TAKO JE PRAT!
Čemu bi razsipavali denar tujcem, ko imate domačina strokovnjaka z največjo zalogo v Jugoslaviji, tako rekoč pred nosom! Ako se Vam aparat pokvari, ga prinesite k meni. V moji delavnici, ki je specializirana samo za popravljanje in montažo gramofonov, se vsi nedostatki takoj — med garancijsko dobo celo zastonj — in poceni popravijo
Pridite in oglejte si
mojo veletrgovino z gramofoni in ploščami,
ki ni samo na papirju, marveč tudi v resnici velikanska in nad vse dobro založena z vsemi gramofonskimi predmeti!
PRINESITE SVOJE RABLJENE PLOŠČE V ZAMENO
Centrala za splošno gramofonijo
Zastopstvo tvornic: .Columbia1, ,Elek-trola*, His Masters Voice*, .Odeon Polydor\ .Viktor*
Zanesljivim osebam prodajam na lahke obroke.
gramofon A.. RASBERGEH, Ljubljana
MIKLOŠIČEVA CESTA št. 34	Telefon št. 3383 Interesenti dobe cenike brezplačno!
„PROJAM terpentinska krema daje usnju lep blesk ter ohranjuje usnje.
Kdor varčuje, uporablja edino ,,PROJA“ terpentinsko kremo 1
Dr. Oetkerjev
pecilni prašek, vanilinov sladkor, puding, kreme in kolači so najboljši!
Nova izdaja! „šolska knjiga" (v nemškem jeziku) cena Din 15'—.
Or. Oetejeil recepti:
Izdaja „P", gratis,
„	,,F“, ilustrira-
ne receptne knjige (v nemškem jeziku), ki jih dobite pri svojem trgovcu, če ne, pa direktno pri tvrdki
Dr. A. OETKER,
d. z o. z., Maribor
Priložite Din 5'— v znamkah.
Našim čitateljem!
«Vprašalni. Iist» je doslej izpolnilo in poslalo precejšnje število naših čitateljev. Hvala jim! Ker bi pa radi do dobrega poznali želje naših naročnikov, prosimo vse tiste, ki doslej še niso odgovorili na stavljena vprašanja, da to čim hitreje store. (»Vprašalni list» je na str. 188. 6./7. štev.) — V prihodnji številki razglasimo te odgovore.
Naročnina za reviji «Domači prijatelj® in «Naš obzor® je Din 60—, polletno Din 31—, četrtletno Din 17—. Naročnina samo za »Domačega prijatelja® je letno Din 40'—, polletno pa Din 21'—. Ameriški naročniki naj pošljejo v priporočenem pismu 2 dolarja. Posamezna številka stane Din 7'—. Izdajata konzorcija revij «Domači
prijatelj® in «Naš obzor®.
Odgovorna za izdajateljstvo in upravo Rija Podkrajšek, za uredništvo urednik Emil Podkrajšek. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič) — vsi v Ljubljani.
Uredništvo in uprava sta v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 13, priti.
Podružnica uprave je v Zvezni knjigarni, Šelenburgova ulica.
Vsebina 9. številke »Domačega prijatelja".
Iv. Vuk: Lampijončki. — Mile Klopčič: Huda ura. — S. Š.: Jaro Hilbert. — Angelo Cerkvenik. — Ita Rina in «Erotikon». — Ferdo Delak, Berlin: Nova plesna umetnost. — Pogovor o novih knjigah. — Gramo« fonski kotiček. — S. K.: Week=end. — Kako in kje vzgajajmo svoje otroke.— Ljubljana v jeseni. — Praktični nasveti. — Strojna oprava v delavnicah za obdelovanje lesa.
Vsebina 9. številke »Našega obzora".
L K. Lazarevič: Prvikrat z očetom .v cerkev. — N. K.: Križem sveta. — Nekaj o letalstvu. — Gradbeni slogi: Nebotičniki pri mravljah. Paralele pri ljudeh. — F. D.: Albert Sirk. —Tatjana: Črt. — Za razvedrilo, in krepitev duha. — Vprašaj me kaj? — Nagradna serija B.
Naslovna stran portret je delo akad. slikarja prof. Jara Hi Ib er ta.
Damska zimska garderoba se modernizira po najnovejših modelih za sezijo 1929./1930. v modnem salonu
A. PAULIN, Kongresni trg št. 5.
Slabokrvnosti in bledoči je največkrat vzrok pomanjkanje apetita in slabe prebave. Z uporabo „Planlnka“ zdravilnega čaja pospešimo apetit, si uredimo prebavo in s primerno hrano dosežemo zaželjeni uspeh.
Zahtevajte v lekarnah samo pravi „Planinka“ zdravilni čaj, ki se ne prodaja odprto, temveč samo v plombiranih paketih po 20 Din z napisom proizvajalca:
Lekarna MR. L. BAHOVEC, Ljubljana
Tvornica kemičnih in farmacevtskih preparatov
Ph. Mr. J. Kolar, Ljubljana VH.
Priporoča cenjenemu občinstvu: Cholothesan proti želodčnim kamnom.
L. Mikuš, Ljubljana
Mestni trg štev. IS
Na malo! Ustanovljeno leta 1839. Na veliko!
Namakaj z ,,Žensko hvalo"! Izpiraj z ,,Jelenjim milom"!
Potem bo perilo
brez najmanjše poškodbe,
brez truda,
ob največji varčnosti,
v najkrajšem času
res popolnoma čisto!
SCHICHT
ako jih negujete z Elida-Shampoo-nom. Zdravi lasje imajo nek poseben lesk — ako so čisti. Nič ne očisti lase temeljiteje kot Elida Shampoo. On da lasem lesk ki je podoben svili. Umetnega leska svet ne občuduje, pač pa naravnega. Shampoo-ni, ki vsebujejo sodo naredijo lase puste in trde. Elida Shampoo je garantirano prost sode.
Voljni kot svila — mehki kot svila — lesketajoči kot svila — je efekt Elida Shampoo na.
ELIDA SHAMPOO

DOMAČI PRIJATELJ
ILUSTRIRANA DRUŽINSKA REVIJA
LETO lil.	SEPTEMBER 1929.	ŠTEV. 9.
Lampijončki
bedela sva s prijateljem v Du= brovniku na vrtu restavracije. Večer je bil lep, svetel večer. Godba je igrala potpourije in operne arije. Gostov, med nji« mi lepih dam, je bilo precej, vendar ne toliko, da bi bile mize zasedene. Bili so večinoma sami tujci *— letoviščarji, ljudje, ki imajo več denarja kakor jim ga je potrebno za vsakdanje življenje.
Opazovala sva zagorele, s finim dletom umetnika narave izklesane obrazke dam in njih vitke linije, ogrnjene do kolen v tenčice iz crepe de Chine, pod katerimi mikavnosti ženske ni bilo opažati. Prijatelj, ki je rad po* vedal o tem ali onem obrazu kako literarno opazko, je rekel:
«Nocoj ne vidim nikjer nobene antične črte v teh boginjah, ki sede tukaj.»
Nasmehnil sem se, se nehote ozrl okrog in dejal:	*
«Doba modernih potez je, ne pozabi.«
Pokimal je in značilno dvignil obrvi.
«In plebejstva, ne pozabi«, je ponovil moje besede. «Plebejstva, ki je na zunaj ogrnjeno v patricijstvo.«
«Tudi to spada k dobi modernih potez«, sem rekel z glasom, ki je hotel ironizirati.
Prijatelj je segel s prsti med lase, se na* smejal in pil.
Tedaj je k mizi ob vhodu na vrt pristopila majhna deklica petih, šestih let, se otroško poklonila in dvignila k mizi sveženj paličic, na katerih so bingljali majhni lampijončki. Obra* zek dekletca je bil lep, nekoliko upadel, a ven* dar bledorožnat. Očesci sta gledali otroško* zaupljivo in pozdravljajoče s tiho prošnjo, naj kupijo lampijončke, ki jih je delala sama ves dan.
«Prav čedno dekletce«, je rekel prijatelj. «.Prav čedno. Obleka, čeprav ubožna, lepo izli* kana, trak v laseh lepo zvezan. Ljubko deklet* ce. Vendar poglej, kako se drže ti patriciji.«
Deklica je držala lampijončke in otroški glasek je govoril:
«Prosim, gospa, lampijončke. Majhne lam* pijončke. Po tri dinarje, gospa.«
V otroških očeh sem videl up, da gospa kupi vsaj enega, in usteča so se nežno smehljala.
Ali dama se ni ozrla na lampijončke niti na otročička. Zamahnila je samo z roko, češ, naj se odstrani, in kakor sem videl na nje ustnicah, je morala izreči tudi neprijazno besedo. Zakaj dekletcu je smehljaj zbežal z ustnic in up v očeh je ugasnil. Poklonila se je otroško in šla k drugi mizi.
Mrk je postal obraz prijatelja.
«Kaj se jeziš!« sem rekel. Bilo mi je samemu težko, vendar nisem mogel razumeti, zakaj bi se jezil, če kdo.ne kupi lampijončkov. To še ni nič tako strašnega, če niso kupili tistih igrač.«
«Hm, hmm, hmm», je izražal svoje nezado* voljstvo s stisnjenimi ustnicami in spuščal sapo skozi nos. «Ne gre tu za vprašanje, ali kupiš ali ne kupiš. Za otroka, ki prodaja ob tej uri,« — pomolil mi je uro, ki je kazala pol de* setih —» gre. In vedi, da se za tem prodaja* njem lampijončkov skriva tragedija, ne pa želja po dobičku... Le poglej,« me je prijel za roko, «niti enega lampijončka ni še dekletce prodalo. Niti enega... Ker vsi, ki tu sede, imajo denar, bede pa še niso videli. Še manj pa otroka, takega, pet * šestletnega, ki mora v času, ko njegovi vrstniki spe, prodajati, a v času, ko se igrajo, delati... Pač,« je prenehal, «tam je enega prodala. Seveda, pri mamici sedi sinček. Potem je že treba žrtvovati tri dinarje v zabavo fantku.«
233
Vsem onim, ki jim zapade obrok naročnine, smo napisali ob naslovu z rdečo tinto, koliko so na zaostanku. Prosimo jih, da nam označeni znesek nakažejo po položnici, ki smo jo priložili osmi številki.
«Piker si», sem ga pogledal. «Pomisli, ko bi se to godilo na veliko. Ko bi to srečal povsod, vsako uro, vsak večer... Saj to je umetno beračenje. In otrok se s tem samo kvari in navaja beračenju.«
Stisnil je pest in jo zopet odprl.
»Moderno govoriš«, je rekel, in v glasu je bila ostrota. «Oprosti. Povem ti zgodbo, ki sem jo doživel. »
Dekletce se je bližalo k najini mizi. Ustnice so se še držale na smehljaj, a na obrazu ga ni bilo niti v očeh. Iz njih je gledalo presene* čenje, nerazumljivo razočaranje in nekaka nerazumljiva bolest. Ko je stopila k najini mizi, majhna, le za glavo višja od mize, ni dvignila lampijončkov. Viseli so ji v roki kas kor teža. Priklonila se je in tiho rekla:
«Lampijončki, gospod. Tri dinarje, gospod.«
V teh besedah je zvenela vsa obtožba otroka, v njih je bila resignacija, in njen obras zek ni bil bledorožnat, ampak bled, utrujen.
Prijatelj jo je prijel za drobno ročico, se sklonil k njej in ves nežen dejal:
«Niso hoteli kupiti?«
«0 pač«, je rekla. «Dva sem prodala.«
Pokazala je šest dinarjev.
Prijatelj jo je pogladil po kodrastih laseh, v katerih je bila bela pentlja.
«Trudna si. Sedi malo k meni.«
Dvignil jo jena stol in prijel za lampijončke:
«Kupil jih bom.«
Ni razumela. Pogledala ga je tako začudeno, da sem čutil, kako se ji je v mladi, otroški dus šici nekaj zganilo.
«Vse?» je rekla in v nje glasu je bilo, kakor da se boji vzbuditi iz sanj.
«Vse, da .. .saj mi jih prodaš?«
Nasmejala se je, bele zobke je pokazala in pokimala z glavico. V njenih očeh sem videl blesk veselja.
«Kdo jih je delal?« je ogledoval prijatelj lampijončke. «Pa ne ti?«
Dekletce se je vzravnalo.
«Jaz, da, jaz. Kdo pa drug?«
«0», je gledal prijatelj in pokimaval z glavo in migal z usti. «Taka umetnica? Tako lepo?«
«Mama mi je pomagala«, je reklo dekletce vse veselo. V postelji je ležala in rezala papir. Jaz sem pa zvijala in lepila, tako, in tako ...», je kazala z drobnimi prstki, kako je delala.
Prijatelj je neprestano občudoval. Nalašč se je delal,kakor da se čudi, in dekletce je uživalo.
«To si dolgo delala.«
«Dolgo», je rekla. Ko je bila nedelja, sem začela. In danes sem končala.«
«Hhm ... Danes je petek ... Mhm. Šest dni, šest dni«
Dvignil je obrvi in me pogledal.
«Kdaj si se pa igrala potem, če si to delala?«
«Oh, igrati se pa ne morem. Ne utegnem. Rada bi se, pa ne utegnem. Mama je bolna.«
«Bolna?»
«Da. Leži in je bolna.«
«Kdo pa kuha?«
«Jaz. Mama pokaže, in kuham. Krompir de* nem v lonec in vodo, in kuham. Znam kuhati.«
«In lampijončke delaš?«
«Da. In lampijončke delam.«
Prijatelj jo je pogladil po obrazku.
«Pridna punčka...»
Obrnil se je k natakarju.
«Prinesite dve torti. Pa takoj, če mogoče.«
Sklonil se je zopet k otroku in vprašal:
«Kako ti je pa ime, angelček?«
Nasmejala se je.
«Govoriš kakor mama.«
«Kaj nisi angelček?«
«Adica sem, pa ne angelček. Angelčki so samo v nebesih.«
«Kdo ti je pa to povedal?«
«Sosedova gospa je rekla. Tista, ki nam proda krompir.«
Natakar je prinesel torti.
«Jej, Adica, angelček«, je rekel prijatelj.
Otrok je izprva gledal, a ker ji je prijatelj pomeknil torto tik k obrazcu, je le segel po njej. Odlomil je kos s prstki, pokusil, nato pa, kakor da se je nečesa spomnil, pogledal prijatelja in rekel:
«Mami bom nesla, mami, da bo jedla. Gospa sosedova nam danes ni prodala krompirja.«
Prijatelj me je pogledal.
«A ti, kaj si ti jedla?«
«0, jaz pa nisem lačna,« je odgovorila.
Prijatelj me je zopet pogledal. Položil je roko dekletcu na glavo in dejal:
«Le ti to tukaj snej. Za mamo boš pa nesla drugo.«
Vstal je, šel v gostilno in se vrnil z zavojem.
Dekletce je pojedlo oba koščka torte, in videl sem, s kakšno hlastnostjo.
«Glej, Adica, to ponesi mamici. In pridna bodi.»
Dekletce se je zahvalilo, poklonilo in zbe* žalo z naglimi, veselimi koraki.
«Sedaj razumeš besedo: umetno beračenje?* je vprašal.
«Tragedija», sem rekel. «Strašna tragedija. Petleten otrok, a njegovi izrazi in misli kakor odraslega dekleta.*
«Nalašč sem ga izpraševal, da bi ti slišal. Jaz sem to že doživel in videl. Pomisli: beračenje, si rekel. Če je to beračenje, potem je vsaka trgovina beračenje, beračenje v gotovi obliki, in še večje kSkor prodajanje lampijončkov. Ker trgovec prodaja blago, ki ga ni on izdelal. To dekletce pa je prodajalo lampijončke, ki- jih je samo naredilo. Postranska stvar, ali so po* treben predmet. Saj tudi druge igrače niso potreben predmet. Kje je torej beračenje? Ker če ni beračenje na primer prodajanje ogr* lic iz ponarejenih biserov, iz stekla, ni bera* čenje prodajanje otroških lampijončkov. Zakaj eno in drugo se je moralo narediti prej, preden se je prodalo. Razloček je le ta, da so delali ponarejene bisere zaradi dobička, ko dela otrok lampijončke in jih prodaja iz po* trebe, da mu gospa soseda proda krompirja.
Ali rekel sem, da ti povem zgodbo, ki sem jo doživel. Precej enako, kakršno si videl sedaj. Takih zgodb je mnogo v tej dobi mo* demih potez, ko se plebejstvo ogrinja s plašči patricijev, ali ta je prva, ki sem si jo ogledal v ozadju. Zato ti jo povem.
Bilo je v nekem letovišču. Takoj po kon* čani svetovni vojni, po brezobzirnem klanju milijonov življenj. Bil sem začasno dodeljen tja v službo na brzojavnem uradu. Neki večer sedim, kakor nocoj, v restavraciji na vrtu. Deček osmih ali devetih let je tudi prodajal lampijončke. Kakor ta deklica.
Pa so ga, nadležneža, pognali iz restavracije. Še opsovali so ga in mu zagrozili s policijo.
Videl sem, kako je njegovo izmučeno otro* ško lice prebledelo, kako so se oči orosile, ven* dar ni zajokal. Le ustnice je stisnil in v očeh je bilo prekletstvo.
Stopil sem k njemu. Nezaupljivo me je po* gledal. Odgovarjal je kratko, odsekano.
»Ali me popelješ k sebi?* sem vprašal. «Ku* pim vse lampijončke.*
Pomislil je in dejal:
«Tu so! Kupite!*
Ni prosil. Samo ponudil.
«S teboj grem.*
«Revni smo.*
Njegovi odgovori so bili izbegavajoči, in v meni se je pojavila radovednost in sum, ali ni to morda res samo pohajkovanje, bera* čenje, kakor ti veliš in kakor sem tudi jaz mislil. Zato sem hotel, da vidim, kje je doma in kako je tam.
Povedel me je.
Pod streho, v majhni sobici s štedilnikom v kotu je bil doma. Pripogniti sem se moral, ko sem stopil v sobo.
In kaj sem videl?
Na postelji — ako se sploh sme tisto ime* novati postelja — je ležal otrok, deklica treh let, v hudi vročici. Spala je. Obraz je bil ves rdeč, znojen in naglo je sopla. Za polom* ljeno mizo je sedelo dekle kakih dvanajstih let in krpalo fantove hlače. Njen obraz je bil izmučen, bled, oči udrte.
«Gospoda sem pripeljal*, je rekel deček in pokazal, name. «Hotel je na vsak način videti naše bogastvo. Kupil je vse lampijončke. Evo denarja. Drugi niso kupili nič, čeprav jih je bilo veliko in bogatih.*
Deklica je vstala in me gledala. Ni vedela, kaj bi rekla, in jela brisati edini stol, rekoč: «Sedite, gospod!*
Nato je stopila k postelji in obrisala potno čelo bolnemu otroku.
«Kje pa imate mater?* sem vprašal.
«V bolnici,* je bil odgovor. «Na prsih je zbolela, veliko je delala in odpeljali so jo v bolnico.*
«Že dolgo tega?*
«Ze dolgo*, je odgovorila in se zamislila. «Trikrat je že bila nedelja od takrat.*
«In vi trije ste sami?*
«Sami, gospod.*
«Kako pa živite?*
To vprašanje se mi je izvilo nehote.
«Jaz pomivam podnevi v kuhinji posodo pri neki dobri gospe in pometam stopnice,* je odgovorila.
«Jaz pa delam lampijončke in druge igrače*, je pokazal deček nase, in Zorica mi pomaga. «Zvečer pa jih prodajava.*
«Tudi Zorica?*
«Tudi. Samo prehladila se je zadnjič. Veter je pihal in dež nas je namočil. Pa se je pre* hladila.»
«Pa oče? Kje imate očeta?»
Deček je povesil glavo. Dekle je zopet otrlo potno lice bolne sestrice. Nato je reklo tiho:
«V vojski so ga ubili.®
Za srce me je zgrabilo. Za grlo me je prijelo in začutil sem bolečino v očeh. In prizor tam v restavraciji se mi je pokazal pred očmi. Bo* gati, siti ljudje so dečka z lampijončki kot nadležnega berača pognali na cesto.
Dekletce v postelji se je zganilo, zastokalo in odprlo oči.
«Žejna sem®, je zaprosila s suhimi usti.
Sestra ji je vlivala z žličko vodo v usteča. Zagledala je mene,me gledala,se sladko*bridko nasmehnila in zašepetala:
«Atek?»
«Spi, Zorica,spi,® je šepetala sestra.Dekletce se je še enkrat ozrlo name in zopet reklo:
«To je atek?»
Nato je zaprlo oči in zopet sem slišal nje* govo naglo dihanje ...
Tisto noč nisem spal, da veš. Kako sem ure* dil in kaj sem ukrenil, ne bom pripovedoval. Ni potrebno, ali povem ti, da tisto noč nisem spal. Strašno.. o>
Pil je in odrinil kozarec od sebe. Naslonil se je na mizo in rekel:
«Tragedije. Dušo trgajoče tragedije. In ni* kogar ni, da bi jih gledal in plačal vstopnino. Ce se slučajno samo hoče dvigniti zastor, ga ne puste dvigniti, ampak se jeze: Beračija! Zato ne plačamo vstopnine.®
Molčala sva in odšla. V moji duši pa je bilo toliko grenkobe, da tisto noč, kakor moj pri* jatelj nekoč, nisem mogel zaspati. Pred menoj je stalo nepremično vprašanje, ki še danes hodi z menoj:
«Ljudje, ljudje, kdo ste sploh in čemu ste podobni? Ali ste mar res tistemu, kakor je zapisano v knjigah in kakor govorite, da ste?»
Mile Klopčič:
Huda ura.
(Vzhodni motiv.)
Jug, sprva ves voljan, je pobesnel v orkan.
Ko v ozkih sobah si živel, si ljubico me rad imel.
Zdaj, ko v palačah živiš, me niti v goste ne želiš.
Jug rjove, tuli, drevesa v lokah puli.
Vihar podira bilke in orjake.
Očital si mi vse napake; a kar sem dobrega storila, je tvoja misel zatajila.
Jug rahlo se podi in žejnim leham dež rosi.
Ko v bedi za življenje sva skrbela, kako iskreno, složno sva živela.
Pa si dorastel in bogastva si nagrabil in si pozabil , . .	jaro Hilbert: Portret, izvršen v tem poletju na oddihu v Ljubljani.
V poletnem času se je mudil v Ljubljani več mesecev mladi slovenski slikar Jaro Hilbert. Prišel je v Ljubljano na oddih po triletnem napornem delovanju v daljnem Egiptu. Zanimalo me je sestati se z njim, ker sem zasledoval že pred njegovim odhodom v tujino nje« govo delo, ki sem^a presojal morda drugače kakor drugi. Videl sem v njem mladeniča z močno voljo in jakim ho« tenjem, a tudi slikarja, obdarjenega z lepim talentom in solidnim znanjem, in sem pričakoval, da bo začel na tej
Črna Eva. (Olje.)
podlagi iskati svojo umetniško pot. Želel sem si ob času njegovega prvega nastopa v Jakopičevem paviljonu, da bi našel pravilno razumevanje v naši kritiki, a sem se moral — kakor že mnogokrat — prepričati, da ona ne umeva svoje, rekel bi, pedagoške naloge, zaradi katere bi smela brez skrbi za svojo reputaeijo uporabljati bodrilne besede pri začetniku, ki gleda z zaupanjem in vero v bodočnost. Zato se nisem začudil, ko je Hilbert kmalu po tisti razstavi zapustil Ljubljano in šel iskat uspehov v tujino.
Dobra tri leta so šele minila od tedaj, a kaj pomeni ta razmeroma kratka doba v življenju stremečega umet« nika, nam je živa priča prav ta umetnik.
Ozrimo se najpoprej nekoliko na dobo Hilbertovega prvega umetnostnega udejstvovanja, da bomo mogli pra« vilno oceniti njegove uspehe v Afriki.
Jaro Hilbert je bil rojen in je vzrascl v Krškem kot sin češkega inženjerja. Okolica, ki je v njej živel, še več pa šole, so napravile iz njega Slovenca in vnetega Jugoslo« vena. Temu se ne bomo čudili, če pomislimo, da je dru« goval na ljubljanski realki, kamor je bil prišel iz Krškega, Lndlicherjevemu krogu prevratnih ekstremno jugoslo« vensko orientiranih srednješolcev. Na tem zavodu ga je
poučeval profesor Koželj, ki je kazal za nadarjenega mla« dega risarja posebno zanimanje. Vedno večja je po« stajala v njem želja, da bi se po maturi posvetil slikar« skemu poklicu. A pri tem je imel hudega nasprotnika v očetu, ki si je zamislil bodočnost svojega sina v solid« n.ejši inženjerski stroki. Moralo je priti celo do razpora med očetom in sinom, ker je bila očetova volja nezlom« ljiva, a sinovo hrepenenje po akademiji preveliko. Tako je prišel Jaro v Prago brez vsakih sredstev, a je bil takoj sprejet na akademijo. Posrečilo se mu je celo dobiti lepo štipendijo, ko je pa ta po prvem letu prenehala, je na« stopil bridki čas, v katerem se je moral Hilbert vzdrže« vati z bornimi dohodki instrukcij in najrazličnejših dru« gih del. Tak način življenja seve ni koristil njegovemu zdravju, a premagal je tudi razne bolezni in po šestih letih končal specialko pri prof. Thieleju s častnim pri« znanjem profesorskega zboTa. Še tisto leto je priredil svojo kolektivno razstavo v Ljubljani v družbi s tova« rišem kiparjem Stovičkom. Isto leto pa je tudi izgubil očeta, ki se je končno sprijaznil s poklicem svojega sina.
Razočaranje po prvem poizkusnem nastopu v Ljub« ljani ga je gnalo v tujino. Odločil se je potovati v Egipt.
Brez potrebnih priporočil, ne da bi poznal v Egiptu običajne jezike, še manj pa vplivne osebe, je prišel spo« mladi leta 1926. v Kairo. Ondi je našel nepričakovano gostoljubje in vsestransko pomoč pri jugoslovenskem poslaniku pesniku Dučiču, prav tako pa tudi pri češko« slovaškem poslaniku Hurbanu. Ni trajalo dolgo in uve« den je bil v najboljšo kairsko družbo, kjer je takoj začel dobivati sicer izpočetka še manjša naročila portretov in slik, s katerimi se je mogel za silo preživljati. Ko je pa leta 1927. ustanavljal takratni minister prosvete Chamsi« paša državno slikarsko šolo, si je izbral Hilberta kot prvega profesorja na tem zavodu. Vendar pa ni bil ime« novan, ker se je posrečilo italijanskemu fašistu Innocen« tiju s še večjo protekcijo ugrabiti to službo. A Hilbert ni mnogo razmišljal o tem, ampak se je odločil k ener« gičnemu odgovoru: priobčil je v listih oklic, s katerim je naznanil ustanovitev svoje lastne privatne umetniške šole. Odziv je bil presenetljiv: prijavilo se je tako veliko
Izgnani. (Olje.)
število dijakov, da je mogel že jeseni leta 1928. otvoriti svojo šolo v lastnem ateljeju. Ko je konec šolskega leta priredil razstavo risb in slik svojih učencev, je bila sploš« na kritika v vseh kairskih listih nad vse ugodna, medtem
Motiv iz gorenjega Egipta. (Akvarel.)
ko je njegov italijanski konkurent doživel s svojo prvo šolsko razstavo občuten fiasco. Tako je prišel torej Hib bert v razmeroma kratkem času — kakor pravimo — na konja.
Da je dosegel naš slikar v razmeroma kratkem času tako zaupanje od strani kairske publike in posebno umet« niškega naraščaja, seve ni samo uspeh Hilbertove orga« nizaeijske sposobnosti, ampak temelji v njegovih lastnih umetniških uspehih. V Kairu se prirejajo letne razstave v tamošnjem Salonu pod protektoratom kralja Fuada. Že pri prvem nastopu v Salonu je kritika pohvalno orne* nila Hilbertova dela. Vendar ga ta pohvala ni posebno veselila, ko je spoznal, da druguje v razstavi tudi dile« tantom. Zahteval je od sekretariata razstave, da izvrši strogo ločitev diletantskih del od umetniških. Ker tega ni mogel doseči, je priredil rajši svojo kolektivno raz* stavo v lastnem ateljeju (glej sliko).
Kairski listi (La Libertč, La Patrie, La Bourse Egyp« tienne in dr.) so prinesli o njegovi kolektivni razstavi kakor tudi o omenjeni družabni prireditvi članke, polne hvale za mladega umetnika. Ko je razstavil prvič v Sa= Ionu, je priobčila «La bourse Egyptienne» celo Hilbcrtov portret k članku naslovljenemu: «Un jeune peintre yougo« slave«, medtem ko ostalih udeležencev na razstavi sploh ni omenila. Izkratka: Hilbert si je v teku treh let pri« dobil v Kairu ugledno mesto, da mu je zagotovljena lepa bodočnost.
Sestal sem sc s Hilbertom v prijaznem kopališču Ko« leziji, kjer mi je pripovedoval svoje egiptovske doživ« ljaje. Še bolj ko ti, so me pa zanimala njegova dela, zato me je gnala radovednost, da sem se čimprej oglasil na njegovem ljubljanskem domu. Tu mi je pokazal celo vrsto oljnih in akvarelnih slik ter reprodukcij večjih del, ki so prešla v tuje lastništvo. Vsa ta dela kažejo zanimiv
in svojevrsten umetniški razvoj, ki ga, odkrito povedano, nisem pričakoval v tej smeri. Besedo o tem razvoju pre« puščam umetniku samemu:
Ko sem prišel iz akademije — mi je pravil — sem imel pravilno risarsko in tehnično podlago, a nisem bil orien« tiran v nobeno izrazito slikarsko smer. Najbolj me je za« nimalo operirati z barvnimi efekti in sem zato kazal v nekaterih delih morda impresionistično maniro. Ko sem pa prišel v Egipt in sem z rastočim zanimanjem študiral kraje, ljudi in njih domove, me je predvsem fascinirala globoka resnobnost vseh objektov. Ta resnobnost se je zrcalila posebno v enostavnosti in malobarvnosti. Če sem izkušal podajati značilno stran videnih predmetov, sem se prepričal, da ni važna njih barvitost, temveč njih oblika. Zato sem nekako sam od sebe opuščal’način realističnega posnemanja predmetov in podčrtaval njih linijo. To mc je privedlo do tiste malobarvne palete, ki mi služi bolj za risanje kakor za slikanje. A tudi v risbi sami sem jel opuščati vse nepotrebne malenkosti, ki niso značilne za celotni učinek.
Sedaj si pa poglejte egiptovske pokrajine! Pesek, pesek in pesek. Hiše, zgrajene iz blata v najčistejšem narav« nem konstruktivizmu. Povsod kockaste ali polkrožne ob« like.' Ljudje v dolgih haljah, palme in druga drevesa v jasnih, tudi enostavnih oblikah. Ni čuda, da sem moral postati «moderen», če hočete, a to ne zaradi posnemanja Picassov in Pechsteinov, ampak skoraj nisem mogel dru« gač.e. Ne pozabite, da sem gledal tam doli dan za dnem ostanke starodavne umetnosti iz staroegiptovske dobe, ki delujejo prav s svojimi primitivnimi, a vendar tako krasnimi izdelki na gledalca z elementarno silo. Ali me zdaj razumete? Ali mi verjamete, da mi je vse to vsililo novo mišljenje o slikarstvu? Bil sem tudi v Grčiji. A tam sem morda še bolj občutil posebnost egiptovske stare umetnosti. Grška klasika se mi je dozdevala kakor ne« kaka dekadenca, kakor ples življenja veselega, bahantsko razpoloženega ljudstva, ki živi samo zato, da živi, med« tem ko so Egipčani pri vsaki ustvaritvi mislili na veli« častno posmrtno življenje s svojimi monumentalno eno« stavnimi, a vendar fantastičnimi prizori. Nikdar bi ne mogel samo z lučjo in barvo kakor tudi z vsemi zakoni zračne perspektive dati izraza tej egiptovski puščobi, tej egiptovski puščobi, tej mrtvosti, tej otožnosti...
To je bil vzrok — je končal — da sem se obrnil v smer, ki sc Vam zdi morda pretirano «moderna».
Nikakor ne, sem odvrnil, razumem Vas popolnoma, in bi samo želel, da bi tudi drugi naši modernisti tako glo« boko doumeli vzrok svoje umetniške orientacije.
.. !
Pogled v Hilbcrtov atelje. (Fotografski posnetek.)
Fi t. C. Rudolphj
Mary Wigmanova
(K članku «Nova plesna umetnost*.)	phct C. Rudolph
Dva prizora iz plesnih uprizoritev Mary Wigmanove Fot. c. Rudolph
Mary Wigmanova: Ples čarovnice
-* '	T':~ •	’• i T* ,	-
Fot. C. Rudolph
Angelo Cerkvenik
A. Bambič: Angelo Cerkvenik.
Konec maja je ljubljanska drama uprizo* rila Cerkvenikovo dramo «Greh» v režiji in inscenaciji Vala Bratine. Sodelovali so ga. Gabrijelčičeva in gg. Bratina, Jerman, Kankler in Murgelj.
Angelo Cerkvenik iz Pazina v Istri se je predstavil javnosti s povestjo «P o govori«, ki je vzbudila mnogo pozornosti zaradi nove in popolnoma samonikle oblike i notranje i zunanje. »Pogovori« so tih, a intenziven in globok protest proti vojni in obenem nadvse zanimiva psihološko*seksualna študija.
Takoj za «Pogovori» se je oglasil s «Prostitutko J o š o. Že sam naslov svedoči, da je šel Cerkvenik za slovenske šentflorjanske razmere preko vseh mej dostoj* nosti. »Prostitutka Joša» je v bistvu nadaljevanje «Po*
govorov«. S to povestjo si je Cerkvenik ustvaril močen kader čitateljev in utrdil pozicijo v slovenski «nepriznani literaturi«.
Napisal je še dve večji povesti: «M a riško«, vojno povest uboge žene, ki je težko kaznovana za grehe dru* gih, in «S k o z i m e g 1 o«, predvojno povest nedolžne deklice, ki jo javno mnenje šiba zaradi nje grehov. V zadnji dobi je napisal izredno simpatično in prvo lirično ljubezensko zgodbo «Esfira, povest o votlih oče h«. Poleg teh daljših povesti je napisal še večje število novel, izmed katerih naj omenim novelo «P a d e 1 za domovin6», ki je prevedena tudi v nemščino.
Valo Bratina,
ki je režiral in igral glavno vlogo v «Roki pravice« in «Grehu».
Valo Bratina: Scena za Cerkvenikovo »Roko pravice«.
Brez dvoma pa leži njegova moč v ustvar* janju drame. Začel je s «K a ver no«, ki se godi v prvi liniji na fronti in nam zelo verno in z močno sugestivno silo predstavlja dvoj* no življenje na fronti: življenje moža in živ* ljen>e oficirja. Uprizoritev tega dela ni bila nikjer dovoljena. S tragedijo «V vrtincu« je stopil prvič kot dramatik pred slovensko javnost in doživel lep uspeh. Znani slovenski režiser in inscenator Valo Bratina je v Narodnem gledališču v Mariboru uprizoril to delo z izredno dobrim uspehom, kar je dalo cenzuri povod, da je tretjo reprizo pre* povedala — zaradi nemoralnosti.
Napisal je «Greh», vsakdanjo tragedijo s seksualnim obeležjem, kjer pravi: Greh je samo posledica kazni. Kazen in greh sta dva identična pojma, kajti vsaka kazen je nov greh. «Grch» je uprizoril Valo Bratina in vsa slovenska alfredkerovska kritika uspeha ni mogla zmanjšati.
\
Po «Grehu» je Valo Bratina uprizoril še tretji del te «seksualne» trilogije «0 čiščenje®, ki jo je slovenska kritika kot «izrazito seksualno*analitično zadevo® odklo* nila. In vendar je tudi V tej stvari samo kolorit seksualen, bistvo pa nima s seksualnostjo nobene zveze. «Očiščenje» je dvojna drama, drama žene in drama moža.
(•Očiščenje® kot drama žene pomeni: trpljenje v življenju je ustvarilo iz žene svetnico, ki ji je bilo dano govoriti iz oči v oči s samim Bogom, ki je njena največja ljubezen. Našla je pokoj v nirvani, kamor ji je pokazal pot sam Krist
••Očiščenje® kot drama moža pomeni: sam ne moreš proti družbi opraviti nič.
Družba te stare, če ne poskušaš proti družbi dvigniti družbo, proti organizaciji organizacijo. Anarhizem je muzika bo* dočnosti.
••Očiščenje® kot drama vseh pomeni: sami ste krivi, da trpite.
••Roka pravice® najnovejša Cer* kvenikova tragikomedija je stvar, ki jo je lansko sezijo uprizorilo ljubljansko na* rodno gledališče v režiji Milana Skr* binška. — Tragikomedija sanjača in strahopetca, katerih je v življenju 99 od* stotkov. Medtem ko so se starejši literati
Ita Rina in ^Erotikon"
V drugi polovici maja letošnjega leta je predvajal kino (»Ljubljanski dvor® prvi film, v katerem igra prva slovenska filmska igralka Ita Rina*Ida Kravanja glavno vlogo. Film sam je bil dogodek, za nas je bil zaradi Ite Rine dvakraten. Je eden izmed redkih filmov, kjer se z največjo resnostjo prikazujejo ljubavne intimnosti mla* dih ljudi, problemi in konflikti ljubezni. Ta odkritosrč* nost, zlasti v I. dejanju in v II. dejanju prizori porodnih bolečin, so naravnost iznenadili človeka, zakaj Ita Rina je igrala z vsem doživetjem mlade igralke. Človek je videl še po predstavi dolgo časa s svojimi duševnimi očmi njen ljubki obraz, tiste hrepenenja polne oči, ki so v II. dejanju globoko očitovale trpljenje zapuščenega de* kleta. Motiv sam na sebi je povsem vsakdanji. Mlado železničarsko dekle se zaljubi v mladega, a razposajenega in nestalnega fanta, ki jo hitro zapusti in zamenja Itino čisto ljubezen s poročeno damo dolgočasnega debelu* harja. Ita išče sreče v zakonu z drugim, a ker ne najde ljubezni, ker še vedno hrepeni po prvem, se ob prvem srečanju z njim povrne k njemu, a spozna v zadnjem trenutku, da jo vara vnaprej. Tedaj se odloči za težek korak: povrne se k svojemu možu, ki ga sicer ne ljubi, s katerim se samo razume. Da zbeži iz vzdušja, iz mesta, kjer se je vse to zgodilo, odpotuje z možem v Pariz. Njenega fanta je med tem ustrelil ljubosumni soprog, s čigar ženo se je pajdašil in ki jo je zamenjal za Ito. To je v glavnem vse. Stara, velikokrat že pripovedo* Vana zgodba, ki pa jo je režiser s svojimi igralci zelo osvežil, zlasti zaradi življenske vernosti, s katero pri* kazuje razne prizore iz ljubavnega življenja. Tako je postala zgodba zanimiva, močna, in je govorila človeku v njegovo notranjost z močnim igranjem glavne igralke. Ita Rina je svojo nalogo častno izvršila. Ne preseneča kakor kaka ameriška filmska zvezda, ampak preprosto in pristno govore njene oči, njen obraz — vse. Lahko je ponosna. Mimogrede samo zabeležimo kot kronisti, da se je gotovo slovensko časopisje topot spet dobro od*
nad stvarjo škandalizirali, je doseglo delo pri mlajši literarni generaciji in mladini sploh popoln uspeh.
Mirno lahko trdim o Cerkveniku, da si je s svojimi deli ustvaril med slovensko mlado generacijo pozicijo, ki jo zaman skušajo omajati sterilne bezniške sile. In še to: Cerkvenik je šele na začetku svojega pohoda. F. D.
rezalo. Komaj nekaj vrstic so prinesli o njenem prvem nastopu, zato ker... Sicer pa je treba iti preko sloven* skih razmer in če bo šla Ita po poti svojega prvega filma naprej, pride tudi brez slovenskega časopisja do cilja. Pred kratkim je prinesel nemški filmski časnik vest, da je prevzela glavno vlogo v filmu «Galgentoni». Filmski tekst je napisan po drami puntarskega nemškega pisatelja* reporterja Egona Erwina Kischa. Film bo zaradi svojega resnega literarnega ozadja prav gotovo dogodek. Filmski tekst piše Willy Haas, urednik lista «Literarische Welt», režira praški režiser Karl Anton, poleg Ite Rine igra Franc Lederer. Proizvaja tvrdka Merkurfilm.
Ferdo Delak, Berlin:
Nova plesna umetnost*
V študiju nove gledališke umetnosti, ki združuje vse pridobitve novih umetniških hotenj, sem postal pozoren na zastopnike nove plesne umetnosti Rudolfa Labana, Mary Wigmanovo in Gret Pallucco. Mojstre plesne umet* nosti, ki so si s svojim znanjem utrli pot v svet, sem spoznal na njih večerih, v klubu mednarodnih umetnikov pa sem se z njimi pobliže seznanil in izkušal prodret! v teorijo njih umetnosti. Zaradi lažjega razumevanja njih dela in idej pa posežem malo nazaj k prvim virom in bojevnikom novega plesa.
I.
Začetek nove plesne umetnosti pomeni prelom s tra* dicijo baleta, pristnim otrokom baroka in rokokoja. Cilj baleta je bil: razkošna paša očem. Mehanični dril, ki je dopuščal rokam in nogam največjo elasticiteto, ostalega telesa ni izrabljal. Baletka je bila marijoneta, ki je vzvi* šeno dvorno gospodo zabavala s poskakovanjem po taktu glasbe. Nov razmah je nudil baletu 1.1900. impresionizem,, ki je v njem našel pravi izraz svojih plesno»umctniških hotenj.
* Glej sliko na strani 239 do 242.
Valo Bratina: Scena za Cerkvenikovo «Roko pravice«.
Oni, ki vidijo v nastopih Američanke IsadoreDun* c a n (okrog 1902 do 1903) začetek novega plesa, utemc* Ijujejo svoje nazore z zavednimi protesti Duncanovc proti staremu baletu. Isadora Duncan je bila strastna oboževateljica antične umetnosti in vzorci njenih na telo vlitih in čudovito enotnih plesnih kostumov izvirajo lz slik na starih grških vazah. Kljub vsemu spoštovanju, ki ga dolgujemo Duncanovi za nje pogum, da je prelomila s tradicijo baleta, vendar ne moremo reči, da je bila kot plesalka v pokretu nove plesne umetnosti osebnost izrazitega pomena. Nje pomen tiči v tem, da je bila prva, ki je odložila prepono in baletne copatke, da je nastopala bosonoga in v plesu dala izrazno možnost vsemu telesu.
Bila je prva, ki je na podlagi glasbene spremljave ustvarjala izrazito ritmično*dramatične slike. Važnejši so njeni teoretični spisi, ki so v glavnem pripomogli njenim naslednikom in naslednicam do zmage. (Ples bodočnosti. Jena. Eugen Diederichs Verlag. 1903.)
Skoro hkrati z Duncanovo je stopila pred javnost R u t h S t. D e n i s, ki je našla v svečanih, kultičnih azl* jatskih plesih izraza svoji umetnosti. Kakor Duncanova je bila tudi Denis le epigon, popolnoma odvisna od indijskih vzorov, pokazala pa je prva v zgodovini nove plesne umetnosti, da je ples lahko svečan, če že ne verski kult. V tem je prednica velike umetnice Mary Wigma* nove, ki je pozneje sama iz sebe in ne oziraje se na pred« hodne vzore našla ta cilj modernemu kultičnemu plesu.
V	komaj se razvijajoči novi ples so prinesle novo živ* ljenje sestre W i c s e n t h a 1. Te so v razposajenem raja* nju dajale na zvoke valčka izraz vesele mladosti, ki je bila končno sproščena tesnih spon tradicije. Na stilistični razvoj pa ples te vesele trojice ni vplival.
Zanimiva pojava je Olga D e s m o n d, ki jc bila prva gola plesalka in je hotela ideje Duncanove izpopol* niti in izvesti. Se pred Labanom je delala na koreografiji (Rhvtmographik Leipzig 1910), ki je pa tako komplicira* na, da jc pri praktičnem delu neuporabna.
V	knjigi «Mary Wigman» imenuje Rudolf von Delius plesalca Klotildo von Dcrp in Aleksandra Saharova prehodni pojavi v boju za novi plesni izraz.
Klotilda von Derpjc dala v plesni obliki izraz čuvstvovanja in hotenja mlade deklice. Saharov, pri* sten Rus, pa je nanovo oživil starorusko mistiko (ideje baroka ironizira po vzoru Beardsleva) in grške plese, pokazal jc pa tudi v moderni obliki svoje veliko znanje.
Poleg teh najvažnejših prednikov modernega sloga ime* nuje zgodovina novega plesa še celo vrsto borcev za nove plesne ideje, ki se mi pa v razvoju nove plesne umetno* sti ne zde važni.
Kot reakcija na površnost baleta so izkušali plesni mojstri dati plesu gotovo literarno vsebino, celo filozof* ske ideje so izkušali v plesni obliki izraziti. Jasno jc, da tovrstni poizkusi niso mogli privesti do novega plesnega sloga, ampak k pantomimi, katere se je oprijel ekspresi* onizem (okrog 1918 do 1920). Iz teh poizkusov so nastale strahovite groteske Hilde S c h e w i o r in G rite H e g c s a. Tudi Valeska Gcrt in Ernst Matrey spadajo k tej skupini modernih pantomimikov. Nova abstraktna plesna umetnost hodi po drugih potih. Njena ustvarite!ja sta Rudolf von Laban in Mary Wigman.
II.
Kaj je in kaj hoče novi abstraktni ples? Njegovo vse* bino in cilj razložim najlaže, če si ga ogledamo v zvezi s slikarstvom in plastiko, odnosno v zvezi s celokupno kulturo našega časa.
V	naši epohi stremi umetnik po razjasnitvi in poglobi* tvi. Umetnosti se vračajo k svojim prvotnim že danim
možnostim in sredstvom. Sodobni slikar ne «slika» več narave, to je: njegovo ustvarjanje ni več naturalistično, in tudi ne «ustvarja» več slik, katerih barve in linije bi bile očesu dopadne. Neodvisen od teh norm, ki so že skoro brezkončno dolgo vladale estetičnim občutjem kulturnih narodov, »konstruira*, sodobni umetnik svoje slike iz oblike in barve tako, da ustvarja, svojemu no* tranjemu ritmu sledeč, novo umetnino. Vsi veliki umetniki vseh časov so ritmično komponirali, njih kompozicije pa so bile prenatrpane z momenti historičnih interesov. So* dobni slikar je svoja umetniška sredstva oprostil vsega balasta. On ustvarja abstraktno, ker uporablja pri kom* poziciji le resnična sredstva svoje umetnosti: obliko in barvo.
Katera so torej dana in čista izrazna sredstva plesa? Ples je umetnost, ki sestoji iz gibov človeškega telesa, prav tako kakor je glasbena umetnina zgrajena na zvokih. Oboje pa je umetnina šele tedaj, če sledi iz gibov in zvokov višje, ustvarjajoče ideje, če je ritmično kom* ponirana.
Ritmike tu ne smemo zamenjavati z metriko ali taktom, ki predstavljata čisto omejene možnosti in oblike ritma. Moč prostega ritma, ki ni navezan na gotove časovne intervale, je skoroda še neznana. Plesna umetnina obstoji torej iz čisto ritmično določenih telesnih gibov v pro* štoru. Impulze gibanja in kretnje prejema plesalec iz prostora, katerega napetost in omejenost izkuša dojeti in predstaviti. Ples je prostorno ustvarjanje. Plesalec jc soroden kiparju in arhitektu, zato pravimo o moderni plesni ustvaritvi, da je ali živa plastika ali živa arhitek* tura. Telesni gib podčrta in ojači kostum. Za kostumira* nje plesalca ni pravila. Gotova barva ali oblika kostuma podkrepi gotovo linijo kretnje, če z njo harmonira; lahko pa z njo kontrastira in iz tega kontrasta nastanejo nove izrazne možnosti. Izbira kostuma je stvar ustvarja* jočega umetnika. Vsak kostum, ki ustreza intencijam, je «pravilen» in «lep». Kar se golega plesa tiče, pa velja tole: Če plesalcu za podajanje gotove duševne vsebine ni dana nobena druga možnost izraza ko golota, bo to iz* bral. Umetnik je namreč suveren gospod svojih sredstev. Cilj vsake umetnosti je, kakor pravi mojster abstraktne umetnosti Kandinsky, zunanji izraz notra* nje vsebine. Umetnik mora uporabiti tista sredstva, ki jamčijo njegovim nameram in čuvstvom za popoln izraz. Plesalcu jc torej dovoljen vsak gib in vsak kostum, le tisti ne, ki naravo «posncma». V tem slučaju bi pač plesalec postal igralec.
Da postavlja moderni plesni umetnik vse telo v službo umetnosti, sem že rekel. Pogoj modernega plesa je rit* mična gimnastika, ki daje telesu možnost funkcije in vzbudi v njem čut za kretnjo in prostor. Moderna gim* nastika stremi k umetniškemu plesu. Balet vzgoji v rafiniranem, nchigijcničnem šolanju gotove mišične dele za čisto svojevrstne gibalne možnosti. Torej vzgoja, ki nudi le malokaterim umetnost, in zopet umetnost, ki jc le maloštevilnim namenjena. Moderna gimnastika bo kmalu usposobila mlade ljudi, da bodo lahko na plesnih umetninah sodelovali. Sodelovali, pravim. Ne plesali. Biti plesalec, se pravi produktivno ustvarjati. Primer: kakor sc prilagodi izvajajoči muzik v orkestru željam kom* ponista.
Za igranje na instrumentu jc treba imeti že dan, pri* rojen talent, čeprav izvajalec sam ni ustvarjajoč umetnik. Čut za gibanje, prostor in ritem pa je vsakemu zdravemu človeku prirojen.
Tako lahko postane ples tudi v naših dneh zopet nosi* tel j nove skupnosti, ki bo ovrgla ozke meje posameznikov.
Upravičeno pravi Šikovsky: V zvezi glasbe z govor* nimi zbori bo zraslo gledališče bodočnosti, ki je poklicano, da sprosti človeške duše spon vsakdanjosti.
Po vsem sedanjem lahko vsakdo sklepa, da je moderni ples od godbe popolnoma neodvisen. Moderni plesalec ne pleše «na takt godbe«. Prav tako kakor zavrača plesalce v svoji umetnini vsako literarno podlago,tako tudi glasba pri njegovem ustvarjanju nič ne pomeni. Novi plesni umetnik postavi čuvstveno vsebino ali umetniški impulz naravnost v ritmično kretnjo. Če spremlja plesalca pri plesu klavir ali udarci na gong ali pavke, je to le zaradi večjega učinka na duše gledalcev. Resnična plesna umet* nina lahko torej, odnosno celo mora učinkovati brez glasbene spremljave.
Halcta si brez glasbe ne moremo misliti. V baletu ni noben lastni ritem učinkovit. Ples baleta le ilustrira in upodablja ritem glasbene umetnine. Plesna umetnina baleta je iz treh ozirov nesvobodna: Predvsem je suženj glasbe, dalje" je navezana na gotovo literarno vsebino, brez katere si baleta ne moremo misliti, in tretjič je glavni cilj baleta «gracija» in navidezna zmaga giba, ki je pa končno le omejen. Balet je torej naturalistično* pantomimičen, ker nekaj predstavlja, in dekorativen, ker išče prijetne kretnje. Naturalizem in dekoracija sta pa le tedaj umetniško upravičena, če služita umetnini kot pripomoček, ne pa kot samostojna umetnina.
Prost vsake podreditve sorodnim umetniškim panogam, prost neumetniškega naturalizma in prost zastarelih «lc* potnih idealov« buržuazne tradicije se je razvil novi ples v kratkem času v veliko, slogovno čisto in svobodno umetnino, oddaljeno osladnim revijskim gledališčem in kabaretnim ter varijetetnim zabaviščem.
Upam, da sem v tem omejenem prostoru dovolj jasno razčistil vprašanje nove plesne umetnosti. Mnogo bi se dalo še teoretizirati o čudovitosti novega plesa. A pre* idinio k plesnim umetnikom našega časa.
Pogovor o novih knjigah
m.
Naši eitatelji naj nam blagovolijo oprostiti, da se ne* kajkrat nismo kar nič oglasili v «Domačcm prijatelju«. Počakali smo, da se nam je v poročevalsko torbo nabralo več knjig in publikacij, o katerih bomo zdaj v jesenskih in zimskih uricah, ki so čitanju in razmišljanju o knjižnih novostih bolj ugodne, zapored lahko pokramljali, mirno in na kratko seveda, kakor je to že naša navada.
*
Le posezimo po prvi knjigi! Martin Brhek je njen naslov. Napisal je to povest Ivan Podržaj, izdala in za* lužila pa jo je nova slovenska založba «Luč» v Ljubljani. Pisateljevo ime poznamo zadnja leta iz podlistkov v slo* venskih dnevnikih in po odlomkih v »(Življenju in svetu«, kateremu je sourednik. V knjižni obliki je izdal že tudi zbirko novel. Pričujoča povest je resna reč, četudi temu ali onemu ozkotirnežu ne bo všeč, ker realistično riše težko življenje »človeka brez poklica«, človeka, ki bi se ne smel roditi, zlasti ne na naši zemlji. Kar naravnost povejmo: sin podeželskega župnika je, zakrknjenega, ostrega človeka, je bil siromak in trpin, zapostavljenec, ki mu nihče na svetu ni storil trohice dobrega, zaničeva* nee, da na dolgo in široko ne takega, sirotek, zaostalee v očeh sovaščanov, revež po duhu in po delu in v sodbi soljudi. Podržaj pa ga je pokazal naravno dobrega in ginljivo pristnega, plahega, a bistrega po srcu in volji, po dejanju in nehanju. Izbral je zanimiv problem.
Povest ima dokaj malo vnanjih dogodkov, vse je na zunaj zgoščeno v tiho vaško življenje brez bučnih in
hrupnih senzacij, ki jih tako vneto išče sedanja modna literatura. V notranjih dogajanjih je pa povest močno razgibana ali vsaj primerno polna. Pripovedovanje spo* minja često na Cankarja. Pisatelj piše lep jezik, slog mu je čeden, gibek in premišljen. Veliko vlogo ima dialog, to dela povest živahno in prikupno. Knjiga, ki obsega 120 strani, je šele prvi del trilogije. Da bi bilo nadalje* vanje tudi tako posrečeno!
*
Zanimivo mladinsko knjigo, ki bo pa v sedanji avan* turistični dobi odkritij in razkrivanj zelo priljubljeno štivo tudi odraslim, je založila ljubljanska Tiskovna za* druga: Fridtjov Nansenov potopis: V noči in ledu. Priredil ga je znani književnik Fran Albrecht. Delo je lično izdano, diči ga več slik v bakrotisku in zemljevid prepotovanega ozemlja. Gre za popis znamenitega nor* veškega raziskovalca, ki je poskušal v letih 1893. do 1896. prodreti s pomočjo izredno močno zgrajene ploščate ladje »Fram« (to je: «Naprcj») na severni tečaj. Avtor izredno dramatično, svojevrstno krepko in ginljivo res* nično riše težavno pot skozi noč in led z drugom Johan* senom in dresiranimi psi, boje s kruto tečajno naravo, nečuvene prizore iz daljne ledene pokrajine. Knjige do konca ni mogoče odložiti. Prireditelj ni storil narobe, da je na željo založnice delo krajšal, zgostil; tudi tako prime. Prevod je zelo dober.
Zdaj, v jesenskih dneh, ko zapoje po naših poljih in gozdih lovčev rog in ko odmevajo stene naših gora od smrtonosnih strelov, bo marsikdo rad vzel v roke L o v * ske spomine novinarja Vladimira Kapusa, ki so izšli v piščevi samozaložbi iz Hrovatinove tiskarne. Malokdo med nami tako temeljito in navdušeno pozna naravo, njeno prečudno, tiho življenje, njene sladkotrpke skriv* r.osti, njeno svatovanje in umiranje, njen srd in njeno ljubezen. Hrvati imajo svojega- Miroslava Hirtza, mi imamo Kapusa, ki se v posvečenih urah zna ves pretopiti in preliti v tajnolepo sestrico prirodo. Kar čitajte njegove črtice iz omenjene zbirke. Vsaka ima kaj posebno lepega v sebi, vsaka ti odkrije kaj novega, vsaka ti vsaj pokaže na nekaj, česar sam v podobnem položaju nisi opazil. Pripovedovanje je večinoma preprosto in prav zato pri* kupno in prepričevalno, pa bodi to v črticah Večer na Savi (ribolov), Rjava Mala in njeni gostači, Kralj planin. Lisičji bonbončki, Sojarji, V gorskem zatišju — ali drugih drobnih črticah iz te sveže zbirke.	p. K—n.
*
Jakopičev jubilejni zbornik. Uredil Fran Albrecht. V7 Ljubljani 1929. Izdaja Ljubljanskega Zvona. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Opremil ing. arh. Janko Omahen. 98 str. Cena broš. Din 110*—, vez. Din 140—, poštnina Din 7—.
Ljubljanski Zvon je proslavil šestdesetletnico svojega sotrudnika in mojstra slovenskega impresionizma Riharda Jakopiča z izdajo posebnega zbornika, ki je te dni izšel. Ta zbornik bo vzbudil pri slednjem ljubitelju slovenske knjige nad vse ugodno presenečenje, ker predstavlja že po svoji vnanjosti enega najrazkošnejših, tipografsko naj* skrbnejc izdelanih slovenskih tiskov. Jakopičevo delo je karakterizirano z reprodukcijami šestoriec slik v barva* stem in četvoriee slik v navadnem bakrotisku. Te težko posnemljivc slike s svojimi barvnimi vibracijami so po* dane z izredno eksaktnostjo, tako da učinkujejo zlasti nekatere med njimi (»Orači«) z dojmljivo točnostjo ori* ginala. Jakopičev doslej še neobjavljeni avtoportret nam pove o mojstru samem več kakor še tako obširne in na* tančne razlage. V literarnem delu knjige je v glavnih
ravie m sreča
Mamica in otročiček, vsa čista dehtita žarita svežosti, okusna,
oskrbovana. Veselo zdravje se smeje z lestečimi zobmi. Dnevna gojitev s »Kalodontom« je najsigurnejša pot, da obvaru^ jete lepoto in zdravje Vaših zob.
KALODONT
1
obrisih povedano vse, kar bi moral o mojstru vedeti vsak slovenski naohraženec. Poleg Župančičeve pesmi je naj* tehtnejša in najbolj pronikava Jakopičeva beseda, ki široko in lagodno, s čuvstveno razgibanostjo besednega umetnika črta svoje mladostne spomine. To srečanje s samim seboj in davno minilo mladostjo nam razkriva vso globoko vedrost mojstrovega duha. Tudi ostali eseji visoko presegajo kvaliteto navadnih priložnostnih člankov. Prof. Cankar skuša prodreti v skrivnosti Jakopičevega umetništva in slovenstva, F. Mesesnel pa nam predstavlja mojstra v historičnem razvoju slovenskega slikarstva, v katerem.se z vso plastičnostjo odraža mojstrov veliki in vsestranski pomen. Ferdo Kozak nam v pogovorih z moj* strom odkriva njegove poglede na svet in življenje; tako globokih, človeško pomembnih misli zadnje čase pač nismo več vajeni čitati v slovenščini. Retrospektiven je Juša Kozaka članek, ki nam je otel pozabi dve dokumen* tarični enunciaciji Župančiča in Cankarja, ki pričata, kakšna notranja strnjenost in homogenost je vladala med tvornimi duhovi mlade generacije ob njih umetniškem nastopu. Izmed ostalega je posebno dragocen seznam Jakopičevih del, ki ga je sestavil prof. Cankar. — V celoti je Jakopičev zbornik v naši književnosti svojevrstna knjiga, vsekakor pa spada med one preredke tiske, s ka* terimi Slovenci lahko stopimo na svetovni knjižni trg. Kdor se čuti vezanega s kulturo svojega naroda, ne more mimo te knjige, ne da bi segel po njej.
QRflnOroNSKI KOTIČEK
S K-:	O ploščah.
Kakor je reprodukcija različnih glasbenih točk na dobremt nepokvarjenem aparatu v vseh muzikalnih ozi* rih popolna in zadovoljiva, tako je neznosna na pokvar* jenem gramofonu, predvsem pa odpove popolnoma pri slabem ploščnem materialu. To so stranski šumi, ki so večni sovražniki vsakega aparata in ki lahko preprežejo vso lepo muziko v taki meri, da nam postane šumenje, ropotanje in brnenje neznosna muka. Ti šumi nastanejo zaradi premikanja jeklene igle na trdi plošči; čim slabša je plošča in čim večkrat uporabljamo isto iglo za več plošč, tem več stranskih šumov slišimo. Upoštevati mo* ramo, da napravi igla na običajni 25centimetrski plošči precej dlolgo pot — 200 metrov in se torej občutno obrabi. Popolnoma teh šumov ne moremo odpraviti in pri najnežnejših pianih slišimo še vedno tiho šumenje igle, čeprav se da ta malenkostni nedostatek reducirati na neslišen minimum z različnimi pomočki, kakor so n. pr. safirne igle, igle iz trsja itd. Pomagati bi si mogli samo z novim izumom; izumiti bi morali popolnoma nov način reprodukcije, torej na poseben način konstruirano zvočnico, ki bi izključila in absorbirala vse postranske šume. In to je poglavitni bodoči cilj gramofona, ki gotovo ni več daleč.
Kako se izdelujejo plošče, zanima gotovo vsakega na* šega čitatelja. V mislih imam seveda še Stari način izde* lovanja, ki je precej kompliciran, izdelovanje z mem* brano, ne pa novega električnega načina z mikrofonom, ki jo dokaj preprost in enostaven. Najprej se napravi
glasbeni posnetek na voščeni plošči z ostro iglo s po* močjo lijaka,'ki je v zvezi z membrano — prožno opno, ki spravi v tresenje pišočo iglo. Od te voščene plošče napravijo v posebnih posodah odtisek iz galvaniziranega bakra. Iz bakrene matice izdelajo pozitiv iz istega ma* teriala in nato šele negativ za končno izdelovanje plošč. Ploščna masa, ebonit, sestoji v prvi vrsti iz Selaka in raz* ličnih drugih primesi, ki so po navadi tajnost tvomic. Plošče tiskajo, oziroma izdelujejo s pritiskom 180 atmo* sfer (98.000 kg). Glasovna pisava je izpeljana v zarezah in jo vidimo v povečavi v obliki valovnih in oglatih linij zelo karakterističnih form. To so glavne procedure iz* delovanja.
Bolni živci.
Kolikor, je dni v letu, mimo toliko postaj muk mora iti nervozen človek, ker slabi, izčrpani živci grene življenje in prizadevajo veliko gorja. Trganje in zbadanje, omotica, bojazljivost, bolečine v glavi na eni ali pa na obeh straneh, šumenje v ušesih, migljanje pred očmi, motnje v prebavi, slabo spanje, potenje, trganje v mišicah, nesposobnost za delo in različni drugi pojavi so po navadi posledica slabih, razrvanih, bolnih živcev.
Kako bi se odkrižali te nadloge?
Moja ravnokar Izdana knjiga razpravlja o preparatu, ki je prava dobrota za človeštvo. Pomaga na naravnost čudežen način, da prično telesni organi zopet delovati, krepi hrbtenico in mozeg, pa tudi mišice in ude ter daje moč in voljo za življenje.
V borbi za zdrave živce
ustvarja to sredstvo naravnost čudesa, odvaja redilne snovi do najskrajnejših mest krvnega tvorjenja, poživlja in krepi človeka in ga ohranjuje mladega in živahnega. Prepričajte se sami, pa boste videli, da vam ne obetam nič neresničnega, ker bom ta dva tedna, ki sledita, poslal vsakomur, kdor mi bo pisal, čisto zastonj in franko majhno škatlico za poizkuSnjo in pa knjigo nekega zdravnika z vsestransko in dolgo prakso, ki se je moral tudi sem boriti s temi bolečinami.
Pošljite mi svoj natančni naslov, pa vam takoj brezplačno pošljem, kar sem obljubil.
Ernest Pasternack, Berlin, S. 0.
Michaelkirchplatz Nr. 13, Abt. 465.
Splošno kreditno društvo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 13,
sprejema hranilne vloge in jih dobro obrestuje.
Daje posojila pod ugodnimi pogoji.
SK	Week-end
«Šest dni je Bog delal, sedmi dan je počival.«
Tako pravi sveto pismo; a tudi stari filozof Rousseau je izrekel krilatico «Nazaj k prirodi«, ki še dolgo ne bo zastarela. In kaj hočemo lepšega, ko nam pa narava sama, nam ljudem mestne civilizacije, nudi toliko lepega in koristnega za življenje.
Anglež in Američan sta- danes gotovo tip najkomod* nejšega človeka na svetu. Čeprav velja pri njih največ prislovica «čas je zlato«, vendar so te mravlje modeme civilizacije najbolj pri samih sebi razvili smisel za udobno življenje. Posebno v teh vročih poletnih mesecih, ko solnce neusmiljeno pripeka in segreva ceste in ulice velikih mest, vidimo, kako pametno znajo uporabljati svoj prosti čas. Ko mine uradni čas v soboto opoldne, tedaj živi Anglež samo za svoje razvedrilo. Sicer izda v to svrho precej denarja, toda ne z voljo, kakor mi Slo* vani, «da bi klatil zvezde z neba«, temveč izkorišča udobnosti za svojo zabavo pametno in preudarno. Pri njem gre vse «utile cum dulci«, vedno združuje ugodno s koristnim, kajti vsak odmor je zanj samo priprava za novo delo.
Kaj pomeni prav za prav beseda «week*end»? Po be* sedaR: konec tedna (pri Nemcih Wočhenend ali angle* ška nedelja), označuje pa čas od sobote opoldne, ko se zapro v angleških in ameriških mestih vse trgovine in uradi, pa tudi vse trafike in brivnice, pa db ponedeljka zjutraj. V tem času so vsa ta mesta kakor izumrla in vsak meščan, komur dovoljujejo finančna sredstva, zapusti mesto in njega težko atmosfero in pohiti v milo naravo, da se naužije svežega zraka in nabere moči za novo šestdnevno delo. Week*end je torej naša nedelja ali praznik, toda porabljena do skrajnih mej mogočnosti; blagajne na kolodvorih so vso soboto popoldne oblegane od naraveželjnih ljudi, ki komaj čakajo, da pohite iz mesta na planine, v gozdove pod šotore, pod svobodno solnce, po katerem meščan tako hrepeni. V noči od nedelje na ponedeljek pa hiti spet vse nazaj v mesta. Odveč bi bilo spominjati, kako velikega pomena je ta \veek*end za duševno in telesno razpoloženje človeka. Čim bolj napreduje civilizacija velemesta, tem večje je zanimanje za «konec tedna«, ki postaja drugod že na* ravnost imperativna potreba. Ljudje preživljajo v tem enodnevnem prebivanju v prirodi maihno regeneracijo, nabirajo novih moči, novo energijo. Prav zato, ker se ve'emcstno življenje vedno bolj mehanizira, vpliva nje« gova enoličnost, kar so ugotovili že sociologi in zdrav* niki, pogubno na psihična svojstva posameznega člbveka in vse rase. Enodnevno prenehanje te enoličnosti pa deluje sanitarno, duh dobi potreben idealni odmor.
Ta problem, lahko bi rekli, higieniziranja mestnega življenja pričenja trkati, seveda polagoma, tudi na naša vrata, dasi smo mi S’ovenci še precej oddaljeni od vrste industrializma, kakršnega imajo že Američani in Angleži.
Tudi pri nas ie v majhnem stilu vpeljana posebna angleška nedelja (mislim na Ljubljančane). To so izleti v mali obliki v prirodo, toda še vedno v patriarhalni formi, in ta priroda je za naše meščane reprezentirana v formi periferijske gostilne Pod Rožnikom, Pri tičku na gričku itd., izvzeti moram seveda mladino, ki komaj čaka sobote, da sc turistovsko opremi in hajd v planine, ali pa, če ne nagaja hudomušni Jupiter Pluvius na savski lido v Tomačevo. Medno in Laze.
Glede na to velevažno higiensko institucijo bi bilo potrebno, da bi tudi naše socialno zakonodavstvo uvedlo
week*end, to se pravi, da naj bi vsi delavci, duševni in telesni, završili svoje delo že v soboto opoldne, da bi se v enoinpoldnevnem tedenskem odmoru tem bolje pri* pravili za nadaljnje tedensko delo. Meščani naj bi zares dobili pravi odmor na zraku, solncu, na zelenih tratah in planinah!
Kako in kje vzgajajmo svoje otroke
Zadnji čas opažamo zelo po vseh državah nekako stremljenje po preosnovi vzgoje in pouka. Ne čudili bi se toliko, ko bi se to godilo samo v državah, ki so izgubile vojno, ker bi si to lahko razlagali tako, da hočejo preosno* vati vzgojo zato, ker mislijo, da je največ na* pačni pedagoški sistem kriv njih porazu. Če pa pogledamo malo po svetu, vidimo, da si prizadevajo tudi v zmagovitih državah, kakor n. pr. v Ameriki, vzgojo popolnoma preobraziti. In prav odondod prihaja zadnji čas vse polno znamenitih knjig,ki obravnavajo vzgoje* slovna vprašanja.
Zdi se torej, da po vesoljnem svetu razmiš* ljajo o osnovnih vprašanjih vzgojeslovja, kar priča, da je objel močan kulturni pesimizem vse človeštvo. Strašna svetovna vojna je potem* takem morala oživiti vprašanja po pomenu in zveznosti človeške kulture in potisniti v ospredje naloge vzgoje, ker sloni nazadnje le na njej razmah kulture in napredek človeštva.
Le malo mislečih ljudi pri nas se zaveda velikanskega preobrata, ki se pojavlja pri nas v vzgoji. To, da smo strašne razmere med vojno tako hitro pozabili, priča jasno in glas* no, kako slab je naš spomin. Prav tako malo se zavedamo, kako silno so prevzele nove ideje ne samo vzgojo, ampak tudi pouk in z njim seveda tudi šolo. Vsaka nova mladinsko* psihološka knjiga še bolj poglobi spoznanje o posebni pravici posamezne starostne dobe, ki izza 90 let čezdalje hitreje napreduje. To spo* znanje, ki se je bilo pojavilo že v 18. stoletju, ko je začel Rousseau na vzgojnem polju iz* vajati svoje radikalno načelo «mladini njene pravice!» nas je pripravilo do zavesti, kako slepi in gluhi smo bili doslej za potrebe naše mladine. Ali odtistihdob sta se dokopala dva velika stanova — meščan in delavec — do so* udeležbe na izomiki, ki je bila za časa velikega filozofa pridržana samo plemstvu in duhov* ščini, razen tega pa je tudi moderna psiholo*
(Nadaljevanje na strani 262)
»Ljubljana v jeseni"
kulturna in gospodarska razstava Ljubljanskega velesejma, ki se vrši od 31. avgusta do 9. septembra t. 1.
Ko orumeni listje divnih kostanjevih nasadov, ki ob* krožajo sejmišče, si nadene Ljubljanski velesejem zopet praznično obleko in otvori na široko svoja vrata, da po* kaže desettisočerim obiskovalcem iz vseh krajev naše države bogato založeno in pestro kulturno in gospodarsko razstavo «Ljubljana v jeseni«. Dnevi te prireditve so dnevi veselja in ponosa za vsakogar, ki ljubi našo domovino, ki spoštuje in ceni delo in trud domačih rok, ki se veseli kulturnega in gospodarskega napredka našega naroda. Oglejte si razstavo «Ljubljana v jeseni« in pohitite potem za dan ali dva v divno okolico med gorske velikane.
Razstava bo obsegala:
I.	Kmetijski oddelek. 1.) Mlekarski sejem obsega raz« stavo in prodajo sira, masla in drugih mlečnih izdelkov, namenjen je pa tudi propagandi za mlekopitje, ki se pri nas napram drugim državam še vedno podcenjuje. — 2.) Vinski sejem nudi razstavo in prodajo namiznega in buteljčnega vina poznanih štajerskih in dolenjskih vin« skih goric. Vina se točijo za pokušnjo v kozarčkih. Kup« čije na debelo se lahko sklepajo na licu mesta. — 3.) Sejem za med. Čebelarji razstavijo svoj letošnji pridelek in vsakomur se nudi prilika, da se o pravem času preskrbi s potrebno količino tega božjega daru.
II.	Vrtnarska razstava ljubljanskih trgovskih in umetnih vrtnarjev naj letos zopet pokaže, da je naše vrtnarstvo na visoki stopnji in da pomeni važno grano umetnostne obrti. Razstavljeno cvetje in zelenje je obiskovalcem naprodaj.
III.	Razstava «Zoo» je letos prirejena v posebno širokem obsegu skoraj 1000 m« razstavnega prostora. Razstava «Zoo» je plod stotin požrtvovalnih in pridnih rok in pri« kazuje skoraj popolno vso favno Slovenije. V ličnih klet« kah bodo obiskovalce razveseljevali ptiči pevci, videle se bodo male in velike ujede, ribe naših sladkih voda, amfi« bije, reptilijc, mali scsavci (glodavci, kune), posebni od« dclki so namenjeni eksotičnim pticam, srnam, jelenom, gamsom, volku, lisicam, jazbecem, vidram, divjim mač« kam, zajcem in medvedu.
IV.	Zadružna razstava. Glavni zadružni savez, ki je središnjica zadružnih, zvez v Jugoslaviji, praznuje letos desetletnico svojega obstoja. V proslavo jubileja je sklenil njegov redni občni zbor, da se bo vršil v Ljubljani za časa «Ljubljanc v jeseni« zadružni kongres, na katerem se zberejo vsi zadrugarji Jugoslavije v svrho pregleda doslej izvršenega zadružnega dela in začrtanja programa za v bodoče. Slovenske zadružne zveze, ki so članice glavnega zadružnega saveza — Zadružni zvezi v Ljub« ljani in Celju, Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani in Zveza gospodarskih zadrug v Ljubljani — prirede spo« razumno ob tej priliki na velesejmu razstavo, ki naj tvori začetek zadružnih razstav in seznani zlasti udeležence zadružnega kongresa s slovenskim zadružništvom ter pri« kaže važnost in pomen zadružništva v Sloveniji. Razstava je gotovo ena najbolj zanimivih prireditev »Ljubljane v jeseni«.
V.	Razstava pohištva in stanovanjske opreme obsega malone 1000 m3 razstavnega prostora. Najraznovrstnejšc pohištvo, preproge, svetiljke, zavese, opreme za kopal« niče itd. nudijo našim gospodinjam čarobno sliko moder« no opremljenega stanovanja in domačnosti. Tej razstavi je priključena tudi razstava slovenske upodabljajoče umet«
nosti. V razstavljenih interijerjih so izvešene umetniške slike, ki odgovarjajo stilu dotičnega pohištva.
VI.	Higijenska razstava je razdeljena v šest oddelkov: 1.) splošna higijena, 2.) osebna higijena, 3.) socialna higi« jena, 4.) obrtna higijena, 5.) plemenska higijena, 6.) šolska higijena.
VIL Razstava domače obrti nudi pestro sliko domačih obrtnih izdelkov. Poleg najrazličnejših vrst čipk se vidijo slamniki in cekarji, delo domačih rok, Ribničani razstav« ljajo in prodajajo svojo suho robo in lončarske izdelke, Belokranjci tko platno in svilo, razni volneni izdelki za« okrožajo celotno sliko.
VIII.	Razstava kmetijskih strojev in orodja nudi našim kmetovalcem najboljši pregled modernih pripomočkov za lažje obdelovanje grude. Razni stroji so v obratu, tako da se interesenti lahko prepričajo o njih delazmožnosti in sestavi.
IX.	Razstava industrijskih in obrtnih izdelkov obsega kemično industrijo, strojno industrijo, izdelke iz železa in jekla, tehtnice,orodje, avtomobile, vozove, glasbila, plete« nine, kožuhovino, klobuke, perilo, vezenine, usnjarske izdelke, kosmetiko, tehnične in kemične novosti in radio.
X.	Zabavišče. Vinski in jestvinski oddelek velesejma ne nudi na pokušnjo samo izbranih vin in jestvin doma« čih živilskih obratov, marveč je pretvorjen v pravcati «Mali Prater«, zabavišče za staro in mlado, kjer se vrte razni vrtiljaki, zabavajo te strelišča, avtodromi in hipo« dromi, svojo moč in spretnost lahko preizkušaš na topovih in metanju obročev, za majhen denar si ogledaš Lili« putance, ljudi, ki niso večji od 1 m, deklico z Marsa, zamorce, variete, zrcalno palačo, iz katere ne najdeš izhoda itd.
XI.	Nagradno tekmovanje slovenskih harmonikarjev se
bo vršilo v nedeljo 8. septembra. Zopet bo nastopilo veli« ko naših fantov«harmonikarjev, med katerimi je nekaj pravih umetnikov. Najboljši bodo nagrajeni z lepimi na« gradami in diplomami.
Odveč bi bilo govoriti o pomenu pokrajinskih razstav, kajti žc zanimanje in udeležba razstavljalcev in poset« nikov kaže, da igrajo v našem gospodarstvu in kulturnem življenju odlično vlogo. Organizatorji so pritegnili letos toliko sotrudnikov in razstavljalcev, da je zavzela razstava obseg splošno kulturno«gospodarske prireditve in da se nje pomen ne da preceniti.
Slovenija je gosto naseljena, njeno prebivalstvo se mora z velikim naporom boriti za obstanek. Zato je prav, da tekmujejo med seboj vsi producenti, kajti zdrava kon« kurenca je tista gonilna sila, ki daje človeštvu moč, da neprestano ustvarja. Na pokrajinskih razstavah pokaže« mo zunanjem svetu, kaj zmore marljivost in vztrajnost, sami se pa učimo, kako je treba smotreno delati. Pokrajin« ske razstave so takorckoč splošne revije naših zmožnosti, našega kulturnega in gospodarskega razvoja. Zato je dolžnost vsakega poedinca narodne celote, da jih po svojih močeh podpira in s tem dokaže, da zna ceniti požrtvoval« nost onih, ki sc ne strašijo truda, gmotnih in moralnih žrtev pri organizaciji tako obsežne prireditve.
Razstavi jakem želimo obilo uspeha. Tej naši iskreni želji pa pridružujemo Se eno: da razstava privabi na ogled vse sloje prebivalstva, da si okrepe narodno in stanovsko za« vest ob pogledu na uspchapolno delo tisočero pridnih rok in bistrih glav. «Ljubljana v jeseni« je zadeva ponosa in srca vsakega zavednega Slovenca.
Hikakifa fiftriti ni več v }etati
odkar ve vsaka pametna gospodinja, da se sadežni madeži dajo lahko in sigurno oprati. - To omogoča edino SCHlCHTov
R A DIO N k i v ar uje perilo.
PRAKTIČNI NASVETI
Jabolčna krema.
Pol kilograma razkuhanih belih jabolk pre* tlačimo skozi sito ter dodamo 20 dkg slad* korja in en zavitek dr. Oetkerjevega praška
za vanilijevo kremo, ki smo ga raztopili v mrzli vodi. Nato pustimo, da vse nekolikokrat prevre, potem pa dodamo, ko se pričenja gostiti, še četrt litra stepene smetane.
Sadni medeni kolač.
V loncu skuhamo po tri pesti suhih češpelj, suhih hrušk in suhih jabolčnih krhljev. Ko je sadje skuhano, odstranimo koščice in pečke, potem ga pa sesekljamo na majhne kosce in vgnetemo v 40 dkg moke in 5 dkg sirovega
masla, dodamo za kavno žličko zmletega ja* neža, malo žbic in dišav, 25 dkg sladkorja, nekoliko medu ali pa sirupa, dve jajci, malo
mleka in en zavitek dr. Oetkerjevega pecil* nega praška. Ko je testo dovolj trdo, ga po* mažemo z rumenjakom in spečemo v pekači.
Tak kolač je prav^ okusen in se dolgo drži (če ga ne snemo).
Jabolčni kolač.
8 dkg sirovega masla, 2 rumenjaka in 10 dkg sladkorja mešamo toliko časa, da se speni. Potem dodamo 20 dkg moke, pol zavitka dr. Oetkerjevega pecilnega praška, za noževo
konico sladke skorjice (cimeta), V8 litra sme* tane in nazadnje še sneg od dveh beljakov. Ko je testo napravljeno, ga vlijemo v poma* zano pekačo, nakar ga obložimo po vrhu z jabolčnimi krhlji in potresemo s sladkorjem. Pečemo ga nekako pol ure.
gija dala veliko trdnejše osnove za «novo vzgojo».
Nauk o posebnih pravicah vsake starostne dobe, torej tudi mladine, ima za vzgojo važne posledice. Ker priznavamo, da stoji otrok in dozorevajoči mladi človek do nekako 20. leta na taki stopnji razvoja, ki je nam odraslim tuja, ki se nanjo iz svoje preteklosti tudi ne moremo prav dobro spominjati, imajo starši in vzgojitelji prevažno nalogo, da natanko spoznavajo posebnosti teh mladih ljudi in jih po tem tudi vzgajajo.
Navaden primer utegne to še najbolje po* jasniti.
Nobena reč se ne bo vzgojitelju bolj gabila pri njegovem učencu kakor laž, in vendar ni dvoma, da je občutek za to, kar je zares laž, otroku do nekako desetega, včasi tudi do dva* najstega leta popolnoma tuj. V svoji fantaziji, ki nanjo ne deluje še prav nič ali pa le malo razum, v svoji silo slabo razviti samozavesti nasproti svetu pomeša kaj rad svojo pomisel z
(Nadaljevanje na strani 256.)
Umazane roke
umiti in jih očistiti maščobe in olja je navadno zelo težko.
Najlažje je in za roke popolnoma neškodljivo, če se uporablja
SCHICHTOV OMINOL
Strojna oprava v delavnicah za obdelovanje lesa
_ Konkurenčni boj, ki ga opazujemo dan* današnji na vseh koncih in krajih pridobit« nega življenja, sili vsako, tudi najmanjšo mi«
zarsko delavnico, da nadomesti zamudno in drago ročno delo s strojnim delom. Pri oddaji del tekmuje z uspehom samo tisti, ki ima svoje stroje za obdelovanje lesa, seveda takšne, da se nanje lahko popol« noma zanese. Dober praktičen stroj za obdelovanje lesa je najboljša pomožna moč za mojstra, za« kaj tak stroj mu ne prihrani samo več pomoč« nikov, ampak z njim lahko tudi hitreje delo izvrši. Mi smo dandanašnji v naši ljubi Sloveniji tako srečni, da imamo že v ve« čini krajev električno ener« gijo za obratovanje obrtnih strojev, in prav ta pogonska sila je najbolj pripravna in najbolj ekonomična za mali in srednji obrat.
Mali obrti ni treba, da ima po enega ali več strojev ves dan v obratu, ker ji je ob električnem pogonu mogoče, da stroj, ki ga potrebuje, požene ali ustavi, kadar« koli se ji zdi.
Posebno praktični na to stran so moderni električni stroji za obdelovanje lesa priznane tvrdke Kirchner & Co., d. d., Leipzig, najstarejše in največje specialne tvor« niče strojev za obdelovanje lesa.
Na zadnjem spomladanskem velesejmu v Ljubljani smo si imeli priliko ogledati več takih strojev, in reči moramo, da nas je iznenadila umna konstrukcija teh strojev in njih skrbna in natančna izdelava. Tam smo videli n. pr. električno tračno žago, postavljeno sredi pro« štorov, kako je šla brez vsakršnega jermena čisto tiho, pač vzor nemške tehnike. Videli
smo več interesentov, ki so to žago preizkušali, pa je bila soglasna sodba vseh, da je to naj« boljša tračna žaga za obrat brez jermena, kar jih je. Ogledali smo si tudi najnovejši elek« trični obdelovalni stroj, pri katerem ni treba več nobenih posebnih priprav za uravnavanje mize. Delavcu, ki na njem dela, torej ni več treba dolgo iskati privijačev, kadar hoče izpre« meniti mizo, ker ima stroj sam ročne koleščke in koleščke z ročicami, ki so pripravnejši od privijačev. Stroj je tudi imenitno stružil, da se je moglo že na obrazih mizarskih mojstrov, ki so stroj preizkušali, poznati, kako so zado« voljni z njegovim delovanjem.
Posebno pozornost interesentov je vzbujal električni rezkar na verige, ki ni pri nas še nič kaj udomačen. Videli smo, kako se dajo na njem napraviti v najkrajšem času in lično četverooglate in drugačne izreze.
Razen električnih strojev za obdelovanje lesa brez jermenov dobavs lja tvrdka Kirchner & Co. kakor doslej vsakovrstne stroje za obdelovanje lesa za transmisijski obrat v znani nedosežni kakovosti, prav tako tudi vse stroje za moderne žage.
Kirchnerjevi polnojarm« niki n. pr. so po vesoljnem svetu znani in čislani.
Ker je bilo čezdalje večje povpraševanje po Kirchnerjevih strojih, se je tvornica odločila, da ustanovi v Slo« veniji svoje poseb« no zastopstvo, ki ga je poverila gospodu ing. G. Tonniesu v Ljubljani, Dvora« kova ul. 3/II. Tudi na letošnjem vele« sejmu «Ljubljana v v jeseni>» bo razstavila tvrdka Kirchner & Co. več strojev, nekaj gospodov od tvrdke pa bo navzočnih, da bodo interesentom drage volje neobvezno pojasnili vse, kar bodo želeli.
resničnostjo in mu godi, če pripoveduje ne« verjetne prigode, ki jih nepripravljen vzgo* jitelj osupel posluša in morda še kot laži ka* znuje. S takšno kaznijo pa ne bo veliko opra* vil, ker otrok niti ni zmožen, da bi sledil mi* selni zaporednosti odraslega človeka in spo* znal svojo napako. Tudi živi opomini ne bodo zato dostikat nič zalegli pri otroku, ker je pač njegova pomisel čisto drugačna kakor pri odraslem človeku. Iz izpovedi prič vemo celo, da podajajo mladostne priče še v letih, ko dozorevajo, objektivno napačne izpovedi pod pritiskom fantastičnih predočb in da se niti pred sodiščem ne zavedajo, da so njih iz* povedi napačne.
«Stara» vzgoja je seveda štela to izbega* vanje resnice za greh in je bilo umevno, da so se čutili vzgojitelji upravičeni opozoriti svoje otroke, da je to tudi greh. To je bila druga napaka, in sicer zato, ker si otrok te precej zapletene misli o razmerju med človekom in nebom sploh ne more pojasniti.
Pela je potem prav pogostokrat palica, ki naj bi ga poboljšala in odvrnila od nadaljnjih pregreškov. Da je to vzgojevalno sredstvo najbolj nepripravno v ta namen, utegne biti dandanašnji v mnogih slojih prebivalstva teo* retično že jasno, če se tudi praktično posle* dice iz tega še ne izvajajo.
Iz teh značilnih doneskov, ki smo jih za* grabili izmed toliko in toliko enakih, bo vsak vzgojitelj smatral za nujno potrebo, da se seznani z izsledki moderne mladin* ske psihologije. Ob zamotanosti mo* dernega življenja bi bilo tudi silno čudno, ako bi prav najvažnejša stroka človeškega živ* ljenja, vzgoja naraščaja, ne bila postala na kulturni stopnji, ki smo jo dosegli, težja in bolj zapletena. Če se «necivilizirani divjak® ni zanimal v bistvu za nič drugega ko za razvoj telesa svojih otrok, ima kulturni človek toli* kanj bolj vzvišeno nalogo, da poleg telesa tudi duha skrbno neguje in bistri. Ta naloga je bila celo za kulturnega človeka tako jasna, da je, zlasti dokler so učili, da je telo manj vredno, telo popolnoma zanemarjal; in to nazi* ranje je bilo tako silno, da je celo modernega človeka 19. stoletja še popolnoma prevzemalo.
Šola tiste dobe s svojim enostransko na du* ševno izobrazbo usmerjenim idealom je bila brez vsakega dvoma kriva, da se je zdravje
naroda poslabšalo. Tudi to je moderno nazi* ranje odpravilo: nauk o tesnem raz* merju med duhom, dušo in tele* som je rodil potrebo, da se prav v letih raz* vijanja vsi ti faktorji enakomerno vpoštevajo. Vidimo, da se dandanašnji to prepričanje po malem tudi uveljavlja. Nobeno čudo ni, da se nekateri starši, ki so še iz starejše generacije, iz svojega notranjega prepričanja še vedno upirajo, da bi njih otroci vsak dan po eno uro telovadili, hodili ali pa gojili šport. Zato je tolikanj bolj potrebno, da se razširjajo v teh krogih uspehi novejše mladinske vzoje. Preko* merno obremenjanje intelekta ubija le preveč živčni sestav, in telo mladega človeka potem le prerado omaga. In vsi tisti bolezenski po* javi, ki so o njih včasih mislili, da so neogibni (bledica, glavobolje, kratkovidnost itd.), so pač posledica popolnoma napačne vzgoje.
To korenito izremembo v nazorih o vzgoji je seveda rodilo spoznanje, da so bile te vzgo* jevalne metode, ki so jih poprej imeli za prave, zato napačne, ker ljudje prav nič niso poznali meja, v katerihse mora vzgoja gibati. Natančnejše preiskave so dognale, da so te meje precej ožje, kakor so prejšnje čase mislili. Trditev, ki izvira iz pro* svetljene dobe, da je treba otrokom samo po* jasniti, da je ta ali ona zahteva že v pameti utemeljena, če jim hočejo ne samo dopovedati, da je upravičena, ampak jih tudi pripraviti do tega, da se ravnajo po njej, se je izkazala za popolnoma pogrešno; tudi se je pokazalo, da nima vzgojitelj sam dovolj moči, da bi ugodil zahtevam, ki se odzunaj stavijo na otroka.
(Nadaljevanje prih.)
Kurent. V Ljubljani je pričel zopet izhajati dober humorističen list «Kurent», ki ga našim naročnikom pri* poročamo. Naroča sc pri upravi, \Volfova ulica št. 8.
Na željo naših naročnikov je sedaj podružnica uprave tudi v Zvezni knjigarni v Šelenburgo vil?"ulici (nasproti glavne pošte), ki je iz prijaznosti prevzela del upravniških poslov. Tam je tudi vedno - - - večja zaloga naših revij - - -
Mali bralci!
Kdor si želi zanimivih povestic, naj kar hitro naroči lepo knjigo, ki stane samo Din 13’—, ki opisuje doživljaje
PRINCESKE ZVEZDANE.
120 mičnih risb.
♦
67. risba:
Žabja krvnika sta vlekla čarovnico na morišče, toda njen sinko je stekel k Cvetki in zaprosil, prelivaje bridke solze: „Oh, daj, da ostane moja mamica živa. Tako rad jo imam! Priden bom, nikomur ne bom več nagajal."
Ali pa knjigo o doživljajih
KRALJA DEBELUHA IN SINKA DEBELINKA,
ki sta doživela res strahotne reči, a lepa knjiga stane samo Din 13'—.
♦
82. risba:
In zdaj sta videla, zakaj je bila štorklja v takih straheh, zakaj iz vode se je prikazala ostudna glava z lokavimi, prežečimi očmi; sedela sta na krokodilu! — „Dober dan!" je rekel krokodil. „Ali bo žena vesela, ko ji prinesem tak slasten priboljšek!" In brzo je odplaval dalje. Joj, joj, kako sta trepetala malčka!
Knjige se naročajo in dobivajo
v oglasnem oddelku
Prešernova ulica štev. 4.
so se vse srečno iztekle. Tudi ta
„JUTRA“, Ljubljana,
Prešernova ulica štev. 4.