OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 101 terih podrobnosti iz življenja kaznjen- cev. Tudi o znamenitem »špalirju«, skozi katerega je moral vsak novinec, ki so ga kaznjenci za »dobrodošlico« pošteno premikastili. Udbovci so si pri tem po pilatovsko umili roke in jim ni bilo treba opraviti umazanega dela. »Špalir« je bil uvodni del prevzgoje in hkrati skrajno ponižanje dostojanstva vsakega kaznjenca. Avtor knjige je sam opozoril, da je z njo želel celovito pred- staviti Goli otok in zato je delo zastavil tako, da bi bralcem pojasnil »logiko« tega taborišča, njegove cilje, smisel in posledice za kaznjence (taboriščnike). Vse od narave jugoslovanskega sistema v njegovi stalinistični fazi do motivov za podporo resoluciji informbiroja leta 1948, pa tudi definicije, kdo so ibejevci sploh bili, kako so bili preiskovani in kaznovani, kako je nastalo taborišče na Golem otoku in kako se je razvil celotni taboriščni sistem. Vključno s tehničnimi podrobnostmi o taborišču samem, o njegovem notranjem delova- nju, obolevanju in umiranju kaznjen- cev. Osrednji poudarek knjige pa je zagotovo v razlagi in obrazložitvi po- glavitne funkcije – vloge taborišča, to je procesa politične prevzgoje kaznjencev. Gradivo za knjigo je skrbno zbiral in se je v glavnem naslonil na bogate arhive UDBE v Beogradu in drugih varnostih služb, tudi KOS-a. Poleg njih pa je zbral nekaj izredno ilustrativnih pričevanj nekdanjih kaznjencev, ki so Goli otok preživeli in po več kot 60. letih javno spregovorili o osebnih usodah. Gre v bistvu za knjigo o dogajanju med leti 1948–1956, ki je bilo polno zgodovinskih in političnih ironij. S knjigo je podobno kot že nekateri drugi avtorji pred njim vnovič argumentira- no pokazal, kakšni sta v resnici bili sta- linistična revolucionarna ideologija in praksa. Kljub temu, da je knjiga pisana zelo objektivno in dokumentirano, pa se avtor le ni povsem izognil osebnim vrednostnim sodbam in komentarjem. Ocenil je, da se je ibejevcem »preprosto iztekel zgodovinski rok trajanja«. Goli otok je bil izrinjen iz jugoslovanskega javnega diskurza vse do 80. let minu- lega stoletja, ko so prišli nekdanji ka- znjenci (taboriščniki, kar so v resnici tudi bili) pred oči javnosti kot žrtve partijske igre, s katerimi se je ne glede na karto, ki so jo sami igrali leta 1948, ravnalo preostro. S to oceno se moramo v celoti strinjati. Tako kot drži tudi av- torjevo mnenje, da je bila »takšna ocena kratkega veka, saj so po razpadu svetov­ nega komunizma, ZSSR in SFRJ, postali žrtve brez ideologije, brez družbenega in političnega zagovornika in – kar je ključno – brez domovine«. Knjigi je dodan obširni znanstveni aparat, seznam vseh pričevalcev, se- znam kratic in imensko kazalo. Marjan toš tajNa SklaDišča oRožja to v letih 1990–1991. Spominski zbornik – Zveza veteranov vojne za Slovenijo, avtor in urednik Vlado Žgeč, Ljubljana 2021, 268 str. V letu, ko praznujemo 30-letnico slo- venske osamosvojitve, je Zveza vetera- nov vojne za Slovenijo, ki je že doslej založila veliko spominskih zbornikov, monografij in drugih publikacij o ju- nijsko-julijski vojni za Slovenijo 1991, 102 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2021/1 izdala še zbornik z naslovom Tajna skladišča orožja TO v letih 1990–1991. Publikacijo, ki je izšla v nakladi 1000 izvodov z barvno naslovnico, je pripra- vil in uredil polkovnik Vlado Žgeč, tudi sam udeleženec vojne in vojni veteran, spremno besedo je napisal generalma- jor Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, recenzent pa je bil mag. Zvezdan Markovič, zgo- dovinar iz Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Mariboru. Knjiga je nadvse dragocen in uporabni zgodovinski vir za bodoče raziskovalce dogajanja pred slovensko osamosvojitveno vojno v le- tih 1990–1991 in po njej. Urednik vlado Žgeč je zelo na krat- ko, a razumljivo, pojasnil ozadje od- vzema orožja slovenski Teritorialni obrambi (TO) leta 1990 in dokumen- tirano predstavil iznajdljivost štabov TO po ukazu vodstva Republiškega štaba TO z dne 15. maja 1990. Z njim je ta Pokrajinskim štabom TO, Mestne- mu štabu TO Ljubljana in 30. razvojni skupini TO ukazal, da morajo orožje in strelivo oddati v objekte JLA 19. maja 1990 do 24.00 ure. Občinski štabi so ukaz različno sprejeli, 16 štabov je pre- mestitev orožja v objekte JLA zavrnilo, mnogi pa so imeli orožje že uskladišče- no v skladiščih po vojašnicah. Odgo- vorni delavci TO so se dobro znašli in na različne načine odtujevali orožje iz skladišč JLA in ga premeščali v tajna skladišča. Za njihove lokacije so vedeli le posamezniki znotraj občinskih šta- bov TO in kasnejši pripadniki Manevr- ske strukture narodne zaščite (MSNZ). Tajna skladišča so bila organizirana pri zaupnih ljudeh v njihovih kleteh, v go- spodarskih poslopjih, v zidanicah, v lovskih in gasilskih domovih, v skriv- nih delih delovnih organizacij in celo v zakloniščih. Orožje in strelivo so skri- vali na lastno odgovornost, brez vsake dokumentacije, in so veliko tvegali. V primeru odkritja tajnih skladišč bi namreč bili deležni ostrih represivnih ukrepov JLA. Za tajna skladišča niso imeli nobenega pravnega varstva in v tistem času so bila to izredno pogumna dejanja. Urednik je zbornik pripravljal več let, saj je bilo pisnega gradiva malo. Za tajna skladišča je vedela le peščica ljudi, samo redki zaupni sodelavci šta- bov TO. Zato se je obrnil na Območna združenja veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS), ki razpolagajo s podatki in so mu pri zbiranju lokacij in fotogra- fij objektov nekdanjih tajnih skladišč veliko pomagali. Objavil je fotografije večine tajnih skladišč in naslove loka- cij, za nekatere lokacije pa kljub vsem naporom vse do zaključka redakcije zbornika ti podatki še niso zbrani. Več objektov so namreč po vojni porušili, njihovi lastniki so umrli ali se prese- lili. Zato na mnogih objektih tudi ni OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 103 spominskih plošč. Ponekod jih OZ VVS še niso namestila, marsikje pa zdajšnji lastniki tega niti ne dovolijo. Ponekod so orožje in strelivo skrivale cele družine, kar je urednik posebej navedel. Urednik je imel res težko in nehvaležno delo, saj so bili podatki neverjetno razpršeni, izredno pomanj- kljivi, in je bilo treba veliko terenske- ga preverjanja in dodatnega zbiranja verodostojnih informacij. Zdaj so lo- kacije tajnih skladišč TO bolj ali manj natančno znane in evidentirane. Žal pri mnogih ni natančnejših podatkov o lastnikih in tudi ne fotografij. Sploh pri tistih objektih, ki jih na terenu ni več. Novi raziskovalci tega poglavja slovenskega osamosvajanja bodo ime- li lažje delo in bodo brez večjih težav lahko dopolnjevati zbrano gradivo. Na nekatere objekte tajnih skladišč bodo v prihodnjih letih še namestili spomin- ske plošče, nekaj pa jih bo ostalo samo evidentiranih. Vlado Žgeč je ob tem pripomnil, da je »orožje, ki so ga hrani­ li mnogi slovenski domoljubi in tvegali tudi svoja življenja, pripomoglo k temu, da slovenska TO ni bila razorožena in je bilo to orožje (strelivo in minsko eksplo­ zivna sredstva – MES) lahko uporablje­ no v vojni za Slovenijo«. Žgečeve razlage okoli odvzema orož- ja slovenski TO maja 1990 dodatno osvetljuje v spremni besedi zbornika generalmajor ladislav lipič, predsed- nik Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Posebej opozarja, da je »zgodovinsko netočno in zavajajoče pisanje in govor­ jenje o razorožitvi TO, kajti do razoro­ žitve ni prišlo. Je pa ta poskus sprožil pomembne organizacijske in politične procese in po moji oceni je bila najpo­ membnejša ugotovitev, da se JLA pri­ pravlja na oborožen poseg v slovensko samostojnost, kar nam je narekovalo tudi sprejem ustreznih ukrepov«. Lipič tako kot urednik Žgeč brez dlake na jeziku zapiše, da je velika večina pripa- dnikov stalne sestave TO pod nazivom pripadniki Narodne zaščite z različni- mi izgovori skrivoma odtujevala svoje lastno orožje iz skladišč JLA in ga hra- nila v pravočasno organiziranih tajnih skladiščih. Recenzent mag. zvezdan Markovič je ocenil, da se je urednik zbornika lo- til izjemnega izziva in težke naloge, da pripravi kar najbolj natančen seznam posameznikov in tajnih lokacij skladišč orožja TO, ki ni bilo predano v skla- dišča JLA, ali pa je bilo izvzeto iz teh skladišč. Skladiščenje orožja v tajnih skladiščih je potekalo po dogovorjenih postopkih. Mag. Markovič dodaja, da so zaradi potrebe po ohranitvi popolne tajnosti delovali s čim manj dokumenti in da je delovanje MSNZ temeljilo na popolnem zaupanju med teritorialci, miličniki in zaupanja vrednimi ob- čani. Po njegovem je zbornik verodo- stojna knjiga in k njeni verodostojnosti so veliko pripomogli tudi člani ZVVS. Ocenjuje, da bo knjiga dragoceno gra- divo in dokument za kasnejše analize zgodovinarjev. Mag. Markovič v krajši recenziji opozarja tudi na pomemb- nejše mejnike v procesih slovenskega osamosvajanja in pripominja, da so si zvezni organi SFRJ in predvsem JLA prizadevali, da bi na »prebrisan način oslabili obrambno zmožnost Republike Slovenije«. S projektom MSNZ se je taj- no izvajal projekt vzpostavitve tajne in zaupanja vredne obrambne strukture, s čimer se je začela ena najbolje orga- niziranih akcij skladiščenja orožja na skrivne lokacije po celi Sloveniji. Lahko se tudi strinjamo z mnenjem, da je novi 104 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2021/1 spominski zbornik še en dokaz iskre- nega slovenskega domoljubja v letih 1990–1991. Vsi dejavniki, ki so sodelo- vali v projektu MSNZ in v organizaciji tajnih skladišč orožja in streliva TO, si zaslužijo spoštljiv spomin. Najbolj mnogi državljani in državljanke, ki so odstopili svoje nepremičnine, hranili orožje na domačijah, v delavnicah ali v podjetjih. To so bili zaupanja vredni ljudje, ne glede na politično prepriča- nje, po katerem se takrat ni spraševalo. Vsi so ravnali tako, kot se za pokonč- ne domoljube in ponosne državljane spodobi! Marjan toš