407 »Po naključju« sem se jim pridružila. Odšle smo v ba- rako, kjer je bilo spravljeno razno orodje: lopate, mo- tike, krampi ... Hkrati so na taboriščni cesti in ob stra- neh barake oprezale zanesljive tovarišice, da bi z do- govorjenim znamenjem opozorile na morebitno ne- varnost — na paznico ali na esesovca. Operacija v takšnih okoliščinah je bila iz zdravstve- nih in varnostnih razlogov res zelo tvegana. Delati je bilo treba v največji tišini, pri slabi razsvetljavi, in to hitro, še preden bi zatulile sirene k popolni tišini, ko ni smela biti zunaj barak nobena jetnica več. Ko smo skrbno zagrnile okna, sem pripravila tiste borne potrebščine, ki sem jih mogla dobiti: ovoj, skalpel, pinceto, mažo in majhno količino kloretila. To so mi priskrbele češke zdravnice z revirja. Z ohra- brujočim in tolažilnim prigovarjanjem sem najprej operirala tisto, ki se je posega bolj bala. S kloretilom sem obrizgala kožo okoli vtetovirane številke in jo nato izrezala. Ker je bila ta jetnica hudo občutljiva, sem porabila zanjo skoraj ves kloretil in za drugo ga je ostalo le še malo. Zato je morala ta prestajati veliko hujše bolečine. A bila je zelo pogumna. Čeprav ji je od bolečin curljal znoj po obrazu, je vse prenašala mirno in tiho. Naposled je bilo delo opravljeno, in to brez vsakr- šnih motenj. Skrbno smo odstranile vse sledove in odšle v presledkih druga za drugo, ne da bi nas bil kdo opazil. Na glavnem revirju so ponarejale tudi kartice za in- nendienst. Neka francoska zdravnica je bolnice celo šminkala, da bi bile videti manj bolne. Sprva sem »stanovala« na tretjem bloku, potem pa kar na svojem bolniškem. Zjutraj sem najprej napravila vizito, potem je bil apel, nato je bilo treba delati de- lovne zapiske, zbirati material za laboratorijske pre- glede, pošiljati na rentgen itn. Popoldne sem obisko- vala naše ženske, ki so bile potrebne pomoči. Po kosi- lu, ko sem bila nekoliko prosta, sem včasih lahko odne- sla kateri kakšen star krompirček, če sem ga dobila. Strletovo sem komaj spravila z revirja na svoj blok, ker je bila kot invalidka v nevarnosti. Potem je bila policajka in je pri tem našim veliko pomagala, a je po osvoboditvi umrla za pegavico. Velikokrat sem mora- la tudi miriti in razsojati v prepirih med bolnicami. Nekatere so bile sebične, druge že povsem otopele. Bilo je veliko najrazličnejših tragedij. Tako sta na ne- kem pogradu ležali neka nemška kriminalka in mla- da Židinja. Prva je bila zelo surova, brezobzirna in pre- pirljiva in je Židinjo venomer brcala in zmerjala. A ne- ko jutro sem našla Židinjo obešeno. Visela je kleče na pogradu, bila je že trda in nedvomno že več ur mrtva. Čudno, kriminalka je vso noč ležala poleg nje in ni ničesar opazila. Hudo mi je bilo, ko sem zjutraj sporo- čila »samomor« SS sestri, a bala sem se tudi očitkov. Vendar prav brez potrebe — SS sestra se je začela sme- jati kakor blazna in se kakor od velikega veselja tolči po kolenih. Toda najbolj me je zmeraj prizadelo, kadar so se es- esovski zdravniki in esesovske sestre zgražali nad ne- človeškim bitjem in žitjem tistih, ki jih je prav njihov nacistični sistem pahnil v tako nemogoče življenjske razmere. Neka SS sestra je na primer nekoč, ko se je hudo bolna jetnica, ker ni mogla priti do stranišča, podelala v svojo jedilno posodo, rekla: »Poglejte, če to niso prašiči!« Kadar je bilo treba kakšni jetnici še posebej pomaga- ti, smo se zmeraj obračale na zdravnice njene naro- dnosti. One so potem same iskale poti naprej za svoje sonarodnjakinje. Res lepo smo sodelovale, posebno s Čehinjami in tudi s Poljakinjami. Marca 1945 sem zbolela — za tifusom — in res nisem mogla več delati. S strahom sem mislila na tiste svoje bolnice, ki sem jih skrivala pred zaplinjevalnico. Precej časa sem oma- hovala, a končno njihove prave diagnoze in način zdravljenja le zaupala starejši poljski zdravnici, ki je prišla iz Auschwitza in je zato nisem dobro poznala. Čudovito se je izkazala in vse te uboge bolnice obdr- žala na bloku ter požrtvovalno skrbela zanje. Bila je cela »veriga« pomaganja. Vendar nekaterim ni bilo mogoče pomagati, ne tako, ne drugače. V najhujših dneh selekcij, na primer na veliki petek 1945, so tiste, ki so jih pripeljali iz drugih taborišč, poslali iz kopal- nice naravnost v plin. Takrat sta se širila po taborišču strašen dim in smrad. Ob koncu sva se z Vido Stojko- vičevo domenili, da ona odide, jaz pa ostanem pri bol- nicah. Ko so prišli Rusi, so dve avstrijski zdravnici-jetnici za- prli. Avstrijska sestra-jetnica, ki je baje pomagala par- tizanom, me je prišla prosit, da bi zanju posredovala pri ruski zdravnici Nikiforovi, ki je bila tedaj nekak- šna šefinja taborišča. A ta se ni upala k NKVD. Še pre- vajalko sem težko dobila. Pošiljali so naju od urada do urada, celo avto so nama dali na razpolago. Po- vsod sem dokazovala, da sta obe nedolžni, vendar ne vem, če je to moje letanje in dokazovanje imelo kak- šen uspeh. Dr. Majda Mačkovšek Strokovna srečanja 60-URNI TEČAJ V TREH DELIH TEČAJ LAKTACIJE ZA OPRAVLJANJE IZPITA ZA NAZIV MEDNARODNI POOBLAŠČENI SVETOVALEC ZA LAKTACIJO IBCLC (INTERNATIONAL BOARD CERTIFIED LACTATION CONSULTANT) Terme Dobrna, 9.–11. februar, 23.–25. marec, 6.–8. april 2006 Zlata Felc Pred petimi leti je Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja pri Slovenskem odboru za UNICEF imenoval Ginekološko-porodniški oddelek Splošne bolnišnice Celje za Republiški demonstracijski center za uvajanje mednarodnega projekta UNICEF-a in SZO – »Novo- MEDIKOHISTORIČNA RUBRIKA 408 ZDRAV VESTN 2006; 75 rojencem prijazna porodnišnica«. Priznanje pomeni spodbudo za nenehno iskanje ustvarjalnega pristopa k delu za projekt »Novorojencem prijazne porodnišni- ce«, ki postane tako izredno dinamičen, pravzaprav ni- koli dokončan. To potrjuje tudi organizacija 60-urne- ga tridelnega tečaja Tečaja laktacije za opravljanje iz- pita za naziv mednarodni pooblaščeni svetovalec za laktacijo IBCLC (International Board Certified Lactati- on Consultant). Potekal je v Termah Dobrna (9.–11. fe- bruarja, 23.–25. marca, 6.–8. aprila 2006). Soorganiza- torja sta bila Društvo svetovalcev za laktacijo in doje- nje Slovenije in Nacionalni odbor za spodbujenje do- jenja pri UNICEF-u Slovenija. Program (predavanja in skupinsko delo) je potekal v prikupni konferenčni dvo- rani VIVAT hotela VITA, ki sprejme 50 slušateljev. Ude- ležba je bila dobra, saj je na tečaju sodelovalo 47 udele- ženk, medicinskih sester in zdravnikov iz različnih slo- venskih zdravstvenih ustanov. Program je potekal glad- ko, kar dokazuje, da so bile priprave skrbne. Vseh štiri- najst predavateljev, slovenskih strokovnjakov s pod- ročja dojenja, je črpalo gradivo iz priročnika Core Cur- riculum for Lactation Consultant Practice, ki ga je ure- dila Marsha Walker. Knjiga, ki je izšla leta 2002, je prvi tovrstni priročnik Mednarodnega združenja svetoval- cev za laktacijo (International Lactation Consultant As- sociation). Predavatelji so pripravili vzorna predava- nja, saj omenjeni priročnik celovito prikazuje področ- je laktacije, temelji na podatkih, podkrepljenih z znan- stvenimi dokazi, ter išče celostno rešitev za specifične težave. Odgovori na anonimni vprašalnik, ki ga je na koncu tečaja izpolnilo 40 udeleženk, so potrdili, da je bil tečaj odlično organiziran, teme pa dobro izbrane in izčrpno predstavljene. Zakaj je bilo sploh potrebno organizirati takšen tečaj v Sloveniji? Leta 2004 je začel veljati dokument »Protection, pro- motion and support of breastfeeding in Europe: a blueprint for action«, ki je akcijski načrt za države čla- nice Evropske unije. Mednarodni pooblaščeni sveto- valec za laktacijo IBCLC je v tem dokumentu naveden kot pomemben, dodatno izobražen zdravstveni ka- der, ki je temeljna osnova pri spodbujanju, podpira- nju in uveljavljanju dojenja. To pomeni, da izvaja ene- ga najučinkovitejših ukrepov za ohranjanje zdravja otrok in tudi odraslih. Naziv IBCLC torej označuje iz- kušenega zdravstvenega delavca, ki je s poglobljenim študijem dojenja in laktacije pridobil dodatno speci- alistično znanje ter opravil zahteven izpit IBLCE. Mednarodna izpitna komisija za svetovalce za lakta- cijo IBLCE (International Board of Lactation Consul- tant Examiners) ima sedež v Washingtonu, D. C. Ima prestižno uradno priznanje Ameriške državne komi- sije za potrdila NCCA (US National Commission for Certifying Agencies), kar zagotavlja strokovno vre- dnost izpita IBLCE in s tem najvišji standard tistim po- klicnim svetovalcem, ki so na voljo doječim materam po vsem svetu. Letos bo lahko izpit IBLCE prvič potekal v slovenskem jeziku, saj smo izpolnili enega od pogojev za to: orga- nizacijo 60-urnega pripravljalnega tečaja. Strokovnjaki z nazivom IBCLC po svetu večinoma de- lajo kot medicinske sestre ali zdravniki v porodnišni- cah, enotah za intenzivno zdravljenje novorojenčkov ali pediatričnih oddelkih. V Sloveniji so pričakovanja staršev glede podpore pri dojenju vedno večja, zato bodo vedno bolj izbirali zdravstvene ustanove, v ka- terih so zaposleni strokovnjaki z nazivom IBCLC. Tu- di to je bil pomemben razlog za organizacijo tečaja. Tako smo tudi v Sloveniji skušali ujeti korak s časom. Pri tem smo izkoristili tudi znanje in izkušnje, ki so jih nabrale kandidatke v preteklih letih, in jih razširili s sveže pridobljenim znanjem. Udeleženci tečaja so prejeli Zbornik predavanj z na- slovom Tečaj laktacije za opravljanje izpita mednaro- dni pooblaščeni svetovalec za laktacijo IBCLC (Inter- national Board Certified Lactation Consultant). Zbor- nik prinaša zaokrožene informacije o dojenju, zato bo lahko v pomoč tudi tistim zdravstvenim delavcem, ki vse težje dobivajo v roke primerno tujo strokovno literaturo s področja dojenja, za raznovrstne domače vire pridobivanja znanja pa jim dostikrat primanjkuje časa. 3. SEEA SIMPOZIJ – NOVA KAKOVOST ŽIVLJENJA ZA UŽIVALCE DROG IN 2. VANGUARD KONFERENCA – ZDRUŽENI ZA OTROKE, ZDRUŽENI PROTI AIDSU Jasna Čuk-Rupnik V Novem Sadu so se 17. maja 2006 zbrali strokovnjaki za zdravljenje bolezni odvisnosti od prepovedanih drog na 3. simpoziju SEEA (South Eastern European Adriatic Treatment Network). Z dobro voljo in mate- rialno podporo je skoraj za poln avtobus slovenskih udeležencev poskrbela »tovarna zdravil Krka« v osebi ves čas nasmejane gospe Nade Petrovič. Svoje programe smo predstavljali zdravniki iz držav bivše Jugoslavije. Tako smo izvedeli, da sta bila na psi- hiatrični kliniki v Beogradu in Skopju programa za zdravljenje opiatne odvisnosti z metadonom uvede- Sl. 1. Udeleženci tečaja in nekateri predavatelji. Prva z leve v drugi vrsti stoji gospa Ilse Bichler, IBCLC, di- rektorica IBLCE urada za Evropo in severno Afriko.