vrtu?«
»Ne, ampak v — trgovini!«
V dobi k r i ž a 1 j k
Učitelj: »Imenuj ml kakšno reko v Bra-
Eilijl.«
Učenec: »S koliko črkami?«
Kaj je storil?
»Naš Pepček šteje komaj štiri mesece, a že sedi!«
»Za božjo voljo, kaj pa je storil?«
>Ali si se v Parizu otepal s francoščino?« »Ne, ampak Francozi so se otepali z menoj!«
(»Tidens Tegn«)
Investicija »Lipec je torej vendarle dobil avto!« — »Da, njegov bogati stric mu ga je kupil« — »Meni pa je rekel, da je vtaknil vanj ves svoj denar.« — »Seveda ga je. Saj je moral kupiti najmanj 10 litrov bencina.«
Vestnost »Gospod upravnik, ali je kdo Izročil ste-klenico konjaka, ki sem jo pozabil v tramvaju?« — »Ne, toda sprevodnik Je pravkar izročil moža, ki je steklenico naSel!«
PRESENETLJIVA TE2A
SMOTKA Z UMETNIM OGNJEM
Ko so starega pridigarja Beauvaisa nekoč povabili v Versailles, da bi govoril pred Ludvikom XIV., je v svoji pridigi najbolj bičal razuzdano življenje nekaterih krogov. Kralj, ki seveda nI hotel, da bi ti očitki leteli nanj, se je nagnil k maršalu Richelieuju z besedami:
—	No, Richelieu, zrli se mi, da je pridigar metal največ kamenja v vaš vrt?
—	Da, se je izmotal maršal, metal ga je celo s takšno silo, da je odletavalo tja do kraljevega parka v Versaillesu.
Kralj — vojak
Francoski kralj Henrik IV. (1553—1610) je bil junaški vladar in je tudi padel na bojišču
Pred bitko je de.ial svojim vojakom:
—	Deea! če izgubite svoje zastave, potem hodite za čopom na moji čeladi, ki bo vedno pred vami — za čast in slavo domovine.
Pred bitko pri Jori je nagovoril vcjsko takole:
—	Jaz sem vaš kralj, vi ste Francozi, tamle je naš sovražnik, zdaj pa pojdite za menoj!
Ko so se začele prednje čete umikati, je bil kralj Henrik bliskoma med njimi in jih bodril takole:
RISARSKA NALOGA Nariši vsako izmed teh obeh tet v eni sami potezi. Ni težko. Le poskusi in posrečila se U bo!
mož, ki je barko vozil + plin (argonu po 10. toda veneva, 11. belokrajinski izraz »hiša) + priimek hrvaškega pisca (nedav tla (srbohrv.) + rumen, 13.' konjunktiv lat. 15. ves, popoln + pravilnejša oblika imena + krajša oblika za »molba«, 17. Homefova »oniks«.
Vodoravno. V srednji vrsti izrek o čitajo se v obe smeri.
N a v p i k. 1. rodilnik množine lat. besede »mu-rus«, 2. zadatek, zadavek (.isti izraz pomeni neko papigo, v latinščini pa »oltar«) + žensko ime, 3. veliki (čakavsko in starejše slov.) -I- oroslan, 4. ali ni lina?, 5. grob, rupa -t- majnik. 6. nasprotje »črnemu« + žleb, 7. rodilnik množ. od »cibe-bica«. 8. svetopisemski doben), 9. žalosti, čast krati + neresnica, za majhno leseno klet (istega izvora kakor no je poročal o zadnji Vebrovi knjigi), 12. glagola »sumere«, 14. olajšamo, olepšamo, lic, 16. mesto, v finščini »Turku« nazvano oblika za »syn« + tuja pisava besede
ženinih. Vse vrstice so simetrične, t. j.
REŠITEV KRI2ALJKE V ST. 3. eve, Anina, bel hleb, rapo ropar, še sena neseš, akvila valivka! ej Adrar daje; Miro norim; čil Alič-Rajar; T6t; jujuj; nem amen; reto noter; Šimen, a nemiš? ni lese, Veselin; Milova volim: roma Ramor; ido hodi: ebibe; ovo. — Vihrava naj, o Jana, v arhiv?
P o p r a v i : V križaljki št. 3 naj pri 4. stoji; ugrabitelj (ne: ugrabim). 21. to (srb.)
— Obrnite se spet proti sovražniku; če se nočete več boriti, glejte vsaj. kako umira vaš kralj!
In vsa vojska je šla spet kot en mož v boj za kraljem, ki je zmagal tudi v tej bitki.
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
IVL7EN7E
19
ŠTEV. 4,
35
«0. januarja	KNJIGA 17«
Izhaja ob nedeljan ter stane aa leto (dve tmjigii so o in, tu. poi ieta tena imjigaj 40 Din. za Četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno a tli, polletno 16 ur, celoletno ito Ur. FRANCIJA mesečno t franke. ČESKOSLOVASKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno U/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN CJPRAVA v Ljubljani, tlnafljeva ulica 6 TELEFON ST. 8122, 3123, 8124, 8125. 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN PODKUJ
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM

VSEBINA ŠT. 4:
Ivo Lapajne: ZIME V JUGOSLAVIJI — NAŠE OKO (Največji čudež narave ■ Dr. vg) — Dr. Anton Debeljak: SKOZI ČRNO GORO IN CRNOGORICO (4) — ROBERT 2ENEVSKI, KLEMEN VII. (K) — Cvetko Golar: ZGODBA O KREV-SOVEM JURJU (4) — SV. SAVA IN HRTI (A. D.) — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (4) — LETALCI V ŽIVALSKEM SVETU (hjn) — IZ LITERARNEGA SVETA (Glosa k Jurčičevi biografiji - prof. Pavle Kalan — Gustav Lanson (A. D.) — Robert Garnier, Corneillov predhodnik (D) — O Pepelčici (k) — Vojak Crist6bal de San Vicente in Don Quijote (D) — Knjige in revije) — TEHNIČNI OBZORNIK (»Tanki«, nosilci odvaževalnega žerjava v rudokopu - tma — Kratke tehniške novosti) — ČLOVEK IN DOM (Moderni zastori) — NAGNJENJE K PREHLADU — ŠAH (Problem 108 — Po turnirju v Hastingsu - Br — Zanimivo odkritje) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — KRI2ALJKA (Crassus) —
ANEKDOTE
Slika na ovitku: ANGLEŠKA HRTA Naslovna slika: »PRAVLJIČNO DREVO«
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Kako spreminjajo vetrovi zemeljsko lice — Zelenica E1 Wed v Sahari — Anton Kappus: Mara — Neskromnost preprostih plemen — Sedemstoletnica hospica na Simplonu — Skrivnost nihalnih osi — Elektrika v poljedelstvu — Razpraševalec v vlogi razpršilca — Natrijeva luč — Nova dvigalna naprava na tovornih avtomobilih — Ob petletnici zvočnega filma — Letni čas in zaščitna žleza — Veliko telo, majhni možgani — Zanimivosti iz vseh področij i. dr.
llllllllllllllllllllillllllllllllillllli
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR - TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK


2IVL7EN7E IN SVEI
8TEV. 4.
V LJUBLJANI, 20. JANUARJA 1935
KNJIOA
»PRAVLJIČNO DREVO«

ZIME V JUGOSLAVIJI
IVO LAPAJNE
eseni, ko se poslavlja sonce s I severne polovice naše zemlje, se I kaj kmalu prikažejo prvi sle-I! dovi bližnje zime. Iz prostrane-J ga, po večini vse leto zaledene-lega snežišča krog severnega tečaja se vztrajno spušča beli plašč na celine, še preden je utihnila v naših vinogradih vesela pesem trgatve je zima že prekoračila severni tečajni krog in nastopila pot proti jugu, v Kanado, na Groenland, severni rob Rusije in Sibirije. Sonce je zatonilo za obzorje in prebivalci mrzlega severa so se umaknili v svoja bivališča.
V širokem pasu Sibirije, kjer je po kratkem, vročem poletju, rasti in zorenju pohitel kmet s pospravljanjem žita, se je prekmalu zasidral hlad. Daleč od vplivov toplega morja in pod nemočjo vedno poševnejših sončnih žarkov je notranja Sibirija z zaledenelim Arktikom pogostokrat pogubna zibel ostre evropske zime. Ogromen rezervoar mrzlega zraka sili odtod in išče izhoda na vse strani.
In kadarkoli v pozni jeseni opešajo tople oceanske struje, ki skozi vse leto z Atlantika posegajo v podnebje Evrope, vselej privihra mrzla tečajna ali sibirska zima mnogo prezgodaj k nam. Novembrski dnevi prineso vzhodni in srednji Evropi neredko že trajno zimo. Da se tak primer lanske zgodnje zime v letošnjem zapoznelem sneženju pri nas ni ponovil, je povzročila vztrajna čuječnost Atlantika, ki je držal do zadnjih dni zimo z vsemi njenimi sedanjimi prilastki daleč od nas.
Snežna odeja pa ni vselej nujna posledica zimske dobe. Saj so visoke gore v vseh pasovih naše zemlje vse leto več ali manj, kakor so pač visoke, pokrite s snegom.
Že površno opazovanje naših planin kaže, da vladajo v višjih pobočjih drugačne temperaturne razmere ko v dolinah. V gotovi višini prenehajo polja in človeška bivališča, višje gori se umaknejo gozdovi in grmičevje skalnatemu terenu, nad katerim kraljujejo le še večna snežišča.
Zrak sprejema namreč sončno toploto v glavnem s posredovanjem zemlje, ki toploto vsrkava in nato oddaja okolici. Zato je naravno, da pojemajo tempera-
ture zraka z naraščanjem višine. Vseka-ko se tudi na gorah tla segrejejo, ali ker kipijo posamezni vrhunci kakor otoki v zračni ocean, so segrete temperature prav majhne in zaradi jačjega nočnega izžarevanja sploh izginejo. Poleg tega vsebuje zrak nad sosednimi dolinami in ravninami več vodne pare, ki varuje tla pred jačjim izžarevanjem.
Posledica temperaturnega pojemanja na vrhovih visokih gora je drugačna razporedba med dežjem in snegom ko v ravninah. Ce n. pr. na Severnem rtiču neko dobo trajno dežuje, so v Alpah grebeni, kjer dežja skoraj nikoli ni. Celo sredi poletja dežuje le v zvezi z babjim pšenom in snegom.
Med tem ko dež pronica v notranjost ali odteče na površju, potrebuje sneg primerno toploto, da se stali Z naraščanjem višine se veča tudi množina snega in seveda tudi toplota, potrebna za sta-ljenje. Meja, na kateri razpoložljiva letna temperatura snega ne more več stopiti je snežna meja.
Pogosto opažamo v vseh letnih časih, ko v dolinah dežuje, da v planinah sneži. Taka trenutna snežna meja na pobočjih gora pa ni prava, temveč je le ločnica dveh temperatur zraka, ki jo prvo sonce pomakne više, pobere sneg in skrči na manjše ploskve.
Tudi nase planine se že v poznem poletju, ob h.adnejšem deževju nizko opašejo s snegom Sonce sicer pobere sneg ah na jesen sili snežna plast spet niže v dolino. Silno zanimiv je pogled na nizko, do 1000 m pobeljene planine v vsen. gorskem vencu države. V antici-klonalnem vremenu, ko zakrivajo doline goste megle, je vsakokratna ločnica snega in vladajočih temperatur v zraku simbolična uvertura bližnje zime.
Jugoslavija leži nekako sredi severnega zmerne toplega pasu. Kljub temu, da se dolgo južnozapadno stranjo naslanja na Jadransko morje in je njen južnovzhodni del komaj 70 km oddaljen od Egejskega morja, pripada daleko večji del države celinskemu tipu zime. Kakor v večini Evrope, z izjemo južnih delov treh polotokov, ostane tudi v Jugoslaviji pozimi le prav ozek pas jadranskega primorja brez snežne odeje. Ker je bila notranja površinska izgradnja države ter njen vpliv na klimatične raz-
KARAVANKE NAD KRANJEM so le del venca visokih gora krog Gorenjske, ki se ob Vsakokratnem hladnejšem dežju v pozni pomladi in zgodnji jeseni pobelijo s snegom
Dva primera SNEŽNIH KRISTALOV pod mikroskopom. Na mrzlo ploščo škriljevca ali šolsko tablico ulovi snežinke in pod povečalom se ti bo odkrila v izredno pravilno oblikovanih najrazličnejših troosnih, šestero-rogatih zvezdicah umetnost zimske narave.
mere v našem obzorniku že nedavno pojasnjen,*) si oglejmo nadaljnje posebnosti naše zime.
Ozemlje naše države je vse leto izpostavljeno vplivom treh glavnih vnanjih vremenskih činiteljev: Atlantskega morja, Sredozemskega morja in evrazijske celine. V razvoj naše zime posegajo tedaj depresijske struje z Atlantika in iz sredozemne bližine, pa visok zračni pritisk iz vzhoda. Vsi ti činitelji se pozimi križajo in povzročajo, da so naše zime po svojem nastanku in nadaljnjem poteku vsako leto tako različne.
že deževno dobo ostalih letnih časov povzroča v Jugoslaviji več vremenskih tipov. Prav tako pripadajo tudi naše zime pogosto večim izvorom, katerih vplivi se medsebojno menjavajo. Zaradi te spremenljivosti je zelo težko predvidevati nadaljnji potek naše zime.
*)Glej »Klimatične razmere v Jugoslaviji«, Žis knj. 16, str. 370.
Vselej kadar se razširi na zapad vzhodnoevropski maksimum, zavlada tudi pri nas hud mraz. Snežna odeja in v zaprtih dolinah ležeči hladni zrak mraz še pospešujeta. Tak primer vzhodnega mraza smo dobili te dni. Stanovitno in jasno vreme, z meglami v dolinah so vna-nji znaki gospostva visokega zračnega pritiska.

Pogostejši je naslednji tip naše zime. Visok zračni tlak doseže iz Sibirije vzhodno Evropo. Nadaljnje prodiranje prepreči depresija iz zapada. V primeru, da poseže k nam ciklonalno gospostvo s Sredozemskega morja, imamo toplo, vlažno in deževno zimo, kakršen je bil december, prvi mesec letošnje zime.
Redkejši je primer, da nam vlada zimo azorski maksimum, ki sproži pri nas severnozapadne ali severne vetrove, z manj jasnim, ne prehladnim vremenom.
Vsa Jugoslavija pa je pozimi največkrat pod vplivom sekundarnih minimov nad Sredozemskim morjem. Od zapada potujejo čez severni Jadran v Jonsko morje in odtod preko Balkana na vzhod. Prinašajo v splošnem vlažno in snežno vreme, ki ga sprožijo hladni severno-vzhodni, vzhodni ali južnovzhodni vetrovi, kakršna je pač lega jedra premikajočega se ciklona.
Takšni mrzli, izrazito zimski vetrovi so znani kot burja, košava in vardarac.
Sporedno z nastopom kateregakoli navedenih vremenskih tipov se ravnajo tudi zimske padavine. Redkokdaj se zgodi, da bi Jugoslavija dobila snežno odejo v vsej državi hkrati. V doline in ravnine se dostikrat vleže sneg zdaj prej na vzhodu, drugič spet v notranjem, srednjem delu države.
Nasprotno je Slovenija in severnoza-padni del države zavita v zimsko odejo mnogokrat prej ko ostala država. Gorenjski kot in najvzhodnejša Srbija sta n. pr. letošnjo zimo prva prejela sneg. Sledil je srednji, bosenski del, med tem ko je drugod le tenki plašč prekril zemljo. Zadnji nalet snega z mrazom je končno zajel vso državo.
PROKLETIJE kljub južni topli širini tudi poleti ohranijo svoja snežišča, kjer se jeseni že zgodaj vseli sneg
Višina snežne odeje je odvisna od lege posameznega kraja in jakosti vetrovnega naleta. Medtem ko imajo ravnine precej izenačeno množino snega, zapade v severnozapadni Sloveniji in goratem delu ostale Jugoslavije visok sneg. Vse to območje je pod vplivom sredozemnih ciklonov in snežni zameti natresejo na Notranjskem, Gorskem kotaru, v Liki in visoki Bosni rekordne množine snega.
Nad 80% vsega našega ozemlja pripada goratemu svetu. Zato je naravno, da je zasnežena priroda Jugoslavije nad vse povoljna za razmah zimskega športa in turistike. Izvrstni tereni so v neposredni bližini selišč, snežne razmere že v nižjih absolutnih višinah zelo po-voljne. Vendar pa je že pozimi, posebno pa še v zgodnji pomladi ugodne smuke, z izjemo zaprtih, osojnih gorskih dolin, neredko kaj kmalu konec.
Pomladi je BLED Z OKOLICO zadnja predstraža zime, ki se skozi Bohinjski kot in Dolino čez Kranjsko goro in Planico naglo umika v naročje
Triglava

Vzrok tej nepovoljnosti so vlažni in topli vetrovi iz bližnjega obmorskega zaledja. Še usodnejši za naše zimskosport-ne razmere pa je tako zvani fen, topel in suh južni veter, ki se pri spuščanju preko zasneženih alpskih in dinarskih grebenov v notranjost izdatno segreje. V južnozapadni gorski masiv Jugoslavije vrezane doline in ravnine razvoj feno-vega vremena še pospešujejo. Ob naraščanju temperature in suhem vremenu topli južni veter naglo pobira sneg. Na vsej črti od Kranjske gore do Sarajeva je ta pojav kaj pogost in sredi zasnežene pokrajine zavladajo naenkrat vprav pomladne temperature.
Razen vetrov južne smeri je Slovenija še posebej deležna toplih oceanskih struj iz zapada in severozapada. V februarju ali še prej se naša snežišča znajdejo v vrtincu toplega in vlažnega ozračja z Atlantika. Sneg po Gorenjski postane
južen, se zmehča in naglo kopni. Smučarske radosti je kmalu kraj.
Zunaj je zima, sneg in hlad. Košček skrajnega severa je pred nami, samo da je napram tamošnji nerodovitni in mrtvi prirodi naša tolikanj ljubkejša. In kaj pomeni človek v tej veličastni, zasneženi prirodi? Kakor muhe na beli preprogi so armade smučarjev. V belem plašču se nam zdi vsa okolica bližja, pojm razsežnosti izgine, nasprotje med visokimi planinami in pohlevnimi griči je ublaženo. In ko mečejo gore dolge sence na lesketajoč se sneg ter se monotona belina temnomodrih senc menjava z violičasto barvo senčnih dolin in zlatordečim večernim žarom na vrhovih planin se človeku še bolj vtisne v srce skrivnostna igra prl-rode. Vtelešena v izredno finih umotvorih, drobnih snežnih kristalih, je zima nastlala mehke preproge, po katerih se brezskrbno izživlja v zdravju in mra2U utrjena mladina.
LEDENE CVETICE
NAŠE
NAJVEČJI ČU
vetlobni žarki morajo opraviti ■f zelo zamotano pot, da pridejo V od zunaj do skorje velikih X možganov in s tem do naše za-J vesti. Oko sestoji iz različnih —- prozornih optično lomečih plasti, kakor roženice, očesne tekočine, kristalne leče in steklenega telesa. Žarki morajo skozi te plasti, da pridejo do nežne mrežnice, »fotografske plošče« našega očesa. Tu sede čutnice, ki so občutljive za svetlobo in barvo. 2arki jih razdražijo in ti dražljaji se zberejo najprvo v očesnem živcu, na kar odpotujejo po njem in po raznih poteh do velikih možganov. Mrežnica z očesnim živcem ni prav za prav nič drugega nego za svetlobo občutljiva izboklina možganov, njih sprednja straža, ki gleda skozi »stekleno okno možganov«, oko z njegovimi optično lomečimi plastmi, v svet.*)
V mrežnici je skritih polno priprav, ki imajo vsaka svojo nalogo in delujejo ali počivajo, kakor zahteva pač vnanja potreba. Pri belem dnevu delujejo n. pr. povsem drugi deli mrežnice nego v somraku ali v temi. »Somračni aparat« mrežnice se ne vključi ali izkUuči bliskovito kakor kakšna električna žarnica, temveč se polagoma prilagodeva povečanim zahtevam. Mrežnica proizvaja v mraku neke snovi, tako zvani »očesni škrlat«, ki občutljivost očesa za svetlobo silovito poveča. V pol ure se ta občutljivost zviša na 2000kratni iznos. Šele pred nekoliko meseci so odkrili nov hormon, ki mu je naloga stopnjevati občutljivost našega »nočnega očesa«. To snov so v poskusu naka-pali v oko, ki se je nato neprimerno hitreje privadilo teme in videlo v njej razločno vsakovrstne predmete. Kakor znano so razne bolezni, ki se oč'tuiejo bodisi v motniah dnevnega ali nočnega vida. Neki kočijaž je po vnetju v mrežnici izgubil sposobnost za gledanje podnevi. ko ni mogel več uganiti napisov in hišnih številk. Njegov »nočni aparat« pa je bil v redu in tako je mož ponoči lahko mirno opravljal svoje delo. Nasprotno je z »nočno slepoto«. Osebe s tem zlom postanejo z mrakom prav tako nebogljene kakor kure, ki imajo v
*) Glej »Skrivnost gledanja«, 2is., knji-
ga 16, str. £10.
OKO
!Ž NABAVE
svojih mrežicah skoraj izključno stanice za dnevno gledanje. Od tod tudi ime »kurja slepota« za navedeno bolezen.
Cestokrat slišimo naziranje, da bi morali povsem opustiti naočnike in podobna »mučila moderne kulture«. Zagovorniki tega naziranja pravijo, da človeštvo v starih časih tudi ni poznalo teh mučil, a je dobro živelo brez njih. Res je sicer, da uporablja človeštvo naočnike šele kakšnih 500 let, a to ne pomeni ničesar. V starem in srednjem veku bi jih ljudje pač tudi uporabljali — če bi jih že takrat poznali, kajti slabih oči tedaj nemara ni bilo nič manj nego danes. Mnogi rimski pisci se pritožujejo čez brljavost starih oči in očitajo zdravnikom, da ne morejo ničesar proti temu zlu. Na mnogih starih plastikah in slikah vidimo obraze z značilnimi stisnjenimi očmi, kakršne dobe kratkovidni ljudje,- ki ne uporabljajo naočnikov. Sloviti smaragd. ki je Neron ž njim opazoval cirkuške igre, pa ni bil neke vrste »monokel«, temveč nekakšno zaščitno zeleno steklo, ki naj bi oko varovalo premočne svetlobe.
V^novejšem času uporabljajo namesto naočnikov zelo pogostoma posebna stekla. ki se namestijo naravnost na očesno jabolko.**) Med tem steklom in očesom je tenka plast tekočine, ki je prav za prav korigirajoča »leča« in ne steklo samo. Ta stekla se izdelujejo individualno za vsakega pacienta. Marsikdo jih ne prenese, ker mu preveč dražijo oko. mnogim pa so neobhodno potreben pripomoček, posebno ljudem z nepravilno krivino roženice ali z drugimi organskimi napakami v očesu, dalje ljudem, ki v svojem poklicu ne morejo nositi naočnikov, n. pr. igralcem. Pred starimi naočniki imajo ta stekla še to prednost, da se ne zarosijo in da povečujejo zorno polje. Dr. vg
**) Glej »Proč z naočniki?«, žis., knjiga 8, str. 180 in »Dobri naočniki«, 2is., knjiga 13, str. 258.

SKOZI ČRNO GORO IN ČRNOGORICO
DE. ANTON DEBEL JAK NADALJEVANJE
asi veter valove vali, je pred poldnem precej ljudi v morju. Ali pristane popoldne »Herceg-novi« v primitivnem pristanišču, ki ga bodo začeli prav za
__prav šele graditi? Poslovivši se
od Velilke, kakor je bilo ime najini mali sobarici, sva stopila na zajeten čoln, ki je navzlic močnemu guganju brez nezgode izročil potnike parniku. Ta je bil že precej pobljuvan in pozneje sem opazil albanskega starca, ki je povračal.
Morje je bilo temno-modro, skoraj črno. Taki barvi se niso mogli nedavno načuditi poljski udeleženci geografskega kongresa, mi razlaga moj mentor, ker poljsko morje je belo. Navadno pa se sliši: sinja Adrija. Odkod neki prihaja ta sinjina?
Stari narodi so menili, da je ta barva odsev višnjevega neba. Misel je povsem umljdva pri sredozemskih rodovih in Grkih, živečih v sončni poplavi. Presenetljiva pa je pri posameznih severnjakih, naseljenih po deželah, koder je nebesni strop pogosteje siv kakor moder. Optiki razlagajo naš pojav s tem, da debelo morje vpija žarke dolge in kratke valovne dolžine, ne pa srednjih. Žarki velike valovne dolžine vzbujajo vtisk rdečine; žarke z neznatno dolžino pa dojemamo kot vijolične. Srednji žarki so zeleni, zlasti pa modri. Zeleni se izločijo samo v plitvih plasteh, zato se v plitvinah zdi voda zelena. Nekaj metrov globine več pa že zadošča, da še ti izginejo. Ostanejo torej le še modri žarki (J. de. Geneve, 26. 7. 34).
Ko smo rezali valove mimo klasične Skočidjevojke, znane po Ljubiševi pripovedki, nas je že škropil dež. Zato sem lahke plesnice (sandale) zamenjal z oko-vankami: drugače bi bil gojzarice ves čas le na hrbtu nosil kakor Martin Spak. V Petrovcu je navzlic nalivu pritisnil čoln z nekaj potniki, kakor že poprej v Sutomoru. Ob šestih je »Hercegnovi« pristal v B u d v i, srčkanem biserčku, malem Dubrovniku. Ker je še lilo, sva jo ulila kar v »Balkan«, ne meneč se za cenejše ponudbe zasebnikov. Malo pozneje, ko se je nebo ubrisalo, sva si razgledala snažno mestece, šla mimo hotela »Cetinja«, ki je po zatrdilu zobo-
Zaliv med Budvo in Petrovcem, kjer grade novi letoviSki kraljevi dvorec
tehnika Cirmana, tukaj delujočega, v slovenskih rokah. Po 14 dneh zopet ču-jem zvonove, ki napovedujejo, »da bo jutri Vel'ka maša, da bo Marija v nebesa šla«. Cestice so tlakovane s kaldr-mo, gladkim kamenjem, kakršno vidiš tudi v kaki zakotni ljubljanski ulici, n. pr. Znamenjski.
Opoldanski brodet, v obilni meri zaužit, me je še težil. S težavo sem dobil nekaj bikarbonske sode, nato mi je šel zobatec imenitno v slast. Poleg naju je neko gospodično njena srbohrvaščina ovajala za Slovenko, sicer pa so bili gostje v prevesni večini Čehi. Samozavestno nastopajo. Kako tudi ne, saj njihova govorica je lani prvič po Juriju Podebradskem (15. stol.) postala zopet diplomatski jezik, češčina je bila diplo-matščina tudi na madžarskem dvoru v dobi velikega kralja Matjaža, čigar oče je bil Romun, mati Srbkinja, prva žena pa hči Jurija Podebradskega. (Dr. J. Macurek. Dejiny Mad'aru a uherskeho statu, 1934.) J. de Geneve je 4. 8. 34 poročal, da se je prvi minister ruskih republik, g. Aleksandrovski, predstavil po češko predsedniku Masaryku, ta pa mu odgovoril v svoji materinščini.
Eden Husovih rojakov je prav spretno uporabljal levico. Kdo se ne bi ob
tem pojava spomnil Knjige sodnikov, kjer beremo, »da je rod Benjaminov dal Eedem sto vojakov, ki so se bojevali z desnico in levico«. V rimski zgodovini ee omenjajo kot posebnost posamezni gladiatorji, ki so se enako dobro rvali s to ali ono roko. Egiptski kralj Ram-ses IL je bil, kakor nas uči La Bruyšre, ambidekster ali dv»desničar. V Franciji je nedavno dr. Armaingaud pred Zdrav-niiSko akademijo zagovarjal predlog, naj bi učeno društvo v imenu narodne koristi pozvalo vse mlade matere, da bodo svoje otroke že v najnežnejših letih vadile rabiti obe roki enako... V letu 1932,, ko mi je od pretiranega pisanja desnica odpovedala pokorščino, sem brddiko obžaloval, da so nas naši starši tolikokrat krenili po »ta grdi«, če smo jo hoteli rabiti namesto »ta lepe«. Posebne težave je imel moj starejši brat, izrazit levičar.
Napredna ČSR je prva izvedla načrt Benjamina Franklina — pomenljivo ime glede na gorenjo svetopisemsko pri-pomnjo o Benjaminih! — da naj se goji pri detetu levica kakor desnica. Dvo-desničarstvo se namreč že več let uči po glavnih gospodinjskih šolah. Angleži so bili sicer že pred kakimi 30 leti osnovali »Družbo za proučevanje in negovanje dvodesničnosti«. Toda pri njih menda ni bilo posebnih uspehov. Vendar general Baden Powell, priljubljeni ustanovnik skavtstva, je vnet dvodesni-čar. Palma pa pritiče v tem področju pokojnemu angleškemu slikarju živali: E. H. Landseer je baje znal hkrati slikati konja z levico in psa z desnico.
Ko sem zobatca pozobal, sem ga žalil z vinskim sokom, da si ne bi mislil, da ga je som pohrustal. Na umu sem imel tudi francosko geslo: poisson sans boisson est poison (riba brez pijače je strup), čeprav mu popolnoma ne verujem. Vino je najzdravejša pijača, je izjavil sam znameniti Pasteur. Neka druga veličina pa je rekla: »Večerja brez vina je kakor dan brez sonca.« To krilatico podpišem obefoč, akoprav nisem dvodesničar.
Prišedši v spalnico, sem opazil, da je eno okno zastrto s komarnikom, kakor imenuje tako gosto mrežo ali sitnico (sito) dr. Meršol v brošuri »Malarija«, Podobna okna sem videl po mestih vse od Pedi.
Ker pa so bila okna odprta in naju ni hišna nič opozorila, sva legla kar tako. Zbudil sem se kmalu, ker mi je vsa "4t gorela, razen kolikor so jo pokri-
BUDVA
vale kopalne hlačke. Do jutra sem imel dovolj časa razmišljati o človekoljubnih mešicah: v Ameriki delajo moskiti škode za voč ko 800 milijonov dolarjev. Zato so USA ustanovile svojevrstno univerzo: nad sto inženjerjev in delovodij tam obiskuje tedenske tečaje za boj proti krilatemu mrčesu: kako naj se zatira s praški, kako se lovi z me-tuljniki (izraz Julija Bučarja), kako se pokončuje zlasti z osuševanjem močvirja. Mislil sem, kako so nedavno v Italiji udomačili na mirijade lastavic, da jim čistijo Pontinsko barje. Ptičarska postaja pri Ostiji je namreč nakupila na tisoče jajčec, jih umetno izvalila in mladiče n§kaj tednov umetno pitala. In ko so lastavičke izpustili, so letale samo po bližnji okolici, živeč ob rojih komarjev, ki morda le niso bili tolikšni kot v septembru 1934 v Gutscherbruchu pri KU-strinu: 50 m visok steber krvosesov.
Z grenkim okusom po kininu v ustih sem stopil v prekrasno vedrino, krenil skozi parK, kjer so mesec dni pozneje (16. sept.) odkrili domačinu, narodnemu borcu in piscu Ljubiši kip, delo Lojzeta Dolinarja. Pod velikim drevjem ob trgu prehajajo lepe mule — če niso mezgi — in ljubki konjički, ob katerih sem se domislil besed nemškega učenjaka: In Bosnien lebt eine Art Pferd, Konj genannt.
Stlačili smo se v poštni avto, ki je zahteval po 30 Din od osebe do Cetinja. Skoraj smo se začeli dvigati po novi cesti v številnih zavojicah med samim sivim kršem, mimo posajenih zabranov
ali branikov. Pogled na morje je mikaven. Švignili smo mimo trdnjave Kosmača. Pokazala sc je zelenjava, oaza s koruzo, okleščenim drevjem, s crnogorico. Eno uro smo drdrali do bivše črnogorske meje. Na desni se je zasvetlikalo Skadrs-ko blato, po Virpazaru in Sutor-manu grmi in dežuje. Strmina je ponehala, po ravnem blaznimo dalje. Na levi tam vir, odkoder drži vodovod na Ce-tinje. Po trdi cesti stoji še kaka luža. Prehitevamo osle iin babe, obložene z drvmi. Kamor se oko ozre, sama čer in ker, kamen in skala: razburkano morje, okamenelo v čarobnem trenutku. Na levi kraljuje Lovčen s temnim gozdnim
—mm93
nakit, kot za danilo bi porodno iskril gosposko z bleskom se svetinje.
Oj sveti mir v sivini hladni tej! Poslej v svoj Car me je ovila bajka in tu stoji pred mano vela majka.
Kot bi hodili v dragocen muzej, kraljevski majki hodijo se klanjat, o davnih slavnih dneh opojno sanjat.
Grand Hotel je tih in pokojen, nekatf gibanja in gomaranja je ob BansM pa-lači, ki jo gradi inž. Fr. Tavčar, najin gostitelj. Posamezni uradi so že nastanjeni v veliki stavbi, drugod pa velja ša Virgilov: fervet opus.
Pogled na CETINJE Z LOVČENOM
pasom, po katerem je nastalo ime Črna Gora, če ni morda po prvem Crnojevi-6u, o katerem sem že prej izpregovoril. Troje drobljancev v samodrču goni že precej časa popevko:
Cetinje je lepa varoš, jedan, dva, leži ispod Lovčena...
In ko se res prikaže v kotlini Nikitova prestolnica, zaženejo v zboru: Evo ga, evo ga, evo ga!
Čisto, čedno mestece je napravilo name takšen vtisk deviškosti, da sem v spominu nanje drugo jutro zapisal v svoj dnevnik tale sonet:
Cetinje Planota — okamnelo morje sinje. Po njej nas vozi avtomedon ročno. »Aj evo ga kod Lovčen'!« zdajci zvočno
razlegne vpitje petje se detlnje.
*
Pod nami razprostira se Cetinje, dragulj vkovan v obroč — gor6 mogočno —
Hodeč po mestu, ogledujem visokorasle dinaride, kakor imenuje dr. B. škerlj Črnogorce v svoji knjigi »Človek« 1934 (38). Obrti nikjer nobene: tem bolje za metulje, ki se jim ni bati, da bi jim krila potemnela kakor po velikih zakajenih mestih. Učenjak Harrison n. pr. trdi, da so na Angleškem počrnele neke vrste, ki so bile pred 25 leti še živo pisane.
Do 1847 ni bilo še nobene hiše na Ce-tinju, a to leto je vladika Rade (knez Petar n. Petrovič Njegoš) sezidal sebi konak »Biljardo«, ločeno od monastira, ki ga je 1485 postavil Ivan Crnojevič. že 1834 pa je bil Rade osnoval tu prvo šolo. Ta stoletnica se je obhajala sredi lanskega septembra z blagoslovitvijo nove šolske zgradbe Prestolonaslednika Petra. župan je poudaril, da so v staro šolo hodili Nj. Vel. kralj Aleksander, kralj Nikola in princ Danilo. G, Zuber
je pripomnil značilno podrobnost: po prvotnem hišnem redu se učencu izostanek ni opravičil drugače, kakor da je za vsak zamujeni dan prinesel turško glaivo!
Za v mozej plačaš 5 Din. To je Niki-tov dom, o katerem piše R. Warnier: »Na Cetinju, ki se dolgo ni moglo potolažiti, da je zgubilo svoj naslov in svoj ugled kot prestolnica najmanjše kraljevine v Evropi, se je velika meščanska hiša, napihnjeno nazvana Kraljeva palača, pretvorila v muzej, kjer se črnogorsko in turško orožje bojevitega Ni-kite vrsti s podobami njegove družine, opominjajoč sorodstvenih vezi črnogor-i &ke dinastije z najmogočnejšimi v predvojni Evropi, in v arhiv, kjer so strokovnjaki nalavkali obilo slikovitih podrobnosti za zgodovino zadnjih časov.« (Ant et conscience nationale en You-
ROBERT 2ENEVSK
Grof Amč III. mu je bil oče. Sin je postal pariški kanonik, naposled pa ob velikem razkolu na zapadu papež Klemen VII. (1378) v Avinjonu, tekmec Urbana VI. v Rimu. V Avinjonu se je živelo precej po-fivetnjaško, nad mestom je plaval spomin Petrarke in Lavre. Zgodovina Klemenovega pontifikata bi napravila debelo knjigo-Spomnimo samo na to, da je pozval na ško-
goelavie — L* Europe Centrale, 23. 6. 34.)	i
V manastiru sva se pomudila pri ra-kvi s svetniškimi ostanki vladike Petra L Tik nad manastirom stoji Orlov koš s kapelo, spomenikom vladiki Danilu. Vrnila sva se k Biljardi, v kateri se godi toliko pripovesti in anekdot iz Pavičevičevih »Črnogorcev«. Ob njej se je svoj čas ban Mažuranič razgovarjal z Otašem Petrovim o Novici Ceroviču. Otaš je pokazal bratskemu hrvatskemu pesniku, kako bi on zakrožil o smrti Smail-Age:
Zareče se Ceroviču Bane u Biljardu svome Gospodaru, da če ubit' agu, Smail-Agu, Gslobodit' raju od Turaka. što je reka', nije prevario: donio mu na Cetinje glavu.
DALJE
I - KLEMEN VIL
fovski sedež v Ženevi svojega spovednika Adhemara Fabrija, čigar Kodeks svoboščin je ena izmed podlag ženevske demokracije. Avinjonski »sv. oče« je po smrti svojega brata Petra postal ženevski grof 1. 1394. A dolgo ni užival te oblasti: bela žena ga je vzela že ob koncu istega leta, torej pred 540 leti.	K
FapeSka palača v Avinjonu

ZGODBA O KREVSOVEM JURJU
CVETKO GOLAR NADALJEVANJE
9
[■S^Tl an se je delal, ko se je spom-| nil Jurij, da mora iti v svate.
Oblekel se je v nedeljsko oble-I ko in je ravno pomerjal zelen I kastorček na glavo, kar se za-
I čudi iin razveseli. Glej, glej, je pomislil in se zopet pogledal v zrcalo, saj sem čisto imeniten dečko, in lase imam goste, kot bi bil star dvajset let! No, da, saj sem še mlad, malo čez trideset, in lahko si jo izberem, katero hočem.
Zadovoljno je zažvižgal in se zasukal na peti. Poklical je, počil z rokami, kakor bi imel ne vem kaj veselega na srcu.
»Tona, Tončka, napoji mi konjička, meni pa prinesi pogače in vina! 2enit se grem, zato mi gre dobro kosilo, da bom židane volje, ko pridem k nevesti.«
čez pol ure se je že peljal po cesti; pokal je z bičem m drdral, da se je kadilo za njim. Dirjal je, dirjal mimo zelenih travnikov, gozdovi in vrtovi so plesali mimo njega, že se pelje čez most, pred njim je vstala vas, in skočil je z voza pred prijazno kmečko hišo. Oče stoji na pragu in pozdravlja:
»Le naprej, prijatelj, miza je pogrnjena!«
V hiši je sedel na klop, ki je bila lepo bela kot pred Božičem in se ogledal okoli sebe.
»Pa kaj bomo sami,« je dejal ženin, »pokličite lepo hčerko, da se kaj zmenimo.«
»Tako se govori, kje si, Marjana, nikar se ne skrivaj tam v kašči! Kar pridi, sedaj je na tebi vrsta!«
»Halo, halo, Marjanica. Te že čakamo, da ti z vincem napi jemo.«
Previdno in samo malo so se odprla vrata, in mlad dekliški obraz je sramežljivo pogledal v izbo. Rdeče ustne so se držale na smeh, in rjave oči so gledalo poredno veselega snubača.
»Le bliže, le bliže, si že prava, v roko morava seči, ker sva prijatelja.«
Jurij je takoj spoznal dekleta; bila je tista, ki jo je videl v Kranju. Zdela se mu je še lepša kot zadnjič, polna zdravja in mladosti, ogorela od sonca, rjava kot pšenica in rdeča kot mak. Skočil ji je naproti in jo potegnil za mizo.
»Marjanica, ali se bomo zmenili, ali pojdeš z menoj, da mi boš žena iin gospodinja na mojem domu?«
Smehljala se je in ni odgovorila, zato je namesto nje povzel oče besedo:
»Tako se govori, vi ste pravi fant, saj sem takoj vedel, ko ste stopili v hišo, da ste poštenjak. Zmeniti se je treba, no, tak reci, ti predelana Marjana!«
»Bi že šla, pa se vas skoro bojim, ker vas premalo poznam,« je tiho dejala. »Zadnjič sem vas prvič videla v Kranju, zato ne vem, kakšni ste.«
»Ha-ha, o, le brez strahu bodi! To je imeniten mož, lep ženin, fin gospod,« je hitel oče, kakor bd se bal, da se mu ne bi zamerili.
»Ha-ha, mene se ni treba bati! Oh, jaz sem pošten in dober fant, ha-ha, dvajset let sem tudi že star in hišo imam in grunt. Seveda, za vse ni nikjer, a pomanjkanja ne boš pri nas trpela. Lepo ti bo, dela ravno prav, da ti ne bo dolgčas.«
»Oh, pameten mož, to je pameten mož, Marjana, ne moreš dobiti boljšega, ako bi čakala sto let.«
Dekle se je še na videz branilo, ali samo zaradi lepšega, da se ne bi reklo, da je komaj čakala na ženina. Gledala je trdno predse, in komaj da se je dotaknila z ustnicami vina, ki ga ji je ženin ponudil. Ozrla se mu je v oči in posilil jo je smeh.
»No, pa pojdem, ako sem vam napoti,« se je obrnila proti očetu, »še žal vam bo, da ste me dali od doma. Bila sem vam za deklo, ki vam je zastonj delala.«
»Vse je res, dekle, ali moj oče so dejali, če gre dekle od hiše, da je boljše kot koš gnoja. Ha-ha-ha!«
»Kako pa govorite,« se je dekle užaljeno obrnilo v stran. »Saj bi nič ne rekla, 'ako bi ne delala, pa sem bila zmerom na vse zgodaj pri živini —«
»Saj je bila to samo šala, dekle, kaj bi mi takoj zamerila,« jo je miril oče.
»No, Marjanica. da boš videla, da te imam rad, ti danes jaz dam nekaj za spomin.«
Jurij je potegnil listnico iz žepa in razsul po mizi šop novih bankovcev. Nevesti so se zaiskrile oči, in oče Joštar

je ostnmeL Kar se odipro duri, in dva orožnika stopita v izbo.
»V imenu postave greste z menoj,« je velel tisti, ki je prvi vstopil in imel dve zvezdi za vratom. Levico je položil Jur-ju na rame1, z desnico pa je pokril denar na mM. Njegov tovariš je potegnil verižico iz žepa, da bi mu uklenil roke.
»To je pomota, gospoda,« je dejal oče. Vee se je tresel in sivi lasje so mu trepetali nad čelom.
»Stran, pustite me!«
Jurij je divje zakričal in planil pokonci.
»Sto Judov,« je zaivpil še enflcrat in se esdraimil in si začel o tirati leden pot s čela. Bil je še zmerom skrit za gostim grmovjem.
»O preklete sanje! Menda saj niso
resnične!«
10
Vzdramil se je, a še je slišal osupli glas očeta Joštarja in čutil na rokah mrzlo verižico.
»Šele začel sem kupčevati s tem preklicanim denarjem, in že mi vest ne da miru! Še v sanjah me preganja, da sem ves iz sebe!«
Spomnil se je svojega očeta, ki je umrl pred nekaj leti, in kaj miu je naročal na smrtni postelji:
»Le tega ne delaj, da bi te bilo sram kdaj pogledati mi v oči! Nikoli nisem živi duši prizadel krivice, nihče me ne more previžati nepoštenega dejanja. Ju-

trij, le to imej na pameti, da čast, zakon in oko ne trpi šale!«
Spominjal se je teh besed, kakor bi j5h bil slišal včeraj, pa je potegnil z roko po čelu in se otresel: »E, kar je, to je! Saj nisem kriv, da se je tako naredilo. Pa naj bi mi bil stari kaj več zapustil! Ali naj vse življenje sirom a-ščino otepam!«
Zmračilo se je, in šum "na cesti je utihnil. Sejmarji so se porazšli, žive duše ni bilo nikjer, ko je razmaknil grmovje. Počakal je toliko časa, da se je popolnoma stemnilo. Stopil je na cesto in šel naprej, ogledoval se je, kje bi bila najbližja krčma.
»Tistale bo, naik, druga hiša, ki ima razsvetljena okna.«
Krenil je k njej, ustavil se je zunaj in poslušal, kaj govore pivci v hiši. Rad bi vedel, ali so že našli, da niso bili njegovi bankovci pravi. Ničesar ni mogel ujeti na uho, zato je stopil v vežo. Tam je sedel za mizo v temen kot in je naročil vina,
»Ah je bilo dosti kupčije,« je vprašal krčmarico, postarno ženo z rdečimi lici.
»Nič se ne morem pritožiti, čeprav smo včasi že več stopili. Veste, dandanes ni denarja, ne vem, kam je prešel. Nazadnje ga bomo morah res sami delati.«
Začudeno je pogledal mater, ki se mu je na mah prikupila, in ki se je prebrisano zasmejala svojim besedam.
»Tudi jaz sem nekaj ogledoval, e, pa je bila draga živina. Ni denarja, ni! Kar res bo treba misliti, kako bi ga dobil. »Vzel bi ga, če mi ga vrag na repu prinese.«
»I, bo že kako, počakajmo, kot pravijo, bo že prišel mož z medom.«
»Saj tako je, pa so že pravili tamle pozimi, da delajo denarje. Menda so ga še v Kranju menjavali.«
»Bilo ga je nekaj malega, pa so jim koj stopili na prste. Pa le ne vem čemu, puste naj ljudi živeti. Oh, koliko več bi stočila, če bi bilo več denarja med ljudmi!«
»Kar prav govorite, mati, presneto, vi ste pametna ženska, če bi bih vsi tako pametni pa bi se vsem bolje sodilo. Prinesite ga nama poliček, boste pa še vi zvrnili kupico.«
»To pa že to. saj imam dosti vina, toliko, da ga še prodajam.«
Ko ga je prinesla, se je Jurju zahotelo. da bi malr založil. Kmalu je dobil celo štruco poleg mesene klobase.
»Pijmo, bo že Bog dal, da ne bomo od lakote umrli. Danes res nisem nič zaslužil, pa se bo drugič kaj dobrega namerilo. Saj imam še nekaj malega.«
»Torej niste nič kupah, saj danes ni bilo posebne kupčije. Dopoldne sem slišala, da je neki kmet prav zarobantil v mestu pod klancem. Kar za vino je dajal, bankovec je imel pa za klobukom.«
Jurja je pogrelo, in ves je bil rdeč v obraz. Izpil je kupico in vprašal:
»Da je imel denar, pravite? Vraga, zakaj se nisva srečala! Mogoče bi se dala z njim napraviti kupčija. E veste, denar je le prva reč na svetu.«
»Ah niste nič sli šah o njem? Menda je imel bankovcev kar cele harmonike. škqda, da ga ni bilo nič k meni. Dober človek je bil, piti je dal vsakemu, kdor je hotel.«
Krčmarica se je zamislila in je kimala z glavo, kakor bi obžalovala, da je bil tako slab dan in ni imela v gostih radodarnega kmeta.
»Ej. kje je neki dobil denar? In kakšen pa je bil?«
Silno rad bi bil zvedel, kaj ljudje govore o njem, in je napeljaval govorico, da bi vse slišal, kaj mislijo o njem.
»Tako so dejali, da na videz ni bil napačen človek. Lase je imel že bolj redke, pa še ni bil menda star.«
»Lej ga šmenta, če ga nisem videl,« je dejal nekoliko oplašen ter je potegnil klobuk na ušesa. »Prav takšnega človeka sem srečal v mestu na živinskem sejmu. Nekaj je kupoval, zdi se mi, da je bD tam nekod doma od Kokre. Vem pa ne, le sodil bi. Nekam hitro se je izgubil izmed ljudstva, kot bi se mu mudilo. Zares škoda.«
Natoči) je kozarec in trčil:
»Na dobro zdravje, ali ste vi vdova?«
»Predlanskim ga je vzelo. Saj veste, vina ni mogel videti! Ali ste vi še fant?«
»Saj moram biti, pravijo, da kdor se ženi, v loterijo stavi. Pa sem rajši malo odložil.« Nov gost je stopil v vežo in sedel na konec mize. Jurij se ni zmenil zanj in je zavpi! krčmarici, ki je vstala, da postreže prišlecu:
»Jaz imam tudi prazno! Pravijo, kdor je preveč žejen, naj se nikar ne ženi. Jaz se pa mislim tega držati.«
»Ali niste bili vi tisti, ki je v krčmi pod klancem daial za niiačo.« je vprašal novi gost in se mu primaknil bliže. »Ste že vi. saj vas poznam, saj ste mi dali Diti.«
Veselo se mu je smejal in položil roko na njegove rame.


»Jaz sem vam dal za vino? Jaz že ne, presneto se motite,« se ga je otepal in lagal Jurij. »Glejte, tale,« je dejal krč-marici, ki se je vrnila z vinom, in pokazal s prstom na gosta, ki ga je spravil v tako zadrego, »tale človek pravi, da sem mu dajal za vino, pa ga še nisem nikoli videl.«
»Seveda ste dali, saj je bilo to lepo od vas,« je oni ostal pri svoji, in se naprej smejal. Bil je po videzu kmečki delavec ali slabši kmet. »Ste že vi, glejte, saj ste plešasti,« je dobrodušno de-
jal in mu potegnil klobuk z glave.
»Eh, pustite me na miru, nikar ne govorite, kar ni nič. Koliko ljudi nima las!«
»I saj res, zakaj si tako siten, Andreje,« je dejala krčmarica, ki je z nejevoljo gledala, kako se gost, pri katerem je mislila še kaj zaslužiti, ogleduje, da bi odšel.
»I, če ni bil, pa ni bil, ampak jaz bi prisegel, da je bil! Glej no, skoraj bi pozabil! Saj so popoldne celo zavpili, da je imel tisti ponarejen denar! Ne

59
o
N
a>
3
veni, tisti bankovec sem videl za klobukom, ali je bil pravi ali ne, pa nisem pogledal.«
»Ali ponarejen denar je imel,« se je začudil Jurij.
»Na vse zadnje boste rekli, da sem bil jaz tisti! Plačam! Dosti mi je tega,« je rekel trdo in se obrnil h krčmarici. Poravnal je račun z dobrim denarjem in je hitro odšel. Kar gorelo mu je za petami.
Na cesti S6 JO v naglici ozrl, kje je bil pustil poprej tisti dve kravi, ki ju
je kupil na sejmu. Bilo je temno, vendar je kmalu našel rjavo hišo in zadaj dvorišče. Sel je v hlev, da bi poiskal hlapca, ali ni ga bilo nikjer. Gledal je okoli, tam sta stala samo dva konja, vse drugo je bilo prazno. Prestrašil se je in ni vedel, kaj bd storil. Ali naj skliče ljudi, ali naj zažene krik, da je okra-den? Ako pa je sam ogoljufal ubogega fanta in mu za ničvreden papir vzel kravi!
Po prstih je odšel iz hleva, kakor tat je tihotapil iz dvorišča in izginil v temi.
Osupli so se ustavljali sejmarji na klancu, kjer je letala in begala vsa pre-padena velika kmetica in vpraševala po svojih pisankah. Tudi fant je bil z njo, klavrn in plašen.
»Ali ste videli, oča, naši pisanki?«
Komur se je mudilo, se ni zmenil za faatinovca, ali počasi se je nabrala truma ljudi okoli obeh, ki so radovedni poizvedovali, kaj je z njima.
»Okoli poldneva sem videl nekega človeka, ki je gnal dve pisani kravi,« se je spomnil delavec, ki je stal ob robu ceste z lopato v roki.
»Še zapomnil sem si ga, ker je bil videti nekam zbegan, kot bi ne vedel, kje je doma.«
»Ali ste bili pisanki, ena malo večja od druge,« je vpraševal fant.
»Tako natanko nisem gledal, ampak tak vtis sem imel, da nekaj ni v redu.«
»Kam pa je gnal, ali na to stran po klancu?«
»Seve, gor jih je gnal, mudilo se mu je, z dolgo palico jih je napletal.«
»Kakšen pa je bil tisti človek, ali ni imel kosmatega klobuka, pa tako živo je gledal, kot bi te hotel prebosti?«
»Skoraj da je bil takšen!«
»Sta že naši, kam jih je vlekel?«
Vsa truma je šla po klancu, in vse je vpraševalo in se smejalo, radovedno, kaj bo iz tega? Otroci so imeli pri tem veselje in so letali po hišah in dvoriščih in so kričali: »Ali je tu naša pi-sanka?«
Vsa dtrhal se je gnala naprej in ljudje so vreli na prag.
»Ali ste videli naši pisanki,« nihče videl?«
2e sredi hiš se je odtrgal od vrat star hlapec.
»Kaj pa je? Kakšne pisanke bi radi?«
»Naše pisanke! Tiste pisanke, ki jih je gnal dedec!«
»Oh, ali ste jih videli, moji pisanki, moji ubogi pisanki ? Kdo jih bo pasel, kdo jim bo dal vode?«
»I, pri meni v hlevu sta dve takšni kravi, prej, po južini jih je nekdo pripeljal!«
»Kje sta, kam ste jih privezali?«
Ko iih je fant zagledal, je padel prvi okoli vratu in se z obrazom naslonil nanjo. drugo je objel, in od veselja so mu tekle solze. Gladil iih ie bi božal, ker je mislil, da iih le za zmerom izgubil. Tudi materi se je olajšalo srce. in glas ji je rahlo zvenel, ko je govorila:
»Pa smo iih vendar dobili, saj sem o svetem Štefanu nesla kravico okoli al-tarja v Sori.«
»Kaj pa naj rečem onemu, kadar pride ponje, saj jih je kupil!«
Hlapec se je postavil med dusri in ni pustil, da bi mu jih odpeljali. Bal se je, da ne bi bilo prav in bi moral sam trpeti.
»Seveda jih je kupol, ali s panarejte-nim denarjem, ki so nam ga vzeli pri gosposki. Oh vendar, da še svojih krav ne bi smela vzeti!«
Nejevoljna je bila kmetica, ali ni vedela, kaj bi!
»Po orožnike naj bi kdo šel!«
Otroci so bili takoj pripravljeni in so stekli proti mestu. Srečali so jih že pri prvih hišah, kjer so poizvedovali.
»Kar odpelje naj jih,« je ukazal orožnik, in fanit je veselo privlekel svoji kravi iz hleva. Po dvorišču in na cesti se je nabrala velika truma otrok, ki so vpili, da se je slišalo do svetega Jošta:
»Naši sta pisanki, jih že imamo! Alo, nalomi vej, nareži jelševja!«
»Saj res, ozaljšajmo jih, venčajmo jih!«
»Katrica, natrgaj rož, deni jih okoli rog pisanki!«
»Ta je moja, ti imej drugo, Špela!«
»Še ti, Manca, natrgaj rož! Poglej tamle so kresnice in šmarni križ!«
Smeh in vrišč, vriskanje in mukanje se je razlegalo po klancu, kjer so gnali pisanki, vse okrašeni z zelenjem tn cvetlicami. Spremljala jih je velika množica in šla skozi mesto. Iz v3eh ulic, iz hiše in dvorišč so drveli ljudje gledat in vpraševat, kaj pomeni trušč.
»Sem mislil, da je sodni dan,« je rekel stari Lojze in valil jezik po ustih.
»Saj je še hujše' Sera dejav, da gredo Plementezarji, pa Štempihar za njimi!«
Tako se je zgodilo tisti ponedeljek, feo je Krevsov Jurij kupčeval v Kranju. Prav takrat pa je spal v grmovju nad cesto in sanjal, kako se ženi pri lepi Marjani.
O	A	L	J	B
SV. SAVA IN HRTI
Ko je Sv. Sava s tremi hrt; potoval skozi planino, je zatekel pastirje pri obedu En hrt steče k pastirjem, da jim odnese kak prigrizek, ali pastirji ga odbijejo. Drugi hrt se privleče do pastirja, da bi kai skrivaj u-rabil. a tretji stoni pred nir- in počene, da bi mu kai dali. Pastirji pa ?se odženeio in iim ni? ne daio Nato se sv Sava razjezi in reče: »Bog daj. da bi vam zmerom Škodo delali« Potem ie vsuVemu trmed hrtov dejal: »Ti bo! m »V« oolk. ti prihuljenec (pn*m'r»»n1 a H no?ornih.<
Iz knjigp Mitar Vlahovič »Lov u Kola-§inu«, A. D-
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG
nadaljevanje
AVrORIZlRAN PREVOD
G Čeka sama se je zavedala, da more s svojimi dosedanjimi sredstvi za-treti kvečjemu kakšno zaroto gimnazistov. Nasproti resnim preiskavam pa je bila brez pomoči. Tako so se vršile po socialnih
P revolucionarjih organizirane razlastitve, ki so prinesle celih pet milijonov. To je spominjalo že precej močno na nepozabna dejanja predirevolucionar-nega časa. Čeka si ni ho-
Utela zaslužiti posmeha, zato je sklenila, da bo odslej delovala z brutalno silo.
Konec avgusta je so-drug Uricki na tajni seji petrograjske Čeke poročal o razmerah v mestu. Ugotovilo se je, da Čeka ne razpolaga z zadostnimi policijskimi sredstvi za odkritje morebitnih resnejših zarot. Doslej so izvajale teror le posamezne oblasti in še to nesistematično. Streljali so ljudi brez vsakega načrta. Zato je predlagal Uricki v zaščito države smotrno organizacijo mno-žestvenih usmrtitev kot nadomestilo za pomanjkljivosti organov čeke v policijsko tehniškem oziru. Ta misel se je mogla roditi samo v možganih teoretika. Drzno zveneče misli, zlasti če so bile utemeljene s sredstvi tehnike in racionalizacije, so boljševikom zelo imponi-rale. Treba je bilo torej usmrtiti številne žrtve brez izbire samo zato, ker Čeka ni znala dobiti pravih zarotnikov iz množice nedolžnih. Na predlog petro-grajskega odbora se je glasovalo o vprašanju množestvenega terorja, ki je bilo — znak nesposobnosti in bojazni — sprejeto z vsemi glasovi razen enega. Istega dne je Uricki podpisal prvo množestveno smrtno obsodbo,9 ki je vsebovala eden in dvajset imen. Med njimi je bilo več mladoletnih dijakov Mihajlovske akademije. Med niimi je bil tudi mladi židovski častnik Perlzvveig, čigar obsodbo je moral Uricki drago plačati.
» TJralov: str. 118.
Predočite si razpoloženje v Petrogra-du v prvih dneh terorja. Ponoči okoli polnoči so se običajno pričele aretacije v množicah. Pobirali so ljudi iz postelj ter jih gnali v kleti Smolnega zavoda. Marsikateri je moral med potjo zaradi »poskušanega bega« pasti. Krajevne policijske oblasti so aretirance brez vsakega procesa postrelile, v Čeki pa so morali po majhnih kleteh prečepeti Često cele mesece tucati odvetnikov, ari-stokratov in revolucionarjev. Zdaj pa zdaj so koga poklicali iz množice jetnikov. Morda je bil pregnan, morda ustreljen. Govorica je štela žrtve kar na tisoče. Nenadno so vsi listi s podpisom Urickega objavili imena prvih žrtev množestvene usmrtitve. Stara Rusija je bila marsičesa vajena, toda do množe-stvenih justifikacij, objavljenih v listih, se ni povzpela fantazija niti najbrutal-nejšega carističnega guvernerja. Množica je videla v Urickem krvoločnega zmaja. Postal je to, kar je želel: zastopnik terorja. In prav v tem času je brestlitovska mirovna pogodba odtujila vladi tudi one kroge intelektualne mladine, ki so prvotno v oktobrskih dneh pozdravili Lenina kot junaka socialnega izenačenja.10
Prvi va) rdečega terorja ni nikogar tako pretresel, kakor nekega devet-najstletnega mladeniča, ki je prebival v nekem velikem stanovanju ob Sadovi ulici, čital in pisal pesmi, razmišljal o Dostojevskem in v prostih urah z nekaterimi prijatelji snoval razstrelitev Smolnega zavoda. Mladeniču je bilo ime Leonid Kannegiesser ter je bil sin enega najbolj znanih ruskih inženjerjev. Leonid Kannegiesser ni bil samo pesnik in filozof, bil je učenec Mihajlovske vojaške akademije, dedni ruski plemič in žid. Njegov najboljši prijatelj je bil častnik Perlzweig, ki ga je bil Uricki obsodil na smrt. Kannnegiesser ni mogel boljševikom odpustiti treh stvari: usmrtitev Perlzweiga, brestlitovskega miru in dejstva, da so' bili židje med voditelji boljševiške stranke. V jasnih beograjskih nočeh je čital zgodbo nemškega dijaka Sanda. V jasnih in mrzlih petrograjskih nočeh se rode čudne mi-
Aldanov; Annales Contemporaine, zv,
16.
fclL Kannegieseerja je obvladovala edina želja: trpeti in žrtvovati se, nekaj storiti za Rusijo in istočasno ruskemu ljudstvu pokazati, da niso vsi 2idje boljševiiki. Uricki, teoretik in načelni nasprotnik smrtne kazni, je postal zanj utelešenje vsega onega, kar je sovražil. Počasi je v njem dozorela želja, umoriti načelnika Čeke. Saj ni mogel vedeti, da je bil med bogovi sovražnega Olimpa Urioki najskromnejši in najmiroljubnejši in da mu je Zinovjev diktiral naj-brutalnejše ukaze. Zanj je bil in ostal zastopnik terorja. Umor načelnika pe-trograjske Čeke opisujejo v uradnih dokumentih sorodniki, prijatelji in sovražniki takole:11
Zvečer 29. avgusta je stopil Kanne-giesser v stanovanje svojih staršev. Po večerji je šel s svojo sestro v čitalno sobo, kjer je hotel čit.ati neko Schnitz-lerjevo knjigo. Namesto te pa je segel po »Grofu Monte Cristu«. Čital je sestri zgodbo nekega političnega umora, ki ga je bil izvršil stari revolucionar, ded junakinje znamenitega romana. Nato je šel spat. Drugega dne v zgodnji jutranji uri je prišel v sobo k svojemu očetu ter ga prosil, naj igra z njim partijo šaha. Partijo je izgubil, kar ga je dozdevno močno potrlo. Poslovil se je ter odhitel. Pot ga je vodila k palači vna-njega ministrstva, kjer je imel sodrug Uricki svoje sprejemne prostore. V veliki starinski sprejemni sobi je našel samo nekega docela bedastega služabnika, ki ga je revolucija popolnoma zmešali in ki j* sodruga Urickega kot načelnika Čeke tradicionalno pozdravljal »vaša ekselenca gospod minister«.
Kannegieser je sklenil, da počaka v tej sobi Urickega. Točno ob enajstih in petnajst minut se je pokazal na starem trgu carski avto, ki se ga je Uricki posluževal. Uricki je stopil v poslopje in sluga je spoštljivo »njegovi ekselenci« odprl vrata v lift. V tem trenutku je počil strel. Uricki se je zgrudil okrvavljen na tla. Morilec je zbežal iz poslopja, skočil na kolo ter brzel po Nevskem nabrežju. Po divji gonji so ga prijeli.
Večerni dnevniki so izšli črno obroo-ljeni. »Umorjen od plemiškega mladeniča je padel Uricki, pred čigar imenom se je tresla vsa druhal Nevskega prospekta. Toda proletariat se bo znal krvavo maščevati,« je napisal Zinovjev.12)
» Aldanov: Umor Urickega. Uralov: Uricki.
12) »Pravda« od 31. VIII. 1918. Nagrobni
govor Zinovjeva str. 119.
Na to maščevanje ni bilo treba dolgo čaka a. V noči po umoru Urickega so na povelje Zinovjeva pobrali brez izbere iz množice jetnikov pet sto ljudi, ki jih je sodrug Bokia, pomočnik Urickega po-strelil. Preiskava je dognala, da je ravnal Kannegiesser brez neposrednega naročila kakšne stranke. Navzlic temu se je bal zdaj vsak komunist za svoje življenje. Ugotovili so, da je bil nameravan atentat tudi na Zinovjeva.
Zvečer istega usodnega 30. avgusta 1918 se je odigral dogodek, ki naj bi skupno z umorom Urickega usmeril rdeči teror na nova pota. V Moskvi je izvršila židovska dijakinja Dora Kaplan atentat na Lenina. Lenin je bil ranjen samo na roki, toda boljševiki so sklenili ustrahovalni vzgled. Možnost atentatov naj bi bila v bodoče izključena. Za izvedbo tega sklepa je bil določen takrat v javnosti še malo znani poljski sodrug Feliks Džeržinski, ki je segel po svojevrstnem sredstvu: dobre organizacije ni imel, dobrih preiskovalnih sodnikov tudi ne. Edino kar je imel po vseh mestih, je bilo nekaj odločnih brutalnih ljudi iz temne kleti krajevnih in pokrajinskih Ček. Vse Čeke so nemudoma dobile ukaz Džeržinskega, da morajo za umor Urickega, za atentat na Lenina in v prepre-čenje nadaljnjih belogardističnih zločinov naložiti meščanskemu prebivalstvu v vsakem mestu, v vsaki vasi in v vsaki naselbini krvav davek. Določen odstotek aretirancev je treba po vsej Rusiji ustreliti, ostali pa naj bodo talci zoper bodoče atentate. Krvava poročila iz vasi in mest vse Rusije so deževala na mizo Džeržinskega. Skoraj vsa so se glasila: »V kraju tem in tem je bilo v zadoščenje Urickega in Lenina ustreljenih: trije popi, osem častnikov, deset trgovcev in petnajst intelektualcev.«13)
Vsako mesto ogromne države je poslalo takšno poročilo in v vsakem mestu je bil krvavi davek izračunan z matematično natančnostjo marksistično šola-nih glav. Nobenemu mestu se ni imela zgoditi krivica. Vsako je žrtvovalo samo predpisani odstotek jetnikov. Džeržinski je smatral to postopanje popolnoma odkritosrčno kot izredno človeško, kajti na ta način naj bi mehanično pravosodje nadomestilo nesistematične in improvi-zi ane umore.
i') Melgunov: Rdeči teror na Ruskem, Berlin 1924.
Od zdaj naprej ni bilo več atentatov. Nihče si ni upal več dvigniti roke zoper voditelje nove države. Vsak atentator je pomislil na tisoče in tisoče talcev, ki bi poštah žrtve Čeke. Lenin, Trocki, Zi-novjev in Džeržinski so lahko mirno spali.
1. septembra 1918 — istočasno s krvavim ukazom — so nesli truplo Urickega k večnemu počitku. Z njim je bila pokopana tudi prva petrograjska doba Čeke. Do tega časa je bila ta ustanova tako rekoč v otroških letih. Krajevne oblasti so mirno morile na lastno pest. Samo načelnik Čeke se je mogel nekaj časa primerjati s sorazmerno skromnim carskim ministrom Plehvo. Vsa elita komunistične stranke je spremila krsto Uric-
kega. Zinovjev je imel nagrobni govor.
Topovi carske trdnjave Petropavlovsk so oddali žalne strele. Na čast umorjenca so preimenovali trg, kjer je padel, z njegovim imenom, Tavrijsko palačo, kjer je bil kljub čuječnosti Urickega ukraden Leninu samokres, pa v palačo Urickega.
Grob Leonida Kannegiesserja, pesnika in morilca, je nepoznan. Najbrže počiva skupaj z onimi pet sto, ki so bih v noči 1. septembra 1918 ustreljeni in kojih zadnje kletve so menda veljale njemu, neprostovoljnemu povzročitelju njih usmrtitve.
Osrednji sedež Čeke se je preselil zdaj v Moskvo.
D	A	L	J	E
LETALCIV ŽIVALSKEM SVETU
noge živali so že po svojih imenih naznačene kot dobri letalci, kar se pa v večini primerov ne sme dobesedno razumeti. Leteče veverice, leteče žabe, leteče opice in leteči vrečarji v resnici ne letajo, ampak se samo spretno spuščajo s posebno ustrojenimi organi, ki jim služijo kot padala. Razen nekaterih izjem med vodnimi živalmi, živi pretežni del vseh teh zračnih skakačev po drevju. Po tem bi človek upravičeno sodil, da je navada skakanja z veje na vejo nekoč v davni minulosti polagoma povzročila drobne strukturne spremembe v njihovem organizmu, ki so se počasi izoblikovale v popolne, padalom stične organe.
Naša navadna veverica je za čudo soreten skakač in vendar je njeno telo, ako izvzamemo neznatno splošnost, popolnoma normalno izoblikovano. Jasno je. da bi morebitni nadaljnji razvoj sploščenosti telesa pripomogel, da bi lahko delala živalca še dosti daloše skoke kakor zdaj. Leteča veverica, ki živi v Aziji. Afriki in Ameriki, se je najbrže v tej smen tudi razvijala in je na ta način v spretnosti skakanja daleč prekosila našo domačinko. Vzdolž ob životu sta ji zrastli na obeh straneh močni, z dlako oorastli kožni gubi. ki sta razpeti med kostmi. Kadar živalca miruie. je letalna kož!ca spravljena v globokih gubah ob telesu. Cim pa veverica skoči. ko stegne od sebe nožice. se letalna kožica napne in živalca se lahko iz daljave 60 ali še več metrov varno spusti na tla. kakor da bi vso razdalk) resnično preletela in ne samo preskočila Leteča veverica ni ed'ni živalca v družin' ces^lcev. }€ vešča te umetnosti Sličnn letalno kožico naidemo tudi pri co«aicu kobego, ki spada v vrsto 7tv?ko'edcev in ie torei v sorodu z naš'm krtom in '»'em fer pri »falan-?nvr:,i« nri 1e*pč;h vrečarjih Avstralije C "d no ie. da so s' v<si titrčni zastopniki letalcev ,med ž:valmi tako sl'čn' med *®hoi. d<*c< H dostikrat n'«o
n'+; nairnar)! v Cfir<v1ti Vftor TI' V
ctvit prav <V>bro rvrdkovari. kai Ishko rnrnortia d Hitrem i dNJ«,'m. rv^ebno 5a x» rvr'rr,oria živalce. ki žive na raz-n;h cp^nah
Leteči vrečarji se v Avstralci navadno v resnici imenujejo »leteče ve-
verice«. Podobnost je v resnici tolikšna, da še naravoslovec lahko mimogrede pozabi, da imajo leteči vrečarji pod životom tisto značilno kožno gubo, ki je znak za družino vrečarjev. Avstralske vrste letečih živali so različne po velikosti in obliki. Največji med njimi je taguan, ki živi v Oueenslandu in Viktoriji in doseže brez repa do pol metra dolžine. Najspretnejši med vsemi pa je tako zvani »pritlikavi letalec«, ki spada med najmanjše in na:elegant-nejše zastopnike sesalcev. Doseže komaj velikost naše miši in je pokrit z bleščečim svilnatim kožuščkom. Hrani se večinoma z medom in drobnimi žuželkami. O njegovi letalski, oziroma skakalski spretnosti vedo pripovedovati domačini čudovite reči.
Organi, ki služijo vsem tem živalim za padala, so precej enotno izoblikovani. V večini primerov je pri njli telo nekoliko sploščeno in sploščenost je še podaljšana s posebno kožno gubo. Le nekatere živali kažejo zanimive variante Tako n. pr. živi na Mala'skem otočju neke vrste pisana kuščarica, ki ji pravijo domačini leteči zmaj. Pri »letanju« služijo tej živali nekakšna pol prozorna kožnata krila, priraščena na obeh straneh telesa slično kakor pri metuliu, le da se v mirnem stanju zganejo vzdolž života. So pa tudi ta kožna krila slična poprej omenjenim letalskim kožicam drugih živali po tem. ker so res neposredni podaljšek kože. ki pokriva vse telo. Razliku;ejo se od tistih samo v tem. da niso kakorkoli razpeta med ko«*mi. ampak dosežek) za lefarne potrebno toeost s povsem drugim Drinomočkom. Pr' letečem zmahi ie mrnreč šest reber na vsaki st-ran' nekako pod'31'šanih in izbočenih. tako da oi»?raio letalno kožico slično kakor rebra de?n'k* ali pahljače.
Med živalmi. M so v»šče letsnia. so naiboli znane leteče rbe. k' oozna do<s'ei naravoslovce že nad 40 vrst. ra-"*elien;h no družinah	r'b. le-
tnih oeH'nov. mehj'ičn;h rib 'td. Vsem tem	sht** 'efan'e dvo-
Hca	'n v rvMfk« kril rarvit.lh
prsrrh r>'sv\)>! kf ^e'uie:o v razpetem
»"'K'«	}t
kot	k? io potT>*<ra'o v?d*-?ati v
zraku 7eV> veJfVe ""e^ne »izmeti, ki jih lahko do«p-'pio ribe 7 mr>?n!ml za. mahi repne plavuti pred skokom iz vo-
k
de, jim dopuščajo delati do 300 m dolge skoke po zraku. Posebno spretna je v tem pogledu riba lastavica, ki živi v Atlantskem oceanu in zraste do 30 m dolga.*)
Naj si so leteče živali, ki smo jih doslej spoznali, še tako spretne in iz-učene svoje obrti, dlje ko kvečjemu nekaj sekund ne morejo ostati v zraku in ko pristanejo na tleh, se tudi ne morejo s svojimi letalnimi organi iznova dvigniti v zrak, v čemer se baš razlikujejo od pravih letalcev, ki so neodvisni od visoko postavljenih oporišč in se lahko skoraj neomejeno dolgo zadržujejo v zraku. Samo trd različne živalske skupine so vešče pravega letanja in sicer ptice, netopirji in žuželke'. Vsaka teh skupin je na povsem različen način rešila problem letanja.
Najpopolnejše letalke so ptice. Ptičje krilo je navadna laket in ima Drav vse tiste dele, kakor n. pr. človeška laket, samo popolnoma preoblikovane in prikrojene za tiste posebne funkcije, ki so potrebne pri letenju. Izmed petero prstov sta se v razvojni dobi dva popolnoma izgubila, dva sta se strnila v nekakšno togo ploščo, ki služi z ostalimi kostmi vred kot podloga za krilna peresa, le peti se še pozna v prav okrnjeni obliki. Ptice so s svojim perjem nekaj edinstvenega v prirodi in mehanizem, ki lahko v trenutku združi to perje v duhovito izoblikovano enotno * togo nosilno ploskev, popolnoma avtomatično zgolj s tem. da se laket raztegne. je največje čudo narave. Velike in močne letalne mišice potrebujejo seveda tudi močno orijemališče in zaradi tega je grodnica (nrsna kost) pri vseh pticah izredno močno razvita in obtožena še s posebnim rebrom, ki je več;e ali manjše pri posameznih pticah glede na moč njihovih letalnih mišic in ki popolnoma manjka n. pr. pri noju in pri drugih pticah, ki več ne letajo.
Tudi pri netopirjih drže med leta-niem težo celega telesa sprednje okončine P a zlika med oticami in netopirji je ta. da pri slednjih prsti niso okoreli, marveč so se nasprotno še bolj razvli v prvi vrsti silno podaljšali, tako da služijo za oporno rebrovie. med katerim je razoeta letalna kož'ca. segaioča od vratu prav do repa. Netopirsko krilo fe forej v resnici velikanska roka čez m čez preoeta z letalno kožico.
*) prim »Zračni akrobat morja«, žis., knjiga 15. str. 45.
Na popolnoma drugačen način kakor
ptice in netopirji letajo žuželke. Pri teh so krila izoblikovana spet na povsem drugačen način. Razvila so se iz guba-stih izrastkov telesa in pri njih prijem-ljejo mišice samo pri korenu ter jih naglo vihte navzgor in navzdol. Večinoma imajo žuželke pa dva para kril. dostikrat pa tudi samo en par kakor n. pr. naša muha, dočim je drugi par že skoraj popolnoma pokrnel. Nekatere žuželke imajo krila toge strukture kakor n: pr. metulji, a druge jih lahko zgibajo in zlagajo ob telesu, da jih skoraj ne vidiš, kadar jih ne potrebujejo. Lahkj žuželke z velikimi dolgimi krili kakor n. pr. kačji pastir s krili le na narahlo zamahujejo, da se vzdrže v zraku, dočim morajo druge žuželke, pri katerih so krila v razmerju s telesom le slabo razvita, obračati krila z velikansko brzino. Navadna muha napravi n. pr. do 350 krilnih zamahljajev na sekundo, čebele celo do 440, mnoge druge drobne žuželke pa še dosti več.
hjn
Boule: TIHA ULICA (lesorez)

IZ LITERARNEGA SVETA
G LOSA K JURČIČEVI BIOGRAFIJI
(»Pripovedka o beli kači« je izšla, ko je bil Jurčič petošolec.)
Od Levca (SiN 1881, št. 102; LZ 1885, etr. 421) dalje se v naši slovstveni zgodovini vzdržuje mnenje, da je Jurčič začel javno pisateljevati kot četrtošolec. Nekaj napačnih bibliografskih podatkov o Jurčičevem prvem pisateljskem nastopu, izvirajočih iz Levčevih »Spominov o Josipu Jurčiču* (LZ 1888, 1. c.), je popravil Grafenauer, ki je ugotovil, da se je Jurčič »prvič javil (s celim imenom) v .Glasniku' 1. 1861. s .Pripovedko o beli kači'«. (Zgodovina novejšega slovenskega slovstva II, 456; prim. o tem tudi Jurčičevi zbr. sp. (Prijatelj) I, 485 ta 495 si.). Vendar je spočetka tudi Grafenauer stavil prvi Jurčičev natisnjeni sestavek v dobo, ko je bil naš pisatelj v četrti šoli (tako še v Kratki zgodovini slovenskega slovstva, 2. izd., 211); pozneje pa je dognal, da je »Slov. Glasnik« prinesel ta sestavek, ko je bil Jurčič v peti šoli (Jurčič, Spisi, uf. Grafenauer, I 6 in 267).
Ker je kljub tej ugotovitvi več piscev [na pr. Lah, Vodniki in preroki, 74; Kola-rič, Josip Jurčič, Žis., knj. 15., 203; Slod-njak, Pregled slovenskega slovetva 245 (s popravkom na str. 541)] zabeležilo trditev, da je Jurčič javno nastopil kot četrtošolec, naj glede te domneve navedem tiasled-nje- Jurčič je bil četrtošolec (obiskoval je IV. b razred ljubljanske gimnazije) v 1. 1860-61 (šoleko leto se je zaključilo dne 31. julija; prim. gimnazijsko poročilo za š 1. 1861.). Ker pa je »Pripovedka o beli kači. (Zapisal J. Jurčič)« natisnjena v »Slovenskem Glasniku« (VE. zv., št. 26) dne 15. decembra 1861., je bil Jurčič ob objavi te pripovedke torej že petošolec (šolsko leto je trajalo od 1. oktobra 1861. do 31. julija 1862.; prim. letno poročilo za š. 1. 1862.);
Prof. Pavle Kalan
GUSTAV LANSON
(5. VIK. 1857 — 15. XII. 1934)
Vsi naši romanisti, ki so študirali v Parizu, se nemara spominjajo možička, ki je tako prikupno čital za katedrom na Sor-boni svoja duhovita predavanja o francoski literaturi. Prvič je njegova »Zgodovina francoskega slovstva« izšla 1. 1894, nato pa še večkrat v popravljeni izdaji. Značilno je pri teh ponatiskih to, da je profesor stare nazore ponatisnil, v oklepaju pa potem svoje poznejše mišljenje dodal Tako na priliko je omilil prvotno trditev, rla Francoz ni rojen lirik. Veliko delo je njegova Bibliografija. Med vojno in kasneje je predaval po ameriških vseučiliščih.	A. D.
ROBERT GARNIER, CORNEILLEV PREDHODNIK
Da je slavni avtor »Oida«, P. Cornedlle, našel tolikanj ugodna tla za tragedijo v Franciji, je precej pripomogel R. Garnier, ki so mu ob koncu minulega leta prosla-
Naslovna stran Garnierovih Tragedij (izvirna izdaja)
vili 4001etnico rojstva. Ta letnica pa ni povsem točno dognana: eni jo stavijo v 1. 1544, E. Faguet celo v 1. 1545. Naš slav-ljenec je spaual poleg Ronsarda med najbolj priljubljene avtorje v renesančni dobi. Visoka mesta je trdovratno zavračal, da je mogel lepo v miru graditi svoje žalne igre, od katerih se danes uprizarjajo samo še židovke (Les Juives).	D.
O PEPELČICI
Odkar svet stoji, se menda pripoveduje o ljubezni kralja z deklo. Zgodbe o izgubljeni in zopet najdeni copati so jako stare, štiri sto pri povesti o tej snovi so učenjaki nabrali v Aziji Njih junakinje so močno podobne Pepelčici. Toda prva dokončna zbirka o Pepelčici je zagledala beli dan šele proti koncu 1. 1634. Tako je ta sirota pred kratkim obhajala svojo tristoletnico. Avtor te pripovedke ni kdo ve kaj znan. Ime mu je Giambattista Basile. Kot vojak se je boril s Turki, nato pa postal dvorski
pesnik v Napolju. Ob izbruhu Vezuva je videl, kako je lava preplavila vso pokrajino. Potem je umrl za kugo, ki je takoj pritisnila za to nesrečo. Njegova sestra, ugledna pevka, je zbrala bratove spise ter jih objavila. To knjigo, »Pentamerone«, je vnovič izdal Benedetto Croce. Doživela je tudi angleški prevod. A historija o srčkani Pepelki je dobila svojo sedanjo obliko šele 60 let pozneje v Perrault-ovih rokah. Pri nas jo je lani ponatisnilo društvo »Šola in dom« za domače štivo srednješolskim učencem.	k. VOJAK CRISTOBAL DE SAN VICENTE IN DON QUIJOTE
Je li Cervantes kar na lepem ustvaril osebo Dona Kihota, ali pa jo je posnel po vojščaku Krištofu iz San Vincenta, heroi-komičnega junaka, ki je živel v njegovi dobi? Zamotano vprašanje, ki ga skuša g. Bracelli razčistiti v privlačni razpravi, on-dan objavljeni v madridskem dnevniku »Ahora« (Sodobnost).
Cristčbal se je odlikoval v bitki pri Le-pantu — te se je udeležil tudi Cervantes — in nato služil v Napoliju. Skoraj se je porodila okoli njega legenda o nenavadnem junaštvu in se raznesla po vsej Italiji.
Nekoč je prišla k njemu neka žena in ga na kolenih vsa solzna prosila, naj reši čast njene hčere, ki jo zalezuje vojak, obljubivši ji zakon.
»Sporočite mi, vrla gospa, kedaj se sesta-neta zaljubljenca, pa posežem vmes.«
To se je zgodilo. Don Cristobal je ulo-mil vrata in jezno stopil pred verolomnega častilca:
»Poštenjaki morajo držati dano besedo. S to mladenko se poročite, ali pa vas ubijem!«
»Don Cristobal, rad bom storil, kar zahtevate, ker sem vam izročen na milost in nemilost.«
Toda naš osvetnik se ni zanesel na obe-tanje. Poklical je duhovnika in pri tej priči se je izvršil obred. Nato je pripomnil:
»Gospod vojščak, tako ravnajo možje, ki nosijo meč ob boku. Na uslugo vam bom in če mi hočete napraviti veselje, bodite vedno ljubeznivi z materjo in hčerjo.«
Tistikrat je bila šega, da so stari voj-skarji zafrkavali novince. Eden njih se je zatekel h Cristobalu po zaščito. Ta jo je nemudoma mahnil v krčmo, kjer je bil krivec z drugimi veterani. Vstopivši v sobo, je zaklical:
»Le bliže, vojak, in pokaži mi tistega, ki ti nagaja!« Ko ga je spoznal, je velel vsem prisotnim, naj se ne ganejo, nato pa zafrk-ljivca kaznoval (moj posrednik pravi: exč-cuta — ali ga je usmrtil?). S tem se je
silno prikupil vsej vojaščini.
*
Sloves Dona Cristobala je celo udaril na uho Filipu II., ki ga je zaželel spoznati.
Izredni možakar je peš krenil iz Napolija v Eskurial. Precej je bil prileten, a še zmeraj čvrst in čil. Ko se mu je v Eskurialu zazdelo, da predolgo čaka, se je umaknil, rekoč: »Povejte kralju, da se vrnem«. Bržko je to zvedel, je Filip poslal ponj in mu dal 500 dukatov letne pokojnine, za nameček pa še tisoč rumencev za njegov po-vratek v Napoli.
Cristčbal je torej na vsak način mična osebnost, mična ne samo za beograjskega vseučiliškega profesorja Markoviča, ki je nedavno objavil obsežno razpravo o Donu Kihotu v Jugoslaviji, ali pa S. Lebna, ki nam sloveni odlični španski roman. D.
KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo:
»LJUBLJANSKI ZVON«, LIV. št. 12. — Univ. prof. dr. Fr. Kidrič zaključuje v tem zvezku svoje dokumentirane »Prešernove Lavre«, ki so zbudile zanimanje vseh ljubiteljev našega prvega klasika. V leposlovnem delu končuje Miran Jarc svojo daljšo novelo »Črna roža«, Br. Kreft pa priobčuje nekoliko tendenciozno »Zgodbo starega mornarja« kot odlomek iz potopisa »Med potniki in mornarji«. Liriko zastopata vsak po svoje Stano Kosovel in Marijan Fuchs. S stališča »če je pesnikovo poslanstvo razvihariti dušo, očistiti jo razumske navlake in jo napolniti z novo močjo, razvneti jo za objem življenja, kakor se ji razprostre v vsej širini, globini in veličasti prabitnosti, tedaj je angleški romanopisec D. H. Lawrence velik pesnik« obravnava M. Jarc imenovanega angleškega »sodobnega« pisatelja s strani njegove ideologije ter podpira svoje trditve s citati pisateljevih del. Fr. C.ovekar nadaljuje s priobčevanjem Cankarjevih pisem, ki razjasnjujejo marsikaj dostikrat le navidezno temnega v Cankarjevem literarnem delovanju, pa tudi značaju. Med sodobnimi problemi se oglaša V. Košak s svojimi »Pogledi na naše kulturno življenje«, ki pa vsaj glede slovenskega časnikarstva navzlic temu, da jih sam imenuje »bežne«, niso točni. B. R. poroča o ekspanziji nemškega rasizma. Slede: Književna poročila. Likovna umetnost (R. Dobida o razstavi mariborske »Brazde«), Glose (dr. J. Šlebinger o literarnem življenju v LJubljani izza 1840) ter Obzornik. V vabilu na naročbo izjavlja urednik dr. Anton Ocvirk, da bo »Lj. Zvon« tudi v prihodnjem letu ohranil svojo smer: globoko zasidranost v slovenski miselnosti, svobodoumnost, borbenost in sodobnost — s požrtvovalno naklonjenostjo in zanimanjem občinstva. »Lj. Zvon« se naroča v Ljubljani, Šelen-birrgova ul. 3 ter stane celoletno Din 120.

— —1 NAJSTARŠE SLIKE O TELLOVI LEGENDI
Umetnostni zgodovinar, prof. L. Abels	vesu. V ozadju na jezeru se ziblje barka,
na Dunaju, trdi, da je zasledil najstaršo	Abels se je posvetoval s strokovnjaki na
podobo, posvečeno pripovedki o Viljemu	Dunaju in v Parizu ter sklepa, da je to
Tellu, to pa na češkoslovaškem. Umotvor	sliko napravil Viljem van Nieuwlant, znan
predoiuje na levi Telia sredi biričev, ko na v Italiji pod Imenom Guglielmo Terranova. Gesslerjev ukaz meri proti jabolku na si- Ta umetnik, rojen 1. 1584 v Anversi, se je novi glavi. Dečko stoji na desni ob dre- izobrazil v Italiji pri Pavlu Brilu ter ustv»-

ril omenjeno sliko 1620 v Švici, odkoder je prešla v Prago. Po ugotovitvi baselskega učenjaka Burckhalterja je silno podobna umotvoru Matije Merana iz Frankfurta ob Menu (1632). Ta pa zopet je snovno odvisna od lesoreza (gl. spodnjo sliko), ki ga
TEHNIČNI
»TANKI« — NOSILCI ODVAŽEVALNEGA ŽERJAVA V RUDOKOPC
Motorji, ki jih goni »gosenčasti obroč« so na razritih in poraslih pobočjih že često nadvladali običajna avtomobilska vozila. Utrli so si pot v pokrajine brez cest, v puščave, gole pianote ter tudi v poljedelstvo.
Povsem novo pa je dejstvo, da morejo
te »gosenice« prenašati velike mostne konstrukcije po prostem, neurejenem in vprav raztrganem pobočju dnevnega rudokopa. Na treh premakljivih in poljubno zavrtlji-vih gosenicah so pritrjene »noge« železne mostne konstrukcije, ki naj prenaša premog, ki ga ji podaja na njo pritrjen orjaški žerjav ter ga nalaga na železniške vozove. Tovrstne priprave so sicer že stare, toda bile so vedno postavljene na železniških tirih, kjer so se lahko premikale le v eno smer ter v eni ravnini
Zaradi velike teže in ogromne razsežnosti odvaževalnega žerjava, se nam zdi poskus, ki je postavil to ogromno tehniško pripravo na lastne noge, precej tvegan. Kljub temu je uspel. Tri devet metrov dolge, tri metre visoke in dva metra široke gosenice so zadostile na zastavljeni nalogi. Bra truda morejo s težkim železnim tovo-
je v svojem Švicarskem letopisu priobčil J. Stumpf 1. 1546. Temu gre torej zahvala, da se je ohranila legenda, ki jo je pozneje Schiller na Goethejev nasvet v drami tako močno proslavil.
OBZORNIK
rom zdrseti preko vzpetin ter si vtreti pot skozi pesek in grušč.
Zanimiva gigantska priprava, ki ji tehnika v bodoče ne bo mogla odoleti razen če bi znatno zvišala ceno rjavemu premogu — je nov dokaz tehniške delavnosti in vsmotrevanja. Saj goni vso napravo le trinajst električnih motorjev s skupnim učio-
KOLIKO ZVEZDARN JE NA SVETO
Dr. VV. Becker je sestavil statistiko, Id kaže, da je na vsem svetu ca. 200 večjih zvezdam. Amerika jih ima 45, Nemčija 22, Anglija 16. V ameriških zvezdarnah deluje 250 astronomov. na nemških zvezdarnah 100, na angleških 57, na ruskih pa 113. Vse zvezdarne razpolagajo s 430 daljnogledi, med katerimi so všteti samo tisti, ki imajo leče veSje od 25 cm premera o zrcala z nad 50 cm premera. Ameriške zvezdarne po tehnični opremi prekašajo vse druge na svetu.
kom 525 kilovatov ali 714 konjskih sil, za katerega bi zadoščala 1 tona premoga na uro.	(tma.)
ČLOVEK IN DOM
MODERNI ZASTORI
Zastori na oknih niso samo zadeva okusa, ampak tudi občutja posameznega človeka. Je nekaj ljudi, ki so odločno proti vsakemu zastiranju oken s kakršnimikoli zavesami ali zastori, češ, da so lovke za prah, zavetišče mrčesa, da delajo v prostoru temo, o-virajo pot zraku, svetlobi in soncu. Toda teh ljudi je le nekaj. Kdor ima rad toplo in prijetno ugodje v lično opremljenem stanovanju, ta ne bo proti zastorom, posebno ne proti takim, kakršni so v modi dandanes. Seveda nekdaj so bili zastori precej drugačni. Bili so iz težkega blaga, bodisi iz velurja, žameta, suknjenega in volnenega blaga. Segali so od stropa do tal, vravnani v težke gube, pripeti z verižico ali debelo vrvico ob kraju okna, kjer so začenjale šipe. Dolge so bile tako, da je bila še pri tleh vlečka, zravnana v gube v polkrog in nemalokdaj se je ta ali oni gost ali član družine spotaknil vanje, ako je hotel stopiti k oknu. Gotovo, da zastori iz težkega materiala in tako široki, da so zastirali skoro celo okno, ne ustrezajo več okusu današnjega človeka in še manj današnjim higienskim nazorom. Takih zastorov se ni nikoli moglo temeljito očistiti, sam iztepač in krtača sta sicer kolikor toliko pregnala prah, odstranila pajčevine in zapredke mrčesa iz njih, toda prati jih ni bilo mogoče in le na ta način bi jih bilo mogoče temeljito očistiti vse nesnage, ki se je v teku let nabirala vanje. V sobah s takimi zastori je vladala tudi ob najlepšem sončnem dnevu sanjava poltema, težak, hladen vzduh, ki je našim prednikom najbrže prijal, mi pa se ne moremo sprijazniti z njim.
Popolnoma razumljivo je tedaj, da smo rajši brez zastorov na oknih, kakor da bi imeli take. Dandanes si takih zastorov ne moremo misliti. Mi hočemo imeti svetla, zračna, sončna stanovanja. Ljubimo velika okna in všeč so nam lahki, svetli, prozorni zastori, ki nam puščajo svoboden pogled v svet, v naravo. Lahke, prosojne tkanine, kakor je etamin, batist, til in umetna svila svetlih barv, to je material, iz katerega delamo sedaj zastore. Platno je že pretežko. Pač pa je volneni delen boljši, ki ga dobimo v prav ličnih vzorčastiii svetlih barvah, prikladen posebno za spalnice in dekliške sobe. Za obednice, delovne sobe, bi-valnice, bomo izbrali etamine bodisi gladke ali vzorčaste, toda .vedno v svetlih, stenam in pohištvu ustrezajočih barvah. Po večini delamo iz enega materiala ozek okvir ob straneh okna. da zakrijemo zid, zgoraj počez iz istega blaga lahno nagu-
bano približno 30 cm široko volanco, po sredi pa store iz tile, bodisi gladke ali s čipkastimi vložki, ki segajo le približno 10 cm pod okensko polico. Mnogo storev vidimo iz debele mreže z različnimi motivi cvetličja izdelanih v file vbodu. Dasi je to ročno delo in ima kot tako večjo vrednost kakor tenkonitni til, ki ga kupimo na meter, se vendar ne moremo posebno ogreti zanje. Primerni so vsekakor le za gospodovo sobo ali sprejemnico, za spalnico pa so pretežki. V kuhinji so primerni le zastori na šipah. Segajo naj do polovice višine okna, izdelani iz etamina, nagubani spodaj in zgoraj brez vsakih vložkov. Zgoraj' nad oknom pa redko nagubana približno 50 do 60 cm široka prečna vo-lanca.	L Y.
E. Ackermann: VHOD V GRAD
NAGNJENJE K PREHLADU
Več zdravnikov v Evropi in Ameriki je poskušalo zadnja leta statistično dokazati, kako je odvisna nagnjenost k prehladnim boleznim od sprAiemb v grlu in ustni duplini. Zdravniki so preiskali nad 200 vojakov in nad 100 družin, ki so jih delj časa strogo nadzorovali. Pokazalo se je, da so za prehladne bolezni dovzetni vsi ljudje, pri katerih kažejo mandeljni kakršnekoli nenormalnosti. Tudi ljudje, ki so jim bile te žleze operativno odstranjene, kažejo večjo nagnjenost za prehladne bolezni, nego tisti, pri katerih so mandeljni v redu. Pokazalo se je tudi, da otroci dlje bolujejo, ako imajo kakršnekoli abnormalne spremembe v vratu, grlu ter v nosni duplini.
SS \ A M 3$
PROBLEM 108
Dr. E. Zepler Prvi natisk
Mat v 7 potezah.
Navodilo za rešitev: Vse poteze izvaja obojestransko ena figura.
PO TURNIRJU V HASTINGSU šahovski kralj dr. Aljehin, ki je sedaj na turneji po Avstraliji, je lahko brez skrbi za svoj prestol. Boji, ki so bili preteklo leto dobojevani na raznih bojiščih v njegovem kraljestvu, so namreč jasno pokazali, da je Aljehin še vedno razred zase in neprekosljiv mojster, čeprav se pojavljajo že nevarni tekmeci.
Ce izvzamemo match Aljehin-Bogoljubov, v katerem je svetovni prvak po dvomesečnem boju v majniku in juniju po raznih mestih Nemčije že v drugič gladko premagal trdovratnega pretendenta na šahovski prestol Bogoljubova, sta bila vsekakor najvažnejša dogodka preteklega leta v šahovskem življenju turnirja v Curihu in Ha-stingsu. Prvi je zbudil pozornost vseh prijateljev kraljevske igre zlasti zaradi nepričakovano močne zasedbe in soudeležbe starega šahovskega Goljata dr. Laskerja, pečat turnirju v Hastingsu pa je dal Raoul Jose Capablanca, ki se je po večletnem odmoru zopet enkrat pojavil v mednarodni šahovski areni.
Tako dr. Lasker, ki je dolgih 27 let nosil šahovsko krono, kakor tudi Capablanca, ki ga je detroniziral dr. Aljehin, sta razočarala in odšla ob enem razočarana z bojišča. V Curihu je v julijskem turnirju krepko vodil Aljehin s 13 točkami, dočim se je favorit dr. Lasker moral zadovoljiti s
peto nagrado, pri čemer je zaostal za svetovnim prvakom kar za 3 točke in je doživel 4 poraze. Enaka usoda je zadela v Hastingsu Capablanco. Bivši Aljehinov prednik je moral prestati hude borbe zlasti z mlajšimi velemojstri in se je mogel plasirati šele na četrtem mestu. Hastings je bil za njega resno svarilo pred vsakim nepremišljenim korakom. V sedanji formi Capablanca gotovo ni zrel za match z Aljehi-nom.
Tradicionalni vsakoletni božični turnir v Hastingsu pa je bil to pot izredno zanimiv tudi ne glede na poraz Capablance. Na eni fronti so bili sami mladi velemojstri, kandidati za naslov svetovnega prvaka, na drugi strani pa angleška ekipa, ki je odpovedala na vsej črti. V borbah preizkušeni Flohr, dr. Euwe, Capablanca, Lilienthal in tudi sovjetski zvezdnik Botvinnik, ki se je v'Hastingsu prvič pojavil v mednarodni šahovski areni, so se kar igrali ž njo. Čast angleške ekipe je rešil le sir Thomas, čigar uspeh pa vsekakor ne odgovarja njegovim silam. Naklonjena mu je pač bila boginja Fortuna.
Rezultat v Hastingsu: Flohr, dr. Euwe in sir Thomas po 6 in pol točke, Capablanca 5 in pol, Botvinnik in Lilienthal 5, MIchell 4, Menšikova 3, Milner Barry in Norman 1 in pol točke.	Br.
ZANIMIVO ODKRITJE
V naslednji poziciji,
Črni: Aljehin
a b c a ei e h
8 7 6 5
3 2
»bcdetgh
Beli: Capablanca
ki se je razvila v znani XI. partiji v matchu za svetovno prvenstvo med Aljehinom in Capablanco, je potegnil Aljehin 47.... Db6 —c5 in izvojeval s tem po silno napeti borbi sijajno zmago. Znani analitik B. Baskov pa je odkril v tej partiji še spretnejše, zelo elegantno nadaljevanje, ki bi dovedlo še hitreje do cilja.
47.	Tc8—c7!
Izgleda zelo riskantno, kajti bele figure prodirajo sedaj v linijo 8e.
48.	Dd7—e8+	Kg8—h7
49.	Td4—dS

Varianta 49. Df8, DXf6, 50. Tf4 je ovr-žena s 50. DXf4!! 51. gf, c2.
49.	. . .	Db6Xf2 +
50.	Kh2—h3	Df2—flXM
Da je bil ta šah potreben, postane jasno žele po 6 potezah.
51.	Kh3—h2	Df 1X f6
52.	De8—g8 +	Kh7—h6
53.	Dg8—f8 +	Df6—g7
Direktni napad na črnega kralja je s tem odbit. Sedaj gre za to, ali more črni držati točko f6.
54.	Df8—d6	Tc7—c4
55.	Dd6—d5	Tc4—b4!
56.	Td8—d7	c3—c2!! Sedaj postane 50. poteza... Dfl+ razumljiva! Po 56. Dd2 + , Kh7, 57. DXc2? izgubi beli kraljico.
57.	Dd5—d2 +
ali 57. Dg5 + , Kh7, 58. Tc7, Tb2, 59. Kh3, clD!!
57.	... .	Kh6—h7
58.	Td7—c7	....
Na videz mora črni resignirati na svojega kmeta.
58..........Tb4Xh4+!!
toda po tem nepričakovanem udarcu prosti kmet zopet oživi.
59.	g3Xh4
60.	Kh2—h3
61.	Dd2—cl
62.	Kh3—h2
63.	Kh2—h3
Dg7—e5 + De5 X c7 Dc7—d7+ Dd7—d6+! Dd6—dl
Beli bi moral kapitulirati. Zelo intere-santen razvoj igre, na katerega niti Alje-hin ni mislil.
Rešitev problema 107 1. Sf4—g2 (grozi f3Xd4 mat) Ld4(a) 2.
Ld3 mat. 1____Td4(b) 2. Se3 mat. 1----
Lc4(c) 2. LXc8 mat. 1----Tc4(d) 2. TX
d5 mat. 1____g4Xf3(e) 2. g3—g4 mat.
ZA BISTRE GLAVE
204
Število enako vsoti svojih d e 1 i 1 c e v
Pri katerem številu z dvema mestoma je vsota njenih delilcev enaka številu samem?
205
Prastara naloga Prastara naloga slove: Dva pastirja sta prejela nalog, da prodata 120 prašičev po 2 funta za 5 živali. Gospodarju bi morala izročiti tedaj 48 funtov. Pri prodaji sta prašiče razdelila tako. da ie prodajal eden 60 nekaj večjih živali po funtu 2 kosa. drugi pa 60 manjših živali po funtu 3 kose. Tako je prvi izkupil 30 funtov, drugi 30. Tako sta v resnici prodala po 5 prašičev za 2
funta in sta pri bem 2 funta še zaslužila. Kako to?
206
čudežni pogled O starem gradu ob morju pripovedujejo, da se obiskovalcem ob vsakem pogledu skozi določeno okno na morje podvoji denar v žepu. Grajski čuvar pa zahteva za vsak takšen pogled 40 Din. Nekoč je prišel mlad mož, ki je bil z gotovino malo na tesnem, pa je upal, da bo z večkratno ponovitvijo tega eksperimenta spravil svojo gotovino v višino. Ko je pa po tretjem pogledu oddal čuvarju zopet 40 Din, je v svojo grozo opazil, da mu ni ostalo v žepu nič več. Koliko denarja je imel spočetka v žepu, če postavimo, da se mu je ob vsakem pogledu res podvojil?
R e š i t ev k št 201
(Številke in zvezda) Zvezdo je treba v drugič sestaviti tako1, da pride po eno izmed števil, ki so bila prej v enem kraku, na po enega izmed novih krakov. Pri tem je treba postopati tako, da sestavljajo števila prejšnjega 1. kraka naj-notranjejši krog in tako dalje, dokler ne pridejo števila 6. kraka čieto nazven.
Rešitev k št. 202 (Dediščina) Dediči so stari oče, oče in sin, torej samo 3 osebe, a vendar 2 očeta in 2 sinova.
Rešitev k št. 203 (Problem iz železniške tehnike) Če bi lokomotiva ne vozila zadaj, bi vozovi pri morebitnem pretrganju sklopov Zdrseli navzdol.
R. Schneider: Dekletce
Moderen zakon
»Kaj pa računaš po cele ure, Metka?«
»Računam, koliko surovega masla je treba, če hočeva dvajset krušnih rezin s ploskvijo po 40 kvadratnih centimetrov namazati 2 mm visoko.«
Nogomet
Neko škotsko mestece je bilo znano po svojih dobrih nogometaših.
»No,« je vprašal tujec domačina, »kako pa z vašimi slavnimi nogometaši?«
»Razšli so se.«
»Razšli? Zakaj neki? Ali ni več navdušenja?«
»To ne, toda žogo so jim ukradli!«
Pravljična žival
Ona (svojemu možu): »Danes sem videla nekaj čudovitega. Spredaj kača, zadaj pa krokodil!«
»Kje? V živalskem vrtu?«
»Ne, ampak v — trgovini!«
V dobi k r i ž a 1 j k
Učitelj: »Imenuj ml kakšno reko v Bra-
Eilijl.«
Učenec: »S koliko črkami?«
Kaj je storil?
»Naš Pepček šteje komaj štiri mesece, a že sedi!«
»Za božjo voljo, kaj pa je storil?«
>Ali si se v Parizu otepal s francoščino?« »Ne, ampak Francozi so se otepali z menoj!«
(»Tidens Tegn«)
Investicija »Lipec je torej vendarle dobil avto!« — »Da, njegov bogati stric mu ga je kupil« — »Meni pa je rekel, da je vtaknil vanj ves svoj denar.« — »Seveda ga je. Saj je moral kupiti najmanj 10 litrov bencina.«
Vestnost »Gospod upravnik, ali je kdo Izročil ste-klenico konjaka, ki sem jo pozabil v tramvaju?« — »Ne, toda sprevodnik Je pravkar izročil moža, ki je steklenico naSel!«
PRESENETLJIVA TE2A
SMOTKA Z UMETNIM OGNJEM
Ko so starega pridigarja Beauvaisa nekoč povabili v Versailles, da bi govoril pred Ludvikom XIV., je v svoji pridigi najbolj bičal razuzdano življenje nekaterih krogov. Kralj, ki seveda nI hotel, da bi ti očitki leteli nanj, se je nagnil k maršalu Richelieuju z besedami:
—	No, Richelieu, zrli se mi, da je pridigar metal največ kamenja v vaš vrt?
—	Da, se je izmotal maršal, metal ga je celo s takšno silo, da je odletavalo tja do kraljevega parka v Versaillesu.
Kralj — vojak
Francoski kralj Henrik IV. (1553—1610) je bil junaški vladar in je tudi padel na bojišču
Pred bitko je de.ial svojim vojakom:
—	Deea! če izgubite svoje zastave, potem hodite za čopom na moji čeladi, ki bo vedno pred vami — za čast in slavo domovine.
Pred bitko pri Jori je nagovoril vcjsko takole:
—	Jaz sem vaš kralj, vi ste Francozi, tamle je naš sovražnik, zdaj pa pojdite za menoj!
Ko so se začele prednje čete umikati, je bil kralj Henrik bliskoma med njimi in jih bodril takole:
RISARSKA NALOGA Nariši vsako izmed teh obeh tet v eni sami potezi. Ni težko. Le poskusi in posrečila se U bo!
mož, ki je barko vozil + plin (argonu po 10. toda veneva, 11. belokrajinski izraz »hiša) + priimek hrvaškega pisca (nedav tla (srbohrv.) + rumen, 13.' konjunktiv lat. 15. ves, popoln + pravilnejša oblika imena + krajša oblika za »molba«, 17. Homefova »oniks«.
Vodoravno. V srednji vrsti izrek o čitajo se v obe smeri.
N a v p i k. 1. rodilnik množine lat. besede »mu-rus«, 2. zadatek, zadavek (.isti izraz pomeni neko papigo, v latinščini pa »oltar«) + žensko ime, 3. veliki (čakavsko in starejše slov.) -I- oroslan, 4. ali ni lina?, 5. grob, rupa -t- majnik. 6. nasprotje »črnemu« + žleb, 7. rodilnik množ. od »cibe-bica«. 8. svetopisemski doben), 9. žalosti, čast krati + neresnica, za majhno leseno klet (istega izvora kakor no je poročal o zadnji Vebrovi knjigi), 12. glagola »sumere«, 14. olajšamo, olepšamo, lic, 16. mesto, v finščini »Turku« nazvano oblika za »syn« + tuja pisava besede
ženinih. Vse vrstice so simetrične, t. j.
REŠITEV KRI2ALJKE V ST. 3. eve, Anina, bel hleb, rapo ropar, še sena neseš, akvila valivka! ej Adrar daje; Miro norim; čil Alič-Rajar; T6t; jujuj; nem amen; reto noter; Šimen, a nemiš? ni lese, Veselin; Milova volim: roma Ramor; ido hodi: ebibe; ovo. — Vihrava naj, o Jana, v arhiv?
P o p r a v i : V križaljki št. 3 naj pri 4. stoji; ugrabitelj (ne: ugrabim). 21. to (srb.)
— Obrnite se spet proti sovražniku; če se nočete več boriti, glejte vsaj. kako umira vaš kralj!
In vsa vojska je šla spet kot en mož v boj za kraljem, ki je zmagal tudi v tej bitki.