10. štev
V Ljubljani, sobota 5. julija 1919.
1. leto.
Uredništvo je v »Narodnem domu“, I. nadstropje. Cpravnlštvo na Marijinem trgu št. 8. — Telefon št. 44.
Dopisi nuj se franklrajo. — Rokopisi se ne vračajo.
Izhaja vsako soboto.
»Narodni 8ocijalist“ velja v Ljubljani in po pošti celo leto naprej . K 16 — četrt leta . . . pol leta .... K 8‘— en mesec . . .
K 4-K 1-50
Oglase se računa po porabljenem prostoru in sicer 1 mm visok ter 45 mm širok prostor za enkrat 40 v, za večkrat popust
Posamezna številka velja 40 vinarjev.
Začasna ustava.
11.
(Načela in kritika.)
V	članku, ki ga je prinesla zadnja številka „Narodnega Socijalista" smo Se izrekli proti temu, da bi začasna ustava prišla v pretres sedanjem „Na-rodnem predstavništvu", ker to ni za to kompetentno in ker se bojimo, da bi slabe strani začasne, v sili in za silo na hitro sestavljene ustave ne prešle tudi v končno ustavo. Začasni ustavi se namreč pozna hitrica. Začasna ustava kaže, da njeni avtorji niso imeli mnogo časa, da bi razne važne določbe dobro premislili, niso imeli časa, da bi se ozrli po ustavah demokratičnih držav po svetu in tudi v novejši literaturi predlaganih ustavnih naprav, kakor jih zahteva naša demokratična doba s svojimi vrlinami in slabostmi niso upoštevali, ali o kakem upoštevanju v predležeči začasni ustavi vsaj nobenega sledu ni. V začasni ustavi pogrešamo osnovnih načel, ogrodja, na katero bi se nizale posamezne postavne določbe.
Vsakemu mislečemu Človeku je jasno, da prinaša demokracija s seboj poleg nespornih vrlin tudi mnogo nerazveseljivih pojavov. Spomnimo se le na demagoštvo, ki ima danes prosto polje in da se za demagoštvom skriva lahko tiranija in diktatura je zuano. Ljudska volja je sveta, [najvišji zakon. Da! Toda katera volja ljudstva, ker ljudstvo nima enotne volje in dostikrat je volja enega celega dela ljudstva volja enega samega absolutista — demagoga. Kako brzdati takšne svobodo ogrožajoče pojave? Tudi za te posledice demokracije mora predvidevati ustava učinkovita sredstva, ker brez svobode ni demokracije. Ne pozabimo, da vidijo Anglosasi jamstvo za svobodo v ovirah, ki se stavljajo samovolji vlade, vlade, ki je vendar izbrana iz ljudstva, tedaj gotovo demokratična. V demokratični ustavi mora biti možnost odpora proti demokraciji, pravi Mili. Ustava mora biti takšna- da ne bo nihče dobil apetita po absolutističnosti, oziroma, da
bi takemu hotenju ne mogel zadostiti. Zopet na drugi strani pa mora biti poskrbljeno za to, da državnega kolesa ne bo nihče mogel v škodo države zavirati.
Konkretno gre za to: ali vsebuje naša začasna ustava določbe, ki bi za-branile, da bi mogla kakšna slučajna večina v narodnem predstavništvu sprejeti zakone, ki bi bili večini naroda škodljivi. Pravim, slučajna večina kajti: v parlamentih, kojih člani so voljeni s proporcijonalnim volilnim sistemom se često pojavljajo slučajne večine kot opozicija proti resnični 'večini in ki strmoglavljajo vlade resnične večine in na to rohnijo nekoliko časa absolutistično, da naposled propadejo same v sebi, dostikrat vsled prepira radi moči v vladi. Kako se braniti proti samovolji takšne večine in kako se braniti proti samovolji prave toda vsled moči zaslepljene večine. Kje so brzde?
Po začasni ustavi naj bi bil brzda samovolje kralj. Člen 44. pravi: „Nikak zakon ne velja, dokler ga kralj ne proglasi." S tem je dana kralju možnost, da prepreči, da bi ta zakon, ki ga je sprejelo narodno predstavništvo, stopil v veljavo. Možnost zaviranja demokracije je dana faktorju, ki bi moral postati v resnici izven političnih bojev strank. Zdi se nam, da to ni oportnno, ker se kralj z ozirom na nagibe, ki so narod pripravili do tega, da se je izrekel za Karadjordjeviče, ne sme na noben še tako nedolžen način zavlačevati v strankarske spore, ker sicer bi prenehal biti to, kar je danes celokupnemu narodu, namreč svet simbol narodovega hotenja in narodove volje in njegovega odločnega boja za svobodo in ujedinjenje. če bi nam ne bil to, tedaj bi si pač ne mogli razlagati, da so bili danes v dobi republikanskih vladnih oblik za kraljestvo tisti, ki so bili preje pravi revolucijonarji in da so bili za republiko poleg načelnih republikancev prejšnji habsbprgovski peto-lizci. Ti so bili za republiko in proti kraljevini, ker niso nikdar imeli v sebi hrepenenja po njedinjenju in so še
sedaj proti temu hoteč federalizem in zato jim Karadjordjeviči niso bili nikdar zvezda vodnica, kakor so bili jugoslovanskim predvojnim in medvojnim revo-lucijonarjem v njihovem neizprosnem delu za uničenje habsburškega gospod-stva in za dosego ujedinjenja. Tem zadnjim je volitev Karadjordjevičev za kralja viden znak njihove popolne zmage nad Habsburžani. Zato smo za Karadjordjeviče, toda pri tem ne pozabljamo, da zato demokracija ne sme niti najmanjše utesnitve utrpeti. Utesnitev bi bila, če bi se določilo, da naj kralj odloča o biti ali ne biti zakonov. Vsak od narodnega predstavništva sprejeti zakon dobi kraljevi podpis v znak, da je zakon postavil celokupen ujedinjeni narod. Nikakor pa nočemo, da bi se kralja izrabljalo	kot brzdo	za
nebrzdano demokracijo.	To bi pa	bil
kralj tudi, če bi bilo njemu prepuščeno sklicevanje in zaključevanje sej Narodnega predstavništva. Tudi v tem slučaju se mora kralja obvarovati odija in ustanoviti se mora, da se Narodno predstavništvo na gotov dan samo sestane in se pred potekom gotove dobe ne more zasedanje zaključiti. Sestano Narodno predstavništvo se pa otvarja ih po preteku	gotove dobe
zaključuje s prestolnim govorom, ali pa v ministrskem svetu s kraljevo poslanico ali ukazom.
Če naj tedaj nima biti kralj sicer potrebna brzda, kako naj se za to zadnjo poskrbi. Nato	odgovoriti	ni
lahko in zato je ravno študij velepo-treben in nikakor ne gre, da se ustava na hitro dela.
Zločinstvo.
Ententa zahteva od naše države osem milijard vojne odškodnine. Teh osem milijard bi morala plačati Jugoslavija kot vojno odškodnino ententi, dočim bi dobila Srbija od premagancev v vsem samo eno milijardo in pol vojne odškodnine. Na ta način bi morala Srbija ki se je borila na strani entente in ki je bila od sovražnikov skoraj popolnoma
Pomoč alkoholikom in
njih
svojcem!
Alkoholizem je socljalno zlo, v dvojnem pomenu besede. Prvič zato, ker to ni le bolezen posameznikov, marveč človeške družbe kot take in drugič, ker se da ta bolezen ozdraviti edino le s socijalnim delom, ki ga ne morejo vršiti samo posamezniki marveč se ga mora oprijeti po svojih organih judi najmočnejši družabni organizem dr^<iV3«
Naša javnost vidi v pijancu brez-častnega in delomrznega človeka, ki bi lahko opustil brezmerno uživanje alkohola ko bi le hotel. Alkoholizem je po njenem mnenju le privatna zadeva vsakega posameznega in zato se ne briga veliko zanje.
Ta sodba je krivična. Med skrbstvom za slepce, gluhoneme, pohabljene in jetične ter skrbstvo alkoho likov obstoji važna razlika. Medtem ko prvi prosijo pomoči, je drugi največkrat odklanjajo, ker ne vidijo, ali nočejo videti svoje nesreče in nesreče svoje družine. Alkoholika je treba učiti, da spozna svojo bolezen, vzgojiti mu
je treba voljo k rednemu in zmernemu življenju. Izpodbiti se mu mora dobra vera in zaupanje v pivske tovariše, ki ga odtegujejo družini in dostojnemu družabnemu življenju.
Da pritegne te naloge svoj delo-krog — kamor tudi po vsej pravici spadajo — ter jih po svojih močeh kar najpopolnejše reši, je Deželna vlada za Slovenijo z naredbo z dne 22. maja 1919 ustanovila pri poverjeništvu za socijalno skrb poseben Protialkoholni oddelek. Ta oddelek skrbi za alkoholike in čiane njihovih družin med drugim:
a) kot posvetovalen in posredovalen organ,
b) s tem, da skrbi za pravno varstvo družinskih članov alkoholikov, zlasti olrok in
c) za zdravljenje alkoholikov.
V	interesu javnosti je, da vsi dobro misleči podpirajo urad, ki upravlja socijalno skrb alkoholikov. V Ameriki, Angliji, Švici, Nemčiji, Belgiji itd. vzdržuje zasebna človekoljubnost že več let s prav lepimi uspehi nad 400 takih uradov. Tudi pri nas bi bilo nujno potrebno, da se javnost zainteresira za naloge, ki jih ima državni protialko-
holni urad, ker bo mogel edino le tedaj doseči zaželjene uspehe, ako ga bo občinstvo v njegovem delovanju primerno podpiralo. Zato hoče podpisani urad v naslednjem opozoriti javnost na svoj delokrog, da bo vsakdo vedel, kdaj naj se obrača nanj.
Protialkoholni oddelek nastopa predvsem kot posvetovalen in posredovalnem organ za alkoholike, člane njihovih družin, kakor tudi za prijatelje treznosti. Žene, otroci, bližnji sorodniki in prijatelji, ki bi radi pomagali revežu, vdanemu alkoholu ter ga pripravili zopet k treznemu in rednemu življenju naj se zglase pismeno ali ustmene pri tem uradu za svet in morebitno pomoč. Ta urad ima nalogo posredovati v sporih med alkoholikom in njihovo družino, da se poravnajo na lep način -brez hrušča in trušča, brez sodnije in brez nepotrebnih stroškov. Stranke, ki se iz umljivih razlogov sramujejo iskati v teh zadevah kje drugje pomoči, se pri tem uradu lahko zaupno zglasijo, ker ostane njihova zadava tajna.
V	slučaju, kjer posredovanje ne bi uspelo ter so družinski člani zlasti otroci alkoholika potrebni posebnega
uničena, kot zmagovalka plačati ententi vojno odškodnino! Gospoda v Parizu je mnenja, da je dobila Srbija z bivšim avsteo-ogrskim ozemljem „in natura" vojno odškodnino, toda ta gospoda ne pomisli, da so bile naše dežele in še posebej Slovenija ožje vojno ozemlje, kjer so izropali Nemci in Madžari vse, kar sc jim je zdelo potrebno. Istra in Dalmacija ste bili tik pred uničenjem. Ljudstvo ob Adriji je umiralo lakote. Nemci in Madžari so internirali na tisoče naših ljudi, jih vlekli v razna taborišča, kjer so umirali od lakote, epidemije in drugih grozot, ki so vladale v taboriščih. Imetje mnogih naših ljudi je bilo zaplenjeno ali pa uničeno. Tisoči in tisoči zvestih Jugoslovanov so bili obešeni ali ustreljeni, doma pa so ostale uboge vdove in zapuščeni otroci. Znana so grozodejstva, ki so jih delali v Bosni, Dalmaciji in drugod avstrijski krvniki.
Medtem ko so trpeli naši ljudje na svoji lastni zemlji, so se borili tisoči naših prostovoljcev na strani entente, ki je proglasila, da se bori za našo zmago. Sovražnik je preganjal doma njihove svojce, plenil njihovo imetje in jih razglasil za veleizdajalce. Vsega tega se ti junaki niso ustrašili, ampak so šli v boj proti sovražniku jugoslovanske domovine. In sedaj, ko se vračajo ti junaki na svoje deloma nničene domove, v pomanjkanju in bedi, hoče ententa, za katero so se borili, da plačujejo njej še vojno odškodnino! Ona ententa, ki je v sili izjavila, da se bori za svobodo malih in preganjanih, hoče sedaj njihovo nesrečo in počasno smrt v siromaštvu! Ali ni to zločinstvo, ka-koršnega je zmožen le brezsrčni, sebični kapitalist?
Naša mlada država, ki bo trpela še cela desetletja na ranah, ki jih ji je zadal sovražnik, ne bi mogla prenesti te nesreče, ki se ji obeta iz kapitalističnega Pariza. Stotisoči invalidov, sirot in ogroženih eksistenc kličejo na pomoč mladi državi, ki ne bi zmogla tega ogromnega, za državo naravnost uničujočega, tinančnega bremena. Če se to zgodi, tedaj je naša država gospodarsko bolj udarjena, nego največja so-
pravnega varstva jim bo Protialkoholni oddelek tako varstvo preskrbel in zasigural. To velja zlasti za mladoletne otroke, ki so v nevarnosti, da jim njihov oče ali mati, ki sta vdana alkoholu, zapravita vse premoženje tako, da za njihovo vzgojo ne bi ostalo potrebnih sredstev. Zato bo ta urad na zahtevo izposloval, da se postavi takim otrokom dober varuh, oziroma, da se oddajo v primero vzgojeva-lišie. Ravnotako se bo na zahtevo poskrbelo, da se postavi alkoholik-zapravljivec pod kuratelo. V interesu svojcev alkoholikov bo ta urad posredoval, da prepreči ločitev zakonskih, ali na izrecno željo žene oziroma moža, da isto pospeši.
Enako bo Protialkoholni oddelek posredoval tudi, da se pogodbe sklenjene v pijanosti razveljavijo, kolikor je to v okviru zakonitih določb možno.
V	delokrog tega urada spada nadalje posredovanje, da se delamržne, alkoholu vdane osebe spravijo v po-boljševalnico oziroma po potrebi tudi v prisilno delavnico.
Važna je tudi naloga protialkoholnega oddelka, da skrbi za zdrav-
vražnica entente, poražena Nemčija. — | Zakaj ne plača osvojena Alzacija-Lorena vojne odškodnine? Zakaj hočejo gospodje v Parizu samo nam naložiti vojno odškodnino? Hočejo nas uničiti v gospodarskem oziru, ker nas politično ne morejo. Gotovo je, da ima sovražna Italija tudi tu svojo veliko besedo.
Celokupni jugoslovanski proletarijat mora energično protestirati proti temu zločinstvu. Zaklicati mora, da jugoslovanski narod ne premore tega bremena, ki bi uničil ves naš nadaljni gospodarski razvoj. Iz političnega suženstva ne smemo in nočemo pasti v gospodarsko sužnost! Treba je, da se združinm vsi, ki ljubimo svojo domovino in hočemo živeti v njej, kakor se spodobi poštenemu človeku, ki se preživlja od svojega dela, treba je, da povzdignemo svoj milijonski glas proti enemu največjih zločinstev, ki ga namerava storiti kapitalistična ententa na našem narodu!
—	Mi ne moremo in nočemo plačevati vojne odškodnine ententi, ker smo se borili za njene cilje, za svobodo ponižanih in razžaljenih, ker smo trpeli in še trpimo vse grozote svetovue vojne.
A. L.
Narodno-stanovska organizacija železničarjev.
Ali imamo mi pravico do obstoja?
Socijalni demokratje imajo na nas strašno jezo. Zovejo nas žolto organizacijo, kakor da bi mi bili kak izmeček proletarstva, ki ni vreden obstoja, ki povsod ovira delo rdeče internaeijo-nale. Predbacivajo nam, da smo privesek liberalnega meščanstva, odvisni od milosti vladajoče gospode. Nikdar in nikjer pa ne morejo podpreti svojih trditev z dejanjskimi dokazi. Ko bi socijalni demokrati, namesto da mečejo blato na nas, trezno mislili in preiskavah, kako je prišlo do ustanovitve »Zveze jugoslovanskih železničarjev" in v novejši dobi do ustanovitve »Saveza srbijanskih železničara u Beogradu11 in »Udruženja željezničkih službenika SHS v Sarajevu", prešli bi do prepričanja, da so morali biti dani gotovi pogoji, da je moglo priti do tako imponujočega združenja vseh jugoslovanskih železničarjev.
Ako je kako društvo nepomembno in ne dosega svojega smotra, neha njegovo delovanje avtomatično, neha tem prej, ako sporeduo deluje še drugo društvo, kakor v našem slučaju soci-jalnodemokratična frakcija. Ako pa kaka ideja zamore prenašati konkurenco so-cijalno-demokratične stranke in njene nauke, in v hudem boju proti njej ne omagovati ampak zmagovati, tedaj pač začne resen človek vsaj teoretično razpravljati in razmišljevati, kako je to mogoče, kje so tiste sile, ki držijo to maso skup, ki se zbira pbd gotovimi idejami.
Poglejmo eno desetletje nazaj. — Hudi narodni boji so divjali po naši
ljenje alkoholikov. Ta točka obsega zdravljenje doma s tem, da se odpravi iz alkoholikove hiše ves alkohol, da se družinski člani alkoholika poučijo, kako da morajo vplivati na slednjega z zgledom ali na kak drug način, da je s tem, da se pivcu v prostem času pomaga do primernega duševnega razvedrila ter se tako odtegne priliki za pijančevanje. Drugič pa spada tu sem oddaja alkoholikov v zdravilišče. Dokler se ne ustanovi za alkoholike posebno zdravilišče, bo treba za zdravljenje te vrste pacljentov ustanovili vsaj pri eni izmed že obstoječih bolnišnic poseben oddelek.
To je kratko delokrog na novo ustanovljenega Protialkoholnega oddelka kolikor se tiče neposredno alkoholikov in članov njihovih družin. Ker je alkoholizem brez dvoma naše največje narodno zlo, je gotovo dolžnost vsakega poštenega Slovenca in Jugoslovana, da po možnosti sodeluje pri delu za streznenje našega naroda. Ako pa kdo ne more ali noče pri tem sodelovati, naj vsaj ne ovira pri delu onih, ki vrše v tem oziru svojo narodno dolžnost. — Protialkoholni oddelek pri poverjeništvu za socijalno skrbstvo.
domovini. Nemški kapitalisti združeni z | nemškim imperijalizmom so napeli vse sile, da zavladajo nad nami, da vresni-čijo svoj sen in pridobijo nadvlado na vzhodu in prosto pot na jugu do morja. Preko naših trupel naj bi šla svojo pot njih zmagovita ideja. Niso bili izbirčni v sredstvih, niso poznali nobene sentimentalnosti, bila je to kruta sila, ki ni samo kazala pesti, ampak je tudi kruto udarila po vsakem, ki bi se ji upal staviti v bran. Nadštevilno prebivalstvo v nemških krajih se je preseljevalo v naše kraje in izpodrinjalo domačine iz lastne zemlje. Na lastni zemlji so nam jemali kruh in naše ljudi lačne in raztrgane podih v tuji, mrzli svet. Kruha je imela naša domovina dovolj, pa ne za lastne ljudi, tujci so se vsedali k mizi in slovenski proletarec je moral v lastni domovini pobirati drobtine, ki so padale iz bogato obložene mize tujčeve, lu naš proletarec je videl kako je brezpraven, ne le brezpraven kot proletarec, ampak brezpraven kot jugoslovanski proletarec. On ni našel podpore nikjer, nemški proletarec mu je od ene strani odjedal kruh, od druge strani pa mrzil, ker ga je imel za nekaj manjvrednega. Ni bil temu kriv samo kapitalističen ustroj današnje družbe, na kar se socijalni demokrati vedno izgovarjajo, ako se jim dokaže kako nepravilno delovanje. Kako je bilo mogoče, da so na primer v obmejnih krajih naše domovine socijalni demokratje pri ožjih volitvah dosledno volili kandidate nemške buržoazije? Med tem ko naša politika gotovo ni nikdar zasledovala pro-letarijatu tako sovražna pota, kakor nemška buržoazija. Tukaj vidimo čisto natančno jezo nemških »internacijonal-nik“ socijalnih demokratov nasproti jugoslovanskemu plemenu. Bila je to politična in obenem iz gospodarskih razlogov izvirajoča mržnja nemških socijalnih demokratov proti nam. Nemško-avstrijski socijalist in socijalni demokrat dr. Karl Renner sam pravi: »Narodnostno vprašanje more biti pod danimi pogoji ravno tako važno krušno, to je socijalno vprašanje, kakor je razredno vprašanje". In ti pogoji so bili pri nas dani. Proletarec m bil enak proletarcu. Proletarec nemškega rodu je bil cisto nekaj drugega, nego proletarec jugoslovanskega rodu. Proletarec jugoslovanskega rodu je bil manjvredno bitje, ki je bil na potu vsem. V tej zadregi, od vseh zaničevan in tlačen, se je začel jugoslovanski proletarec ozirati okoli sebe in videl, da živijo okoli njega ljudje sorodni, istega jezika, iste izobrazbe in istih socijalnih potreb.
Da so se začeli zbirati najprej naj-inteligentnejši sloji našega jugoslovanskega proletarijata, jugoslovanski železničarji, je umevno. Tisti, ki je v stanu misliti, najprej spozna, kje ležijo vzroki njegove revščine, kje je iskati vir vsega zla. In tako se je ustanovila že pred
10.	leti »Zveza jugoslovanskih Železničarjev".
Njeno ustanovitev zahvaljujemo eni od mnogoštevilnih in težkih zmot Karla Maria v »Komunističnem manifestu". »Delavec nima domovine" pravi Karl Marx. Kakor je bil socijalni in gospodarski razvoj ves drugačen, kakor ga je prerokoval Marx, tako se v istini tudi ni obneslo geslo in prerokovanje, da »delavec nima domovine". Naš jugoslovanski proletarijat se ne da primerjati v tem oziru proletarijatu velikih kulturnih narodov. Pri nemških in angleških proletarcih je velika večina rojena v velikih mestih in industrijskih centrih. Kjer je delal oče, dela sin in bo delal vnuk. Je mogoče, da izgubijo ljudje, rojeni in vzgojeni v takem okolišu, čut za domovino, za rodno zemljo. Oni poznajo le delo in tvornice, ki jih ne vežejo s srcem na rodna mesta. Pa tudi pri teh narodih se ne dogaja, da bi izumrl čut za domovino. Je mogoče, da zamre domovinski čut pri enem ali drugem, a velika večina ga goji in ne pozabi sorodstva z ljudmi istega jezika in z zemljo, ki ga živi. Najboljši dokaz, da govorim resnico, je doprinesla sedanja svetovna vojna. Angleški kakor nemški delavec sta šla navdušeno v boj vsak za svojo domovino. Vidi se, da je bil razvoj ravno nasproten, kakor si ga je zamislil Karl Marx. Marx je podcenjeval narodnost kot socijalno
tvorno silo, ki se je razvila tako, da | nadkriljuje danes celo druge socijalne sile in je brez nje vsako socijalno delo otežkočeuo, če ne naravnost onemogočeno.
Naš jugoslovanski proletarec ni rojen v velikih mestih, ne v velikih industrijskih centrih, rojen in vzgojen je v jugoslovanski vasi. Vse njegove srčne želje se stekajo k revni domači kočici, k livadam in travnikom, kjer je preživel svojo srečno mladost. Tam govorijo jezik mu znan in drag, tam pojejo pesmi, ki so njemu mile in ljube. In ako ljubi svojo domovino nemški proletarec, ki je vzrastel med dimniki in ropotanjem strojev, tembolj bo ljubil svojo domovino jugoslovanski proletarec, ki je srkal v mladosti njen sveži zrak.
Ljubezen do domovine je toraj resnična, obstoji v istini, ni to mkaka domišljija posameznih šovinistov ali kak prikaz kapitalistične družbe. In ker obstoja v resnici, sega tako globoko v ves razvoj človeške družbe. Pokazalo se je, da je skupen nastop proletarijata, ki je na različni kulturni stopinji, nemogoč. Ta skupen nastop bi rodil novo socijalno zlo in sicer za proletarce, ki pripadajo narodu, ki ni kulturno na taki višini kakor sosedni narod. Nemški narod, stoječ nedvomno na visoki kulturni stopinji, ima veliko nadprodukcijo inteligentnega in kvalificiranega proletarijata. Nemci so preskrbovali ta svoj proletarijat, ker ni bilo več kruha v domovini, v naših krajih, torej v krajih kulturno manj razvitega naroda.
Naravna posledica tega je bila izpodrivanje našega človeka iz dela r.a domači zemlji. Našemu narodu na ta način ni bilo mogoče doseči boljših mest in s tem boljših življenjskih pogojev. Razvilo se je to nezdravo razmerje, da smo imeli dve plasti proletarijata, gospodujočo plast, to so bili tujci, in hlapčevsko plast, to so bili domačini. Delovala je sicer pri nas internacijonala, ter v besedah lepo družila proletarce, praktično v resničnem življenju pa ni mogla napraviti, da bi se bili ti dve plasti proletarijata tudi socijalno izjednačili.
Tako so se zazvile pri nas nezdrave socijalne razmere in bilo je potrebno, da se ukrene nekaj, da bo naš delavec zamogel doseči iste življenjske ugodnosti, kakor jih je užival delavec tujih narodov. To so glavni razlogi, zakaj se je ustanovila organizacija na narodni podlagi. Pogoji so bili taki, da je postalo narodno vprašanje ravno tako važno krušno vprašanje, kakor je to razredno vprašanje.
Bilo je torej neobhodno potrebno, da se zruši in odpravi ta nezdravi položaj. Brez rešitve narodnega vprašanja ni mogoče misliti na rešitev socijalnega vprašanja. Teoretično se da narodnost hitro rešiti in so jo socijalni demokrati tudi enostavno rešili v erfurtskem programu. Kakor pa večina njihove teorije ne odgovarja razvoju in praktični izpeljavi, tako je njihovo narodnostno vprašanje ostalo samo programatično rešeno, v praksi pa je ostalo nerešeno. In to nalogo smo prevzeli, da rešimo za naše ljudi narodno vprašanje praktično in tako odstranimo veliko zapreko, ki nam je dosedaj zabranjevala lotiti se socijalnega vprašanja za naše delavstvo. Z rešitvijo narodnega vprašanja samo na sebi pa je pridobil naš socijalni položaj v splošnem. Vsemu jugoslovanskemu železničarstvu se izboljša gospodarski položaj s tem, da narodnost ni več ovira napredovanju, da odločuje o napredovanju le sposobnost in delo. Pogoji za ustanovitev narodnih organizacij so bili dani, delo v njih je bilo in je nujno potrebno. Odvrnili smo od naših ljudi veliko gorja, pribojevali mu narodno enakopravnost. Delo naše še ni dovršeno, pridejo sedaj socijalna vprašanja in trdno upamo, da bomo našemu trpinu delavcu, jugoslovanskemu železničarju, izvojevali tudi socijalno enakopravnost.
Organizirajte se v N. S. Z.! V organizaciji je moč!
Politične vesti.
Nemčija podpisala mirovno pogodbo. Na dan obletnice sarajevskega atentata se je podpisala mirovna pogodba med entento in Nemčijo. Dne 28. junija ob 16. uri je Nemčija podpisala mirovno pogodbo po svojih pooblaščencih Mtllierju, Bellu in L e h n e r t u. Podpis mirovne pogodbe z Nemčijo se je izvršil v veliki zrcalni dvorani Versajlskega gradu na bronastozlati mizi Ludovika XV. Zgodovinski trenotek, kateremu je prisostvovalo tudi mnogo povabljenih francoskih, angleških in ameriških politikov. Med njimi je bil general Foch. »Temps" poroča nekatere podrobnosti: »Svečanost podpisa miru se je izvršila na zelo piiprost način. Na versajlskem dvorcu ni bilo okraskov. Zjutraj so overovili pooblastilo na novo došlih nemških delegatov. Ob polu 5. je dospel Clemenceau In zasedel ob glavni mizi mesto kot predsednik. Wdsona so pozdravljali navzoči z diskretnim ploskanjem. Stisnil je roko Clemenceauju in drugim uglednim članom raznih delegacij ter se vsedd ob desni strani francoskega predsednika. Ob 1610 je ob napeti tišini vstopila petorica nemških pooblaščencev, katero je uvedel v dvorano starosta podvornikov ministrstva za zunanje stvari, in ki so zasedli svoja mesta ob koncu mize poleg japonskih delegatov.
Bilo je ob 16-10, ko je predsednik Clemenceau vstal in otvoril sejo. Nato je imel kratek nagovor, kjer je izvajal v glavnem naslednje:
Med vladami aliiranih in aso-ciiranili držav ter nemško vlado jo dosežen sporazum. Besedilo, katero se Vam bo predložilo v podpis, je popolnoma enako onemu, ki je bilo izročeno nemškim gg. delegatom. Prišel je trenotek, ko Je treba Izmenjati podpise. Iz teh podpisov izvira nepreklicna obveznost, fepolniti pošteno, zvesto in brez pridržka vse dolžnosti, ki jih nalaga mirovna pogodba. Čast mi je torej, pozvati gg. delegate, ki predstavljajo vlado nemškega cesarstva, da blagovolijo podpisati.
Tedaj so se nemški pooblaščenci dvignili s svojih sedežev, pristopili k mali mizici sredi dvorane, na kateri je ležal izvod mirovne pogodbe ter podpisali dokument drug za drugim. To se je izvršilo brez najmanjšega pripetljaja. Nato so podpisale pogodbo posamezne delegacije v3eh aliiranih in asociiranih držav po vnaprej določenem redu.
Podpisovanje je bilo končano ob 16 uri 45 minut. V tem trenotku so se začuli prvi streli salve iz topov; 101 strel je oznanil, daje mir sklenjen. Nato je povzel besedo zopet Clemenceau, ki je slovesno proglasil, da je mir med aliiranimi in asociira-nimi državami sklenjen ter zaključil sejo.
Sedanja Nemčija je podpisala mir v onem starem versaillskem dvorcu, kjer je leta 1871. zmagovita Nemčija svečano diktirala poraženi Franciji svoje mirovne zahteve. V soboto se je istotam odigral zadnji akt velike i n krvave drame. Pariz, zahrepenjeni cilj nemških vojskovodij, je postal Canossa nemški diplomaciji. Še pred enim letom so se Nemci za trdno nadejali, da zmagovito vkorakajo v Pariz in so bili ponosni na čudeže ..debele Berte", ki je iz oddaljenosti 120 km bruhala pogin Parizu in njega prebivalstvu. Iz vrst zmagopojne nemške diplomacije so se čule besede o „trdem miru meča". Predstavniki tedanje Nemčije tedanjega svetovnega nemškega imperija so izginili v morju pozablje-nosti, a na njih mesto stopajo v Parizu na pozornlco drugi glumači, ki naj odločajo usodo narodov.
»Berliner Bčrsenzeitung" piše k podpisu mirovne pogodbe: Ne vemo, kdaj pride dan, ko bomo lahko govorili drugače. Pride pa gotovo, ker tuja volja more vladati le začasno nad 80 milijoni Ijndi. — Pariška mirovna konferenca bo rodila nove vojne. Nasilje in kapitalizem more roditi le gorje.
. Verujemo, da ne bo nič. Soci- J Jalni demokratje so že zdavnaj spoznali, da strokovnim organizacijam na-jodno socijalnega delavstva s stvarnim Kriticizmom ne morejo do živega ia se
poslužujejo najnesramnejših sumni-®enj. V svojem klavernem glasilu „Delavec' z dne 21. p. m. pojejo staro, a zelo obrabljeno pesem, da je Narodno-8ocijaIna Zveza privesek liberalcev, oziroma JDS. Vse dosedanje delovanje ^arodno-socijalne Zveze dokazuje, da to ui res in da je NSZ popolnoma samostojna zastopnica delavstva in ima pred seboj izključno le koristi svojega članstva. V vseh mezdnih bojih in dru-8'h socijalnih vprašanjih smo se najodločneje borili — večkrat še mogoče odločneje kot soc. demokratje — za koristi neposedujočih proti domačim iu tujerodnim kapitalistom. Če pa soc. de-urokratje navzlic vsemu še vedno milijo, da delamo z judeževimi Srebrnjaki JDS, katere načelni nasprotniki smo, prosto jim.
Delavstvo samo spoznava, kje so ujcgovi resnični prijatelji in odločni zagovorniki, zato z vsakim dnem v večjem številu pristopa k NSZ in če je to soc. demokratom všeč, ali ne. Soc. demokratičnih praznih besedi o liberalnem podkupovanju bo samo ob sebi konec, ker praznemu sumničenju brez dokazov, nihče ne veruje. Kar se Litije tiče, se soc. demokratje lahko sami prepričajo pri blagajniku NSZ v Litiji, da smo do danes izplačali več kot 10.000 kron brezposelne podpore. Za predilniško delavstvo v Litiji se pač soc. domokrati še zmeniti nočejo, ker je brezposelno iu ker nimajo pričakovati, da bi jim delavstvo moglo nositi težko prisluženi denar v njih nezasitne blagajne, da bi plačevali cel štab strokovnih tajnikov in falitno soc. dem. Časopisje. Na vašem strokovnem kongresu so vam lastni pristaši očitali, da z vašim gospodarstvom ni delavstvo zadovoljno. Zato pustite le lepo pri miru dohodke NSZ in Narodnega soci-jalista, ker so gotovo bolj čisti kot vaši. Boli vas v resnici le to, ker vam delavstvo obrača hrbet, ker je sito huj-skarij, praznih obljub in soc. dem. in-ternacijonale. Zato smo prepričani, da ne bo nič z vašo baharijo, da je vse z vami in za vas. Sicer je pa za tako konfuzen članek, kot je „Ne bo nič“ v »Delavcu1* skoraj škoda časa in papirja za vsak odgovor. .
Zahteva angleškega delavstva. Iz Londona poročajo, da je sklenila delavska trozveza rudarjev, železničarjev in transportnih delavcev sklicati za 27. julij konferenco v Londonu, kjer bo zahtevala od vlade odpravo vojaške služhene dolžnosti.
Finska republika. Finski deželni '/.bor je 24. junija sprejel z veliko večino novo republikansko ustavo.
Francoski socijalistl in mir. ,.Humanite“ piše: Na slovesni dan miru bi se pregrešili proti svojim socialističnim in francoskim dolžnostim, ako ue bi izjavili, da ne sprejmemo mirovnih pogojev in da jih ne vzamemo na znanje, ker so krivični in v protislovju s francoskimi interesi. Ti mirovni pogoji so premagali Wilsona bolj nego pruski militarizem. Od plemenitega programa, ki ga je predložil Wilson mirovni konferenci, se ni ustvarilo ničesar.
Svet četvorice na mirovni kon-iercuci je prenehal poslovati. Na njegovo mesto je prišel zopet svet deseterice, ki bo „rcšil“ ostala vprašanja.
Delua demobilizacija v Belgiji se bo izvršila v času do konca avgusta.
Obrambna zveza med Ameriko iu Grško. Pariško časopisje poroča, da sta Amerika in Grška podpisali obrambni dogovor, ki je sklenjen za dobo desetih let.
Nemci in potopitev uemških vojnih ladij Vsi nemški listi so pozdravili z velikim navdušenjem potopitev nemških vojnih ladij v angleški Inki. Nemška volja ni premagana, ampak se že pripravlja na osveto. V več mestih Nemčije so se vršili manefesta-cijski shodi, na katerih so se prepevale vsenemške pesmi.
Jugoslovanski konzul v Pragi. 28. m. m. je naš poslanik Ivan Hribar v Pragi izročil slovesno v prostorih jugoslovanskega konzulata Kokn lira-
danoviču diplomo, s katero je imenovan Bradanovič za dosmrtnega konzula države SHS v Pragi.
Hrratske šolo v Istri — italijanske. Italijanski guverner za zasedeno ozemlje je izdal odredbo, da se mora v dosedanjih hrvatskih šolah v pazinskem političnem okraju podučevati samo v italijanskem jeziku.
Koroško vprašanje. Zadnji teden v preteklem mesecu je padla nova odločitev v koroškem vprašanju. Vrhovni svet zaveznikov je odredil, da se zona severno od Vrbskega jezera, Gline in Krke zasede po nemških četah, ozemlje južno od te črte pa naj opravljajo Jugoslovani. V severni zoni naj bi se izvršil plebiscit 3 mesece po obveljavi pogodbe, v južni pa tri tedne pozneje. Vojaštvo se bo zamenjalo z orožništvom. Možiška dolina naj se končnoveljavno priklopi k jugoslovanski državi. Vprašanje naše Koroške s to „odločitvijou nikakor še ni rešeno.
Pamctue besede. Glasilo tržaških socijalistov je priobčilo 24. jan. članek za zbližanje med Jugoslovani in Italijani. V članku se bere: Ce je pariška konferenca popolnoma pozabila na 14 Wilsonovih točk, če narekuje pogodbo Nemčiji, pa bi imela Italija ves interes na tem, da se med njo in Jugoslavijo ne ustvarijo take razmere, kakor jih mirovna pogodba z Nemčijo ustvarja neizogibno med francosko in-nemško republiko. — Jezik ne ločuje, ampak združuje ljudi!
Tedenske vesti.
— Zasebno uradništvo Slovenije,
zbrano na izrednem občnem zboru v Mestnem domu v Ljubljani dne 29. junija t. 1. je sprejelo naslednjo resolucijo: I. Zasebno uradništvo Slovenije je prišlo do spoznanja in prepričanja, da se vednim povišanjem službenih prejemkov uradništvu njegovem bednemu gmotnemu položaju ne more odpomoči, ker sledi vsakokratnemu povišanju plač vedno tudi povišanje cen življenskim potrebščinam in se tudi plače ne morejo nikoli v oni meri zvišati, da bi dosegale tržno ceno. Vsled tega zasebno uradništvo odločno zahteva: Pokrajinska vlada za Slovenijo v Ljubljant in osrednja vlada kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Belgradu naj nemudoma ukrenete, da se cene vsakdanjim življenskim potrebščinam znižajo, ker se mora zgoditi z odprtjem mej, odpravo carine in preprečenjem veriženja.
II.	Zasebno uradništvo zbrano na izrednem občnem zboru dne 29. junija 1.1. nujno prosi deželno vlado, da nemudoma ukrene, da bode po deželni ynočevalnici v ijudski mesnici prodajano meso dostopno za isto ceno, kakor javnim uradnikom, tudi vsem vrstam zasebnega uradništva. III. Zasebno uradništvo zbrano na občnem zboru dne 29. junija 1.1. zahteva čim' prejšnjo uvedbo splošnega ljudskega zavarovanja, starostno in invalitetno zavarovanje ter preskrbo vdov in sirot.
— Stroj ue tovarne in livarne. Prav vesfeli smo bili in vse hvale je vredno, da so se zedinili nekateri denarni zavodi ter kupili Toenissovo in Samassovo tovarno in ustanovili veliko domače podjetje. Prepričani smo bili, da se bode to slovensko podjetje oziralo v prvi vrsti samo na slovenske delavce. Slovenskih delavcev za strojne tovarne, livarne in monterjev imamo toliko, da za nje dostikrat ni bilo dovolj kruha v domovini in so morali v tujino. Prav veliko izvrstno kvalificiranih delavcev te stroke je bilo na Dunaju in v Gradcu. Ali naše novo podjetje ni pridobilo v prvi vrsti takih slovenskih delavcev, ampak prvo kar je storilo, je šlo po delavce v Nemško Avstr i i j o in se že danes nahaja pet takih privandranih nemških delavcev pri tem podjetju. Odločno protestiramo proti takemu postopanju in zapostavljanju slovenskih delavca. Radovedni smo, kaj poreko delavci teh tovaren, bržkone bodo morali držati jezik za zobmi, ker so sedaj slučajno organizirani pri soc. demokratih, katerim je pa vseeno, kakšne narodnosti je delavec, samo da je
„rdeč“. Zahtevamo v imenu narodnega delavstva, da se te privandrane Nemce takoj odpusti in sprejme v službo zmožne slovenske delavce. Imamo jih dovolj, samo poiskati in plačati jih je treba.
— Prva smrtna obsodba pred ljubljansko poroto v Jugoslaviji. 1. t. m. je bil pred ljubljansko poroto obsojen na smrt na vešalih Anton Završnik, ki je obdolžen, da je umoril na Jesenicah Josipa Omejca.
— Usoda renegata. Naše vojaštvo je ujelo znanega narodnega odpadnika nadporočnika Tkalca, Ki je izvršil mnogo grozodejstev v Prekmurju in je nameraval sedaj čez našo mejo v Nemško Avstrijo. Pri njem so našli polno denarja. Sedaj je zaprt v Mariboru.
— Velika tatvina vojnega ma-tcrijala. Vojaška oblast je prišla na sled veliki tatvini v škodo države. Na draveljskem kolodvoru se je nahajalo več vagonov vojnega materijala, ki je počasi izginjal v velikih množinah. Odredila se je stroga preiskava in se je dognalo, da je obstojala cela tatinska družba, ki je prodajala vojni materijal civilnim osebam. V afero je zapletenih tudi več vojaških oseb. Tatovi so že pod ključem in bodo izročeni vojnemu sodišču.
— Belgrad ima sedaj okoli 90 tisoč prebivalcev.
— Poštnina zopet povišana. Od 1. t. m. je treba frankovati dopisnice s 15, pisma pa s 30 vin.
— Železniški brezposelni de-larci državne železnice, došli iz zasedenega ozemlja, naj se čim preje javijo v begunskem uradu pri ravnateljstvu drž. železnice radi brezposelne podpore.
— Podpore nezaposlenim. Deželna vlada za Slovenijo je sprejela naredbo, s katero se podaljšuje veljavnost dosedajnih naredb o podporah nezaposlencev.
— Nesreča. Dne 24. m. m. je lesomerec Tome Maks stal v službi v gozdu „Jelovca“ na nasipu, ob katerem se vstavlja les iz riže. Vsled deževja je voda spodjedla zemljo, kjer se odklada za rižanje pripravljeni les. Priletelo je neslišno po riži par hlodov do nasipa. Nesreča je hotela, da je eden izmed teh zadel To-mete ter ga smrtno ranil. Priminul je tekom 2 ur. Pokojnik je bil član „N. S. Z.“, Sokola" in Glasbenega društva. Bratje in tovariši ohranimo mu časten spomin.
— Stavka poljskih delavcev.
V	Varšavi stavka že več dni nad
15.000 delavcev v sedmih tovarnah, ker zahtevajo povišanje mezde.
— Koliko vojaštva je mobilizirala Amerika. Vojni urad -Zedinjenih držav je poklical tekom vojne pod orožje 4,800.000 ljudi, od katerih so prepeljali v Evropo 2,086.000. Na Francoskih bojiščih se je borilo
1.300.000 Amerikancev. Ameriška armada je izgubila 112.422 mrtvih.
Državni uslužbenci in pokojnina
Kakor v razpadli Avstro - Ogrski, tako so tudi pri nas državne službe najbolj priljubljene in zaželjene, in to ne samo za inteligente, ampak tudi za manj izobražene in celo za proste delavce. Da država vsled tega svoje na-stavljence le slabo plača, je samo ob sebi razumljivo. Kaj pa je torej vrzok navalu na državne službe? Glavna privlačna sila je pokojnina, ki se obeta vsem stalno nameščenim v slučaju, da postanejo nezmožni za nadaljno službovanje, bodisi vsled bolezni, bodisi vsled starosti. Tudi njih vdovam in sirotam se obeta pokojnina, tako da živi tak revež v prepričanju, kako dobro je on in njegova družina za vsak slučaj preskrbljena.
Naravno da država ne izplačuje pokojnine brez doprinosov svojih na-stavljencev, ki se odbijajo od mesečne plače in ki so tako preračunjeni, da pokojnine le malo obremenijo državni zaklad. Državni uslužbenci si torej večinoma sami plačajo pokojnino, ki
bi jo imeli prejemati v prej imenovanih slučajih oni sami ali njih vdove in sirote. Vplačevanje prispevka za pokojnino ni prostovoljno, ampak se kratkomalo odbija od mesečne plače. Vse to bi bilo hvalevredno in bi odgovarjalo socijalnim zahtevam današnjega časa. Državni nameščenec si vsled skromne plače ne more nakopičiti premoženja, na[ torej država skrbi za njega in njegovo rodbino, ako postane nezmožen za delo. V to svrho vsi drage volje plačajo zahtevane prispevke.
Kako pa država izpolnjuje svojo dolžnost in kako vrši svojo zakonit« obveznost ? Na razvalinah Avstro-Ogrske nastale nove države niso prevzele samo nje aktiva, ampak tudi pasiva. Med vojno je Avstro-Ogrska spodkopala vrednost denarja, dočim je pokojnine redno izplačevala v tistem iznosu, ki je vsakemu vpokojencu po zakonu pripadal. Da bi vsaj nekoliko potolažila vpokojence, prispevala je nekatere draginjske doklade, ki niso niti od daleč odgovarjale faktični draginji. Ker so pa med vojno večinoma vsi sloji prebivalstva več ali manj trpeli gmotne škode, so se tudi vpo-kojenci resignirano vdali v svojo usodo ter se tolažili, da se bo njim storjena krivica po vojni kolikor toliko poravnala.
Kakšno stališče zavzema naša država SHS napram vpokojencem bivše Avstro-Ogrske? Isto kakor slednja. Nadaljuje se krivica začeta pod Avstro-Ogrsko in ker vrednost denarja še vedno pada, je krivica tudi še vedno večja. Vpokojenci so plačali svoje doprinose za pokojnino v dobri valuti, t. j. ko je veljal en švicarski frank 95 vinarjev, in sedaj se jim izplačuje pokojnina v valuti, ko velja en švicarski frank 5 K 50 vin.! Pokojnina je torej faktično znižana na manj kakor eno petino od tiste vsote, za katero je državni nastavljenec plačeval ves čas svojega službovanja, plačeval v dobri, gori navedeni valuti!
Cene življenjskih potrebščin rastejo v istem razmerju, kakor pada vrednost denarja. Ako bi padala vrednost krone na denarnem trgu še nadalje tako kakor do sedaj, izgubili bi vpokojenci vedno več na vpokojnini...
In to naj se imenuje pokojnina, preskrba v starosti za nezmožne za delo, za njihove vdove in sirote ? Tako država izpolnjuje svojo obveznost napram vpokojencem? Kje ste vi, gospodje, ki ste se polastili krmila te države, ki držite pod ključem državne davke in dohodke, med njimi tudi prispevke, državnih uslužbencev za pokojnino? Vi, gospodarite z državnim denarjem po svoji lastni volji, brez kontrole davkoplačevalcev, ki si daste izplačati za vaše uradovanje vsote, dosedaj nikomur znane, ki imate vedno v ustih besedo pravičnost, — čujte li glas vpokojencev, ki zatevajo to, kar jim po pravici pripada?!
Pri zadnjem shodu splošnega društva vpokojencev se je sklenilo, poslati deputacijo v Belgrad, da tam prosjači pri ministerstvih za zvišanje draginjskih doklad. Kako pa pride država do tega, da podeljuje vpokojencem draginjske doklade? Take doklade naj podeljuje svojim nastavljen-cem, da ne opešajo pri svojem delu, nikakor pa ni obvezana deliti jih dru gim slojem ljudstva. Vpokojencem je pa ona dolžna plačati to, za kar si je jemala doprinose, in ker so bili ti vplačani v dobri valuti, ima biti tudi pokojnina plačana v isti valuti. Vpokojenci ne bi imeli torej prav nič prositi, temveč samo zahtevati, da država SHS izpolni svojo obveznost, ki jo je prevzela od bivše Avstro-Ogrške. Aktivni državni nastavljenci naj pa premišljajo, kako veljavo ima pokojnina, če država tako izpolnjuje svojo dolžnost. Naj premišljajo tudi delavski sloji vseh vrst, ki zahtevajo zavarovanje za starost, kaj pomeni vplačevati doprinese starostno rento taki zavarovalnici, ki sama tiska denar.
Kar je tukaj rečeno o vpokojen-cib, ki prejemajo pokojnine iz državnih blagajn, velja naravno tudi za vse vpokojence občin, zasebnih železnic, bank, hranilnic, itd., ki so si vzele pri plačevanju pokojnin državo za vzgled.
Narodno socijalna Zveza.
Podružnica NSZ. v Litiji je priredila dne 1. julija zelo dobro obiskan društven shod. Litijsko delavstvo se nahaja r najtežavnejšem položaju posebno ono y predilniški tovarni, ker je po večini brezposelno. Delavstvo od brezposelne podpore živeti ne more, dela pa ni nikjer dobiti ter z hajveejo skrbjo gleda v bodočnost, kako bo preživelo sebe in svoje družine. Poleg vsega ima brezposelno delavstvo pretrpeti največja zapostavljanja od strani županstev, ki razdeljujejo brezposelno podporo. Ono maloštevilno delavstvo, ki je zaposleno r predilnici, ima sramotno nizke plače, kakor mogoče nikjer v nobenem drugem podjetju. NSZ. se je ponovno trudila, da zboljša zaposlenemu delavstvu gmotni položaj, vedno so pa naletela vsa prizadevanja na odpor predilniškegu ravnateljstva naJDunaju, ki nikakor ni hotelo priznati višjih mezd. Naravnost oddahnilo se je delavstvo, ko je zvedelo, da je razglašena za tovarno sekvestura. Takoj je NSZ. napravila ponovne korake in res je na sestanku dne 24. junija r Litiji, katerega se je udeležila poleg delav. zastopstva tudi dež. vlada s sekvesturo, dosegla znatno zboljšanje plač, kakor tudi določitev primernih nabavnih prispevkov. Še predno je pa prišlo do izplačila novih delavskih prejemkov, je zastopnik predilniškega ravnateljstva na Dunaju obletal vse merodajne gospode pri deželni vladi in dosegel, da se vrši še enkrat razprava o ureditvi delavskih mezd pri vladi v Ljubljani. Za predilniško delavstvo je pravzaprav razprava nepotrebna, ker o delavskih zahtevah, katere so bile že priznane in od katerih niti za las popustiti ne more ni več potrebno razpravljati. Pričakujemo, da se deželna vlada ne bo dala premotiti po sladkih besedah raznih nemških dunajskih akci-jonerjev in naročila sekvesturi predil-niške tovarne, da se povišane mezde izplačajo brez vsakega odloga v onem obsegu, kot je bilo dogovorjeno in sklenjeno. Na shodu je poročal o mezd-
nem gibanju obširno tajnik NSZ. Tavčar. Tovariš Korošec je poživljal delavstvo, da bodi složno in zvesto NSZ. ter predlagal resolucijo, katero je delavstvo enoglasno sprejelo ter se odločno izreklo za to, da od svojih mezdnih zahtev ne more popustiti.
Podružnica N. S. Z. v Kočevju je priredila v nedeljo dne 29. junija društven sestanek v prostorih g. Lesjaka. Na sestanka je poročal v imenu osrednjega vodstva N. S. Z. tovariš Juvan. Sklenilo se je, da se zahteva primerno povišanja delavskih plač. Podružnica prav lepo napreduje in z veseljem konstatiramo složni nastop kočevskih Slovencev, posebno delavstva in uradništva. Vse prešinja misel organizacije ia zavest, da je naša bodočnost in rešitev narodni socijalizem. V soboto zvečer smo zažgali kočevski »Slovenci veliki kres v proslavo na Vidov dan. Mnogo-številno zbrana slovenska množica: uradnik, delavec, obrtnik in zadnji uslužbenec, vsi smo bili edini in navdušeno prepevali naše lepe slovenske pesmi. Prav lepo in vzpodbudno je govoril okrajni glavar g. Ogrin. Zapeli smo „Lcpo našo“ in „llej Slo-vani“. Ljudstvo se je vračalo navdušeno od lepe proslave zavedenih kočevskih Slovencev.
Podružnica NSZ. v Ribnici je sklicala za nedeljo 29. junija društven shod v sokolski telovadnici. Udeležba je bila prav dobra in je bilo veliko delavstva navzočega, ki še dosedaj ni bilo organizirano. Kot glavni poročevalec je bil predsednik osrednjega vodstva tovariš Juvan. Delavci so izrekli marsikatero željo iu pritožbo z ozirom na ribniške razmere. Tovariš Juvan je dal na vsa vpračanja pojasnila ter končno v daljšem govoru razpravljal o potrebi strokovne organizacije. Z prav posebnim zanimanjem so sledili delavci izvajanjem o narodnem socijalizmu in škodljivi internacijonali. Sklenilo se je konečno, da se vrši v nedeljo dne 6. t. ra. občni zdor podružnice. Ribnica ima danes že nad 140 organiziranih članov N. S. Z. iu se delavci prav dobro zave-
dajo velikega pomena svoje organizacije. Na shodu je bilo navzočih tudi precej delavcev iz Orteneka, za katere bo N. S. Z. tudi zahtevala primerno povišanje plač.
Dopisi.
Zagorje ob Savi. (Kratek odgovor „Naprejevemu“ dopisniku pod „Ali je to tudi vzgoja za svobodo in kulturo?") Neresnica je, da so bili njegovi „sodrugi“ ovadeni radi njihovega nastopa proti kapitalizmu, draginji itd. Opravka imajo temveč s sodnijo, ker so našim članom z vsem mogočim, celo z nožem, grozili, ako ne odstopijo od N. S. Z. Vdrli so celo s silo v stanovanje enega naših somišljenikov. Taka nasilja niso nikjer, tudi v Jugoslaviji ne dopustna, bodoče internacijonalne republike", kakor so imeli sodrugi napisano na slavolokih, pa še ni in jo tudi ne bode. Dopisnika poživljamo tudi, da naj nam navede pisma, ki smo jih baje mi pisali anonimno na razne oblasti. Sicer ostane v naših .očeh lažnjivec. Značilno za dopisnika je tudi, da brani bivše avstrijske provokaterje in kon-fidente, med temi neko gospo, ki je njeno denuncijantsko maslo znano iz raznih časopisov. Sicer pa je po vsej zagorski dolini znano, kako so sodrugi grozili z boljševizmom. Sodrugi so postali tudi abstinentje. Vohunijo po raznih beznicah za žganjem. Opozorimo jih pa na tiste svoje ,,trezne" sodruge, ki se v pijanosti do jutranje zarje obmetavajo s kamenjem, suvajo z bajoneti, vržejo glavnega sodruga-„madonarja“ na mizo ter ga kot šo • larja našeškajo po zadnji strani. Da se taka razgrajanja ne ponove, se je baje sestavila tajna vohunska straža (pa ne Kralja Matjaža), ki se plazi ponoči okoli gostilen in opravlja posle orožništva. Sodrugi, le pomirite se, naši groši ne bodo več trgali vaših žepov.
V	Strnišču pri Ptuju se je vršil dne 23. t. m. dobro obiskani shod
železničarjev^ beguncev, katerega je skicala Z.J.Ž. Tov. Rupnik je poročaj o prizadevanju Z. J. Ž., da se
zboljša položaj beguncev-železničarjev.
Sicer še se vse ni moglo doseči, vendar pa razvoj dogodkov kaže, da bo prav kmalu obupni položaj železni-čarjev-beguncev zboljšan. Sicer smo človekoljubi je povdarjal govornik, vendar nikakor ne moremo priznati, da bi tujerodci, katere je v naše kraje importirala nemška ekspanzivnost, imeli dovolj dobrega kruha, dočim bi naši ljudje morali ostajati brez dela v največjem pomanjkanju v begunskih taboriščih. Cisto gotovo ni samo slučaj, da ščiti vse te tujerodce, ki našim železničarjem odjedajo kruh socijalno demokratična stranka. Internacijonalci delajo največje težkoče, da bi zboljšali obupni položaj železničarskih beguncev. Tov. Korošec v srce segajočih besedah očrta obuben položaj železni-čarjev-beguncev in se v ostrih besedah obrača proti internacijonalnim janičarjem, ki so še pred kratkim pljuvali na osvojeno domovino, sedaj pa nočejo prepustiti krivično prisvojenih službenih mest, brezposelnim narodnim železničarjem. Poziva na slogo in vztrajnost, s katero bomo dosegli naše upravičene zahteve. Načelnik begunskega urada tov. revident Korošec poda poročilo o dosedanjem poslovanju urada, o pridobitvah odškodnin delavstvu in o prometnih težkočah za pridobitev premoga. Govorili so še tov. Seljak, Radetič in Rupnik. Besedo dobi tudi sodrug Komavlji, ki se je pa samo s svojimi izvajanji osmešil. Prav lahko je spoznal, da tržaški be-gunci-železničarji nočejo imeti nobenega stika s škodljivo internacijonalo in da je socijalna demokracija izgubila vse zaupanje železničarjev. Shod je napravil mogočen utis na vse navzoče in je splošna želja, da se takih shodov še veliko vrši.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Tavčar. Tiska »Zvezna tiskarna" v Ljubljani.
pt— —i Konfekcijska tvrdka i—jgg
f IVAN MASTNAK
v Celju, Graška ulica št. 15.
Velika zaloga vsakovrstnih oblek ib gospode in deike, kostumov za otroke in vseh krojaških potrebščin. Postrežba in blago solidno
! SVETLA1!
Generalna reprezentanca za baterije, žar* niče, elektrotehniko, (izdelek svetovna slovanske tvornice) za kraljestvo SHS
Danko Pogačar, Zagreb,
začasno Ljubljana, Ilirska ulica St. 29/1.
„KINTA“ karbidne svetilke
najnovejšega sestava, fino emajlirane, enostavne, ter popolnoma nenevarne razpošilja po poštnem povzetju za ceno 32 K, poštnina posebej Glavno zastopstvo „KINTA“ svetilk, Ljubljana, Dunajska cesta xa. ===== Telegrami: KINTA Ljubljana. =====
ING. Dr. MIROSLAV KASAL
oblastveno poverjeni stavbeni Inžener.
Specijelno stavbeno podjetje za betonske, žeiezobe-tonske in vodne zgradbe
v Ljubljani, Hilžerjeva ulica it. J.
Izvršuje strokovno:
Naprave za izrabo vodnih sil, vodne žage, elektrarne, betonske in železobetonske jezove, mostove, železo-betonska tovarniška poslopja, skladišča, betonske re-zervarje, železobetonsko oporno zidovje in vse druge betonske in železobetonske konstrukcije. 933
Prevzema v strokovno izvršitev vse načrte stavbeno inženerske stroke.
Tehniška mnenja — Zastopstvo strank v tehniških zadevah.
Drago vam plačam
lepo, suho
lipovo cvetje!
zblrajtega ga in javite, koje množino ga imate. Vreče Vam pošljem m prevzamem blago proti povzetju!
Vinko Vabič, Žalec pri Celju.
Ponudbe trgovcev prosim le z navedbo cen!
Prva Jugoslovanska zaloga vseh živil na debelo
za Kranjsko v Ljubljani
Ljudevit Jakovlič
Rimska cesta 19
priporoča svojo bogato zalogo živil vsem delavskim konsum. društvom in sl. občinstvu.
H.
p = LJUBLJANA = 1 MESTNI TRG 12
lastnik Henri Maire priporoča svojo bogato zalogo srebrnine in zlatnine.
Zahtevajte cenik zastonj in poštnine prosto.
| Pravi firnež
v prijnano najboljši in zanesljivi kakovosti.
Vse vrste barv, barve ja oblek«, suhih in oljnatih, mavec (Sipe), mastenec ()td*rweiss), strojno olje, pra$no olje, karbolinej, steklarski in mizarski klej, pleskarske, slikarske in zidarske lopile, kakor tudi druge v to Stroko spadajoče predmete irr.a }e vedno v ja logi tvrdka
Zanki, sinovi
Ljubljana. =====
Ceniki se ja časa vojske ne rajpoiiljajo.
Y Ljubljano potujočemu obilnstvu se priporoča restavracija v Prešernovi ul. 9.
Zbirajte za narodno -socljalnl tiskovni sklad!!
f
Podružnica X. S. Z. v Zagorju naznanja žalostno vest, da je dne
24. junija smrtno ponesrečil njen član, tovariš
MaksoTome
lesni manipulant trboveljske premogokopne družbe
Pogreb se je vršil dne
25. junija ob 17. uri na tukajšnjem pokopališču.
Priporočamo ga v blag spomin!
Odbor.
Zagorje ob Savi, dne 25. junija 1919.
m
xia ^o\o9axv*^ec?
\\ Vo9ceV^ ^(aročfte s\ ga \a\vVo 9 ^p\e\ars\d so\\ 9 Sftvtušču ^K\x*}u, Va\era ga°Vam tva^cetveje Aoiposlje % o\wa\xvo ipos\o. ^Ea\v\e9a^\e ^oxvu4\)o\
ipo^\xs\.