Tone Peršak Z obrobja vsakdanjosti »REDEFINIRANJE« ZGODOVINE Pojem »redefinicija« se uveljavlja zlasti v zvezah, kot so: »treba je redifinirati socializem«, »redefinicija socializma«, »redefiniranje vloge ZK« ipd. Gre pač še za enega tistih modnih pojmov, ki se pojavijo vsake toliko v tem ali onem političnem govoru in jih nato kot papagaji ponavljajo preštevilni govorniki od Beograda do Gevgelije in od Beograda do Triglava, ne da bi se kdaj vprašali, kaj je govornik, ki je pojem »lansiral«, sploh želel z njim povedati. Naj ga torej uporabim tudi jaz, in sicer v zvezi s operacijami, ki smo jim nemalokrat priče v naši politiki, še zlasti v »teoretskih«, na pogled umnih utemeljitvah politične prakse. Gre za poskuse v prirejanju zgodovine, ki naj bi napovedovala ali 215 Z obrobja vsakdanjosti celo pričakovala odločitve sedanje politike in tako potrjevala pravilnost teh odločitev. Zgodovinarji v službi vladajoče stranke, dostikrat pa tudi v imenu svoje iskrene vere v ideološke vizije te stranke, prikazujejo zgodovinske dogodke tako, da »novokomponirana« sporočila teh dogodkov služijo stranki kot neke vrste dokazno gradivo, s katerim dokazuje pravilnost in pravičnost svojih odločitev in akcij. Seveda pa je treba za to, da je zgodovina res uporabna v ta namen, marsikaj razložiti in prikazati drugače, kakor je v resnici bilo, ali celo kak dogodek zamolčati. Vendar to delajo več ali manj vsi zgodovinarji. Nekateri morda celo nezavedno, ker je vpliv ideoloških dogem na njihovo mišljenje tako močan, da preprosto vidijo stvari takšne, kakršne »bi morale biti«, ne pa takšne, kakršne so... Le redko pa se v »belem svetu« zgodi kaj tako neverjetnega, kot se je prav pred kratkim v Beogradu. Le zelo poredko v civiliziranih deželah kak organ oblasti tako rekoč z dekretom »redefinira« zgodovino in v bistvu razveljavi dogodek iz preteklosti ali ga vsaj prekliče. Seveda s tem ne merim na pomilostitve ali kaj podobnega. Opozoriti hočem na neverjetno početje jugoslovanske skupščine oziroma Zveznega zbora Skupščine SFRJ, ki je na enem svojih zadnjih zasedanj v letu 1988, po štiriinštiridesetih letih z dekretom razveljavil resolucijo t. i. Bujanske konference, se pravi resolucijo ustanovne konference Narodnoosvobodilnega odbora za Kosovo in Dukadin, ki je bila v prvih dneh januarja leta 1944 v Bujanu. V tej resoluciji so udeleženci konference ugotovili, da sta pokrajini Kosovo in Metohija naseljeni pretežno »s šiptarskim ljudstvom«, ki se »tako kot že vedno tudi danes želi združiti v Šipnijo«. Možnost za to združitev albanskega ljudstva v isti državi so udeleženci videli predvsem v skupnem boju Albancev s Kosova in Meto-hije z drugimi jugoslovanskimi narodi proti okupatorjem in njihovim hlapcem. V tem boju naj bi si albansko ljudstvo Kosova in Metohije priborilo svobodo in pravico, da samo odloča »o svoji usodi«, pač v skladu »s pravico do samoodločbe in odcepitve«. Zagotovilo, da bo tako, so udeleženci konference videli še zlasti v naravi in ciljih jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske in tudi v prizadevanjih »velikih zaveznikov« v boju proti fašizmu in nacizmu. Julija 1945 pa so predstavniki albanskih partizanov na t. i. Prizren-ski skupščini očitno pristali na drugačno rešitev in soglašali z »vključitvijo Kosova v federalno Srbijo« ter se tako praktično odpovedali omenjenemu sklepu Bujanske konference, hkrati pa seveda vendarle »svobodno odločili« o svoji prihodnosti in tako uveljavili pravico do samoodločbe. Zanimivo pa je, da je v zadnjih letih omenjena resolucija Bujanske konference ponovno začela vznemirjati ljudi, vendar ne Albance, temveč predvsem nekatere Srbe in Črnogorce, ki so v posameznih zahtevah in akcijah t. i. »iredente« na Kosovu čutili »duh Bujana«. Strah in odpor do tega »duha Bujana« sta s časom postala tako močna, da se je Komisiji CK ZKJ za zgodovino in nazadnje še vodstvu zvezne skupščine zazdelo potrebno organizirati razpravo o tem problemu in - v Zveznem zboru Skupščine SFRJ tako rekoč z zakonom razveljaviti vse »zakonodajno-pravne vidike Bujanske konference« in v bistvu preklicati njene že tako razveljavljene sklepe. Ta ukrep je nedvomno treba označiti kot edinstven in težko primerljiv pravni akt. Skupščina neke države je tako po štiriinštiridesetih letih preklicala, lahko bi celo rekli ukinila neko zgodovinsko dejstvo in razglasila, da tega dejstva ni več, kot da ga nikoli ni bilo... Lahko bi se samo posmehnili in rekli, da gre v neskončnem nizu naših političnih komedij še za eno. Toda dogodek ima zlovešči nauk, kajti takšni 216 Tone Peršak poskusi »redefiniranja« zgodovine bi lahko še koga zamikali. Denimo, da bo zagovornike centralistične in unitaristične Jugoslavije začelo motiti nenehno sklicevanje Slovencev na program OF slovenskega naroda, kajti nekatere točke tega programa so v precejšnjem neskladju z »idealiteto« Jugoslavije. In po tem, ko so izganjalci »duha Bujana« uspeli, bi jim prav lahko prišlo na misel, da je treba z zakonom črtati tudi nekatere točke programa OF, ki so bile dokončno izoblikovane novembra 1941 oziroma v januarju 1942. Res pa je, da bi puristi, ki so zahtevali naknadno razveljavitev resolucije Bujanske konference, morali biti tudi v svojih zahtevah po očiščenju programa OF zelo rigorozni, saj ta program obljublja celo tako nemogoče zadeve, kot so npr.: dosledno upoštevanje pravice naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združenja z drugimi narodi, nadalje uveljavitev političnega pluralizma, uvedbo resnične demokracije, dosledno spoštovanje načela, da bo po osvoboditvi »o notranji ureditvi združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam«, in da bo tudi sam z lastno vojsko urejal vprašanje obrambe svoje svobode in samostojnosti. To so z vidika jugoslovanske resničnosti nenavadno heretična načela... Skratka, ugotoviti je treba vsaj to, da je »duh ustja Save«, ki je najbrž navdihnil zahteve po »redefiniranju« zgodovine v zvezi z resolucijo Bujanske konference, neprimerno bolj nevaren kot »duh Bujana«. Ta »duh« namreč potrebuje žrtve in hrano, če hoče še obstajati in opravičiti svoj obstoj. To pa gotovo hoče. Op.: Vsi citati so povzeti po komentarju Konferencija prebrisana, ki ga je v reviji Danas (20. dec. 1988) objavil Željko Krušelj. VELIKA USTAVNA »SAMOPREVARA« Dvaindvajsetega novembra 1988 je slovenska skupščina kljub ugovorom številnih bolj ali manj kompetentnih državljanov SR Slovenije, ki so svarili pred posledicami nedvomno centralistično in unitaristično naravnanih Amandmajev k Ustavi SFRJ, izrekla soglasje s temi amandmaji in zavrnila opozorila, da ti amandmaji krnijo suverenost slovenskega in drugih narodov v SFRJ, kot nične in neutemeljene. Obenem pa so delegati slovenske skupščine v veliki večini soglašali tudi z večinskim stališčem republiške ustavne komisije, da amandmaji zagotavljajo tako rekoč vse pogoje za izhod iz gospodarske krize in tako tudi za uresničevanje temeljnih življenjskih interesov vseh državljanov, ki jih nekateri radi - kdo ve za kaj - delijo na tri osnovne kategorije: na delavce, delovne ljudi in druge občane. Ker pa so prej omenjeni dvomljivci očitno le zasejali seme dvoma tudi v sicer neplodne njive »subjektivnih sil«, so pristojni skupščinski mlini z republiško ustavno komisijo v prvi vrsti opremili odlok o soglasju s »stališči«, v katerih je bilo natančno zapisano, kako da Slovenci razumemo posamezne »sporne« amandmaje. Pristojni funkcionarji in še zlasti predsednik slovenske skupščine in njene ustavne komisije so se prav v zvezi s temi »razlagami amandmajev« pridušali, da na kakšno drugo razlago amandmajev Slovenci ne pristanemo nikdar, in lahko bi rekli, da je tisti dan kar zaudarjalo po tem nenadnem izbruhu slovenske moškosti in odločnosti. A lej ga zlomka. So taki, ki se na slovensko odločnost in slovenske razlage amandmajev požvižgajo. Da je to res, smo jasno uvideli že dober 217 Z obrobja vsakdanjosti mesec kasneje - bolj natančno 30. decembra 1988. Na ta dan je večina delegatov Zveznega zbora - potem, ko je dotedanji Zvezni izvršni svet, ki ni uspel s svojim predlogom proračuna federacije za leto 1989, odstopil - glasovala za predlog predsedstva države, po katerem bo za finansiranje JLA leta 1989 treba zagotoviti nekaj več kot 15.000 milijard dinarjev. Pa ne gre za vsoto, ki je tako ali tako nepredstavljivo ogromna. Gre za dejstvo, da so delegati glasovali o zadevi, za katero niso pristojni, in to na zahtevo predsedstva države. Po ustavi bi v skladu z amandmajem št. XL (točki 3 in 6) moral o tej zadevi o dločati Zbor republik in pokrajin, pri čemer bi seveda bilo treba doseči konsenz. Ugotoviti moramo, da sta v tem primeru kar dva najvišja organa oblasti v Jugoslaviji kršila ali vsaj zavestno ignorirala ustavo. Kot prvo je to storilo predsedstvo Jugoslavije, in to tisto predsedstvo, ki je pred dvema letoma predlagalo, naj se začne postopek za spremembo ustave, in določilo smeri sprememb. Če ne dvomimo o tem, da je verjetno tudi amandma št.XL v skladu s smernicami predsedstva, moramo hkrati ugotoviti tudi to, da je konec leta 1988 predsedstvo prvo kršilo ustavne določbe, ki jo je vsaj posredno samo predlagalo. Nato so kršili ustavo še delegati Zveznega zbora, se pravi v bistvu skupščina SFRJ, ki je po ustavi najvišji organ oblasti v državi in v skladu z načelom nedeljivosti oblasti tudi vrhovni čuvar zakonitosti in ustavnosti pri nas. Ta naš ustavni gordijski vozel bi pač potreboval dva Aleksandra Makedonska in ne le enega! Komaj dober mesec dni po razglasitvi amandmajev in po vseh tistih visokoletečih besedah o ustavnosti, demokratičnosti in idejni načelnosti naše najnaprednejše skupnosti smo doživeli tisoč in prvo lekcijo iz despotizma in nenačelnosti. Kot že tolikokrat, se je ponovno in še enkrat pokazalo, da ne živimo v pravni državi, saj z neskončno nonšalanco ignorirajo ustavo predvsem tisti, ki bi jim ta ustava morala pomeniti »Sveto pismo«. In tako se je potrdilo tisto, kar so že ves čas dopovedovali modri ljudje: da je tako ali tako vseeno, kaj bo pisalo v ustavi, saj te ustave ne spoštuje nihče, še najmanj pa oblast sama. V razpravah o amandmajih smo se srečevali z amandmaji, ki so bili predlagani zato, da bi z njimi prišla v ustavo določila, ki bi ustavno utemeljevala nekatere zvezne zakone, ki so bili še pred tem sprejeti brez ustrezne ustavne podlage. Če bo šlo tako naprej, bo že čez pol leta treba sprejeti še deset novih amandmajev, s katerimi bomo spet naknadno zagotovili ustavno podlago z medtem sprejetim zakonom brez ustavne podlage. Ne glede na vse to pa bodo z najvišjih položajev, kjer sedijo ljudje, ki to počnejo, prihajala še vedno enako glasna zagotovila, da živimo v pravni državi, in da je ustavo pač treba spoštovati in prav tako zakon, dokler ta zakon velja. Res pa je, da to pravilo očitno velja za državljane, ki so vladani, za tiste, ki vladajo, pa ne. Pustimo zajedljivost! To, kar nas pri vsem tem skrbi, sta barbarska mentaliteta in z njo povezana despotska miselnost kot osnovi takšnega nespoštovanja zakonov in ustave. Že res, da so zakoni lahko tudi nehumani in krivični, a res je tudi, da je spoštovanje zakonov od vseh, tako od vladanih kot od vladajočih, prvi pogoj za to, da sploh lahko govorimo o kulturi v evropskem pomenu besede. Mnogotera znamenja - in med njimi tudi opisani, čeprav ne edini primer - pa žal pričajo, da je ta družba bližja barbarstvu kot civilizirani in kulturni skupnosti. To pa tudi pomeni, da je dejanska demokracija v tej državi še vedno samo nedosanjani sen. »Samo-prevara«, omenjena v naslovu te glose, pa je bilo prepričanje najvišjih 218 Tone Peršak slovenskih funkcionarjev in delegatov slovenske skupščine, da bodo dejansko odločujoče sile resnično spoštovale spremenjeno ustavo in celo napotke slovenske skupščine, kako je to ustavo treba brati in razumeti.