in šola za starše Družinska pedagogika Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 11 V sodobnem času manične začasnosti, hiperpotrošništva, 'potrženja' odnosov, komercializacije ljubezni in silne negotovosti je težko razmišljati, kako biti starš. Težko je tudi zato, ker so starši soočeni s kritikami o nevzgojenih otrocih, s klici po discipliniranju in ponovni avtoritarnosti. Vprašanje ni le vprašanje staršev, temveč je vprašanje celotne skupnosti. Vzgajati pomeni učiti otroka, kako živeti v svetu. Sodobni svet pa je tako spremenljiv, da postaja vzgoja že skoraj misterij (Andreoli, 2014). Kako naj delujeta oče in mati, da bi otroci razvili občutek smiselnosti življenja in zadovoljstva v življenju? Kaj je pomembno in kaj ni pomembno? Starši v spremenjeni kulturi Nives Ličen, izr. prof. dr., je predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je raziskovalka učenja v vsakdanjem življenju, ukvarja se predvsem z biografskim učenjem v odraslosti. Njena bibliografija obsega preko 250 enot. Družina je prostor mnogih odnosov, čustev – tako ljubeznivosti kot jeze in ljubosumja, hrane, denarja, znanja, zdravja in bole- zni … Družine so s svojim mikroživljenjem vpletene v kulturno okolje, ki ga obvladu- jejo tekmovalno doseganje dobičkov in s tem povezana zavist, puščanje šibkejših za sabo. V nasprotju s tem je družina skupina, v kateri so ljudje solidarni drug z drugim, sočutni in skrbijo za šibkejše, bolne, stare. Na eni strani so torej družbena pričakova- nja o učinkovitosti v delovnem okolju (kjer je prevladujoč odnos tekmovalnosti in je tudi zato vedno več izgorelosti), na drugi strani je družinski svet, v katerem je prevla- dujoč odnos solidarnosti. V anj iz zunanjega sveta pronicajo vse težave, zato so odloči- tve mater in očetov vedno težje. V realnem življenju seveda ni enostavne dihotomije, kot sem jo zgoraj nakazala v dvojici tek- movalnost/solidarnost, temveč so omrežja odnosov prepletena. Posledice mobinga na delovnem mestu se preselijo v družino in obratno – družinska (pre)obremenjenost, npr. čustvena obremenjenost, se odraža na delu. Ključna razlika v primerjavi s prete- klostjo je ozaveščanje, da sta za kakovost življenja, občutek smiselnosti in blagosta- nja poleg materialnega blagostanja, znanja in veščin pomembni čustvena in duhovna inteligentnost. Starši so najbolj ponosni, ko jih otroci presežejo V dnevih ob zaključku šolskega leta sem bila na obisku pri družini, v kateri živijo skupaj tri generacije. Stari starši so v otro- štvu doživeli drugo svetovno vojno in po vojni niso imeli možnosti, da bi se šolali. Ob uspehu vnukov je stara mama s sol- znimi očmi in tresočo brado dejala: »To je taka sreča, da se ne da povedati.« Sreča je v družini povezana z uspehom drugih. Pove- zana je s sprejemanjem drugih. V zgornjem primeru, ko je bila stara mama tako sreč- na, da je jokala od sreče, je bil uspeh otrok prepoznaven v željah stare mame (šolska uspešnost). To je bila tudi njena želja. Otro- ci so danes drugačni od staršev. »Kako naj spremljam svojega sina, ki se odmika v svet interneta, ki ga jaz ne poznam?« se sprašuje mama. »Kako naj spremljam hčerko, ki ob- javlja svoje 'fotke' na FB?« Prihaja nova ge- neracija, ki ni podobna prejšnji. Starši otrok ne poznajo, zato se jim lahko le približajo in jih spodbudijo, da razvijejo svojo notranjo željo, ki bo večja od strahu pred neznanim. Ljubezen v družini ni le romantična zalju- bljenost med dvema, temveč je bolj dolgo- trajno čustvo. Vključuje sočutje, odpušča- nje, kompromise, potrpežljivost. Največji izziv so nove vloge matere in očeta, ki star- šem niso (pre)dane, niso (pred)pisane, tem- več jih morajo oblikovati. Otroci se namreč vzgajajo v odnosih in prav odnosi so tista mreža, ki jo družina nenehno ustvarja. Sodobni oče ni več avtoritarni oče, kot ga poznamo iz zgodbe o Ojdipu, temveč je bolj podoben Odiseju, očetu, ki je na dol- gem potovanju, in očetu iz zgodbe o izgu- bljenem sinu. Recalcati (2018), filozof in psihoanalitik, ga imenuje »najdeni sin«. Av- Foto: Peter Prebil in šola za starše Družinska pedagogika 12 Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 toritarni oče in odpuščajoči oče – to sta dva pomembna vzorca, ob katerih razmišljamo o starših in otrocih: na eni strani avtorita- ren odrasli, ki bi svojega sina ubil, na drugi strani nekdo, ki odpušča. V zgodbi o izgu- bljenem sinu oče pripravi celo zabavo, ko se sin vrne, čeprav je sin naredil veliko napak in zapravil polovico premoženja. Oče sina ne obsoja.1 Ljubi otroka, ki je drugačen od idealnega otroka. Pri sodobnih odnosih pa napaka, padec (pogosto) nista tolerirana; omejitev, ki jo otrok mogoče ima, ni spre- jeta. Da bi bil otrok uspešen, poskušajo starši odstraniti vsako omejitev. Nasprotno od dobrega namena (da bi otrok razvil svo- je zmožnosti) se včasih razvijejo odnosi, v katerih rastejo 'mali tirani' (Ukmar, 2017). V edejo se kot princi, ki jim družina nudi vse ugodje. Paradoks sodobne vzgoje je v (zmo- tnem) prepričanju, da je odnos med starši in otroki odnos enakopravnih, da imajo oboji enake pravice, da so v dialoškem raz- merju. To vodi v zmedenost, saj otroci ne morejo imeti enakih odgovornosti, ker jih preprosto ne zmorejo. V resnici je vedno odrasli tisti, ki vodi in usmerja dialog ter postavlja pravila. Razlika med Ojdipom in Telemahom Omenjala sem Odiseja, ki je na poti. Zgod- ba o Odiseju in njegovih potovanjih ter dol- goletni odsotnosti je zgodba o odsotnem očetu. Njegov odnos do sina je drugačen od tekmovalnega odnosa med Lajem in Ojdi- pom. Odisej je oče, ki ga T elemah pričakuje, se ga razveseli in skupaj razrešita problem s snubci Telemahove matere in Odisejeve žene. Telemahov kompleks, kot ga imenu- je Recalcati (2014), je naslednji model za razumevanje sodobnih odnosov med star- ši in otroki. Patriarhalna figura očeta (kot gospodarja, ki lahko ubije svojega otroka; ki utiša svojega otroka s pogledom; ki je nepremagljiv v odnosu s svojim otrokom) je izzvenela. Kaže se kot erozija avtoritete. Čeprav ne žalujemo za takim likom očeta, pa se sprašujemo, kakšna naj bo sodobna vloga očeta. Sodobni oče je 'anti-Laj' (Re- calcati, 2017), s sinom ni v odnosu »ali jaz ali ti«, temveč se z njim povezuje. In matere? Oče – po psihoanalitični interpretaciji vlog – otrokom preda odnos do reda v družbi, smisel zakona. Mati pa otrokom preda željo živeti življenje. Materina ljubezen do otroka je vedno partikularna ljubezen, njena ljube- zen ni nekaj splošnega, temveč je vedno lju- bezen do natančno te deklice in natančno tega dečka. Mati izdeluje (in podarja otro- ku) ljubeč odnos. T o je zelo pomembno, ker se otrok vidi skozi oči matere. Občutek o sebi gradi preko tega, kar čuti, da njegova mati čuti do njega. Mati daje otroku hrano (ohranja ga pri življenju) in daje mu spo- ročilo, da je ljubljen. Poleg tega, da se mati posveča otroku, pa mu mora podariti tudi sporočilo, da ni zgolj mati, temveč ima tudi druge pomembne odnose. Ne navezuje se le na otroka (in otroka nase). Za 'dovolj dober' odnos (idealnih odnosov ni) je potrebno, da mati in otrok nista sama v zaprti celici, da ne dušita drug drugega. Mati, ki se ne zna odmakniti (navezati na partnerja, delo …), otroka pogosto posesivno navezuje. Kaj naj dajo starši? Izkušnja starševstva je transformacija člo- veka, rojstvo otroka povzroči, da se svet ponovno začenja. Vsak otrok je darilo, vsak je poseben, celovit, je melodija, ki jo starši slišijo in nadaljujejo ter preko tega vzgajajo tudi sebe. Otroka je treba naučiti, da bo zmogel ob- čutiti hvaležnost, ki je nasprotje zavisti. Če poskusim odgovoriti na vprašanje v uvo- du: pomembna sta temeljno upanje in za- upanje. Otrok, ki je deležen zaupanja, bo razvil svojo željo, ki ga bo vodila v življe- nju. Upre naj se podjetniškim načelom, da mora biti vse hitro in učinkovito. Otrok potrebuje veliko časa, glasbe, objemov, zgodb, slik, travnih bilk in 'neproduktiv- ne' domišljije. Literatura • Andreoli, Vittorino (2014): L'educazione (im)posibile. Milano: Rizzoli. • Nouwen, Henri J. M. (2006): Platno ljubezni. Ljubljana: Založ- ba Dravlje. • Recalcati, Massimo (2014): Il complesso di T elemaco. Genitori e figli dopo il tramonto del padre. Milano: Feltrinelli. • Recalcati, Massimo (2017): Cosa resta del padre? La paternità nell'epoca ipermoderna. Milano: Raffaelo Cortina Editore. • Recalcati, Massimo (2018): Il segreto del figlio. Da Edipo al fi- glio ritrovato. Milano: Feltrinelli. • Ukmar, Giuliana (2017): Se mi vuoi bene, dimmi di no. Milano: Franco Angeli. Opomba 1 Naj spomnim na izjemno delo Rembrandta, ki upodablja oče- ta, ki odpušča. Sina objema z ljubečima rokama, ki sta upo- dobljeni kot roka ženskega in moškega principa. Gl. Nouwen, 2006. Vsak otrok je darilo, vsak je poseben, celovit, je melodija, ki jo starši slišijo in nadaljujejo ter preko tega vzgajajo tudi sebe. Foto: Petra Duhannoy