Štev. I.             V Ljubljani, dne  i. prosinca  1894.        Leto XIV.
Natanova prikazen.
Legenda.
premično tu sedi že dolgo, Ves utdpljen v mračne misli svoje. Pe"smi  krasne,  verze togepolne Jeremije, pevca in preroka Pel nocdj je zopet ginjen starec. Spremljale ga orgije so ubrane, Spremljali ga pevci  so na koru. In te" pe"smi mu šume" po glavi, In te" pe"smi mu zvene" še v duši; S strun skrivnostnih tam nekje" v dnu srca Jeremija še odmeva čudno . . .
Utihnile zdavnaj  orgije glasne, Utihnile pevcev pesmi svete; Vsa odišla srenja od veče"raic, Tiho vse po  synagogi stari. Vse pogasil sveče že je sluga, Vse  pogasil ter zaklenil vrata. Tam v svetiljki  le srebrni  spredaj Sredi templja dol viseči s stropa Večna luč še ni ugasla slaba. Tam trepeče višnjev še plameuček, Razsvetljuje mystično hram božji, Osvetljuje v klopi glavo sivo, Sivo glavo Natana  rabina.
Oh, ti Natau z lepoj beloj  bradoj !
Sam, tako" si sam na svetu, je li ?
Ženo Rahel si  pokopal davno,
Razkropila križem svet se deca .  .   .
Sam si &im ostal z Jehovoj  svojim,
Ž njim le,  ž njim se pogovarjaš v  templji  .  .   .
Nad glavoj mu luč brli v svetiljki. Ves zamaknjen kvišku gleda Natan. In podprši glavo si z rokama, V polutemi toži poluglasno : »O Jehova sveti  in pravični' Ne zame"ri mislij mi predrznih, Ne zame"ri vprašanj mi pregrešnih!
1
2
A.  Aškerc:  Natanova prikazen.
v                            •                                                                               v
Cital knjig sem mnogo   že učenih In  oziral  se  okrog po svetu: Narod  vsak, kar ti si jih ustvaril, Domovino  vsak  ima jo svojo Oh,  zakaj bas ndrod tvoj  izbrani, Oh, zakaj  bas Izrael tvoj  verni Domovine nima skupne svoje ? Po vsem svetu blodi ljudstvo naše, Med narodi tujimi  živimo — Brez pastirja ovce razpršene  .  .   .«
Nad glavoj  še luč gori v svetiljki.
V   težkih mislih gleda Natan predse, Težko trudno že  podpira glavo, Klone  v dlanih mu  čim  dalje niže  .  .  . Glej!  svetiljka z bledoj večnoj lučjo  — Čudo je li ž ujoj  se zdaj  zgodilo ? Razsvetljena kakor ob večerih,
Kadar zakon sveti v njej se čita, Kadar psalmi pčvajo se divni! Niso sveče bele po lestencih, Ne svetiljke,   ki  tako"  gorijo  — Nadnaravne luči so, nebeške: A prižgali so ji  Kerubimi, Kerubimi,  sveti Serafimi. Gleda Natan   kvišku tč  svetlobo, To prikazen bajno, čudapolno: Glej,   razgrinja raj se mu v višavi !
V   raji vidi  —  o, je li mogoče?  —
V   raji, kar pod stropom synagoge, Vidi rabbi  stare tri očake; Abraham je,   Izak, Jakob gori,
Na oblaku zlatem vsi  sedijo !
Gladi brado Abraham si dolgo,
Gladi  brado,  rabbija  tolaži:
»Kaj  žaluješ,  Natan ti  pobožni?
Tožbe tvoje slišali smo  vroče,
Prišle v raj  so k nam gor skoz oblake,
Slišal sam jih je Jehova tudi
Pa  po  meni   ti  tako-le  pravi :
Domovine nimate,  vzdihuješ,
Domovine svoje, Natan ljubi?
Vse dobi se za deu&r na svetn!
Bogatejši kdo pa je tam doli,
Nego naši so  rojaki,  bratec ?
Ves svet dolžen  vam je,  kakor čujem,
Ves svet vaš je  —  domovina  vaša!«
Siuša, gleda Natan Abrahama,
V  blazenstvu se koplje  —  prebudi se  .   . Jutro svita že se skozi okna.
A. Aškerc.