„ Primorec “ izhaja vsakih j štirinajst dnij kot priloga „Soči“ brezplačno; drugače stane po pošti ali na dom pošiljan za celo t leto 80 kr.; za tuje države več poštni stroški. ,,Soča“ z „Gosp. Listom" in „Primorcem" stane na leto 4 gld. 40 kr. — Uredništvo in upravništvo je v Gosposki ulici it. 0
Domači oglasi sprejemajo se le iz narodnih krogov. Plaču-jejo se: za šesterostopno petit-vrsto enkrat 5 kr., dvakrat 9 kr., trikrat l!ž kr., večkrat po pogodbi. Vsa plačili vrše se naprej, i — Posamične številke se proda- | jajo po 2 kr. — Rokopisi se ne j , vračajo.
bo izhajal odslej vsak drugi torek o poldne v obliki današnje številke (8 takih stranij). Toda naročniki „S o č e“ ga ne bodo dobivali kot prilogo, kakor doslej, kajti z novim letom bo tudi „Soča" za celo tretjino večja, kakor kaže s „Primorce m“ vkupno tiskana priloga.
„P r i m o r e c“ bo namenjen v prvi vrsti manj premožnemu ljudstvu, ki si ne more naročiti „Soče". Prinašal bo pa iz dveh številk „Soče", ki izideta umes, vse važnejše domače in razne novice ; poleg tega pa bo prinašal razne novice, namenjene bolj preprostemu narodu v pouk in zabavo, in bo beležil take važnejše dogodke, ki se pripete od petka do torka.
Zategadal bo „P r i m o r e c" zanimiv listič tudi za „Sočine" naročnike. S „Primorcem" — ako si ga posebe naroče — dobe vsak drugi teden po dve številki, eno v torek, drugo v petek (oziroma dan pozneje na deželi.) Ako dobe v „Primorčevi" številki tudi mnogo sestavkov, katere so so že čitali v „Soči", naj bi jih to ne motilo, marveč oddajali naj bi „Primorca", ko so pročitali novo berilo, kakemu manj premožnemu sosedu, ki jim bo zanj hvaležen. — Zalo vabimo tudi imovitejše naročnike, naj bi si poleg „Soče" naročali tudi „Primorca", ker tako bodo pomagali lističu na noge. Doslej nam je listič delal zgubo in to celo precej občutno.
To številko smo poslali raznim bolj znanim gospodom po več iztisov; prosimo, da jih blagovole razdeliti med svoje znance in sosede ter vspodbujati jih, da bi se naročili.
Naročnina za celo leto znaša
jp^-' le 80 kr.
To je pač tako nizka cena, da ceneje ni mogoče zahtevati; zato se izplačajo vsi stroški le pri velikem številu naročnikov. Priporočamo se zategadel vsem svojim prijateljem, da hi blagovolili pridobivati nam novih naročnikov,
V lej nadi pričakujemo novo leto, a tudi svojim čitateljem voščimo, da bi jim bilo 1. 1895. srečno in veselo.
Bog in narod!
Uredništvo in upavnlštvo.
Predrznost čez vse meje.
Neverjetno, a resnično novico naznanjamo danes svojim čitateljem in ta novica mora razdražiti do kostij vsakega še tako mlačnega Slovenca. Čujte, ljubi rojaki, čujte zlasti vi, ki se pravdate s pomočjo goriških ° d v et n i k o v, čujte, kaj snujejo in kujejo ti ljudje!
V nedeljo Ž3. t. m. ob 10. uri predpoldne se bo vršilo odvetniško zborovanje v m a g I s t r a t n i d v o r a n i („gliha vkup štriha!“), da zbrani odvetniki v deželi Protestujejo „contro la propagazione deU’uso
della lingua slovena presso le i. r. Autorita giudiziarie" (proti razširjevanju slovenščine pri c. kr. sodnih uradih.)
Goriški odvetniki torej, ki se redijo in živijo največ od slovenskih žuljev , hočejo zdaj za zahvalo posnemati istrske rogovileže, ločejo ustreči irredentovskim kričačem na obeh straneh Idrijce in izreči svojo „mo-gočno“ (!!) besedo proti rabi slovenščine pri c. kr. sodiščih. To je predrznost, ki presega vse meje 1 Ali zapomnimo si jo, ljubi Slovenci, da bomo mogli dati složni in edini tem gospodom tak odgovor, kakoršen edino zasluži njih do skrajno mogoče skrajnosti zabredla fanatična zaslepljenost, prezirljivost in razžaljivost nasproti ogromni slovenski večini prebivalstvo te dežele. Dokažimo tem gospodom, da mi se ubogo malo brigamo za njih proteste v rečeh, kjer sploh n i č e s a govoriti nimajo! Uradovanje pri sodiščih je načelno že davno določeno, saj že naravna pravica terja, da s Slovenci poslujejo uradi na slovenskih tleh le v s 1 o-venskem jeziku. Pa tudi v državnih temeljnih zakonih je vse to določeno.
In čujte, ljubi Slovenci, zdaj se hočejo oglasiti ljudje, katerim dan na dan polnimo žepe, da protestujejo proti pravici, katero nam zagotavljajo božji, naravni in tudi državni zakoni. Ali ni to predrznost, ki zasluži
.... (tu naj vsakdo sam dostavi, kaj zasluži
taka brezobraznost.....)
Toda mi Slovenci na Goriškem se lahko zakrohočemo in z zaničljivim smehom zavrnemo to sovražno rovanje goriških odvetnikov, kajti 135.000 Slovencev, složnih in edinih, bo vendar imelo veljavnišo besedo v tem, kaj je njim prav, nego kakih 25 laških in židovskih odvetnikov, ki bi morali po večini bosonogi zapustiti deželo, da ni slovenskih grošev.
Laška predrznost je dosegla s tem činom vrhunec — našega potrpljenja. Zato nam bo storiti primerne korake, da sijajno in odločno zavrnemo drzne umeševalce v naše narodne pravice. Zato je zdaj prišel čas. da naši občinski zastopi odločno protestujejo proti sklepu — ako ho sprejet — odvetniške zbornice goriške, ki je presegla svoj delokrog, in naj zahtevajo popolno spoštova-vanje slovenskega jezika v vseh c. kr. uradih.
Mi objavimo imena vseh tistih odvetnikov, ki bodo g 1 a’ s o v a 1 i proti rabi slovenščine pri sodiščih. Naravno je, da taki odvetniki ne marajo videti Slovencev v svojih pisarnah, zato jih odslej ne ' bo treba več nadlegovati. Upamo, da se jim j izpolni ta želja; da se to prav gotovo zgodi, se osnuje poseben agitacijski odbor, ki bo imel v vsaki vasi svoje zaupne može.
Slovenskim strankam pa tudi nikakor ne bo treba, nadlegovati te ljudi z neprijetno jim slovenščino, kajti v I. 1895. se naselita v Gorici prav gotovo še dva slovenska odvetnika.
*
To zborovanje odvetnikov je sklical odvetniški odbor, ki je sestavil tudi
spomenico proti rabi slovenskega jezika v sodnih uradih. — To je malo čudno! V tem odboru sedita tudi moža, ki živita izključno od Slovencev in ki pošiljata strankam račune v slovenskem jeziku. Ali sta tako brez upliva v odboru ? ! Ali sta storila svojo dolžnost ? Vederemo !
Ko je bilo enako zborovanje v Trstu, udeležili so se ga vsi slovenski in hrvaški odvetniki ter s pogumno zgovornostjo žigosali Slovanom sovražno rovanje tržaških in istrskih odvetnikov. Zdaj je čas, da tudi slovenski odvetniki v Gorici storijo svojo narodno dolžnost. Nam Slovencem je sicer ubogo malo do tega, kakošen bode sklep tega zborovanja, ali tem ljudem je treba povedati v brk in brez uljudnostnih fraz, kar jim tiče.
Torej boj na vsej črti! Rojaki, sprejmimo ga in izbojujmo s skrajno brezobzirnostjo do konca !
Goriške novice.
Deželni zbor goriški je sklican k prvi seji na dan 27. t. m. Ustanove se odseki in potem se zborovanje odloži na prve dni po novem letu. To zborovanje utegne postati zanimivo. Bomo pač videli in po teni sodili.
„Goriški Sokol" je dobil svojega prijatelja in dobrotnika tudi na oddaljenem — Bolškem. Znani rodoljub je od tamkaj namreč izročil našemu uredniku in starosti odlično svoto 15 gld. za telovadno orodje. Dobrotnik noče bili imenovan. Presrčna mu hvala. Dal Bog obilo posnemovalcev, da bi se moglo to prekoristno društvo razviti tako, kakor zahteva sedanji napredek slovenskega življa v Gorici.
Zaves ali „zašpas" — Po mestu kroži govorica v najrazličnejših kombinacijah, da s-slovenskimi šolami v Gorici ne bo nič, če-, da za to je že poskrbel naš illustrissimo podesta, ko je bi! zadnjič na sprehodu na Dunaju. Dobil je baje trdne obljube pri gospodih ministrih, da upravno sodišče že dobi kak formalni pogrešek, vsled katerega potem razveljavi ukaz deželnega šolskega sveta, potrjenega od ministerstva. Sam presvetli cesar je jako milostljivo sprejel gospoda župana, pripovedujejo dalje, in ponudil mu je celo naslanjač, da se je vsedel, dočim veliko imenitniše glave stoje opravljajo svoje av-dijence. In pred najvišjim tronom je dr. V e-nuti vroče zagovarjal nedotakljivo italijansko last goriškega mesta. — Koliko je resnice na vsem tem, seveda ne vemo. Nam se zdi, da take govorice se trosijo namenoma, da goriški laški davkoplačevalci ne bodo mrmrali vsled slanega računa, kateri je predložila mestna deputacija, ki je šla na Dunaj zabavat se. Paga pantalon !
Naša trobojnica. — Na Trnovem pri Gorici je bilo posvečeno v nedeljo novo šolsko poslopje. — Neki lahon, ki je našel dober kos kruha v slovenskem Solkanu, je raztrobil po svetu strahovito novico, da ob
tej priliki je bilo okrašeno to poslopje — strah in groza! — z r u s k i m i trobojnicami, z zvonika pa so plapolale tudi papeževe zastave. To je zares strašno! Čudno, da niso takoj brzojavili na Dunaj njegovi prevzvišenosti gospodu grofu Francu Goro n i n i - j u, naj nemudoma interpeluje ministre ter jih opozori, da na trnovski planoti straši poleg pravih kosmatincev tudi severni medved s „knuto“ za pasom in „wutki“ (vodko - žganje) ob strani. — Ali šalo na stran! Irredentovci smrtno sovražijo vse, kar je naše, torej tudi našo krasno troboj n i c o, za katero gremo Slovenci v boj do zadnje kaplje krvi. Ali zapomnijo naj si, da kdor ne spoštuje naše trobojnice, ne spoštuje nas; a kdor nas ne spoštuje, je naš sovražnik. Kdor je pa naš sovražnik, naj pričakuje od strani slovenskega naroda najodločniši odpor. To velja v obče, toliko bolj pa za goriške lahone.
Osebne vesti. Gospod Fran Furlani, c. kr. poštni kontrolor v Gorici (vodja pošte na kolodvoru), je postal višji kontrolor pri c. kr. avstro-ogerskem poslaniškem poštnem uradu v Carigradu. Svojemu rojaku sicer privoščimo to povišanje, a žal nam je, da gre iz domovino, kjer je povsem na svojem mestu.
Gospod Miroslav Premrou je vstopil kot koncipijent pri c. kr. notarju g. Josipu Kavčiču v Gorici. Gospod notar je dobil spretno mlado moč, da bo mogel toliko hitreje ustrezati željam slovenskega občinstva. Veseli nas, da se je oglasil Slovenec za no-tarijat, kajti slovenski notarji imajo v deželi najlepšo prihodnjost.
„Božičnice" v otroških vitih družbe sv. Cirila in Metoda bodo v naslednjem redu: pri mostu v Pevmi v soboto ob 2. pop., v Podgori pa v nedeljo ob 3. pop.
Gospe odbornice ženske podružnice so se velike potrudile, da bodo mogle obdariti vse potrebne otroke.
Laška uastrpnost. — V nedeljo je neka nemška operetna družba predstavljala opereto „D i e 1 a c h e n d e n Er b e n“. Neki igralec je pri neki priliki nadaljeval šteti po slovensko : šest sedem — osem. „Corriere" se je hitro oglasil proti takemu žaljenju italijanske Gorice. Torej n e m š k i se sme tudi predstavljati v goriškem gledišču, dasi vsa goriška dežela ne šteje 4000 Nemcem, a slovenska besedica se tam ne sme čuti ! Taka je nestropnost goriških lahonov, katere redite — vi, dragi čitatelji !
Drobne novice. — Na Grintovcu pri Soči je plaz snega vzel očeta 5 otrok
f.	K.; zmel ga je tako, da je le levica ostala cela. — V Kalu pri Bolen dobe samostojno šolo. — V Orehovi j ah dozidajo spomladi zvonik ter popravijo cerkev sv. Avguština. — Davico imajo po nekod na Krasu. — H r i p a se je oglasila tudi letos. Pozor! — V Budanjah pri Vipavi se je zadušil neki norec z dvema žlicama tobaka, kateri je požrl. — V Volčje m grad u pri Komnu si je odrezal neki deček s slamore-reznico srednji prst na levi roki. — Župnija Dornberg je razpisana do 20. januarja. — V K o m n u prične v nedeljo sv. misijon in bo trajal 10 dnij. V Kanalu začne po novem letu poslovati novo sadjarsko in vinarsko društvo. Več pozneje kedaj o njem.
Solkanska čuvaja oproščena. Znano je našim čitateljem, da sta bila solkanska poljska čuvaja obsojena pri okrožnem sodišču goriškem zaradi hudodelstva krivega pričanja. Prinesli smo celo obravnavo. Kot podlaga obsodbi je služil zapisnik, kateri je spisal slovenščine nezmožni sodni pristav
g.	Musi n a, v katerem je pa bilo nekaj drugače zapisano nego sta govorila poljska čuvaja (kakor namreč ona trdita). Obsojena sta bila na več tednov trde ječe. Zagovornik dr. Stanič je napravil pritožbo ničnosti na Dunaj; vsled lega se je vršila obravnava v petek in — oba sta bila oproščena.
Irredenta ni nič zadovoljna s to veljavno razsodbo vis. kasacijskega sodišča, kajti molče
kakor grob o nji. Hoteli so imeti žrtve znanega „napa d a“ (o katerem pa nihče nič ne ve!), a izpodletelo jim je! Še je včasih pravice na svetu!
S Trnovega pri Gorici: „V nedeljo dne 16. t. m. po sv. maši blagoslovilo se je novo šolsko poslopje. Slovesnosti udeležilo se je starešinstvo, vsi udje kr. šolsk. sveta ter vsi duhovnijani, ki so bili pri sv. maši. Potem so bili otroci obdarovani s kruhom, sadjem in dobili so vsak par kancev vina, kar jim je preskrbelo županstvo, a od g. vikarija dobili so vsak po eno podobico v spomin".
„Dobro mišljen nasvčt". — „Tri-ester Zeitung" od torka je iznenadila primorske Slovane s člankom, ki je bil brez dvoma navdihnjen z merodajnega mesta. Ako ima članek resno podlago, ako imajo navdihovale! zaresno voljo, potem se bo dalo govoriti, — a jasno in brez ovinkov.
članek se nanaša na sedanje narodnostne odnošaje med Slovani in Italijani na Primorskem in uvideva, da po tej poti ni mogoče dalje; zlasti obsoja izbruhe dveh laških poslancev iz Istre proti Slovanom (glej o tem na drugem mestu) in naposled poživlja primorske Slovane, naj natančno označimo svoj program, o katerem bi se dalo govoriti. Ali kot predpogoj naglaša članek popolno soglasje med Slovenci in Hrvati.
Članek se obrača do vseh primorskih Slovanov. Zato bi se morali najpoprej — ako se sploh hočemo odzvati s kakim programom !	— dogovoriti narodni voditelji
iz vseh treh primorskih pokrajin in ne posamično, da drug ne bo vedel za drugega. V tem slučaju smo goriški Slovenci v najugod-nišem položaju, ker imamo v deželi veliko večino in imamo v rokah tudi toliko moč, da morajo merodajni krogi najbolj z nami računiti. — Toliko za enkrat na znanje „Triesterici" in drugim Slovanom v sosednjih primorskih deželah.
Kar se tiče programa v obče, smo goriški Slovenci na čistem : to so za zdaj resolucije zaupnih možvBjub-1 j a n i. Merodajni krogi naj si jih dobro prečitajo, ako imajo sploh kaj resne volje s svojim „dobrohotnim nasvetom". Goriški Slovenci smo pripravljeni za popolno spravo na podlagi resolucij, ki so utemeljene od prve do zadnje pike na božjih, naravnih in tudi ustavnih zakonih. Mi nočemo nič tega, kar je tuje, zahtevamo pa za se popolno enakopravnost. — Toliko v naglici za danes. Ako bo kaj resnega na tem „nasvetu", bomo že še govorili potem, ko se dogovore o njem naši veljavni možje narodnega vodstva.
Lov na slovenske otroke se nadaljuje. Mestni stražniki še ne nehajo kolovratiti po hišah in pregovarjati starišev, da bi poslali otroke — zdaj v sredi šolskega leta!— v laške šole. Proti slovenskemu pouku navajajo take razloge, kateri bi speljali na led le kakega furlanskega buteljna; zato pa ne žanjejo zaželjenih uspehov, kajti naše ! ljudstvo se res lepo zaveda svoje narodnosti. Izvedeli smo tudi več slučajev, ko so bili ti ljudje prav radikalno postavljeni na ulico; nekatere matere so jih oštele tako zgovorno, da niso vedeli, kje in kako hi najhitreje prišli na cesto. — Tako je prav, vrli stariši! Pokažite vrata takim drzovitežem, ki se upajo nadlegovati Vas s takimi nečednimi prigovarjanji!
Ali neki ljudje so začeli rabiti dvoje vrste orožje pri takemu ostudnem lovu na slovenske otročiče. Stariše mamijo z darovi in celo z denarjem; nekemu otroku so poslali par čevljev na dom in potem vabili ga v laško šolo. Ali stariši se odločno branijo takemu usiljevanju darov in judeževih grošev, za katere ne marajo prodajati irredenti svoje krvi. Tudi v tem pogledu smo dobili od raznih stranij poročila, ki morajo veseliti vsakega Slovenca. Stariši, zapodite sleparje, ki Vam ponujajo ostudne judeževe groše,
pa tako, da se ne bodo upali nikdar več pokukati skozi vaše duri.
Ali zagrizenost lahonska je šla še dalje! Na stariše, ki so v neki službi, upli-vajo na vso silo, da morajo poslati svoje otroke v laško šolo, sicer da jih odslovijo iz službe. O takih nesramnostih in peklenskih drzovitostih lahonov, ki se rede s slovenskimi žulji, do danes nismo dobili povsem gotovih dokazov. Ako se nam to posreči, objavimo jih slovenskemu občinstvu, k a-tero že danes poživljamo prav odločno, naj potem nikoli več ne prestopi praga istih lahonov, naj ne kupi več od njih niti za novčič blaga. Mi bomo pazili na to. Ako kdo ne bo slušal glas poštene slovenske duše, glas narodne vesli in da bo še dalje podpiral take zaklete sovrage našega naroda, onda naj pričakuje, da prijavimo njegovo ime slovenskemu občinstvu, da ono pa njemu pokaže hrbet, ker ni vreden nikake podpore, niti spoštovanja svojih sosedov. Ako nam srditi la-honi, zagrizeni irredentovci in le po našem trudu in znoju zbogateli Židje napovedujejo take vrste boj, onda izbojujmo ga! Ne bojimo se ljudij, ki imajo potrebo nas, nikakor pa mi njih!
S trnovske planote. (Novi sport: „s n e ž k e") — Znano je nekaterim cenjenim čitateljem, koliko trpljenja in muk prestanejo prebivalci po gorah v zimskem času. Vzlic hudemu mrazu, debelemu snegu in večkrat silnemu viharju mora gorjan vendarle iz tople sobice v ledeni zrak, da pripravi drva za peč, da donese živini vode i. t. d. Posebno pa občuti te zračne prikazni gozdar v trnovskem gozdu. Vsak čas in v vsakem vremenu moramo mi gozdarji v naše malo kraljestvo, da je branimo raznih kvarljivcev in škodljivcev , bodi že, da spadajo ti k razni ugrab-Ijivi zverjadi ali pa dvonogim potomcem Adamovim. Najhujše prizadene v zimskem času debel, mehak sneg. Hoja v takem snegu je povsem nemogoča, ako si človek ne naveže na nogi tako imenovane „krmplje". — To so leseni obroči prepleteni navskriž z vrvico. S to pripravo se malo bolje hodi v mehkem snegu, ker se ne vdira zelo globoko. A vendar ima tudi ta priprava svojo slabo stran. Ko je namreč sneg malo bolj vjužen, prijemlje se krmpljev in človeka tako utrudi, da ne more naprej. Konečno se je prišlo tudi temu v okom. Učeni in v vsaki stroki iznaj-deni gospod gozd. oskrbnik na Dolu, spomni se slavnega „Nansena", ki je prepotoval Grenlandijo na tako imenovanih „čevljih za sneg* — („snežke") — nemško „Schnee-schuhe;" Skandinavec imenuje to pripravo: „S ki". Da pomore sam sebi in gozdarjem, naroči imenovani gospod za poskus ene snežke. Ta jako priprosta priprava so lesene tanke diljce v širokosti 7-8 cm in dolgosti do 3 m in debelosti 1 -3 cm; spredaj so nekoliko navzgor ukrivljene, kakor sani; blizo sredine je z jermeni pritrjena noga.
Mož ne vzdiguje noge, temveč drsa naprej, kakor po ledu. Za lepšo in gotovejo vožnjo rabi se še dolga palica za porivanje naprej in balansiranje. S to nenavadno pripravo se drči, kakor blisk po mehkem snegu, ker se nič ne vdira. Gotovo je, da ima ta novost jako lepo prihodnost, sosebno za alpinske kraje. Da je to resnica, sliši se, da na Koroškem letos kar tekmujejo v naročanju „snežk". Malokateri spori se človeku tako hitro prikupi, kakor snežke. Letos smo v trnovski planoti že skoro vsi gozdarji oboroženi s snežkami — in gotovo je, da tudi drugod ne izostanejo, ko uvidijo dobroto te za nas imenitne priprave. Posebno bi bilo svetovati Tolmincem to koristno pripravo.
Ravno, ko pišem te vrstice, drči mi nasproti tovariš Filip na snežkah — in da si je Filip hrust, da malo takih, ziblje se lahkotno na mehkem snegu, kakor labud na vodi.
Devetstodevctindevetdeset „čotastih" polžev! — ti gozdarji bodo pa kmalu po „luftu" letali, — dejala je stara Urša. —
Tone Smuknaprej.
S Tolminskega. — Pred nedavnim •Časom smo na tem mestu opozorili čislana županstva, naj navržejo davek tudi n a žganje, da se pomnožijo nekoliko občinski dohodki in ob jednem doseže kolikor toliko omejitev žganjepitja. Saj imamo pred očmi žive izglede, kako pogubna je ta nesrečna brluzga in kako vidno hira človeški rod vsled uživanja upijanljivih pijač. Na vseh koncih javnega življenja poudarja se narodnost, ljubezen, požrtvovalnost do svojega naroda. Prav ! Tu se ponuja narodnjakom prav lepa prilika, pokazati pravo in živo narodnost. Naj torej velecenjeni rodoljubi in narodnjaki uplivajo na županstva, da to storijo čim preje. Tudi katoličani imajo sveto dolžnost, lotiti se te zadeve ter pritiskati na občinske zastopnike, da obč. davek naložijo žganja-rijam. Ali niso prav žganjarije največje za-vornice cerkvi in šoli? Žal, da prav malo se
0	tem govori in piše, dasi je ta točka skoraj glavna socijalnega uprašanja na Tolminskem. Kaj nam pomaga sanjariti o višjih političnih točkah, ko imamo pred svojim pragom tako važne zadeve, ki kličejo po nujni rešitvi. Na Tolminskem je narodno uprašanje tako rekoč rešeno, k e r c. kr. oblastni j e občujejo in uradujejo skoraj i z k 1 j u č-
1	j i v o v slovenskem jeziku. Tolikanj bolj pa trkajo druga uprašanja na duri rodoljubov in narodnjakov na Tolminskem. Vseh uprašanj najvažniše pa je: žganje-pitje in iz tega izvirajoča zapravljivost. Mogoče, da se bode komu zdelo, da pretiramo. Nikakor ne. Razglas od dež. odbora v zadnji številki „Soče“ jasno in neoporečno spričuje, da smo v tem oziru zelo na slabem. Dež. odbor upa, da v prihodnjem letu se steče v deželno blagajnice 4500 gld. samo kot dohodki od žganja v Tolminskem okraju, torej izmed vse h sodnijskih okrajev največ upa dobiti od našega. Komur številke ne odprejo oči, temu ni pomaganja.
Prilično hočemo tudi objaviti imena onih županstev, ki so navrgla davek na žganje.
Iz kobariškega kota: — V nedeljo 16. t. m. po noći okolo enajste ure prideta dva neznana potepuha po poti od Podbele sem in se ustavita pri mali, s slamo kriti strehi hišice udove K. S. Eden potepuhov potegne žveplenko in zažge streho; na to se oba naglo odtegneta po poti proti Sedlu. K veliki sreči ste to zapazile dve hčeri sosednje hiše: prihitele ste in gorečo streho neustrašeno in previdno pogasile. Tako ste rešile udovo in nje otroke, pa tudi celo vas grozne nesreče. Bog jima plačaj!
Dobre pol ure potem (ravno toliko se rabi iz Borjane do Holmca) je začel goreti pri cesti ležeči hlev druge udove v Holmcu. Tudi ta stavba je bila krita s slamo. Bivši župan Spehonja je videl iz svoje hiše: kako je pristopila temna postava k tej strehi in prižigala. Menil je, da pozen človek prižiga smodko. Pa kmalu se je posvetilo po celi strehi. Vrli mož je hitro ljudi vzbudil in priklical, prihiteli so tudi dobri sosedje Sedlani s svojo brizgalnico. Združenemu naporu gasilcev se je posrečilo, obvarovati tikajoče se sosedne hiše. Hleva pa ni bilo mogoče več rešiti. Ostalo je golo okajeno zidovje. Velika sreča je bila zopet v tej nesreči, da tega večera ni bilo niti sapice ne, ko drugače po teh naših krajih le prerado gospođini mrzla, silna sapa.
Čuvaje javnega reda in varnosti prosimo podvojene čujčenosli. Tu smo na meji. Se večji izvržek človeštva se neopažen lahko priklati sem z Laškega in se ravno tako lahko neopažen in nezasačen povrne, izvršivši peklenski svoj namen.
Občinske predstojnike pa prosimo, da uvedejo po vaseh nočne čuvaje in si prav kmalu povsod omislijo prepotrebnih brizgalnic. Ljudje sami pa čujte moj opomin: ostanite še dalje zavarovani!
Usmiljeni Bog varuj nas na priprošnjo
sv. Florijana zverskih požigalcev ter časnega in večnega ognja!
V Ponikvah na Krasu, 10. dec. (Sami smo krivi!). Pod tem naslovom sem čital že veliko člankov, ki so govorili čisto in golo resnico. Da je temu še dandanes tak6, naj omenim sledeči slučaj:
Pred nekaterimi dnevi sem opazil na občinski deski v Avberju prilepljen razglas v laškem jeziku in ta razglas je poslalo — c. kr. namestništvo v Trstu. To je pač velika uganka, čemu pošiljajo nam laške dopise,
I ko pri nas razim župnika ni nikogar, ki bi umel laški jezik. Ali namestništvo zato pošilja razglase na deželo, da jih nihče ne razume? Kako more potem zahtevati, da se bomo ravnali po njih? — Naši župani bi morali vračati take dopise! Posnemali naj bi laške župane v Istri, ki so se s skrajno odločnostjo uprli celo zaradi pravične naredbe ministrove.
Dne 10. t. m. sem šel v Scž mo k davkariji naznanit, da bom kuhal žganje; ali za svoje plačilo sem dobil pobotnico na nemško-laški tiskovini. Zahteval sem slovensko pobotnico in dovoljenje, a gospodje so mi odgovorili, da bi mi radi postregli, a da nimajo slovenskih tiskovin. — To je zopet nov dokaz k temu, kar je pisala „Soča“, da tinančna oblast v deželi se prav čisto in golo nič ne zmeni za slovensko prebivalstvo. Torej tudi mi Kraševci moramo si ubijati glave z nemškimi in laškimi spisi! Kaka pravica pa vlada v Avstriji? Ali živimo na Turškem? Ne verujem, da Turki tako prezirajo druge narodnosti v cesarstvu!
Vem za slučaj, ko bi bil imel neki Kraševec kmalu veliko sitnost zaradi tega, ker ni razumel nemško - laškega dovoljenja za kuhanje žganja. V davkariji je naznanil ure, kedaj bo kuhal, a uradnik se je pomotil in je zapisal druge ure, a Kraševec je žgal po svoje. Prišla je fmanca in mu zapečatila kotel, Velika sreča je bila zanj, da se je reč mogla pojasniti in dokazati.
Tako se godi nam Slovencem na Goriškem ! Celo c. kr. oblastnije pospešujejo laščino po slovenskih tleh. Znano pa je, da slovenski renegati so najhujši irredentovci! Ali je tako postopanje državi v korist?
Iz Pulja. — Minulo je že nekaj mesecev, g. urednik, kar ni več opaziti v „Pri-morčevih“ predalih nikakega sledu iz peresa „pnščavniku- — Podbrdskega. Nekaterniki — in teh je veliki broj — celo ugibljejo, da omenjenega puščavnika „krije že zemlje črna odeja*, kar pa ni res, kajti naš puščavnik še vedno „travo tlači" in sicer ob obalih adrijanskega morja in ne pod „sivim" Čavnom.
Danes, g. urednik, mi je poročati (in tem polom najuljudneje prosim, naj se ne vrže ta bore dopisič v uredniški „koš") o tukajšnji lahonski surovosti ali „omiki", kakor kedo hoče. — Vest, da se odstrane slovenski napisi v Piranu in Tržiču, je razveselila in oživila od nog do glave tudi tukaj šnjo lahonsko gospodo, kolikor toliko tudi prosto, „polente" lačno ljudstvo italijansko. Kake ideje goji tukajšnji „izrael" do Slovanstva, se ume že iz tega, da je tukajšnja mestna druhal pretekli teden nekemu tukajšnjemu narodnemu trgovcu, Hrvatu, pobila okna ter vrgla in razbila desko s hrvatskim napisom raz vrat, dasi kupujejo pri njem le njegovi somišljeniki. To vam je res lahonska „omika" !!
Kakci smo v tem oziru mi Slovenci „pohlevno ovčice", kaže se že v tem, ako se nastani kateri Italijan v sredini naše „metropole" — v „beli" Ljubljani, ne bo čul niti jedne besede proti njegovi narodnosti iz slovenskih ust.
Drugi trn — četudi ne akacijev ali robidov, — ki bode močno v oči tukajšnjemu izraelu, je ta. da se slovenščina pri tukajšnjem c. kr. peš-polku, št. 97. popolnoma dostojno spoštuje. Da se pri imenovanem peš-polku
naša narodnost tako dostojno spoštuje, gre vsa hvala nekojim častnikom in podčastnikom. Mej poslednjimi si je največ zaslug stekel c. kr. narednik Sivec, koji je pri svoji stotniji pravi oče Slovencem — vojakom, kateri zato veliko zadovoljneje prenašajo svojo vojaško službo.
Da bi se iztrebili iz Istre Slova ni — kar imajo laški rogovileži noč in dan v m islih — se gotovo še ni rodil tako genijalen mehanik, ki bi k temu početju izurnel primeren stroj, — in pa: ne obupajte istrski Slovani! „Svaka sila do vremena" !
Podbrdski
S Kanalskega: „V nedeljo zvečer ''feil je 22-letni mladenič Janez Konjedec iz Gor. vasi, priden in pameten rokodelec, vesel v svoji družini, kesneje še v družbi s tovariši, a po noči zadela ga je kap. Pač resnična je žalostna prislovica :	„Danes rudeč, jutri
smrdeč".— Blaž Namar, 58 I. star, mlinar v Gor. vasi, šel je v torek popoldne pogledat v mlin. Ker se mu ni zdelo vse v redu, hotel je na kolesu nekaj popraviti; toda nakrat zadene mu suknja ob kolo, in ni je bilo zanj več rešitve. Kolo ga je začelo vrteti okoli, da je bil siromak ves pomaščen, tako, da je s svojim truplom kolo vstavil. Ostalim domačim v hiši se je čudno zdelo, da mlin stoji; gredo pogledat in najdejo ubogega nesrečnega očeta nezavestnega in grozno razmesarjenega ovitega okoli mlinskega kolesa. Včeraj prišel je le toliko k zavesti; da so ga mogli prevideti s sveto popotnico za umirajoče; kmalu potem je umrl".
Ostala Slovenija.
Ne »utor ultra crepidem! Po naše: „Le čevlje sodi naj kopitar!" Ta izrek velja tržaškemu mestnemu svetu, ki se drzno utika v cerkvene reči, ki so mu toliko mari, kolikor nam italijanske finance. Kakor smo že poročali, priredil je mestni svet tržaški ogorčeno „denuncijo" o „protinarodnem postopanju" tržaškega vladike, katero je hotel odposlati sv. Očetu. O tem so razpravljali, kakor znano, tudi v poslednji seji mestnega sveta. No c. kr. namestništvo pa je uložilo modri svoj „veto" proti odpošiljatvi te „spomenice", t. j., razveljavilo je oni sklep mestnega sveta. „Pic-colo" se jezi, zakaj niso že davno poslali te „spomenice", ampak čakali, da jej je namestništvo zavilo vrat. Prav jim bodi! Kaj ima mestni svet opraviti s cerkvijo?
(Joncertisti d’ Importazlone. — Tako nazivlje židovski „Piccolo" glasbene umetnike, ki so — slovanskega rodu. Minoli petek nastopila je v Trstu pri nekem koncertu tudi gospa P o d g o r n i k - T o 1 o m e j, katera je brez dvoma v Trstu najizborniša pianistinja. Ker pa „Piccolova" vest — kakor navadno — noče priznati resnice, napisal je mesto laskave ocene vest „concerti d’importazione", v katero izliva ves smrad svoje židovske duše. Iz vsake njegove besedice videti je onemoglo njegovo sovraštvo proti vsemu, kar je slovansko, in le radi tega, ker je slovansko. In to priznava tudi očito! Celo tako nesramen je, da izjavlja, da je umetnost sicer mej-narodna, toda „bratski" bi se vezal le z Nemci, ker je njih glasbena umetnost vredna občudovanja, in pa ker Nemci niso nevarni italijanski narodnosti v Trstu! To pa je že taka podlost in nizkost značaja — da ne rečemo neumnost, — kakoršne je najti le pri židu po kroju „Piccola". — Kaj so pa potem laški muzikanti in gladiščni „bajazzi", ki prihajajo semkaj z onkraj luže? To so seve „artisti divini" ali pa vsaj „professori" (reete: professionisti), če le znajo količkaj brenkati, ati pa dreti se po sekiricah. Sicer nam je pa jako malo do „appoggio della štampa italiana", slovanski umetniki so za-
dovoljni, da jih poznajo Slovani, in oni, ki ume pravo umetnost. Za „Piccolove" Žide pa je umetnost previsoka, da bi jo mogli razumeti in da bi jo moglo doseči njih blato.
Volitve v Pazinu. — Kakor smo poročali v zadnji številki „Soče", pričele so v Pazinu občinske volitve, katere so se do sedaj vršile za narodno stranko z jako povoljnim uspehom. Nasprotniki italianissimi napenjajo vse strune, vse moči, zastavljajo vse sile, da bi prevarili hrvatske volilce. V ,jedni davčni občini n. pr. širili so vest, da *roča občina ali župan, da ljudem ni treba zapuščati opravkov in hoditi na volišče, „ker pojde vse gladko" ; drugod so trosili lažnjivo vest o povišanju davka, o davku na žene, otroke, kokoši (!!) itd., katere bo ljudstvo moralo plačevati, ako dobi Pazin zopet hrvatsko upravo. V Pičanščini ponujali so siromašnemu kmetu dva gld. (!) za glas, toda opekli so se; drugod zvali so ljudstvo na pijačo, ali vse zastonj. Ker so Lahi v Pazinu konečno sprevideli, da jim zavedni narod ne sede več na limanice, zatekli so so reveži k najpodlejšemu sredstvu, — k denuncijanstvu, ter kličejo cerkvene oblasti in vlado na pomoč proti „agitacijam" volilne komisije.
Odposlali so brzojavke katol. nunciju na Dunaj, g. ces. kr. namestniku v Trstu in ministru notranjih poslov na Dunaj, v katerih pravijo, da skoro vsi duhovniki pazinske občine škandolozno (!) agitujejo (brzojavka navaja imena duhovnikov in kraje, kjer službujejo), da je župnik J. v N. in kapelan I. v J. v cerkvi proglasil, da je ukazal sv. Oče, da morajo glasovati vsi za Hrvate; dalje, da volilna komisija počenja nasilstva, sleparstva vsake vrste, in druge take podle in umazane laži. Značilna za vrednost teh brzojavk je vse-kako vest, da se nikdo ni drznil s svojim imenom prevzeti odgovornosti za vsebino teh brzojavk. A ukljub vsem napetim močem mrtvaškega boja zmagala je sijajno v III. razredu naša stranka z 831 glasovi proti 3 5 0. Nasprotniki so sila poparjeni. — Ali dobili so še veliko preveč glasov, kajti pravih Lahov v tej obširni občini ni niti desetina! In ti ljudje hočejo še nadalje ukazovati v občini!
Tudi v drugem razredu so zmagali Hrvatje po dvodnevni hudi borbi. Ali zmagali so nepričakovano sijajno, kajti dobili so 388 glasov, dočim so jih dobili Lahi le GO. — Slava zavednim volilcem hrvaškim! Slava ne-prestrašenim voditeljem! Živela slovanska Istra !
Slovenske starinske najdbe iz G. in 7. stoletja so izkopali v beljaški okolici. Torej je Vodnik resnično pel: „Od nekdaj prebiva tu moj rod!"
Na Koroškem so pri občinski volitvi v Kotmarivasi zmagali Slovenci. — V treh krajih na Koroškem že imajo električno razsvetljavo.
Raznoterosti.
Čuden bolnik je sedaj v bolnici v Ko-lošvaru, namreč rumunsk kmet, katerega so > morali odpustiti od vojakov, ker neprestano • raste in so mu vse obleke postale premajhne. ! Bolnik čuti velike bolečine v glavi, roke in I noge so mu nenavadno velike postale. Zdravniki si ne morejo raztolmačiti te čudne prikazni. Ni upanja, da bi siromak ostal živ.
Veliko carinsko poneverjenje so zasledili v Petrogradu. Zaprtih je kakih 35 uradnikov, ki so utihotapljali velike množine svilnega blaga kot volneno blago. Država je po takem nepoštenem ravnanju oškodovana
za poldrugi milijon rubljev. Do sedaj je bilo že zaslišanih 130 prič. Obravnava se prične v kratkem.
Gluhonem vsled električnega toka.
V	Belemgradu se je neki Lazar Damjanovič, trgovec, dotaknil na tleh ležeče žice električne razvesvetljave. Učinek električnega toka je bil tako silen, da je Damjanovič oglušel in onemel. Nesrečnež toži sedaj dotično družbo za odškodnino in zahteva 50.000 frankov za bolečine, dosmrtno rento 6 frankov na dan in 500 frankov za zdravilne troške.
Tatvine na italijanskih železnicah.
V	Vidmu je izginil iz Pontebe došli vrednostni zavoj, v katerem je bilo 3000 gld. Sum leti na železniškega uradnika Confalonierija, ki je že v zaporu.
Drobiž po 20 novč. in po 4 novč.
pride, kakor se je že večkrat naznanilo, z novim letom iz prometa in nikdo ni več dolžan vsprejemati takega denarja. Pri c. kr. blagajnicah in uradih pa se bo te vrste drobiž vsprejemal še celo leto pri plačilih ali pa se bo izmenjaval.
Milijonar-saniomorlicc. — Dne 5. t.
m. usmrtil se je v Varšavi poljski grof Ba-vorski. Pokojni bil je pisatelj; obogatel je poljsko književnost s prevodi raznih slavnih pesnikov, tako n. pr. Byronovich, Gothejevih, Schillerjevih, i. dr. Samomorilec pustil je 10 milijonov v znanstvene in literarne svrhe. Usmrtil se je baje radi bolezni na živcih, ki ga je mučila že več let.
Čudna razsodba. — Sodišče v Brnu rešilo je te dni obsodbe nekega kmeta, ki je bil zatožen žaljenja časti, ker je bil rekel nekemu trgovcu z živino „goljuf, slepar, ka-nalja". Sodišče utemeljilo je svojo razsodbo s trditvijo, da so omenjeni izrazi v navadi na sejmih z živino!
Trideset let. — V sodnem poslopju v Bresciji so te dni našli neko pozabljeno blagajnice, ki je že trideset let stala tam, ne da bi kdo vedel, kaj je v njej in kaj je s to omaro. Sedaj so se našli ključi, in ko so jo odprli, so dobili 13000 lir v njej, kateri denar je bil uloženi. 18G5. Sedaj iščejo lastnika teh novcev.
Razbojniki v samostanu. — Našemljeni roparji so udrli po noči v samostan Karmelitank v Vilnordu v Belgiji, pobili dve nuni in začeli pleniti po samostanu. Ostale nune so začele klicati na pomoč in so res privabile orožnike, ki so bili slučajno blizu. Roparje, kateri so bili štirje znani lopovi, so orožniki odvedli v zapor.
Silen vihar v Jaffi. — Primorsko mesto v sveti deželi Jaffa je te dni silno trpelo po več dni trajajočem viharji in dežji. Dvanajst hiš se ie že zrušilo, nad 50 pa je jako poškodovanih, da se vsak hip utegnejo podreti. Več ljudij je našlo smrt v deročih vodah.
Zaprte tovarne. — Vsled predloga, da se bodo obdačile vžigalice so prenehale z delom tri največje tovarne, dve v Turinu in jedna v Empoli. Ostale tovarne se hočejo pridružiti omenjenim trem. Mej delavci je nastala velika razburjenost. V Turinu je prišlo 500 delavcev vsled tega ob zaslužek.
Samomor v sodni dvorani. — V Moskvi se je ustrelil v sodni dvorani mej obravnavo bivši načelnik orožnikov polkovnik Serpin. Obtožen je bil zarad nenravnosti. Ko so porotniki izrekli, da je kriv in so se sodniki oddaljili, da določijo kazen, je Serpin potegnil revolver in se je ustrelil v desno sence.
Človeško meso kot medvedja krma.
— Grozen zločin je baje izvršila neka glu-maška družba v Rusiji. Kmetje so privedli
na policijo v Odesi 12-Ietnega, strašno zanemarjenega dečka, ki je beračil. Deček je povedal, da ga je njegov oče prodal za 10 rubljev glumačem, ki so ga pa ostavili, ker se ni mogel naučiti glumaških iger. Dalje je pravil deček, da glumači v zaboju vozijo skrivaj seboj medveda in da so oropali ne-; koga potnika ter mu vzeli GO rubljev, potem | ga pa ubili in oblek® zakopali. S truplom ubitega so krmili medveda. Deček je rekel, da pokaže mesto, kjer je zakopana obleka in je imenoval zločince. Policija preiskuje zdaj to skrivnostno stvar.
Izdajatelj in odgovorni urednik A. Gabršček., Tiska Goriška Tiskarna A. Gabršček v Gorici.
Andrej J a k il
tovarna kož v Rupi p. Miren in zaloga usnja v Gorici, na Kornu.
I. Cej
gostilničar v Židovski ulici št. 5 toči naravno briško vino.
r rane Bensa
V U7.1U 111101 SL.

prodaja vsakovrstno usnje
podplate, kopita, sploh vsa orodja in potrebščine za '.»vliarie	vi;,, dobro blago po zmernih cenah
čevljarje. Zagotavlja zato se sl. občinstvu priporoča
za obilen obisk.
Karol Drašček
Podružnica za razprodajo kruha se nahaja v Semeni-ški ulici št. 2.
Novine Franc,
mizarski mojster, ima svojo delavnico v Ozki ulici (Via Stretta) v Gorici št. 1. Priporoča se slovenskim rojakom.
Franjo Jakil v Kaštelu št. 9 ima bogato zalogo vsakovrstnega usnja ter raznega orodja in potrebščin za čevljarje. Prodaja na drobno in na debelo.	Anton Koren trgovec v Gosposki ulici, prodaja razno lončarsko, porcelanasto in stekleno blago, reže in vkluda šipe v okna, reže in napravlja okvirje zn zrcala in podobe.
Ivan Roja krčmar „Alla Colomba" za veliko vojašnico na desnem voglu v ulico Mo-relli, toči domača vina in ima domačo kuhinjo. Cene prav zmerne.	
	Peter Birsa gostilničar pri veliki cerkvi (Corte Garaveggia št. 4.) priporoča sl. občinstvu izborna domača vina, vedno dobrt. sveže pivo, domačo kulunjo; postrežbo točna.
Anton Obidič ševljar v Semeniški ulici čt. 4. se priporoča Slovencem v mestu in okolici za blagohotna naročila.	
	Ivan Pečenko veletržec z vinom na debelo v Vrtni ulici št. 8, (poleg ljudskega vrta na desno) prodaja nad 56 litrov po najnižjib cenah pristna bela in črna vina, in sicer: vipavska, furlanska. — Zagotavlja dobro, pristno blago, točno postrežbo in nizke cene.
Ivan Kavčič veletržec na Kornu ima zalogo Dreherjevega piva ter žita, moko, soli in otrobij.	
	Ant. Jere tič za veliko vojašnico v Gorici prodaja vse izdelke, ki spadajo v šolsko in pisarniško rabo kot: papir, peresa, svinčnike, knjižice, knjige za upisovanje itd. Pisanke in risanke iz dobrega papirja izdeluje v svoji delavnici, na kar se slavno učiteljstvo še po-sebno opozarja.
Ivan Dekleva veletržec z vinom v Gorici ima v svojih založnicah vedno na izbiro vsakovrstna domača vina bela in črna istrijanska ter bela dalmatinska. Pisarnica se nahaja v Magistralni ulici. Prodaja na debelo.	
Anton Fon v Semeniški ulici ima pro-dajalnico vsakovrstnih klobukov in kap ter gostilnico. Toči vedno dobra in naravna vina.	
	Martin Poveriti civilni in vojaški krojač v Gorici, priporoča svojo veliko zalogo blaga kakor tudi gotovih oblek. Dalje: srajce, spodnje hlače zavralniee, civilne, vo jaške in uradniške o vrat 'nike, sablje z vso opravo zlate in sreberne zvezde skratka: vse, kar je po-trebno za gospodo v sala . ,.arfu. Obleke po na ločilih izdeluje točno in (jo'nizki ceni.
Spominjajte se o vsaki priliki šolske dece v „Sloginih“ učnih zavodih