701 Barbara Sušec Michieli Usodno srečanje SARTRE IN DAMA S KAMELIJAMI - 1. Medtem ko je angloameriška vojska prodirala v Normandijo in je Rdeča armada pomikala vzhodno fronto vse bolj na zahod, je eden od vidnih članov francoskega odporniškega gibanja pisal dramo z naslovom Huis Clos. To je bil seveda Jean Paul Sartre, ki je kasneje postal šef francoske eksistencialistične šole in najimpresivnejša osebnost povojne francoske književnosti. Huis Clos, Zaprta vrata, so njegova najbolj znana in popularna drama. Znamenita formula drame - pekel so drugi - je v petdesetih in šestdesetih letih našla kopico naslovnikov, ki so iz Sartra naredili »živo legendo«. Slavni avtor tudi danes zbuja občudovanje, čeprav omenjeni izrek zveni kot aforizem izgubljene filozofije. Jean Paul Sartre je postal del tiste dvoumne, polpretekle zgodovine, ki je sicer še vedno preblizu, da bi jo kar pozabili, a hkrati dovolj daleč, da lahko postane predmet kritičnega premišljevanja. 2. Obrat Kritiki Sartrovih dram so največkrat enostranski. Drame zvedejo na intelektualizem, teze in konverzacijo, pri tem pa praviloma prezrejo, od kod besedilom njihova scenska učinkovitost... Zaprta vrata niso nobena izjema. Na eni strani imamo nepregledno množico razlag, na drugi pa ozek krog ključnih besed, ki se ponavljajo iz analize v analizo. Če smo še bolj natančni, ugotovimo, da obstajata v bistvu samo dva različna tipa interpretacij. Ločita se po tem, ali pekel razumeta metaforično - le kot prispodobo - ah' pa dobesedno - kot dejansko prizorišče Sartrove igre. V prvem primeru se je treba spoprijeti z veristično igro, ki se na žalost kmalu raztrešči ob Sartrovem intelektualizmu in filozofskih tezah. Gostobe-sednost in retorika postaneta nepremagljivi oviri, ko je treba besedo preoblikovati v govor in predstavo iz naslonjača preseliti na gledališki oder. 26 isto / str. 86 702 Barbara Sušeč Michieli Druga možnost vodi v melodramo, a je, vsaj gledališko, bolj zanimiva. In najsi je etiketa melodramatičnosti še tako žaljiva za avtorja, ki je pripadal kartezijanski tradiciji, izziv je tu. Poskusili bomo pokazati, da Sartrov peklenski stroj lahko oživi samo s pomočjo melodramatike, ki se ne sramuje svoje preračunljivosti in pomanjkanja tenkočutnosti.1 3. Kaj je za zaprtimi vrati Ko se drama začne, je pred nami navadna soba, opremljena z nenavadnim pohištvom iz Second empira: trije prazni naslonjači, ki čakajo na nove lastnike, kamin in nekakšen bronast odlitek. Vendar videz vara; ta »običajna« soba je samo ironična preobleka za moderniziran pekel, v katerem ogenj in žveplo nadomeščajo drugi ,rekviziti'. Aristotelovska mimetičnost in verjetnost postaneta tu brezpredmetni, saj se dramski doživljaj posmrtnosti lahko izraža s poljubnimi asociativnimi predpostavkami. Ker so dramski liki postavljeni v izmišljeni - tukaj posmrtni - svet, se nehote spremenijo v abstraktne znake, prek katerih bralec/gledalec zaznava delovanje nekih absolutnih principov. V takih svetovih ni svobode delovanja, dramatično se ustavi pri (samo) razkrivanju junakov in polaganju starih računov... To pa ni več daleč od melodrame, v kateri je vse podrejeno emocionalni in moralni teleologiji. Vendar Zaprta vrata niso običajna melodrama. V njej nastopajo »sami morilci«, »izvržki človeštva«, ki so brez ustrezne konkurence dobrega. Estelle ima na vesti svojega otroka, Ines je v lezbičnem ljubosumju pahnila v smrt Florence in njenega prijatelja, Garcin je svojo strahopetnost ter impotenco zdravil s trpinčenjem lastne žene. Toda kljub tej »destilaciji zla« se v Zaprtih vratih ne zgodi noben (fizičen) umor. Vsa dejanja so se že zgodila (kajpak na zemlji), mogoča je samo nekakšna »postdrama« kot patetičen in moralističen dialog. Medij melodrame je v prvi vrsti govor, ki odkriva ,simptome' v nepričakovanih afektih in tesnobi. Dinamiko ustvarja prepletanje privzdignjenih monologov in komičnih efektov, ki jih sproža bebava konverzacija o naslonjačih in zobnih krtačkah. Na površje bruhajo strasti v obliki sado-mazohističnega govornega rituala. Vse tri junake prežema govorica do temeljev. Nenehno govorijo in so govorjeni, pri tem pa vsi po vrsti izkušajo, da je tu vedno neki - konkretni ali abstraktni - Drugi, ki šele lahko pove, kdo si, oziroma bolje - kdo si bil. Dokaz o lastni vrednosti je vedno v rokah Drugega. Odtod Garcinova zaskrbljenost, kaj o njem misli Gomez, v katerega Garcin projicira cel svet »Drugih« na zemlji in hkrati tudi svet vseh »Drugih« v svoji zavesti... Vidimo, da Sartre podeljuje govoru podobno vlogo kot Lacan. Še več - zdi se, da veliki eksistencialist in veliki psihoanalitik nista bila le sodobnika in sonarodnjaka, ampak v posameznih točkah celo somišljenika. Znano je npr., da je Sartre javno pozdravil Lacanovo prenovo psihoanalize, zlasti tezo, da je ,nezavedno' strukturirano kot govorica. Lacanov odgovor Sartru žal ni znan, a ne bi bilo presenetljivo, če bi se bil Lacan v katerem od svojih številnih seminarjev posvetil Sartrovi literaturi.. .2 1 O Zaprtih vratih kot možni, potencialni melodrami je pred desetletji razmišljal že Vladimir Kralj, ki pa se je Sartru (melo)-dramatiku odrekel zaradi Sartra-filozofa (Kralj V.: Pogledi na dramo, Ljubljana 1963). 2 Zanimivi so pogovori s Sartrom: Situacije IX, O družinskem tepčku itn. Nekaj je objavljeno v Izbranih delih, 7. knjiga, Ljubljana 1981. 703 Usodno srečanje 4. Za melodramo Vtis, da smo od melodrame zašli v psihoanalizo, je napačen. Melodrama je namreč tisti žanr, ki strukturira psihoanalitično dimenzijo Zaprtih vrat, poleg tega pa usmerja pozornost bralca/gledalca na probleme idejnega reda... V srži drame je parazitska osnova, kjer sta Sartre-(melo) dramatik in Sartre-filozof nerazdružljiva. Toda - naj govori prvi ali drugi - dramatično se vedno sublimira v govor, ki v skrajni posledici nadomešča konkretno akcijo. 5. Epilog Ker se Sartre tudi proti nemškim okupatorjem ni boril s puško, ampak z besedo, je to še en dokaz več, da intelektualec ostane intelektualec. - Tudi če pripoveduje melodramatične zgodbe.