AÑO (LETO) XXVIII (22) No. (štev. 14)
BUENOS AIRES
3. aprila 1989
TÍSICO VE NIA LI BEE
1Bodimo resnični kristjani
Vse se je zdelo izgubljeno s Kristusovo smrtjo na križu. „Naj stopi s križa, da bomo videli in verovali,“ je posmehljivo kričala judovska nevera. „Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo,“ sta priznala maloverna učenca na poti v Emavs, preden sta zvedela za vstajenje. Vse je bilo izgubljeno. Katastrofa popolna. Večje osramotitve še zlepa ni kdo doživel. Zares črn dan, kot so rekli nesrečnemu dnevu Rimljani.
Vse drugačna pa je bila velika nedelja. „To je dan, ki ga je Gospod naredil,“ poje zanosno cerkvena liturgija. Dan zmage, popolno sreče vstajenja. „Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.“ Od strahu pred njim so stražniki vztrepetali 'n bili kakor mrtvi.“ Zbežali so v mesto in naznanili dogodek Kristusovim morilcem. Ti so se zbrali in sklenili stražnike podkupiti, da bi lagali. Dali so vojakom veliko denarja z naročilom: „Recite: Njegovi učenci so prišli ponoči in ga ukradli, ko smo mi spali,“ pripoveduje sv. Luka. To naročilo je dalo sv. Avguštinu lepo priložnost za jedko ironijo: „Kako ste videli tatove, če ste spali,“ Vstajenje je Kristusova popolna zmaga. (Njegove sovražnike je velika nedelja popolnoma osramotila. Zateči so se morali k laži in podkupovanju.
Veliki mojstri peresa in besede so poveličevali Kristusovo zmagoslavje tekom stoletij. Slikarji in kiparji so dobivali navdiha za nesmrtne umetnine, ki naj bi prikazovale neizmernost veličine Kristusove zmage. Glasbene genije je Velika nedelja tako prevzela in zajela, da so ustvarili mojstrovine, ki so vedno bile in bodo ostale „sodobne“.
Ves krščanski svet skoro 2.000 let praznuje praznik Vstajenja Kristusovega. V različnih dobah z različnimi obredi. Pri različnih narodih različni običaji. Je to praznik, ki z vso silo prevzame posameznika in družino, mesto in vas, različno sloje in poklice. Lepota tega praznika je bila v naši Sloveniji nepozabna:	Za kipom zmagoslavnega
Kristusa sc je vila procesija mož in fantov, žena in deklet, otrok in starčkov. Med polji in travniki ali po mestnih ulicah. Bandera, zvonovi, cvetje.
Ali ni bila to bolj zunanjost, bo vprašal kdo, ki tega ni doživljal. Marsikaj je bila res navada, običaj in zunanji blesk. Toda vso to ni motilo, da je prevladovala pristnost doživetja veličine in globine tega praznika. Kdor je videl zamaknjene množice, ko so zapeli zvonovi, zadonele orgle, ko je napolnila cerkev pesem o Vstajenju, bo moral priznati, da je od duhovnika zapeta Aleluja povezala vse v resnično doživetje praznika.
In danes?
Živimo v neizprosnem tempu vsakdanjega življenja. Vse hiti. Hiti tako, da večina celo ob takem prazniku, kol je Velika noč, morda zadrži korak v spremembi vsakdanjosti in uživanju, ne pa ob misli na vstajenje.
Pri vsem tem pa je na svetu vedno več nerešenih problemov, katerim človeštvo ne najde rešitve. Koliko slišimo govorov in beremo razprav, knjig in člankov, posvečenih npr. pravični ureditvi družbe in socialnega vprašanja. ‘Pa je kljub vsemu temu še daleč ta cilj. Tisti, ki ga pa poskušajo rešiti z nasiljem in revolucijami, pa se vedno bolj oddaljujejo rešitvi, ker ne priznavajo nauka in postave tistega, čigar zmago praznujemo na velikonočno nedeljo.
Hočete dokazov? Vzemite v roke evangelije in berite s premislekom: Nihče ne more služiti dvema gospodoma. Ne sodite, da ne boste sojeni. Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite vi njim. Varujte se krivih prerokov v ovčjih oblekah. Varujte se farizejskega kvasu. Gorje farizejem, ki so zavrgli pravico, usmiljenje in zvestobo. Odpuščaj bratu sedem desetkrat sedem. Ljubi bližnjega kot samega sebe.
Tako si sledijo nauki in postave. So edini kažipot, ki more voditi človeško
SREČNE IN BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE KRISTUSOVEGA VSTAJENJA ŽELI VSEM SLOVENCEM PO SVETU IN V DOMOVINI
SVOBODNA SLOVENIJA
DWIGHT EISENHOWER UMRL
V petek, 28. marca t. 1., je v vojaški fco'nisnici v Washingtonu po dolgem bolehanju preminul 78-letni severnoameriški general Dwight David Eisenhower.
Novica o smrti vrhovnega poveljnika zavezniških vojaških sil v 2. svetovni vojni in dvakratnega predsednika ZDA je prizadela ves svet. Ob njegovi smrtni postelji so bili navzoči njegova soproga, sin John ter drugi sorodniki. Prihitel je tudi sedanh severnoameriški predsednik Nixon, ki jo bil v obeh Eisenhowerjcvih vladah njegov podpredsednik.
Nixon jo takoj dal izjavo, v kateri jo poudaril, da je Eisenhower „zasedel edinstveni položaj v ameriški zgodovini, v srcih ameriških državljanov in v srcih vseh svobodoljubnih ljudi. Od Washingtona naprej ni ameriški narod imel moža, ki bi bil prvi v vojni, prvi v miru in prvi v srcih svojih sorojakov. četrt stoletja je govoril z moralno avtoriteto, ki jo je redko najti v ameriškem javnem življenju. Bil je mož velike sile, modrosti in usmiljenja. Toda dve lastnosti sta bili posebno vidni v njegovem zasebnem in javnem življenju: ena je bila neomajen čut dolžnosti, druga pa, da kar koli je storil, ie storil zato, ker je bil prepričan, da ima prav.“
Eisenhower se je rodil 14. oktobra 1890 v Denisonu v Texasu kot tretji od sedmih sinov družine nemškega naseljenca, ki se je kmalu preselila v Abilene, Kansas. Kot dečka ga je zafii-mala vojaška kariera. Posrečilo se mu je vpisati se v vojno akademijo West Point, kjer je dokončal študije leta 1915, po ocenah 61. izmed 168 dijakov.
družbo k pravični ureditvi in rešitvi socialnega vprašanja.
Mi, ki smo kristjani, smo dolžni osvojiti najprej pri sebi, v družini, v skupnosti in v vseh medsebojnih odnosih nauk, ki ga je oznanjal Kristus, če se bomo po njem ravnali vedno in povsod, dosledno in brez popuščanja, bomo res doumeli praznik vstajenja tako, kakor ga zahteva današnji čas. Samo tako bomo doprinesli pravični ureditvi dražbe, če tega ne bomo storili, bodo tudi nam, ki pravimo, da smo kristjani, pa krščanskega nauka ne izpolnjujemo, veljale besede Kristusa Zmagovalca: „Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci...“ tako se tudi vi od-zunaj ljudem kažete pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice.
V prvi svetovni vojni je služil kot inštruktor v ZDA ter se je vojna končala teden dni predno bi moral na bojišče.
Bil je nato 16 let major, dokler ga ni slavni ameriški general Douglas Mac Arthur vzel kot svojega pomočnika na Filipine, kjer je postal polkovnik.
Ko je Japonska napadla Pearl Har-bour za božič 1941, so Eisenhowerja premestili pod poveljstvo tedanjega vrhovnega poveljnika ameriškega štaba grala. Marshalla ter ga poslali za inšpektorja ameriških čet v Angliji. Tam je bil potem imenovan za vrhovnega zavezniškega poveljnika ter jc izvedel invazijo v Afriki in dalje na Sicilijo in v Italijo.
Pod njegovim poveljstvom so izvedli tudi invazijo v Francijo ter tako porazili fašistično Italijo in nacistično Nemčijo.
Postal je nato šef ameriškega štaba, kjer pa je odstopil leta 1948 in postal predsednik kolumbijske univerze. Leta 1950 ga je Truman imenoval za vrhovnega poveljnika sil NATO ter se je nastanil v Parizu. Od tam se je vrnil v ZDA kot predsedniški kandidat. Novembra 1952 je bil izvoljen za ameriškega predsednika kot pristaš republikanske stranke, leta 1956 pa znova za nadaljnja štiri leta.
Bil je general, ki je sovražil vojno in predsednik, ki ni ljubil politike. „Ni slave na bojišču, ki bi bila vredna prelite krvi,“ je izjavil. Po koncu 2. svetovne vojne je dejal: „Sovražim vojno, kakor jo mora sovražiti samo vojak, ki jo je preživel in videl njeno brutalnost, brezmiselnost in neumnost.“
Toda čeprav je bil miroljuben mož. je Einsenhower zavračal idejo o miru za vsako ceno ter je vedno zagovarjal politiko odpora proti komunistični ekspanziji.
Krsto z Einsenhowerjevim truplom, zavito v ameriško zastavo, so postavili en dan v betlehemsko kapelo washing-tonske katedrale, jo prenesli v nedeljo na Kapitol, od tam pa v ponedeljek znova v katedralo. Tega sprevoda so se udeležili številni državni predsedniki in druge visoke politične osebnosti. Na Einsenhowerjev pogreb so prišli med drugim v ZDA: francoski predsednik De Gaulle, zastopnik brit. kraljice lord Mountbatten, sovjetski maršal čujkov. belgijski kralj Balduin, iranski šah Pahlevi, holandski princ Bernard, filipinski predsednik Marcos, zahodnonem-ški kancler Kiesinger, kanadski pred-
Franeia y Argentina: Dos caminos eoineidentes
En su visita a las distintas naciones europeas, el ministro argentino de relaciones exteriores dr. Nicanor Costa Méndez mantuvo importantes conversaciones con destacadas personalidades del viejo mundo. Una de las entrevistas más importante fue sin duda la que mantuvo con el ministro del exterior francés Michel Debré.
El dr. Costa Méndez dijo en esa oportunidad: “Para nosotros la presencia internacional de Francia tiene no solo el sentido objetivo de una realidad presente, sino también el sentido íntimo de la amplísima gama de afinidades y
coincidencia que nos ligan a la nación francesa.”
Por su parto el Canciller francés destacó que “tanto París como Buenos Aires siguen una política que trata de asociar a las naciones de América Latina y de Europa, a fin de que tomen una parte mayor en las responsabilidades del destino do Occidente y que ambas porticipen en un esfuerzo de asociación que tiene por objeto facilitar por el progreso económico, el progreso social y por la colaboración política la paz entre los estados”.
Francija in Argentina: Vzporedni poti
Na svojem obisku v raznih evropskih državah je imel argentinski zunanji minister dr. .Nicanor Costa Méndez važne razgovore z najvidnejšimi osebnostmi starega sve’a. Eden izmed sestankov je bil s francoskim zunanjim ministrom Michel Debréjem.
Dr. Costa Méndez je ob tej priliki izjavil: „Za nas ima mednarodna prisotnost Franci'e ne le pomen realne prisotnosti, ampak tudi intimni smisel sorodnosti in sovpadnosti, ki nas družijo s francoskim narodom.“
Francoski zunanji minister je pa poudaril, da „tako Pariz kot Buenas Aires vodita politiko, ki skuša združiti narode Latinske Amerike in Evrope, da bi tako prevzeli večjo odgovornost pri usodi Zahoda in da bi oboji sodelovali pri naporu, ki skuša potom gospodarskega in socialnega napredka, ter političnega sodelovanja prispevati k miru med narodi“.
Protisovjetske demonstracije v Pragi
Ne ‘češkoslovaškem je prišlo v petek do novih protisovjetskih demonstracij. Povod zanje je dala zmaga češkoslovaškega hokejskega moštva na mednarodnem tekmovanju v Stockholmu nad sovjetskim moštvom.
Prve protisovjetske demonstracije so bile v Pragi, kjer so izgredniki vdrli v poslopja sovjetske letalske družbe in dragih sovjetskih agencij ter uničevali opremo. Pozneje so se protisovjetske demonstracije razširite po vsej državi, po mestih pa so se pojavili protisovjetski napisi z rezultatom hokejske te-
lllllimillHHIII
kme: češkoslovaška 4, okupacijske sile
3.
Moskva je zahtevala od Češkoslovaške vlade, naj takoj uvede mir v državi ter znova napadla „protirevolucionarne“ elemente in češkem in Slovaškem. Istočasno so v Moskvi objavili, da bodo „sile Varšavskega pakta imele letošnjo pomlad svoje manevre spet na češkoslovaškem ozemlju“.
Ta objava je močno prizadela češkoslovaško prebivalstvo ter ga še bolj povezala v odporu proti sovjetskemu komunističnemu imperializmu.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Govor predsednika Cngaaic
Pretekli petek, od šestih do devetih zvečer, je imela argentinska vlada važno zborovanje. Okoli 250 višjih vladnih funkcionarjev iz vseh področij, je prisostvovalo izvajanju predsednika republike generala Ongania, ki je v svojem govoru začrtal bodoče delo vlade arg. revolucije. Predsednik je najprej označil sedanji mednarodni položaj, nakar'je ! omenil stanje v argentinski družbi. Za bodoče delovanje, da se lahko dosežejo cilji, ki si jih je vlada postavila, je temeljne važnosti solidarnost vseh slojev in področij, konkretna integracija istih, in končno, vzajemno sodelovanje. Za dosego tega je edini možni federalni sistem. Privatna iniciativa pa je najboljša garancija za obrambo človeške svobode. Gen. Ongania je tudi podrobno razložil spremembo struktur, ki naj bi se izvršile na političnem, socialnem in gospodarskem področju. Omenjal je tudi potrebo racionalizacije, da se doseže večjo efektivnost po manjši ceni.
sednik Trudeau, južnovietnamski podpredsednik Ky, turški predsednik De-mirel, avstrijski kancler Klauss grški podpredsednik Hattakos, italijanski predsednik Rumor, Nasser jev pomočnik Fawzi, avstralski predsednik Gorton. južnokorejski predsednik II Kwah, izraelski predsednik Shazar, botswanski predsednik Khama, luksemburški princ Jean in jordanski prestolonaslednik Hassan.
Po opravljenih pogrebnih obredih v katedrali so krsto položili na poseben vlak, s katerim so jo prepeljali v 1500 km oddaljeno mestece Abilene (7000 prebivalcev), kjer bo Einsenhower pokopan v družinski grobnici poleg svoje-jega dve in pol letnega prvorojenca Douda. V Abilene je Einsenhowerju na čast hvaležno prebivalstvo postavilo veliko knjižnico z zasebno kapelo in družinsko grobnico.
Predsednik Nixon je odredil žalovanje ter bodo po vseh ameriških javnih poslopjih ter predstavništvih v tujini izobešene zastava na pol droga 39 dni.
Kar se tiče delavskega področja, je napovedal skorajšnjo dokončno „ureditev delavskih sil.“ Na koncu je še označil razno podrobnosti stanovanjskega problema, socialno varnosti, okrepitev družine kot osnove družbo, proizvodnje, in gospodarskih struktur, ter rešitve, ki jih vlada pripravlja za vsa ta področja. Opazovalci smatrajo govor predsednika gen. Ongania, kot izhodiščno točko za novo razvojno obdobje v delovanju vlade argentinske revolucije.
Potovanje zun. ministra
Arg. zun. minister dr. Nicanor Costa Mendez je na uradnem obisku v raznih evropskih državah. Najprej se je mudil v Zah. Nemčiji. Imel je vrsto razgovorov z nemškimi vladnimi krogi. V teh razgovorih je stalno naglašal važnost sodelovanja med Nemčijo in Argentino, tako na gospodarskem, kot na nolitičnem polju. Predvsem pa je poudarjal interes, ki ga ima Argentina, do čim ožjega sodelovanja s Skupnim Evropskim Trgom. Iz Bonna (obiskal je tudi Berlin in videl zid sramote) je dr. Mendez odletel na večdnevni obisk v Pariz. Tam se je najprej sestal s predsednikom francoske vlade gen. De Gau-ilom. Tudi v Franciji je arg. zun. minister imel vrsto sestankov s tamkajšnjimi strokovnjaki na polju mednarodnega sodelovanja. Argentina ima predvsem interes na čim ožjem kulturnem, znanstvenem in tehničnem sodelovanju s Francijo. Na tehničnem področju so že v pripravi pogodbe za izmenjavo strokovnjakov. Francozi naj bi prišli delat v Argentino, argentinski strokovnjaki pa študirat v Francijo.
Državni svet za razvoj je pripravi! program, ki ima za cilj vrnitev v državo argentinskih strokovnjakov, ki delajo v inozemstvu. V raznih državah namreč deluje veliko število Argentincev na najvišjih znanstvenih položajih. Ti naj bi se vrnili in pripomogli pri razvojnem delu, ki je v načrtu za prihodnja leta. Zato pa naj bi se jim nudile enake finančne ugodnosti, kot jih imajo sedaj v inozemstvu.
tftran Si
"*"	■ 1	r,W- ■■■■■■"—'	■ .■ 'L '	■ — ■—■■■■..
Odločitve partijskega
Na IX, kongresu Zveze komunistov Jugoslavije je bila, kot smo že kratko poročali, tudi proslava 50-letnice ustanovitve komunistične partije Jugoslavije. Tej proslavi je bilo posvečeno prvo plenarno zasedanje dne 11. marca. Zanj je bilo posebno „častno predsedstvo“, v katerem so bili sami stari partijci, iz Slovenije so bili v njem Kardelj, Jano:: Kocijančič, Miha Marinko, Lidija šent-jure, od mlajše generacije pa Franc Popit, sedanji predsednik slovenske partije.
Izvršilni biro predsestva ZKJ
Slavnostni govor je imel Tito. V njem jc na koncu napovedal tudi ustanovitev posebnega „izvršilnega biroja predsedstva Zvezo komunistov Jugoslavije“. Povedal je, da so med posveti z vodstvi iz vseh republik „prišli do skupnega stališča“, da je treba okrepiti center vodstva ZKJ“, zlasti pa izvršilni biro predsedstva ZKJ tako, da vanj pridejo nekateri sedanji predsedniki in sekretarji centralnih komitejev ali nekateri drugi vodilni tovariši iz vseh šesterih republik“. Za ta organ je dejal, da bo„delal kolektivno in v njem ne bo niti prvega, niti drugega, niti tretjega“. To kolektivno telo naj bi tud: skupno prevzelo „odgovornost pred zvezo komunistov, pred delavskim razredom in pred narodi naše države“.
Zato sta vanj pritegnjena po dva ugledna partijca iz vsake republike, iz pokrajinskih uprav pa po eden.
Na seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije so bili za petnajst članski izvršilni biro ZKJ poleg Tita določeni naslednji: za Slovenijo Stane Dolanc in Edvard Kardelj, za Bosno in Hercegovine Nijaz Dizdarevič in Cvije-tin Mijatovič, za črno goro Veljko Vlahovič in Budislav šoškič, za Hrvatsko Vladimir Bakarič in Mika Tripalo, za Makedonijo Kiro Gligorov in Krste Črvenkovski, za Srbijo Miialko Todorovič in dr. Miroslav Pečujlič, za Vojvodino Stevan Doronjski in za Kosovo Fadilj Ilodža.
Kot pod Hitlerjem
Na, kongresu je bil Tito seveda znova izvoljen za predsednika. V imenu kandidacijskega odbora ga je predlagala za ponovno izvolitev za predsednika Lidija šentjurčeva. Kakor hitro je v zborovalni dvorani spregovorila njegovo ime, so delegati vstali ter začeli skandirati Tito, Tito, na mah je pa po dvorani zaorila tudi pesem „Druže Tito, mi ti se kunemo... “
Od 1261 delegatov je za Titovo izvolitev glasovalo 1258, dve glasovnici sta bili neveljavni, en glas je pa bil proti. Verjetno Titov.
Milentije Popovič — predsednik zvezne skupščine, UDBAŠ Ribičič novi predsednik zvezne vlade
Med samim trajanjem kongresa jugoslovanske komunistične partije je bilo določeno tudi novo predsedstvo zvezne skupščine ter bodoči predsednik zveznega izvršnega sveta, t. j. jugoslovanske zvezne vlade. V ta namen se je 14. marca sestal plenum predsedstva iz Izvršnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Na Titov predlog je bilo sklenjeno, naj ostane tudi , v novi parlamentarni dobi predsednik zvezne skupščine dosedanji predsednik Milentije Popovič, predsednik zvezne vlade pa naj postane Mitja Ribičič, član izvršnega komiteja CK ZKJ.
Novi bodoči predsednik zvezne ju-goslovenske komunistične vlade Mitja Ribičič je sin mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča ter je sedaj 50 let star. Med komunistično revolucijo je bil politkomisar v raznih partizanskih formacijah. Po letu 1945 je bil najprej pomočnik republiškega sekretarja nato pa republiški sekretar za notranje zadeve, znan zlasti po svoji „delavnosti“ v tajni policiji UDBA; bil je tudi član republiškega izvršnega sveta.
Je prekaljen partijec, ki so mu koristi partije vse; znan je po svoji na-, silnosti ne samo proti političnim nasprotnikom partije, ampak tudi proti vsem v partiji sami, ki ne odobravajo njegovih političnih konceptov. Njegovo imenovanje za predsednika zvezne vlade ter imenovanje Edvarda Kardelja v izvršilnem biroju predsedstva Z2.J predstavlja utrditev stare nepomirljive,
, ortodoksne linije v partiji, ki nima posluha za boj mlajših rodov v partiji ža enakopravnost Slovenije, slovenskega ' jezika in za boj proti gospodarskemu izkoriščanju Slovenije. Zato pričakujejo pojačano prizadevanje za razne „jugointegracije“.
kongresa v Beogradu
Ribičiča je dobro označil v svojih spominih tudi dr. Ljubo Sire. V Zborniku Svobodne Slovenije za 1964, stran 185.
„Noč za tem so me pripeljali v sobo s težkimi rdečimi zavesami. Ribičič je čakal name s še nekim zasliševalcem.
Med prejšnjimi zasliševanji sem se branil, da je bil naš namen organizirati zakonito opozicijo in se udeležiti volitev. Zdelo se mi je, da ni nobenega
pametnega razloga, zakaj jim ne bi povedal nekaj več o naših stikih s politiki v Beogradu in Zagrebu. Imel sem jih za popolnoma zakonite in sem si celo mislil, da se bodo dvakrat premislili kaj storiti, če bodo vedeli, da smo imeli zveze z znanimi demokratičnimi voditelji.
Ribičič je poslušal, toda nazadnje je začel vpiti:
„Kakšne volitve, kakšna opozicija! Vsi ste navadna banda!“
Študiju ® Æmtmzu Šuhljm
Založba Euram Books je v Baslu izdala na 104 straneh reprezentativno opremljeno knjigo „From Carniola to Carnegie Hall. A Biographical Study of Anton Schubel, Slovenian Tnmigrant Singer and Musical Pedagogue“.
Knjiga, ki je pisana v angleščini, je posvečena spominu leta 1965 umrlega slovenskega pevca in glasbenega pedagoga Antona šublja. Kot njena avtorja sta označena dr. Gilles Edward Gobetz, profesor socialogije in antropologijo na kentski univerzi v Ohio, in Daniel Fu-gger, slikar iz Merlebacha-Mosell,
Francija. Prvi je Celjan, drugi pa šuh-ljev ož:i rojak iz Domžal.
Anton šubclj jo najprej nastopal v ljubljanski operi, leta 1928 pa je odšel v Ameriko. Tam je bil član zbora v Metropolitan Opera v New Yorku. Imel ie veliko koncertov po širni Ameriki za Slovence. Na njegovih sporedih je bila predvsem slovenska narodna pesem. Ko jo bila slovenska operna pevka Pavla Lovšetova v ZDA, sta nastopala skupaj.
Ko jo Anton Šubelj neha! nastopati kot pevec, se je ves posvetil Glasbeni matici v Clevelandu, katere ustanovitelj je tudi bil.
V boju xîz praviee Sloveueev v deželi Furlsanija-Julijska krajina
Slovenski deželni svetovalec dr. Štoka je 6. marca nastopil v deželnem svetu odločno za pravice Slovencev v deželi Furlanija-Julijska Benečija. Pozdravil je nedavno izjavo predsednika deželnega odbora Berzantija v korist Slovencev, zamerja pa deželnemu odboru, da se odpoveduje boju z rimskim centralizmom za pravice Slovencev. Saj ravno Rim še vedno zanika deželi vsako pravico glede sprejemanja zakonov v korist slovenske manjšine. Še več. Rimska vlada stoji celo na stališču, da je v deželi Furlanija-Julijska krajina vse v redu. To potrjuje nedavna izjava notranjega ministra Restiva, kakor da Slovenci v Italiji sploh že uživajo vse pravice in ni kaj več reševati zanje. '
Po mnenju dr. Štoke tako centralistično pojmovanje „lahko povzroči popolno nedelavnost v korist slovenske manjšine in odloži v daljno bodočnost vsako uveljavljanje pravic, ki nam kot manjšini gredo tako na podlagi republikanske ustave kakor tudi na osnovi mednarodnih dogovorov“.
Govornik je v podkrepitev svojih izvajanj navajal, da slovenska manjšina „ni šla nikdar na ceste, da bi branila svoje pravice; zadovoljila se Je s protesti svojih izvoljenih predstavnikov. Toda pustiti to manjšino kar naprej brez dokončne rešitve njenih živ-
ljenjskih vprašanj, bi pomenilo raniti jo v bistvu njene duše“-. V zvezi s tem še posebej omenja slovensko prebivalstvo v Nadiških dolinah, kateremu še vedno kratijo osnovno šolstvo v materinem jeziku, sklicujoč se na formalistični izgovor, da namreč krajevni dejavniki „takega šolstva pismeno ne zahtevajo“. Po tolikih desetletjih teptanja osnovnih pravic je težko, pričakovati od tega prebivalstva takih izrednih korakov. Toda, prisiliti te ljudi, da se .odpovedo svojemu jeziku, pomeni isto kot odpovedati, se svojim stoletnim izročilom, lastnemu načinu življenja in zatreti lastno dušo“.
Končno se je dr. Štoka zavzemal za učihkovit dialog. V tem pogledu se mu. zdi, da se stvari v Trstu obračajo na bolje. Kajti „le tako se. je moglo zgoditi, da so isti tržaški študentje, ki govorijo italijansko, in so še pred časom po ulicah vzklikali zoper Slovence in uničevali slovenske napise, skupaj s slovenskimi dijaki ob zasedbi šolskih poslopij izrazili medsebojno solidarnost in potrebo po razgovoru o svojskih vprašanjih, ki tarejo obe skupnosti. „Seveda s tem še ni odstranjena nevarnost, da ne bi znova vzplamtela nekdanja sovraštva, zlasti, ker ne mahjr kajo funkcionarji na visokih mestih, ki podvzemajo krivične ali vsaj pristranske odločitve, ki žalijo čustva in pravice slovenske manjšine.“
Za cerkvijo jc kristjanu najsvetejši in najdražji prostor njegov dom, kjer je bil morda rojen, kjer je užival ljubezen svojih staršev, ki so se zanj žrtvovali kjer je prvikrat v mlado dušo padalo seme božje besede in sc je v njem vnela iskra vere v Boga in nadnaravni svet, kjer jo užil toliko veselih, morda pa tudi žalostnih ur. Ko prvi kristjani še niso imeli svojih cerkva, so bili njihovi domovi tudi njihove cerkve: tam so opravljcli obojno bogoslužje, bogoslužje božje besede ali krščanskega pouka in tudi daritveno bogoslužje.
V dno človekove duše je vsajena težnja ro lastnem domu, po kotičku, ki ga lahko oblikuješ po svoje in se v njem čutiš doma. Nič ni važno, ali jc veličastna palača ali pa le skromna lesena bajtica, glavno jc, da jc v njej božji mir, urejenost in ljubezen Sv, Cerkev ima pripravljen blagoslov za vsako hišo, revno in bogato, za vsako zna prositi Boga, „naj pošlje iz nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki prebivajo v tem svelišču“.Vsem prebivalcem želi „mir, zdravje, čistost, zmago krepost, ponižnost, dobrotljivost in kratkost, polnost postave in hvaležnost do Boga...“ Zato radi, če sc le da, vsako leto povabite svojega dušnega past ir j a, da vam bo ta vaš dom blagoslovil v imenu Cerkve,
Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za letošnji post.
Ostra polemika med Belem Isa Berk®
Oba lista sta glasili Socialistične zveze delovnega ljudstva. „Delo“ v Ljubljani, „Borba“ pa v Beogradu. Med njima je v zadnjem času prišlo do žolčne polemike. Sprožil jo je ljubljanski dopisnik „Borbe“ Jovan Pjevič s svojim dopisom „Propagiranje mini integracij z zastraševanjem pred zaostajanjem“. V članku je Pjevič hotel prikazati oceno „razvojnih tokov v slovenskem gospodarstvu in družbi“, ki sta po njegovem mnenju „pod čedalje večjim pritiskom in zastraševanjem propagandistov, njihovih statističnih podatkov in golih ugotovitev o zaostajanju Slovenije za ostalimi republikami, na skoraj vseh področjih gospodarskega in negospodarskega razvoja“.
Pisec članka tudi navaja razne podatke ter skuša z njimi srbski javnosti prikazati, kako v Sloveniji „propagandisti zastrašujejo svoje občane z ugotovitvami,“ da je „delež Slovenije v družbenem proizvodu, investicijah, osebni in splošni potrošnji in skupni zaposlenosti čedalje manjši, osnovna sredstva pa čedalje bolj zastarela“. Tako med drugim navaja, da je slovenska industrija dosegla v letu 1966 na zaposlenega delavca za 12,6% večji neto produkt od jugoslovanskega povprečja, čeprav je imela na zaposlenega za 18,3 proč. manj osnovnih sredstev. Pjevič pri tem nič ne pove, da se v tej razliki skriva večja produktivnost dela v Sloveniji.
Na Pjevičeve ugotovitve o netočnosti slovenskih trditev o zapostavljanju slovenskega gospodarstva, da je v Sloveniji čedalje več zaposlenih, da po podatkih za leto 1964 (!) delež Slovenije v jugoslovanski osebni in splošni potrošnji ustreza njenemu deležu v družbenem proizvodu, do je v Sloveniji veliko „odpisanih“ strojev, da je tu „raz-
drobljena industrija z obrtniško mentaliteto“ itd., so napisali odgovor Aleksander Javornik, Jak Koprivc in France Seunig. Objavili so ga v „Delu“ 5. marca.
V njem ugotavljajo tole:
Poglejmo podatke o produktivnosti dela v .Sloveniji. V letu 1965 je v družbenem sektorju prišlo na enega zaposlenega v Sloveniji 30.200 din in v Hr-vatski 27,200 din, hkrati pa npr. v Bosni in Hercegovini . 22.800 din ter v Makedoniji 22.000 din.
Delež Slovenije vendarle upada
Če se je po računu za zadnja tri leta (1965—1968) industrijska proizvodnja Slovenije povečalo za 13,7 odst., industrijska proizvodnja Jugoslavije pa le za 10,7 odst., je to naraščanje industrijske proizvodnje Slovenije le rezultat boljšega izkoriščanja obstoječih in deloma izpopolnjenih zmogljivosti oziroma večje intenzivnosti proizvodnje. To pa je poglavitni vzrok za hitrejši razvoj proizvodnje v Sloveiiiji v zadnjih letih. Delež Slovenije v narodnem dohodku se je zmanjšal od 16,2 do 16,6 odst. (v letih 1960—1964) ha 15,3 odst. v letu 1965 ter na 14,7 odst. v letu 1966 oziroma 15,0 odst. v letu 1967. To nazadovanje zbuja toliko večjo skrb, ker je prišlo v času, ko je fizični obseg industrijske proizvodnje v Sloveniji hitreje naraščal kakor v vsej Jugoslaviji.
Takšen razvoj pa se mora prej ali slej ustaviti. Bolj kot zmanjšan delež v družbenem proizvodu pa nas skrbe predysem nezadostne investicije. Delež Slovenije v skupnih jugoslovanskih investicijah se je od 14,8 odst. v letu 1963 zmanjšal predlanskim na 13,4 odst. in lani kljub znatnemu oživljenju na 13,'0 odst. Slovensko gospodarstvo si vidno
prizadeva ustvariti večjo akumulacijo za investicijsko. potrebo, saj so osebni dohodki v Sloveniji v lotih po reformi sorazmerno manj narasli kakor v drugih republikah. Razpon med najvišjim in najnižjim povprečjem osebnih dohodkov se jo v teh letih bistveno zmanjšal. Leto 1964 jo bilo povprečje osebnih dohodkov v Sloveniji za 57 odst. višje kakor npr. na Kosovem (z najnižjim povprečjem), lani pa le še za 33 odst. (Slovenija 997 din, Kosovo 749 din).
Kljub temu so neto investicije v osnovna sredstva (po odbitku investicij iz amortizacije) v Sloveniji zdrknile od 12,0 odst. družbenega proizvoda v letu 1964 na komaj .4,5 odst. v letu 1967 (v Jugoslaviji pa le od 14,5 na 7,5 odst.), in to prav v republiki, ki izkazuje največjo produktivnost dela.
čeprav učinkovitost vlaganj v Jugoslaviji na splošno ni zadovoljiva, so tudi tu veliko razlike. V letih 1966 in 1967 je bilo potrebno za vsakih 100 din prirastka družbenega proizvoda v Sloveniji in Hrvatski 136 din investicij, v Srbiji 159 din, v Bosni in Hercevovini 252 din, v Makedoniji 294 din in v črni Gori 398 din. Slabša učinkovitost vlaganj v gospodarstvu nekaterih republik je posledica tako objektivnih kakor tudi subjektivnih vzrokov, ki spremljajo procese razvoja, deloma pa tudi posledica napačne usmeritve, ki ne upošteva dovoli specifičnih pogojev na posameznih območjih. Iz vsega tega lahko sklepamo, do Slovenija živi predvsem na račun lastne produktivnosti in tudi smotrnejših vlaganj. Če je ob takem razvodu slovenska javnost zaskrbljena, ni to nikakršno „zastraševanje“, kakor to poudarja Pjevič, ampak zelo resen problem ne samo za Slovenijo, ampak tudi za vso Jugoslavijo.
Slovensko gospodarstvo odklanja
centralistično in administrativno integracijo
V naslednjem pisci odgovora Pjeviču pobijajo V njegovih ostalih trditvah zlasti tiste dele, v katerih srbski časnikar napake preteklosti, ki jih odkrivajo v Sloveniji, „da bi se iz njih kaj naučili in da jih ne bi več ponavljali“, Pjevič jih pa v svojem članku uporablja kot dokumente „kako daleč je že slovenska propaganda zabredla v omalovaževanju ogromnih rezultatov, doseženih v preteklem obdobju in v poveličevanju subjektivnih napak“.
Za Pjeviča obstajajo samo velika in majhna podjetja, ne pa dobra in slaba. V tistih, ki se v Sloveniji zavzemajo za dobra gospodarska podjetja in ne za velika, vidi propagandiste, ker hoče imeti samo „jugoslovanske veleintegra-cije, četudi skonstruirane“. Pri tem pa prav nič ne omenja velikih industrij-
skih obratov v Sloveniji kot Iskra, TAM, TOMOS, MEBLA in dr.
Slovenski polemičarji s Pjevičem zatrjujejo, da je smisel integracije prav v tem, da omogočijo ekonomsko učinke, pri tem pa zagotavljajo, da „slovensko gospodarstvo še zlasti ne bo nikoli za to, da bi se pod plaščem raznih integracij vračalo v centralistično in administrativno, od delovnega človeka odtujeno upravljanje, pa čeprav pod krinko raznih jugosistemov“.
Še bolj kot ekonomski pogledi pa se piscem odgovora srbskemu informatorju v Ljubljani zdijo v njegovem članku značilne in nevarne nekatere njegove politične ocene, ki lahko no-stanejo iz njih. Ugotavljajo: „Pjevič živi med nami in čuti, da se v slovenski družbi nekaj dogaja. Priča je bojev, konfliktov, diferenciacij na najrazličnejših ravneh, čuti akcijo subjektivnih sil in tudi ‘propagandistov’, čuti dinamiko, določeno napetost v odnosih, ne vidi pa pravih vzrokov za vse to. Ne analizira, in kar ne gre v njegovo šablono, je že sumljivo in nima perspektive. Vse, kar Pjeviča pri nas vznemirja, pa je v bistvu boj za reformo“. Zanj ni važno, do kod je reforma v Sloveniji prišla, tudi ga ne zanimajo odločne zahteve „propagandistov in dobrih gospodarstvenikov, da ne sme .biti več denarja za pokrivanje deficitov, da ne sme biti več kreditov za nerentabilne proizvodr ne programe, da ne sme biti več zahtev po sredstvih federacije, da bi z njimi reševali dvomljiva podjetja“.
Pjevič tudi ne omenja slovenskega izvoza, „ene najpomembnejših komponent slovenske gospodarske usmeritve in reforme“. Lani je slovenska industrija ustvarila skoraj četrtino jugoslovanskega izvoza na konvertibilna tržišča in s tem ustvarila v korist vsega jugo-slovenskega gospodarstva znaten de’ tako potrebnih deviz za uvoz sodobne opreme. Z deležem 70% vsega izvoza na konvertibilna tržišča pa slovenska industrija seveda ni mogla ob nizkih izvoznih cenah ustvariti pomembnejše akumulacije za lastni razvoj.
Minili so nekdanji časi...
Svoj polemičen odgovor Javornik, Koprivc in Seunig zaključujejo z ugotovitvijo: (Ne moremo se znebiti občutka, da se avtor članka trudi, da bi prilepil prizadevanjem slovenskih delovnih ljudi, boju za reformo, njihovemu diaiogu o najaktualnejših vprašanjih nadaljnjega razvoja Slovenije etiketo nacionalizma in separatizma. Od tod se mu nekako logično vsiljuje v članek težnja, da nas zlasti še kot majhen narod pouči, kako se moramo obnašati, da nam bo dobro. Toda tovariš Pjevič je vsekakor pozabil, da so časi, lej so bili te vrste nauki za Slovence aktualni, minili.“
Ob prvi obletnici tragične smrti Kinga
Iz poročila ge. dr. Julije Payman
Coretta King, vredna naslednica svojega moža, dne 4. aprila 1968. ubitega Nobelovega nagrajenca, je v nedeljo pridigovala v katedrali sv. Pavla v Londonu, kot prva žena, ki je v tej cerkvi stopila na prižnico. Več kot 4000 poslušalcev se je zbralo, da s slozami v očeh posluša, kako je ta žena naglaša-la, da je dozorel čas za spravo in pomirjanje med ljudmi. „Zdaj je prišel čas, da se navdamo duha kakršen odseva iz življenja dr. Kinga ml.“
Take besede so tisto nedeljo odmevale po katedrali sv. Pavla v Londonu. Omenila je tudi, da so bili spomini nje-liega soproga na prvo pridigo v isti katedrali ,1. 1964 vse odtlej najlepši v njegovem življenju.
Vemo tudi, da je vdova dr. Kingova dobila več posmrtnih nagrad za humanitarna dela njenega moža in je vse to — zlato darovala humanitarnim ustanovam, pa nima milijonov. Tudi pa-
pež Pavel VI. jo je sprejel v avdienco.
Gospej King želimo, da bi jo čhih njenega soproga spremljal na njeni težki humanitarni poti!
Papež je imenoval 35 novih kardinalov. Njihovo imenovanje bo sporočil kardinalskemu zboru 28. aprila. Z novoimenovanimi kardinali se je število članov kardinalskega kolegija dvignilo na 136.
ZDA in Španija sta v načelu dosegli sporazum za podaljšanje pogodbe o ameriških bazah v Španiji. Določiti bo treba samo še višino odškodnine. Španci zahtevajo 300 milijonov dolarjev, Amerikanci pa ponujajo 140 milijonov.
V državah na Bližnjem vzhodu ter v Etiopiji so bili v dneh 28., 29. in 30. marca močni potresni sunki. Najmočnejši so bili v Turčiji, kjer je bilo nad 50 mrtvih, več sto hiš povsem porušenih nad 1200 pa poškodovanih.
SMRT IN VSTAJENJE
ki se je vzdignil do nebes in jih je zatemnil. Ta oblak je bil rdeč prah, kri je vpila do nebes.
Četrta
Ko sem bil otrok, sem rad ogledoval podobe križevega pota na mračnih cerkvenih stenah. V osamljenem hramu, hladnem in tihem, v ozračju, ki je še vse dišalo po jutranji maši, molitvah in kadilu, so podobe oživele, stopile so iz okvirov in so govorile na glas. Njih povesti so bile polne žalosti in hkrati polne tolažbe. Iz daljnih krajev so bile in iz daljnih časov, pa vendar so bile tabo živo in resnične pred menoj, kakor bi no mogle biti nobena zgodba, ki bi se vršila ob belem dnevu, telesno in šumno vpričo mojih oči. Gledal sem o-blačila, kakor jih ljudje takrat, za mojih otroških let, niso več nosili, halje in jopiče, bele, rdeče, pisane, s trakovi in pentljami našarjcnc; ali vedar se mi ta oblačila niso zdela prav nič tuja in neznana, temveč čisto domača, kakor bi jih srečaval na cesti vsako uro. Videl sem obraze, divje, zagorele, krivonoge, žehteče brezsrčnosti, zlobo in sovraštvo, pa sc jih nisem bal, mi nikakor niso bili razbojniki iz jutrove dežele, ki so prišli žalit in ubijat, kar je bilo ljubega mojemu srcu. Zdelo se mi je, da sodijo poleg, h Kristusu in Materi božji, kakor senca poleg luči in da bi te silne povesti ne bilo brez njih. Razločil sem glasove, nikoli zaslišane, iz brezna vpijoče, krik in vrišč, zasmeh in zmerjanje in jok žensk iz Jeruzalema; nobene besede nisem razumel, ali vse sem
IVAN CANKAR
ttos taja
„Jezus sreča svojo žalostno mater“
občutil in presunile so mi dušo. Tako sem hodil v svetem mraku od postaje do postaje ter sem gledal in poslušal živo zgodbo, ki mi je bila zmerom draga in zmerom strašna.
Sredi med zagorelimi, kričečimi o-brazi se je tiho svetilo lice njega, ki je tiho nesel težki križ. Takrat še nisem videl njegove lepe brade, od krvi in praha oskrunjene, nisem še ugledal njegovih velikih, mirnih, svetlih oči, ki so vse vedele. Mislil sem, da je majhen, ubog otrok, ki so mu bili brez usmiljenja naložili breme, devetkrat večje od njega; saj je omagoval pod njim celo močni Simon iz Cirene. Bos je bil otrok, ki je nosil križ, in tudi nog njegovih, teh sirotnih, prej tako belih, se je držala strnjena kri. Roke so objemale strašni les in rokav: rdeče halje so se vili nazaj prav do komolcev, da so se svetilo ■ v soncu iste otroške lahti; in še na teh čistih lahteh so cvrtelc rdeče kaplje kakor mak na polju. Na glavi je nosil venec, iz trnja spleten, izpod katerega je kakor iz stoterih kanglic brez milosti lila bolečina na čelo, na lica in na oči, da se je zasenčila njih nebeška luč, in celo na ustnice, te mod vsemi vekomaj blagoslovljene.
Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z
., .Božji kot nad mizo...
Nad vso hišo razteza križani Bog svoje roke...
Nič lepega ni v tem razpetem Jezusu... Le prtič okoli ledij je srebrn in velike rane po telesu so rdeče kakor mak...
Ko sedamo za mizo, živi Bog z nami v svojem odrešujočem umiranju, ko odhajamo v polje in v gozd, nas spremlja njegov blagoslov. Nad veselimi svati bedi in nad prvim jokom dojenčka... Že staro mater je sprejel ta trpeči pogled, ko je stopila s poročnim vencem v hišo... Že takrat sta ob križu klečala dva angelčka s svečniki v rokah ter se tako zmrdjeno držala, kakor bi bila sveti Materi olje izpila...
Morda ti bilo to trpljenje celo za samega Boga prehudo, če bi ne trpela ob njem Marija sedem žalosti! če bi vprašali naše matere, katera Marija jim je najljubša, bi gotovo odgovorilo: „Žalostna...“
Da, toda hišo in hleve varuje tudi sveti Florijan: operjaničeno čelado ima in rdeče bandero ter izliva iz rumene golide vodo na gorečo cerkev. Njegov bojni tovariš je sveti Jurij, ki varuje naše duše pred hudičevim zmajem...
In končno podoba zadnje večerje: trinajst mož je zbranih okoli okrogle mize. Eden drži v rokah kelih in kruh... V to sliko se ozira kmet, kadar moli: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh...“
Oljčna vejica z blagoslovom zadnje cvetne nedelje je zataknjena za ramena križa — varuje nas pred hudo uro ter odganja bolezni od hiše.
Na prtičku pod križem kljujeta dva bela golobčka klas in grozd...
njimi sam, je bila mojemu srcu ni!j-bližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno mater.
Tudi ona, Mati božja, je imela čisto otroški obraz. Droben je bil, zelo ozek in bel in dvoje velikih oči je sijalo iz njega, dvoje globokih jezer, v katerih se je trepetaje ogledovalo visoko sonce. Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo, prepasano s širokim temnomodrim pasom, in sinjina je odsevala na licih, da so bila še nežnejša in ble-dejša. Na neki podobi v stari vaški cerkvi je imela srce presunjeno s sedmerimi meči in, ko je stopila iz okvira so re na rahlo zazibali in stresli teh mečev jekleni ročniki, ki so imeli obliko križa, in kaplja krvi je kanila iz srca.
Ta ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez besed: „čigava bolečina je večja od moje?“ Ob poti je stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen oblak,
In vse je utonilo v njem, vse je izginilo, ničesar več ni bilo, on sam je bil, prav sam v tem neizmernem krvavem oblaku. Otrok je bil, ki je objemal težek križ. Omahoval je pod njim, opotekal se in padal, da se je zasolzil kamen, ko je poljubil njegovo čelo. Tako je šel v neusmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce. „Sin moj, ti ljubi otrok moj!“ Komaj je videl to roko, to lice, te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne trnovega venca več, ne križa več. Visok in lep, brez krvi in brez ponižanja je stopil k nji, da bi jo potolažil; ker njena bolečina je bila večja od njegove.
Zdaj, v 'tem strašnem času, ga vidim živega tik prod seboj, vidim ga tisočkrat in stotisočkrat. Njo vidim, žalostno mater, tudi njo tisočkrat in stotisočkrat. človek gre na Golgoto, da bo trpel in umrl in da bo vstal poveličan.
Nedelja
Iz tople, cd rodovitne in blagodar-nc ljubezni spočite jesenske zemlje, iz mirno vzdramljene, otroškega pričakovanja polne noči je vzklilo preslavno jutro. Megle, ki so še leno dremale, so se vzdignile počasi znad resne ravni, so se nato pognale ob-blakoma proti nebu ter tam utonile v mladi luči. Tiho je vztrepetalo v čistem zraku, zaiskrilo se je na pokošenih senožetih, v zlatem vejevju bukev, jelš in topolov. Tako je nedeljsko sonce oznanilo svoje kraljevanje.
Oznanilo ga je brez glasu. Od nikoder ni bilo ne pesmi, ne vriskanja, ne prazniške besede. Iz doline, s hribov in gričev so se pozdravljale in si odzdravljale bele cerkve; ali molčale so. Le z očmi, svetlimi, žalostnimi so se spogledovale; in zeblo jih je, čeprav so bile od gorkega sonca obžarjene.
Po široki beli cesti, po stezah preko travnikov, po strmih klancih se vijo procesije vernih kristjanov. Veliko jih je, ker v potrtem svojem srcu so željni molitve in tolažbe. Ali čudo za čudo: počasi gredo, tiho in nemo; ne besede ni, komaj da je plaho šepetanje. Glave klonejo globoko, trudno klonejo životi; še tisti starci, ki imajo mladostna lica.
Gredo, gredo in si šepečejo naskrivaj :
„Ti, kaj praviš, zakaj je umolknila Marija na Hribu? Kaj je ni več?"
In oni drugi se s prezeblimi ustmi nagne k sosedu in mu reče skoraj brez besed:
„Mislim, da je Marija umrla, ker glasu ni od nje, ki nas je vselej tako lepo pozdravila!“
Gruda molči, ta naša gruda, ki je orepevala kakor nobena nikjer in nikoli! Sladka, bratje, je bila njena pesem, saj ste jo slišali! Vse je bilo v nji, kar je v nas dobrega in lepega, vse česar se v dnu srca sramujemo in veselimo; bila je tista brezmejna, čista, materinska ljubezen, ki je pravo znamenje slovenske duše in slovenske zemlje. Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od holmov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose oprano, kakor da smo Drihajali od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vredni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo.
Praznik, poln pesmi in veselja, je bil na nebu, na planinah, na polju in senožetih, na belih cestah, kolovozih in klancih; in bil je najlepši v naših srcih.
Milost božja, kaj se je primerilo v teh silnih časih! Gruda molči, ta naša gruda, ki je nekoč tako veselo in glasno prepevala z nami! Ne gane se; nobena prošnja, noben klic je ne zdrami. Tudi nebesa molče; v vsej svetlobi svoji so ledena in neprijazna. Gozd ne šumi več, tiho je polje, škrjanci so obnemeli. Ta vesoljna tišina je vsa prežeta z brezmočno žalostjo; življenje ne sope več, vse je okamenelo, mrtvo.
(Cevc Emilijan, Bogkov kot)
Nobena besede več, tudi plaho šepetanje je utihnilo.
Oj, saj ni nedelja; veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti!
KRISTUS JE VSTAL Marija Brenčič
V jutmjem mraku je spala ravan, nanjo pokukal vesel, razigran — v rosi in jutrnji zarji opran mladi je dan.
Jasno zapela je sredi grobov in dotaknila se naših domov, mehko razlila se preko vrhov pesem zvonov.
Sonca sijaj je vrh stolpa obstal, v njem se je zlati križ zalesketal. Bron je vriskal in zatrepetal: Kristus je vstal.
Nemi kleče kristjani v tihi, temni
cerkvi, trkajo se na prsi, čela jim klonejo do mokrih tal. In blede ustnice šepečejo trepetaje tiste velike, čeznaturne ljubezni polne besede:
„Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!“
Pritajena, šepetajoča je ta molitev, ali. vendar je glasna, kajti ne zvona ni, ne orgel, niti ne ministrantovega zvončka. Zato ne, ker je veliki petek za vernike in za nevernike, od vzhoda do zahoda. Vdrugič je bil križan Kristus; obsojeni od farizejev, bičani in križani so bili z njim kristjani, njegovi otroci.
Ko se je zgodilo to strašno poveličanje na Golgoti, se je nebo stremni-lo, zemlja se je stresla v presilni grozi. In v to grozo, v to noč je vri-skaje planilo novo, svetlejše sonce; zagrinjalo stare zaveze se je pretrgalo od vrha do tal in evangelij je nastopil svojo pot, da nese odrešenje od naroda do naroda.
Velikega petka je bilo treba za vč-liko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.
VELIKA NOČ Mirko Kunčič
Zazibal se je v lirah zvon in pesem zvonka mimo koš je šla pojoč in vriskajoč do rajskih vrat pred božji tron.
Kot sonce iz noči, kot roža iz prsti, kot plamen čist in kot kristal Zveličar je iz groba vstal.
S pobožno pesmijo zvonov, z dehtenjem rož, z drhtenjem njiv je kot sejalec večno živ vsem skupaj dal svoj blagoslov.
e
Ob knjigi: Škof Rožman I. del
Napisal dr. Jakob Kolarič C. M., izdala in založila pa jo je Družba sv. Mohorja v Celovcu — 1967; obsega 382 strani.
Pisati knjigo o velikih ljudeh je vedno težavna naloga, tembolj, kadar gre za osebe, katerih vsebina je duhovne narave, ki jo je tako težko ujeti v skope besede. Pisatelj dr. Kolarič se teh težav v polni meri zaveda, ko v Uvodu k knjigi pravi: „Življenjepis ni modrovanje, še manj pisateljeva domišljija; življenjepis so nepotvorjena dejstva. Zato mora v življenjepisu govoriti človek, ki ga življenjepisec opisuje; govoriti mora s svojimi lastnimi besedami, ki jih je napisal ali govoril; govoriti morajo njegova dejanja, njegove stvaritve. — Poleg tega pa smejo govoriti tudi tisti, ki so njegovo življenje gledali iz neposredne bližine, pa tudi ti samo tedaj, če so ga gledali brez predsodkov, z očesom pravičnosti in brez sovraštva...“
V tem smislu je Kolaričeva knjiga dokumentarno delo o velikem človeku, o svetniškem škofu, ki ga je Bog postavil ha krmilo ljubljanske škofije prav v najtežjih letih, ko sama človeška sposobnost brez božje pomoči ne bi bila mogla z uspehom krmariti barke vernikov. V njej govori škof Rožman sam s Svojimi lastnimi besedami: v odlomkih napisanih del (pesmi, črtice, znanstvene razprave), kot govornik, predavatelj, pridigar, duhovni vodja... Spet stoji blizu pred nami, kakor v časih, ko smo si segali v roke, z vsemi vrlinami in tudi slabostmi zemeljskega človeka.
ki ga je bolelo in je trpel kakor trpi vsakdo izmed nas. Vidimo ga rasti od malega fantička tam v domači vasi Do-linčičah, živimo z njegovo mladostja, s hrepenenjem in nemirom ter ga spremljamo v letih sejanja-študija, da je potem kot zrel mož zajemal iz te lastne obilne žetve ter dajal drugim od svojega klenega pridelka.
Ob tem življenjepisu občudujemo veličino duhovne osebnosti, ki je sklesana pred nami in čutimo tisto puhtečo moč, ld veje iz nje ter nas mehči, da ji sledimo, da sprejemamo od nje, da jo jemljemo tako, kakršna je v resnici bila, in ji v svoji skromnosti skušamo slediti ali jo vsaj v svoji nemoči posnemati. Mogoče je to največji smisel takih spisov: ne le, da so napisani, prebrani in predani pozabi, ampak da žarijo pred nami kot tista živa bakla, za katere sijem skušamo usmerjati mi svojo pot. Pred-všem mladina naj bi ne videla v tej knjigi le velikega moža, ampak tudi svojega vzornika in izluščila zdrava in praktična semena za svoje življenje (načrten in vztrajen študij, neprestano delo, gojitev kreposti, svetost, ponižnost, bistrost, odpovedi, požrtvovalnost...). To naj bi bil obenem zanje učbenik življenja: kako praktično ob polnem in živem zgledu uravnati svoje življenje, da bi služilo dobremu na zemlji in v božjo čast.
Med drugimi najdenimi vrednotami bi omenil tri, katerim se čutimo blizu ob Rožmanovem življenju. Prva: globoko doumevanje materinske ljubezni. Na
neki materinski proslavi je govoril: „Ljubezen je značilna in bistvena lastnost vsake matere: ljubezen od Boga ji v srce vsajena, ki tem globlje korenine požene, čim več se ji s trpljenjem priliva... (str. 14). če se ozremo pri tem na naše slovenske matere zadnjih 25 let: koliko ljubezni je bilo v niihovih srcih, vse premagujoče in neusahljive, da niso omahnile pod težo trpljenja, ki jim ga je ognjeni čas prinesel, ampak so v tihoti, ponižnosti in svetosti prešle preko vsega v tisto globoko umirjenost, ki ji pravimo že plemenitost. In v njej vztrajajo, ne klonijo, do konca so ji zveste, prekaljene v ognju lastnega življenja, ki bi zanje drugačno ns moglo biti.
Druga: Rozmanova ljubezen do lepoto narave, predvsem do planin. Sam piše: „Čutil sem se po vrnitvi z gore Peco duhovno prenovljenega in neizmerno bogatega... Takat sem se prepričal, da pomeni planinstvo za vsakega, ki hodi z odprto dušo in s čutečim srcem po veličastnih sledovih božje lepote, duhovno ozdravljenje in etično poglobitev. Med planinci izginejo vse socialne fn stanovske razlike... Planine nas zbližujejo. Zato v planinah duhovno ozdravljenje; toda le za tistega, ki je vreden, da vstopi v skrivnostno svetišče božjih lepot (str. 24). Niso redki primeri, ko so ljudje v veličastvu gora ponovno našli Boga, prej pozabljenega, zavržefie-ga, ne da bi ga bili izrecno iskali; drugi so svoje najtrše napake (egoizem,
sovraštvo, napuh) po vrnitvi s skalnatih vrhov obkresali, očistili, zgladili; ali da je spet drugim kratko bivanje v viharju med kamenitimi stenami docela spremenilo njihovo dotedanjo smer in način življenja ter jih obrnilo iz kvarnega k duhovnemu svetu.
Tretje: popolna predanost Rozmanova božji volji. Že po imenovanju za pomožnega škofa ljubljanskega (papeška bula 17. marca 1929), je zapisal kot napotilo svojemu delu: „Vrednost in pomembnost življenja mojega je v izvrševanju božje volje... Moja naloga je, da storim, kar je božja volja, za u-speh mi ni treba biti v skrbeh, to je božja zadeva; on bo vse prav storil. Torej — pogum in zaupanje... Pripravljen sem sprejeti vsak križ: zaničevanje, sramotenje, bolečine, bridkosti, skrbi, neuspehe. Zaupam neomahljivo v Te, presv. Srce!“ (str. 264). — Take posvetitve svojega dela je zmožen samo tisti, ki se je prekaljen v ponižnosti, odpovedi in nečastihlepnosti popolno odvezal zemskim sponam in se postavd kot orodje v službo božjih rok. Enako predanost smo občudovali tudi pri pok. pisatelju Narteju Velikonji, ko je bil kot hromeč izbran na čelo dobrodelne Zimske pomoči in je delil med potrebnimi najpotrebnejše v tistih groznih vojnih letih, ko sta usmiljenje in dobrota umirala pozabljena in poteptana pod težo grobosti in sebičnosti. In še mnogo je primerov slične predanosti zgolj Bogu med onimi, ki sta jih meč in ogenj pobrala v tistih groznih dneh.
Torej nam ti trije primeri osvetljujejo škofa Rožmana kot velikega obču-
dovalca večno žive materinske ljubezni na kateri sloni vsa velikanska zgradba sveta, potem kot posvečevalca dela božjih rok — stvarstva, ki nas dviga nad vsakdanjost s svojo očiščujočo lepoto ter Gospodovega služabnika, ki zavrže vso tvamo zemskost in služi le še najbolj vzvišenim namenom svojega Gospoda. Občudovalec — posvečevalec — Gosp odo v služabnik!
Poleg vsestranske osvetlitve osebnosti, pokojnega škofa pa nam knjiga nudi tudi bogato gradivo za spoznavanje razmer v tedanjem času z neštetimi kritičnimi osvetlitvami plebiscitnih dni na Koroškem, razmer med koroškim ljudstvom, kakor tudi nekatera druga zanimiva poglavja iz naše polpreteklosti (križarstvo, orlovstvo itd.).
Za vse to smo hvaležni piscu knjige, dr. Kolariču, ki je izbral iz ogromnega gradiva mnogo stvari, ki bi sicer bile šle za vedno v pozabo (pisma in ustne izjave Rozmanovih sošolcev, prijateljev, znancev...). Zato knjiga zasluži v vsaki hiši častno mesto v knjižnici, da bi se večkrat brala (vsebuje tudi mnogo fotografij iz Rozmanovega življenja), posebno letos, ko bo novembra (16. novembra) poteklo deset let od smrti našega velikega škofa Rožmana in ko pričakujemo, da bi nas avtor za to priliko razveselili že z drugim delom Rož-manovega življenjepisa. Ob izdaji še drugega dela bo mogoče tudi kritično pretresti celotno delo in ga primemo oceniti.
jkc
Pisma dr. Marije Prijateljeve iz Vietnama
V	38. številki Svobodne Slovenije z dne 19. septembra 1967, smo objavili prvo pismo, ki ga je iz Vietnama poslala ga. dr. Marija Prijateljeva v Buenos Aires. Bralcem našega lista smo jo tedaj tudi predstavili in povedali, da je na buenosaireški univerzi končala medicino, postala doktorica vsega zdravilstva ter se odločila za specializacijo v Zahodni Nemčiji. Kot zdravnica nemškega Bdečega križa je nato z ladjo Helgoland odšla v Vietnam, kjer še naprej opravlja svojo samaritansko službo med ranjenimi vietnamskimi in ameriškimi vojaki ter še -huje prizadetim civilnim prebivalstvom.
V	današnji številki objavljamo najvažnejše odstavke iz nadaljnjih šesterih pisem ge. dr. Marije Prijateljeve, oa katerih se zadnje nanaša že na dogodke sedanje ofenzive^ severnovietnamskih gverilcev. Zanje se ji prav lepo zahvaljujemo in ji želimo, da bi sredi vojnih dogodkov v Vietnamu Bog bdel neprestano s svojim varstvom nad njo. da bi mogla še naprej lajšati boli in trpljenje trpečim ljudem in vojakom.
Danang 29. 9. 68
Včeraj in danes smo imeli zopet malo več dela kot običajno. Vietnamski zdravniki si namreč čez konec tedna vzamejo prosto in jih ne briga, če bo kaj ranjencev ali ne. Potem jih pa dobimo na grbo mi običajno jih pripeljejo Amerikanci s helikopterji v Splošno bolnišnico v Danang, ker pa ni zdravnikov tam, jih pa odpošljejo naprej na našo ladjo. Zato tudi po navadi rane niso sveže; včasih so že prav grdo zastrupljene. Včeraj smo imeli šest ranjencev; neka ženska je imela obe roki zlomljeni, ostalih pet pa krogle v trebuhu, da smo jih morali nemudoma operirati. V soboto je bilo kar precej „zabave“, začeli smo ob štirih zjutraj, končali pa ob desetih zvečer. Ker je treba istočasno operirati vsaj dva, sedim kot anestezistka v sredi in pazim hkrati na oba ranjenca.
Pred dnevi nas je na ladji obiskal tudi amerikanski vojak, po poklicu doktor ekonomije, ki pa je že pred leti odslužil vojaščino, sedaj pa mora biti še eno leto v Vietnamu kot rezervist. Z njim sem lahko po dolgem času spet govorila slovensko, čeprav on sam ni slovenskega rodu, ainpak se je slovenščine naučil v zavodu za jezike. Prejšnjo noč je bil sestreljen njihov helikopter nad Hue; sedem jih je bilo notri, vsi razen pilota, ki je bil prečej ranjen, so se rešili z malenkostnimi poškodbami. Ko so padali, jih je rešila vetrnica, ki se je še naprej sama vrtela, tako da je s tem ublažila padec. Za nekaj minut so bili vsi v nezavesti, pa je bila takoj na mestu reševalna skupina, ker so jih že videli padati. Doktor je rekel, da je že to tretjič, da se je za las rešil smrti, zato je zdaj že lahko gotov, da se bo srečno vrnil domov.
V	petek zvečer smo imeli predavanje o budizmu, danes po maši pa smo si ogledali nekaj pagod v Danangu. 'V neki je bila ravno budistična poroka, pa nismo mogli ostati do konca, čeprav je bila kar zanimiva ceremonija. Prav v tisti pagodi ni boncev, ampak samo boncinje in so samo one izvrševale ceremonijo. Poleg ženina in neveste sedijo, na tleh ženinovi starši, nevestini pa ne smejo biti zraven. Vse skupaj je videti prava telovadba; najprej se priklanjajo do tal samo bon-'Citije, potepi pa ravno tako ženin in ¡nevesta. Najprej se priklanjajo Budi z g!uv=o 'čislo do tal; nisem pa mogla !d(Sšteti,- kolikokrat je to bilo. Nevesta šje Kila: oblečena v belem Ao dai, na 'glavi pa je imela pajčolan. To že ni Več čisto po domačinsko, kajti po Starih navadah bi morala imeti nevesta rdeč klobuk; ki ima več oglov, od katerih vsak nekaj pomeni; eden je menda proti ljubosumnosti, za ostale pa ne vem. Ena naših prevajalk se je poročila še po starem, pa jo je bilo sram; omačini sami so se smejali, tujcem pa je bila njena poroka zelo všeč. Ženin je imel bele hlače, modro pelerino, na glavi pa črn turban.
Sedaj se je ladja zopet začela majati, pisalni stroj skače kar sem ter tja. Pred posteljo si bom zopet morala dati ograjco, da se ponoči ne bom zvalila na tla. Čez nekaj dni pride baje tajfun, ki mu bo ime Bess. Naj neham. —
Danang ,6. 12. 68
V	nedeljo sem bila v Hue, ki leži skoraj na meji med Južnim in Severnim Vietnamom. Včasih je bilo kraljevo mesto, danes pa je ostalo od kraljevih palač samo še nekaj razvalin, večinoma so bile v vojski porušene. Po načrtu stare citadele se ne morem znajti, moralo pa je biti res lepo mesto. Kraljeva citadela, ki je v sredini mesta, je Bila zgrajena leta 1803, začel pa jo je graditi kralj Gia Long, ki je začetnik 'dinastije Nguyen. Prej pa je vladala dinastija, ki je bivala na severu pri Hanoi. Na severu sedanjega Vietnama so bili Vietnamci, na jugu do IDananga
pa Chams, ki so bili zelo močni okoli
10.	in 11. stoletja, potem pa so jih podjarmili Vietnamci. Sami si sedanjo vojno še tako razlagajo, da je kazen za dejanje Vietnamce, ker so oni celo raso Cham uničili. Mesto Danang je zelo staro in pomeni v cham jeziku: Da je reka, Nang pa velik, torej Velika reka. V tukajšnjem muzeju so še stari kipi iz časa Cham.
Danang 23. 1. 69
Dobili smo zopet novo pošiljko iz Nemčije, zato smo odpluli iz pristanišča, kjer smo ves čas vsidranj in zapeljali do otoka Cu Lao Re, kakih 150 km južno od Dananga. Vožnja jc trajala na vsako stran približno 7 ur. Nemška ladja, ki je pripeljala potrebščine in zdravila, je prišla v nedeljo. Zlagati smo morali vsi od kraja in prekladati zaboje. Z delom smo končali šele zvečer, drugi dan pa smo obiskali otok, kjer o vojski ni duha ne sluha. Ko sem šla zjutraj k maši, sem bila kot edini belec deveto čudo za domačine, tako da sem bila „obzi-jana“ od vseh strani in so bili bolj malo pobožno pri maši. Za otočane je belec pač nekaj posebnega.
Zadnje dni imamo zopet malo več ranjencev. Neka punčka je imela preluknjana vranico, prepono, jetra in pljuča, pa se je kar dobro izmazala, vsaj med operacijo; kaj bo naprej, ne venilo. Skoraj neverjetno je, kako ti ljudje prenesejo take grozne poškodbe. Mislim, da več vzdržijo kot mi. Izredno pa je tudi, da pri vseh teh strašnih bolečinah nič ne vpijejo ali tožijo. Odrasli in otroci so čisto mirni, ko jih sem pripeljejo; se jih tudi boij enostavno operira in skoraj sploh ni komplikacij, pa tudi vse prenesejo. Pri narkozi je tudi bolj enostavno, ne pokažejo nobenega strahu, poleg tega so pa vsi suhi in zato nimajo težav z dihanjem.
Bližamo se budističnemu Novemu letu — Tet-u. Lani je bilo zelo veliko ranjencev; upajmo, da letos ne ponove ofenzive Vietconci. Saj jih je treba pravzaprav občudovati, te lumpe! Amerikanci imajo vso tehniko radarske naprave na razpolago, oni pa čisto primitivno orožje, pa delajo, kar se jim zljubi.
Danang, 31. 1. 69
Že poprej sem pisala misijonarkam v Kontum in se jim najavila, pred dnevi pa smo se odpravili tja. Na letališču nas je že čakal škofov šofer, potem pa nam je tudi škof dal stanovanje. Piše se Seitz, pa se je oprostil, da čeprav nosi nemški priimek, ne zna nemško, temveč je pristen Francoz. Ker sem edina znala francosko, sem bila za tolmačinjo. škof pozna našega misijonarja g. Majcena, ker je za njim g. Majcen prevzel mesto v Hanoiu. V Kontumu, ki je v gorah, ima poleg škofije malo semenišče in okoli 3f>0 fantičev. Večje pošljejo v Dalat, kjer imajo več možnosti za študij.
Podnevi je bilo prekrasno, ponoči pa je bilo dosti streljanja, pa noči kar ni hotelo biti konec. Obiskali smo več gorskih vasic, kjer imajo posebne navade. V vsaki vasi je ena velika hiša krita s slamo, ki je videti kot občinska hiša, pa je njen namen čisto drugi. Tja namreč zapro čez noč vse samce toliko časa, dokler se ne poroče. Ponekod to navado že opuščajo.
V vietnamskih gorah je več gorskih rodov, ki imajo povsem različne jezike, tako da se vietnamščine nauče šele v šoli. Živijo zelo primitivno v kočah kritih s slamo. Cela hiša je en sam prostor, na sredi velika postelja in na njej leži cela družina. Ležijo kar na golem lesu, ker ne poznajo slamaric. Pri obleki tudi nimajo modnih problemov; moški nosijo malo krpico, ženske krila in bluze, če pa imajo pri sebi otroka, so pa gole od pasu navzgor, otroka imajo privezanega z ruto k sebi, da ga kar doje, kadar je otroku všeč.
'Največji problem v misijonu je bol-
nišnica in šole. Sezidali bi še že kako, a težko je dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati tam v tem nevarnem času. S pomočjo nemške Misereor so sezidali kakih 4 km iz mesta bolnišnico. Tam sta delali ameriška zdravnica dr. Smith in Nemka Renate. Lani za Tet (budistično Novo leto) so Nemko odpeljali Vietconci in nihče še ne ve, če še živi. Verjetno so jo zamenjali z zdravnico, ker so hoteli imeti njo. Od takrat so bolnišnico zaprli in je sedaj dr. Smith v šoli usmiljenk.
Lili smo tudi pri gobavcih, kjer so usmiljenke; prednica je Francozinja, Vietnamke pa tudi vse govorijo francosko. Imajo notri bolj malo gobavcev, večina pride zjutraj v dispanzer in dobijo samo zdravila. V mestu pa imajo usmiljenke veliko šolo z 800 otrok.
Danang, 18. 2. 1969.
Najprej vam moram voščiti srečno novo leto — Tet 2016, ki smo ga včeraj začeli tu v Vietnamu v znamenju petelina, kar pomeni borbo. Vsako budistično leto je v gotovem znamenju in sicer vedno v znamenju živali, ki ima vsaka svoj pomen. Prejšnje leto je bilo opičje, kar pomeni veselje. V vsem imajo dvanajst živali, pa ne vem vseh. Sicer pa je enako kot pri Kitajcih. Zmaj pomeni slavo, tiger moč, kača zvitost, koza lahkomiselnost, pes zvestobo, konj blagostanje, ostalih štirih se ne spomnim. Horoskop se izvleče tudi po letih, ne pa po mesecih kot pri nas. Leta štejejo drugače kot mi. Takoj ob rojstvu je otrok star eno leto, in če je rojen malo pred Tet, je ob Tet že star dve leti. Tega štetja seveda mi ne razumemo ter nam datume vedno pišejo prevajalke, ki so vajene obeh koledarjev. Pa tudi zanje je včasih težko po-gruntati, koliko je bolnik star, ker dobijo vse mogoče odgovore, kot na primer: Sem rojen v letu zmaja, zdaj pa vedi katerega zmaja. Poseben pomen ima lunin mesec in številka sedem je srečna številka.
Nemški šovinisti, narodni nestrpneži na štajerskem in Koroškem, imajo še iz cesarskih avstrijskih časov pred prvo svetovno vojno vrsto sramotilnih izrazov za Slovence. Najbolj znani so „windische Hunde“ (slovenski psi), „windische Schweine“ (slovenske svinje), na Koroškem pa nemški narodni nestrpneži svoje sorojake slovenske narodnosti zmerjajo s „Čuši“. Ob raznih priložnostih se te psovke zlasti poslužuje nahujskana v narodni nestrpnosti vzgojena mladina, ki v demonstrativnih pohodih prot-i Slovencem vzklika po ulicah „Tschuschen raus“, kar pomeni „Čuši, odidite, izginite“. Se pravi, Slovenci naj odidejo in zapuste svojo rodno zemljo.
Taki izpadi slovenskih narodnih sovražnikov so v povojnih letih na Koroškem pogosti. Zlasti v zadnjem času ie opaziti povečano sovražno razpoloženje proti Slovencem. To je prišlo do vidnega izraza v poskusu nemških narodnih nestrpnežev za odstranitev slovenskih napisov. V noči od 5. na 6. marec so odstranili ploščo z dvojezičnim napisom na Hranilnici in posojilnici v Velikovcu. Teden dni pozneje, t. j. v noči od 11. na 12. marec so se isti elementi spravili nad Hranilnico in posojilnico v Dobrli vesi. Tu dvojezičnega napisa niso mogli odstraniti, ker bi morali spraskati tudi omet, zato so pa zid hranilnice pomazali z napisom „Tschuschen raus“.
Narodna nestrpnost koroških Nemcev je prišla do še močnejšega izraza v Velikovcu ob uprizoritvi ljudske komedije Martin Krpan, ki jo je po Levstikovi zgodbi napisal Joža Vombergar.
Predstava te Vombergarjeve ljudske igre v režiji g. župnika Vinka Zaletela in z igralci Krščanske kulturne zveze v Celovcu je bila v nedeljo 16. marca v velikovski občinski dvorani. Proti igri so člani „brambovske“ organizacije (Abwehrkämpfer) zagnali silen vik in krik, kakor da je nastop slovenske igralske družine v kraju, kjer da je samo kakih 16 do 20 Slovencev, za Nemce „izzivanje“. Ker občina že danega dovoljenja za uporabo dvorane za uprizoritev Martina Krpana ni mogla preklicati, se je zavarovala za bodoče na ta način, da bo dobil dvorano v uporabo samo tisti prosilec, če bodo vsi občinski odborniki zanjo. To se pravi, da Slovenci v Velikovcu nikdar yeč ne bodo mogli dobiti občinske dvorane za svoje gledališke predstave in ostale kulturne prireditve.
Vsa gonja nemških šovinistov proti
Tet je največji praznik in se nanj ves teden pripravljajo* pa tudi ves teden ga praznujejo. Imajo na ta račun tri dni prosto. Letos je bilo vsako pokanje prepovedano zaradi lanske vietkon-ške ofenzive. Lani so namreč izrabili to pokanje, Amerikanci so pa šele pozneje spoznali, da gre zares.
Danang, 2. 3. 19o9.
Kar sem tukaj, je danes prvič, da čutimo, da smo v vojski. Tet smo mililo praznovali, en teden je bil čisto miren, letos pa so ofenzivo začeli malo pozneje in še ni končana. V noči od 22. na 23. so obstreljevali Danang. Prvi napad je bil okoli pol dveh, tako da sem so zbudila in šla na krov. Okoli tii-četrt na tri se je začel drugi. Tokrat so dobro zadeli veliko skladišče municijc. Najprej so bile manjše eksplozije, po eni uri pa je prišlo do velikih, ki so trajalo do opoldne, torej skoraj dvanajst ur. Seveda smo v nedeljo dobili veliko ranjencev, gotovo pa je bilo tudi veliko mrtvih. Na mestu samem ni bilo ljudi, toda drobci granat so padali po hišicah, ki so po večini krite s slamo, žrtve so bili zopet civilisti, ki na splošno v tej vojski dosti več trpe kot vojaki. Naša ladia je zaradi varnosti ostala vso nedeljo zunaj, ranjence so nam pa dovažali s čolni. Vseh je bilo 31, pa sami težki primeri. Kot običajno, nam pošljejo same težke, tako da smo operirali do pol enajstih zvečer. V ponedeljek smo imeli mir, v torek smo pa spet dobili 10 ranjencev. Ubogi ljudje, ki morajo toliko trpeti! Vsak večer se peljemo ven na odprto morje, da smo bolj varni.
V noči od 27. na 28. sta eksplodirali dve ladji z municijo ob enajstih zvečer. Vzrok še ni znan. Amerikanci pravijo, da je bila nesreča. Govori se, da je bilo gotovo čez sto mrtvih. Pogrešajo kakih 35 vojakov, ki so z bombami vred zleteli v zrak. Te dni so Amerikanci zgubili tod okrog 400 ljudi, pa ne povedo vsega števila.
udeležbi pri predstavi Martina Krpana v Velikovcu dne 16. marca pa ni imela tistega uspeha, ki so ga pričakovali slovenski narodni sovražniki. Ravno obratno, namesto tistih občinskih odbornikov, ki so predstavo ostentativno bojkotirali, je prišlo gledat Martina Krpana in Brdavsa nad 800 ljudi) kar je za Velikovec res lepo število.
Pri predstavi je občinstvu govoril tudi dr. Erik Prunč, predsednik Krščanske kulturne zveze. Izrazil je zahvalo vsem, ki se niso zbali nobenega ustrahovanja in so kljub oviram prišli na predstavo. S svojo udeležbo so postavili na laž trditve sovražnega nemškega lista, ki je nedavno zatrjeval, da je v Velikovcu komaj do 20 Slovencev. Rojake je pozival, „naj se ne boje nobenega Brdavsa kot se ga tudi ni kranjski kmet Krpan, in naj tudi ne skačejo od Krpana k Brdavsu in ne od Brdavsa h Krpanu kot je to delal Brdavsov norec Frfra“.
Ljudje so predstavo zapuščali zadovoljni ter še bolj utrjeni v slovenski narodni zavesti. Zato jih ni dosti motilo razgrajanje nemških šovinističnih fantalinov po ulicah, ki so imeli pripete koroške deželne zastavice na rokavih ter so z raznimi izrazi sramoti ij slovenske ljudi. Med nje so metali celo smrdljive bombice.
Zadnji izpadi nemških narodnih nestrpnežev na Koroškem potrjujejo, da jih doslej zgodovina še ni ničesar naučila. Nad Slovence so na njihovi rodni zemlji prihajale v zgodovini velike nesreče. Velike krivice so jim prizadevali nemški gospodarji ter oblastniki. Pa so vzdržali, prestali vse in se ohranili, njihovi krivični oblastniki so pa propadli.
Ti dogodki so pa tudi v nasprotju s trditvami avstrijskih zveznih in deželnih oblasti o prijateljskem sožitju nemškega in slovenskega ljudstva na Koroškem. Slovenci so vedno pokazali in dokazali, da si ga žele, Nemci doslej pa ne. Zavedati se bodo pač morali, da je napredek dežele in mir v deželi mogoč samo v dobrem, iskrenem sožitju obeh narodov in v njihovi popolni enakopravnosti pred svetnimi in cerkvenimi oblastmi. Zato je zgodovinska odgovornost na avstrijskih oblasteh, kako bodo poskrbele, da se jesenske prireditve, ki jih na Koroškem pripravljajo razne ustanove ob 50 -letnici koroškega plebiscita, ne bodo sprevrgle v hujskaško gonjo in pogrome proti Slovencem, ker bi to lahko sprožilo dogodke z da-lekosežnimi posledicami, ki lahko gredo tudi preko meja avstrijske republike.
Bretonci v boju za samoohranitev
V zadnjem času večkrat beremo, da je na Bretonskem v Franciji eksplodirala v kakem mestu postavljena bomba, s katero so Bretonci hoteli svetovno javnost opozoriti na svoj položaj in svoj boj za samoohranitev, Te svoje zahteve so zlasti demonstrativno sporočali francoskemu predsedniku generalu De Gaullu ob njegovem zadnjem potovanju po Bretonskem.
Kdo so pravzaprav Bretonci ? So narod keltskega izvora, ki živi na skrajnem zahodu Francije. Pred prihodom Rimljanov so na ozemlju današnje Francije prebivali Kelti oz. Galci. Pa ne samo v Franciji, ampak tudi v drugih deželah. Po naših krajih so bili naseljeni Iliri, potem so prišli Kelti in zavladali tem, za njimi pa Rimljani. Današnji potomci Keltov so Irci, ki imajo svojo državo razen severnega de- ' la, ki je kot avtonomna enota vključena v Veliko Britanijo. Keltskega izvora so tudi Škoti in Galižani (Walles - izg., uels), ki so ravnotako vključeni v Veliko Britanijo.
Bretoncev je okrog 3 milijone, a le okrog en milijon jih govori doma še svoj jezik, ki je podoben irskemu. Zanimivo je, da večina Ircev, Škotov in Galižariov ne zna več materinščine. Čeprav govore angleško, se pa še vedno zavedajo narodnosti. Pri Slovencih so taki primeri redki.
Francija je, kot znano, centralistično urejena država in prav ta mesec imajo ljudsko glasovanje o novi razdelitvi države na 21 pokrajin z malo večjo avtonomijo. Uradni jezik je samo francoski. Francoska vlada ne dovoljuje v Franciji ne bretonskega, ne baskovskega, ne katalonskega in ne provansalskega jezika. V tem pogledu se drži enakih načel kot Franco v Španiji, ki noče ugoditi zahtevam Kataloncev in Baskov. Ti prebivajo, kot znano, v severnem delu Španije in tudi v južni Franciji.
Bretonja ima nekaj podobnosti s Slovenijo. Naše kraje in njihovo naravno bogastvo so gospodarsko izkoriščali najprej dolga stoletja Nemci v Avstriji. V povojni nekomunistični Jugoslaviji so se Slovenci odločno branili za svoje pravice ter so nastopali vedno proti gospodarskemu izkoriščanju s strani Beograda in njegovega centralizma. V sedanji komunistični Jugoslaviji je še slabše. Tudi slovenski jezik v Avstriji ni mogel priti do veljave. Za svoje pravice se je moral boriti tudi v Jugoslaviji in še danes ni povsem enakopraven z drugimi jeziki narodov v Jugoslaviji.
Tako in še mnogo huje se godi Bretoncem v Franciji, kjer jih francoska vlada gospodarsko izkorišča ter njihovega jezika ne priznava. Zato spada Bretanja med najbolj revne francoske pokrajine, v kateri je brezposelnost večja kot drugod. Zato se ljudje izseljuje v druge kraje. Prebivalstvo je povečini kmečko, ki pa svojih pridelkov ne more prodajati po primernih cenah. Zato so demonstracije po bretonskih krajih proti francoskim oblastem zelo pogostne.
Bretonski narodnjaki se odločno bore za pravice svojega naroda. Nekateri gredo v svojih zahtevah celo tako daleč, da zahtevajo odcepitev od Francije ter ustanovitev samostojne države. Med borci za samoohranitev Bretoncev so predvsem izobraženci, duhovniki in laiki, ter študentje. Imajo svojo „osvobodilno fronto“ s sedežem na Irskem, ki pa ni levičarska.
Kljub nastopanju bretonskih nacionalistov pa ima De Gaulle med njimi tudi pristaše, ki zagovarjajo francosko upravo ter zatrjujejo, da bodo Bretonci prav pod De Gaullom dobili večjo avtonomijo s prihodnjim ljudskim glasovanjem. Na nedavnem svojem obisku v teh krajih je De Gaulle sam res Bretoncem zatrjeval, da jim bo zagotovil lepše življenje in boljšo bodočnost, če bo svoje obljube in napovedi držal, se bo med njimi še bolj utrdil. Zlasti, če bo uspel s svojim načrtom o decentralizaciji francoske uprave, ki predvideva, da bo v bodoče Bretanja, ki je biTa doslej razdeljena v štiri departamente, v bodoče ena sama pokrajina z jezikovno, politično in gospodarsko avtonomijo.
Slovenija je imela ob koncu 1968 1,710.000 prebivalcev, čeprav ima Slovenija le nekaj čez 8% vsega prebivalstva Jugoslavije, njena površina 20.251 kv. km pa le 7,9% celotne površine Jugoslavije, daje 15.8% všega družbenega proizvoda, od celotne jugoslovanske industrije pa odpade na Slovenijo blizu 20%.
Vsem skupaj prisrčne pozdrave!
•tTschuschen raus“
/ffVKdlowicc
V	Razkrižju pri Ljutomeru se nezadovoljstvo ljudi zaradi kaznovanja tistih otrok, ki na božič niso prišli v šolo, ali so pouk tega dne zamudili, c poslabšanjem reda v vedenju, še ni poleglo. Starši kaznovanih otrok so se zbrali, sestavili spomenico, jo podpisali ter posjali v Ljubljano na izvršni svet.
V	njej protestirajo proti takemu postopanju učiteljstva. Krajevni partijski informator o teh dogodkih pravi, „da vse dokazuje, da je po sredi huda verska nestrpnost'1.
Kot smo poročali, sn jug. škofje pred božičnimi prazniki prosili zvezno vlado v Beogradu, naj bi božični dan proglasila vsaj za praznik družin, Če ga že ne mara za cerkveni praznik. Ljudje so bili splošno prepričani, da bo oblast tej prošnji kat. škofov ugodila. Zato je bilo potem tem večje razočaranje, ko so to ni zgodilo.
Upravni odbor Društva samostojnih avtoprevoznikov v Mariboru je sprejel resolucijo o problemih zasebnega prevozništva. Poslali so jo izvršnem svetu.
V	njej protestirajo proti zveznemu zakonu, ki prepoveduje zasebnim prevoznikom prevažanje potnikov z avtomobili, ki imajo več kot 5 sedežev ter uporabo tovornikov z več kot 5 tonami. Po njihovem mnenju je tak zakon protiustaven ter je krivično, da je treba zasebno dejavnost omejiti na minimum v korist družbenega sektorja in tako avtomatično odpraviti konkurenčnost poslovanja. Izvršni svet tudi obveščajo, da se bodo morali v primeru, če na pristojnih mestih za njihovo pritožbo ne bo razumevanja obrniti na zvezno ustavno sodišče ter pri njem sprožiti ustavni spor zaradi kršitev nekaterih določb ustave.
Prirodoslovno društvo Slovenije namerava postaviti slovensko ljudsko zve-zdamo. To skrb je v društvu prevzela njegova astronomsko-geofizikalna sekcija. To je sporočil na zadnjem občnem zboru Prirodoslovnega društva njegov predsednik dr. M. Kališnik. Na občnem zboru sta bila sprejeta za častna člana društva dr. Maks Wraber in prof. š. Plut.
V	Ljubljani deluje od sredine lanskega leta Društvo Exlibris Sloveniae. Ima nekaj nad 50 članov. Doslej je priredilo več razstav in predavanj v raznih slovenskih krajih, s čemer je povečalo zanimanje za drobno grafiko. To društvo je skupno z Narodno in u-niverzitetno knjižnico v njeni dvorani dvorani priredilo v marcu razstavo drobne grafike Miha Maleša.
V	mariborskem razstavnem salonu ; Rotovž je bila v marcu razstava likovnih del otrok iz Greenwicha v Vel. Britaniji. Pripravil jo je mariborski pododbor Društva likovnih pedagogov.
Akcija za zbiranje denarja za preureditev Finžgarjeve rojstne hiše lepo napreduje. Doslej so zbrali že okoli
85.000	dinarjev. Največ denarja so zbrali otroci po ljudskih šolah, Tej akciji se je v zadnjem času pri družila tudi gimnazija v Murski Soboti. Upajo, da bodo temu vzgledu sledili še drugi
Sat
srednješolski lični zavodi, ker je za dokončno preureditev Finžgarjevc rojstne hišo šo treba zbrati najmanj 45.000 din.
Ptujska gimnazija slavi letos 100-Ic nico obstoja. Ta mesec bodo na njej odkrili ploščo v spomin padlim ter u-mrlim profesorjem in dijakom to gimnazije.
Društvo književnih prevajalcev Slovenijo jo podelilo medzaložniške nagrade za najboljše prevode literarnih in znanstvenih del na Slovenskem. Nagradi sta dobila prevajalca Janko Moder in dr. Kajetan Gantar. Prvi za prevod Pastcrnakovcga romana „Dr. Živago“ in za roman Giiuterja Grassa „Pločevinasti boben“, dr. Gantar pa za izbor „Rimske lirike“. Predsednik ocenjevalno komisije pri društvu za podelitev nagrad je bil Vital Klabus, nagradi je ja Modru in dr. Gantarju izročil predsednik društva knjižnih prevajalcev Slovenije dr. Franjo Smerdu.	(
V	Mariboru je bila javna razprava o „vprašanju bitnosti zamejskih Slovencev“. Sodelovali so Boris Pahor, Boris Race, dr. Franci Zwitter in dr. Erik Prunč. Ob tej priložnosti so ustanovili Klub prijateljev zamejskih Slovencev, ki naj bi „povezoval tiste Slovence, ki se živo zanimajo za usodo zamejstva“. Delo kluba naj bi temeljilo na „utrjevanju kulturnih in osebnih stikov z zamejskimi Slovenci predvsem na Koroškem in Madžarskem, po možnosti pa tudi s, Slovenci v Italiji“.
Slovenija ima uranovo rudo na ži-rovskem vrhu blizu škofje Loke. Strokovnjaki že 7 let raziskujejo sivo peščeno prst, da bi ugotovili, ali je dovolj uranove rude za donosno izkoriščanje. Raziskovanja še niso zaključena. Po nekaterih cenitvah bi letna proizvodnja te rude krila potrebe od 3 do 4 atomskih električnih central, od katerih bi vsaka imela po 400 megavatov, t. j, 400.000 kilovatov.
V	Sloveniji bo začela ta mesec obratovati nova elektrarna Srednja
SLOVENCI V
BUENOS AIRES Osebne novice
življenjski jubilej Urbančičeve mame
Dne 4. aprila bo praznovala 75. rojstni dan. Rodila se je v Vodicah D”: Sv. Križu ^ družini Potr lin. Poročika se ie z 7. Antonom Urbančičem. Do vojne je živela na Čatežu n j d Zaplazom. Štirje njeni sinovi so bili domobranci. Po revoluciji je živela do leta 1952 pod komunizmom v Jugoslaviji, potem pa je odšla k sestri v Kanado. Leta 1954 je prišla v Argentino, kjer živi njenih pet sinov in dve hčeri, kateri ji v imenu vsega sorodstva čestitata.
Tem čestitkam se pridružuje tudi Svobodna Slovenija in jubilantki kliče: Še na mnoga leta!
•-•Neža Jurak. Iz Novega m-?-ta je prišlo sporočilo o smrti ge. Neže Jurak. Bog jo je poklical k sebi 20. marca, njen pogreb je pa bil 22. marca na novomeško pokopališče. Za njo žalujeta g. Jože Jurak, ki je vrsto let deloval v dušnem pastirstvu med Slovenci v Argentini, urejal tudi Duhovno življe-
Drava I. Na Dravi je sedaj v Sloveniji 7 elektrarn in sicer Dravograd, Vize-nica, Vuhred, Ožbalt, Fala, Mariborski otok, Srednja Drava I. Naslednja in zadnja dravska elektrarna v Sloveniji bo Srednja Drava II pri Ormožu.
„Dic Makromolekuliire Chemie“, vodilna mednarodna znanstvena revija na področju fizike in kemijo, je posvetila vso novembrsko številko prof. dr. Antonu Peterlinu, članu 'Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob njegovi 60-lctnici. Dr. Peterlin je začel znanstveno delo že pred zadnjo svetovno vojno. Tik prod izbruhom svetovne vojne je prevzel katedro za fiziku na ljubljanski univerzi. Po vojni jo ustanovil fizikalni inštitut oz. sedanji nuklearni inštitut Jožo Štefan v Ljubljani in ga vcdil do leta 1959. Sedaj je direktor Research Triangle Institute v North Carolina.
Umrli so. V Ljubljani: Valentin Rogelj, krojaški mojster, Valentin Kurent, Antonija Čepon roj. Kolbe, Angela Pungerčar roj. Mahnil, Alojzij šmuc, Marija Debevec, Ivan Glinšek, borec za slovensko severno mejo in Koroško, Julijana Bezlaj, Jožica Kristan roj. Si-monvič, Amalija čehun roj. Babnik, Terezija Tomšič roj. Bohorč, Marija Gombač, Berta Lavrenčič roj. Jošt, Frančiška Černe roj. Borštnar, Metka Kavčič roj. Gaber, Emilija Kalinger, učiteljica, Marcel Žorga, strojevodja v p., Jožica Rustja roj. Gregorač, učiteljica v p., Marija Veseljak roj. Dolanec in Angela Kmetič, roj. Gotman biv. mesarica v Trzinu, Alojzij šoba na Zdolah, Avgust Jazbmšek v Novem mestu, Anton Čepin, biv. lesni trgovec na Prevaljah, Pepca Škrbec v Kranju, Marija Skubic roj. Gionetti v Lanišču, Jakob Zaviršek v Gameljnah, Tončka Debevc na Rakeku, Slavko Slapnik, inženir gozdarstva v Celju, Franc Skubic, upok, v Dobrunjah, Elizabeta Oblak roj. Ogrin na Vrhniki, Emilija Klemenilke roj. Štravs v Hrastniku, Amalija Vrtovec roj. Fon, vdova po učitelju iz Loke pri Zidanem mostu, Marjana Podgoršek roj. Bergant in frančiškanski pater Janez Žurga, univ. asistent v p. v Kamniku.
ARGENTINI
nj teer Oznanilo, sedaj pa živi in deluje v Gorici, ter njegov brat Cveto. Obema ob smrti drage mame izrekamo iskreno sožalje, rajna pa naj pri Bogu uživa večno veselje.
CASTELAR Tombola na Pristavi
Po dveh preložitvah je bila na cvetno nedeljo le napovedana tombola dru štva Slovenska pristava. Nanjo je prišlo zelo veliko rojakov. Komisijo za izročanje lepih dobitkov so sestavljal: predsednik dr. Julij Savelli ter člani Pavel Fajdiga, dr. Jože Krivec, Rajmund Kinkelj in Lojze Sedej. Napovedovalca sta pa bila -Nande češarek ter Miha Gaser.
Prva glavna dobitka sta zadela domačina: spalnico iz San Miguela, loščilec pa iz okolice Pristave.
Za postrežbo gostov z raznimi jestvinami in pijačami je bilo dobro poskrbljeno.

Med dvema svetovoma
ANTE DOS MUNDOS, almanah 5. letnika slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka; Buenos Aires, 1968.
Ob koncu lanskega leta so študentje zadnjega letnika srednješolskega tečaja v Buenos Airesu, kot prvi, ki so dokončali vseh pet „gimnazij“, izdali majhno brošuro, almanah, v kateri v krat-kih razpravah obravnavajo razne snovi slovensko-argentinske problematike. Na 28 straneh je šest mladih moči izlilo svoje ideje in mnenja, s polja, ki vsakega izmed njih najbolj zanima.
že v kratkem uvodu razjasnijo, kaj jih druži: „Življenje v dveh svetovih — v domačem okolju, ki je včasih še pristno slovensko, in v vrtincu dogajanj o-krog nas, ko smo izven domače strehe...“ To pa je problematika vsakega mladega slovenskega človeka na tujem. A oni ne ostanejo samo pri problemu, hočejo nakazati tudi rešitev; „Potrudili se bomo biti dobri državljani slovenskega rodu.“
Po uvodu je prvi članek „Kaj je diplomacija.“ Jože Dobovšek na kratko odgovori na to vprašanje, oriše zgodovino diplomacije, diplomatske položaje, kategorije, in navede ustanove, kjer se lahko študira ta veda. Za konec predstavi še seznam Slovencev, ki so delovali v diplomatski službi (do leta 1945), ki pa je nekoliko pomanjkljiv.
„¡Slovenska šola“ je naslov razpravi Neže Furlan, ki analizira stanje in pomen slov. ljudskošolskih tečajev v Argentini. Predlaga predvsem uvedbo modernih didaktičnih metod in večje dinamike pri poučevanju, članek vsebuje mnogo sijajnih idej in je realen pogled mlade učiteljice na šolsko problematiko.
Ile'ena Jeločnik piše o sodobni argentinski književnosti v članku „Iz argentinskega sveta.“ Potem, ko kratko nakaže razvoj, ki je pripeljal do seda-niega položaja, se ustavi ob treh sodobnih avtorjih: Borgesu, Cortazarju in Sabatu. Snov je dobro obdelana, le škoda, da ni obsežnejša. Tako bi lahko dodala še ostale tri sodobnike, ki za prvimi ne zaostajajo (Bullrich, Mallea, Mujiča Lainez).
Sledi motiv „Med dvema svetovoma“, ki ga je lepo narisala (kot vse ostale ilustracije almanaha) Andreja Dolinar. Na srednjih straneh pa sta reprodukciji starinskih zemljevidov slovenskih krajev in pa področja Rio de la Plata.
Članek „Atomska energija“ je spisal Andrej Mele. Morda snov ne spada popolnoma v celotni kontekst brošure, a je podana zgoščeno in dokaj jasno.
„Slovenci ;— Argentinci, argenfiti-stvo med Slovenci“ (?) je najbolj originalni prispevek. Primerja namreč razne osebnosti iz slovenske in argentinske zgodovine, in skuša vzpostaviti med njimi podobnosti. Irena Šušteršič primerja npr. gen. San Martina z gen. Maistrom, ali škofa Jegliča z Esquiú-jem. To je verjetno prvi tovrstni poizkus, pester in zanimiv, ki pa včasih zaide nekoliko v skrajnost (primer Slomšek-—Sarmiento ).
V zaključku študentje izražajo vero v skorajšnjo ustanovitev slovensko-ar-gentinske gimnazije in vzpodbujajo letnike, ki jim sledijo, k nadaljnjemu delu za slovenstvo.
Mladim abiturientom moremo za iz-danje almanaha le čestitati. Kljub nekaterim pomanjkljivostim (diagramaci-ja), je delo vredno priznanja, ker predstavlja željo in napor mladih moči, da ?e vključijo v delovno slovensko skupnost v Argentini.
Ob misli nanje pa se poraja vprašanje: Kaj pa sedaj? Zaključili so srednjo šolo. Imamo zanje pripravljene tečaje, da se izpopolnijo na področju, ki jih najbolj veseli? Mesta, kjer bi dokazali svoje zmožnosti in dobili zavest, da so. skupnosti res koristni ? Žalostno bi bilo, da bi „obtičali med dvema svetovoma“ ne da bi mogli izpolniti svoje
M.	T.
poslanstvo.
Občni zbor SDO
Bil je na Pristav5 v nedeljo, 30. marca. Udeležilo se ga je 14 deklet. Navzoč je bil tudi duhovni vodja g. župnik Lamovšek.
Po poročilu o delu v pretekli poslovni dobi je bil izvoljen naslednji odbor: predsednica Roza Marija Esih, tajnica Ana Tominc, blagajničarka Marija Modic, kulturna referentka Simonk:: Rajer, športna referentka Marija Urbančič, referentka za naraščai Betka Urbančič, gospodinja Marta Vovk in Ivanka Kočar. Delegatnva Kristina Golob. Volilke so pa Mimi Gorišek, Marija Rakovec, Betka in Marija Urbančič.
RAMOS MEJIA
V soboto, 29. marca je bil občni zbor tVovcnskc hranilnico in posojilnice na katerem so odborniki poročali o nadaljnjem močnem napredovanju tega slovenskega zadružnega hranilnega podjetja. Pora čil o prihodnjič.
SAN MARTIN
Vsak teden ena
JEZUS JE OD SMRTI VSTAL
Stara velikonočna pesem beneških Slovencev
Jezus je od smrti vstal od njega bridke matre; zato se veselimo ino Boga častimo:
Aleluja, oicdujci.
Ko f ne bil od smrti vstal, b’ vesoljni svet pogubljen bil: nam se je veseliti ino Boga častiti:
Aleluja, aleluja.
Marija Devica hod’ naša pomočnica pri Bogu nebeškemu in usmiljenem Jezusu.
Aleluja, aleluja.
Mi aleluja pojemo,
Jezusa Kristusa hvalimo, ljubo Devico Marijo z vso nebeško družino.
Aleluja, aleluja.
Ilovo od sedanjega in sprejem novega lušnega pastirja
Prisrčno slovesnost je imela prete-:lo nedeljo slovenska skupnost v San Jartinu slovo od dosedanjega dušnega .astirja č. g. Gregorija Malija m spre-em novega e, g. Jurija Rodeta. Ob 7 pop. je bila v nabito polni dvorani Slovenskega doma koncelebnrana sv. naša, ki so jo darovali direktor msgr. )rehar, g. Gregor Mali in g. Jurij Role. Po evangeliju je msgr. Orehar na-ezal svoj govor na zaključek duhovne bnove in na duhovniške spremembe v San Martinu. Predstavil je novega du-nega pastirja in prosil vse slovenske •ernike za sodelovanje z novim dušnim jastirjem pri njegovem odgovornem Selu. Dalje je v svojem govoru zlasti loudaril pomen medsebojne ljubezfii ned zakonci, med starši in otroci m ploh med vsemi rojaki. Pri sv. masi e prepeval sanmartinski pevski^ zbor ,od vodstvom g. Vinka Klemenčiča.
Takoj po sv. maši je bila v dvorani irisrčna prireditev slovesa od sedanjega in sprejema novega dušnega pastir-a. Začela jo je šolska mladina s krep-;o zapeto Pobratimijo. Sledil je govor iredsednika Slovenskega doma v San dartinu g. Ivana Dimnika, ki se je idhajajočemu g. župniku Maliju prisrčno zahvalil za njegovo sedemletno de-o v San Martinu, zlasti za delo za mla-lino in za dom. Učenka Tatjana Fajfar e nato deklamirala pesem Slovenska govorica, učenec Pavle Stražiščar pa :esem Objema me jesen življenja. Obe :esmi je spesnil g. župnik Gregor Mali, d je tudi znan mladinski pesnik. Šol-;ka mladina je zapela v čast slavljencu Slovenski smo fantje v Selah doma. J imenu staršev se je nato zahvalili g. Vlaliju g. prof, Stanko Hafner, ki je >risal in poudaril pomen slavljenčevega dela med mladino v San Martinu. / imenu nekdanjih in sedanjih učencev in učenk pa se je poslovila od svojega bivšega kateheta z izbranimi in prisrčnimi besedami gdc. Ana Marija Klanjšček, ki je ob koncu svojega nagovora povabila g. Malija no oder, kjer nu je izročila šopek rdečih nageljnov in v lesu izrezljano slavljenčevo domačo cerkev v ¡Selah. G. župnik Mali se je ddno ganjen zahvalil za vse te izraze ljubezni in hvaležnosti ter je navzočim poudaril pomen vzajemnega dela Cerkve, šole in Slovenskega doma. Ob zaključku je prosil navzoče, naj podpirajo njegovega naslednika g. Rodeta tako kot so njega, ter ga je povabil na oder. Pevski zbor je zapel Tomčevo Napitnico, med katero so si po stari slovenski navadi napili odhajajoči in novi dušni pastir ter predsednik Slovenskega doma in zastopnik starsev. Pevski zbor je nato še zapel Jerebovo
f Janez Brodar
Iz ¡Spittala na Koroškem je prišlo sporočilo, da jo umrl biv. narodni poslanec in senator Janez Brodar. Njegov pogreb je bil 24. marca t. 1.
Rajni Janez Brodar je pred vojno vodil svojo domačijo v Hrastju pri Kranju. Javno se je udejstvoval že od mladih let ter je zlasti mnogo storil za organiziranje slovenskih kmetov. Bil je predsednik njihove stanovske organizacije Kmetske zveze. Bil je tudi narodni poslanec za kranjski okraj, pozneje pa senator. Med šestojanuarskim režimom je bil tudi v znanem šenčur-skem procesu.
Po vojni je živel kot begunec na Koroškem, odkoder je emigriral v ZDA. Od tam se je vrnil kot ameriški upokojenec na Koroško, kjer so se mu sedaj tudi iztekli dnevi življenja. Naj
počiva v miru!
Goriška in Primorska
Občni zbor goriške Mohorjeve družbe
Goriška Mohorjeva družba je imela 13. marca letni občni zbor. Nanj je prišlo lepo število poverjenikov, zlasti duhovnikov.
Tajniško poročilo je podal dr. Rudolf Klinec. Iz njega je razvidno, da je družba kljub majhnim denarnim sredstvom storila veliko za razširitev dobrih slovenskih knjig med ljudstvom zlasti na Goriškem in Tržaškem. Tudi blagajniško poročilo je bilo vzpodbudno, ker je povedalo, da bo družba s finančnimi sredstvi, s katerimi razpolaga, lahko nadaljevala svoje kulturno poslanstvo med Slovenci.
Pri volitvah je bil znova izvoljen za predsednika dr. Franc Močnik, podpredsednik je dr. Lojze Škerl, tajnik dr. Rudolf Klinec, blagajnik Maks Komac, odbornik pa dr. Angel Kosmač.
in Potočnikovo „Dolenjsko“. S tem je bila ta zares prisrčna prireditev končana.
Občni zbor krožka SDO v San Martinu. V nedeljo, 23. marca so imela san-martinska dekleta svoj redni: občni zbor, ki ga je vodila predsednica Marta Uršič. Po poročilu odbornic so bile volitve odbora in so bile izvoljene: predsednica, Gabrijela Leber; podpredsednica, Anica Ferfolja; tajnica, Pavlina Petelin; blagajničarka, Silva Pristovnik; kulturna referentka in voditeljica naraščaja Ana Marija Klanjšček, športna referentka, Silvija čater; gospodinja, Cirila Bohanee; delegatinja, Marija Zorec. Ob zaključku je podal kratko duhovno misel č. g. Jurij Rode. Nova predsednica se je nato zahvalila za zaupanje in povabila dekleta na skupni zajtrk, ki bo na velikonočno nedeljo po
Mednarodno smučarsko slavijo v Planici
Planica je v športnem svetu znana po svoji veliki smučarski skakalnici, na kateri je 1936 Avstrijec Josef Bradi dosegel razdaljo 100 m, 1. 1941 tik pred vojno pa je Nemec Gering to razdaljo povečal kar na 118 m. Po vojni je na isti skakalnici dosegel največ ji skok v njeni 32 letni zgodovini Čeh Jiri Raška leta 1966. Dosegel je razdaljo 130 m.
Med tem so nastale skakalnice velikanke tudi drugod: v Oberstdorfu v Nemčiji, v Kulmu v Avstriji in v Vi-kersundu na Norveškem. Na tej je lani Avstrijec Bachler poletel 145 m daleč in postavil nov svetovni rekord. Tako je Planjca nehala biti skakalnica rekordov.
Ta okolnost je vzpodbodla slovenske športne kroge, da so se odločili za
zgraditev nove veleskakalnice. Gradili so jo poldrugo leto.
Na let. mednarodnih tekmovanjih je sodelovalo 54 tekmovalcev iz 13 držav. Že prvi dan je Norvežan Wirkola poletel na novi skakalnici 156 m in s tem izboljšal svetovni rekord za 2 m. Za njim je Čeh Raška postavil nov svetovni rekord s poletom v razdaljo 164 m, Vzhodni Nemec Wolf pa je zadnji dan tekmovanja, 23. marca, postavil nov svetovni rekord: 165 m. V jugoslovanski državni ekipi, ki so jo sestavljali sami Slovenci je bil najboljši Peter Štefančič, ki je dvakrat izboljšal Šlibarjev jugoslovanski rekord 141 m najprej na 147 in nato še na 150 m, kar mu je v končnem zaporedju prineslo odlično 13 mesto.
Smuškim poletom je vsak dan prisostvovalo nad 45.000 gledalcev.
Kitajci odklanjajo razgovore z Moskvo
Po kratkem pomirjenju med Moskvo in Pekingom, ki je nastalo po krvavih incidentih na obmejni sibirski reki Ussuri med obema komunističnima velesilama, je Kremelj ponudil kitajski rdeči vladi roko miru s prediogom, naj bi obe državi uredili svoje mejne zadeve s pogajanji za zeleno mizo.
Sovjeti predlagajo obnovo razmejitvenih pogajanj med obema državama, ki so bila iz Pekinga ustavljena leta 1964, istočasno pa opozarjajo Peking, da bodo „na vsak poskus govoriti z ZSSR in sovjetskim ljudstvom z orožjem odgovorili z orožjem“. Zadevna sovjetska spomenica Pekingu je v splcS-nem mirna ter opazovalci menijo, da ni toliko namenjena Kitajcem, kakor drugim komunističnim državam in ostalemu svetu. Sovjeti se namreč trudijo, da bi dokazali, da imajo vse pravice do azijskih področij, ki so jih sedaj Kitajci iznenada začeli zahtevati nazaj.
Kakor je bilo predvideno so Kitajci sovjetsko noto odločno zavrnili. Označili so jo za „lažno od začetka do konca“. Peking zahteva od Sovjetske zvezo „vrnitev 1,554.000 kv. kilometrov azijskega ozemlja, ki so ga zasedli carji
s krivičnimi pogodbami, vsiljenimi kitajskim vladarjem v prejšnjem stoletju“.
Sovjetski časopis „Sovjetskaja Rusija" je znova napadel „Maocetunga in njegovo kliko“ ter ga označuje za „revizionista“. časopis piše: „Mao in njegova skupina se skrivajo za ultrarevo-lucionarno frazeologijo, toda v resnic' jih vodi antimarksistična in buržujska nacionalistična ideologija ter so naduti šovinisti.“
Vse sovjetsko časopisje opozarja azijske narode na „kitajsko ekspanziv-nost“. Doslej so štiri države, ki mejijo na Kitajsko, pozitivno reagirale na sovjetsko gonjo proti Kitajski: Indija, Nepal, Mongolija in ¡Severna Koreja. Severni Vietnam doslej molči.
Na Formozi je bilo te dni zasedanje
10.	kongresa Kuomintanga ter je na njem čangkajšek izjavil, da „naša pol. ofenziva, ki smo jo pred tolikimi reti začeli, daje prvo sadove mod 700 milijoni Kitajcev na celini. Sedaj se odpirajo možnosti tudi za vojaško ofenzivo, ki nas bo povedla do končne zmage nad komunizmom“.
Davčna ustanova province Buenos Aires je spremenila svoj davčni sistem. 'Nove norme predvidevajo znižanje taks in večjo možnosti za odplačevanje. To naj bi preprečilo finančno ovacijo, obenem pa zagotovilo davčno pravičnost.
V»V/AW/.,AV.V.V/AV.V.VV.V
OBVESTILA
Nedelja, 6. aprila 1969:
V	Slovenskem domu v San Martinu po maši sestanek mladcev odseka SFZ Istotam tudi skupni zajtrk članic san-martinskega krožka SDO.
V	Slomškovem domu ob 17. uri slovenska velika noč. Začetek z mašo.
Sobota, 12. aprila 1969:
V	Slomškovem domu ob 21. uri mladinska družabna prireditev s plesom.
Nedelja, 13. aprila 1969:
Slovenski dan na pristavi. Začetek z mašo ob 11.30.
Četrtek, 17. aprila 1969:
V	Slovenski hiši ob 16.30 razgovor z go. Renato Ašič-Kozina. Vabi Pripravljalni odbor Zveze mater in žena.
Nedelja, 20. aprila 1969:
Slovenski dom v San Martina pro-
slava osme obletnice blagoslovitve doma.
četrtek, 24. aprila 1969:
V Slovenski hiši ob 16. predavanje Rude Jurčeca „Žene in naši sedanji problemi“. Vabi pripravljalni odbor Zveze mater in žena.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Knjižnica Zedinjene Slovenije je 6d-
prta vsak dan od 18. do 20. ure razen ob torkih. Prav tako je odprta ob tistih sobotah, kadar je srednješolski tečaj.
Tečaj za slovenski jezik se bo pričel v soboto, 12. aprila, ob 15 v sejni sobi Zedinjene Slovenije v Slovenski hiši (2. nadstropje, Ramón Falcón 4158, Capital). Vabljeni vsi, ki so se že prijavili, kakor tudi tisti, ki se še žele prijaviti.
Slovenski srednješolski tečaj v katerega se je letos vpisalo 116 dijakinj in dijakov, bo v soboto, 12. aprila ob 15.30.
Društvo „Zedinjena Slovenija“ je na
skupščini deležnikov družbe EDIN v formaciji, ki se je vršila na Pristavi dne 9. 12. 1967 prevzela likvidazijo te neustanovljene družbe. V ta namen poziva vse interesente, da prijavijo svoje morebitne terjatve podpisanemu društvu najpozneje do konca meseca maja tekočega lota.
Zedinjena Slovenija
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable: Mitos Star» Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aire»
T. E. 69-9503 Argentina
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 19691
za Argentino $ 2.700.—. Pri pošiljanju po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanado 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za poši.ljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Bs. Aires. T. E- 33-7213
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
BLAGOSLOVLJENE IN SREČNE PRAZNIKE KRISTUSOVEGA VSTAJENJA ŽELI SVOJIM ČLANOM TER VSEJ SLOVENSKI SKUPNOSTI V ARGENTINI
ZEDINJENA SLOVENIJA
: ♦
BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE IN MNOGO PIRHOV ŽELI VSEM ČLANOM IN ROJAKOM
NAŠ DOM
V SAN JUSTU
•■■H»UMM»w»»»»HaB»»»»»»»a»s»»»Mc»»»MM»iN»»»aaaaa»aaaaaaaaaBaaaa»aaaaiaBBaaaaa»a«iaauNiaaB»»«
VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE
Bela nedelja, 13. aprila	na Pristavi v Castelarju
SLOVENSKI DAN
Začetek s sv. mašo ob 11.30
111111 Vabi
ZEDINJENA SLOVENIJA s sodelujočimi organizacijami in ustanovami
Slovenski dom
CARAPACHAY
bo praznoval 4. maja
OBLETmCO BOMA
s celodnevno prireditvijo
VESELO ALELEJO
želi vsem slovenskim rojakom
SLOMŠKOV DOM
čeli
vsem rojakom in prijateljem
DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA V CASTELARJU
Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom, vlagateljem in rojakom
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(C. C. „S. L. O. G. A.“ Ltda.)
SREČNO IN BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ ŽELE:
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavaile 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lnjan, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V petek in soboto od 9.—13. ure.
VSEM ROJAKOM TER MLADINI V DOMOVINI IN TUJINI ielita veselo Veliko noč
Slovenska	Slovenska
dekliška	fantovska
organizacija	zveza
Slovenski dom v San Martinu
želi vsem rojakom vesele velikonočne praznike ter vabi na celodnevno proslavo
OSME OBLETNICE BLAGOSLOVITVE DOMA
ki bo v nedeljo, 20. aprila s sv. mašo, akademijo in družabno prireditvijo, pri kateri bo sodeloval slovenski orkester
..The Goldentones<fi
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
PRAV VESELE, BLAGOSLOVA IN MILOSTI POLNE VELIKONOČNE PRAZNIKE
želi vsem rojakom
BIVEGRO
pohištveno mizarstvo, plakarji, preobleke itd.
Rep. de Chile 3028
T. E. 621-3452
San Justo
BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA
želi vsem Slovencem
CACES s. r.l.
slovensko keramično podjetje
Pedro Molina 140
Guaymallén
Mendoza
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Air»»
T. S. 35-8827
V SOBOTO, 12. aprila ob 21 bo v SLOMŠKOVEM DOMU
DRUŽABNI VEČER S PLESOM
katerega prireja mladina iz Ramos Mejie
Sodeluje orkester ..The Goldentones(i
Vsi lepo vabljeni
■
Dr. Tene žužek
ADVOKAT
Uraduje za rojake ob sredah in petkih od 17—19
Na telefonu 47-4852 tudi dopoldne
Lavaile 2331 5. nadstropje, pisarna 10
Ena kvadra od subte. „Pasteur“
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
specialist za ortopedijo in travmatologija
ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
Srečno in blagoslovljeno Veliko noč želi vsem rojakom
JOŽE VODNIK
gradbeni tehnik
Puerto Deseado, C. C. 217
Provincia de Santa Cruz
ZA POVEČANJE OBRATA
DOBE SLUŽBO
v slovenski strojni delavnici in livarni
® pelneieélli delavci izvežbani ali novinci, prosti vojaške službe, za splošno in produkcijsko delo na obdelovalnih strojih. Plače po dogovoru! Možnost napredka!
@ Vajeild za kovinsko strojno obrt vsaj 14 let stari.
BOSE
Industria metalúrgica Remedios de Escalada 135 Saenz Peña, T. E. 757-4088