fc Ii5<4yt> rt>3.) v Z ena - usmifjenRa. C7y°aj je zdravje? Sreča, bogastvo, zado* voljnost? Ne eno, ne drugo, si misli marsikateri, a vsakdo čuti, da brez zdravja in prave sreče, da bogastvo ne tekne, ako ni zdravja. Ljudje bolehajo, hirajo, umirajo. A kljub temu, da je življenja pot premnogim preplet t ena s trnjem, kljub temu, da mora marsika* teri preko sto in sto zaprek — in kljub vsem boleznim, s katerimi se mora človek boriti — sili dalje in dalje in akd bi srečal belo ženo — Smrt, rad bi se jej ognil, da ne bi moral v prezgodnji grob. Prezgodnji grob — trda beseda. Premno= gim preminulim spasitelj, rešitelj, varno zas vetje pred življenja viharji — ostalim, še živečim spomini... solze... neutolažljivo hre* penenje! A čvrsto rreko tega premišljevanja k ženi — usmiljenki! Kdor hoče dolgo živeti, mora čuvati svos je zdravje. Prvi pogoji, ki jih zahteva zdravje, so: zdravi udi, pravilna prebava, zdravo stanovanje. Mnogim nevarnostim, zunanjim in notranjim vplivom je razpostavljeno zdravje vsacega človeka, tako onega, ki je že prvi dan svojega življenja okusil mehkobo pernic in svile, kot onega, ki je rojen v temni, zaduhli izbi. Da se obvarujemo vsaj kolikortoliko teh nevarnosti, morajo biti oči odprte na vse strani, kajti brez zdravia ni sreče, ni zadovoljstva, ni dolgega življenja. Ne pretiravam, če rečem, da je žena, mati, čuvarica lastnega zdravja in zdravja svojih otrok. Če se ne obsenči z lastno nes vednostjo, je žena luč, ki izžareva solrične žarke na posameznika, na vso družino. Neprecenljive vrednosti in važnosi je, da se vsaka žena, mati, poglobi v znanje zdravstva vsaj v toliko, da zna razsodno po* magati sebi in svojim v slučaju slabosti, ob prvem izbruhu kake bolezni, da ve, kako po* stopati z ranami, a rabiti mora zato prave pripomočke, ki jih hrani v domači lekarni. Zlasti na deželi, ko ni zdravnika pri rokah, je brezpogojno potrebno, da ima žena, mati upogled v najpotrebnejša navodila samopomoči. Od njene spretnosti, od njene razsodb nosti je odvisno lastno zdravje in zdravje onih, ki jo obkrožujejo. Marsikatera bo vzdihnila ali se raztogo; tila, rekoč: Vrhu vseh težav, skrbi in pičlega časa naj se bavi gospodinja še s zdravih stvom? Čemu so pa zdravniki? Tako pores čejo one, ki se ne zavedajo in ne čutijo mehkobe in skrbnosti, ki je dahnil Bog niih nas ravi, njih bistvu — in one, ki si ne vedo ni k? dar pomagati in svetovati — konfuzne žen* ske, ki za malenkostne bolezni tekajo — mo> goče k brezvestnemu zdravniku. Kaj so vsi zdravnikovi recepti, kaj zdra> vila, kjer bi lahko pomagald razsodnost, usmiljenje, potrpežljivost žene — matere! »Bil je zelo bogat človek«, piše Foerster. »ki je prepotoval ves svet, ki je mnogo videl in slišal, kar mi niti v sanjah ne vidimo. Vprašal sem ga nekoč: »Kedaj ste bili najt srečnejši v življenju?« — »Ko sem ležal v Monakovem v bolnici«, pravi bogataš. »In to je bil najlepši čas?« vprašam ves začuden. »Da, stregla mi je usmiljena sestra in njena miloba in potrpežljivost ml je ostala v spo* minu in ne morem je pozabiti. Bil sem jej tuj, stregla je meni in drugim noč in dan — a osem tednov, ki sem bil v bolnici, sem bral na njenem obrazu vedno le dobroto, usmilt jenje — o nevolji ni bilo nikdar najmanjšega sledu«. — Mož, kateremu ni ničesar manjkalo, ker je bil bogat, se je čutil najsrečt nejšega ob postrežbi usmiljenke, ob požrtvot valni ljubezni tujega Hca. Ne le o tem bogat tašu, na dnu vsacega srca se vzbudi ob goto: vih trenutkih spoznanje. da le požrtvovalna ljubezen osrečuje, da le v njej se odpirajo človeku nebesa tega življenja. Globoko željo izreka Foerster. Vsemu ženstvu kliče: »Bodite usmiljenke. A s tem ne rečem, da pojdite v bolnico, da se tam žrtvujt te. Kako vse drugače bi bilo na svetu, ako bi vsaka žena vršila delo usmiljenja vsaj v svo-jem delokrogu, v družini. Toda brez truda ne doseže nobena) ime: usmiljenka. Predvsem mora biti nežna in obzirna z bolnikom, znati da mora potolažiti in pomiriti. Vedeti mora kako in s čim naj mu streže, kako naj ga obt vezuje. Obvladati S2 mora samo sebe, dičiti jo mora najpotrebnejša lastnost: potrpežljiv vost. Gotovi bolniki so zelo sitni, zaupajo le zdravniku, kot izvedencu, ki predpiše gotovo dozo zdravil, četudi šele raziskuje bolnikovo bolezen. Ne oporekam temu zaupanju — ki ga pa zasluži le vesten zdravnik, a razsodna žena. doseže mnogo, ako pomaga pravočasno. Prepreči lahko razvoj marsikatere bolezni, ako priskoči na pomoč v pravem trenotku in s pravim sredstvom, zato ji je potrebno znat nje temeljnih zakonov zdravstva, razvoj na> lezliivih bolezni in sredstva, ki služijo preprečitvi istih A pred vsem mora biti usmiljenka — ker bolnik je potreben postrežbe. Vse, kar bi zamoglo vznemirjati bolnika, odstrani iz sobe in pazi nato, da ga obdaja mir, da ne delajo zdravi nepotrebnega šuma. Nepotrebni obiski so bolniku le v nadlego. Zlasti ob mrzlici vznemirjajo bolnika taki obiski. A tudi ti sama ne vznemirjaj bolnika po nepotrebnem, ne prinašaj mu slabih vesti, ne pripoveduj mu neprijetnosti. Bodi vedno vesela in ne delaj skrbipolnih, kislih obra> zov, ne obsipljaj ga s vprašanji. Izpolni mu želje, ako mu niso v škodo. Toplota v bolnit kovi sobi naj ne presega 16"—180 C. Sobo zrači tudi po zimi, da prprečiš nabiranje pra> liu, obriši pod z vlažno cunjo. Stroga snaga je neobhodno potrebna ne le pri bolniku sat me m; vse kar ga obdaja: perilo, postelja, jedilno orodje, vse naj bo snažno, a tudi strežnica sama. Velike pazljivosti] je treba pri zdravilih. Premočna zdravila ali prevelike doze so škodt Ijive, zlasti strup vsebujoča kot: opij, živo srebro itd. Strogo moramo ločiti notranja in zunanja zdravila, zato imej vsako svoj napis. Za žejo ne dajaj nikdar bolniku alkohob nih pijač. Osvežujoče vplivajo sadni sokovi in so neobhodno potrebni tudi zdravemu člot veku za ohranitev zdravja. Da zamore biti žena res prava pomočnit ca v slučaju bolezni, je neobhodno potrebno, da prebira spise in si naroči brošure, ki dat jajo tozadevna navodila. V težit bolezni pa išči pomoči pri vestnem zdravniku. Toda ne le ob postelji družinskega bob nika je cilj žene — usmiljenke. Obširno je polie njenega delovanja. Čakajo jo tudi drut gi bolniki, .zlasti uboge žene porodnice, čaka jo vsak telesno in duševno bolan človek. Blat gor onim, ki so bogate na duši, bogate na sredstvih, da lahko pomagajo in dajajo. Skrbi žena — usmilienka, da ne bo ostalo to polje neobdelano. Bog te je obdaril s zemeljskim bogastvom, blagor tebi in drugim, ako znaš prav rabiti to bogastvo. ZADNJIKRAT... Mati, mati, le pustite, naj kropit ga z vami grem, saj ne bodem se jokala, krila žalost bom ljudem. Ko na odru ga zagledam, ko mi bled in trd leži, saj srce mi v prsih poči, dvema zvon zvečer zvoni. A. DOM GOSPE MATERE SERAFINE. IVAN PREGELJ. X. ŠE ENKRAT KRVAVA LILIJA. ESTRA Elekta je prišla posetit mater Ignacijo, ki je trpela v tistih mokrotnih dneh neskončne mu* ke in prepevala po* božne psalme, da bi ji duša ne obnemogla. Pri materi Igna* ciji je našla mater kuharico in je izve« dela, kar so že vse vedele v samostanu, da je Anakleta zbo* lela živčno in da tu* di njene oči ne bodo več zdrave. »Ali bo slepa do smrti?« je vprašala E* lekta in čudno strašno jo je streslo... Gospa mati Serafina je bila žalostna in je odredila, naj molijo vse matere in sestre za ubogo Anakleto. Ko je rekla besedo »ubogo«, je zadrhtela nekaka trdost v njenem licu. Ve* dela je pač ona edina, kako je vse prišlo, ka« ko da je postala sestra Anakleta tako nesreč* na; prednica ni mogla, da ne bi pokazala vsaj malo namenoma, da o b s o j a svojo podložni« co. Gospa mati Serafina, kaj si Ti vedela ta* krat kako je v nekaterih srcib, ki so žejna ene ljubeznivosti, ene same majhne sreče. Ti si nosila v sebi srečo, srečo svoje krvi, plemiške krvi, ki ji prija ugodje ponosa, samozavesti, ki je že iz rodov v rod rastla v prezirno mir* nost, in ki manj trpi, zato ker manj ljubi, je mani grešna, ker je vodene jša . .. Sestri Elekti je razburila osoda nesrečne Anaklete vse bitje. Nekaka histerična žalost se je je polastila, čudna misel ji je rila po gla* vi: ah, saj je vse eno. Saj je vse ničevo! Čemu živeti! O Jezus, kako je čudno živeti. O Je* zus, ne daj, da grešim! A čemu, pošiljaš take težke ure! Take težke čase! Sestra Elektra je šla k izpovedi in potožila gospodu očetu svo* jo bolest. Vstala je od spovednice in molila dolgo. In v molitvi je dozorel njen sklep: Tri noči ne bom legla, molila bom pred Križanim za nestrpnost, za grehe, za čudno blodnost, ki je v meni od onih davnih dni. Bom molila in prinesla žrtev svojo za sestro Anakleto, za siroto! ...« Do štirih zjutraj je ležala sestra Elekta pod razpelom v svoji celici. Hladno je bilo, kašljala je. Potem je nekako obnemogla in se izgubila v moten sen ... Bila je zgodba njene »novele«, ki je bila zgorela. Sanjalo se ji je. da gre skozi gozd. Vsa mlada, vsa vesela. Na pošto gre. Dro.bno pi* semce je spisala. Skrivaj. Nihče ne sme vedeti, da piše. Skozi uro širok gozd v bližnjo faro nosi ta pisemca, ki romajo potem daleč, daleč v veliko mesto. Tam živi — on, njen .,., »Albatros«, kakor se podpisuje v pesmicah, ki jih priobčuje v »Zvonu« in posveča njej, »gospodični Juliki.« Veselo je po samotni poti skozi gozd. Toda kaj je to? Strašna tesnoba objame mlado dekletce. Čuden, zverinski moški obraz, neobrit, gnusen je zarežal pred njo sredi gozdnega hladu. Dekle krikne. »Ča* kaj« zavpije oni. Dekle beži, zavpije. Strašno jo je zgrabilo nekaj, ji pokrilo usta z kosmato kapo in jo vleče skozi smrečje, grmovje in jo vrže na tla in sopiha, gnusno... »Na pomoč, na pomoč!« Sestra Elekta je planila kvišku iz sanj. Trepetajoča, do smrti utrujena. Še enktrat in še enkrat je bila zopet doživela v svoijh san* jah strašno zgodbo svoje križane mladosti. Opotekaje se je legla vsa premražena v kape* lico k matutinu. Trikrat jo je hotela obiti sla* bost, dušilo jo je v -grlu, tiščalo pri srcu. Ko je začela maša in so zapele pevke nune — ona sama že davno ni več smela peti — ji je po* stalo čudno sladko in trudno. Molila je in ven* dar nekam razmišljeno, molila vneto in ven* dar čuvstvujoča tiste davne čase, strašno zgodbo v gozdu, izpraševanje orožnikov, ža» lost starišev in čudežno razsvetljenje: v sa* ■mostanu je zame rešitev in pokoj. Davna lica so begala mimo njene duše. Tonula je topa žalost, lahko je postajalo v prsih, opajal je vonj kadila ... »Ah, Jezus in jutri bom vzela šlar in bom Tvoja za veke. Ah Jezus, dobri! Saj sem vsem odpustila in še tistemu strašnemu, obu* panemu, ki me je utrgal... Ah, Jezus, daj mi, daj. Samo Tvoja, po duši in telesu, Tvoja do zadnje kaplje krvi!«--- Iz svojega sedeža se je dvignila naglo go* spa mati Serafina in stopila burno k sedežu se« stre Elekte. »Sestra, ali vam je slabo?« Sestra Elekta je vzdignila trudno glavo. Droben curek krvi ii je tekel čez osinele drob* ne ustnice in se nabiral pod klopjo v okroglo kalužo. Gospa mati Serafina je prijela bolno sestro krog pasu in jo potegnila k sebi iz sto* la. Mati kuharica se je dvignila burno in ji priskočila na pomoč ... Sveta, vneta je lila pobožna ofertorijska nesem s kora. Tiho so šumele orgije pod be* limi, drobnimi prsti sestre Ljudmile. Gospo* dična Mercedes je pela sopran solo. Še pred letom je pela v isti pesmi solo sestra Elekta... * * $ V sobi za bolnike je zaudarjalo po os* trem. Sestro Elekto ste bile prenesle mati ku* harica in dekla v posteljo na novo postlano. Tiha, drobna, neznatna v mični bolni onemo* glosti, je ležala v visokih blazinah. Drobna glavica, kakor glava bolnega otroka, je ležala brez moči pogreznjena v vzglavje, brezkrvne ustnice so bile napol odprte. Videlo se je, da bolnica težko diha, kakor da nima zraku. Ka* kor žejna ptička je bila, ki se duši. Sestre in matere, ki so jo hodile obiskovat, so jo pomi* lovale na tihem: tako čudno vidno je venela sestra Elekta, tako nenavadno hitro je hotela biti že pri ženinu svojem, Elekta izbrana pri Izbranem. Tihe tople, svete besede hrepe* nenja po Ljubem, Svetem so bile tiste dneve šepetane v teh stenah, ki so videle že tolikrat smrt, dolgo in mučno, kratko in sladko, kakor bolestno hrepenenje. V nočeh je bilo mlajše sestre strah in so si šepetale, da hodijo duše umrlih nazaj, da posečajo to sobo in sedijo v njej v luninem svitu, ki pada skozi okno. Ni minilo leto, da ni izdhinila ena ali druga samo* stanka v tej sobi svoje hrepeneče duše. Eno so dvignili iz te sobe in ji postlali doli ob oltarju za zelenim zastorom in že je zorela v tej ali oni celici druga bolniški sobi, uri slovesa, uri združenja z Ženinom nebeškim, uri zdru* ženja z malim detetom nazaretske svete ma* tere... Začetkom zime ob prvih snegovih je zo> rela Elektina bolezen koncu. Sestre in matere so se vrstile zadnje dni in noči ob njeni po* stelji, čuječe jo, strežeč jej, tolažeč jo, ko so prišle ure strašne žalosti in strahu. Tisto noč ste bedele pri njej mati Rafa* ela in gospodična Anica. Gospodična Anica je molila naprej in mati Rafaela je odgovar* jala. Redno vsake pol ure je obrnila mati Ra* faela svojo peščeno uro. Trenotno se je oglasil tih smešek od bol* niške postelje: »Oh, mati Rafaela. Vi ste prava smrt!« Mati Rafaela je pozabila odmoliti in je vprašala, kakor sama zase: »Ali se ji sanja? Kaj je rekla?« »Da ste prava smrt,« je odvrnila Anica. »Kako to?« se je začudila stara nuna ne* kako osupla in užaljena. »Vi z vašo uro, mati Rafaela!« se je zo* pet zahihitala bolnica. Tedaj se je dvignila stara nuna, stopila k postelji in menila ro* bato: »Če smo zdravi, bi vsaj spali in pustili, da drugi molijo, stari ljudje, ki tudi nekaj vedo!« »Oh, mati Rafaela, ali ste hudi?« je pra-šala začudeno sestra Elekta. In čez hip je dodala: »Saj sem zdrava, dobro mi je, tako lahko!« »Aha!« je odvrnila mati Rafaela in se o* krenila od bolnice k Anici. Anica ie osupnila. Skoro spoznala ni obraza matere Rafaele, ta* ko se je bil čudno nenadno in naglo izpre* menil. »Prav dobro mi je,« je govorila bolnica. »Zdaj čutim, da mi je odleglo. O moj Jezus, še bom učiteljica, še.« Mati Rafaela je rekla, kakor da je ni slišala: »Zdravil vam bom dala, sestra Elekta.« »Oh.« je vzdih nila sestra Elekta, »ne si* lite mi jih. Zdravil pa res ne maram. A jedla bi rada, pila bi rada kaj...... kaj dobrega, kaj takega,... oh... saj sama ne vem kaj...« Mati Rafaela je stopila bliže k Anici in rekla mrmraje: »Dekle, moli! To je njena zadnja!« Šla je po sobi in odprla malo omarico in vzela iž nje voščeno svečo. Bolnica je šla z očmi za njo in je rekla plaho: »Mati Rafaela, zakaj svečo? Ali mislite, da bom umrla? Kaj še! Saj mi je boljše, o zelo, zelo boljše. Malo zaspala bom, samo pila bi še rada... oh, saj ne smem... polnoč... kaj* neda, je že mimo...?« »Tri je odbila!« je dahnila Anica. »Tri!« je šepetnila bolnica. »Takrat je umrl moj sladki moj Jezus! O Jezušček!« Ti* ho je ugasnila njena beseda. Mati Rafaela sc je nagnila nad bolnico. »Spi, prav zares spi,« je zamrmrala in se približala zopet Anici. In nekaj hipov ste ženi molčale. Potem pa je rekla mati Rafaela, tako kakor, da govori sama zase: »Smrt in bolezen in molitev. No, da. To je naš dom. to je tvoj dom, gospa mati. Smrt in molitev. V molitvi koprne po smrti in v smrti molijo in kakor svečke, kakor regratove sveč* ke jih upihuje bela žena, božja nuna. Haha! Koščena nuna, Ženinov poslanec. Mene ni po* znala, šla je mimo. Kaj? Ali pojde tudi mimo tebe, ti mlada, Ancasta? Ali pojde in boš tako stara kot jaz —« Mati Rafaela je v zadnjem trenotku vjela pojemajoči pesek v svoji uri in obrnila svoj čudni simbolni časoslov. Gospodična Anica je vzdihnila: »Hladno je, mati Rafaela!« »Bojiš se?« je vprašala začudena mati Ra* faela. »Nič se ne boj! Jaz ti povem. Ti boš ostarela v samostanu. Na obrazu ti vidim. Ro* jena si bila zanj. Izven njega bi umrla. V njem boš živela do sivih let.« »Da bi mi Jezus dal to srečo!« je ganje* na odvrnila Anica. »Dal ti bo to in še sto drugih sreč!« je rekla slovesno mati Rafaela in pristavila: »Zdaj pa molive naprej!« Nenadoma, kakor v pravljici je šinil lunin žarek izza oblaka skozi okno. Tiho je zavelo zunaj, veter je potegnil mrzel mimo ogla. Okensko steklo je rahlo zaklepetalo. Bilo je kakor, da je nekdo potrkal, rahlo, tiho, boječe. Mati Rafaela je vneto in glasno zateg* nila: »... in oh naši smrtni uri. Amen!« Anica ie molila naPrei in mati Rafaela ni odmolila. Zadremala ie! bila.. Anica je molila in odmoljevala sama. Tn sredi nienih prošenj se je predramila stara nuna in mrmrala: »Lej io no Rafaelo rafaelasto. Dremlje ko zajkulja v detelji. Sveta Marija, mati božja....« Anica ie prestala moliti. »Mati Rafaela!« »Kaj je?« »Glejte, kako strašno je bleda sestra Elekta!...« »Misliš?« Stara nuna se je dvignila in stopila k bol* nični postelji in se sklonila nad njo in poslu* šala dolgo sklonjena. Nato je menila: »Ne slišim, stara sem. Ti si mlada. Poslu* šaj, ali diha.« Gospodična Anica je pristopila in se nag* nila nad bolnico. In ko se je nagnila, se je z licem doteknila mrzlih bolničnih ustnic in jo je streslo. »Jezus, mati Rafaela!« »Kaj je!« »Strašno je hladna, mrzla.« Mati Rafaela je prižigala voščenko in mrmrala: »In brez voščenke sem jo pustila, teslo staro jaz, babišče klepetavo!« Okretna se je približala z gorečo voščen* ko postelji in vzkliknila: »Molive!« Anica je zdrknila na kolena, mati Rafaela je segla po bolnieini desnici, ji razprla prste in ji potisnila mednje voščenko. Takrat je vzdihnilo tiho, kakor od daleč iz strašne, strašne dalje. Dvoje globoko udrtih oči je zatrepetalo. »Sestra Elekta, pozdravite Jezusa«, je rekla mati Rafaela. Anici so zavrele bogate otroško sladke solze v oči: »In tudi meni, Jezus, daj, tudi meni, kadar bo čas, tako smrt!« »Sestra Elekta, počivaj sladko!« je rekla mati Rafaela in zatisnila oči tovarišici, ki je bila izdahnila. Mati Rafaela je bila rekla prvikrat v živ* ljenju sestri Elekti: ti..... Ali je Anico bolj ljubila, da jo je prvo leto tikala? Čudna nuna, stara Rafaela s peščeno uro... (Dalje pride.) VEČ VESELJA bi vžgali v sebi in v drugih, ko bi v razgovor rih in odgovorih, v pripovedovanju, v opisovanju in v dejanjih mislili le na toplejša čin siva: ko bi vzbujali v srcih onih, katerim so namenjene naše besede, naša dejanja, milo* bo, obzirnost, usmiljenje, dobrohotnost, do* broto in zaupanje! DEKLICA DAVNINE. J. JACOUIN M. J. IZABELA DEKLICA IZ ČASOV FEVDALIZMA. ZABELA je zdeha* la. Pač je bil iz graj* ske sobe skozi oks no, čigar šipe so bile tega mrzlega decemberskega dne pokrite z ledenimi, rožami, prelep raz* gled: graščina se je ponosno vzdigovala na strmi pečini sto metrov nad dolino in od tu je segel po* gled daleč do ob* zorja, kjer se je med vrbovjem vila ljubka rečica Ivette, kjer so počivale poni* žne koče in se je odčrtaval zvonik; še dalje pa se je videl vrh Meridonskega stolpa, poto* pij enega v zimske pare, ki so zavijale vse obzorje. Toda lepota kake pokrajine še ni dovo* ljno razvedrilo za desetletno deklico. Sicer pa ni bilo za nikogar preveč zabavno živ* ljenje med tem visokim zidovjem z orjaškimi stolpi, ki so imeli ozke line, v tej utrdbi z vedno vzdignjenim premakljivim mostičem, s težkimi, vedno zaprtimi vrati, kjer so se sprehodi omejevali na zavite stezice med na* sipi. V veliki dvorani, ki so jo krasili grbi in orožje, čelade, oklepi, ščiti, meči, sekire in bati, je sedela graščakinja gospa Adelajda in predla na kolovratu pri oknu, pred velikim kamimom, kjer je gorela hrastova klada, je dremal grof Amaury in je imel videz kot da posluša ne določen razgovor, ki je razdvajal njegovega oskrbnika in kaplana. Dolgočasje se je razširilo tudi do voja* kov, ki so se zabavali z igro in pometali trud* no svoje kocke po tleh stolpa, ki je imel ok* na zastrta z pooljenim papirjem, da je prav težko notri prihajala svetloba. Že dolgo časa ni bilo nobenega truba* durja, ki bi opeval slavna čina junaškega Ro* landa: O, Durandal, kako si bel in čist! O, raje smrt, kot dati te poganom! in tudi se ni tu ustavil noben glumač, ki bi ka* zal svoje naučene živali. Izabela se je naglo okrenila in živahno dejala: »Gospod Gregor, ali ste že pozabili, da obhajamo jutri božič in da nocoj opolnoči berete mašo in da nimamo jaslic. Stavim kaj, da imajo katere v vasi!« Gospod kaplan Gregor je vzkliknil: »Ničesar nisem pozabil, gospodična Iza* bela. Toda za jaslice imamo le slamo, v našo kapelo pa ne moramo postaviti kakor v cer* kev osla in vola.« »Seveda ne, toda lahko bi imeli ljubko dete, ki bi se mi smehljalo, ki bi ga lepo po* vila in položila na slamo in ki bi z občudo* vanj cm gledal na vaš zlat mašniški plašč.« »Kje naj, gospodična Izabela dobimo o* tročička?« »Ali bi ga nam ne mogel posoditi kak kmet?« »Vprašajte našega oskrbnika: povedal vam bo, gospodična Izabela, da ima naj* mlajši vaški otrok že sedem let in torej ne more predstavljati Jezuščka v jaslicah.« Izabela je umolknila, stopila k oknu in zopet začela zdehati, opazovaje komaj še zla* teče se solnce, ki se je potapljalo v meglo. Toda v tem trenotku je stražar na stolpu za* trobil. »Sprevod!« je vzkliknila deklica; »o, čisto smo pozabili na to!« Tudi sam grof Amaury in gospa Ade* lajda sta vstala. Sledila sta jima debeli oskrb* nik in kaplan Gregor in vsi so gledali pri vi* sokem oknu dolg sprevod kmetov, ki so se vzpenjali proti gradu po kameniti stezi. »Počakajmo jih pri vhodu!«, je dejal grof. Naglo so spustili vzdigljivi mostič in vo* jaki so se uvrstili okrog častnega dvora, po* stavili so se po stopnicah, vodečih v stolp ali pa posedli okrajke vodnjakov in kmalu za* tem so vstopili kmetje. Na čelu je korakal zibajoč se glumač in vrtil lajno. Na hrbtu je imel obešeno košaro, v kateri se je nahajala, prtljaga, ki zadostuje za potujočega pevca, na glavi pa mu je čepela opica, ki je rezla kratkočasne obraze. Ob zvokih lajne pa so prihajali plešoči kmetje. Med njimi sta bila mladenič in dekle, ki sta privlekla s seboj belo, vso s trakovi prepasa* no gos, poleg njiju je pa držala neka deklica iz vasi lepo z zlato skorjo prevlečeno pogačo. Vsi trije so se ustavili pred grofom Amaury* jem, pred gospo Adelajdo in gospodično Iza* belo. Mlademu, zardelemu in jecljajočemu kmetu, ki ga je istočasno zbegala prisotnost njegovega gospoda kakor tudi obupni kriki gosi, ki so motili godbo in petje, se je posre* Čilo, da je iztresel naslednje besede: »Gospod, po običaju, ki predpisuje onim, kateri se nameravajo na ševrejskih tleh poro* čiti, da morajo našemu vzvišenemu gospodu prinesti najlepšo belo gos kot poročno jed, smo mi... mi... tu!« Ta nepričakovani zaključek je vzbudil hrupen smeh in bučno vzklikanje. Deklica, ki je spremljala poročenca, je srečno rešila ubogega govornika iz zadrege. Pristopila je bliže in ponudila svoje darilo z ljubkim na* govorom: »Ta pogača iz bele moke in jajec in medu je za gospodično Izabelo!« Običaj je zahteval, da je nato izpregovo* ril grof Amaury, ki je pokazal zanimanje za mlada zakonca in ju vprašal: »No, kako pa je s premoženjem?« »Imava leseno kočo«, se je priklonila mlada žena, »poslopje za seno in dvornico.« »Imava,« je izpregovoril mladi mož, »po* steljo perilo iz prediva, klopi in kruhnico.« »Imava solnico, svetiljko, bakljo, rešetko za praženje, meh in kotel za kuhanje.« »Imava rešeto, sito, grablje, motiko, plug, bodilo in brano.« »Imava nož, vrč, lonce in posode in na stropu pa košaro za sir.« In ko sta zdaj oba mlada zakonca umolk* nila, je pristavil grof Amaury: »Jaz pa ti dam to sekiro, ki bo služila ne samo za sekanje drv, temveč tudi za obram* bo vajine hiše pred napadalcem!« Gospa Adelajda pa se je obrnila k ženi in ji dejala: »A jaz ti podarim to avbo, ki jo boš no* sila ob praznikih!« Glumač je zavrtel lajno, poskočil in se predstavil: »Skakalec, plesalec, igralec, krotilec med* vedov in opic, piščalkar, igralec na tambur in mandoro in na vsa znana in neznana glasbila pevec, ekvilibrist, šaljivec, vsevedež. Tudi znam prednašati brez oddiha vso konsevalsko pesem. Živel gospod Amaury, ki je imel moč, da je premagal viteza Meridona, tega razboj* nika, ki ugonablja svoje podložnike in sužnje, ki požiga žetve in razdira domove. Živel ple* meniti gospod Amaury!« Glumači imajo vedno dobro namazen je* zik, kadar se hočejo prilaskati mogočnikom. Ko je skakalec zaključil svoj slavospev, je znova pozdravil se postavil spet sprevodu na čelo-. »O!« je vzkliknila Izabela žalostno, »za* bavneš pa odhaja!« »Ostani tu!« je velel graščak. Skakalec se je postavil na zidan podsta* vek, kmetje pa so ob škripanju njegove lajne popevali, plesali in se vrteli po tlaku, zavili so okrog dvorišča na vzdigljivi mostič in se vra* čali po kameniti stezici v vas. »No, glumač,« je izpregovoril grof Amau* ry, »zdi se mi, da ti ni graščak Meridon, čigar stolp se vidi od tu, po srcu. Povej nam vzrok!« »He, zgodba je prav preprosta. Kakor, včeraj sem hotel iti čez most preko Jvette in sem mislil, da bom po starem običaju poplačal mostnino s tem, da pokažem umetnost svoje opice. Toda zgodilo se je, da me je stra* žar privedel pred viteza Meridona, ki mi je nakazal dvanajst batin. Še zdaj me ščeni v ra* menih. Potem pa je me velel treščiti ven. To* da konec dogodka je tudi tako ganljiv... se» veda na drug način,« je dejal glumač, »hočete, da vam povem? No, poslušajte. Ko sem ho* dil po gozdovih tega zlobnega viteza sem na* šel blizu žalostne gore ... tole.« Pri teh besedah je glumač vzel s hrbta košarico in jo> skrbno odgrnil, potem pa poka* zal na med plenicami speče tako lepo rožnato in snežnobele dete ... »In jaz sem ga vzel za svojega« je končal svoje pripovedovanje«, ker sem videl, da je močne rasti in ne bo kakor jaz ubogi glumač, ampak fant kot se spodobi, ki bo nekoč povr* nil gospodu Meridom onih dvajset batin, ki mi je dal na posojilo?« Izabela se je sklonila nad zasilno zibelko in nenadoma se je je polastila neizrečna gin* jenost. V tej mračni sobi, kjer je teklo deklici življenje brez cilja, brez razvedrila, brez za* bav, ki bi jo zadovoljevale, se je zdelo, da to nebogljeno dete prosi nje med visokimi zido* vi izgubljene sence, ljubezni in zaščite; srca ji je utripalo tako močno, da je vzkliknila: »Moj bo! Hočem ga imeti!« Gospod Amaury je zmajal z rameni in dejal: »Vzemi ga!« Gospa Adelajdc se je spomnila dobe, ko je bila tudi Izabela še majceno in ljubko dete in se je nasmehnila. Glumač pa je prevzet dejal: »Rad vam dam tega izgubljenega otro* ka!« Izabela ni več čula teh besed. Še vedno speče dete je vzela v naročje in stekla proti kapeli ter klicala: »Gospod Gregor, gospod Gregor! Zdaj pa imam dete za naše jaslice!« Po večerji so se zbrali v veliki dvorani ka* stelani in služinčad. K njim sta prisedla oskrb* nik in gospod Gregor, pa tudi Izabela in paž Lois sta bila zraven. Med vrati pa so se na klopeh dren j ali vojaki, da bi prav gotovo pn* sostvovali prizoru, ki bi se naj odigral; glu* mač je namreč pripravljal sijajno predstavo. Pa je bilo res sijajno: opica je spretno skakala po obročih in vezala take obraze, da so se vsi smejali. Glumač pa je metal meče in goreče baklje, posnemal je slavčevo petje, ki lije v noč kot kristalna vodica, in žvrgolenje škrjančka, ki plove prek zelenih ravnin pod zlato solnce. Opeval je rousevalsko bitko, ko so se vitezi v svoji blesteči opremi, s svetlimi čeladami in bliščečimi meči vrgli na divje Sa* racene. Nato je izborno zapel o Rolandovi smrti: Roke je sklopil in je nagnil glavo, tako je Roland tiho, tiho umrl. Toda Izabela je bila tako zatopljena v svoj sen, da ni ne videla, ne slišala ničesar. Tedaj pa je sredi noči zapel zvonček. Izabela in gospa Adelajda sta vstali, za njima sta se dvignila grof Amaury in paž Lois in vsi štirje so se podali v kapelo, kjer je da* roval kapelan Gregor polnočnico. Stopili so pred oltar, kjer so bile napravljene jaslice; na slami je ležalo v dolge plenice povito rožnato dete. Ko je otrok zagledal Izabelo, se je na* smehnil in sprožil roke proti njej; Izabela pa se je zavedla, da se ne bo v tem mračnem in zapuščenem gradu nikoliveč dolgočasila. LOVČEVA POROKA. Stoji na gori lovce mlad, pogled njegov se bliska, z levico briše si solze, z desnico puško> stiska. Krog njega vir in ptičji spev, nad njim obok je jasni, obdaja sinjih ga vrhov planinski pas prekrasni. Pozdravlja skala ga srčno, vrh skal planinska roža, v dolini glas zvona zvoni, mu lice mlado boža. Veselo, glasno poje zvon, k poroki se oglaša, a lovcu, ki je vrh skalin najlepša nad ugaša. Zdaj v cerkvi beli svečenik do smrti dva poroča, nevesti mladi ženin lep srce zvesto izroča. Nevesti smeje se oko in lice vse cvetoče, in z njo veseli svat je so, a loveč v gori joče. Le njemu segla je v roko, zvestobo obljubila, le leta pol in ona je besedo prelomila. Stoji na gori lovec mlad, na puško se opira zamišljen ves j a v črni gozd in v skale se ozira. Zjasni se mračno mu oko, vrh skal glasno zavrisne, se smeje lice mu mlado, na prsi puško stisne. Planina draga, tvoj sem, tvoj, in tebe bom zasnubil, poročil bodem se s teboj in te do groba ljubil. Ti puška moja risana boš naju poročila, planinca ti in tvoj odmev mi bosta pa zvonila. Ni mar mi več dolinski svet, ne deva ti nezvesta ti skalnata planina si najlepša mi nevesta. GREŠNIK. FRANCE BEVK. Stopil je v cerkev, se poškropil z blagoslovljeno vodo ter postal. Zatrepetalo mu je pred očmi, komaj je mo* gel razločiti glavni oltar od sten. Ornamenti so spominjali na Ludovika XV. Cvetlica se je o-klepala cvetlice, angelček je držal angelčka za roko, vse v dolgi vrsti po steni; vse se je svetilo pozlačeno. Okna so bila zavešena s svetlimi za-grinjali, da je padala svetloba skozi nje in se lovila na smehljajočih obrazih angelčkov in Matere božje v velikem oltarju. Tudi tabernakelj sta zagrinjali beli ziagrinjali in izza zagrinjal se je svetilo zlato, okrašeno z zlatimi grozdi in zla* tim pšeničnim klasjem. Zamižal je; pestrost in svetloba ga je vznemirila. Iskal je sence in mističnega mraku, kraja, kjer misli ne moti posvet nas t in ji je prosta pot k Bogu. Pisane stene so se mu zdele skoraj grešne, ko je človek željan miru in pokore. V stranski ladiji j bil polmrak. Zavil je v njega in hladno ga je objelo preko prsi. Pri .krstnem kamnu je stala izpovednica. Obstal je -in pogledal ta les. Kadarkoli se je v svojem življenju spomnil nanj, ga je stresel mraz z isto silo, kot ob spominu na krsto. Ce se je spomnil v družbi nanjo, je bil naenkrat žalosten in zamišljen. »Memento mori...« je vzdibnil nekoč, pa sam ni vedel, kako mu je prišla ta beseda na ustnice. Sklonil je glavo v svojih mislih in se pribli* žal oltarju, ki je ležal globoko v senci polmraka. Pokleknil je in sklenil roke, nerodno, kot majhen otrok. Na oltarni sliki je klečala Marija Magdalena in mazlila noge Jezusu, Jezus pa se je sklanjal k njej. Gledal je sliko... Opazoval je podobo dolgo, ogledal vse gube na obleki Mag-dalenini, premeril vrček za olje, presodil solnce v kotra slike in senco preko vseh obrazov. Ta čas ni molil. Ko se je zavedel svoje raztresenosti, je pogledal na tla, na temno razhojeno preprogo in . je začel moliti... Šepetal je besede, ki jih je sestavil sam; očenaša ni več znal celega. i Iz srednje ladje se je slišala hoja po prstih, šum svile ženskih kril; gotovo bogata vdova; šklepetanje opank sivolasega patra in zopet mir.. Ustnice so zopet obstaile. Na preprogo so bile vtkane pisane rože, bele, rdeče in plave. Listje je bilo temnoizeleno, list se je oklepal lista; same rože v dolgi vrsti, od zgoraj, vrsta za vrsto, do spodaj. Pred oči mu je stopila lepa dama, ki je no* sila vedno rožasto obleko, celo tedaj, ko ji je ,mož umrl. Bil je še majhen deček, ko jo je poz-jial in je bil srečen, če jo je videl... Po treh letih ga je odslovila in zdaj je resnično omahoval med svetnikom in razuzdancem. Zavedel se je, da ne moli. Začutil je vso bolest življenskega nemira in je vstal. Živci so mu vznemirjeni trepetali, telo se mu je treslo kot mrzlično. Stopil je z odločnim korakom mimo glavnega oltarja v zakristijo ... »Ali bi dobil izpovednika?« Sivolasi pater je klečal ob klečalniku in mo* lil. Počasi se je ozrl, ga pogledal, pomolčal in slednjič odgovoril: »Počakajte ob izpovednici pri krstnem kamnu.« Sivolasemu patriu so bili taki obiski navadni. Samostan v bližini mesta je kot zdravilišče. Iz . mesta in dežele kapljajo ljudje z bledimi obrazi in upalimi prsi in iščejo zdravlja. Izpovednikova beseda, odvezujoči križ in sveti kruh tolažijo, zdravijo in krepe. Nekateri so vračajo vsiako le* to nazaj: čas jim zopet zaplodi bolezen. Dan za dnem, dan za dnem. Eni so ošabni in sirovi: zlepa jim ni kaj greh. »Ubijal nisem, ropal nisem, požigal nisem in tudi kradel ne!« — Drugi so tenkočutni, tem je greh vse: »Vse grehe sveta imam na duši!« in so čisti kot otroci. Šibki vedno, dia sklepa ne bodo držali, pa obljubijo, da bodo držali, če bo v moči. Brez odveze ne gredo proč, da vsaj za trenutek čutijo moč in silo čistosti. Sivolasi pater je rad izpovedoval, dasi mu je bilo bridko. Cela procesija krivic, tiranstva in sužnosti, vzdihov in kletev roma mimo izpo-vednice. Ne ena fara, ne ena domovina, ne eno ljudstvo se zrcali v tem, ampak mišljenje, zakoni in dejanja celega sveta in dobe govore iz tistih litanij in padajo na izpovednikovo srce. Stari pater je trpko čutil vsak udarec teh sve* tovnih kapelj; pa izpovednikovo srce je kot srce pesnika. Pade nanj bridkost, izvabi pesem iz strun in da prostor novi bridkosti... Patru se je mudilo v izpavednico. Ko je zaprl vrata in zagrnil plavo zagrinjalo, je poča* kal par trenutkov. »Kdaj ste bili zadnjič pri izpovedi?« Jastreb je pomislil. Ni vedel, koliko- let je tega. Zardel je, prijel nervozno prstan na levi roki in ga vrtel. »Kdaj ste bili zadjič pri izpovedi?« Pater je mislil, da je vprašanje preslišal. Videl je, da mora na vsak ntačin odgovoriti: Najrajši bi bil ta trenutek šel, pa je ostal. »Lažje bi povedal, kdaj nisem bil. duhovni oče...« »Povejte!« »Od tedaj nisem videl izpovednice, ko. sem končal gimnazijo. Devetnajst let sem imel. Zdaj jih imam triinštirideset... Pri obhajilu pa nisem bil od...« Prepričan je bil, da tega ne more in ne sme povedati. »Prosim.« Patrov glas je bil navaden, nič vznemirjen in zelo prijazen. »... od desetega leta... K izpovedi sem hodil, ker sem moral, k obhajilu ne.« Izpovednik je molčal za trenutek, izpoveda-nec tudi. »Povejte grehe!« Izpovedancu je padla teža na srce. Lažje bi mu bile, da bi bil izpovednik hud: »Od desetega leta? Nesrečnež!« Pa je bil tako hladen, kot bi mu bila izpoved vsakdanje opravilo. Teža je pela, zato se je je hotel iznebiti. »Napravil sem bil greh, ki me ga je bilo sram povedati: izpovedoval nas je gospod, ki nam je bil dobro znan, in sem zamolčali. Božjega ropa nisem storil; umaknil sem se svetemu obhajilu. Tako tudi pozneje. Nazadnje sem opu* stil še izpoved ...« Izpovedanec je obmolknil. Tudi pater je molčal. »Kako mi je bilo to težko, duhovni oče! Spočetka, pozneje ne več. Radi matere! Ko jo je vzela smrt, sem padal v greh za grehom... globlje ... globlje ...« Izpovedanec je pravil grehe počasi in s trepetajočim glasom, navadne grehe, velike in majhne, in obmolknil. Pater se je odkašljal, držeč robec pred usti. Izpovedanec se je zdel sam sebi smešen. Solzave, skesane besede so se mu gabile in najrajši bi jih bil preklical in rekel: Grešil sem in kaj mi bo žal za to! ... Pa ta ponos še je uklonil hrepenenju po miru, ki ga je privedlo tja. Izpovednik je zastrmel skozi zamreženo okence. Na obrazu tujčevem je videl, da je prihranil težo za zadnje. »Duhovni oče, saj poznate življenje! Vse pritiska, vse rine, svetuje in diktira ... Tja, sem, gor, dol, brez začetka in brez konča... kapljica v reki, ki jo ženejo sestrice dalje. Morda bi vse rade šle ven, rade mirovale, pa ne more niti ena. Druga potiska drugo, med skalovjem, čez slape* ve, razdirajo in delajo, se pršijo, združujejo... Duhovni oče, jaz sem kaplja.« Te besede so se mu zdela še bolj gnusne in grde, nevredne moža, ki hoče biti odkrit in razkriti dejanja taka kot so ... Kot bi bil prišel tja, da se opraviči: Grešil sem, pa nisem kriv! Pater se je zganil v izpovednici. »Povejte dalje!« »Imam še velike grehe ... Koliko — kdo bi se tega spominjal!« Pater se je zopet ozrl skozi mrežo. Ko je zagledal pred seboj resne, lepe pofteze obraza, ki je razodeval umnega človeka, je zopet narahlo za-mižal, kot bi hotel reči: »Slišim, ne vem, kdo si!« »Povejte, česar se spominjate!« Kratek molk. »Umoril sem petnajst deklic,« je ponovil iz* povedanec z isto hladnostjo kot prej. »Petnajst deklic?« Izpovedinikov glas se je Dotresel. Mislil je, da ima znorelega človeka pred seboj. Duhovni oče, kaj je umor?« Pater je molčal. Mož je čakal odgovora, ko ga ni dobil, je pravil dalje: »Umoril sem jih ... Umrle so počasne, počasne smrti... S prvo prijazno, lažnivo besedo, s prvim po*lju-bom sem vdahnil vsaki kal bolezni, štel bi jo h kroničnim. V prijetno laž sem za- vil strupeno rožo, katere duh je mamil in razjedal. Duhovni oče, da poznate ženske! Take so, ida nisem nikdar nobene obsodil. Prvo, kar dobi ženska od moškega, je upanje. Potem trdno ve* ro van in nazadnje ljubezen ... Jaz sem igral, one niso igrale, pri Bogu, da ne! Verjele so in ljubile. Nosile v srcu in trpele. Jaz vem, da so trple: trpeče obraze poznam in sem jih videl. Meni so bile roža, lepa pesem, vino prav za prav! Sel sem dalje in ogenj, ki sem ga prižgal, je tlel: naj se razgori in uniči celo ognjišče. Zapeljevali nismo, samo morilo smo. Razgorela ognjišča so ostala pepel celo življenje. »Rak jim je razjedel dušo« — jaz pa sem postal hudodelec ...« Govoril je glasno in zalo vznemirjeno. Sram ga je bilo figur, v katerih je govoril, pa si ni mogel drugače pomagati. — Pater je molčal. »Ali ni to umor?« »Da, tudi po mojem bi bilo to greh«, je odgovoril pater previdno. »Ali ni to umor?« je ponovil grešnik vpra* šanje. »Ali se ljudje ne izpovedujejo tudi tega?« Pater je pomolčal. »Še nihče se mi ni obtožil tega greha«, je rekel potem. »Pri Bogu, drugi delajo isto! Duhovni oče, iprisegam Vam, drugi delaio isto!« »Zakaj ste prišli sem?« Izpovedanec je umolknil. »Povejte dalje!« »Kriv sem šestih prešuštev.« Pater je sklenil roki. »Kriv sem šestih prešuštev. Toliko se spominjam. Morda je tudi večje število, natančno ne morem vedeti...« »Za božjo voljo!« »Srečal sem na cesti tujo ženo in sem jo pogledal z zanimanjem. Ko je šla dalje, sem se ustavil in gledal za njo, kako se lahno ziblje, kako je lepo njeno polno telo. Tudi ona se ogle* da in me vidi. Gre dalje in — da poznate ženske, duhovni oče! Dopasti je njeno bogastvo. Nasmehne se, še prožneje se zaziblje ... Greh je storjen. Možu sem vzel ženo, družini gospodinjo, otrokom mater ...« »Ali...« »Drugi dan pride po isti poti in je še lepša, vabljivejša. Morda me dobi, morda ne. Glavno je, izpregovorim ne ž nio, ali samo redkodkaj. Bolje, da bi; pa igra je lepša, ljubša. Prihaja iti odhaja, vse njene misli so pri neznancu... V svojem nemiru je bedna in se odtuji vsemu. Mož .ji ni več mož, družina, otroci ji niso več otroci.. Nekega dne izginem sebi v zabavo, ona pa gre svoja pota. To sem delal. Ali mi to prešuštvo?« Pater je pomislil. »Po mojem je greh, da!« »Ali ni to prešuštvo? Kaj se ljudje ne izpo* vedujejo tudi tega?« »Ljudje to prezirajo, dobri gospod«, je rekel pater glasom, kot iz dna globoke žalosti. »Govorite dalje!« Še dva greha, duhovni oče, in ta dva obsegata vse ostale. Lagal sem ...« »Povedali ste že.« »Tisto je bila navadna laž, to pa je velika, neskončna... Od jutra do večera je bila v me« ni, v mislih in dejanju. Laž iz strahopetnosti, laž iz prijaznosti, vljudna laž, laž iz navade ... Laži v korist družbe, naroda in države, v korist umetnosti in kulture... Če bi hotel biti svet pravičen, bi moral postaviti spomenik, piramido Malone ves svet sloni na njej... Kdo bi se spominjal števila laži! Vse življenje je bila laž na mojih ustih ...« Molku izpovedanca je sledil izpovednikov molk. »Še en greh; samomor. Poizkus samomc ra...« Pater je za hip pogledali skoai mrežo, potem je zopet narahlo zamižal. ».. .enkrat, dvakrat, trikrat... dvajset« ikrat... neštetokrat, kot laž ... kot bi neprenehoma držal browning na prsih... Ne, slaba pri- mera; ne morem se izraziti... Uživanje slabi te« lo ... mast brezdelja in lahkoživja zarašča možgane ... Koliko sem jih poznal: ponosni na izse-sane moči in ubito energijo in misel, so hodili z glavo pokoncu ... Komaj sem se izkopal...« Umolkil je ... »Ali ni to greh, duhovni oče? Ali ni ta laž hudo in tako dejanje samomor?« Pater je molčal dolgo, dolgo. Ko ni hotel tu« jec potem nič več govoriti, je dvignil glavo, kot iz težkega sna. »Molite kesanje!« Tujec ni znal več moliti... Sklenil je roki in ječa!: »Odpusti, Gospod, odpusti skesancu!« Ka je napravil pater z roko križ odveze, se je nalahko zganilo plavo zagrinjalo. Senca je padla v ladjo... Le skozi okno glavne ladje je sijalo par rdečih umirajočih žarkov in delalo rumeno, svetlo liso tik pred izpovednico. Mala vratca v okencu so se zaprla. PODJARMLJENA SRCA. Vprašuješ: Kako naj bom hvaležna onim, ki me ne obdarujejo s trdo, kruto roko, ali onim, ki me vedno predbacivajo, kar so mi dobrega storili, z namenom, da iztisnejo iz moje notranojsti in izsilijo nagnjenje, ali one« mu, ki me sicer oblači in prehranjuje, a mi vendar odtegnje najpotrebnejše v> besedi, v glasu, v izrazu? Bodi mu hvaležna z upanjem, da mu bo vse povrnjejo, kar tebi odtegnje,, in da je pač prejel vse ono, kar tebi daje. Če spoznaš, da je vsak dobrotnik vse ono, kar ti — iz kate« regakoli vzroka — daj a, prejel od Boga, tega j ga boš razveseljevala s pravim spoznanjem, ki bo tudi njega trdo, okorno roko pre« tvoril v skrbno, ki bo zgladilo nagubano lice, ki dahne stisnjenim ustnicam mile besede, ki osramoti izkoriščevalca in tebi sami se srce omehča in pomiri, Hvaležnost, ki jo čutimo pravzaprav napram Bogu, seje med ljudi mir in veselje! EGIPCANKA. v. s. Odlična Egipčanka ima visoko duševno kulturo. Glede inteligence in omike je dosti nad poprečno Evropejko' in se veliko bolj zanima za politična in socialna vprašanja. Nekatera je duševno tako po« membna, da ji v Evropi redko najdeš pri« mere. Občudovati moramo njeno nadarjenost in pa moč, s katero se hoče -dvigniti. Kar pri« nese življenje njeni evropski sestri samood« sebe, vsak dan, vsako uro, vse to ti mora ona s težavo priboriti iz knjig in iz časopisov. Pajčolan ji ne brani življenja, nosi ga lahko tako prozornega kakor hoče pač njena lepota in ničemurnost. Velika ovira je pa pomanj« kanje duševne izmene z moškimi, in to more premagati le najmočnejša volja. Od moških pozna samo moža, očeta in brata, v slučaju bolezni še arabskega zdravnika in le včasih evropskega; zato mora biti njeno obzorje ho« češ nočeš omejeno. Poučena od dobrih fran« coskih in agleških učiteljic se njih jeziku po« polnoma privadi in vsrka še to, kar ji morejo te učiteljice podati o kulturi njih domovine. Kmalu pa je s svojo višjo inteligenco nad njimi. Spozna evropsko literaturo, študira u« metnost in glasbo, potem pa obstane pred ne« prestopnim zidom. Glasbo ji morejo podati učiteljice le nepopolno, in kako naj potem ve, kaj je najvišja umetnost? O slikarstvu sliši le teorijo; ju ljubi, a jih ne razume, ker njih del ne vidi. Vse to manjka. Podobe, ki jih vidi v sicer bogato in okusno opravljenih hišah, so manj vredne. Tuji ostanejo njenemu razume« vanju posnetki starih umetnin. Koncertov in gledališča ne sme obiskovati, užitek italijan« skih opernih predstav si lahko privoščijo le najbogatejše in je vrhu tega ta užitek le sred« nje mere. V operi je namreč nekaj lož, ka* mor sme hoditi, a cene so pretirane. V zacl« njem času so take lože tudi v kino, a tudi pretirano drage. Vidi pa vendar na ta način mo« derno evropsko življenje, seveda le maloka« tera. Ta samota se pozna celo najbolj orni« kani in kultivirani Egipčanki, naivno otročja je in čudno primitivne nazore ima o življenju; smešno«naivno je to in ganljivo obenem. Ko sem prvič obiskala odličnega Egipča« na, pripoveduje Siddy Pal, sem vnaprej pro« sila za odpuščenje vseh nerodnosti in pogreš« kov takta, ki bi jih napravila, Običaji so mi Lili še tuji. »Kaj se Vam more pripetiti?«, me je tolažila gospodinja, »mi smo tudi kulturni ljudje. Izvzemši verske predpise je pri nas lavnotako kakor povsod drugje, gotovo po* dobno kakor pri Vas.« Tedaj je priskakljal Levskajoč psiček v sobo, gospodinja ga je za* podila ven. Neposlušen pa, kakor so psi obi* čajno, je zlezel pod zofo. Pa je počenila gospodinja, še mlada in brhka, čeprav mati od* rasle hčerke, ki nam ravno graciozno ser* virala kavo, na tla in je lezla za razvajenim ljubljencem v njegovo skrivališče. Tam se je vnel boj. ledaj je vstopil paša; pogledal je, videl cepetajoče nožice svoje žene, stopil mir* no čez in me nozdravi]. Kmalu nato je prile* zla dama spet na dan. elegantna obleka polna prahu, psička je imela na rokah, vsedla se je in je nadaljevala prekinjeni razgovor z bese* dami: »Ja, j a, naši običaji so tisti kakor pri Vas«. Prišla sem na velik popoldanski obisk povodom zaroke domače hčerke. V prednji sobi je bilo polno žvrgolečih mladih deklic, cvrčale so okoli neveste, ji častitale in obču* dovale zaročni prstan. Vse so bile črno odete, pajčolan potegnjen za glavo ali pa pod bra* do. Par prav lepih v moderni posetni obleki s klobukom na glavi, bolj rjave polti: Kop» tinje. Kopti so potomci onih zelo starih Egipčanov, ki so prvi sprejeli krščansko vero. Ponosno se imenujejo nekateri Kopti di* rektne potomce faraonov in pravijo vladajo* čim Arabcem vrinjenci. Koptinje živijo prosto in družabno kakor Angležinje, Levantin* ke in žene Sircev, igrajo teniis in hodijo na priljubljene in zelo obiskane čajne plese v odličnih hotelih. V velikem salonu me je predstavila gospodinja, zelo elegantno in mo* derno oblečena, številnim navzočim damam. Služkinja mi je ponudila na podstavku precej veliko srebrno čašo, skoraj tako veliko kakor je skleda za juho, in je odkrila pokrov. Go* spodinja me je ljubeznivo poučila, da je sor* bet in da mora ob priliki zaroke vsak poset* nik piti sorbet. To je hladilna pijača, nekaj takega kakor pri nas limonada, samo bolj se vleče. Poslušno sem vzela čašo in posrknila malo. Premišljevala sem, ali naj dam čašo na* zaj ali pa moram na zdravje neveste vse po* piti. Obotavljaje se in s karajočim pogledom je šla služkinja proč. Kadarkoli je prišla kak* šna nova dama, vselej sem morala vstati in ji dati desno roko; v levi sem pa balancirala težko posodo, ki sem jo imela sicer na kolenih. Ko se je pa skleda začela enkrat nevarno zi* bati, mi je rekla pravkar mi predstavljena dama v nemškem jeziku: »Dajte vendar sorbet naprej, če ne, si boste še obleko pokvarili.« Izza črnega pajčolana so pluli na dan plavi kodri in se je smeja'0 lepo obličje. »Jaz sem žena perzijskega poslanika, moja mati je bila Dunajčanka in me je v Perziji vzgojila po zahodnoevropsko. Vesela sem, da morem go* voriti z Vami v materinem jeziku.« Odložila sem čašo na mizico, da sem ji lahko stisnila roke. Kot puščica je priletela tedaj služkinja, prijela je za čašo, jo spet pokrila in ponudila pijačo damam, ki so bile vstopile za menoj. Vsaka je enkrat nagnila in dala posodo na* zaj. Kar gledala sem in razumela sem, kara* joči pogled služkinje. !n jaz sem bila hotela izpiti vse sama! Lahko bi naštela še več takih podrob* nosti, kjer je običaj čisto drugačen kakor pri nas. O hi gi j eni ali zdravstvu vedo Egipčanke le malo, celo v najboljših krogih, navadna ženska pa ne ve nič. Umrljivost žensk in otrok je ogromna. Morebiti si tako lahko raz* lagamo lepoto in moč Egipčanov, da ostanejo le oni, ki jiii je narava najbolje obdarila, vse ženske s prosvitljo^im in blagonosnim de* lom, njim na čelu Hoda Haranj. Spoznala je napake in skuša po možnosti človeštvo ohra* niti in vzgojiti; seveda more to le v orne je* nem obsegu. Posrečilo se ji je s pomočjo drugih žensk, da je ustanovila nekako polikliniko za otroke in šolo za revne deklice. Vse iz lastne skušnje in iniciative, iz lastnega pre* misleka, brez moške pomoči. Če napravi kak* šen oklic na ženske, napravi vse to sama in ne pomaga ji nobeno pisateljsko ali časnikar* sko izvežbano pero. Moč njene inteligence je prepričevalna. Ženske bolnišnici sprva niso zaupale, sedaj pa prinašajo tja otroke v obil* nem številu, iščejo pomoči in jo najdejo. Ve* liko majhnih črvičkov ozdravi tam; zlasti se prepreči oslepitev, v Egiptu navadna bolezen. Veliko zaslug ima tudi danska zdravnica za oči dr. Erikson. V šoli je 30 deklic, več jih za* enkrat ne morejo sprejeti. Učijo se navadne šolske predmete, potem pa tudi vse, kar mo* ra ženska znati: šivanje, krpanje, trpanje itd. Posebno pa kuhanje Najprvo gledajo, potem morajo pa tudi same pripraviti obed. Zunanje deklice pa lahko pridejo, kolikor jih hoče. Prnesejo seboj obleko in perilo svojih doma* čih, tam popravijo, pokrpajo itd. in nesejo vsa lepo v redu spet domov. Kdor pozna orien* talsko nesnažnost, bo priznal, da je taka šola velikansk blagoslov. Kar potrebujejo za hra> no, prinesejo tudi seboj in si pripravijo jed v kuhinji z drugimi vred. Učijo se vezati pre* proge in si tako priborijo lepo bodočnost. Za vse to imajo prostovoljne učiteljice, dame iz boljše družbe, in te tudi nadzirajo, menjaje se. Ljubezen do otrok, ki je ustvarila tudi omenjena dva zavoda, je velika. Povsod imajo otroka; če so lastni otroci že dorasli, vzamejo kako siroto ali pa si kupijo črvička od kakšne revne matere. Gojijo otročička in se igrajo z njim kakor s kakšno majhno punčko ali čečo; povsod ga vzamejo seboj, na sprehode, obis* ke in celo na veselice. To je ena najlepših potez Egipčank. V bogati arabski hiši sem vi* dela majhno bledo deklico, kako je skakala po stolih okoli; bila je ljubljenka gospodinje. Že mati njena je bila v tej hiši vzgojena in se je kmalu po poroki vrnila nazaj, zapuščena od moža. Vzgojena je bila izvrstno; rekli so ji, materi namreč, naj kaj zaigra. Prišla je 2. lahkim in zibajočim se korakom, rjavobleda Arabkinja, globoko globoko se je priklonila pred tujimi gosti, se dotaknila z roko nalah* no tal, nato prsi, spet tal, ust in čela, nato je pa prijela za plunko ali lutnjo in je začela igrati in peti. Na upognjeni vrat plunke je položila glavo in je pela s čistim zvonkim glasom otožne arabske pesmi. Vsebina je zmeraj ista, tožba žene, ki jo je ljubček zapustil in šel k drugi. Nežno telo pevke je drhtelo, iz žarečih temnih oči je sijal mokroten blesk, globlje in globlje je padalo bronasto obličje. Majhna deklica je tiho se splazila s stola dol in je naslonila svojo gla* vico na koleno pevke, ki je bila sama še tako otroško mlada. Podoba ganljive otožnosti, odkrivajoč globoko krvavečo rano. Uboga brezpravda Egipčanka, ki jo zapodi mož od sebe z besedami: »Zavržem te!« izgovorjeni* mi pred pričami! Ta dogodek se neštetokrat ponavlja; vselej, kadar se mož žene naveliča ali pa si je izbral drugo. Mnogoženstvo je v Egiptu skoraj izginilo, a veliko, veliko je io* čenih žen. Dodatno k temu opisu naj podamo še poročilo gospe dr. Siddy Pal o navzočnosti prej imenovane Egipčanke Hoda Haranj na IX., v zadnji številki »Slovenke« omenjenem kongresu za pravice žensk v Rimu. Navzoč* nost te odlične Egipčanke je vzbudila naj* večjo pozornost. Prvi je bil ta slučaj, da je nastopila zastopnica Egipta. V ognjevitem, a strogo stvarnem govoru se je obrnila na se* stre zahoda, naj sodelujejo pri stremljenju po prostosti, ki vodi njih sestre ob Nilu. Razni* šila je lepo izmišljeno legendo pravkar umr* lega francoskega pisatelja Pierre Loti* j a, ki je govoril o tihi vdanosti orientalke v samoto harema. V duhovitem izvajanju je dokazom vala, da vera ne zahteva tega jetništva, nikjer v koranu ni tozadevne zapovedi; tudi mnogo* ženstvo Mohamed samo pripušča in ga ne priporoča. Devet dobro premišljenih točk je navedla in se zavzemala v njih za stvoritev zakonov, ki naj dajo Egipčanki človeka vred* no življenje v smislu zapadnih dežel. Bistve* ne zahteve njenega govora so bile tele: od* prava prisilnega pajčolana in prisilnega hare* ma, obisk šol, udeležba na javnem življenju in stem možnost, da si ženska v občevanju z zunanjim svetom sama lahko izbere moža, urejene ločitvene vzroke, da ne more mož žene zavreči kar tako. Krasna njena izvaja* nja je pozdravila skupščina z glasnim odo* bravanjem, njene predloge je sprejela soglasno. Ženo, ki se bori za prostost milijonov za* tiranih žensk, so v večnem mestu častili z naj* večjimi častmi in so jo burno slavili. Ko je prišla domov, je del časnikov njeno stremi je* nje pozdravil z največjo simpatijo, dočim je bilo stališče drugega dela odklonilno. Značil* no pa je, da odobravajo celo strogo konser* vativni krogi zahtevo žensk po osvoboditvi od prastarega zatiranja. Eden najuglednejših šejkov staroarabskega vseučilišča jo je prosil, če jo sme obiskati in ji izreči svoje občudo* vanje in svoje pritrdilo. Vprašanje bodoč* nosti je, če se ji bo posrečilo izvojevati zma* go za svoje sestre; vsekakor pa zasluži žena, ki se brez ozira na roržnjo in napačno urne* vanje hrabro bori za svoje ideale, naše naj* večje priznanje. RAZGLEDI, m^m^SS^a^m^mm^m^mB^ OTROK IN VARČNOST. Pred )cti mi je potožila mati trinajstletne Zofije, da ji je hčerka neznosna in sila potratna. Karkoli si poželi in kar ji hipno zahrepani neizkušeno srce, vse jej mora kupiti, sieer gorje. Iz strahu pred malo tis ranko, iz strahu, da ne bi več poslušala večno godr« njanje in gledala švigajoče poglede, jej je mati kupila zaželjeno in tudi, če je bilo bogve kako drago, saj de» narja je bilo obilo! Ko je zadostila svojemu poželjive« mu želodcu ali, ko je imela v rokah zaželjcni predmet — bila je zadovoljna, a le tako dolgo, da si ni zaže« lela zopet kaj novega, nenavadnega. Obupovala je uboga mati, a ni si vedela pomagati. Rada bi spreobrnila hčer, pa ni vedela kako in kje začeti. Namignila sem jej, da je sicer že prepozno, a naj ne obupa. Take, že razvajene otroke je težko brzdati in spreobrniti. Kaj bi se zgodilo s takim dekletom ob morebitni izgubi vsega bogastva vsled kake nepredvid* jene nesreče? Nenavajena dela, obdana z luksusom, razvajena, brez prave vzgoje, se vrže gotovo razuzda« nemu, lažjemu življenju v naročje, ki jo ščiti, dokler je mlada, a na stara leta? Če se ji posreči da vjamc v zanjko dobrega moža, ni nikdar vzorna žena, mati. Razvajenost, in prejšnje lahko življenje ji gotovo ne da nikdar tiste resnosti, ki jo potrebuje družinska mati. Varčnosti se priuči človek že v mladosti. Le redki so ljudje, ki jih izuči nesreča. Najčešče se udajajo ljudje, ko jih srečajo bridke, življenske preizkušnje obupu, nezadovoljnosti. Odkritosrčen smehljaj izgine iz njih ust. Pravi trpini so, ki mučijo sebe in druge. Ne morejo se uživeti v nov položaj. Revščina jih pot« lači in jim jemlje vse življenske sile in moči. Res je lažje, prenašati usodne udarce pri polni skledi, a tem> večja zasluga za onega, ki se čuti zadovoljnega tudi takrat, ko ga hočejo uničiti zle furje maščevalke. Niks dar ne čutijo tega zadovoljstva tisti ljudje, ki jih ime> nujemo radi njih bogastva — ugledne ljudi — ako ne sije v njih notranjosti pravi čut človeškega usmiljenja. Potrpežljivo prenašanje revščine in usodnih udar> cev rabi toraj notranjih moči in sile, ki ni last vsake* mu človeku. Povprečno so ljudje nepotrpežljivi, godr* njavi, kisli, če se pa navadi človek že z mladega var* čevati, ga ne more streti vsaka nezgoda, sleherni usods ni udarec. Kako priučimo otroka varčnosti? Mogoče tako, da mu ne damo nikdar denarja v roke, da mu izjbijemo iz glave vsako željo, da mu nikdar ne privoščimo raz* vedrila? Nikar! Ubili bi v takem otroku vse dobre kali, uničili bi v njem vse hrepenenje, ovirali bi ga v svo* bodnem razmahu notranjih sil. Bil bi suženj starišev, zato bi bil, ko bi dorastel, tudi drugim suženj, ali pa bi postal pravi tiran in tlačitelj onih, ki bi čutil, da so, po mošnji jih sodeč, manj ugledni ko on sam. Takim starišem ne bi želela otrok; mogoče hote, mogoče ne* vede vzgajajo tirane človeštva. Trezni, razsodni, ljubeči stariši ne potrebujejo tu nasvetov. Govorim le o ogromni vrsti takih mater, po* dobnih oni, ki mi je zaupala bojazen, o hčeri, ki je hrepenela in hrepenela v neskončnost... v pogubo ... v neprestano jemljenje s kupa ... Večina mater se boji, dati otroku denar v roke, češ, izgubi ga, ali — trgovec ga opehari, ali — porabi ga po nepotrebnem in potem se zlaže, da ga je izgti* bil. Vse te točke so možne in gotovo se tu pa tam pripeti tak slučaj, a take trenutke mora mati upora* biti v vzgojne namene. Ali ne bo vsled enega, dveh slučajev dala več otroku denar v roke, mu ne bo več zaupala, ga bo vrhu vsega še pretepla? Nespametna bi bila, nezmožna vzgojiti otroka in ga privaditi varč* nosti. Najbolj primeren se mi zdi vzgled iz lastne izku* šnje! Poslala sem otroka z denarjem v prodajalno. Ker je hotel trgovec izkoristiti otrokovo nevednost, mu je dal slabejše blago in je zaračunal dražje. Porabila sem priliko, da sem poučila otroka, naj se varuje izko* riščanju lakomnih trgovcev, ga peljala osebno k trgov* cu in uredila zadevo. Podala sem otroku nazoren pouk, a trgovcu moralno zaušnico. Od takrat je otrok pre* viden in ga ne preslepi tako zlahka nepošten trgovec, nepoštena branjevka, že vnaprej zna, kateremu trgov* cu lahko zaupa in kateri ga bo opeharil. Opazovala sem otroka, kako uporabi denar, ki ga prejme ob gotovih prilikah v dar. Najčešče se je zgo* dilo, da je prinesel otrok denar meni, a zgodilo se je včasih, da je stekel brez dovoljenja in ga nesel v pro* dajalno za sladkorčke ali sadje. Ker sem mu razlo* žila nevarnost takih ničvrednih sladkarij, in ker sem mu razložila, da zasedaj ne zna še zbirati in razloče* vati dobro od slabega v prodajalni, je otrok spravljal denar. Ko ga je bilo dovolj, sem mu kupila podučno knjigo, narastla je knjiga pri knjigi in otrok je bil ve* sel, da je rastla njegova knjižnica in ž njo njegov du* ševni obzor in besedni zaklad. Za prihranjen denar naj kupi otrok tudi zvezke, šolske potrebščine sploh, tudi sadje, par nogovic, a nikar ne ničvrednih slaščic — slaba materija v lepi, vabljivi obliki. A tudi za du* ševno razvedrilo naj mu bo tu pa tam — po pridnosti — dovoljeno, uporabiti prihranjen denar. Kaj radi te* kajo otroci ob nedeljah v kino, le škoda, da so pred* stave navadno take, ki le zmešajo otroku fantazijo in so mu v kvar. A v nedeljah po zimi, glej, glava pri glavi, otroci, sami otroci, zabavajo se, smejejo, a za* bava jim pusti le spomine na slabo, še neznano, vab* ljivo. To naj bi bila vzgojna zabava mestnih otrok! Višje oblasti bi morale posvečati več pažnje otroškim zabavam; dovoliti bi morali v otroškem kinu le take predstave, ki dvigajo otroka moralno in so mu ob enem v zabavo. Odpreti bi jim morale pot v pravo življenje — a ne jim kazati nizkotnih strasti. A, na otroke gospoda ne misli. Ko dosežejo višjo razredno stopnjo, ko bi res lahko pomagali naraščaju ne samo naraščaju nih, ki imajo kaj pod palcem, ampak tudi re> vežev, pozabijo v lastnem egoizmu in samopašnosti na vse vzvišene ideale in ciljc. — Kako smešne so mate* re, ki vlečejo s seboj v kino prav mlade deklice, k predstavam, ki so le za zrelejše ljudi. Pravijo, da se nauče žvljenja. Življenja? Rekla bi — prezgodnjega ljubimkovanja. Da prekinem ta vrinjeni intermezzo, se vrnem zo* pet k uporabi prihranjenega denarja. Ako otrok v svojej otroški naivnosti in hrepenenju našteva celo vrsto lepih, mičnih stvaric, ki si jih želi, naj si kupi po materinem nasvetu, sicer po njegovi volji izbran pred* met, a ki ga zamore praktično uporabiti. Kupljen pred* met pa mora varovati in paziti. Ako ga kmalu uniči, si ga zopet zaželi. To je sicer neznaten a prvi korak k zapravljivosti. Cela vrsta igrač razvadi otroka. Oni otrok, ki kaže talente že v mladosti, ne ljubi preveč igrač, dolgočasijo ga. Igra se raje s takimi stvarmi, kjer mora misliti samostojno. Inštinkt ga vleče k te* mu in veseli se vsake dobrouspele malenkosti. Večjemu otroku mora biti mati zvesta svetovalka. Nikdar ne smo otrok kupiti in uporabiti denar, ne da bi o tem, bila mati obveščena, in to, tudi pozneje, ko je že prepričana, da ga ne zavrže po nepotrebnem. Najhujši strup, ki kvari dušo in telo otrokovo je de* nar, k ga svojeglavno razsipa. V svojej nerazsodnosti in nebrzdanosti, kupuje, kar si poželi, in ako mu nc ugaja, pa zavrže, češ, saj bom vdobil drugi denar. Sta* riši takih otrok se navadno zavedo, ko je prepozno, ko je otrok na slabi poti, ko uničuje prihranke stari* šev in nima lastne eksistence. Ker ni navajen odrekan* ju, hoče vedno prodreti s svojo voljo in pride do mo. menta, ko mu nima življenje ničesar več nuditi, duša mu je prazna, srce mrzlo — bolj je nesrečen in usmi* ljenja vreden, kot oni, ki se je moral vsled revščine marsičemu odrekati. In kedo je kriv vzemu zlu? Krvna mati, ki ni zna* la vsled slepe ljubezni pravočasno zajeziti nebrzdano in nezdravo hrepenenje mlade hčerke — mladega sina. OTROŠKE LAŽI. V. Š. «Naš otrok laže.« Ta bridka opazka ni staršem ni* koli prihranjena, starši v takem slučaju le preradi skle* pajo na nravstveno hibo in uporabljajo pri odpravi laž* nivosti večkrat napačna sredstva. Vedeti moramo, kaj je laž. Lagati se pravi, vedoma govoriti neresnico, da druge prevaramo in si zavarujemo kakršnokoli korist. Zato ne smemo smatrati vsake neresnice, ki jo otrok pove, že takoj za laž. Z lažmi otrok se je novejša psihologija — duše* slovje — že večkrat pečala. Dr. W. Ament je spisal knjigo »Duša otrokova« in pravi tam: »Opravičeno več* krat očitamo otroku, da je nagnjen k laganju. Dočim imajo nekateri otroka že kar za lažnika, pravijo drugi, da ni lažnik, ker ne laže vedoma. Laž izvira najbliže le* žečim nagibom, med katerimi je morebiti eden najvaž* nejših klonitev pod avtoriteto vzgojiteljev. Otrok pri tem nič ne pomišlja. Šele ko vidi, kako vpliva njegova laž na okolico, šele takrat se zave bistva laži in da ne sme lagati«. Izvrstno nas o tem pouči tudi knjiga: Eriris nerung, Aussage und Liige in der ersten Kindheit, ki sta jo izdala v Lipskem 1. 1919 C. in W. Stern. Vedeti moramo, da ima duševno življenje otroka sila bogato domišljijo, da se pa kritično mišljenje začne šele polagoma razvijati in da večkrat ne more ločiti opazb od predstav, domišljije in sanj od dejstev, res« ničnih dogodljajev in spominov. K. Biihler pravi v svoji knjigi: Die geistige Entwicklung des Kindes, Jena 1922: »Znano je ono širokoustenje, ki mu pravimo otroške laži; tri« ali štiriletni paglavec nam prav resno zatrjuje, da je videl na sprehodu medveda, in druge take stvari. Ne smemo vzeti tega preresno, kajti otrok prav živah« no fantazira in zares ne more ločiti domišljije od spo« minov«. Na otroka se da silno lahko vplivati, otroške izpovedbe moramo ceniti z veliko previdnostjo in ni« majo skoro nikdar dokazilne moči. Le poglejmo posa« mezne slučaje otroških izpovedb pred sodiščem, kako malo je dati nanje. Čisto prav so naredili v Skandinav« skih državah, kjer otroci in nedorasli do šestnajstega leta sploh niso pripuščeni pred sodišče kot priče. Pozornost pa vzbuja lažnivost otrok takrat, ko do« raščajo. V tistih letih se opaža splošno poslabšanje zna« čaja. Nastopajo erotične predstave, veselje do pusto« lovščin, bahavost, živahna spolna fantazija, zlasti pri de« klicah. In ravilo deklice takrat prav rade lažejo in obre» kujejo. Dr. Etih 1 Vulffen dokaže v knjigi: Der SexuaU verbrecher nekaj naravnost neverjetnega: Deklica se hoče pred svojimi enako starimi tovarišicami postaviti in jim pripoveduje, kako ji je ta ali oni moški, tudi čisto neznan Včasih, stavil nemoralne ponudbe ali se celo pregrešil nad njo; in na vsem ni niti sence resnice. Lažnivost je torej posledica posebhega duševnega življenja mladoletnih. Zato nismo upravičeni takega otroka takoj obsoditi. Šelcj ko je razvoj končan, dozo> rijo socialne in moralne predstave in se tvorita volja in značaj. To torej vemo. Kako pa sedaj to uporabiti pri vzgoji? Ni priporočljivo, da bahavost otroka še po« sebej podžgemo ali pa ga celo pohvalimo, če si je iz« mislil kakšno posebno lepo dogodbo. Nasprotno, otroku moramo po možnosti dopovedati, da to, kar besediči, ni resnično in da jc neverjetno. Otrokom, ki imajo preži« vahno fantazijo, dajmo kakšno praktično delo, da pri« dejo nazaj v resničnost življenja. Dobro je tudi, če o« troka navajamo, da svoje izpovedi in opazke kritično premisli. Tudi ni prav, če smo otroka enkrat na laži za« sačili, da mu potem sploh nič ne verjamemo; s tem do« sežemo samo to, da postane mlačen in malobrižen. O« trok naj pač čuti, da nas je z laganjem razočaral in vz« budil naše nezaupanje; bo naj pa tudi uverjen, da si naše zaupanje spet lahko pridobi če bo drugačen. Strah pred kaznijo je eden glavnih nagibov otroš« kih laži. Ne glede na to, da sploh ni treba pri vsaki priložnosti otroku groziti z kaznijo, je treba otroku do« kazati, da mora človek za vsako svoje dejanje biti od« govoren. Pri dečkih veliko vpliva, če jim rečemo, da so zato lagali, ker so bojazljivi in se bojijo kazni. Po« vejmo otroku, da je za odkritosrčno priznanje krivde treba korajže, ki prihaja iz čuta pravičnosti, pa bomo videli uspeh. Seveda mu moramo po otroško povedati. Ta čut pravičnosti se ne zadovolji s priznanjem krivde, temveč zahteva tudi voljo, da krivico popravimo. Kako se vse to vjema z nauki naše cerkve! Odkrito priznanje krivde je nravstven čin, ki zasluži priznanje in plačilo, in zato je dobro, če v takem slučaju otroka ne kaznu« jemo, čeprav jc kazen zaslužil. Če otroku ne moremo dokazati, da je govoril neresnico, a mu ne verjamemo, mu pa recimo: »Jaz nisem bil ali bila zraven, rajši ver« jamem, da govoriš resnico kakor da ti delam krivico.« Seveda je pa neogibno potrebno, da smo sami res« nicoljubni. Koliko jc staršev, ki se dajo zatajiti po svo> jih otrokih, če jc neljub obisk pred vratmi; koliko je mater, ki dajo svoje lastne laži po lastnih otrokih pred drugimi potrditi kot resnico, četudi vedo, da otrok to dobro ve, itd.! Vzgojitelj se mora najprvo sam vzgojiti! Eden naj« večjih pedagogov vseh časov, profesor Foerster, nam kliče: »Pošteno si prizadevaj biti tak, kakoršen naj bo tvoj otrok!« Ta opomin naj bo temeljna naša zahteva do nas samih. Mravlje, ki znajo kuhati. O izredni inteligenci mravelj in njih skrbi za dr« žavo, v kateri živijo, je znanost že veliko dognala. Že naš Erjavec je veliko pisal © tem. Tako imajo na pri« mer jako dobro sodstvo, ki mu pomaga izborna poli« cija. Če mravlja napravi kaj nezakonitega, takoj jo primejo in tirajo pred sodnika; obsojena je večinoma na prisilno delo. Največji zločin je bojazljivost v voj« ski, še hujši pa, če mravlja ob času tujega napada ne nosi hitro jajčec na varno in jih strahopetno zapusti. Navadno tako mravljo obsodijo na smrt. Opazovali so, kako so jo pripeljali pred sodnika in se je med potjo srdito branila, ostro čuteč, kaj jo čaka. Napravili so okoli nje nepredirno vrsto, videlo se je, kako jo ena mravlja obtožuje, druga zagovarja itd. Ko je sodnik povedal svojo razsodbo, se je z vso besnostjo zagnala v obdajajoči jo obroč, hoteč prodreti ga. Ni se ji po« srečilo, peljali so jo na morišče in jo tam z griži usmrtili. Kakor rečeno, se odlikujejo mravlje tudi sicer po izredni skrbnosti za domačijo. Nekatere vrste nabirajo zrna in semena ter jih spravljajo; višje stoječe vrste pa tudi same žito sejejo in požanjejo. Še skoraj bolj čud« no se nam zdi, če slišimo, da zna neka dalmatinska vrsta celo kuhati in peči. Naberejo si zalogo zrn in se« men, hoteč si iz njih speči nekak kruh. Najprvo spra« vijo zalogo zrn v svoje temne podzemske rove in shrambe. Tam ostane zaloga tako dolgo, da začnejo zrna kliti. Nato jih vlečejo mravlje spet ven na sve« tlobo dneva in sicer na mesta, kamor solnce prav po« sebno pripeka. Tam te zrna posušijo; nato romajo spet nazaj v podzemske shrambe in tam jih prekvasijo o slino v nekako testo. To testo oblikujejo v majhne po« gačice in jih spravijo zopet na solnce. Pod žgočimi soln« čnimi žarki so hlebčki « pritlikavčki skoz in skoz pre« grejejo in spečejo, nakar jih pridni mravljiški narod prenese nazaj v shrambe in naloži tam za poznejšo u» porabo. Morebiti je ni pridnejše gospodinje kakor so te mravlje. Opazovali so tudi slučaje, kako so dejale kako stvar v vodo, razgreto od solnca, in jo vzele potem spet ven. Torej pravo kuhanje. Otroci, ki jedo svoje matere. Hvala Bogu je to samo v živalstvu in še tam mora« mo iti po lestvi precej dol, preden naletimo na tako grozne življenske prizore. Kanibalizem pri muhi Ibis je še precej nedolžen, ker tam požrejo otroci svoje ma« tere šele tedaj, ko so te že mrtve. Majnika ali junija nalepijo ibis«muhe jajčka na drevesne veje, viseče nad vodo, se same tudi vsedejo tja in čakajo na licu mesta na smrt, ki takoj pride. Več sto muh zraste slednjič v kepo, debelo kakor dvojna pest. Vsaka naslednja mu« ha si izbere trupla svojih prednic za odkladišče jajčk in takoj po tem opravku pogine. Čez nekaj časa kepe oživijo, ličinke zlezejo iz jajčk in se hranijo od mrtvih mater. Strašnejši in ostudnejši je drugi slučaj, pri še nižji živalski vrsti, pri lasnieiali trihini, neki vrsti črva. Ta črvszajedavec, imenovan z latinskim imenom Rhabditis, se razvije iz jajčka že prej, prodno je jajček položen. Črviček bi šel lahko iz materinega telesa ven, je že do« sti močen; pa ne gre, ostane notri in s svojimi brati in sestrami toliko časa žre, da visi okoli otrok na.-adnjv samo šc mrtva koža matere. Šele ko je mati popolnoma uničena, gredo ven, pa spet k drugi gostiteljici, k neki žabi, in nadaljujejo tam svoje zajedavsko življenje. MODA. Moda je podobna vedno vrtečemu se kolesu. Večna izprememba in večno isto; izpreminja se le forma, zunanjost, kroj, a v bistvu je vedno isto — isto kolo, ki se Jesenska moda kaže le sloke, ozkee postave. Dolgo-životne, enokrojne obleke prevladujejo. Te linije ostanejo večno lepe. Spominjam se pri tem na ogabne figure, vrti. Duh časa zahteva, da se vrtimo — ženske s tem kolesom. Hočeš, nočeš, moraš slediti. Pametno je, da so izginila kratka krila, ki so sicer praktična, a za zimo neprikladna. Dolga obleka vtisne dekletu, ženi pečat resnosti. Skrajni čas je bil, da so izginile preko roba obleke viseče, neokusne zastave. stisnjenei v šteznik iz leta 1910. Da se le ne bi zavrtelo kolo zopet v isto dobo! Jesenski modni jopiči so kratki in srednjedolgi. K temnim, volnenim oblekam se lepo poda večbarvno ali enobarvno vezenje. V prihodnji številki prinese Sloven« ka par mičnih oblek z vzorcem za vezenje. K 2032. Obleka s gubami in treso. V velikosti: 90—102 prave širine. K2033. Obleka na levo pripeta. V velikosti: 90—102 prave širine. Starokrojna modernizirana suknja. Pratktična gospodinja razdere starokrojno, na mestih že pobledelo suknjo, jo prebarva, jo vreže po modernem kroju, kakor kaže slikica, zakar je treba le majhne izpre-membe in nihče ne bo slutil, da je suknja modernizirana. •Ženska srajca, ki prihrani spodnje hlače, ako ji dodaš približno 10—15 cm širok pas, prišit na zadnjik srajce in pripet z gumbi na prednji del. Prf pasu je bolje da odpadejo volančki. ZDRAVJE. PODEDOVANE BOLEZNI. Znano je, da podedujejo otroci po stariših razne duševne lastnosti, a tudi telesne vrline in šibkosti. K zadnjim prištevamo tudi razpoloženje ali nagnjenje k raznim boleznim. Tako podeduje otrok po stariših nags njenje k sušici, nadalje raka, razne živčne bolezni in venerične bolezni. Mnogo so raziskovali posamezni slavni zdravniki, in se trudili, da bi dognali, v čem ob« stoji ta dednost, a do danes si niso še na jasnem. Na otroka, v njegove bistvene celice pride posebno razpo» loženje za bolezni starišev, ki jih imenujemo »podedo« vanc«, ki pa jih ne smemo nikakor zamenjati z »nalez* ljivimi« boleznimi. Podedovana bolezen nima z nalez* ljivo boleznijo nikakega stika. In kaj naj bi vsi otroci bolnih starišev trpeli in bo« lehali vse življenje na isti bolezni kot stariši in mogoče od roda do roda? Kruto je to vprašanje, še krutejša bi bila resnica. Vsak otrok, ki nosi v sebi razpoloženje do gotovih bolezni, ima tudi toliko življenjske sile in ener. gije, da se bori proti vsem slabim vplivom. Zapade li k bolezni nagnjen človek slabim zunanjim vplivom, ki jih prinese s seboj življenje in slabe navade ka« kor: pijančevanje,-neredna in slaba prehrana, strasti, prenaporno delo, tedaj odpre sam pot smrtonosnim bakcilom, ki se vgnezdijo na ugodna tla in se množijo, ker je vsled nerednosti oslabljeno telo nesposobno, upi« rati se razmnoževanju bakcilov. Nasprotno pa otrok tuberkulozne matere vspeva kljub podedovanemu raz» položenju ako si pravočasno utrdi telesne organe. Ko bi pa takim slabotnim otrokom primanjkovalo zraku in dobre hrane, tedaj se vzbudi v njem speče nagnjenje k bolezni, ki se polagoma ali rapidno razvije in uniči človeško življenje. Nalezljive bolezni so vse one, ki se prinesejo od ene osebe na drugo. Seveda mora biti tu razpoloženje do gotove bolezni. Vsakega se ne prime nalezljiva bo* lezen. Ni še popolnoma dognano, kako se prenese bole* zen, vendar je gotovo, da je v okuženem človeku kr» votor v neredu radi slabe prebave, zato se ne more bo* riti zoper tuja telesca — bakcile — ki se vrivajo v telo; čim čistejša kri tem pravilneje kroži po telesu tem manj je nevarnosti, da se človek okuži. Kdor skrbi za pravilno prebavo, kdor utrdi svoje organe in ni obsojen na bivaš nju v zaduhlem brezzračnem stanovanju, gotovo se lažje ubrani okuženju, kot človek, ki se igra s svojim zdrav* jem, ki mu je higijena telesa deveta briga. Kako se ognemo nevarnosti okužbe? Preprečiti jo je treba. Kdor se drži zdravstvenih pravil, kdor utrdi kožo z rednim umivanjem, kdor skrbi za pravilno prebavo, prepreči bakcilom uhod v telo. V času epidemije se moramo ravnati po gotovih pred« pisih. Ako se okužba naglo širi, moramo pred vsem paziti na strogo snago. Vse kar kuhamo, moramo pred vporabo prepariti v vroči vodi; pred jedjo treba roke umiti z milom a vsi hišni naj se okopajo dnevno v topli vodi. Zračenje stanovanja je neobhodno potreb* no in pred vsem moramo paziti, da ostane želodec zdrav, kajti ravno želodec ako je v normalnem stanju, jc prvi, ki se upira prodiranju okuževalnim bakcilom. Zdrav želodec si ohrani oni, ki se pravilno in letne, mu času primerno hrani. Ob času, ko razsaja škrlatica ali oslovsk kašelj, se morajo mladi ljudje, ki ni se jih je prejela bolezen, po* služevati parne kopeli da se telo temeljito izčisti, delati morajo izlete v prosto naravo, a nikar ne vcepljajmo jim strahu pred boleznijo, ker isti uničuje in slabi od* pome sile, in je češče pravi vzrok okužbe. Kdor streže bolniku, ki je obolel na tifusu, koleri ali difterji ali davici, naj je malo, bolnika naj se ne do* takne po nepotrebnem in ko iztopi iz sobe, naj si iz« pere roke v gorki sodni vodi z milom, a doma naj se takoj preobleče. Prejšnja obleka naj se obesi za 24 ui na zrak. Kdor streže takemu bolniku, se mora smatrati kot predmet, ki prenaša okužbo, in se mora vzdržati ob« čevanja z zunanjo okolico. Ako je več otrok v hiši, te* daj ne sme zapustiti strežnica bolnike, a donašajo naj ji vse potrebno pred vrata. Perilo bolnikovo ne odnesi iz sobe; položi jo v vrč in zlij nanjo vroče sodne vode. Ko že leži par ur perilo v isti, sme se odnesti perilo iz sobe, da se izpere. Krožniki in jedilno orodje položi \ skledo, v kateri je vroča sodna voda, ki stoji za vrati. Ko se je že razkužila posoda, jo sme odnesti druga o« seba, da jo izpere. V nočni posodi raztopi klorovca, ki služi kot razkužilo. Strežnice takih bolnikov navadno tudi zbolijo na isti bolezni, a pripravi naj se mirno na to, ne da bi vznemirjala sebe in vso okolico. Razburljive strežnice, ki pozabljajo iz samega stra* hu pred okužbo na strog red, na snago, so okužene kaj kmalu. 2. Pravilno postopanje. Dolžnost vsake matere je, da se koj ob izbruhu nas lezljive bolezni seznani z isto, da takoj opazi in spozna okužbo na lastnih otrocih. Mnogokrat bi se udušilo bo« lezen v kali ob pravilnem postopanju. A kolikokrat teka otrok z mrzlico ki je prvi znak bolezni okoli in nihče se ne zmeni zanj. Skrbna mati ne bo tega dovolila! Za vsako epidemijo so skoro vedno isti predznaki. Takoj ko jih zapaziš, a ne prepozno, okoplji bolnika v 390—420 C vroči vodi. Kopelj naj traja 10 minut, potem položi ga v tople plahte da se spoti; po dveh urah operi ga z mlačno vodo, ali napravi mu ovitek. Vstati ne sme, tudi zaužiti ne sme ničesar. Po takem postopanju izbruhne navadno kaj kmalu bolezen ali pa bolnik zapusti brez izbruha po par dnevih že posteljo. Tudi v nesumljivih slučajih zaleže tako postopanje.. Radi previdnosti vprašaj zdravnike za svet. V neki hiši je zbolelo več otrok na oslovskem kaš« lju. Dojenček v prvem nadstropju je kmalu umrl, ker se ga je lotilo vnetje pljuč. V drugem stanovanju so ukrenili takoj ob pojavu bolezni vse potrebno. Pet letni otrok je začel kašljati; takoj mu jc mati preskrbela so« parno kopelj in skrbela, da se je otrok dobro spotil. Hrana je bila priprosta, — dobro prekuhana zelenjava, kuhano sadje in mleko — otrok se je šetal eno uro dnevno v prosti naravi v bližnjem gozdu. Tako je otrok v njeno veselje ozdravil, ne da bi se ga lotil oslovski kašelj. RAZKUŽILNA SREDSTVA IN NJIH UPORABA. 1 Karbol, 1 žlico na 1 vode. 2. Lysol, 1 žlico na 1 vode. 3. Kreolin, 1 žlico na 1 vode. 4. Sublimati, 1 tableta na 1 vode (le po zdravniko« vem nasvetu). 5. Jodova tinktura. 6. Jodoform — obliž. 7. Borova kislina — 1 žlička na lA 1 vode. 8. Svinčena voda. 9. Formalin. Po prestani kužni bolezni ne odstrani nobenega predmeta iz sobe, zamaši vse špranje in razkuži sobo s fo malinom; postopaj sledeče: postavi v sobo strojček s špiritom, na istega lonček z vodo v kateri razstopiš ta« bleto formalina, ki si kupiš v lekarni. Sobo pusti zaprto 2—3 ure. Bolnikovoi perilo izperi samo zase v sodni vodi; do« bro prekuhi in suši na solncu. Bolnika okoplji v vodi, kateri si pridejala 2 žlički lvsola. Postelje se mora ke« mično očistiti in razkužiti. Otroci poleti na deželo! Letos ni več čas a prihodnje leto! Kako je to zdravo, kako to vpliva na živčevje, na prehrano in na ves ustroj! Velika mesta so v tem oziru seveda na slab« šem kakor smo mi in zato mora biti skrb za mladino v tem oziru tam še vsa drugačna kakor jc pa pri nas. Poglejmo, kaj nasvetuje dr. Griinfcld avstrijskim oblas« tim. Saj so taki nasveti s primernimi spremembami do« bri povsod. Pravi takole: Pomladi in v začetku poletja prihajajo revne ma« tere v otroške ambulatorije z nujno prošnjo, naj se o« mogoči s posredovanjem zdravnika njih otrokom bi« vanje na deželi. Te prošnje mater so popolnoma opra« vičene, a jim ni mogoče vsem ugoditi, ker je v počit« sede nemškega pesnika Schillerja: In dom štedljiva Ravna gospodinja, Otrokom rodica. In vlada razsodno Okrožje rodno. In vedno marljiva, Nikdar ne počiva Ter z redom umoži Dobiček vse dni. Slike s kongresa v Rimu. Demonstracija pred Mussollnijem. Za zadnji dan kongresa jc bila določena demonstra* cija pred Mussolinijem; vodstvo kongresa jo je do* ločilo, da podpre zahtevo Italijank po volivni pravici. Pred dolgim sprevodom udeležnic so nosili zastavo zveze, plapolala je tudi italijanska zastava. Nato so šle predsednica Chapman*Catt in njena naslednica Cor* bett*Ashby, italijanske voditeljice, staro in novo pred* sedstvo zveze in zastopnice vlad. Enajst držav je bilo uradno zastopanih, tako Nemčija po poslanici dr. Baumerjevi, Finlandija po najstarejši poslanici Ani Fu* ruhjelm — na Finskem imajo ženske še davno volivno pravico, aktivno in pasivno, — Češkoslovaška po Mariji Tumovi itd. Nato so šle zastopnice onih dežel, ki že imajo žensko volivno pravico, in na koncu zastopnice dežel brez volivne pravice, zaključene po Italiji kot zadnji straži. Ob obeh straneh cest in ulic, po katerih je bilo treba korakati do palače Viminale, sedeža vlade, je stala nebrojna množica, živahno pozdravljajoč ude* lcžnice kongresa. V Palazzo Viminale je bilo zelo živahno. Cela vrsta uradnikov je bila pridno na delu, da se je vršila demon* stracija po določenem načrtu. Ali pa jim je bilo more* biti vendarle malo tesno, če so se spomnili na silovitosti angleških sufragetk, bojevnic za ženske pravice. V pr* vem nadstropju jc izprevod zastal. Tistim, ki so vodile, je bil dovoljen vstop v Najsvetejše, v Mussolinijevo delavno sobo. Izročile so ministrskemu predsedniku spomenic.o, v kateri zahteva zvezal od vseh držav, ki ženskam še niso dale svoboščin, naj to vendar enkrat storijo. Mussolini je ponovil svojo obljubo glede vo* livne pravice italijanskih žensk. Prav nič ni bil tak, ka* kor so ga pričakovale slovesnemu trenutku primernega. Vojaško napravljen, je bil predmet ostre kritike. »Tega bi si ne bil dovolil noben minister pri nas, tudi v času najhujše vojaške vlade ne«, je dejala neka nemška za. stopnica. Pozneje so zvedele, da je Mussolini neposred* no pred demonstracijo prisostvoval vojaški vaji in da ni imel časa, napraviti sc v veliko gala. 2elel je videti ves izprevod kongresa. Silo simpa* tična in zaslužna Mac Millan .dosedanja članica pred* sedstva, je prevzela predstavljanje narodnih skupin. Mi* mohod se je začel; vsako skupino je Mussolini nago* voril in je bilo videti, da je precej dobro poučen o po. ložaju žensk v posameznih državah. Majhna ozlovoljenost na kongresu. Italijanskih žensk se je polastilo precej nacionali* stično razpoloženje; ne ve se, ali šele po sprejemu pri Mussoliniju ali že prej. V tej razpoloženosti so ho* tele kongres pregovoriti, naj počasti »neznanega vo* jaka«. Ta predlog je izzval najhujšo opozicijo. Zlasti so se proti njemu izrekle Holandkc in Skandinavkc. Njim kot zastopnicam v svetovni vojski nevtralnih dr* žav se je zdelo češčenje »neznanega vojaka« nekako poveličevanje vojske in so bile že zato proti. Potem so pa tudi čuvale čuvstva Avstrijk in Nemk, ki so bile iz lahko umljivih vzrokov zelo rezervirane. Gospa Cor* bett*Ashby je pa vso stvar obrnila in je rekla, počešče* nje neznanega italijanskega vojaka ne pomeni izrazo* vanja narodnega čuvstva, temveč protest žensk proti vsaki vojski in proti vsaki nadaljni vojaški žrtvi. Torej ravno nappbe; drugim se je zdelo to češčenje poveliče* vanje vojske. Potem jc pa gospa Chapman*Catt obrnila in je na koncu debate predlagala, naj vstanejo s se* dežev in naj na ta račin protestirajo proti vojski in proti militarizmu, ki jemlje materam sinove. Veliko Italijank je bilo pa medtem že odšlo, da izrazijo na grobu neznanega vojaka svoja čuvstva v besedah. Vi* dimo torej, da so včasih poudarjale na kongresu važ* nost in razumevanje mednarodnosti, drugič so jih pa narodna čuvstva le premagala. Seja pri grofici Spalletti-Rasponi. Zelo razveseljivo se jc pa pokazala mednarodnost v seji pri predsednici zveze italijanskih žen. K tej seji so bile povabljene vse one odposlanice, ki že dolgo časa delujejo v svoji domači zvezi. Govorili smo že zadnjič, da sta dve zvezi, ena je politična in ta je zborovala v Rimu, druga jc pa nepolitična. Predsednica te zveze je tudi Angležinja, Ishbel Aberdecn; že več let. Skupaj z dvema delavnima članicama je bila prišla v Rim, da vidi, kako se bodo izrekle udeležnice o tesnejšem sodelova* nju obeh velikih zvez. Odzvalo se je okoli 30 udeležnic in so prišle na razgovor. Vršil se je pri contesi Spallctti* Rasponi. Vse so zatrjevale, da so trdno prepričane o uspehu skupnega mednarodnega ženskega delovanja in da je zveza njih domovine pripravljena, boriti se z dru* gimi zvezami skupaj za ideal kulturnih dobrin. Delega* tinjc držav, ki še nimajo ženske volivne pravice, so pa zedinjenju obeh svetovnih zvez ugovarjale, češ, da ume* vanje za žensko volivno pravico v nekatere ženske kroge še ni prodrlo in da bi taka zveza zaenkrat še ne bila dobra. Nazadnje so sklenile, da se naj vprašanje tesnejšega sodelovanja obeh organizacij odgodi in naj se vpelje samo medsebojno zastopanje po treh delega* tinjah. Razpoloženost v tej seji je bilo izvrstno in no* ben pripetljaj ni motil lepe harmonije. Nova predsednica. Poleg vseh zadovoljivih uspehov in upov je pa ka* nila v kelih tudi kaplja žalosti: gospe Chapman*Catt, ustanoviteljice in predsednice zveze, ni bilo mogoče pregovoriti, da bi ostala še nadalje predsednica. Utru* dila se je bila, genialna ženska; ženska, koje materina ljubezen je obsegala ženske vsega sveta z isto skrbno* stjo, ona, ki se trudi za kulturni napredek najbolj za* ostalih dežel pravtako kakor za odstranitev zadnjih ovir, ki jih je postavilo izključno moško vladanje v ci* viliziranih deželah. Ne želi si miru, ampak prostosti, ki ni obtožena od nobene časti in nobenega bremena; de* lati hoče za ženske tam, kjer je najbolj potrebno. Sedaj agitira v Južni Ameriki za mednarodno zvezo in bo uvedla v Zedinjenih državah Severne Amerike velikan, sko propagando za politično razbistrilo tamošnjih žensk. Ko je odložila predsedstvo, so jo z najviharnejšim odo* bravanjem izvolile za častno predsednico in so jo tako slavile, kakor dotedaj še nobene ženske v kakršnem mednarodnem krogu. Katera naj bo naslcdnica? To veliko vprašanje jc razburjalo duhove v prvih dneh kongresa. Nikdar ni lahko, dobiti predsednico za kakšno društvo, kaj šele, dobiti pripravno osebnost za načelstvo svetovne orga* nizacijc. Taka osebnost mora imeti vse: razumevanje mednarodnega življenja in življenskih pogojev vsake posamezne države, najobširnejšo izobrazbo, mora znati več jezikov, mora biti energična in neustrašena, delavna, mora znati voditi in vladati in vendar pustiti drugim samostojnost, mora imeti dar, da istoveti lastno oseb* nost s cilji organizacijo, mora znati nastopati, si pri* boriti splošno simpatijo, mora biti financielno neodvis* na in velepotezna itd. Prav zares veliko mora združevati. Že pri prvih poročilih o nameravanem odstopu gc» . spe ChapmansCatt so voditeljice narodnih zvez mislile na gospo Margery Corbett*Ashby, tajnico zveze. In na to so se tudi zedinile. Bil je lep trenutek, ko je prejšnja predsednica razglasila volivni rezultat in se je nova predsednica zahvalila s par preprostimi besedami. Go* spa Corbctt*Ashby je še mlada, ljubka in skromna. Že več let deluje z uspehom v angleški zvezi. Poročena 2 nekim odvetnikom živi v najsrečnejšem zakonu in jc mati osemletnega sinčka. Pri voditeljicah opazimo povsod dve imeni, tako Chapman*Catt, Corbett*Ashby, Spalletti*Rasponi. Ho* čejo tudi že takoj na zunaj pokazati, da jim gre za ena* kopravnost, prevzamejo sicer po poroki ime moža, ob* držijo pa tudi svoje ime. Boj za žensko ime je danes posebno v Severni Ameriki zelo ljut. Naj bi imela ženska zveza pod novim predsed* stvom dosti uspehov! Mislimo, da bi se z žensko vo* livno pravico odstranilo marsikako gorje in bi člove* štvo postalo res človeštvo. NOVE KNJIGE. S tem naslovom odpre Slovenka nov predal, a ob tej priliki se jej zdi potrebno, da izpregovori dragim bralkam par besed. Žena in knjiga — mladenka in knjiga. Tako tesno sta združena ta dva pojma, kot — zemlja in solnece. Knjiga, dobra knjiga, je človeku tovarišica, luč. Iz nje izvira celo morje misli, cela vrsta dogodkov, ki mu odpirajo oči v realno življenje. Ob čitanju lepe, dobre, duhovite knjige se vprašam: so li misli v knjigi, značaji, posamezne osebe, ki jih vzljubim, ali se mi toliko prikupi pisec sam, da mi pustč vedno sled za seboj, dolgo sled, iz katere vzrastejo čudovite rože — rože sličnega trpljenja,, rože usmiljenja, rože sočustvovanja, rože razumevanja. — Pust, mrzel, brezčuten je oni človek, ki odloži prebrano knjigo, ne da bi se v njega notranjosti nekaj zganilo...... Žena, deklč, prištedila bi si lahko vsaj par lire na mesec, kar ni težko pri dobri volji, in kupila bi si knjige, ki jih bo svetovala Slovenka. Takoj ne a pozneje občutila boš, da živiš v novem svetu, ki se Ti bo čimdalje bolj odpiral in ti boš kraljevala v tistem svetu kot prebujena kraljičina z novimi mislimi, novimi nazori, z novo močjo. Kar Ti ne dajo oni, ki Te obdajajo, Ti bo, dala knjiga in Ti, vstajajoča kot jutranja zarja, boš stala nehote in ne- vede v sredini onih, ki Tc obdajajo, kot angeli miru, angeli sprave. Tatic. — Spisal France Bevk. Opremil Tone Kralj. Izdala in založila Naša založba. Trst 1923. Cena broširani knjigi lir 3.80, vezani lir 6.—. Zgodba je to, ki se godi danzadnem, ki se ponavlja pri neštetih, ki se pa zgubi v vesoljnost prečudnih resničnih doživljajev, ker jo ne doživi slučajno človek z globoko notranjostjo, z bogato zalogo misli, prepoln lepodone-čih besed materinega jezika. Že pogled na naslovno stran zbudi v človeku vse one misli, ki ga spominjajo na grenkobo prečutih dni na trnje, ki mu je kedaj paralo srce, na kaplje srčne bolesti. Tone Kralj in France Bevk sta dva umetnika, združena v eno misel.-- Tatic, to si ti, z madežem na čelu, ki ti ga je pustil greh, greh, storjen zavoljo drugih, ki so sami omadeževani, prazni, puhli. Ne vidijo svojih lastnih krivic, ne vidijo vso njih umazanost, ker dviguje jih kapital v deveta nebesa, a tembolj jasno vidijo madež na belem, čistem licu, ki so ti ga vtisnile v čelo življenske preizkušnje. Ka« ko se vesele, kako tc ponižujejo, ko so opazili tisto piko, da le ne vidijo lastnega ponižanja, lastne brezčutne nizkosti____. To knjigo je posvetil Bevk rajni materi. Črtica »Moja mati«, ki sledi »Tatiču«, govori o gorki ljubezni, o tesni duševni zvezi, k je mogoča le med sorodnimi dušami, med materjo in otroci. Ni mnogo, kar pove, a na vsebini bogato, prebogato le na doživljenih čustvih. Na, le njemu prirojeni način pove, da se ne zrcali žalost le v solzah. Ni jokal ob materinem mrtvaškem odru, ker »ne merite ne žalosti in ne ljubezni po solzah. Spotaknem se v življenju in se tisti hip smejem, ko bi se drugi cmeril. Komu? Ironiji življenja morda? —« Knjiga je v razprodaji v »Narodni Knjigarni«, G<» rica, Via Carducci 9. Podvizajte se z naročbo, da nc bo kn jiga pošla. Krekovi izbrani spisi, I. zvezek. Dr. Janeza Ev. Kreka. Izbrani spisi, I. zvezek »Mlada leta« v Ljubljani 1923. Založilo društvo Dr. Janeza Ev. Kreka, stane broširan za inozemstvo Din. 45 več Din. 5 za poštnino. Naroča se pri imenovanem društvu. Društvo ima namen, izdati vse spise, ki obsegajo Krekovo delovanje na socialnem, gospodarskem in političnem polju. V temeljitejše spoznavanje njegovih del je izdalo društvo kot prvi zvezek njega življenjepis. Krek je ljubitelj svojega naroda — in je ljubil človeštvo sploh. Znal je več jezikov. Velikodušno odpuščanje krivice se ponavlja v mnogih njegovih spisih. Da, že kot petošolec je v »Marijici in Anici«, napovedal boj napuhu, ki razbija človeško družbo in dela ljudi nespravljive. Ne bom razkrivala njegovih idej, draga bralka, naroči si knjigo, lie bo ti žal. Naloga našega ženstva je, da prouči naše narodne mislece, ki sejejo med človeštvo res pravo ljubezen le iz ljubezni do človeštva, ki ima vir v ljubezni do Boga, ki jim je koprnenje po osebni časti tuje. Kam? — Spisal Dr. Miroslav Brumat, Oorica 1923. Samozaložba. Naroči se v Katoliški bukvami — Oorica, Via Carducci 2. Stane Lir 6.— Fantom in dekletom je namenjena ta knjiga, a brati bi jO morala tudi zrel mož in zrela žena. Sistematično uvrščeni odlomki tvorijo celoto neprecenljive vrednosti. Zlata, nevidna nitka jih veže, nit ljubezni do starišev, do doma, do naroda, do človeštva. Zaslutil je pisatelj, kaj manjka posamezniku, kako ga vodi spoznanje pravega »jaz« do pravega spoznanja sočloveka, do iskrene ljubezni, ki je tako potrebna nam vsem. A ne one živalske ljubezni, ki ni ljubezen, ki je le — nizkotna strast, ki vodi človeštvo v propast, do umiranja — duševnega in telesnega. Jasno gleda pisatelj v vse propasti, v gnjilobo človeške družbe, ki uničuje v človeku vso zdravo razsodnost, ki uničuje vse sveto, kar je v njem, ki ga oddaljuje od prave luči — od Boga. Pokazal je z besedo in mnogimi zgledi, ki so vpleteni v posamezna pisma, kreposti posameznikov, izkristalizirane značaje, ki se razlijejo v gorko in čisto ljubezen do človeštva, do krščanstva. Le v »Hoji za Kristusom«, ki se zrcali v nesebični ljubezni do bližnjega, najde človeštvo spas. A obenem odpira pogled v brezno, v prepade, katnor brzi človeštvo v svojem napuhu, ki se je odtujilo Bogu, ki išče svojo srečo le v nasladi in v grehu. »Zaupaj samemu sebi*, pravi, a spoznaj v sebi otroka božjega«. Čemu brzijo torej mnogi le v pogubo? Ob sledečem stavku se nam jasno potrjuje pisateljeva misel: »ker vidijo v sebi le nekoliko bolj razvito žival«. Ker se čutijo potomci živalstva »ne moremo zahtevati, da bi v njih vladala sveta čustva.« Taki ljudje vzbujajo v otroku božjemu le usmiljenje, ker so le usmiljenja vredni. V drugem delu knjige govori pisatelj o onih, ki zani-kujejo božanstvo Kristusovo, ki se spodtikajo nad cerkvijo, ki ne vidijo v sv. veri svetilnika, kamor naj krenejo s svojo ladjo. Stran za stranjo te poživlja in odpira pogled v pravi pomen sv. cerkve in te vodi preko zmot političnih zaslepljencev in izkoriščevalcev sv. cerkve, preko krutih udarcev in razočaranj vedno le k pravemu vrelcu ljubezni — k Bogu. Zadnje poglavje »Svoj cilj« je prelepa pesem o ljubezni, a ne ljubezni, katere cilj je le omejeni jaz, ne o smešni, nezdravi zaljubljenosti petošolca ali kratkokri-lega dekletce, ki! je le bolezen nezrele mladine. Govori o ljubezni za zakon sposobnega moža in žene, katere ne druži le telo, temveč »njuni duši, njuna značaja, ki se morata ujemati in izpolnjevati«. Prebogato je tO poglavje lepih in koristnih naukov za fanta in dekle. Oni, ki jih bodo uvaževali, ni se bati, da padejot v mrežo nesrečnega zakona. Odpre se jim vpogled yl pravo družinsko življenje, njega sladkosti in težave. A preko vse svetne ljubezni nas vodi pisatelj do čiste ljubezni, ki nas vodi k Bogiu Ker »kje, je Oni* ki bi utešil naše hrepenenje popolnoma, na čigar srcu se bomo odpočili? Edino v neskončno popolnem bitju se morejo upokojiti naša srca«. —< — Drage bralke, pretesen je prostor, da bi Vam podala tu vse lepote in vrline ta knjige V taki obliki, da bi Vas zadovoljila. Naročite se knjigo in vesele jeJ boste. Hotela bi, da bi se vsi ti lepi nauki vsesali v vaša srca in tam obrodili sad. Zgodovinske anekdote II. zvezek. Zbral Dr. Vinko Šarabon 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Razprodaja Narodna knjigarna v Gorici, Via Carducci., Cena Lir 3.60. »Humor je pol zdravja« — mi je rekel nekoč star zdravnik. In prav je imel. Šmešnica ali dostojen dovtip te spravi v dobro voljo, olajša ti marsikatero grenko urico. Zlasti v današnjih dneh, v dneh skrbi in težav smo potrebni duševnega razvedrila. Velikokrat se slišijo v družbi neslani dovtipi, ki namigavajo na dvoumnost, na nizkotnost, ki tlačijo sveta čustva k tlom. Naloga našega resnega ženstva je, da pouči poniževalce svetih čustev, uporabi naj Vsako priliko, ko čuje take dovtipe, da osra- moti in prezira take podleže. Zato pa naj seže, z tem večjim veseljem po Šarabonovi zbirki anekdot. Vsebujejo zraven humorja tudi podučen namen, ker se nanašajo na zgodovinske osebe, ki so igrale v svetu večjo ali manjšo ulogo. V naslednjem nekaj po zbirki posnetih anekdot. Kako so prekanili Adelino Patti. Adelina Patti jc bila ena največjih pevk pretečenih let. Nekoč je pela v Florenci v gledališču Pagliano in je dobila za vsak večer 5000 lir!. Eden najznamenitejših meščanov, pisatelj Emilio Frullani, jo je prosil, naj poje en večer tudi za otroška zavetišča, ki jih je bil on usta--novil. Umetnica je pa kratkomalo odklonila, češ, da bo takoj po dogovorjenih predstavah odšla iz Florencc; vrhtega pa tudi za Florenco ne more napraviti nobene izjeme, ker bi ji potem tudi drugje ne dali miru. Frullani je pripovedoval o tem svojemu prijatelju Chchiju, ki je bil tedaj žurnalist v Florenci — pozneje je prišel v Rim kot sotrudnik velikega lista »Giornale d'Italia«. — Chechi mu jc dejal: »Prepusti to meni, mi jc prišlo pravkar nekaj na misel; jutri se zopet vi« diva«. Drugo jutro je prinesel Chechijev časopis med dru< gim tudi tole poročilo: »V neizrečni srčni dobroti je obljubila Adelina Patti, da bo pela v prid revnih otrok; te dobrote ne moremo prehvaliti in ji na svetu ni enaka nobena druga stvar kakor samo njeno mojstrstvo v petju«. Članek je bil zaključen z velikanskim slavospe« vom na znamenito pevko in z naštevanjem dobrot, ki jih bodo imeli otroci od plemenitosti slavne umctnice. Uro potem, ko je bil časopis izšel, je prišel Trulla« ni h Chechiju, ves vznemirjen; mislil je namreč, da te« melji časniško poročilo na nesporazumljenju. A komaj jc bil začel govoriti, ko so prinesli za njim pismo Pat« tijeve; naznanila mu je v par besedah, da si je stvar premislila in da bo pela. Navdušenje je bilo veliko, do« hodki pa tudi. 20000 lir, za one čase velikanska svota. Predstava je bila zjutraj; istega dne zvečer je dobil pa Frullani še drugo pismo pevke, v katerem mu piše, da ni navajena peti zastonj. Ker je pa pela enkrat preveč, si plača sama nagrado in jo podari odboru za otroška zavetišča. V posebnem ovoju je bil priložen denar. Hermina Spies in BiiIow. Hans Biilow je bil velik dirigent in pianist (1830—• 1894); Hermina Spies je bila pa slavna koncertna pev« ka. Beseda etiketa ima dvojen pomen: dvorski običaj oziroma način obnašanja in napisni listek. Hermina Spies ni bila v trgovskih ozirih posebno natančna in ji nagrade nikdar niso bile dosti velike; iz« žela je, kar je lc mogla. To je bilo Btilowu že dosti, da je ni posebno maral, čeprav sc mu je kot umetnica zelo dopadla. Zaročila se jc z nekim odvetnikom, ki jc bil obenem vinogradnik; kmalu po zaroki je prišla po kon« certu v družbo, ki se je navadno zbirala v Askanij« skem dvoru v Berlinu. Neposredno pred njenim pri« hodom so se v družbi pogovarjali, da je obljubila ne« kemu majhnemu pevskemu društvu svoje sodelovanje, a da ga je preklicala v zadnjem trenutku, češ da je bolna, a da je isti večer pela v Lipskcm, kjer so ji bili obljubili malo večji honorar. Biilow, ki je že itak ni maral, je bil kakor gad. Ko« maj je umctnico zagledal, že je skočil k nji, jo pozdra« vil kar najbolj vljudno in ji rekel: »Milostna gospica, pravkar so mi povedali, da ste se zaročili. Veseli me to tembolj, ker je Vaš bodoči soprog kot jurist, tudi moj tovariš.« Bog vc, kako jc hotel napeljati, a Spicsova mu je sama prišla nasproti rekoč mu: »Res jc. In če nam bo enkrat juristarija odklenkala, nam ostane še zmeraj vino.« Biilovvov obraz jc postal kar najbolj mogoče lju« bezniv in dejal jc: »Seveda; in potem boste imeli dosti prilike, da sc boste pečali z vprašanji etikete.« Pa jc šel in je gledala. Dva moža. Star ribič na Orkncyskih otokih — severno od Škotske — je bil zelo bolan, Mac Gregor mu je bilo pa ime. Bal sc je za svojo ženo Nancy, kaj bo z njo; dc« lati ni mogla več, ker je bila prestara, dopadlo se mu pa tudi ni, da bi šla v ubožno hišo. »Nancv,« ji jc rekel, »ko bom umrl, moraš vzeti koga drugega, da bo'skrbel za te na tvoje stare dni.« »Ne, Mac Gregor, to pa nc gre,« jc rekla dobra že« niča, »jaz se nc morem še enkrat omožiti; kaj naj pa potem v nebesih počnem z dvema možema?« Tedaj je začel Mac Gregor premišljevati; posvetilo se mu 'je in rekel je: »Jo že imam, Nancy. Ti boš po« ročila starega črnca Pompeja; dober je in priden, sa« mo pogan je. Če ga vzameš, boš preskrbljena z vsem, v nebesa pa tako ne pride. Pa bova spet sama!« S tem predlogom jc bila Nancy zadovoljna in Mac Gegor je mirno umrl. Oko in rublji. Med najbolj skopimi narodi sveta so uralomongol« ski Votjcki, stanujejo ob reki Vjatki na Ruskem. Tako so skopi, da bi se Votjek sam sebe pojedel, če bi se le mogel. Nekoč pride Votjek k zdravniku v mesto in mu reče: »Očka, slišal sem, da znaš narediti oči. Tukajle jc moja slepa žena; lahko bi še delala, če bi videla. Ali ji lahko napraviš oči?« . Zdavnik pregleda oči bolnice in vidi, da bi majhna operacija lahko pomagala. Pravi Votjcku, da jo bo lah« ko ozdravil. »Dobro, koliko pa stane to, ako ji zopet narediš oči?« »Ali mi lahko daš deset rubljev?« »Ne, očka, to je preveč, vzemi šest rubljev!« »Dobro, naj pa bo, daj mi jih šest.« »Ja, ali napraviš za šest rubljev obe očesi?« »Gotovo, se razume.« »Dobro, dobro!«, reče Votjek zmagoslavno, »tu imaš tri rublje, očka, naredi ji eno oko, saj to za njeno delo zadostuje!« Zaročni prstan. Na Brunšviškem je vladal 1815—1830 vojvoda Ka« rol II. Prida ni bil. Prosili so ga, naj svoje pogubonosno denarno gospodarstvo spremeni, in ker ni hotel, sc jc ljudstvo uprlo. Ušel je iz gradu, grad so naskočili in ga zažgali. Vojvoda je šel v Anglijo, potem še drugam, umrl je 1. 1873 v Ženevi. Temu mestu je zapustil vse svoje premoženje, samo lep spomenik so mu morali po« staviti; vzbudi zanimanje vsakega tujca. Karola so ime« novali »demantnega vojvodo« in pri tem začnemo sle« dečo dogodbico. Sam je imel veliko zbirko demantov, a bil je tudi res dober poznavatclj teh žlahtnih kamenov. Nekoč se je srečal y zdravilišču Baden — Buden z gospodom, ki je imel na roki krasen prstan; pozornost vojvode je bila hitro vzbujena in prosil je gospoda, če sme nas tančno pregledati demant v prstanu. »Šalite se,« je rekel tujec, »jaz nimam toliko de* r.arja, da bi nosil prave demante.« »Zatrjujem Vam, da Vas nisem hotel žaliti; verje« mite mi pa, da je prstan, ki ga imate na roki, naj« žlahtnejši briljant.« Gospod je potegnil prstan z roke, ga dal vojvodi in dejal: »Prepričajte se sami, gospod! Prstan je samo varljivo ponarejen, kakor jih imajo na odru. Dala mi ga je moja tovarišica, ki bo kakor upam kmalu moja žena, kot zaročni prstan. Deset frankov je vreden, go« spod. Sam sem šel z njo kupit ga, in sem ga izbral iz sto drugih pravtako bleščečih.« Vojvoda je pogledal prstan proti luči, ga obračal semintja, sploh ga pregledal po vseh pravilih in sled« njič rekel: »Moja sodba ostane nespremenjena, in sta« vim za vsak denar, da imam prav. Ta demant ima ve« liko vrednost.« »Dobro,« je odgovoril gospod, »jaz sem samo nižje vrste igralec in ne morem plačati nobene stave, če jo zgubim. A dokazal Vam bom, kar sem Vam rekel. Vas ne poznam. Pravite, da je moj prstan veliko vreden. Vzemite ga seboj, pregledajo naj ga tudi drugi pozna« valei; če boste videli, da je samo iz stekla, mi ga dajte jutri ob tem času spet nazaj, že zaradi Justine, moje majhne zaročenke.« izročil je vojvodi prstan, se nalahno priklonil in od« šel. Vojvoda .se ni bil motil. Tudi Louis Emanuel, zna« ni Hamburški trgovec z demanti, mudeč se takrat rav« no v Baden«Badenu, je rekel, da je kamen vreden naj« manj deset tisoč frankov. Ubogi igralec je drugi dan kar prebledel, ko mu je vojvoda povedal, kako je s pr« stanom, in ga obenem prosil, naj mu ga prepusti za de« set tisoč frankov. Rekel je: »Zelo dobri ste, ljubi gospod. Gotovo me boste imeli za precej nespametnega, če se obotavljam sprejeti Vašo ponudbo. To pa iz tega vzroka: Povedal sem Vam že, da je prstan darilo moje zaročenke Justi« ne. Gotovo bi bila huda, če prstan oddam, ne da bi jo vprašal za dvvoljenjc. Če mi dovolite, ji bom pisal v Pariz in počakal odgovora, in ako je zadovoljna, pre« pustim prstan seveda Vam. Tačas pa imejte prstan Vi in ga še nadalje preiskujte, kajti jaz še zmeraj ne mo« rem verjeti na tako veliko srečo.« Vojvoda je bil s predlogom zadovoljen in je izročil gospodu potrdilo, da je prstan sprejel. Ko je igralec vi« del vojvodov podpis, je bil kar omamljen od velike sre* če, jecljal je in se opravičeval, da je bil v svojih izra« zih napram Njegovi visokosti tako prostodušen. Vojvoda ga je zelo milostno odslovil, igralec je pa obljubil, da bo takoj pisal srčnoljubljeni Justini. Že v par dneh je dobil odgovor, pa ne po pošti, temveč potom njenega starega očeta, ki je sam prišel iz Pariza v Baden«Baden, da izroči nevestino privo« ljenje. Še istega dne je brenkalo petsto težkih cekinov po 20 frankov v žep igralca, v zameno za desetfrankovski prstan majhne Justine. »Tu imate še tok—etui— v katerem je bil prstan.« je rekel dotedanji lastnik, je vzel prstan z mize, ga nežno poljubil in dal v tok, ki ga je izročil vojvodi. Vojvoda ga je zaklopnil in vtaknil v žep, igralca je pa milostno odpustil. Drugo jutro je povabil vojvoda neko princesinjo, neko konteso in nekega markiza, da bi presodili njegov novi demant. Ko so ga zagledali, vojvoda kar ni mogel verjeti: prstan je bil po velikosti in okovu ravno tisti, a bil je iz stekla iz čistega stekla. Takoj so poslali po igralca, a ta je bil s svojimi zlatniki že davno izginil, ž njim pa seveda tudi, častit« Ijivi stari oče Justinin.« Sleparija je bila brž pojasnjena. Dozdevni igralec in njegov tovariš sta bila slišala o strasti vojvode z« de« mante in sta toliko zložila, da sta kupila oni dragoceni prstan. Tega je vojvoda tudi kupil. »Častitljivi stari oče Justinin« jc pa prinesel iz Pariza pravtako velik prstan iz stekla in »ženin« ga je zamenjal za pravega tedaj, ko ga je nežno poljubil. Marija Malibran in revni brivec. Lepo potezo nam pripovedujejo o pevki Mariji Fel. Malibran. Gostovala je dalj časa v Neapolu; v Neapolu jc pa živel tudi neki francoski brivec v hudi revščini. Ko je slišala o njem, ga jc poklicala k sebi, si je dala razčesati in splesti lase in ga je bogato obdarovanega odpustila. Kakor hitro ie bil pa odšel, si je lase zopet razdrla in si dala napraviti frizuro od svojega navad« nega lasničarja. Njeni prijatelji so ji svetovali, naj si prihrani nepotrebni trud in naj brivcu denar enostavno podari. »O ne,« je rekla, »sedaj misli, da denar pošteno za« služi, kot miloščina bi ga pa ponižala. Vrhtega pa ml« sli, če hvalijo v kritikah mojo frizuro, da hvalijo nje« govo delo. Zato se majhna žrtev že splača, da mu na> pravimo tako veselje.« Omika. Sikstinska kapela v Vatikanu je umotvor prve vrste, anekdota »iz pekla ni nobene rešitve« nam pri« poveduje o njej. Kapela se imenuje pa tudi godba, zbor. Pa vpraša neka dama tovarišico: »Ali ste že vi« deli Sikstinsko kapelo?« — »Že.« — »Ali res tako do« bro igra?« Nekaj podobnega. Znano je, da Venera otoka Mi« los nima rok, je pač taka kakoršno so odkopali. Neka visoka gospa je kupila kip te Venere in je vprašala priiateljico: »No, kaj praviš k moji novi pridobitvi?« — »Oh, ti vragovi posli!« Mislila je, da jo je dekla pre« vrnila in si je pri tem Venera odlomila roke. Omedlevlca. Pevka Puhvogel je pela par abotnih pesmi; na pro« gramu jih je bilo dvanajst. Med sedmo pesmijo ji je pa postalo tako slabo, da je komaj še prišla v sobo umet« nikov, tam je pa omedlela. Pianist, ki jo je spremljal, je vpil: »Hitro jo odpnimo, saj se bo zadušila!« Kritik pa, ki je bil tudi zraven, je iskreno prosil: »Nikar je ne odpnite, če ne se bo spet zavedla in bo pela naprej!« Opera in kino. Podobno kar beremo tudi v anekdoti »Odkrito« srčno, a ne surovo« nam pove tale razgovor: »Kaj mi« slite, gospod profesor, ali je glas moje hčerke bolj za opero ali bolj za opereto?« — »Milostiva, mislim, da bi Vaša hčerka najbolje napravila, če bi nastopila s svo« jim glasom v kino.« UPRAVA SLOVENKE poživlja vse naročnice »Slovenke«, ki niso še plačale članarino za drugo polletje naj blagoz vole čim preje doposlati še ostalo naročnino L. 5.— da ne nastanejo pri upravi nerednosti.