kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
119
UMETNINE IZ DEPOJEV KAMNIŠKEGA MUZEJA
Na gradu Zaprice so 26. novembra lani (1987) ^
odprli razstavo izbranih umetnin iz muzejskih depo- ;
jev in tako počastili petindvajseto obletnico delova-
nja Kamniškega muzeja. Razstava bo odprta do kon-
ca leta 1988. Pravzaprav gre za doslej še neznana de-
la, saj so razen ene slike in treh plastik vse umtnine
prvič razstavljene pred javnostjo; večjidel jih doslej \
tudi ni bilo objavljenih ali reproduciranih v literaturi.
Čeprav se razstava v osnovnem konceptu zdi zamišl-
jena kot izrazito lokalna, jo moremo vendarle oceniti i
kot interesanten dogodek v preučevanju umetnostne ;
preteklosti na Slovenskem, ki bi zaslužil večjo publi- ¦
citeto pri širši javnosti.
Z razstavo je Kamniški muzej pokazal nekatere i
svojih najlepših umetnin, ki jih je pridobil od nastan- ]
ka do današnjega časa. Tokrat so se pri izboru omejili
na starejše umetnine, ki časovno segajo od ok. 1600
pa do praga našega stoletja. Kustos Marko Lesar, ki
je eksponate izbral in razstavo postavil, je hkrati tudi
avtor teksta v katalogu (Umetnine iz depojev Kamni- \
škega muzeja, katalog razstave, Kamnik 1987, 105 '
str.), ki ga je izdal Kulturni center Kamnik. S sprem- i
no študijo nas je popeljal po tej prijetno postavljeni '
razstavi v pritličnih prostorih zapriškega gradu. V i
uvodu je poudaril, da je muzej večino razstavljenih
umetnin pridobil ob ustanovitvi iz fonda podržavlje-1
nih zbirk (npr. zbirka dr. Binterja) oziroma pozneje z
odkupom (npr. del Sadnikarjeve zbirke). Mnogo gra-
diva je muzej dobil iz Federalnega zbirnega centra v \
Kamniku, kjer se je po vojni zbiralo gradivo iz boga-
tih grajskih in meščanskih zbirk na kamniško-dom-
žalskem območju. j
Kakor smemo biti danes zelo veseli, da je tako vi- ¦
harne čase preživelo vsaj nekaj umetnin, pa se pri tem
iz dneva v dan zastavlja vedno več pomislekov — av-
tor se upravičeno sprašuje, kako je mogoče, da med j
gradivom skoraj ni umetnin iz nekaterih bogatih
zbirk kamniške okolice, ki so po pričevanju najusod-
nejše trenutke vendarle preživele. Vse kaže, da bi se j
dalo z zavzetejšim brskanjem po naši polpretekli zgo-
dovini poiskati pravih odgovorov tudi takšnim vpra-
šanjem. Druga žalostna resnica, ki je spremljala po-
vojno zbiranje umetnin, pa je kronično pomanjkanje
najosnovnejših podatkov, kar je tudi pri razstavlje-
nem gradivu v nekaterih primerih povzročalo dvome
ob ugotavljanju provenience. j
Katalog obsega 27 slikarskih del (3 o. les, 22 o. pl.,
1 kolorirana grafika in 1 akvarel) ter 8 plastik (7 lese-
nih in 1 terakota) Če na hitro opozorimo na imenitne- j
jše eksponate, potem moramo začeti kar pri severnja- i
ško občuteni Sv. Družini iz srede 17. stol., kjer nas ,
poleg kvalitete pritegne tudi izredno redek motiv Je-
zusove pridige staršem. Severnoitalijanski Settecento ;
zastopata sliki Abrahamovo darovanje in Fantazijska I
krajina z antičnim templjem. Lep prispevek je lesena j
tabla s Križanjem (1751), delo Laurenza Josepha i
Stachla, katerega slikarska dejavnost je bila pri nas j
doslej izpričana le na Štajerskem.
Od četverice ljubljanskih baročnih slikarjev sta
predstavljeni Bergantova Marija z detetom in na no-
vo odkrito bandero Antona Cebeja. Brezmadežni, ki
jo je avtor pripisal dolenjskemu slikarju Antonu
Postlu, je stilno dokaj blizu tudi Sv. Janez Nepomuk.
Med nasledniki baročnih mojstrov moramo vsekakor
opozoriti tudi na imenitno sliko Sv. Avguština, ki le-
po dopolnjuje zgodnji opus Janeza Potočnika. Iz
druge polovice 18. stol. so razstavljeni še trije plemi-
ški portreti, od katerih po polnokrvnosti in izvedbi iz-
razito izstopa moški portret na str. 73, medtem ko
med deli iz 19. stol. poleg Franketove Žene z miniatu-
ro zaslužita posebno pozornost sliki berlinskega ve- j
dutista Ludwfiga Hermanna. i
Na koncu se pomudimo še ob plastiki. Razen tera- j
kote, ki predstavlja Alegorijo prometa (1869), so vse i
druge plastike iz 17. stol. V čas ok. 1600 sodita Pieta, \
ki se navezuje še na poznogotsko tradicijo, ter renesa- \
nčna Marija z detetom, ki nas stilno usmerja v bližino '
furlanskega rezbarja Giovannija Antonia Agostinija.
120
kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988
Drugi kipi so sestavni deli uničenih »zlatih oltarjev«
(Stranje, Nevlje, Sidol, Nova Štifta pri Gornjem Gra-
du) in nam zaradi fragmentarnosti, žal, povedo bolj
malo o svoji prvotni podobi.
V Kamniku zagotavljajo, da je v depojih še dosti
neobjavljenega gradiva in hkrati obljubljajo, da ga
bodo postopno predstavili na podobnih prihodnjih
razstavah. To bi lahko bila tudi lepa spodbuda za
druge institucije, ki imajo v depojih še neznane oziro-
ma nerazstavljene umetnine. Vsekakor seje Kamniški
muzej s to razstavo uvrstil v tisto peščico slovenskih
muzejev in galerij, ki vendarle, več ah manj redno,
razstavljajo hranjeno gradivo in nove pridobitve. Se
posebej pa je treba pozdraviti odločitev, da takšno
razstavo spremlja natančno izdelan in bogato (tudi
barvno) ilustriran katalog, ki nadaljnim raziskoval-
cem omogoča lažji dostop in kritično razmerje do
gradiva.
Borut Uršič