Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 Gorlzia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 Trieste, Vicolo d. Rose,-7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 L Leto XII. - Štev. 3 (572) Gorica - četrtek 21. januarja 1960 - Trst Posamezna številka L 30 Še nekaj o filmu V zadnjih mesecih je Katoliški glas objavil vrsto člankov, ki obravnavajo film z raznih stališč, gospodarskega, umetniškega, tehničnega i. p. Manjka še samo psihološka in versko nravna stran. Ker je pa »Katholisches Sonntagsblatt« prinesel uvodni članek z naslovom: »Naše stališče do filma«, ga podajemo tukaj v prevodu: »Nobena tehnična iznajdba novejšega časa nima večjega vpliva na ljudske množice in jih ne drži bolj v oblasti kot film. Ce je bila pred 100 leti govorjena beseda glavni instrument vplivanja na ljudi in še prej pisana beseda najvažnejše sredstvo prenašanja misli na druge osebe, ima, v dobi tehnike slika, združena z besedo, tonom in drugimi modernimi pripomočki gotovo največjo privlačno silo in najmočnejši vpliv na druge. Ne bomo na tem mestu razpravljali, kako film slabi in hira ter včasih tudi skvari ali popolnoma uniči zdravo ustvarjalno domišljijo, kako otopi sprejemljivost čutil, nekritično vpliva na možgane, kaže spačeno, nepravo sliko sveta in življenja, da se drži sanjavost filma za edino realnost ali resničnost. Tukaj povemo le kakšno stališče naj zavzame laik do filma. Stari Grki so poznali pregovor: »Imam nekaj, toda nočem, da bi dotična stvar imela mene«. Ako smatramo film po tem reku, pridemo do važnih zaključkov. Predvsem ne pozabiti, da vse, kar je preveč, škoduje. Kakor dobra kapljica vina zmer-10 in o pravem času, ne nudi samo uži-, tek, marveč tudi koristi in krepča človeka, tako zmerno obiskovanje dobrih in priporočljivih filmov pospešuje in bogati našo notranjost. Ko govorimo o dobrih filmih, mislimo na tiste, ki jih je katoliška filmska družba označila kot take. Nekaterim se bo zdelo nekako nepotrebno varuštvo, češ, saj si človek lahko sam ustvari svoje mnenje. Tem bi stavili nasprotno vprašanje, če si kdo n. pr. kupi stroj ne da bi se prej posvetoval s strokovnjakom, ali da teče v lekarno po zdravila, ne da bi prej vprašal zdravnika za svet. Isto velja za filmsko kontrolo. Iz vežbani strokovnjaki, ki delajo po dobio preizkušanih pravilih, nam dajo svojo sodbo ali oceno in mi moramo biti zado voljni, da to oceno sploh dobimo. Razloček je samo v tem, da kdor kupi stroj ali zdravilo, pri pogrešku ve, da bo imel denarno oz. zdravstveno škodo od tega. Duhovna škoda, ki jo povzroči slab film, se pa ne da izračuniti in določiti v številkah ali bolečinah. V slabih filmih tičijo le čutna dražila, ki večkrat v človeku vzbujajo le najnižje nagone in so zaradi tega tako vabljivi. Ko je pa domišljija pokvarjena, dober okus zgubljen, razrvana notranja urejenost in ravnotežje, zgubljene In zavržene dosedanje smernice življenja, potem manjka merilo za določitev škode; le izven stoječi more določiti, kakšen škodljiv vpliv je Imel slab film. Zato imajo starši in vzgojitelji še posebno nalogo in odgovornost, da obvarujejo mladino vpliva slabih filmov. Pa tudi bolj zreli mladi ljudje bi morali Imeti že od doma in šole toliko uvidevnosti, razuma in samostojnosti, da ne obiskujejo takih filmov. Najbolj važen Je pa zgled odraslih. Kdor hoče biti zaveden in odgovoren katoličan in ne more pustiti takih filmov, kdor nima poguma nastopiti kot mož proti slabim filmom, pa najsibo pri delu ali razvedrilu, v gostilni, kavarni, doma ali v uradu, ali žena pri nakupovanju, obiskih, sosedih itd. tak zanemarja važno nalogo, ki Jo ima kot laik. Ne izgovarjaj se, da ne veš. V mestih in po večjih krajih so povsod razo-bešena obvestila o dobrih in slabih filmih, da se vsak lahko orientira. K temu pride pa še druga naloga. Danes ima že vsako mestece svoj kino in Potujoči kino prihaja že v najbolj oddaljene vasi. Kakor ilustrirani časopisi, no-vlne, radio in televizija registrirajo vsako mnenje in želje poslušalcev, gledalcev In bralcev, vzame tudi film na znanje kritike, sodbe in želje svojih obiskovalcev. Kje so laiki, ki odločno protestirajo pri lastnikih kinodvoran, ako ti stavijo v program manj vredne filme? Koliko protestnih pisem dobijo brezvestni kinopro-ducenti od očetov in mater, učiteljev in varuhov mladine? Kdo opušča tak kino, čeravno tu in tam prinese tudi kak dober film? To so resne naloge laikov, ki si jih mora zapomniti. Od odgovornih mož, žena in zrelejših mladeničev je odvisno: ti morajo imeti pogum in pomagati, da se film, eno najmočnejših in najbolj vplivnih sredstev očisti vsega blata ter postane res vir zdrave zabave, dušne in srčne kulture v blagor ljudstva.« T Iv. L,. Žalostne vesti iz Peruja Vsi južni predeli Peruja so še vedno pozorišče močnih potresnih sunkov. Od torka 12. jan. dalje so v teh pokrajinah zabeležili kar 64 potresnih sunkov. Prvi sunek v lorek, je bil najmočnejši in je porušil do tal Arequipo, Chuquibambo ter druga manjša mesteca. Vojaštvo z največjo težavo prodira proti ponesrečenim krajem, ker so vse prometne zveze pretrgane. Prebivalstvo preživlja dneve na odprtem, na mrazu in v pomanjkanju vsega. Reševalne skupine niso kos položaju. Primanjkuje predvsem helikopterjev, ki bi najuspešneje in najhitreje nudili pomoč prizadetemu prebivalstvu. Računajo, da je potres zahteval okoli sto mrtvih, velikansko pa je število ranjenih in obolelih. Apostoli cerkvene edinosti Pojavi antisemitizma Vzadnjih dveh tednih se je po Zahodni Nemčiji in drugih evropskih državah razširil val antisemitizma, to je protijudove gonje. Po sinagogah, cestnih zidovih ter javnih poslopjih so nacistični elementi narisali kljukaste križe in druga hitlerjanska znamenja ter pomazali zidove s protižidovskimi napisi in gesli. Začelo se je najprej na neki sinagogi v Nemčiji ter se od tu kmalu razširilo po vsej državi. Nekaj dni zatem so opazili kljukaste križe že v Londonu, Parizu, Amsterdamu, Rimu in drugih evropskih mestih, kakor da hi šlo za organizirano početje. Svetovno javno mnenje je spričo rasističnega pojava v tolikšnem obsegu močno vznemirjeno. Saj je začelo nič manj kot enajst evropskih držav; med drugim so znake antisemitizma opazili tudi v Severni Ameriki, v Čilu (Južna Amerika) ter celo v Južni Afriki. Mnogi so se spraševali, ali to pomeni, da nacizem spet dviga glavo? Morda še tako daleč nismo, ampak kar se je v teh zadnjih dveh tednih zgodilo, je resen opomin vsem in zlasti Nemcem, da v tem oziru ne sme biti več odpuščanja. Doslej je javno mnenje i-melo vtis, da sta bili povojna Nemčija in Avstrija preveč popustljivi do novofašističnih gibanj. Pogosto se je slišalo, da so bivši nacisti spet na vodilnih mestih in položajih. Naši koroški bratje morda o tem kaj več vedo, saj to na svoji koži čutijo. Nacionalistično politiko, ki jo uganjajo socialistična in ljudska stranka v Avstriji, more koristiti le takim ekstremističnim elementom. V Berlinu so nacistični študentje celo uprizorili povorko ter prepfevali Hitlerjeve himne; na dunajskem vseučilišču pa so postavili venec z nemško zastavo. Podobnih slučajev se je pripetilo brez števila. Kancler Adenauer je spričo te- ga vznemirjen; njegova vlada je zagotovila, da bo krivce neizprosno kaznovala. Govori se tudi, da misli razpustiti desničarska gibanja, v katerih se zbirajo bivši nacisti. Medtem poročajo, da so sodišča v Nemčiji in drugod obsodila po naglem postopku več oseb, ki so jih zasačili pri risanju kljukastih križev. Nekateri menijo, da se je to moglo zgoditi edinole na zapoved kakega skrivnega vodstva, katerega sedež naj bi bil kje v Nemčiji, češ, saj sta se nacizem in njegov otrok antisemitizem rodila prav v tej deželi, kjer je Hitlerjeva vlada ustanavljala zloglasna koncentracijska taborišča ter organizirala morijo Judov po Evropi. Bog pa zahteva poleg molitve tudi delo. Že sv. Benedikt je postavil v svoja pravila: »Ora et labora — moli in delaj«. Delo za zedinjenje ločenih pravoslavnih bratov zahteva specialnih delavcev. Poudarjam, specialnih delavcev, ker ni vsak sposoben za to delo. Najprej: mi nismo misijonarji, zakaj misijonarji spreobračajo pogane v krščanstvo; nam pa tega ni treba, ker sb naši vzhodni bratje že kristjani. Seveda, če bo komunizem še dolgo propagiral svoje brezverje, bomo morali tudi mi mlade ljudi poučevati v osnovnih krščanskih resnicah. Zaenkrat pa se ne imenujemo misijonarji, temveč apostoli cerkvene edinosti. Potem: mi delujemo v vzhodnem, bizantinsko-slovan-skem obredu, se držimo vzhodnih šeg in pobožnih navad ter se pokorimo vzhodnim cerkvenodisciplinskim predpisom. In prav to mnogim ljudem ne gre v glavo. Pa vprašujejo: »Zakaj ne obračate Rusov v latinski obred? Zakaj jih ne prijavite k latinskim šegam in navadam ter k latinski disciplini? Katoliška Cerkev bi bila bolj enotna, če bi vsi katoliški narodi imeli en obred (latinski), eno disciplino in skupne šege in navade«. Pa ni tako! Edinstvo Cerkve je v tem, da vsi verniki izpovedujejo isto vero, prejemajo iste zakramente in se pokorijo isti cerkveni o-blasti (papežu in z njim zvezanim škofom). Druge stvari so pa lahko v Cerkvi različne. Tako: obred, šege, navade, jezik, disciplina itd. Tako je bilo v Cerkvi od samega začetka. Jeruzalem je imel svoj jezik in obred, Antijohija svoj, Aleksandrija svoj, Rim svoj itd. In vsi ti različni obredi so bili katoliški obredi. Naši vzhodni pravoslavni bratje so ohranili en tak prvotni katoliški obred, ki se imenuje bizantinsko-slovanski. Z njim so si ustvarili visoko cerkveno kulturo. Zakaj bi jim Sovjeti in razorožitev Sovjetski ministrski predsednik Hruščev je na seji Vrhovnega sovjeta, t. j. sovjetskega parlamenta, naznanil, da bo Sovjetska zveza v prihodnjem razdobju zmanjšala število oboroženih sil za približno eno tretjino. Vrhovni sovjet je seveda predlog takoj in brez odlašanja enodušno potrdil. — Po tem načrtu bodo odpustili iz vojaške službe en milijon in dve sto tisoč mož; pod orožjem pa bo kljub temu ostalo še dva milijona in pol mož. — Toliko vojakov imajo približno tudi ZDA. Hruščev je pred Vrhovnim sovjetom govoril tri ure dolgo. Dejal je, da ima Sovjetska zveza trenutno pod orožjem tri milijone in 623 tisoč mož. Ob koncu vojne leta 1945 jih je imela 11 milijonov. — V ostalem delu govora je poveličeval vojaško moč Sovjetske zveze ter sam priznal, da napovedano zmanjšanje oboroženih sil ne bo oslabilo sovjetske vojaške moči, ker gre samo za reorgani- zacijo v smislu nove svetovne strategije. Sedaj ko ima Sovj. zveza za svojo obrambo medcelinske izstrelke ter celo vrsto drugih izstrelkov, ne potrebuje več toliko vojakov. Nasprotno, potrebuje delavcev v kmetijstvu ter pri proizvodnji potrošnih dobrin. Hruščev je pač ugotovil, da mu od Zahoda ne preti vojna in da ima kljub temu za vsak slučaj dovolj topov, a premalo kruha. Zato je sedaj določil ; manj topov in več masla. Verjetno je prišel do spoznanja, da tudi v komunističnem »raju« ostane naša zemlja vedno le solzna dolina, kjer si je treba v potu svojega obraza služit kruh. Sredstva za zadostitev človekovih potreb so omejena, naše potrebe in želje pa so nenasitne. Zato ni mogoče istočasno proizvajati dosti topov in dosti masla. Tudi v komunističnih državah se je treba odločiti ali za topove ali za maslo. Širite „Katoliški glas" Minister Pinay odstopil torej danes odjemali to, kar je pri njih katoliško; dobro, visoko razvito in zveličavno? Zato je Sveta Stolica vedno ščitila vzhodne obrede. Sveti papež Pij X. je osebno celo izrekel naslednje pomembne besede: »Nec plus, nec minus, nec aliter«, kar pomeni, da se vzhodnemu obredu ne sme nič dodati, nič odvzeti, niti ga kako drugače izvrševati. PAPEŠKI RUSKI ZAVOD V RIMU Da bi pa sv. kat. Cerkev imela zadosti apostolov cerkvene edinosti, sposobnih izvrševati svojo službo v bizantinsko-slovan-skem obredu, mora imeti posebna semenišča. Ukrajinci imajo svoja semenišča in prav tako Romuni. Katoliški Rusi pa do leta 1929. niso imeli svojega lastnega semenišča za svoj obred. Tega leta pa je papež Pij XI. skoraj na čudežen način dobil od sestre sv. Male Terezije veliko svoto, ki jo je porabil za to, da je zgradil v Rimu Papežki ruski zavod in ga posvetil sv. Mali Tereziji. V njem se sodaj vzgajajo za ruske duhovnike-apostole predvsem gojenci ruske narodnosti, pa tudi gojenci drugih narodnosti, ki so sposobni za ta apostolat in se obvežejo, da bodo vse svoje življenje in delovanje žrtvovali za to, da se uresniči zedinjenje ruskih pravoslavnih kristjanov s kat. Cerkvijo. Med temi zadnjimi so posebno za-željeni Slovenci, ker niso v »sporu z nobenim slovanskim narodom in so po svojem značaju zelo široki in uvidevni. Naslov našega semenišča je: Pontificium Coliegium Russicum, via Carlo Catta-neo 2, Roma. Sprejemajo se dobri, sposobni (posebno za jezike) in goreči za vzhodno apostolstvo mladeniči, ki so končali z dobrim uspehom ljudsko šolo, polno gimnazijo in cerkveno filozofijo ter z dovoljenjem svojega škofa ostanejo inkar-dinirani v svoji škofiji. NASE DELO V SEDANJIH RAZMERAH Pa nam ugovarjajo: »čemu pripravljati vzhodne duhovnike, ko je Rusija še zaprta? Skoda časa, truda in poklicev!« Odgovarjam: Res je, da je Rusija še zaprta. Toda ne vemo, kako dolgo še bo. Zato pa moramo biti vedno pripravljeni. Zadnji trenutek se ne da vse napraviti. Poleg tega imamo številno rusko emigracijo — nad 3 milijone ljudi. Duhovniki vzhodnega obreda, ki se čutijo bolj sposobne za praktično dušnopastirstvo, lahko med njimi uspešno delujejo. V ta namen je oi'-ganiziranih po vsem svetu precej centrov. Tako v Rimu, v Milanu, v Miinchenu,'v Parizu, v Trstu, v Zahodni Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji, v Londonu, v New Yorku (Fordham University, Russian Centr, New York 58, N.Y.), v Braziliji, v Buenos Airesu, v Avstraliji in še drugod. Tiste pa, ki imajo talent za znastveno delo, čaka ogromna naloga; treba je prirediti in prevesti na ruski jezik vse filozofske in bogoslovske knjige in druga podobna znanstvena dela; treba se je poglobiti v vzhodne cerkvene probleme, in nazadnje je treba pripraviti vernike latinskega dela kat. Cerkve za zedinjenje z vzhodnimi brati, kar vzame mnogo sil in časa. Molimo torej in se žrtvujmo, zakaj žetva je velika in zgleda, da bo prav kmalu še večja. P. Anton Koren DJ. Francoski finančni minister Pi-nay, ki je postavil zopet na noge izmozgano gospodarstvo četrte francoske republike, je pretekli teden odstopil zaradi nesoglasij z gospodarsko politiko vlade. Na njegovo mesto je general De Gaul-le imenoval ravnatelja Francoske banke Baumgartnerja. S tem se je končal spor v Debrejevi vladi glede gospodarske politike. Umik Pinaya iz političnega življenja je precej globoko odjeknil v Franciji; marsikoga tudi ni prepričal. Mnogi se še vedno sprašujejo, zakaj je mož moral odstopiti prav v trenutku, ko je njegova zvezda najvišje sijala in so njegove reforme začele dajati otipljive sadove. Uvedba težkega franka je njegovo delo. — Taka je pač hvaležnost tega sveta. Pinay je hotel voditi gospodarstvo po liberalističnih načelih in se zato ni strinjal z ostalimi ministri. Mnogi vendar sodijo, da so bili vmes tudi politični razlogi. Medtem se Francozi pripravljajo za razstrelitev svoje prve atomske bombe, do katere bo prišlo v kratkem v Saharski puščavi v A-friki. Vso Evropo je zajelo slabo vreme Mrzli val je zajel vso Evropo od skandinavskih dežel do Sicilije. Od vse povsod poročajo o snežnih zametih in silnem mrazu. Zamrzle ceste so povzročile vrsto nesreč. V Nemčiji so zabeležili nad tisoč nesreč pri katerih je izgubilo življenje 25 oseb, velikansko število pa je ranjenih. V Avstriji so zabeležili v Zugspitze 27 stopinj pod ničlo in sneg je ponekod dosegel višino 2,15 metrov. O številnih cestnih nesrečah poročajo tudi iz Francije, kjer so mnoga mesta ostala brez luči in plina, in ponekod tudi brez vode. Tudi v Švici so zabeležili 15 stopinj pod ničlo, v Siaint Moritz pa celo 31 stopinj. V goratih pre- delih grozi nevarnost plazov. V Amsterdamu na Holandskem se je v predmestju odprla na nasipu 60 metrov dolga razpoka in voda je naglo preplavila velik del mesta. Nad 10.000 prebivalcev je moralo v vsej naglici zapustiti ogrožene domove. Smrtnih žrtov -na srečo ni bilo, velika pa je nevarnost, obolenj, saj so ljudje bili po več ur v ledeno mrzli vodi. Tudi v-Severni Afriki je zapadlo mnogo snega, zlasti v Alžiriji in Tuniziji. Po zadnjih poročilih je sibirski mraz, ki že teden dni oklepa vso Evropo, zahteval nad 150 smrtnih žrtev. Leto XII. - štev. 3 NAŠ TEDEN V CERKVI SLOVENSKA MLADINA na mednarodnem kongresu 24.1. nedelja, 3. po Razglašenju Gospodovem; sv. Timotej, škof 25.1. ponedeljek: Spreobrnjenje sv. Pavlu 26.1. torek: sv. Polikarp, škof, mučenec 27. I. sreda: sv. Janez Krizostom, šk., c. u. 28.1. četrtek: sv. Peter Nolask, spozn. 29.1. petek: sv. Frattčišek, škof, cerkv. uč. 30. 1. sobota: sv. Martina, dev., mučenica * SV. PETER NOLASK je bil rojen koncu 12. stoletja v južni Franciji. Starši so bili bogati plemiči, že petnajstleten je zgubil očeta. Mati ga je želela imeti v svetu. Toda mladenič je želel postati duhovnik. Kot duhovnik je tako slovel, da so ga postavili za vzgojitelja aragonskega kraljeviča Jakoba. Svoje premoženje je razdal za odkup krščanskih sužnjev iz rok moliamedancev. Ustanovil je tudi družbo redovnikov za reševanje sužnjev, katerih red je silno pomagal sužnjem. Razširil se je po vsem svetu. Kako pa ti porabljaš svoje imetje. Čeprav nisi bogat, lahko s svojimi denarci narediš mnogo dobrega, da podpiraš uboge, daruješ za misijone, za katoliški tisk itd. Veliko boljše je to, kot zapravljati denar za grešne zabave. 3. ned. po razgl. Gospodovem Sv. maša poveličuje božjo in Jezusovo moč. Ta moč je neizmerna in človeku vedno nujno potrebna. Gorje ljudem, ako jih Bog zapusti! Razblinijo se v nič. Gorje pa tudi ljudem, ki pozabijo na Stvarnika! Vsemogočni Troedini Bog hoče biti vsak dan znova počaščen, vedno ljubljen in nikoli pozabljen. Počaščen hoče biti zlasti z dolžno molitvijo, z vero, pobožnostjo, z lepim brezgrešnim življenjem. Nato hoče biti ljubljen z vsem našim srcem, z vso našo dušo in z vsemi našimi močmi. Kdor zavestno in hoteno ne ljubi Stvarnika, tak bo za vedno pogubljen. In kdor Ga ne ljubi z vsem svojim srcem, tak naj si ne obeta velike sreče po smrti. Končno g. Bog noče nikoli biti pozabljen, marveč želi biti venomer živ v naših mislih, v naši zavesti, v naši duši. Bog je neskončno velik Gospod. Njegovo veličanstvo je neskončno in brezprimerno. Človek je spričo Boga nekaj skrajno majhnega in nebogljenega, prava ničla. Že samo nas mora ta resnica vzpodbujati k neprestani globoki ponižnosti pred neskončno velikim Bogom. Sklonimo radi našega duha pred Njim, ki je naš vrhovni Gospod, in Ga dolžno počastimo v pobožni molitvi! A Bog ni le neskončno velik. On je tudi neskončno dober, vse-, stransko popoln in vse ljubezni vreden. Ljubimo Ga brez meje, trajno in goreče! Taka ljubezen nam bo dala večni raj. Ne pozabimo Ga nikoli! Imejmo Ga vedno pred očmi, vedno v mislih in v srcu, Njega, Njegovo postavo in Njegove želje! Potrebna nam je velika in trajna in živa duhovna povezanost z Bogom, posebno v teh težkih časih. Ošabni svet se nekam čudno in nesramno šopiri pred neskončnim Bogom. Najraje bi zamenjal vloge: sebe postavil na božje, Boga pa na svoje mesto. Vsemogočnega bi rad podvrgel sebi in dal nekam pod noge ali vsaj napravil sebi enakega. A ko se Bog enkrat tega naveliča in dvigne, takrat bo strahotno ponižal te ošabne ljudi. — Bodimo rajši ponižni častilci in prijatelji božji! Živimo pravo življenje dobrih in vdanih božjih otrok ! Izpolnimo besede sv. Pavla, ki pravi: »Prizadevajte si za dobro ne samo pred Bogom, ampak tudi pred vsemi ljudmi!« Skrbimo za resnično in popolno dobroto naših oseb in našega življenja! Naš vzor bodi mili in dobri Zveličar, ki nudi vsakomur potrebno pomoč! gobavcu in stotniku in vsem drugim ponižnim prosilcem. Posnemajmo Jezusa in bodimo vedno blizu Jezusa! Z Njim preživimo naše dni in naše noči! On je najvarnejši vodnik in najboljši pomočnik. Kdor je z Njim in kdor se k Njemu zateka, tak bo vedng rešen, rešen za ta in zlasti za drugi, za večni svet. V času od 6. do 13. decembra 1959 se je vršil v Buenos Airesu četrti kongres Mednarodne zveze katoliške mladine. Članica te zveze je tudi Slovenska fantovska zveza; zato so njeni zastopniki sodelovali na tem kongresu. Kongresa so se udeležili zastopniki 22 narodov iz Evrope in Amerike. Azijo so zastopali Japonci. Kongres se je začel v nedeljo 6. decembra v zlati dvorani buenosaireske občine, kjer so se ves čas kongresa vršile razne seje in sestanki. Argentinska vlada in bue-nosaireska občina sta posvečali kongresu veliko pozornost. Na otvoritvenem zborovanju sta govorila med drugimi tudi papeški nuncij in državni podtajnik za vere. Delegate so v času kongresa sprejeli predsednik republike dr. Frondizi, zunanji minister, predsednik mestnega sveta, papeški nuncij in vodstvo tukajšnje KA. Tudi bue-nosaireški tisk je posvečal kongresu veliko pozornost in je podrobno poročal o njegovem delu, ki je obstajalo iz dela komisij, plenarnih zborovanj, obiskov, sprejemov, izletov itd. Slovenska delegacija pod vodstvom g. Janeza Šparhakla se je ves čas pridno udeleževala vsega kongresnega dela. Slovenska fantovska zveza je prosila za pomoč Slovensko katoliško akademsko društvo, ki je izvršilo razne priprave za kongres. Veliko delo je slovenska delegacija izvršila s tem, da je izdala lično brošuro o Sloveniji. Brošuro so pripravili Vital A-šič, Tine Debeljak ml. in Janez Peršuh. Brošura vsebuje tri članke, v španskem, angleškem in francoskem jeziku. Napisala sta jih Ruda Jurčec {Slovenski narod in njegov nastop proti komunizmu) in dr. Pavel Krajnik (Za združitev cerkva - slovenska in svetovna misel). Ponatisnjena pa je tudi razprava pok. dr. Alojzija Kuharja »Sedanji položaj slovenske mladine pod komunizmom«. Ovitek brošure sta naredila Jure Vombergar in Ivan Bukovec. člani slovenske delegacije so razdelili brošuro med kongresnike. Kaj takega ni napravila nobena druga delegacija. Poleg te brošure so slovenski zastopniki tudi razdelili podobice Marije Pomagaj z Brezij Izšla je nova knjižica TRŽAŠKA SINODA (prelat dr. Ukmar) Dobi se v knjigarnah in župniščih. — — CENA 50 lir. — Španski znanstvenik postal duhovnik Profesor Jose Maria Albareda Herrera je nedavno prejel mašniško posvečenje v Madridu. Novomašnik zavzema odlično mesto med znanstveniki, saj je član Papeške znanstvene akademije, tajnik Sveta za znanstvena raziskavanja v Španiji, profesor geologije na madridski univerzi, predsednik Španske družbe znanosti, častni doktor mnogih univerz in član mnogih evropskih in ameriških znanstvenih družb. Romanje v Mariazell Preteklo leto je znamenito avstrijsko božjo pot v Mariazell obiskalo 400.000 romarjev iz 26 dežel. Arhitekti ljubijo katedrale V Liverpoolu v Angliji bodo gradili novo katedralo. Z načrti tekmuje 700 arhitektov iz Anglije in Irske. Natečaj se konča prvega septembra tega leta. Zahvala za Marijino podobo Kardinal Štefan Wyszynski, nadškof v Varšavi in primas poljski, se je v pismu zahvalil katoličanom Mehike, ki so darovali župni cerkvi v Niepokalamov pri Varšavi podobo Matere božje Guadalupske, patrone Mehike, kardinal pravi v pismu, da je za poljske katoličane Mehika zgled žive vere in pozitivnega dela za prospeh vere. Leta 1955 pa je skupina poljskih beguncev darovala cerkvi Matere božje Ved- ne pomoči v glavnem mestu Mehike podobo »črne Marije« z jasne Gore v čen-stohovi. Literarna nagrada katoliškemu duhovniku Švedska literarna družba »The Nine« je lani svojo letno nagrado podelila katoliškemu duhovniku, patru Trygve Lunde-nu. Ta je namreč strokovnjak v prevajanju starih srednjeveških literarnih del v moderni švedski jezik. Nagrado si je zaslužil s prevodom knjige svete Brigite o njenih Razodetjih iz latinskega jezika v švedskega. Knjiga je bila pisana sredi 14. stoletja. Benediktinski samostan v Ghani V mladi afriški državi Ghani bodo benediktinski menihi zgradili nov samostan. Za to delo so se odločili menihi samostana Tumliline v Maroku. Po vsem svetu je 222 benediktinskih samostanov, v Afriki 9. Relikvije sv. Pashala Bajlonskega na svetovnem evh. kongresu Sv. Pashal Baj Ionski je zavetnik vseh evharističnih kongresov. Škof iz Tortoze v Španiji bo prišel na prihodnji svetovni evharistični kongres v Miinchen in bo prinesel s seboj relikvije sv. Pashala, ki bodo izpostavljene javnemu češčenju v dneh kongresa. s kratko molitvijo za slovensko mladino pod komunisti prav tako v treh omenjenih jezikih. Naj posebej omenimo dva govora, ki sta ju imela na kongresu g. dr. Pavel Krajnik (O doprinosu Slovencev k razumevanju Vzhoda in Zahoda) in Mihe Ga-serja (O pravi svobodi in o naravnih pravicah in dolžnostih posameznika in narodov). Posebno lepo pa se je slovenska mladina odrezala na praznik 8. decembra. V velikem sprevodu so se razne narodnostne skupine podale na znani Majski trg, kjer je papeški nuncij imel sv. mašo in je prebral pismo papeža Janeza XXIII. Naj večje število narodnih noš in najboljše pevce so v tem sprevodu imeli Slovenci. Ljudstvo jih je navdušeno pozdravljalo. RAZNO Francoski stoletni jubileji v* tekočem letu V Franciji bodo letos slavili 300-letnico smrti svetega Vincenca Pavelskega in svete Luize Marillac. Slavili bodo tudi 100-letnico, odkar so odkrili grob sv. Martina. V Franciji je 3668 župnijskih cerkva posvečenih sv. Martinu, 485 krajev nosi ime svetnika, nešteto mestnih ulic in trgov je imenovanih po sv. Martinu. Tudi v sosednjih belgijskih škofijah je sv. Martin zelo češčen. V škofiji Namur na primer je med 731 cerkvami 97 posvečenih sv. Martinu. Za molčečo Cerkev Zadnjič smo že poročali, da je imel kardinal Lercaro zadnjo adventno nedeljo slovesne molitve za »Molčečo Cerkev« v Sloveniji. Naš dopisnik nam o tem poroča še sledeče: Po sv. maši so bili Slovenci kardinalovi gostje in so tako imeli priložnost obču- dovati njegovo široko razglednost, apostolsko dejavnost in socialno miselnost. V svoji hiši vzdržuje kardinal 30 delavcev, dijakov in akademikov, tudi tujcev. Domače razpoloženje, ki vedno vlada v tej hiši, je tokrat poživilo tudi petje njegovih fantov tar slovenskih gostov. Nasilednjega dne je slovensko skupino spremljal kaidi-nalov prvi tajnik, ki je bil pred posvečenjem v duhovnika arhitekt. Pokazal je nove cerkve, ki rastejo v predmestjih in razložil druge socialne podvige svojega škofa. Zanimivo je tole dejstvo: Bolonja je eno najbolj rdečih italijanskih mest; pa se za socialni napredek ljudstva najbolj bori ravno kardinal, ki obenem s svojimi ni pozabil na brate, ki živijo v trdih razmerah za železno zaveso. Katoličani na Daljnem Vzhodu Po zadnjih podatkih je število katoličanov na Daljnem Vzhodu v preteklem letu naraslo za 1,200.000 vernikov. Naj večji porast so opazili na Filipinih in v južnem Vietnamu, šestnajst azijskih držav šteje' skupno 34 milijonov katoličanov. Filmska industrija si je opomogla Kriza, ki je pred leti zajela vso svetovno filmsko industrijo, bo po sodbi izvedencev, kmalu premagana. To kažejo tudi bilance leta 1959. V Združenih državah se je dobiček filmskih tvrdk podvojil v primeri s prejšnjim letom. V Italiji so dosegli že v oktobru 1959 vsoto, ki so jo leat 1958 dosegli šele konec leta. Povečalo se je tudi število filmov. Italijanska proizvodnja filmov je dosegla število 161 in si s tem pridobila drugo mesto v svetovni lestvici filmov, ki jo je izgubila leta 1955. Od avgusta 1956 do junija 1959 je 36 italijanskih filmov zaslužilo samo na italijanskem trgu več kot 500 milijonov lir vsak. Prvi v tej lestvici je film »Vojna in mir« s katerim so italijanske kinoma-tografske blagajne zaslužile nad 2 milijardi^ lir. Sledi »Vrtinec« z 1 milijardo in 158 milijonov in drugi. Ti podatki zna-čijo da so se ljudje naveličali televizije, ki ne more nuditi gledalcu tega kar mu nudi dober in lep film. Italijanska lira si je priborila prvo mesto Italijanska lira si je priborila naslov »kraljica valut v letu 1959«. Poseben odbor, ki ga je ustanovil finančni ravnatelj »Lombard« in ki ga sestavljajo spretni britanski in tuji finančni magnati je določila italijanski liri nagrado »Oskar za najboljšo valuto leta«. V Financial Times »Lombard« pojasnjuje, da »je pojav italijanske lire kot ene najboljših valut v svetu kronal proces izboljšanja, ki je trajal več let.« France Bevk: »Ragazzi soli« Pod tem naslovom je založba Paravia v Turinu izdala v lepi opremi zbirko mladinskih povesti slovenskega pisateljo Franceta Bevka. Razdeljena je na dva dela. V prvem delu »Agnese« je devet mladinskih povesti, v drugem z naslovom »I due compagni« pa osem. Vsa ta Bevkova dola za mladino je prevedel Ezio Martin. Knjiga, ki šteje 145 strani in stane 1.200 lir ima tudi prevajalčev uvod z življenjepisom Franceta Bevka. V tem uvodu prevajalec zlasti pohvalno omenja Bevkovo povest »Kaplan Martin Čedermac« kot globoko psihološko delo. LOJZE AMBROŽIČ, RIM: 3 Novi slovenski prevod sv. ptsma VSEBINA NOVEGA PREVODA Predgovor je napisal mariborski škof, dr. Maksimilijan Držečnik. Omenja najprej priložil, t, ob kateri je objavljen novi prevod: stoletnica prenosa škofijskega sedeža iz St. Andraža v Maribor. Vsi vemo, da je Anton Martin Slomšek s to gesto rešil mnogo Slovencev narodne smrti. Gospod škof govori o konkretnih stopnjah, ki so omogočile izdajo novega prevoda; omeni nato ljudi, ki so pri novem prevodu sodelovali: »S posebno hvaležnostjo se moram spomniti še prevajalca, pokojnega g. prelata dr. Matija Slaviča, profesorja teološke fakultete v Ljubljani. On je nad dvajset let svojega življenja posvetil skoraj izključno prevajanju svetega pisma stare zaveze. Ob tem delu so se izčrpale njegove telesne moči. Zal, da ni več dočakal dneva, da bi videl svoje življenjsko delo natiskano in objavljeno. Umrl je 25. oktobra 1958. Grške tekste stare zaveze je prevedel pokojni profesor dr. Franc Jere. Delo obeh prevajalcev je dopolnil dr. Jakob Aleksič, profesor bibličnih ved stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani. Nekaj eksegetičnih opomb je prispeval dr. Stanko Cajnkar, profesor biblične teologije na isti fakulteti.« (stran VI.) Smoter sv. pisma objasni v sledečih besedah: »Predvsem postavlja (sv. pismo) človeka v pravilen odnos do najvišjega bitja, do Boga. Nadalje vsebuje načela, ki so temelj človeškega sožitja, ki urejajo odnose med ljudmi. Končno je to knjiga, ki daje človeku tolažbo in oporo v trpljenju, v preizkušnjah življenja in zlasti v smrti.« (str. VI. in VII.) BESEDILO NOVEGA PREVODA Naš najnovejši prevod sledi izvirnemu besedilu; ne drži se Vulgate (uradnega latinskega teksta katoliške Cerkve), kjer se ta oddalji hebrejskemu besedilu. Sv. Hijeronim, avtor Vulgate, pač kljub svojemu velikemu znanju ni imel na razpolago pripomočkov, ki jih imamo danes. Cerkev dovoli take prevode v moderne jezike; Pij XII. je v duhovniški brevir u-vedel novi latinski psalterij (tiskan 1945), ki zvesto prevaja izvirne hebrejske tekste. Oskrbel ga je Biblični Inštitut pod vodstvom novega kardinala Bea. Izvirnemu besedilu naš novi prevod sledi točno in zvesto. Dobro in na splošno v lepem jeziku izrazi misli pisateljev. Kot primer naj navedem dva teksta. 5 Mojz 29,9-14: »Danes stojite vi vsi pred Gospodom, svojim Bogom, vaši poglavarji, sodniki, starešine in voditelji, vsi Izrae- lovi možje, vaši otroci, vaše žene, tudi tvoj tujec, ki biva sredi tvojega tabora, od tega, ki ti seka drva, do onega, ki ti nosi vodo, da stopiš v zavezo Gospoda, svojega Boga in v njegovo zakletev, ki jo Gospod, tvoj Bog, danes sklepa s teboj, da te postavi danes za svoje ljudstvo in da bo on sam tvoj Bog, kakor ti je obljubil in kakor je prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. Toda te zaveze in te zakletve ne sklepam samo z vami, ampak tudi s tistimi, ki stojijo danes tu z nami pred Gospodom, našim Bo gom, in s tistimi, ki jih danes ni tukaj z nami.« Tu imamo važen bogoslužni tekst, ki ga nam novi prevod točno in jasno poda. Bogoslužni značaj teksta je razviden iz pogosto ponavljene besede »danes«. Središče Izraelovega bogoslužja je bila namreč obnovitev zaveze med Bogom in narodom pod goro Sinaj. Bogoslužje jim ni bilo samo spomin na preteklo dejanje, pač pa resničen zopetni sklep zaveze; za-kletev, ki je stara in nova obenem. Do neke mere ga moremo primerjati naši daritvi sv. maše, ki je spomin in ponovitev Kristusove daritve na križu. So še druge besede, ki kažejo bogoslužni značaj teksta: »stati pred Gospodom« pomeni prisostvovati božji službi; obljuba Izraelu in prisega očetom — misli, ki sta bili od bogoslužja neločljivi; »Gospod tvoj Bog« in zakletev in zaveza — prav z za- vezo je postal Gospod Izraelov Bog na poseben način. Tako vidimo, da besedilo kratko in jedrnato izrazi bistvo in osrednjo misel Izraelovega bogoslužja. Prav zato je beseda »danes« tako važna. Prevajalca lahko zapelje skušnjava nekajkrat jo izpustiti, ker se zdi odvisna. Sv. Hijeronim tej skušnjavi ni ušel. Zadnjo vrstico namreč prevede »z vsemi navzočimi in odsotnimi«. Jo res, da smisel stavka ostane, vendar besedilo delno izgubi svoj bogoslušni značaj, ki je tako jasno izražen v izvirniku. Drugi primer je iz 2 Mojz 15, 1-6; je del Mojzesovega slavospeva: »Pel bom Gospodu, ker je prevzvišen; konja z vodnikom je pahnil v morje. Gospod je moja moč in moja pesem, kor mi je bil rešitelj. To je moj Bog, ‘zato ga bom slavil, Bog mojega očeta, zato ga bom veličal. Gospod je bojnik, ime mu je Jahve. Faraonove vozove in njegovo vojsko [je pahnil v morje; cvet njegovih borcev je utonil [v Rdečem morju. Zagrnili so jih valovi; šli so v globo-[čino kakor kamen. Tvoja desnica, Gospod, se je poveličala [z močjo, tvoja desnica, Gospod, je strla [sovraga.« Oblika pesmi je pristno semitska: druga vrsta ponovi namreč misel prve. Ta oblika je znana pod imenom paralelizem. Pesem opisuje Boga kot bojevnika — silno star izraelski pojem o Bogu: predstavljali so si ga kot generala, ki jih vodi. Točen je prevod druge vrste: »konja z vodnikom je pahnil v morje«. Napačno bi bilo prevesti »z jezdecem«, kajti v času, ko je bila pesem zložena, konj še niso jezdili, pač pa so jih vpregali v bojne vozove. Ta dva primera naj pokažeta jasnost in natančnost prevoda. Misel izvirnika je odlično izražena. So pa nekatera mesta — zelo maloštevilna, kjer misel izvirnika ni podana popolnoma točno. Eno teh mest bi se mi zdel prevod hebrejskega deležnika NOTEN v peti Mojzesovi knjigi (1,20; 1,25 itd.). Ponekod je preveden s »hoče dati«, kar se mi zdi z ozirom na celotno knjigo ne-koliko prešibko — izrazi namreč več kot samo božji namen. Boljši je prevod istega deležnika drugod (5,16 n. pr.) »v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog«. Deležnik NOTEN opiše božje dejanje, ki se še ni izvršilo, njegova izvedba je čisto blizu. Bilo bi tudi pametneje prevesti ga zmeraj enako, kajti v knjigi sami ima stalno ponavljanje iste besede določen namen in ta namen bi se moral izraziti tudi v prevodu. (Nadaljevanja) KNJIŽEVNI Zbornik - Koledar Svobodne Slovenije Založba Svobodna Slovenija v Argentini je tudi za leto 1960 poslala slovenskim družinam vsakoletni Zbornik. Letošnji je Posvečen pokojnemu, takrat še živemu, dr. Gregoriju Rožmanu v počastitev tridesetletnega jubileja, odkar je bil posvečen za ljubljanskega škofa. Zbornik se razlikuje od prejšnjih v tem, da je razdeljen v različna poglavja s posebnim naslovom ter ilustracijami, katere so oskrbeli akad. slikar France Gorše in slikar Ivan Bukovec. Prvo poglavje nosi naslov Razprave in razmišljanja. Kot prvi piše dr. Milan Komar v članku Ljubezen do usode. V razpravi so lepe misli namenjene prav slovenskim emigrantom. Pisec je posegel daleč nazaj v rimsko zgodovino in se spomnil znanega latinskega pesnika Vergila, Potomca latinskih kolonov. Zgodovina se Ponavlja. Tukaj vidimo, da so bili tudi v takratni dobi politični emigranti. Po raz-sih zmagah so morali nagraditi tisoče in tisoče vojakov z zemljo. Ker pa zemlje Bi bilo dovolj, so razlastili bivše gospodarje in jih pregnali v druge kraje. Usoda je Nadela tudi Vergila, in v pregnanstvu Poje: Mi pa zapuščamo zemljo domačo in njive predrage, mi z domačije gremo... In zopet: Kdo ve, če kdaj se bom vrnil in [gledal še polje domače, z mahom poraščeno streho uboge očetove koče. Ko prečitaš članek, ti romajo misli tja daleč preko morja, k našim pregnancem, ki so kakor Vergil vedno z mislimi na domačih tleh. Karel Rakovec govori o problemu dvojezičnosti pri izseljencih, ki jih razdeli v tri skupine. Taki, ki se nikakor ne more-je prilagoditi jeziku gostitelja in vedno tolčejo domači jezik; drugi, v popolnem Nasprotju s prvimi, so svoj domači jezik čisto pozabili. To so res žalostni pojavi, ki jih srečavamo v vseh časih in krajih; tretji so taki, ki govorijo mešanico in je domača govorica polna tujk. To opažamo tosebno v obmejnih krajih. Pisatelj pravi, da je to znak duševne lenobe. Je pa tudi *es, da je to moč navade. Saj se še danes