Poštnina plačana o gotovini
m
*
*
*
*
*
*
ASA ZVEZDA
LETO 1953-1934
MAREC
LETNIK III. ŠTEV. 7
»Naša Zvezda«, dijaški kongregacijski list, III, letnik. V šol. letu 1933/34 bo izšel v desetih številkah vsakega 15. dne v mesecu. Naročnina za dijake 18 Din, za nedijake 25 Din. Posamezna številka 3 Din. Za Avstrijo 3 šil., za Italijo 7 lir.
Založnik in izdajatelj: Vodstvo dijaških marijanskih kongregacij v lavantinski in ljubljanski škofiji. Za založništvo in uredništvo odgovarja dr. Jože Pogačnik.
Uredništvo: Rokopise pošiljajte dr. Ignaciju Lenčku, Št. Vid nad Ljubljano,
Zavod sv. Stanislava.
Uprava: Ljubljana, Križanke — Napoleonov trg 1 — Ček. nak. 16.098.
Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani (K. Čeč).
Vsebina 7. štev.:
Kongreganist — Sprijazniti se (Alka) — Veliki petek (pesem, Lojze Jože Žabkar) — Velikonočno pismo (Fra-) — Za meditacijo (Dr. Jože Pogačnik) — Ave, gratia plena! (E. D.) — Proti koncu svetega leta (Dr. I. L.) — Kakor oni, tako mi (P. Vrtovec) — Očiščenje (Helena) — Katoliški študent in Brezmadežna — Alfredov dnevnik: Moja skrivnost (Weiser-Božič) — Marija pod križem (pesein, Joža Vovk) — Dvojni obraz (L. Golobič) — Povsod Boga — Kongregacijski Obzornik — Socijalna zrna
Iz uprave
Ponovno prosimo vse naročnike, da nam poravnajo naročnino. »Naša Zvezda« je list, ki je popolnoma navezan na redno plačevanje naročnine. Nima drugih dohodkov. Fst delamo zanj brez vsake nagrade; ne otežujte našega dela! Delo v tiskarni moramo plačati redno in pravočasno. In večkrat ne moremo. Zato vas res prosimo! Z ozirom na zavest skupnosti, ki naj jo budi in vzdržuje »Naša Zvezda« storite to.
Uprava posluje od sedaj naprej v ponedeljek od 10—11, v sredo in soboto pa od 11—12.
Prejeli smo v oceno:
Dr. Žagar C. M.: Umetnica veselja. (Marjeta Sinclair), 2. izdaja, 1933. Groblje. Str. 128. Cena 10 Din.
V drugi izdaji gre ta apostolska knjižica na pot med slovenski narod. Kamor bo prišla, bo prinesla blagoslov: razlila bo smeh Marjete Sinclair, smeh, »ki osrečuje druge«, veselje, ki je sonce lepega, mirnega družinskega življenja; v časih žalosti črnogledih src, obupajočih duš — bo njim, ki ■ jo bodo čitali dala moči in poguma. Življenje iz vere, življenje po geslu: »Zgodi se Tvoja volja«, nam slika ta knjižica na res sodobnem vzgledu. Tak vzgled vleče. Vzemi v roke to knjižico življenjske modrosti! Je življenjepis tvoje sestre — kongreganistimje! Naj vas vse uči!
Veliki teden. Prevedel in priredil Jože Pogačnik. 1934. Družba sv. Mohorja v Celju. (Str. 324, stane za ude Mohorjeve družbe, vezana z rdečo obrezo 20 Din.) Dobili smo res lepo velikonočno darilo. S kakšnim veseljem boš lahko sedaj s to knjižico v roki sledil prelepimi obredom Velikega tedna, ki so ti bili dosedaj inorda tako nerazumljivi! Preštudiraj dobro 58 strani dolg uvod, ki ti na kratko razloži globok pomen Velikega tedna, njegovih molitev im obredov. Zvedel boš mnogo novega, ki te bo vleklo v teh
dneh v cerkev. Jutrnjice bodo za te letos doživetje, ko boš čital lepo in gladko prestavljene psalme in berila in se tako uživel v globoko liturgijo tega svetega tedna! Zatrdim ti^ da boš postal bogat! Za to pa si jo preskrbi! V veselje ti bo prav gotovo in v veliko korist. Ko jo boš po veliki noči odložil, boš videl, da imam prav! Posebno, ker si kongreganist im živiš s Cerkvijo, želiš notranje poglobitve; dala ti jo bo ta knjižica. Zato jo lahko imenujemo: milost. Dr. I. L.
Rešitev uganke v ti. številki.
Z ljubim sinom nas blagoslovi
Devica Marija!
Pravilne rešitve so poslali: Malavašič Roman, Brejc Jožef, Kregar Jože, Kalan Peter, Štirn Vinko, Plevel Ciril, Urbanč Janez, Kunstelj Franc, Iskra Anton, Salmič Ivan, Tomazin Ludovik, Ferkulj Josip, Sirk Franc, Slivnik Herbert, Novinec Jožef, Per Franc, Gorenc Jože, Gogala Marija, Markič Ivan, Pleničar Dušan, Rueh Dušan, Šalekar Franc, Hilda Pfeifer, Jakiič J. Izžreban je bil za nagrado: Markič Ivan.
Naša načela, naše obveznosti in molitev kongreganista s sliko Marijino dobite v obliki podobic (na 4 straneh) v Upravi »Naše Zvezde«. Stane 50 par.
NASA 4
ZVEZDA
III. letnik	1933-34	7.	štev.
Kongreganist
Naša načela
1. Kongreganist ljubi Marijo in ji služi: ona mu je Mati in Gospa.
2. Kongreganist je Kristusu brezpogojno vdan: on mu je Odrešenik, Voditelj
in Brat.
3. Kongreganist je Cerkvi poslušen in zvest: ker v Cerkvi je Kristus, njegova
oblast, bogastvo in poslanstvo.
4. Kongreganist ceni nadnaravno življenje bolj kot naravno: zato živi v milosti
božji, jo varuje in krepi s sv. obhajilom, z molitvijo in žrtvami.
а. Kongreganist ljubi mladosti najlepši cvet: zato je v mislih, besedah in de-
janjih čist.
б. Kongreganist ceni delo in čast in vidi v učenju resno dolžnost.
7. Kongreganist sovraži vsako polovičarstvo: v svojem okolju je ponosen, de-
laven in udaren katoličan.
8. Kongreganist vidi Kristusa v svojih bratih in spolnjuje njegovo zapoved; je
plemenit, nesebičen in iskren.
9. Kongreganist izpolnjuje svojo dolžnost do družine, naroda in države, ker
so mu posvečene osnove človeškega rodu.
10.	Kongreganist je otrok božji, ima obljubo Življenja in Kraljevanja: zato je vesel in ne dvomi o zmagi.
Naše obveznosti
1. Kongreganist skrbi za versko izobrazbo, svojemu poklicu primerno.
2. Kongreganist se redno udeležuje skupnega sv. obhajila, shodov in sestankov
in opravlja svoje kongregacijske molitve.
3. Kongreganist stori vsak dan vsaj eno D. D. v službi svoje Gospe.
4. Kongreganist je poslušen voditelju kongregacije.
Naša molitev
Nebeška Gospa in Mati moja, Marija, prisrčno te prosim, sprejmi me v svoje varstvo. Izprosi mi veliko milost popolne vdanosti in zvestobe Jezusu, tvojemu Sinu in mojemu Bratu, in še njegovi sveti Cerkvi. Varuj v meni, o Mati, božje življenje, katero sem po tebi prejel; pripravljen sem za boj in odpoved, in rajši vse izgubim kakor pa Jezusovo milost. Brani me doma, v šoli in povsod, in ohrani me čistega in svetega. Moje roke, moja usta, moje oči so tebi posvečene. Vzbudi v meni čut odgovornosti za tolike duše, odkupljene
z božjo krvjo. Hočem vestno uporabljati svoje naravne in nadnaravne darove v večjo slavo božjo. Odpri mi oči, da bom videl in ljubil Jezusa v vseh svojih bratih, in vse tvoje sestre spoštoval radi tehe, Marija. Priporočam ti svoje tovariše, za katere si z Jezusom trpela: daj, da bom mogel biti apostol med njimi. Tvojemu materinemu Srcu izročim vse človeške otroke, zlasti še tiste, s katerimi me je Previdnost tesneje povezala. Meni pa daj svojo ljubezen in svoj blagoslov, predobra Mati. Amen.
Sprijazniti se
Skušajmo razumeti in doumeti. Potem ko smo odložili besedno navlako in stoji pred nami čista resnica, dejstvo. In je to: mogočna dogmatična zgradba z neomaljivimi moralnimi oporniki je nujno borbena. Borbena predvsem v tebi samem in potem nehote nazven. To dejstvo je treba doumevati vedno znova in znova. Da ne zaidemo v življensko nedoslednost, da bi sami nerazčiščeni, v svoji notranjosti nedognani in neutrjeni mahali okrog sebe ter se seveda krepko blamirali. Hujši od blamaže pa je neuspeh! Je to odprta rana sedanjosti!
Naše dogme so veličastne. Moralni zakoni so impozantni, ne le v svojih silnih dimenzijah, v svoji notranji moči, v svoji nepopustljivi logiki. Njih teže in vrednosti se šele zavedaš, ko jih primeniš na vsakdanje svoje življenje. Čutiš, da so brezkompromisni, da zahtevajo tvoje uklonitve in se sami čisto nič ne upognejo. Zato se jim ne bližaj otroško opotekajoč se, nastaviti moraš vso svojo osebnost, da te dvignejo do tiste višine, kjer te preko težkoč njih lepota prevzame, iz katere se ti odpro v nekaljeni luči svetli pogledi na vse smeri življenja.
Tedaj je res prvo in prevažno delo v tebi samem. In ni to delo tako enostavno in ni nikdar končano, nikdar popolno. Vedno se ti v duši odpirajo nova vprašanja, življenje te stavi v nove okoliščine, prožijo se ti sveže misli, vstajajo v duši nepredvidene težave, se ponavljajo stare ovire, vedno znova čutiš šibkost svoje volje — pa nikoli ne smeš kloniti. Vse mora neizprosno čistiti naša dogmatična luč, vsem se odločno zoperstaviti dekaloška edinopravilna norma. Pravilna je zavest, da je to delo možate resnosti. Saj je pod težo te zavesti celo sv. Pavel nekam zatožil: aliam legem video in membris meis, repugnantem legi mentis meae, pa se je zanosito dvignil in zajel vedrosti pri gotovem viru, pri Kristusu: sufficit tibi gratia mea.
Ali boš ob tem spoznanju postajal malodušen, če se ti odkriva resnost tvoje življenjske poti? Kaj boš medlel, če se ti je treba oprtati s turistovsko vztrajnostjo in drznostjo? Mar boš strašljiv, če slišiš lajež te ali druge strasti? Boš li obupaval, da teh notranjih borb nikoli docela konec ni? Da se povračajo zdaj pa zdaj z večjo ali manjšo nevarnostjo. Ne misli, da je sv. Avguštin, ko je prejel 30 let star sveti krst, da je takrat že bil dovršen svetnik, svetnik v tem smislu, da ni več imel nobenih težav. Pa še kake. Ne le zunanje sovražnike, hereziarhe, manihejce, donatiste, montaniste, pelagijance, ki so mu celo po življenju stregli, sam toži že nad 40 leten, kako ga muči ogenj nasladnosti. Ali bil je mož in ne zadnji!
S tem se je tedaj treba sprijazniti. Naša borbenost je predvsem v naši notranjosti za ta visoki ideal. Ta borbenost ne pozna premirja. Vsaj stražiti mora redno, povsod. Kdor se tega ne zaveda, kdor se s tem noče sprijazniti, ga ne smatramo za resnega. Pa je čas nadvse resen. V ta čas moramo staviti temelj za lepšo bodočnost, graditi in nič podirati razen trhlosti in gnilobe. To pa za vsako ceno!
Po vsem tem trdim, da bodo uspehi tudi nazven blesteči: ko bomo pred seboj nosili nezlomljiv ščit svojega življenja. Potem bo tudi naša beseda zadela in osti odbijala. Pa samo potem.	Alka
I
I
Veliki petek
Midva, Ti in jaz sva nocoj tako blizu:
kakor dih pomladanskega vonja čutim Tvojo bližino —
in Tvoje besede so mehki jasminovi cveti.
Moj Dobri, in vendar je dalja,
ki hodim že pol jo življenja,
vedno neskončno velika od mene do Tebe —
Dobri moj Jezus!
Pod križem, s Teboj sem, kot nekdaj pod križem iz Magdale žena, v ljubezni neutrudni trpim in molčim pred skrivnostjo brezkončno; in z mano vse stvarstvo pod križem dojema besede poslednje poslednjo Resnico ...
Tvoja duša se misli k Očetu hitečih v krčih ovija — za moje krivice na ustnih molitev drhti.
Iti v Tvoje oči
se zajedajo trnji iz trnjeve krone,
in žeblji skelijo v trudnih rokah Te
in sulice ostra konica zebe kot kamen mrzel v duši — —
Midva, Ti in jaz sva nocoj tako blizu!
Bog moj in Brat moj, na križu razpeti.
Mene pa prah se drži in mrzla beseda boli, kakor črno sovraštvo iz nemega krika; o, kako težka je moja krivica, velika...!
Lojze Jože Žabkar
Velikonočno pismo
V svojem pismu — tako nepričakovano je bilo, kajti tu sem le malokdaj seže kak nemirni odmev vašega »sveta« — mi praviš o sebi: »Srce hrepeni po najdaljnejših daljah.« Je iz Tebe ta beseda, ali je iz pesmi? Iz pesmi je. Ob njej je doživljena in njen je ta zvok. Pa je tudi iz Tebe. Pri šestnajstih, sedemnajstih letih je človeku že tako, da hrepeni v »najdaljnejše dalje«, kakor praviš Ti, »neznanokam«, kakor dostavljam jaz. Ce gre še leto v marčevo in aprilovo pomlad, da, potem hrepeniš dvakrat dalje in trikrat širje. Saj se razumeva, kajne?
Ne vem, kaj Te je napotilo, da mi pišeš, ko mi prej nikdar nisi,	in ko	tudi	jaz
nisem prav nič pogrešal svetnih obiskov, ki prinašajo v moj	dom svoje	skrbi,	te svoje
drobne skrbi, in svoje razburjenje, ali, zaradi praznega niča, zaradi pesmice, drobne vesti v zakotnem dnevniku, ali, če hočeš, uvodnega članka v »veleuglednem« časopisu, kar je pač vseeno; končno pridem vedno na isto: ljudje morajo vendar zaslužiti, ali s pesmico, ali z bledo vestico, ali z uvodnim člankom.
Nekaj izrednega je pač moralo biti, da si se zatekel k menii, kajti sicer ljudje Tvoje vrste ne hodijo vsak dan k nam. Za zadnjo silo, o, kako smo dobri za to zadnjo silo! Vidiš, dragi moj, pa mi nisi povedal, česa hočeš od mene, im Ti bom dal prav tisto, kar sedaj-le najmanj želiš in pričakuješ. Mi smo že taki, da hočemo z božjimi, z večnimi merili meriti vaš čas in nam je malo mar, če vas naša merila	skele.
Praviš, da sii tako sam na svetu in da sta Ti prazna	zemlja in	nebo in da	Ti
zemlja in nebo molčita.
Ne, ne, bratec moj, nebo ni prazno. Le dobro poglej, na obzorje! Ali vidiš? Na rdečem večernem nebu črn križ. Na njem je pravkar umrl Jezus iz Nazareta, Beseda, ki je meso postala. Le nekaj dni je od tega, ko je ukazal rimski prokonzul posekati tri sikomore, tri sikomore za tri obsojence. Eden med tremi je bil Zveličar sveta.
Ne pridigam TL Ne, le nimam in ne vem Ti nič drugega povedati, kakor to, o križu, ki vse merim z njim, in ki je vse tako majhno pod njegovo mero. Res ga je počez komaj toliko, da človek dobro raztegne roke, in ga je podolgem komaj, da se mož vleže nanj. In vendar: Prizma je, ki skoz njo gledamo ves svet. Težak je, da ga je sam Bog komaj nosil. In velik! Za nas vse je še prostora na njem in za vse, ki bodo za nami prišli.
Vem, da praviš sedaj-le tako: »Ah, ko je pa pomlad in sem še tako mlad: ne govori o križu. O Vstajenju mi rajši povej!« Ne, dragi bratec, skoz križanje moraš gledati Jezusa na velikonočno jutro. Pozabljaš, usodno je, a zamerim Ti ne, ko je bilo tudi meni nekoč to tako težko, pozabljaš, da gre pot v mir in večno glorijo preko Kalvarije. Kristus jo je šel, za njim jaz, Ti... To ve Pavel in vsak, ki mu je pogled jasen. In ne boji se. — Ne jezi se! Vem, da vse to veš. A tu smo tako navajeni, da ponavljamo in obnavljamo od adventa preko božiča in binkošti do novega adventa vedno iste himne, psalme in molitve, vedno iste skrivnosti. Sedaj smo tik pred veliko nočjo, v postu.
Tudi Ti nisem hotel nič novega povedati. Samo pridržati sem Te hotel ob križu, ko tako sramotno mimo hitiš. Saj je še Napoleon, ena veličin vašega sveta, ob križu obstal. Misel na Gospoda, ki si je s križa osvojil svet, ga je strla in mu jasno dokazala, da je Jezus Bog. Vse pričakuje Kristus od svoje smrti. Ali je mogoče, da je ta Kristus človek? »Prijeli me bodo, križali me bodo, od vseh bom zapuščen, a moja smrt bo mojim učencem življenje. Šele ob mojem križu bodo razumeli moj evangelij, in svetal	jim bo. Verovali bodo	vanj, oznanjali	ga bodo, ves svet bodo prepričali o
njem.« In	to blazno«	zagotovilo,	ki ga sv. Pavel	tako dobro imenuje »neumnost križa«,
te besede sirotnega Križanega so se izpolnile dobesedno. In način, kakor so se izpolnile, ta način, dragi moj, je morda še čudovitejši kot obljuba sama. Ni odločila bitka. Ne vidim armade. Nekaj ljudi je le, raztresenih na vse vetrove. Nimajo drugega skupnega znamenja, kot skupno vero v skrivnost križa. In kako zoprn je svetu ta simbol! Učenci Boga-človeka so oboroženi s križem, ki je na njem Bog-človek umrl. Ali moreš razumeti smrt, ki osvaja? Ali si moreš misliti kralja, ki gre na vojsko, pa ima vojake, ki jih ne plača in so prav brez upanja na tem svetu, a jim on vliva poguma in vztrajajo v najhujšem pomanjkanju in v najstrašnejših stiskah? Res, mogočen mora biti ta Odrešenik, Jezus, ki gradi vse na svoji smrti, ki se duše njemu in njegovi stvari žrtvujejo do skrajnih meja. Mogočen, kakor more biti mogočen Bog sam.
Tako, dragi otrok božji. Ali je še prazno nebo? Kako strašno polno je. Kako glasno kriči: »Vse sem dalo zate. In ti?« Da, sedaj Ti molčiš. Pa ne boš dolgo. Molčati ob križu? Ne da se.	»Nočem te	za svojega	kralja!« ali »Bodi mi kralj!«: o tem moraš odločati.
Kakor je	Kristusovo	povabilo »Stopi brž...,	danes moram ostati v tvoji hiši«
odločno, mora biti tudi Tvoj odgovor odločen.
Vem, da hočeš doseči povsod in vedno najvišji vrh. V smučanju prvi, v plavanju prvi in v plezanju prvi. Razumem in ne grajam. Na vseh življenjskih področjih hočeš dati, hočeš iztisniti iz sebe kar največ. Hvalim. Tudi za Kristusom bi rad šel. Kaj, ko
je pa ravno tu Tvoj program tako majhen. — Ljubiti Boga? I 110, ko je pa tako daleč in neznan. Vem, da ga končno vendar tudi ljubiš. In bližnjega prav takjo. Opustiti kaj? Da, če Ti prija. Storiti kaj dobrega? Da, če Ti godi. Ljubiti predstojnike? Da, če so prijazni in kar moči prizanesljivi s Teboj. Ubogati jih, ubogati Cerkev? O da, če Tvoja (šestnajstletna) »pamet spozna, da ukazujejo dobro in prav«. In še mnogo takega. Sem se prej-le zmotil: Ni majhen ta program, velik, strašno velik je, da prav močno muči Jezusa, le nizek je, pa reven, reven. Povsod si prvi, bodi še med prvimi za Kristusom, ko nosi svoj križ na Kalvarijo. Kristus zahteva zase vse. Daruj mu vse, prejel boš vse. Ne pusti se begati, da mu toliki ne dado vsega, da so mu celo sovražni; saj je Kristus to vedel, in nam povedal. Smejali se Ti bodo. A »rajši... neumnež iz ljubezni do križa, kot blaznež iz ljubezni do sveta.« (Clement Roux.)
Da sem pridigal, porečeš. Kakorkoli je že bilo, da bi Ti koristilo, to Ti želim. Piši mii, če hočeš, a tistih bledih časopisnih vestic mi ne prinašaj več. Je že kar dolgo, kar se ne brigam zanje in mi tudi dolgčas ni po njih. Po brez zamere! Sedaj pa: Milostno in veselo veliko noč!	Fra—
Za meditacijo!
»Saj mi ne bo škodovalo, če to in ono preberem!«
Prosim, le priznajte: Večina še vedno tako misli. Zato zahteva svobodo v izberi berila. Praktično se to pravi: Smem brati vse. Ali ne? — To se pravi, da ste prav za prav v srcu — pravi liberalci. Tako do mozga smo zastrupljeni tudi katoličani s tem strupenim plinom francoske revolucije!
Nc, pri jedi smo pa vprav dandanes zelo izbirčni: »Tega ne smem, mi je zdravnik prepovedal. Imam slab želodec.« Pa tudi to ali ono nam ne diši in ne godi, torej tega ne jemo. — Tako je: za telo znamo skrbeti po pameti in hrano izbirati, za dušo nam tega ni mar. Smo torej praktični materialisti. Kar neradi priznavamo duha v sebi!
Vpliv knjige je neviden, zato vanj nočemo verjeti, ka-li? Družba dela človeka, družba odloča človekov nazor. Več ko družba pa pomeni v naših razmerah knjiga in časopisje. Seveda knjiga ne vpliva trenotno, vsejano seme kali vedno počasi in tiho. Šele čez leta se pokaže, kakšno seme je bilo, žito ali plevel.
Dolgo nisem verjel, da ima knjiga res tako velik vpliv. Pa sem doživel, da je dorasli sin, delavec po poklicu, bral in bral — naročil je vse romane, ponatisnjene po liberalnem dnevniku — potem je začel piti in se mešati, končal je na Studencu, njegova zapuščina je bila kovčeg senzacionalnih romanov v reklamnih ovitkih. Fanta so knjige zblodile. Preprost človek je bil, zato so vplivi nanj najbolj naravno in prosto delovali... Tedaj sem začel verjeti!
Drugič sem opazoval dva inteligenta v enakem poklicu. Po vseh študijah in tudi po življenjskih usodah sta bila enaka, toda prvi je bil zelo plemenit, drugi sirovež in nagnusen človek. Skazalo se je, da prvi mnogo bere ruske realiste, drugi pa ni vzel ničesar v roke razen političnega dnevnika. Tako sem zbiral skušnje.
Seveda, zrelemu človeku manj škoduje kot mlademu. Pa je znano, da je filozof Balmes vedno vzel v roke Hojo za Kristusom, če je moral brati ali slišati kaj takega, kar ni bilo v skladu z njegovo katoliško vero. Mlad človek pa je bolj dojemljiv, vpliv nanj je globlji in trajnejši, drugič pa njegova osebnost šele zori in je brž v nevarnosti, če ji strupeni oblaki zakrijejo pravo solnce.
Zato je oni izgovor: Saj mi ne bo škodovalo, če to ali ono preberem, za dijaka plehko polovičarstvo. Sramota, če danes kdo še tako liberalno misli! Kdor temu poinežikovanju nekatoliškim nazorom ne naredi kar na mah konec, je dvoživka, ki v našem kongregacijskem pokretu nima prostora. Naša deviza je namreč ta: Ne bo mi škodovalo, če tega ali onega ne berem.
Fantje in dekleta, kaj berete?
Vidim vas, fantje, kako zdaj na pomlad že držite žogo v rokah in jo stiskate k sebi, da jo vam kdo ne izmuzne. Izpod čela in nezaupno bi me pogledali, če
bi vas hipoma vprašal: Kaj berete? Znali bi mi odgovoriti z Arhimedom: Noli turbaie circulos meos. Kajne!
Kaj berete?
Prvi pravi: Nič!
Pa ta menda ne misli prejahati četrte gimnazije. Gorje, če bi jo. Ozek človek, ne tič ne miš, ne inteligent ne preprost delavec. Ta ni za nas!
Drugi pravi: Kar dobim.
To je najbolj nevarno, pa, žal, najbolj običajno. Seveda, če je vir, ki te s knjigami zalaga, čist, potem je vse v redu in ti želim samo: Veliko naj ti dajo! Če pa je vir kalen, pa ti gorje: kmalu bodo tvoji nazori zelo zmedeni, neurejeni, nazora prav za prav niti imel ne boš, ampak samo kaos misli se ti bo podil po glavi. Rekli ti bomo: moderni študent, študent po modi, eden iz mase, ki pa ni za elito, ki jo zbirajo naše čete. (Zato mora vsaka kongregacija skrbeti za dobro knjižnico!)
En strah me še navdaja: Premalo resnih knjig in premalo resnega branja je med nami. Ali si že prebral Ušeničnikovo Knjigo o življenju, Mahničevo Več luči, vsaj en letnik Rimskega Katolika, nekaj letnikov Časa, nekaj Krekovih Izbranih spisov, Avguštinove Izpovedi? In podobne »knjige za življenje«? Če nisi, ne morem verovati, da boš katoliški inteligent. Prav tako ne sme biti dijaka kongreganista, ki bi ne imel latinskega misala in sv. pisma. Kdor pa ne zna latinsko, pa vsaj primeren slovenski molitvenik. Te knjige morajo postati vademecum katoliškega inteligenta. Življenjske knjige si kmalu nabavi za svojo knjižnico!
Da pa boš res zorel in rasel ob knjigi — saj si menda z menoj prepričan, da se boš več naučil za življenje privatno iz knjige nego v šoli — moraš imeti v svojem delovnem programu ta-le načrt:
Vsak mesec predelam vsaj eno resno knjigo.	Dr.	Jože Pogačnik
Ave, gratia plena!
Ko vrže mrak svojo temnoglavo senco na zemljo, tedaj ž njim vred često zagrne okrog človeka vse njegovo zlokobno spremstvo, kakor potrtost, nejevolja, žalost zavist, naveličanost, brezupje------------
Večerni zvon zapoje veličastni pozdrav: Ave, gratia plena!-----------------------
Šele v tej večerni pesmi zvonov zaslutimo, kako polno je naše srce blede bojazni za pojutrišnji dan, kako zelo smo usužnjeni grobi vsakdanjosti, naš duh je obremenjen zgolj s predstavami tega tvarnega sveta, šele v večerni pesmi zvonov se zavemo, kako daleč smo že zašli, da nam je čim dalje težje pritipati se do sebe.
Ave, gratia plena! Ko ob tem pozdravu soutriplje i naše srce, se izločijo iz njega vse zlokobne sence, o tedaj občutimo, da se nam bliža nekaj novega, neizrekljivo dobrotnega, važnega, nekaj, ki nesmrtno sveti skozi vse temine ter nas kot neznano, jarko solnce ogreva: Piš veličastnega razpoloženja nebes pre-žarja našo dušo, Njen topli božajoči pogled pada na nas, da ozdravljeni dvignemo glavo, ne da bi dodobra razumeli ta večni, posvečujoči znak Njene globoke materinske ljubezni do nas.
Ave, gratia plena!	E.	D.
Vsakdo izmed nas, ki stopi v globino svoje vesti, mora priznati, da bi ne bil prav isti, če bi tega ali onega dela ne bil bral.	(Bourget.)
Velika knjiga ima testo večje posledice kakor kaka bitka. (Smiles.)
ffffff
Cilj svetolelnih romarjev
Proti koncu svetega leta ...
Sveto leto — leto svetosti.
Tu je njegov pomen za nas. Jubilej Odrešenja je jubilej križa, je jubilejno leto presv. Evharistije, jubilejno leto milosti, zato pa leto svetosti.
Namen odrešilnega dela Kristusovega je v tem: ut vitam habeant, et abun-dantius habeant — da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju (Jan 10. 10), zato pa je to tudi namen svetega leta. Več božjega, Kristusovega življenja v naše duše! To je: več svetosti! Ne boj se ob tej besedi! Ne misli, da moraš postati posebnež, mračnjak, nazadnjaški, to ni katoliški pojem svetosti! Ali, da ne zmoreš! Težko, da, nemogoče je postati popoln od danes do jutri! Kdo to zahteva? Korenina ne nosi cvetov! Vmes je organska rast stebla in listov, potem šele pride cvet! In še to: biti svet je: vivere Deo de Deo! Živeti za Boga — iz Boga! Popolnoma za Boga — in popolnoma iz Boga! Ne iz svojih moči! Iz moči velikega četrtka, velikega petka! Tam je vir in moč tvoje svetosti; brez tega: grandes passus extra viam. Vse prazno! Zato nas sveto leto kliče tja: k oltarju!
Tam so zrasle postave, cvetovi Odrešenja, ki nam jih Cerkev v svetem letu postavlja na oltarje! Leto svetnikov in blaženih. Ce sem prav štel, jih je 18. Julius Langbehn pravi: »Če kdo res pozna življenje svetnikov, mora biti ali postati katoličan!« Tako močne so te osebnosti! Sv. don Bosoo, sv. Mihelina — svetniki našega časa in za naš čas! Vedno bolje razumem besede, ki so padle na nemškem katoliškem shodu v Essenu: »Radikalizem svetosti — edina rešitev!« Vse je danes radikalno. Neki nov slovenski mladini namenjen list poziva: »Ali dosleden idealist, ali dosleden materialist!« Tretjega ni! Njegov odgovor: dosleden materialist! Ker vera je slepa, Boga in duše še nihče ni dokazal, pač pa je dokazan izvor človeka iz opice. Znanstveno. To je radikalizem »nove« mladine, radikalizem propada, začetek konca. Edina rešitev pa je: radikalizem svetosti. Svetniki svetega leta so nam opomin in kažipot.
Non est in alio aliquo salus! V nobenem drugem ni rešitve, samo v Kristusu, ki je središče svetega leta, ideal naše svetosti. »Postati svet se pravi: iz materiala, ki nam je dan, izklesati Kristusov obraz.« Potem bomo rešeni in rešitelji drugim.	Dr.	I.	L.
Kakor oni, tako mi
... Kakor sv. Pavel, čigar življenje je	bilo	tako	podobno	življenju	njegovega Gospoda in Učenika, da je lahko rekel:	»Življenje je meni	Kristus.«
... Kakor sv. Lucij, ki je odgovoril svojim sodnikom:
— Tvoja domovina? — Kristjan sem.
— Tvoj poklic? — Kristjan sem.
— Tvoji starši? — Kristjan sem.
... Kakor sv. Cecilija: »Pred svetom se imenujem Cecilija, toda moje najlepše ime je kristjana.«
... Kakor sveta devica Orleanska. Vprašali so jo krivični sodniki: »Si li v milosti božji?« Ona pa je odgovorila zelo mirno:	»Če	nisem, naj mi Bog	da	to
milost; če sem, naj mi jo Bog ohrani.«
... Kakor sv. Pavel bi morali živeti, da bi lahko z njim rekli ob sleherni uri: »Ne! ne živim jaz, marveč Kristus živi v meni.«
... Kakor sv. Cezarij, zdravnik, brat sv. Gregorija Naz. (320—369). Slavljen in v časteh je imel naslov kristjana za najslavnejšega izmed vseh naslovov. V svoji velikodušnosti in nesebičnosti je postavil	reveže za svoje dediče.
Kristjani se imenujemo po Kristusu, ki je	naš Odrešenik,	naš slavni	in
nepremagljivi, neprekosljivi Voditelj in najzvestejši Brat. Kdor ni v njegovi ljubezni in milosti, je zgolj suha veja... Kongreganist živi vedno v milosti božji, in zato je Kristus v njem in on v Kristusu.	P.	Vrtovec
v# V v	•
Očiščenje
Si že videla, kako hodijo ljudje po cestah? Hodijo, pa naj bodo ob dežju blatne, ob suši prašne; hodijo in se za blato in prah ne menijo. Kaj, če jih oškropi blato in duši prah. Niti ne zmenijo se ne,	navadili so se	...
Pa smo hodile tudi me, hodile smo dolgo in	brezbrižno kot	drugi. Pa	smo
bile blatne in prašne kot drugi. A zgodilo se je pri nas, kar se redko zgodi pri drugih: začutile smo, da se pogrezamo v blato. Naše oči so se zazrle v daljavo in ugledale Luč, ki nas je vabila. Videle smo jo in zahrepenele po njej.
K svetlobi, k luči! Kje vodi k njej cesta? Svetla in čista?
V samoti! — In smo krenile tja. Kar smo prej motno začutile, smo sedaj jasno videle: Koliko prahu je v nas, kako visoko nas je oškropilo blato!
Duša se je utopila vase: Ali je bilo treba, da sem blodila po tako prašnih cestah, da sem gazila blato tako globoko? Zakaj nisem krenila drugam?
Sama sem kriva! Grešila sem!
Utapljala se je duša vase. Vedno jasneje je v odsvitu Luči videla lastno gnusobo in zahrepenela po očiščenju. Šla je, se pogovorila z duhovnikom, glasnikom visokih idealov in jasnine, in mu ponižno potožila svojo krivdo.
Vse čiste smo se vrnile. Naš pogled zre v višine. Visoko hoče naše ko-prnenje. Srečne smo. Duše so lahke. Kako lepo je iti na višine! O, da bi nas .eč ne oskrunil prah in ne oškropilo blato! O, da bi šla naša pot vedno k Luči!
Helena
Družba slabih knjig je testo bolj nevarna kakor družba slabih ljudi.
(Hauff.)
Katoliški študent in Brezmadežna
(Govorjeno dne 8. decembra 1933 na zborovanju katoliškega dijaštva v Mariboru.)
(Konec.)
Mladina si s polno pravico lasti priznanje, da ustvarja bodočnost. Današnjo mladino je prevzel fanatizem idejne borbenosti. Mladina pomeni danes ono veliko silo, ki bo v bližnji bodočnosti izoblikovala novo dobo. Splošna negotovost in nejasnost jo grozno mučita, ker mladina hoče jasnih smeri hi trdnih osnov. Zato se v sodobnem gibanju mladine vedno bolj oblikujejo radikalna stremljenja. ki vodijo po eni strani v kolektivistični, komunistični, po drugi pa v individualistični politično-nacionalni radikalizem; nova katoliška mladina pa obema napoveduje hoj z občestvenim versko-cerkvenim radikalizmom v formi katoliške akcije, ki naj izoblikuje novo religiozno-kul-turno dobo. Katoličanstvo sicer na videz lahko podleže v konkurenci z glasnimi gesli nasprotnih radikalizmov, preživi pa jih po svoji notranji moči in resnici.
Nova katoliška mladina, v svojem bistvu burna in revolucijonama, ekstremna in brezkompromisna, si pač ni mogla izbrati bolj simboličnega dneva za svoj praznik, nego je praznik Brezmadežne. — Mladina je vedno bila in bo simbol novega življenja. Ona ima pravico, ravno ker je mlada, da podira stare zlagane forme in ruši stare lažnjive bogove-malike in da išče preko njih novih poti, novih življenjskih idealov, novega življenjskega sloga. — Mladostni ogenj, novo stremljenje, prelom s slabostmi preteklosti, iskanje novih poti, koprnenje po junaških činih, po novih zmagah, slutnja novih idealov in lepot, intuitivno dojemanje veličastne, nadzemske veličine — vse to je tisto, kar naš mladi katoliški rod veže z Brezmadežno, saj vendar Njeno brezmadežno spočetje pomeni največjo revolucijo, kar jih je kdaj človeštvo doživelo in kar jih bo kdaj doživelo. Ona pomeni sveto revolucijo proti 4000 letni zgodovini in grešni kulturi človeštva! Ona je popolnoma pretrgala vezi s 4000 letno preteklostjo in razdejala njene okostenele, mrtve oblike. — Ona je kači glavo strla — to se pravi, Njen pojav v zgodovini človeškega rodu je brez kompromisa in czira, veličasten in monumentalen brez primere. Med kačo in Njo ni sporazuma niti premirja niti najmanjšega kompromisa ne za trenotek; to je brezmejni radikalizem in neizprosen boj! »Sovraštvo bom postavil med teboj in med Ženo, med tvojim zarodom in Njenim zarodom. Ti boš njeno peto zalezovala in ona ti bo glavo strla.« — Nova katoliška mladina hoče biti Marijin zarod, rod Brezmadežne, zato mora biti v svojem silnem zagonu neizprosno dosledna in radikalna. Nobenega kompromisa s slabim — kaj kompromis! — nobenega ljubimkanja in igračkanja s kačo, ampak boj njeni glavi — napuhu!
Tiho in skrito je bilo Marijino zemeljsko življenje, njen zunanji pojav tako neznaten, da ga niso niti opazili, Njena notranja veličina pa tako silna in mogočna, da je strla okove tisočletne grešne tradicije in osvobodila človeško usužnjeno naravo ter jo dvignila k Bogu. Ona je tista deviška zemlja, ki je rodila najžlahtnejši sad, Boga-človeka, tisti »zaklenjeni vrt«, ki ga ni oskrunila noga pregrešnega rodu Adamovega. Ta Žena, ki je živela kot zgodovinska oseba svoje skrito življenje pred skoraj 2000 leti, je bila v božjih mislih od vekomaj: Dominus possedit me in initio orarum suarum« (Prov. 8, 22). Da, od vsega počelka je bila pri Bogu, preden je kaj ustvaril in ko je oblikoval svetovje, je bila zraven in se je igrala pred Njim na krovu zemlje... Njeno veselje je, bivati mecl človeškimi otroki. — To je tista prelepa Žena, ki se Ji izročamo v varstvo in vodstvo, tako silno lepa, da nas neprestano prevzema in da strmimo v začudenju: »Katera je tista, ki prihaja kakor vstajajoča zora, lepa kot luna, izbrana kot solnce, strašna kot urejena vojska?« (Cant. 6, 9). — To je Brezmadežna, naša Gospa, Zavetnica in Mati. In mi, katoliška mladina, hočemo biti Njeno »sloveče ljudstvo«, Njen »izvoljeni rod«, strašen kakor urejena vojska.
Alfredov dnevnik: Moja skrivnost
(F. Weiser. Prevel L. Božič.)
(Konec)
8.	maj: Danes sem raznesel zadnja vabila. Osem sto stanovanj sem obšel. Gospod župnik je dal vsakemu izmed nas 10 šilingov. Mi trije smo za ta denar spet oskrbeli krst enemu pogančku. Sedaj imamo že tri: Alfreda, Janka in Alfonza. To nam dela veliko veselje.
19. maj : Zelo mi je žal Kohlerjevega Leona. Vprašati sem ga moral, zakaj že dvakrat ni bil pri sestanku. Pravi, da ni utegnil, prihodnjič pa da bo že prišel. A vem, kje tiči vzrok. Vedno zahaja v kino, kamor ga vabi oče. Nima poguma, da bi mu odrekel. Ubogi Leon! Mnogo moram zanj moliti.
26. maj : Ne vem, pogosto mi pride na misel, da bi postal duhovnik. Pa tudi inženjer bi rad postal in letala gradil. Vprašal sem patra voditelja. On pravi, da naj le mirno čakam. Če hoče Bog, da naj bom kdaj duhovnik, mi bo že jasno položil poklic v srce.
11.	junij : Danes je praznik Jezusovega Srca. Vsi trije smo ob sedmih ministrirali in prejeli sv. obhajilo. Podoba Jezusovega Srca v moji sobi je danes lepo okrašena. Popoldne sta bila Janko in Alfonz pri meni. Govorili smo o svojih načrtih. Wallingerjevemu Hinku bomo tudi zaupali svojo skrivnost, pa šele v jeseni, ko se povrnemo iz Seeburga in bo tudi on že hodil v tretji razred. Dober Jankov prijatelj je. Janko meni, da bo zelo rad postal vitez Jezusovega Srca, ko bo o tem zvedel.
19. junij: Predvčerajšnjim sem nekaj doživel. Grozno so me pretepli. Bilo je pa tako: Med odmorom je prišel k nam nekdo iz sedmega razreda in rekel, da se jih bo šlo popoldne več iz njegovega razreda kopat v Donavo. Mi naj bi šli ž njimi. Bo prav lepo, je rekel, pridejo tudi nekatere «dame». Nekateri izmed nas so se temu smejali. Ta sedmošolec je pa brez veroizpovedi in zmeraj zaničuje duhovnike. Tu sem si mislil: »Sv. Alojzij pomagaj!« Šel sem k njemu, ga ostro pogledal v oči in mu zalučal v obraz: »Mi poznamo boljšo družbo za kopanje kot tebe. Če se brž ne pobereš spoti, te bomo pretepli!« V trenotku je prebledel in skočil name. S pestjo me je obdeloval, a drugi sošolci so mi pomagali in ga hitro pograbili. Nato je prišel profesor in vprašal, kaj je. Jaz sem moral iti k ravnatelju in mu vse razložil. Vse si je zapisal. Danes mi je profesor verouka povedal, da je bil oni sedmošolec kaznovan in če bo še kateri-krat koga iz nižjih razredov napadel, bo izključen. Torej se mi ni treba bati, da mi bo kaj storil.
Sploh pa se nič ne bojim.' Nasprotno. Predsinočnjim sem v postelji jokal od samega veselja, da sem smel za Zveličarja prenesti take udarce.
I. j u 1 i: Alfonz je ves vzhičen. Njegov oče je po dolgih letih zopet šel k spovedi in sv. obhajilu. Nezavestno ga je Alfonz nagovoril, naj gre z njim v Mariazell. Končno je očeta pridobil in včeraj sta bila tam. In Alfonz ga je pripravil do tega, da se je spovedal.
Predvčerajšnjim sem imel god. Od očeta sem dobil kolo. Zelo mi ugaja. Sedaj se lahko vozim, kadar hočem in mi ni več treba prositi očeta, da mi posodi svojega. Mati mi je podarila nekaj prav lepega: prelep zlat okvir za podobo Jezusovega Srca.
Leon mi je včeraj rekel, da gre prav gotovo z nami v Seeburg. Tega se zelo veselim. Tako se bo čez počitnice izognil svojemu bratrancu.
II. julij: Včeraj smo končali šolsko leto. V spričevalu imam same odlične, samo v risanju in zemljepisju imam prav dobro. Tako lepega spričevala še nisem imel. Sedaj sem četrtošolec. Le nekaj dni, pa pojdemo v Seeburg. Zelo se veselim tega. Mi trije bomo trdno držali skupaj. Radoveden sem, kaj
bomo vse storili »v službi«. Odločil sem se, da pojdem vsak dan k sv. maši in da bom vsak večer kleče opravil večerno molitev, tudi če to drugi vidijo. Seveda pa hočem biti tudi zelo vesel, skakal bom pogumno okoli, se kopal, veslal in igral nogomet. Prijetno mora biti.
16. julij: Zbogom moj dnevnik! Sedaj dolgo ne bom ničesar zapisoval. Jutri se odpeljem v Seeburg. Ko se zopet povrnem, bom vse popisal, kaj bom doživel. Skoraj žal mi je, da moram zapustiti svojo sobico, pa saj grem na počitnice. Tudi zunaj hočem biti hraber vitez Jezusovega Srca. Zveličar, pomagaj mi, da v teh počitnicah ne storim smrtnega greha in da bom v Seeburgu veliko dobrega storil zate. Sedaj moram še vse zaviti in pripraviti za jutri.
12.	s e p t e m b er : Predvčerajšnjim smo se vrnili iz Seeburga. Sedaj si bom vse zapisal v dnevnik. Moram pa biti kratek, drugače ne pridem do konca. Torej, bilo je zelo lepo. Niti slutil nisem prej, da bo tako lepo. O Gradu, tovariših, izletih in igrah bom pisal pozneje. Danes samo o naši »službi«. Vsak dan smo šli v cerkev. Tudi sklep o večerni molitvi sem držal. V začetku so se mi nekateri nekoliko posmehovali, pa se nisem za to brigal, marveč sem se smejal. Pozneje se ni nihče več norčeval, da, celo nekateri drugi so tudi začeli kleče opravljati večerno molitev.
Ljubi Bog nam je podaril dva nova viteza: Geisel-ovega Erika in Wildo-vega Friderika. Sedaj nas je pet. 6. avgusta sta dobila vitežki udarec. To je bil lep dan.
Nekaj velikega smo storili v »službi«: utrli smo pot misijonu v Seebourgu. Pater Miiller je imel govore. Iz počitniškega doma jih je šlo 17 k sv. obhajilu. Leona ni bilo zraven.
Ob sklepu misijona smo na Seebergu napravili grmado v obliki srca in jo zažgali. Ljudem je to zelo ugajalo. Naslednjega dne nam je dal neki grof zato 100 šilingov.
Z Erikom in Friderikom se bomo shajali vsako nedeljo popoldne. Friderik stanuje v prvem okraju in Erik na Deželni cesti. Oba imata dolžnost, da vsak po svoje dela v šoli kot vitez Jezusovega Srca. Friderik bo ustanovil na svoji šoli marijansko četo mladcev. Meni, da bo njegov profesor verouka to gotovo storil, če bodo hoteli dijaki. Zato mora sedaj mnogo delati, da ljudi navduši za Marijansko misel. Geisel-ov Erik je zelo zavzet za misijone. Tudi on bo skrbel v svoji kongregaciji, da se ustanovi misijonski krožek. Še mnogo drugih načrtov imamo za naslednje leto.
Srednja stolna kongregacija v Ljubljani:
igralke »Treh božičnih večerov« in »Pe-ričk«
Danes sem daroval sv. obhajilo za Kohlerjevega Janka. Ubogi Leon! V Seeburgu je toliko občeval s tovariši, ki so lahkomišljeni in se norčujejo iz duhovnikov. In sedaj je spet doma pri svojem bratrancu. Jaz pa ne bom popustil. Mnogo bom občeval z Leonom in bom zelo ljubezniv ž njim, da ne bo zašel na čisto slaba pota. Potrebuje prijatelja, ki bi veliko molil zanj. To je sedaj moja najvažnejša naloga, da navajam Kohlerjevega Leona k dobremu.
Zveličar, tvoj vitez sem. Ne moreš mi odreči prošnje. Pomagaj mi, da pripeljem Kohlerjevega Leona na pravo pot, da bo zopet dober in čist. Rad ti prinesem žrtve, ki jih zato zahtevaš.
Voditeljev dostavek.
Dunaj, 16. septembra. Zveličar je žrtev vzel. Danes smo pokopali ljubega Alfreda. Daroval je svoje življenje kot mlad junak v boju za svoje najvišje. Prijatelju je rešil dušo, sebi pa pridobil najlepšo slavo: junaško smrt kot vitez Jezusovega Srca. Njegova mati mi je izročila ta dnevnik. Skrbno ga hočem čuvati. Alfredov zgled pa naj bi bil mnogim mladim pobuda, da Zveličarju in njegovi Materi tako zvesto služijo, kot je to storil Alfred.
Marija pod križem
Tvojo dušo je zajela silna bolečina, kakor mrtve omahnile so rokd, vso Te strlo je trpljenje Sina.
Videla si kapljo, ki je padla s križa in na mrzlih tleh vsa sveža obležala,
Tvojega Sinu presveta Kri.
Glavo si nagnila, tiho zajokala, čez svetal obraz je solza pala in na tleh se s Sinovo krvjo spojila.
Zdaj se je mehko zrahljala zemlja in krvave kaplje Jezusa, solze z obraza Tvojega popila.
Vse krog Tebe v tesen molk je onemelo,
sredi dne je onemoglo sonce,
čez in čez se potemnilo je obzorje.
V Sinov si obraz oči uprla
in tedaj je bila bolečina kakor morje,
zadnja kapljica pokoja je umrla.
Z velimi rokami si objela križ in prebodene ndge mrtvega Sinu.
Svetovje, skrušeno v turoben molk,
Tvojemu prisluhnilo je vzdihu, ki zaplul je pod nebo:
Dopolnjeno...
Joža Vovk
Človekovo življenje je odvisno od dveh ali treh »da« in od dveh ali treh ■>ne«, ki jih izgovori v starosti 16—20 let.	(Baunard.)
Misliti je bolj potrebno kakor brati.	(Swett	Marden.)
Dvojni obraz
Nikoli se ni materijalni svet tako visoko povzpel, nikoli ni človek v skrivnost prirode tako globoko zajel kot danes. Na drugi strani pa še ni bila duhovnost človekova tako pogažena kot danes. Človek je zletel v bajne višine, prodrl v globine in povezal kontinente z žicami, da sta si dve celini ko dve sosedovi hiši. Danes narava skoraj nima več skrivnosti, ki jo naj bi človek odkril. In vendar ni človek nobenih novih velikih misli posvetil duhovnim vrednotam. Ne le to — danes človekova duša spi. Nobene borbenosti, nobenega truda ne mara človek, da bi spoznal Boga in njegov duh ljubezni, resnice, pravice. In da bi vse to praktično doživljal!
Kje je danes ljubezen? Srca hrepene po njej, a človek dviga pest proti človeku, država proti državi. Brat ne zaupa bratu, sosed se pravda s sosedom. Ozračje zemlje je nasičeno s sovraštvom. Topovi, podmornice, strupi...
In resnica se je zgubila s sveta. Nikjer je ne srečaš več. Obrazi so si nataknili maske. Ona Resnica, ki se imenuje Kristus, je daleč, da jo današnji človek komaj omeni. Po svetu hodi laž iz vasi v vas in zastruplja ljudi. Časopisi in knjige jo tvorijo. Koliko jih je, ki dvignejo glave nad ves ta kaos laži in zablod in sprašujejo za večno Resnico? Mislim: iz duševne nujnosti, iz žalosti, ker je duša brez resnice prazna... V iskanju za kruhom in pričakovanju nečesa neizvestnega se je današnji človek potopil v brezbarvni mir. Naj bo tako ali tako, kaj mu mar! Resnica ali laž, ljubezen ali sovraštvo, kaj mu mar. Jejmo in pijmo, jutri bomo umrli...
Saj končno mnogi nimajo čuta za pravico: posamezniki si grmadijo zaklade, a imajo pri vsem tem bele, mehke roke. Drugi pa nimajo zalogaja kruha, a roke pokrite z žulji. Kaj bi se torej gnal za nečim duhovnim, česar sodobna javnost ne prizna!?
Tovariš, ki živiš v tem zmešanem kiogotoku, zakaj ne moremo sodobni ljudje ven iz tega kaosa? Zato, ker do danes smo ločili nauk in življenje kot dva nasprotna pola. Veruješ, da je vse lepo in prav, kar je Kristus učil, živiš pa tako, kot ni Kristus učil. Nauk in življenje hodita svoja pota. Vidiš, to je prineslo vse zlo, ki ga danes nosimo vsi. Mnogo industrijalcev je, ki hodijo ob nedeljah k maši, do svojih delavcev pa so kot do strojev. Zgodi se, da cela vrsta ljudi, ki so v njihovih tvornicah in vidijo na eni strani njihovo pobožnost, na drugi strani pa čutijo na sebi krivice, zgubi vero, če je celo ne zasovraži in prekolne.
Ta dvojni obraz vere in nauka, ki je danes udomačen po vesoljnem svetu, je izpodkopal srečo človeštvu. Srečamo ga namreč povsod: v družini, v družbi, v trgovini in tako dalje; pa stopil ie že tudi pod kmetsko streho. Radi njega begajo po ulicah razdražene množice brezdomcev, radi njega se rušijo ognjišča družin, radi njega se maje človeška družba.
Nikoli nisem žal besede rekel tovarišu, ki je brezveren. Videl sem, koliko trpi. Spoštujem ga, ker z muko išče. Ne spoštujem pa najbolj vernega kristjana, če pozna vse verske resnice teološko pravilno, njegovo življenje pa hodi svojo pot.
Tovariš, če te je zadelo, obstani!
Jaz sem začuden pred seboj obstal...	L.	Golobič
V času suše moramo kopati globoke vodnjake.	Langbeltn.
Mladost pokaže, kakšen bo mož: kakor jutro, takšen bo dan. (Milton.)
Svoboda obstoji v temy da delamo, kar hočemo, s tem ia storimo, kar moramo.	A. Nicolas.
—^
POVSODI B OGA
Katojliška mladina v Nemčiji preživlja težke čase. Zapisali so jo smrti. Ob koncu leta 1934 ne sine biti nobene katoliške mladine več: »V tem letu morajo biti razpuščene vse katoliške mladinske organizacije in pristopiti k Hitlerjevi mladini«, je oznanil Hartman Lauterbacher v Kolnu; znani vodja Hitlerjeve mladine Baldur von Schirach pro-rokuje dan za dnem isto. Kakšen pa je duh te mladine, kateremu se bo »moral« asimilirati duh katoliške nemške mladine, vidimo iz izjav Rosenberga, ki mu prepoved njegove knjige »Der Mythus des XX. Jahr-hunderts« ni šla prav nič do srca. Dne 2‘2. februarja je govoril:: »Najvišja vrednota, za katero se danes bojujemo, je nacionalna čast. Ko nacionalni socialist obleče rjavo srajco, neha bili katoličan, protestant ali član nemške cerkve. Če se bo kdo izmed nas bavil z verskimi vprašanji, mu bodo prepovedali nositi rjavo starjco. Boj za dogme je za nas končan, začenja se pa veliki boj za vrednote.«
Kat. nemška mladina bo šla rada v boj za svojo najvišjo vrednoto. Bodočnost pa je v božjih rokah. Odločnost nemških katoličanov čutiuno iz besed njihovih voditeljev. Pred nekaj dnevi je prinesel »Der Katholik« besede škofa v Mainzu: »Z vami bom branil tudi v bodoče Kristusa, našega Boga in Odrešenika in njegovo sveto Cerkev! Delal bom po navodilih njegovega namestnika na zemlji — brez oziira na divjanje sovražnikov Cerkve. Za Kristusa in njegovo Cerkve — do zadnjega diha!« Molimo zanje, svoje brate!
Kultura. V daljnji Oceaniji so misijonarji na praznik	Imena	Jezusovega	ustanovili
Zvezo proti	kletvini	—	za priseljence iz
Evrope, ker	domačini	ne	kolnejo.	Menda se
kultura seli med divjake ...
Jos. de Maistre je prav dejal: »Končni in najodločilnejši vseh naših dokazov je: Soglasje med našim življenjem in našimi načeli«. Kaj	besede,	po	sadovih	jih boste
spoznali!
Anglež W. Overl>eek-Wrigt, direktor norišnice v Agra (Indija) je postal katoličan. En motiv njegove spreobrnitve je bil ta: Skozi 10 let je videl vsak teden prihajati v norišnico katoliškega duhovnika, ki je izkazoval bolnikom toliko čudežne ljubezni, kakršne ni videl pri nobeni drugi veri. —
Silna je moč ljubezni, tudi — in posebno — v času, ki misli, da jo lahko pogreša, pa umira ravno na pomanjkanju ljubezni.
Ali veš, zakaj je naš narod v jedru še dober in veren?
Preštej, koliko se pri nas oznanjuje božja beseda! Ponekod po petkrat in večkrat na eno samo nedeljo.
Premisli pa tudi tole dejstvo: Družba sv. Mohorja je od svojega začetka (1852) izdala med naše ljudstvo vsega skupaj 20,688.244 knjig in je imela 3,656.628 članov.
Naročale so večinoma družine, torej je bralo njene knjige čez tri in pol milijona slovenskih družin! To se pravi skoro vse naše generacije!
Potem računaj trud, ki je potreben za vso to živo in tiskano besedo ... Ali si pripravljen, da boš kot apostol pomagal svojemu ljudstvu pomagal ohraniti te grandiozne institucije? Pa še eno: Uči se spoštovati delo generacij pred teboj in ob tebi. Mladi vse obnergajo, kar je bilo pred njimi. Čenče, ki pa rok za delo navadno nimajo! »Besede, besede!« bi rekel nori Hamlet, kajne?
Apostolat. Sv. oče Pij XI. razlaga v važnem pismu kardinalu v Lizboni dolžnost apostolata, katere se še mnogi — kakor pravi — ne zavedajo. »Če dobro premislimo, nalagata že sv. krst in sveta birma poleg drugih dolžnosti tudii dolžnost apostolata, to je duhovne pomoči svojemu bližnjemu. Sv. birma napravi iz nas vojake Kristusove. Kdo ne vidi, da se mora vojak truditi in boriti ne samo zase, ampak tudi za druge! Pa tudi sv. krst nam nalaga to dolžnost apostolata, čeprav posvetno oko tega takoj ne opazi. Po krstu postanemo udje Cerkve, udje skrivnostnega telesa Kristusovega, med udi tega telesa — in to velja za vsak organizem — pa mora vladati skupnost interesov in pa medsebojna življenjska vez. ,Množica nas smo eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje*. (Rim. 12. 5.) En ud mora torej pomagati drugemu, noben ne sme biti brez dela, ampak vsak mora, medtem ko sprejema, tudi dajati. Kakor torej vsak kristjan prejme nadnaravno življenje, ki kroži po žilah mističnega telesa Kristusovega, tako ga mora tudi oddajati naprej drugimi, ki ga še nimajo, ali ga imajo bore malo, ali samo na videz.« Ko bi razumeli ves pomen tega stavka: Apostolat je za me: dolžnost!	Dr. I. L.
Kongregacija v Ptuju.
Ptuj na Svečnico. Ta dan za nas ni bil navaden, ampak dah slavnosti, ker je kongregacija slavila svojo obletnico. V spomin slovesnega trenutka prisege smo prejeli sv. obhajilo in prisostvovati sv. maši.
Popoldne pa smo priredili akademijo, ki je zaključila slavnost. Akademija je bila nekaj nenavadnega. Med drugimi točkami je bila deklamacija in igra posebne vrste. Deklamacijo »Domača zemlja« (dr. Pogačnik) je deklamiral osmošolec pred pokrajino (slika) domače zemlje, ki je bila po njegovem govorjenju z reflektorji razsvetljena.
V igrokazu »Dorica, božji otrok«, se je videlo, kako stremi mladina po nečem novem. Dorica se je v šoli naučila, kakšno je prav za prav krščansko življenje. Sprevidela je, da doma delajo vse drugače. Hotela jih je poučiti, a v začetku ni uspela. Končno pa je vendarle zmagala in je pozneje velikokrat razlagala kako priliko iz sv. pisma svoji materi, ki je bila prej tako trdosrčna z njo.
Dne 11. febr. smo imeli izredni sestanek, pri katerem smo z navdušenjem sprejeli: gosta in predavatelja g. urednika »Dom in sveta«. G. voditelj ga je povabil, naj bi nam povedal nekaj besedi za življenje. G. Koblar je svoje predavanje naslovil: Slovenske religiozne pesini. Opravičil se je, da ne ve, o čem naj govori taki mladini. Vendar je zadel dobro. Kajti prepričan sem, da takega predavanja še ni slišal noben izmed nas. Začel je pri prvih naših relig. pesnikih im prešel do današnjih, jih opredelil in ka-rakteriziral.
Naši letošnji sestanki se bistveno ločijo od lanskih. Poglobili smo se letos in nekako filozofsko razmotrivamo verska vprašanja bodisi v tej ali oni stvari. Tako zgledajo naši sestanki na zunaj nekam bolj posvetni, vendar je v njih globoka verska misel, ki nas vsekakor uči mnogo lepega. — Vsem veselo Alelujo!	Salaj	Lovro.
Zunanja kongregacija dijakov klas. giiiin. v Mariboru.
(Višja in nižja)
Prvič se letos oglašamo v »Naši Zvezdi«. Tudi pri nas, kakor po ostaliih kongregacijah vlada prav živahno delovanje. Podati hočem le kratek pregled dosedanjega dela v kongregaciji, najprej v višji, nato pa še v nižji.
V kongregaciji višješolcev se pridno zbiramo k tedenskim sestankom, kjer obravnavamo verska, socialna in kulturna vprašanja. Predavajo nam navadno gospodje iz vrst mariborskega katoliškega akademskega starešinstva, včasih pa tudi dijaki sami. Ravnamo se namreč po načelu, da bo kongregacija le tedaj uspevala, če bodo njeni člani pritegnjeni k aktivnemu sodelovanju. Za svoj cilj pa smo si postavili nalogo, narediti same sebe ljudi jasnih nazorov, katerih re-ligijozno usmerjene osebnosti bodo zmožne delati in ustvarjati na rodovitnem temelju katoliških načel. K temu cilju je usmerjeno vse naše delo na sestankih ali vsaj skuša biti. Na sestankih obravnavamo vse mogoče sodobne probleme. Naj navedem samo nekaj obdelanih vprašanj: Cerkev in kapitalizem, materializem, tretja internacionala, katblii-ška akcija etc. Poleg sestankov smo imeli skupno z ostalimi kongregacijami tudi slavnostno prireditev 8. decembra, na katerii je mariborska katoliška mladina pokazala tukajšnji katoliški javnosti sadove svojega skritega dela po kongregacijah, svoj napredek in svoje ideale. V duhovno pomoč pri kongregacijskem delu pa nam je neusahljivi vir moči: presveta Evharistija. V ta namen imamo vsako prvo soboto v mesecu cerkven sestanek s sv. spovedjo in vsako prvo nedeljo pristopamo skupno k sv. obhajilu.
Tudi nižja kongregacija veselo deluje. Svoje sestanke posvečamo lastni izpopolnitvi; ob življenjepisih mladinskih vzornikov pa se ogrevamo za večnolepe ideale marijanske kongregacije. Vmes zapojemo še kako Mariijino pesem in poslušamo zgodovino kongregacije in življenja v njej, se ustavljamo ob različnih jubilejih (1900-let-nica Odrešenja, Lurd etc.)- skratka med nami veje duh domačnosti in bratstva. Komaj čakamo nedeljskih sestankov, na katerih slišimo marsikaj koristnega, vmes pa tudi kaj zabavnega. Naše mlade duše kar gore za kongregacijo, saj pa nas tudi je nekaj — naša kongregacija šteje 120 članov, ki se vsi pridno udeležujejo nedeljskih sestankov. Da bil bili vsi dobri Marijini otroci, za tem gre naše prizadevanje. Kongregacija pa nam je opora, da bi zrasli v značajne fante, ki bodo povsod navdušeni za Marijo in ne bodo poznali nobenega strahu. V tem stremljenju pa naj nas podpira naša Kraljica, kateri smo ob sprejemu prisegli z dvignjeno roko večno zvestobo.	-op-
SOCIJALNA ZRNA
Dr. Sonnenschein — socialni apostol.
‘20. februarja je minilo 5 let od njegove smrti. Malokdo se je tega pri nas spomnil. In vendar tako potrebujemo njegovega socialnega duha, njegovih socialnih potez. Ko beremo njegove: »notice«, čutimo to ob vsaki strani! Do zadnje ure svojega življenja je delal, brez prestanka, brez oddiha. Preveč je videl okoli sebe stiske in bede. Posebno v »svojem« Berlinu! Za vse je imel odprto oko, odprto srce, odprto roko. Sam ni imel, a je vedno dajal, pomagal! Vedno delaven, vedno pripravljen, otroško ponižen, a tudi trd in neizprosen, poln energije in moči, bojevitosti in poguma, poln ljubezni, dobrote, socialnega čuta in razumevanja. To je bil Sonnenschein. Tu se učimo.
Kako je gledal »svoj Berlin«, nam opisuje sam:
December 1927.
Berlin, mesto s 4.2 milijona prebivalcev. Desetina Pruske! Dve tretjini Bavarske! Po prebivalstvu namreč. 250 milijonov kg poraba mesa! Poraba krompirja 510 ton! In to na leto! 165 višjih šol! Celo Porenje 172! Poleg tega 562 ljudskih šol z 236.000 učenci!
1.204.000 stanovanj! 87.814 hektarjev površine! Največje mesto na svetu! Glede na površje! Po prebivalstvu za Newyorkom in Londonom tretje največje mesto ! — Sedem slik mesta!
Prva: revščina! Ki po bergljah hodi! Ki brez pomoči klone! 3500 slepcev v Berlinu! 4100 gluhonemih! Od avgusta 1927 je mesto podprlo 123.200 ljudi. K tem spadajo soci-jalni in manjši rentniki. 37.800 je dalo enkratnih podpor. Dalo je 26.400 ljudem brez zaslužka podporo za pomoč, brez ozira na stalno podporo, katero dobiva 15.500 ljudi brez dohodkov! Država in dežela podpira
70.000 takih, ki so brez sredstev! Skupno 280.000! Mesto, ki živi od podpor! Tolikšen je Magdeburg! Tako velik je Konigsberg v Prusiji! To je skromno računano. Tu so štete družine. Ne posamezniki. Na družino pridejo povprečno trije. Torej trikrat Konigsberg!
Druga: zima. Za zimo 1926/27 je dalo mesto kot pomoč v zimi 3 milijone stotov premoga. Ta je bil razdeljen med potrebne. Da Jih ne bi zeblo. Danes zjutraj sem pozvonil in poklical neko veliko firmo za premog. Prosil sem, da preračunajo te stote v vagone. Čez četrt ure odgovor! To znaša
10.000 vagonov! Vagon računamo na 8.5 m. Ta železniški vlak torej meri 80 kilometrov. To je proga Berlin-Frarikfurt. Vlak dobrot! Vagoni, odbijač ob odbijaču, naloženi s premogom! To naj bi pomenilo zimo! Preteklo zimo! Kaj bo pa ta zahtevala?
Tretja:	streha.	Poklical	sem nocoj ob
21.45! Ob 22 konča sprejemanje! Tako sem dobil včerajšnje številke. Mestno zavetišče! 2073 moških, 164 žensk, 72 mladine! 2309 ljudi! Poleg tega v knjigi neke kasarne, v isti noči 51 žensk in 71 otrok. 6. decembra 1926 jih je bilo skoro 800 več: 3095 ljudi brez strehe! Popolnoma brez strehe! Tu je popoldne kopelj! Zvečer krožnik! Noč na toplem! Zjutraj kava! Potem ven na mrzlo cesto! 3095 ljudi! Poleti jih je manj. Tedaj nudijo prenočišče kolodvori in živalski vrt.
Četrta: mladina. Društvo »Jugendwohl-fart« oskrbuje 21.000 pohabljenih otrok,
53.000 varovancev, 16.000 otrok v zavetiščih, 9000 gojencev z vso oskrbo, 16.000 rejencev. To da 115.000 ljudi. Od 53.000 varovancev je 50.000 nezakonskih. Velika zbirka bede! Množica zbranih obtožb! Če kak Ajshilos zopet piše dramo o propadajoči Evropi! Še eno število! Mesto je beležilo 8000 zaključenih kazenskih postopanj proti mladim ljudem. Od januarja do novembra. To leto! Do danes 8000 mladoletnikov pred sodiščem!
Peta:	družina. 5600 zdravnikov! Leta
1924 je bilo 1048 babic, 1. 1925 pa 979! V teku enega leta 69 manj! Leta 1925 je bilo
45.000 rojstev! Živečih! 2000 mrtvorojenih. 45.700 smrtnih slučajev! 700 torej manj rojenih kot umrlih! 700 krst več kot zibelk! Tako je Berlin umirajoče mesto! Živi od priseljevanja! L. 1925 jih je prišlo 689.000 in odpotovalo 584.000. Prebitek znaša 105.000! Ta prebitek pokrije minus. Razkroj gre dalje! Na leto pride 41.500 zakonskih zvez, 6700 ločitev! Za dojenčke in majhne otroke skrbi 70 mestnih oskrbovalnih postaj! Poleg neprestane organizacije vseh svetovnih nazorov za prostovoljno dobrodelno oskrbovanje. Za bolniško ilego skrbi 195 bolniških blagajn. Od teh je 30 krajevnih, 110 obratnih in 55 trgovskih bolniških blagajn! — 1,342.800 je vseh članov! Cela vojska uradnikov je zaposlenih prh teh blagajnah. Bolniška blagajna za obrate v Berlinu uporablja 60 oseb za svojih 47.000 članov. Nekega uradnika pokrajinske bolniške blagajne sem vprašal po obsežnosti njihovega urada. Me-
nil je, da s 1000 sobami še ni število previsoko Izraženo.
Šesta: vojska. Mesto skrbi za 44.000 v vojni poškodovanih ljudi! Od teh je 19.000 težko poškodovanih! Razen tega še 88.700 ljudi, ki so še sami ostali od vojske. Od teh je 3400 popolnih sirot, 48.000 napol sirot, 2300 parov staršev, 35.000 vdov. Zbor žensk ob grobu Suse. Ode izžarene bolesti!
Sedma: ječa. Hitro se napiše število na tablo. Vsak dan se. odpirajo vrata kaznilnice, jetnišnice, preiskovalnega zapora! Ta vrata prestopi dnevno 300 ljudi! V vzdih zaže-ljene prostosti. Za 40 do 50 se poleti pobriga skrbstvo za jetnike. Pozimi za 70—80. Drugi pa gredo sami svojo pot naprej! K staršem? K ženi? V novo življenje! Teh je na leto 110.000! Nemška obrambna armada šteje 100.000! Vojska, ki se zliva ob Berlinskih vrat na deželo! Če bi jih hoteli peljati domov, dnevno 300! V spalnem vozu tretjega razreda! Vsakikrat tri, drugega nad drugim! To bi jih dalo na en voz 32! To bi znašalo 10 spalnih vozov! Vlak z desetimi spalnimi vozovi, vsak dan, iz Berlina na deželo!
Števila v slikah! To je Berlin! Sedaj se pelješ v razsvetljeni kolodvor! Stražnik ti da pločevinasto značko! Zdaj zavije tvoj taxameter krog bližnjih palač! V sredo med migljajočo svetlobo reklamnih luči! Ne veruj razsvetljavi! Ni to Berlin! Dnevni film, ki ga vrti Karl Freund za amerikansko Fox-družbo, se imenuje »Simfonija velemesta«! Za njegovo simfonijo stoji razglašeni svet! Stoji organ stiske!
Tako je Sonnenschein gledal na Berlin. Kdo ga bo rešil te duhovne in materijelne stiske? Samo krščanstvo, Cerkev! Pomoč socializma ni pomoč. Zato je — ravno vsled svoje velike ljubezni do stiskanih in ponižanih — dejal: »Jaz sem antisocialist, kakor sem antikapitalist. Na obeh frontah sem z vsem srcem za program Cerkve.«
(Notizen IX. p. 64.)
Uganke
1.	Lik
		a			1.	soglasnik
	a	a	a		2.	mesec
a	a	a	a	a	3.	zgodov. jugosl. država
c	d	d	e	e	4.	slovenska reka
e	e	e	i	j	5.	strup
k	m	n	n	0	6	stran neba
r	r	r	r	r	7.	usoda
r	s	s	š	v	8.	turški minister
	v	v	z		9.	vrsta pesmi
		z			10.	samoglasnik
Po sredi navzdol naslov dijaškega lista.
2.	Posetnica
(Castor & Pollux)
G
STANE GORNIK
Kaj je ta mož?
3.	Črkovni ca
(Castor & Pollux)
K	U	Z	V	B	J
E	E	E	S	Z	R
N	N	T	O	I	I
L	N	B	E	I	J
Kdor pošlje pravilno rešitev do 1. aprila in bo izžreban, dobi knjigo »Luč z gora«. Rešitve je poslati na upravo (ne na uredništvo).
Mohorjeva tiskarna
v Celju r-2 2 °-2-
izvršuje vsa tiskarska dela : knjige, časopise, uradne, trgovske, industrijske, društvene in zasebne tiskovine lično, točno in po nizkih cena it
Knjigoveznica
se priporoča za vsa v knjigoveško stroko spadajoča dela, kot vezanje vsakovrstnih knjig, revij itd.
Knjigarna
in trgovina s papirjem ter pisarniškimi potrebščinami nudi veliko izbiro molitvenikov, šolskih, leposlovnih, znanstvenih in poslovnih knjig, papirja, šolskih zvezkov itd.
Mariborsko dijaštvo
kupuje vse potrebščine in knjige v prodajalnah
Tiskarne sv. Cirila
Koroška cesta št. 5
Aleksandrova cesta št. 6
in
Valvazorjeva ulica št. 36
KNJIGE
Šolske in vse DRUGE, DOMAČE IN TUJE KUPITE V
JUGOSLOVANSKI KNJIGARNI
V LJUBLJANI
(PRED ŠKOFIJO)
NOVA ZALOŽBA
V LJUBLJANI
KONGRESNI TRG
Knjigarna — Pisarniške potrebščine
se priporoča pri nakupa knjig, vseh vrst šolskih in pisarniških potrebščin. Ima v zalogi primerna darila za vsako priliko.
Založba Cankarjevih in Finžgarje-vih zbranih spisov in prvovrstnih drugih izvirnih slovenskih knjig in prevodov iz svetovne književnosti
Papir šolske potrebščine
P
H. NIČMAN nas/.
Prodajalna Katoliškega tisk ovne ga društva, Ljubljana, Kopita7-jeva 2
SALDA-KONTE STRACE JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE MAPE
ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD.
NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH
KNJIGOVEZNICA
JUGOSLOVANSKE TISKARNE
REG. Z. Z O. Z.
V LJUBLJANI, KOPITARJEVA 6 II
KAR JE RES, JE RES!
Najlepše TISKOVINE, naj Bodo že za pisarniško porabo ali pa LITOGRA-rlRANE ozir. tiskane v BAKROTISKU za reklamne namene, prav tako tndi KLIŠEJE za naše oglase nam dobavi
JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI
Izvršitev je prvovrstna, materijal brezhiben, cene so umerjene, dobava točna. Telefon 2992
JOSIP OLUP, LJUBLJANA
Trgovina z mamifakturuim blagom, moško konfekcijo in modnimi potrebščinami. Velika izbira kamgarnov, sukna in blačevine iz priznano najboljših angleških,čeških in domačih tovarn. Velika zaloga moških in deških oblek tor «>u-kovrstnega perila iz lastne tovarne 1 r»plav. Obleke in perilo se izdelujejo tudi po meri.
Trgovski prostori :
Stari trg št. 2, Pod Trančo it. I in Kolodvorska 8 MOJE NAČELO JE: dobro blago in najnižje cene
Priporoča se trgovina s papirjem, devocioualijami in šolskimi potrebščinami
ANTON SFILIGOJ
Ljubljana, Sv.Petra cesta 2
Ure, zlatnina, optični predmeti
LUKA VILHAR, urar Ljubljana, Sv. Petra c. 36