ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977, s. 49-62 ^9 Boris Gombač SLOVENSKA POLITIKA V TRSTU OB KONCU 19. STOLETJA Referat na XVIII. zborovanju sloven­ skih zgodovinarjev, Kranjska gora— Jesenice, 29. sept.—2. okt. 1976 Slovenska politika v Trstu v zadnjem desetletju 19. stoletja, doživlja enega izmed svojih vrhuncev. Posebno močno so se v tem času okrepile go­ spodarske in narodne organizacije, narodna zavest pa zadobiva vse jasnejše oblike nacionalne emancipacije. Pri vseh oblikah prizadevanj za nacionalne pravice, pa igra najvažnejšo vlogo delovanje političnega društva Edinost, ki pomeni v Trstu kontinuiteto politične organizacije tržaških Slovencev. V tem uvodu je treba še pojasniti ustaljeno miselnost obstoječega zgodovinopisja, da je porajajoči, ali že nastali italijanski nacionalizem, prebudil, slovenski nacionalizem. Ta zakoreninjena premisa, ki je prisotna tudi med naprednej­ šimi italijanskimi zgodovinarji, enači boj slovenskega naroda za svoje legi­ timne pravice, za hude pojave nacionalizma. Nacionalizem, kot politično gi­ banje, kot določena ideologija, je bil v določenih krogih slovenskega življa na tržaškem, nedvomno prisoten, vendar ga ni prebudil italijanski naciona­ lizem, ni bil latenten med tržaškimi Slovenci in ga v končni konsekvenci moramo ločiti od pravičnega boja zatiranega naroda za lastne pravice. Boj Slovencev in Hrvatov v Trstu, na Primorskem in v Istri za svoje narodne pravice, je pač naravni rezultat zatiranja, kateremu so bile te narodnosti podvržene s strani italijanske hegemonistične oblasti. Na tem mestu velja tudi poudariti veliko vlogo časopisa Edinost v Trstu, na Primorskem in v Istri. Skozi vrsto desetletij je pomenil slovenskemu prebivalstvu nenadomest­ ljivega narodnega buditelja. List je izhajal šestkrat tedensko in pomeni za zgodovinarja neprecenljiv vir.1 , * Pripomniti je treba, da je takrat obstajalo obdavčenje časnikov na ta način, da se je moralo dajati kolkovati časopisni papir s kolkom ene stotinke, za vsak izvod glavne dnevne izdaje. Ta kolek se je pritiskal na finančnem uradu na predložene pole z mokrim pečatom v črni barvi. Istočasno je imel list pravico do enakega števila pol z rdečim brezplačnim časniškim kolkom. Te pole so se smele uporabljati, za morebitno drugo izdajo istega dne. To fiskalno uredbo so pri Edinosti uporabljali na ta način, da smo prirejali jutranjo izdajo in navidezno večerno izdajo, ki je pa izhajala pod noč, ter se je prodajala v glavnem šele drugo jutro. Na ta način je izhajala Edinost formalno vsak drugi dan •o je brez ponedeljka .trikrat na teden dvakrat na dan, dejansko pa šestkrat na teden, pri čemer se je privarčevala polovica kolkovine. Pozneje so pri Edinosti prišli še na drug trik, da bi se izognili prevelikim izdatkom za kolkovino. Začeli so izdajati list vsak dan po dvakrat, tako, da je bila jutranja izdaja namenjena za Trst, a večerna izdaja za čitatelje izven Trsta, ki so dobivali list po pošti. Jutranja izdaja se je kolkovala s črnim, večerna pa z rdečim pečatom. Vsebina ene in druge izdaje je pa bila razdeljena tako, da je večerna izdaja prevzemala polovico materiala in sicer najnovejšega iz jutranje izdaje, ter izpolnjevala drugo polovico z novim materialom in zadnjimi dnevnimi vestmi. Yfugi dan je prevzemala jutranja izdaja novi material iz prejšnje večerne izdaje, ter izpolnjevala f r-u^°. Polovico z novim materialom in zadnjimi vestmi, prejetimi ponoči. Na ta način so dobivali tržaški naročniki in odjemalci lista na drobno v jutranji izdaji identične članke in poročila, kakor v°. Jih dobivali zunanji naročniki in odjemalci na drobno v večerni izdaji. Vrhu tega so imeli tržaški F,r Д Priliko> da so bili obveščeni o domačih in svetovnih dogodkih zjutraj in zvečer. Uprava kalnosti je pa pri tem zopet prištedila polovico kolkovine, ter vrhu tega imela še nekaj dobička on tržaške razprodaje večerne izdaje. Ko se je pa odpravil časniški kolek, je Edinost začela izhajati vsako jutro, razen ponedeljkov in potem vsak dan sploh. * Zgodovinski časopis 50 ZGODOVINSKI CASOPI-S XXXI 1977 Okviri političnega delovanja društva Edinost se v pretežni meri odvijajo v izvoljenih organih politične oblasti. Tako ima slovenska stranka v Trstu, enega izvoljenega poslanca v državnem zboru na Dunaju, Ivana Nabergoja in štiri deželne poslance v tržaškem deželnem zboru, ki pa vrši tudi funkcijo mestnega sveta.2 Dočim se svet bavi predvsem z administrativnimi zadevami, ima deželni zbor nalogo sklepati deželne postave. Zaradi krivične volilne raz­ delitve tržaškega okrožja v mesto in podeželje in zaradi Schmerlingove vo­ lilne geometrije delitve v politične razrede, je slovenska stranka v Trstu imela možnost voliti v tržaški deželni zbor le šest poslancev. Zato je slovenskim narodnim poslancem bilo jasno, da nimajo v mestnem zastopu nikakršnih možnosti, proti hegemonistični politiki italijanskih liberalcev. V mestnem predstavništvu sicer delujejo, kot edina opozicija, vendar niso v svojih pri­ zadevanjih nikoli dosegli ničesar. Na zborih zastopa so slovenski poslanci sicer zagovarjali interese slovenskih okoličanov, vendar niso v svojih priza­ devanjih nikoli dosegli ničesar, ker so se njihove akcije ustavljale ob ne- probojnem zidu nacionalnih interesov italijanskih poslancev v mestnem svetu. Edini minimalni uspeh, so slovenski poslanci v Trstu dosegli le kot moralna opozicija vladajočim krogom, opozicija, ki operira le z interpelacijami in protesti proti političnim in administrativnim ukrepom tržaškega magistrata. V letu 1893, ko je bil tržaški mestni zastop razpuščen od dunajske vlade3 in so se za maj najavljale nove volitve, je skušalo Politično društvo Edinost, na pritisk tržaškega Namestništva, ustvariti nekak kompromis s tržaško fe­ deralistično stranko. Pri vsem tem, moramo računati na veliko mero lojal­ nosti in avstrijankarstva, ki so ju slovenski narodnjaki pobožno gojili. Čeprav so tržaški federalisti, ki so jih takrat imenovali konzervativce, tudi predstav­ ljali lojalni element v tržaški družbi, so nasproti Slovencem prav tako neto­ lerantno nastrojeni, kot njihovi liberalni kolegi. Kljub vsem pritiskom c. kr. Namestništva, da bi se obe stranki dogovorili za nek minimalen kompromis, je Politično društvo Edinost pogajanja prekinilo, ker so federalisti računali na njene glasove le v IV. volilni kuriji, kar pa je bilo za Slovence nespre­ jemljivo.5 Tak poskus kompromisarske politike z neko italijansko stranko, je bil zadnji v seriji preteklih in polpreteklih dogovarjanj s tržaškimi fe­ deralisti, ki jih je Slovenska narodna stranka v Trstu izvajala pod Dolencem. Tako se je tudi končalo obdobje, ki ga v zgodovinopisju poznamo pod izra­ zom konkordija ali cikorjaška politika.6 Od leta 1893 dalje nastopa Politično društvo Edinost, kot samostojna politična enota, s svojim nacionalnim pro­ gramom, ki nima več kompromisnih odklonov do italijanskih strank. Zato se Edinost na volitvah v deželni zbor maja 1893 odloči, da naj njeni volilci v prvem, drugem in tretjem razredu, oddajo bele glasovnice.7 Na teh vo­ litvah poudarja Politično društvo Edinost, svoje konstantno slogaštvo. Glavni argument politične propagande je boj proti skupnemu italijanskemu sovraž­ niku, kateremu se je moč upreti le z enotnim političnim nastopanjem, ne glede na svoje intimno politično prepričanje. 2 Poudariti je treba veliko važnost tržaškega mestnega sveta, ki izvira iz okolnosti, da se mestni svet konstituira, kot deželni zbor, ki je tista skupščina, ki sklepa deželne zakone. O priliki, ko cesar skliče deželne zbore, se tržaški mestni svet preosnuje v deželni zbor, kateremu predseduje tržaški župan v lastnosti deželnega glavarja. Deželnozborskim sklepom so potrebna cesarska potrdila. 3 Deželni zbor tržaški je bil razpuščen po cesarjevem ukazu dne 8. marca 1893. Zbor je posloval 3 mesece po postavni dobi. Edinost št. 22, 18. 3. 1893. 4 Edinost št. 29, 12. 4* 1893. 5 Edinost št. 37, 10. 5. 1893. 6 Edinost št. 40, 20. 5. 1893. 7 Edinost št. 43, 31. 5. 1893. — Sklep je bil sprejet na volilnem shodu 26. 3. 1893. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 19?? Jl Na teh volitvah v deželni zbor, so dosegli slovenski narodnjaki le po­ vprečne rezultate, čeprav so v primerjavi s prejšnjimi volitvami pridobili enega deželnega poslanca več. Politično društvo Edinost je dobilo v okoliških mandatih 950 glasov, progressovska stranka pa 723.8 Kot v vseh dotedanjih volitvah, ne moremo tudi tokrat mimo neizpodbitnih primerov malverzacij in poneverjanj volilnih rezultatov s strani tržaškega magistrata. Ponever­ janje je namreč ustaljena praksa v vseh primorskih mestih, kateremu se pri-, družujejo še kupovanje slovenskih glasov in najrazličnejši oblastveni pri­ tiski.9 Tak skromen volilni izid za slovensko politično stranko v Trstu, je posle­ dica še neizdelane nacionalne politike slovenskih narodnjakov. Njihov pro­ gram je ostal namreč neizpremenjen že dve desetletji in bil kot tak zastarel in neadekvaten. Kot izhaja iz tega programa, ni nikjer omenjena kakršnakoli politična, socialna ali kulturna zahteva, ki bi zagovarjala širše potrebe slo­ venskega prebivalstva na Tržaškem. Narodne pravice so zaobjete v neko megelno »popolno enakopravnost«, ki ničesar ne pove. S takim političnim programom, se je društvo Edinost težko zoperstav- ljalo italijanskemu nadvladju, v vseh izvoljenih političnih organih v Trstu. Če bi hoteli karakterizirati italijansko liberalno politiko v Trstu, bi rekli, da je bila ta politika usmrejena v konsolidacijo politične oblasti v vseh or­ ganih, obenem pa je bila poglavitna naloga tržaških liberalcev šikaniranje in postavljanje vsemogočih zaprek slovenskemu življu v Trstu in okolici, da bi se odvrnila vsaka nevarnost, da bi Slovenec prišel v sfero odločanja. Vsega tega prizadevanja italijanskih politikov, ne moremo označiti, kot boj za pra­ vice zatiranega italijanskega življa v Trstu, ampak to početje lahko karak­ teriziramo kot načelno zopersta vi janje med humanistično, visoko razvito druž­ bo, ki je seveda le italijanska in barbarstvom in biološko prirojeno reakcio- narnostjo, ki jo italijanski liberalci pripisujejo vsej slovenski narodnosti v Primorju.10 Politično društvo Edinost se temu nadvladju v izvoljenih svetih, konkretno ni mogla upreti. Izvoljeni slovenski predstavniki so sicer redno hodili na seje deželnega in občinskega sveta, kjer jim je pa bilo vsako delo­ vanje onemogočeno, večkrat oelo s fizičnim nasiljem. Zato usmerjajo slovenski narodnjaki svoja prizadevanja v izvoljenih telesih, predvsem v državni zbor na Dunaju, kjer sedi že 23 let tržaški slovenski poslanec Ivan Nabergoj, go­ stilničar iz Prošeke.11 V vseh teh letih je bil Naberoj, tako kot ostali slo­ venski poslanci, tudi član provladnega Hohenwartovega kluba in se je v okviru danih možnosti boril z resolucijami in interpelacijami za pravice pri­ morskih Slovencev. Leta 1893 pa se je proti njegovemu sodelovanju v Ho- henwartovem klubu, izjavilo več vodilnih politikov v društvu Edinost, ki so odklanjali vsako možnost, da bi slovenski narod še kaj žrtvoval, za tako vladno večino, ki je za status quo. To bi po njihovem mnenju pomenilo za Slovence narodni pogin. Ta opozicionalna skupina je bila pod močnim vpli­ vom hrvaških istrskih državnih poslancev, predvsem Spinčića in Laginje, ki ! V. Melik: Volitve na Slovenskem. ' Pritožbe slovenskih volilcev, da jih niso vključili v volilne sezname so vedno sprejete šele na drugi instanci. Pritožbe so namreč pisane v slovenščini in jih prva instanca, tržaški magistrat redno zavrača. Drugo instanco pa predstavlja tržaško namestništvo, ki je strpnejše. 10 Angelo Vivante: Irredentismo adriatico. Contributo alla discussione sui rapporti austro-italiani. 1945. Str. 184—185. 11 Edinost št. 12, 11. 2. 1893. 52 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 sta že izstopila iz Hohenwartovega kluba in skušala ustanoviti Hrvaško-slo- venski klub na Dunaju.12 Nabergoj se je temu zoperstavil v imenu tradicije političnega sodelo­ vanja z ostalimi slovenskimi poslanci v Hohenwartovem klubu, ter očital hrvaškim poslancem, da hočejo do Soče, in da ne priznavajo Slovencem lastne nacionalnosti.13 Opozicionalna skupina slovenskih narodnjakov pa vidi v ogroženosti obeh slovanskih narodnosti na Primorskem, poglaviten razlog, da se poslanci obeh narodnosti združijo v eno parlamentarno skupino. Ta polemika nam nakazuje, da sta obstajali v Edinosti dve frakciji, ki so jih pa pri Edinosti vedno uradno zanikali v imenu slogaštva in enotnosti.14 Hrvatski istrski časopisi, predvsem pa hrvatsko-narodni II diritto croato, napadajo Nabergoja in svetujejo svojim tržaškim somišljenikom, naj ga od­ stavijo.15 Sicer se tržaški narodnjaki teh nasvetov ne držijo in sklenejo krog okoli svojega poslanca, vendar je Nabergoj vseeno naprošen, naj ne podpira več dunajske vlade, naj izstopi iz Hohenwartovega kluba in naj se formira v Jugoslovanski klub. Njegove programske volilne izjave, da bo sodeloval s slovenskimi poslanci, so pač stvar preteklosti, stvar prihodnosti, pa je širša jugoslovanska koncepcija, za katero se morajo tržaški Slovenci še po­ sebej zavzemati.16 Nabergoj se je tej orientaciji tesnejšega sodelovanja s Hrvati dokončno podvrgel in na občnem zboru političnega društva Edinost celo sam izjavil, da ne vidi bodočnosti brez Hrvatov.17 To pa je pomenilo za nekatere tržaške intelektualce, ki so bili bolj liberalno usmerjeni, popuščanje kleri­ kalni politiki. Zato jih na XXI. občnem zboru ni bilo.18 Oglasili so se v Edi­ nosti z izjavo, ki je zagovarjala tesnejše sodelovanje s Slovenskimi liberalci. Glavna opozicionalca sta bila dr. Prettner in dr. Truden. Vendar se je občni zbor Političnega društva Edinost odločil, seveda pod prevladujočim vplivom hrvaških delegatov, naj se podpre tesnejše sodelovanje med Slovenci in Hrva­ ti, ki naj se združijo v eno stranko.19 Ti spori pa niso pozitivno vplivali na delovanje društva Edinost. Za­ vladalo je veliko mrtvilo v vsem javnem delovanju slovenskih narodnjakov. Politično društvo Edinost je namreč po svoji organizacijski strukturi, kadrov­ ska organizacija, ki nima zelo razvejanega političnega substrata. K volilni masi se Slovenski voditelji obračajo le od časa do časa, ko potrebujejo njih pristanek. Za leti 1894/95 pa lahko rečemo, da je prevladala hrvaška teza, slovanske vzajemnosti. S tako izdelanimi stališči so se tržaški in istrski volilni možje udeležili shoda zaupnih mož v Ljubljani. To je bilo v novembru 1894. leta.20 Glavne politične premise, ki jih je izdelalo društvo Edinost, so slonele na dveh že klasičnih postavkah slovenske tržaške politike: na slogaštvu in vzajemnosti, ter na obsodbi koalicijske vlade. Vendar so bili na Ljubljanskem shodu s svojimi manjšinskimi resolucijami, preglasovani in so bile vse tri točke njihovega programa odbite.21 Zato so primorski volilni možje izjavili, da se bodo glasovanja vzdržali, in da jih sprejete resolucije ne vežejo. S svojimi popravki so tržaški narodni politiki, za tri leta prehiteli slovenske 12 Polemika okrog I. Nabergoja se nadaljuje na volilnih shodih in na straneh časopisa Edinost. '» Edinost št. 3, 11. 1. 1893. Edinost št. 7, 25. 1. 1893. 14 Edinost št. 12, 11. 2. 1893. 15 Edinost št. 16, 25. 2. 1893. 16 Edinost št. 17, 1. 3. 1893. 17 Edinost št .49, 21. 6. 1893. 18 Edinost št. 50, 24. 6. 1893. — Poročilo o XIX. rednem občnem zboru političnega društva Edinost. 19 Edinost št. 51, 28. 6. 1893. Edinost št. 52, 1. 7. 1893. 20 Edinost št. 12, 26. 1. 1895. 21 Ti problemi se rešujejo na XXI. občnem zboru Političnega društva Edinost, ki je bil 23. 6. 189з. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 53 klerikalce, ki so se s Hrvati srečali šele na Trsatu. Politično društvo Edinost, je pa vseeno očitalo slovenskim klerikalnim in tudi liberalnim voditeljem, da so namenoma pozabili na program zedinjene Slovenije. Svetujejo jim, naj se povrnejo na izvore slovenskega preporoda, ki so jih zavrgli v imenu drob- tinčarske politike.22 Glede Hohenwartovega kluba, se je Edinost v letu 1895, odločno postavila zoper obstanek slovenskih poslancev v tem parlamentarnem klubu. Sicer so si po nastopu Badenijeve vlade sledili najrazličnejši pritiski, celo vladni, naj člani Slovensko-hrvaškega kluba ostanejo zvesti Hohenwartovemu klubu.23 Vendar so predstavniki Jugoslovanskega kluba z dr. Ferjančičem na čelu, bili za samostojnost, kljub deklarativni bližini s Hohenwartovim klubom. Svojo parlamentarno samostojnost so zagovarjali predvsem zato, ker so se koristi nemških konzervativcev, v mnogočem niso pokrivale z interesi slo­ venskega naroda. Ker pa so obstajali razni znaki popuščanja s strani neka­ terih jugoslovanskih poslancev, predvsem dr. Klajića, zvoni Edinost k pre­ plahu in očita tem omahljivcem, da hočejo žrtvovati Primorsko za svoja topla gnezda v Hohenwartovem klubu. Edinost odklanja tudi vsako konzervativno sodelovanje z nemškimi fev­ dalci. Edinost v svoji vnemi poziva celo ostale slovenske poslance, naj iz­ stopijo iz Hohenwartovegla kluba, ter naj pristopijo k Jugoslovanskemu klu­ bu. Za tako rešitev se poleg tržaških politikov navdušujejo predvsem istrski hrvaški poslanci, posebno še dr. Laginja, ki je novembra 1896 sklical na skupni sestanek vse slovenske in hrvaške poslance na Dunaju. Vsi so kot en mož podprli, kljub jasnim načelnim razlikam,, potrebo po Jugoslovanski parlamentarni skupini; konkretno je vsak nadaljeval s svojo parlamentarno politiko.24 Ena izmed primarnih političnih postavk Političnega društva Edinost je bila zahteva po slovenski šoli v Trstu.25 Da Slovenci v mestu Trst niso imeli svojih šol, lahko krivimo pristransko in protinarodno zakonodajo Avstroogrske. V Avstriji se ustanovi javna osnovna šola tam, kjer za to prosijo starši štiridesetih otrok, če ni v bližini štirih kilometrov, druge šole. Ta kilometrski kriterij, pomeni za mesto kot je Trst, kjer že obstajajo slo­ venske šole v predmestju, izničenje pravice slovenskih staršev, da bi svoje otroke, ki žive v mestu, pošiljali v slovenske šole. To je bila poznana »Lex Axmann«, proti kateri so se borile generacije in generacije tržaških slovenskih rodoljubov. Opirajoč se na ta zakon, so tako mestni magistrat, kot c. kr. namestništvo, kot vlada sama, ki se boji Čehov na Dunaju, vedno odrekali tržaškim Slovencem pravico, do lastne šole v mestu.26 Občudovanja vredno je bilo zopetno in zopetno prizadevanje tržaških rodoljubov, ki so se obračali z rekurzi in prošnjami, na vse konstitucionalne oblasti v državi.27 V Trstu je sicer delovala slovenska šola pri sv. Jakobu, ki jo je privatno vzdrževala družba sv. Cirila in Metoda, vendar je ta šola lahko sprejela le minimalno število učencev. Večina slovenskih otrok, je pa obiskovala razna- rodovalne italijanske šole, ponajvečkrat so pa otroci ostali kar doma.28 Trža­ ški magistrat se je dobro zavedal važnosti šol y narodnem jeziku. Zato pa f Edinost št. 47, 20. 6. 1895. f Edinost št. 75, 23. 6. 1895. " Edinost št. 77, 27. 6. 1895. Edinost — Jubilejna številka ob 50-Ietnici izhajanja. ** Edinost št. 86, 20. 7. 1895. ;; Edinost št. 97, 13. 8. 1895. Edinost št. 102. 25. 8. 1895. 54 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 v svojem brezmejnem prizadevanju po italijanstvu Trsta, ni dal te osnovne in prav nič nacionalistične pravice, več kot 1.200 otrokom slovenske narod­ nosti v Trstu. Ta nasilna asimilacija se je najhuje občutila v spodnji tržaški okolici in seveda v mestu samem. Predvsem je zajemala proletarizirane male posestnike in nove doseljence iz notranjosti slovenskih pokrajin. Za tako obupno situacijo, krivijo tržaški narodni voditelji predvsem tržaški magistrat, ki se je dejansko počutil s svojim statutom, kot država v državi in v svoji insularnosti, lahko počenja, kar se mu zdi.29 Obenem pa Edinost krivi so­ cialno politiko države, ki ni ničesar naredila, da bi obvarovala najbolj lo­ jalni živelj v Trstu in pušča tako odprta vrata italijanskemu iredentizmu.30 Politično društvo Edinost se čuti tudi sokrivo pri vsej stvari, saj so se tržaški okoličani odrekli upravni razdelitvi med mestom in okolico, kar bi se verjetno dalo doseči v osemdesetih letih 19. stoletja. Taka razdelitev bi jim dovoljevala večjo vaško samoupravo.31 To stališče Političnega društva Edinost je pomenilo novo poglavje v političnem boju tržaških Slovencev proti mestnemu magistratu. S parlamentarnim nastopom I. Nabergoja v dunajskem parlamentu 11. 12. 1895, ki je zahteval, naj se za tržaško okolico osnuje c. kr. Okrajno glavarstvo, se začenja kampanja za novo, po narodnosti ločeno u- pravno razdelitev, tržaškega mesta.32 Ker so se okoličani, tako kot v osem­ desetih letih 19. stoletja, tudi leta 1896 branili ločiti se od mesta Trsta, mora politično društvo Edinost zagovarjati to svoje nepopularno stališče, najprej na Dunaju in šele v drugi fazi med svojimi somišljeniki. Razloge, ki Edinost privedejo do zahteve po upravni ločitvi mesta od okolice, lahko iščemo v težnji po osvoboditvi okoličanov iz podrejenega polo­ žaja, v odnosu do mestnega magistrata.38 Vse občevanje med mestno oblastjo in okolico, je bilo namreč zasnovano tako, da je rušilo v slovenskem človeku narodno samozavest in vero v samega sebe. Povsod v Trstu, kjer sta bila kot uradna deželna jezika pripoznana tako slovenščina, kot italijanščina, je bil slovenski jezik zapostavljen, povsod tam, kjer se je le dalo, na magistratu, na namestništvu, na sodišču in pri financi. Celo v deželnem zboru, slovenski izvoljeni poslanci ne morejo operirati v lastnem jeziku, ker so fizično ogro­ ženi.34 V prvem polletju leta 1896 nas, v sicer vedno bogatem dogajanju med slo­ venskim življem v Trstu, preseneti izredno mrtvilo v vsem javnem delovanju Političnega društva Edinost. Če pa pomislimo na velik odpor okoličanov, do upravne ločitve mesta in okolice, nam je takoj jasno, da se vodstvo Edi­ nosti, te močne opozicije boji, ter se zato izogiba javnih manifestacij. Kritika vodstva Političnega društva Edinost, doseže svoj vrhunec na občnem zboru društva leta 1896, ko člani kritizirajo svoje narodne voditelje, ter jim očitajo tajno delovanje, nedelavnost, bezanje od ljudstva, neradikalnost v odnosih z vlado in še cel kup drugih grehov. Slovenski narodni voditelji v Trstu, so hoteli vedno doseči svoje brez večjih zaostritev, kljub nevzdržnemu narodnemu položaju.35 Zato niso v taki družbi, kot je bila predvojna Avstrija, kjer si do svojih pravic prišel le s pri- 29 Edinost št. 133, 6. 11. 1895. » Edinost št. 142, 27. 11. 1895. »' Edinost št. 142, 27. 11. 1895. 32 Edinost št. 150, 14. 12. 1895. » Edinost št. 80, 7. 7. 1896. « Edinost št. 81, 8. 7. 1896. » Edinost št. 80, 7. 7. 1896. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 197? 55 silo in izsiljevanjem, dosegli prav ničesar.86 Tudi, ko prfde septembra 1896 grof Badeni v Trst, se slovenski narodni voditelji ne morejo odločiti za radikal­ nejši nastop v podporo svojih narodnih zahtev. Prav ponižno se je delega­ cija enajstih slovenskih društev poklonila predsedniku vlade Badeniju, ter mu predložila svoje zahteve po slovenski šoli in po ločenem /Okrajnem gla­ varstvu. Več si slovenski voditelji niso upali, čeprav bi jih obupna situacija slovenskega narodnega vprašanja v Trstu prav silila k radikalnejšemu na­ stopanju.87 Kljub temu, ostaja Politično društvo Edinost, še vedno preminentna or­ ganizacija vseh Slovencev v Primorju in Istri. Tudi voditelji ostanejo isti, čeprav je bilo nekaj poskusov, da bi zamenjali odgovornega urednika časo­ pisa Edinost. Vedno ostrejša politika mestnega magistrata do slovenske nacionalne skupnosti v Trstu, je spet razburkala slovensko javno delovanje tako v me­ stu kot v okolici.38 Na politične shode je začelo hoditi nad 400 ljudi in sledila je tudi blaga radikalizacija političnega programa društva Edinost.39 Del te radikalizacije je postala tudi vse splošnejša zahteva po lastnem Okrajnem glavarstvu.40 In res so tržaški Slovenci dosegli, da je namestništvo odtegnilo magistratu en del prenesenega delokroga. Veliko izgubo pa predstavlja za slovensko politiko v Trstu, izguba par­ lamentarnega mandata Nabergoja v državnem zboru na Dunaju.41 Tako je ta dolgoletni poslanec šel v zaslužen politični pokoj, po volilnem porazu na državnozborskih volitvah. Za to težko izgubo lahko krivimo italijansko li­ beralno stranko, ki je leta 1897 prenehala s parlamentarno abstinenco in zmagala v vseh volilnih razredih v Trstu.42 V skoraj vsem avstrijskem časo­ pisju lahko v letih 1897/98 zasledimo vse več člankov, ki rešujejo pač na različne načine avstrijsko državo z raznimi centralističnimi in federalistič­ nimi načrti. Že marca 1896. leta zasledimo v Edinosti osamljen članek, ki obsoja centralizem in podpira narodno avtonomijo, kjer naj bi organi oblasti, ne glede na to, v katerih deželah bivajo Slovenci, samostojno skrbeli za upra­ vo kulturnih potreb vsega naroda.43 Na to temo se Edinost povrne tudi leta 36 Edinost št. 105, 1. 9. 1896. 37 Edinost št. 110, 12. 9. 1896. Grof Badeni je v Trstu sprejel 11. 9. 1896 naslednje slovenske delegacije: 1. Deputacijo okoličanov. Sestava: deželni poslanci I. Nabergoj, F. Dollenz, I. M. Vatovec, ter posestniki M. Pečar, A. Sancin-Drejač, F. Godnik, J. Turk, J. Katalan, I. Skabar. 2. Deputacijo Slovanske čitalnice: A. Truden in I. Abram. 3. Deputacijo Tržaškega Sokola: dr. G. Gregorin, J. Krvošič. 4. Deputacijo Slovanskega pevskega društva: F. Polič, S. Bartelj, Kocmur. 5. Deputacijo Delavskega podpornega društva: M. Mandič, J. Bubnič. 6. Deputacijo Tržaškega podpornega in bralnega društva: A. Kalan. 7. Deputacijo Kmetijske in vrtnarske družbe: inž. M. Zivic, J. Vatovec. 8. Deputacijo Tržaške hranilnice in posojilnice: G. Stepančič, J. Ulčakar. 9. Deputacijo Političnega društva Edinost: M. Mandič, O. Rybaf. 10. Deputacijo Prosilcev za slovensko šolo: I. Škedl, J. Perhavec, G. Gregorin. 11. Deputacijo Moške podružnice sv. Cirila in Metoda: M. Cotič, S. Škrinjar. 38 Edinost št. 112, 117. 9. 1896. 39 Edinost št. 126, 20. 10. 18%. 40 Edinost št. 129, 27. 10. 1896. 41 Delavec št. 9, 16. 3. 1897. 42 Edinost, št. 29, 9. 3. 1897 — Vsi volilci za tržaški mestni svet so razdeljeni v mestu v 4 volilne razrede, ter voli vsak razred 12 zastopnikov, vse mesto torej 48 svetovalcev. V tržaški okolici voli vsak okraj po enega zastopnika, torej 6! 43 Edinost št. 31, 13. 3. 1896 — Obsojamo centralizem in podpiramo narodno avtonomijo. Slovenci smo razkosani na 6 deželnih uprav in se torej naše ukupnonarodne življenjske koristi ne pokrivajo s sedanjo zemljepisno razdelitvijo onih pokrajin, v katerih bivamo Slovenci. Toda ne smemo pozabiti »a razliko med deželno in narodno avtonomijo. Da avtonomisti bodimo a ne deželni, ampak narodni avtonomisti. Zahtevati moramo, da se nam zasnujejo taki organi, ki bodo ne glede na zemljepisne meje, k iločijo posamične dežele, kjer bivajo Slovenci — samostojno skrbeli za primerno upravo kul­ turnih potreb vsega naroda. 5b ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 1898, ko izpopolni te svoje teze narodne samouprave z juridičnimi organi, ki naj bi skrbeli za vse potrebe naroda, naj biva isti v tem ali onem okraju.44 Kot bomo lahko ugotovili pozneje, so se v tem pogledu slovenski narodnjaki zelo približali Kristanovi rešitvi nacionalnega problema v Avstroogrski mo­ narhiji. Ljudska štetja predstavljajo za vse obrobne Slovence, poleg statističnega, še pomemben politični moment. Posebno v Trstu predstavljajo ljudska štetja, vedno veliko konfrontacijo med italijanskim magistratom, ki izvaja ljudska štetja in Političnim društvom Edinost, ki osporava temu štetju legitimnost. Zato so se slovenski voditelji v Trstu z dr. Rybarzem na čelu, že nekaj me­ secev pred najavljenim štetjem lotili agitacijske kampanije, da bi se štetje vršilo čim bolj objektivno.45 Da je bilo že prejšnje ljudsko štetje močno falzi- ficirano, ugotovimo, če primerjamo rezultate ljudskega štetja z volilnimi re­ zultati. Slovenski narodni politik v Trstu računajo, da živi v Trstu 15.000 Slovencev, v okolici pa 28.000. Slovenski narodni voditelji tudi opozarjajo na nevarnost, ki preti slovenski narodnosti po novem jezikovnem zakonu, ki ga načrtujejo na Dunaju. Ta zakon predvideva kot minimum, da se manjšina upošteva, 20% prebivalstva v relaciij na celotno prebivalstvo.46 V Trstu in okolici, bi taka zakonodaja o varstvu manjšin, pomenila po takratnem štetju, narodno katastrofo. Zato zahtevajo slovenski narodni voditelji v Trstu, naj se operat ljudskega štetja odvzame magistratu in izroči c. kr. namestništvu. Do tega bo pa prišlo šele leta 1910 ob naslednjem štetju. Obenem zahtevajo naj se revidira zakon o ljudskem štetju iz leta 1889, ter naj se spet uvede kriterij narodnosti in opravi kriterij občevalnega jezika.47 * Ob izteku leta 1900 se vse stranke v Trstu pripravljajo na volitve v dr­ žavni zbor. Tudi uradni kandidat Edinosti dr. Rvbarž podreja celotno orga­ nizacijo volilnemu spopadu.48 Političnemu društvu Edinost, se ob razbitju italijanskih liberalcev na Progresso in Demokraticazdi, da bi lahko na vo­ litvah, dosegel slovenski kandidat povoljen uspeh. Volilnih shodov in zbo­ rovanj, je bilo v Trstu in okolici nič koliko in Edinost izdaja celo volilne oklice v italijanščini.49 Rvbarž je na volitvah dobil 6.434 glasov, Hortis pa 8.095 glasov.50 Treba je torej na ožje volitve, kjer pa Rvbaržu ne uspe podvig, da bi premagal italijanskega kandidata s svojimi 8.414 glasovi.51 V Trstu so vsi presnečeni nad volilnimi izidi, tudi Edinost. Rezultati volitev so slovesna manifestacija slovenskega življa v Trstu. Moralni uspeh slovenskega kandi­ data je bil tudi to, da so Slovenci v Trstu dokazali, da Trst ni italijansko mesto, in da je ves operat ljudskega štetja v celoti falzificiran.52 Slovenci v Trstu so torej izvedli v celoti svoj volilni program in izkoristili te volitve kot dokaz svoje prisotnosti v Trstu. Razmerje je torej 10 : 8 za italijansko na­ rodnost.53 V začetku XX. stoletja lahko zapustimo slovensko narodno organi­ zacijo v Trstu, kot homogeno in kompaktno celoto, ki na vseh področjih jav­ nega življenja, predstavlja politiko boja za slovenske narodne pravice. 44 Edinost št. 210, 25. 10. 1898. 45 Edinost št. 208, 12. 9. 1900. 46 Edinost št. 16, 19. 1. 1901. 47 Edinost št. 33, 9. 2. 1901. 48 Edinost št. 248, 29. 10. 1900. 49 Edinost št. 291, 22. 12. 1900. 50 Edinost št. 3, 4. 1. 1901. 51 Edinost št. 5, 7. 1. 1901. 52 Edinost št. 5, 7. 1. 1901. 53 Edinost št. 24, 29. 1. 1901. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 *7 Da bi pravilno osvetlili celotno delovanje slovenske politike v Trstu, ne moremo mimo odnosa, ki ga je Politično društvo Edinost imelo do delavskega gibanja in do slovenske socialne demokracije, s posebnim ozirom na socialne razmere v Trstu. Ob začetku zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, ko tr­ žaška socialna demokracija ni bila še zakoreninjena v Trstu, se je Edinost vedno trezno ponašala do slovenskih delavcev.54 Nekaj pridržkov je sicer vedno bilo, predvsem do italijanskih socialistov, vendar tudi do njih Edinost ni nastopala s pretirano ostrino. Odnos Edinosti do tržaškega delavskega gibanja je slonel na strpni koeksistenci in tako je bilo zato, ker ni bil sloven­ ski proletariat še trdno organiziran in ni bil torej sposoben ogrožati pozicije slovenskega narodnjaštva v Trstu.55 Časopis Edinost redno poroča o delav­ skih shodih tržaških delavcev in jim kaže tudi določeno mero naklonjenosti. Vendar bi zastonj pričakovali, da bi bili voditelji Edinosti prepričani o po­ trebi razrednega boja. Njihovo stališče sloni na stališču karitativnosti in pomilovanja revnejših delavskih slojev. Tudi z Občim delavskim pravavarstvenim in podpornim društvom, ki. je v letu 1895, pomenilo srž delavskega gibanja v Trstu, ni prišlo Politično društvo Edinost nikdar v resnejše konflikte. Pri Edinosti so namreč resno računali na možnost, da bi prišlo to delavsko društvo v njihove roke, kar se je tudi zgodilo po Zadnikovem odhodu iz Trsta. Društvo je tako postalo slovensko-narodno, prevzel ga je Poljšak, ki je bil le še bivši socialni demo­ krat.56 Edinost se je tudi večkrat pridružila ofenzivi zoper socialne demokrate, ki sta jo posebno v letu 1895 sprožila Slovenec in Slovenski narod in to dosti bolj s svojo slovensko-klerikalno, kot slovensko-liberalno vnemo.57 Zadnik je v svojih dveh tržaških letih, dal slovenskemu delavskemu gibanju v Trstu socialdemokratično podlago, jasne pojme o odnosu do italijanskih tovarišev in odprl možnost sodelovanja s slovenskimi narodnjaki. Zaradi tega je tudi moral iz Trsta.58 Slovensko Politično društvo Edinost, se je zavedalo važnosti proletariata, a le v toliko, kolikor so bili tudi nacionalni principi pri proletariatu, resneje ogroženi. Tako očita Edinost italijanskemu delavstvu, da ni ničesar storilo, da bi se slovensko delavstvo ne asimiliralo. Pozivalo je italijanski proletariat, naj pomaga slovenskim delavcem, do prave narodne zavesti in naj ne vzbu­ jajo med njimi lažnega kozmopolitizma. Predvsem pa Edinost socialistom ne more pozabiti, da so na zadnjih dravnih volitvah pred letom 1897 agitirali za italijanskega kandidata federalistov Mauronerja in ne za Nabergoja, če­ prav je bil slovenski poslanec v marsičem sam kriv, ker ni hotel priznati upravičenosti splošne volilne pravice kar bi lahko storil, ne le iz taktike, kot je to pravilno ocenil Mauroner, ampak, ker je bil to že ustaljen princip društva Edinost.59 Slovenski narodnjaki so se tudi ogibali jasni opredelitvi štrajkov in praznovanj prvega maja. V končni konsekvenci pa Edinost, te oblike razrednega boja odklanja, ker je proti organiziranemu proletariatu, ker se ga boji. Zato je Edinost za delavske pravice, za volilno reformo in za 54 B. Gombač: Ustanovitev JSDS v Trstu. Jadranski koledar 1976, str. 206—207. 55 Idem, str. 203. 56 D. Kermauner: Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1884—1894. Ljubljana 1963. Str. 408, 409. 57 D. Kermauner: idem, str. 418, 419. 58 D. Kermauner: idem, str. 422, 423. 59 G. Piemontese: Il movimento operaio a Trieste. Dalle origini all'avvento del fascismo. 1974. Str. 69, 70. 58 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 svobodo, vendar pa brani delavcem, da bi se organizirali v lastni stranki. V tem okviru izostajajo iz časopisa Edinost, vsa poročila in notice o Jugoslo­ vanski socialno demokratski stranki. V glavnem se pa vrti odnos Edinosti do organiziranega delavskega gibanja, v relaciji podrejenosti gospodarjem Ln konstitucionalnim oblastem. Edinost je za spravo in ne za razredni razkol.60 Tudi ob aferi jezikovnih naredb, se med Edinostjo in Delavcem razvije ostra debata, ker očitajo narodnjaki socialistom, da jih narodno vprašanje ne zanima, da hočejo različne sloje, ki sestavljajo slovenski narod, spreti med seboj in atko porušiti narodno skupnost.01 Replika tržaških socialdemokratov, češ da je vsa slovenska politika v Trstu klerikalna, pa ne drži v celoti. Po­ misliti moramo na vse narodno delo slovenskih narodnjakov na Primorskem, na njihovo nesebično in nehvaležno delo. Delavska stranka se v Edinost za­ ganja s prevelikimi besedami z nepotrebnim očitkom o klerikalizmu, ter avtomatično prenaša kranjske razmere na Primorsko, kjer le redek posamez­ nik, kuje i znacionalnosti svoj kapital. Ob očitanju socialdemokratov, da narodni boji zamegljujejo razredni boj in naj slovenski narodnjaki nehajo poudarjati primarnost nacionalnega boja, pa lahko odgovorimo z besedami Edinosti, da bi o .takem nehanju lahko govorili le, če bi obe narodnosti izšle iz istih pogojev. Ker pa vsi vedo, da je italijanska narodnost tista, ki zatira in ne slovenska, lahko z mirno vestjo poudarjamo, da naš narod na Primor­ skem ne vodi nacionalistične politike, in da bi vsako popuščanje boju za svoje pravice, pomenilo narodno smrt.62 Oktobra 1898 zasledimo celo določeno mero strinjanja obeh tržaških slo­ venskih političnih strank.63 To je pristajanje Edinosti politične in teoretske narave z nekaterimi tezami E. Kristana.64 Edinost posveti Kristanu celo 4 na­ daljevanja njegovih izvajanj o nacionalnem vprašanju, ki bi jih celo vzela za svoje. Ta nenavaden odnos, časopisa Edinost, do tez socialističnega prvaka Kristana, lahko pripiešmo široko zastavljenemu narodnemu programu, ki ga je Kristan objavil v praški reviji Akademie.65 Kristan je zagovarjal stališče, da je nacionalno vprašanje vendar del socialnega vprašanja in torej sestavni del revolucionarnosti akcije socialistov, ki ne smejo narodnemu vprašanju zanikati prava do obstoja, kar bi pome­ nilo zanikanje celotnega socialnega vprašanja. Nadalje išče Kristan rešitev narodnega vprašanja v samoupravi narodov, ker narod sestoji od skupnosti vseh, ki govore isti narodni jezik in ki se svobodne volje pripoznavajo isti narodnosti. Edina možnost rešitve narodnega vprašanja je torej, po Krista­ novem mnenju, v kulturni enotnosti naroda.66 Politično društvo Edinost se s Kristanovimi tezami strinja, kar dokazuje blizkost stališč obeh slovenskih strank v Trstu. Mnenja se ločujejo le v tem, da Edinost v svoji lojalnosti, zagovarja obstoj Avstrije in išče možne rešitve le v tem okviru, medtem, ko Kristan zagovarja revolucionarno idejo, da je treba Avstroogrsko državo porušiti, če ni sposobna rešiti nacionalnega vpra- 60 Edinost št. 65, 20. 3. 1899. 61 Edinost št. 22, 20. 2. 1897. 62 I. Regent: Pripombe h knjigi G. Pimontese >0 delavskem gibanju v Trstu do konca prve sve­ tovne vojne<. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja III, 1962. Str. 260. « Edinost št. 210, 25. 10. 1898. " Edinost št. 211, 25. 10. 1898. Edinost št. 212, 26. 10. 1898. Edinost št. 213, 28. 10. 1898. Edinost št. 315, 31. 10. 1898. 65 Delavec-Rdeči prapoir št. 22, 5. 11. 1898. 66 Delavec-Rdeči prapor št. 22, 5. 11. 1898. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 59 sanja. V alternativi obstoja države ali svobode narodov se Kristan brezkom­ promisno odloča za slednjo! Vsi Slovenci naj zato zastopijo pot socializma saj imajo, kot narod proeltaroev, vse pogoje za socialno revolucijo.67 Ob načelnem zbližanju koncepciji obeh slovenskih strank v Trstu, lahko zasledimo tudi pojave skupnega sodelovanja, saj predlagajo socialisti celo skupen shod z narodnjaki na Velikem trgu v Trstu, v podporo, in kot protest za slovensko šolo v mestu.68 Vendar bi pa vseeno zahtevali preveč od sloven­ skih narodnjakov, da bi šli na skupne manifestacije s slovenskim proleta- riatom. Slovenski narodni voditelji, vabijo celo Kristana, naj vstopi v Poli­ tično društvo Edinost.69 Vendar so pri tržaških socialistih zadržki razredne narave premočni, da bi vstopali v narodnjaške vrste. Tu so obenem tudi pomisleki politične narave, saj pri Edinosti, kljub načelnemu pristanku na Kulturno avtonomijo, vseeno podpirajo idejo Zedinjene Slovenije, tu so še pomisleki glede slogaštva Edinosti, njenega pristanka na trsatski dogovor, njenega kriptoklerikalizma itd. Na teh konkretnih političnih vprašanjih se torej razbija konkretno sodelovanje med strankama. Ko se Kristan na Brnskem kongresu 1899 sporeče z Adlerjem, ki mu očita, da je jugoslovanska resolucija o kulturni in samoupravni avtonomiji neizved­ ljiva,70 in da je edina možna rešitev nacionalnega vprašanja v narodni fede­ raciji, se pa Edinost, ki iz Brna bogato poroča, zavzame za Kristanovo brnsko manjšinsko resolucijo in pravi, da so slovenski socialdemokrati na pravi poti k rešitvi narodnega vprašanja.71 Na skupnem shodu socialistov in tržaških narodnjakov se Rybar in Kristan glede šolskih in drugih vprašanj, povsem strinjata, le da se Kristan raje odloča za tujo, ampak napredno šolo, Rybafu pa vse pomeni le šola v narodnem jeziku, pa naj bo reakcionarna ali ne. V teh nesporazumih, lahko zasledimo, da so razlike načelnega značaja, tiste, ki ločujejo obe slovenski stranki na Primorskem. Kristan v imenu socialne demokracije zagovarja, kot primarno socialno idejo, Rybar pa, kot predstavnik meščanske politike, pa zagovarja primarnost nacionalnega boja. Če bi veliko agitacijsko delo socia­ listov, ki so v zadnjih dveh letih pred iztekom stoletja, organizirali 408 shodov in zborovanj, sumirali z delovanjem političnega društva Edinost, nam bo raz­ vidno, da je bilo delovanje med Slovenci na Tržaškem, med vsemi sloji, na izredno visoki ravni.72 Vse možnosti sodelovanja med obema slovenskima strankama v Trstu, se je pa razbilo ob prominentnih razrednih vprašanjih. Na predvečer voiltev v državni zbor, so na tržaški Južni železnici, stavkali delavci najnižjih kategorij. Slovenski socialisti, so delavcem, ki so bili v veliki večini slovenske narodnosti, priskočili na pomoč in jih s celotno organizacijo podprli.73 Politično društvo Edinost, je imelo med višjimi kategorijami de­ lavcev na Južni železnici, dosti svojih pristašev, ki se s stavko niso strinjali, ker njihovi interesi niso bili prizadeti. Na povabilo ravnateljstva Južne želez­ nice, sta šla dr. Rybar in dr. Gregorin na pogajanja, kar je prineslo v končni 67 Edinost št. 42, 21. 2. 1899. 68 Edinost št. 68, 23. 3. 1899. 69 Edinost št. 163, 19. 7. 1899. 70 Rdeči prapor št. 27, 4. 10. 1899. Rdeči prapor št. 30, 1. 11. 1899. , J. Pleterski: Koroška socialna demokracija in slovensko nacionalno vprašanje na Koroškem do leta 1914. Zgodovinski časopis 1962, letnik XVI, str. 216. Rdeči prapor št. 32, 22. 11. 1899. 71 Edinost št. 219, 25. 9. 1899. Edinost št. 220, 26. 9. 1899. 72 Rdeči prapor št. 24, 20. 8. 1900. 73 Rdeči prapor št. 30. 20. 10. 1900. 60 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 konsekvenci do stavkokaške akcije.74 Tega pa tržaški slovenski socialisti niso mogli prenesti in so prekinili vsako sodelovanje s političnim društvom Edinost. Od tega dogodka dalje, ni bilo med obema slovenskima strankama v Trstu, več prostora za nikakršno sodelovanje. Tudi na parlamentarnih volitvah leta 1901, niso socialisti podprli slovenskega kandidata na ožjih volitvah, kjer bi ob podpori socialistov, lahko celo zmagal. Obe narodni stranki v Trstu, sta tako ostali na svojih političnih premisah. Socialisti na razrednih, narodnjaki pa na narodnih. Do sodelovanja med obe­ ma, ali pa celo do inkorporacije ene stranke z drugo ni prišlo, ker so se tako eni kot drugi pretogo držali svojih svetovnonazorskih pogledov. Narodnjaška Edinost in slovenska socialistična organizacija v Trstu, sta šli vsaka svojo pot v reševanju slovenskega narodnega vprašanja na Primorskem. Riassunto LA POLITICA SLOVENA A TRIESTE ALLA FINE DEL XIX SECOLO La politica slovena a Trieste nell'ultimo decenio del secolo scorso sta attra­ versando uno dei suoi momenti migliori. Le organizzazioni sia politiche che culturali e economiche, che fanno capo all'Edinost quale organizzazione politica degli Sloveni a Trieste, nell'Istria e nel Goriziano, stanno prendendo quota e diventano sempre più' le portavoci dei movimenti popolari, per l'emancipazione nazionale e culturale degli Sloveni nel litorale austriaco. Tutti questi movimenti popolari non possono venir presi come movimenti prevalentemente nazionalistici, il che e'ia tesi di gran parte della storiografia borghese triestina e istriana, ma come azioni politiche di base degli Sloveni, per una emancipazione nazionale in senso defensive. Il nazio­ nalismo borghese italiano non e'ia causa diretta dei movimenti nazionali Sloveno e Croato. Non possiamo qui del tutto negare l'esistenza di certe espressioni nazio­ nalistiche slovene, dobbiamo pero'limitarle a certe frange estremistiche di pochi singoli e non come una politica globale dell'Edinost. Il movimento nazionale sloveno ha tutte le caratteristiche di un movimento autoctone, che risale al 1848 e che nei decenni che seguono lievita e matura con sempre piu'spiccati segni di lotta popolare per la pròpria emancipazione nazionale. Il giornale EDINOST, portavoce dell' omonimo gruppo politico, rappresenta dal 1875 per gli Sloveni del Litorale uno dei piu'validi argomenti di confrontazione politica, esce sei volte la settimana ed e'molto letto sia in citta'che nel circondario, Rappresenta oggi una fonte inestimabile per la ricostruzione integra, della storia triestina. La societa'politica Edinost, deve naturalmente attenersi alle condizioni politiche vigenti neu'Austria-Ungheria alla fine del XIX secolo. Queste condizioni, come noto, sono soprattutto uno spiccato parlamentarismo, una fortissima centralizzazione po­ litica decisionale, che ha a Trieste le sue propagini politiche nella luogotenenza ed in una decentralizzazione simbolica ma vigente, che si identifica nell'istituzione del Comune di Trieste, che e'nello stesso tempo Dieta regionale. L'Edinost si include in queste condizioni di parlamentarismo con i suoi eletti, l'oste-deputato Ivan Na- bergoj, che siede nel parlamento di Vienna gia'da 23 anni, e con quattro consiglieri alla dieta regionale, che praticamente pero'non hanno voce in capitolo in un con­ siglio comunale prevalentemente italiano e su posizioni nazionalistiche offensive. La geometria politica della legge Schmerling, limita il voto degli Sloveni soprattutto al circondario, che ha la facolta'di eleggere 6 consiglieri comunali. Nel consiglio comunale triestino (anche dieta regionale) questi quattro consiglieri Sloveni rap­ presentano l'unica opposizione alle posizioni egemoniche dei borghesi e nazionalisti triestini, ma in ultima analisi, anche questa opposizione risulta del tutto simbolica, caratterizzata da interpellanze e interrogazioni senza risposta. Nel 1893, quando 74 Edinost št. 240, 19. 10. 1900. ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 61 veniva sciolto d'autorità il consiglio comunale di Trieste e venivano prescritte le nuove elezioni si ha gli ultimi sussulti di una convivenza politica tra l'Edinost e i conservatori triestini, chiamati anche fedeloni, convivenza forzata anche segreta­ mente dalla Luogotenenza, che mirava ia limitare la politica liberale. Tale politica di alleanza chiamata anche Concordia o Cicoria, ha fine in questo frangente della vita politica triestina. Nell'ambito della sua azione parlamentare il deputato a Vienna, Nabergoj soleva collaborare con i deputanti istriani croati Laginja e Spinčić e con i parlamentari Sloveni collocati nell'area del club parlamentare di Hohenwart, che apoggiava un governo prevalentemente clericale. Dopo una azione di rottura dei deputati croati istriani che miravano a far uscire gli Sloveni dal club parla­ mentare di Hohenwart e di formarne uno nuovo con spiccate tendenze Jugoslave, il deputato Nabergoj si decise a lasciare il club, dopo una fase di tentennamento, dovuta alla tradizionale appartenza ad una politica parlamentare slovena, ben lontana dal programma del 1848 e comunemente denominata come »politica delle bricciole«. L'entrata nel club Jugoslavo fu dettata anche dalla pressante insi­ stenza dei suoi elettori che chiedevano una qualsivoglia opposizione a un governo che agli Sloveni non dava nemmeno la possibilità di frequentare scuole nazionali in una citta'a popolazione mista. Nel periodo da 1893 al 1895, si ha anche una radi- cahzzazione dei rapporti tra liberali e radicali in seno all'Edinost. Ma la politica ufficiale della società slovena, nega e vieta questi dissidi in nome di una unità di fatto, davanti ai pericoli del nazionalismo Italiano. La richiesta di scuole elementari slovene in città è l'elemento politico più rilevante nei programmi politici dell'Edinost. La colpa principale della negazione di scuole Slovene in città, viene ormai comunemente attribuita al consiglio comu­ nale di Trieste, forte anche di una legislazione, denominata Lex Axmann, che vieta­ va il formarsi di nuove scuole, dove giàne esistesse qualcuna a 4 Km di distanza, lutte le scuole Slovene erano pero'situate nel circondario, che distava meno di 4 Km dal centro. E chiaro che nessuno mandava i bambini a scuola a Cattinara o a rJasovizza. I triestini abitanti nel centro, di nazionalità slovena supplivano a questa mancanza pubblica, con la Cirilmetodio, che organizzava scuole private, con denaro privato. Ma già per la loro natura di scuole private, questi paghativi non potevano supplire alle scuole pubbliche e finiva cosi'che cca. 1200 alunni dovessero frequen­ tare le scuole elementari italiane, vivai di snazionalizzazione organizzata, oppure restare a casa. L'Edinost intraprendeva perciò nel 1893 una azione parlamentare per dividere amministrativamente la città dal circondario. Incontro'pero' una ferma opposizione dei propri elettori che non volevano venir meno ai privilegi, talvolta anche fittizi dei Triestini. In un ambiente politico quall'era quello austriaco del AIA. secolo, si doveva operare soprattutto con ricatti e argomentazioni politiche dettate da punti di forza. È chiaro che una politica tentennante a fidelista come era quella dell'Edinost, non potesse raggiungere risultati positivi. Ed ecco che quando giunse a Trieste nel settembre del 1896 il presidente del governo Badeni, i rappresentanti di ben 11 società slovene raccolti in ossequioso silenzio, non sono m grado che di salutarlo e di fargli riverentemente presente la mancanza di scuole m città, dimenticandosi di tutte le promesse di radicalizzazione date al proprio elettorato. Nabergoj viene spazzato via dall'onda liberale alle elezioni del 1897, nel mo­ mento della grande vittoria dei nazionalisti triestini in tutte le curie parlamentari, rmiva in quell'anno la decisione dell'astinenza parlamentare dei liberali italiani l censimenti ufficiali che ogni decenio (1857, 1896, 1880, 1890, 1910), infiammavano gli animi nell'impero degli Absburgo, specialmente nelle regioni a popolazione mista, erano per i politici Sloveni di Trieste, dell'Istria e del Goriziano, si un momento statistico di verifica, ma anche è soprattutto un atto di mobilitazione Politica e nazionale. Le falsificazioni e le intimidazioni operate dal Comune di ineste non si contavano più. Neanche i resultati delle elezioni che chiaramente uemantivano i resultati del censimento 1890, non potevano fermare il comune nelle sue macchinose azioni, volte a dimostrare il più basso numero possibile di Sloveni residenti a Trieste. I politici dell'Edinost vollero allora far passare l'esecuzione del ensimento dal comune alla Luogotenenza, che dava più garanzie di oggettività, questo passaggio di competenze verrà effettuato solamente nel 1910, con un censi­ mento successivo, ohe dimostrava tutte le malversazioni ufficiali e non ufficiali Comune di Trieste. Questo sforzo organizzativo che contiuno'incessante per 62 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 tutto l'anno .ebbe i suoi fratti alle elezioni parlamentari alla fine del 1900. Il candi­ dato ufficiale dell'Edinost ricevette 8.095 voti, e che per poche centinaia di voti non vinse sul candidato liberale A. Hortis, vittima infelice di una scissione liberale. La vittoria morale fu attribuita al Rybarz, che forte dei suoi 8.414 voü al secondo balottaggio, dimostro'inequivocabilmente la falsifizacione dei dati del censimento Uno degli aspetti più interessanti della politica nazionale dell Edmost tu senz altro, la sua politica verso la classe operaia. Si può ceramente distinguere in questo ultimo decenio del XIX secolo la posizione dei partiti borghesi triestini verso una classe operaia non ancora organizzata all'inizio del 1890, oppure le loro posizioni politiche verso un proletariato sempre più organizzato e aguerrito nel periodo 1897—98. Anche l'Edinost non poteva uscire immune da questa contradizione, perche una larga fettta del suo elettorato era formata da proletari sloveni. Appena dopo il 1895 e soprattuto dopo il 1897, quando cioè' il proletariato sloveno riuscì a for­ marsi in un proprio partito socialista, diviso organizzativamente dal partito social­ democratico italiano di Austria, le posizioni dell'Edinost si cristallizzano su temi conservatori e anticlassisti, dimostrando la sua vera base di partito borghese. L Edi­ nost non poteva dimenticare l'affronto subito alle precedenti elezioni parlamentari, quando i socialisti triestini votarono per Mauroner e non per Nabergoj. In rapporto ai socialisti Sloveni l'Edinost non scende in aperta polemica, ma fa tutto un cesella- mento sui diritti inscindibili dei lavoratori, per una vita piu'decente, bandisce pero ogni aspetto rivoluzionario della lotta di classe. Dove le due organizzazioni politiche si incontrano e'sul piano delle rivendicazioni nazionali, soprattutto sul problema della scuola slovena a Trieste. Ancor prima del congresso di Bruma nel 1899, si ha un avvicinamento delle posizioni dell'Edinost alle posizioni di Etbin Kristan, teo­ retico della socialdemocrazia slovena. Kristan sostiene l'idea che il problema na­ zionale fa anche parte del problema sociale e della lotta di classe ed e' dunque parte integrante dell'azione rivoluzionaria dei socialisti. Questi non possono e non devono isolare il problema nazoinale come problema borghese, ma devono farlo proprio, della propria azione di classe. Il problema si porra'poi anche al congresso social­ democratico di Brema, dove fu Kristan a presentare una mozione di minoranza al programma di V. Adler, nella quale proponeva all'Austria una organizzazione, basata su concetti di federazione nazionale, dove ogni popolo avesse la possibilita'di autogestirsi nei propri bisogni nazionali. L'Edinost in rapporto ai problemi nazionali suddetti si pone a fianco delle tesi di Kristan e le fa proprie, invitandolo perfino a entrare nelle file dell'Edinost. Questa collaborazione ha bruscamente fine con una azione di crumiraggio, protagonisti Rybarz e Gregorin i maggiori uomma della Edinost, che fanno saltare uno sciopero alla ferrovia e che in bruttura concludono questa fase di interclassismo su basi nazionali. Alle elezioni parlamentari del 1901 i socialisti sloveni non votarono per il candidato dell'Edinost nel balottaggio finale, il che poteva risultare determinante per l'elezione del dr. Rybarz. Questi due partiti politici si staccarono definitivamente da qualsiasi programma comune e vanno ciascuno per la propria via, l'Edinost per quella nazionale e i so­ cialisti sloveni per la via della lotta di classe.