Leander Fužir: Rudarji
Likovni salon Prežihov Voranc in Zveza kulturnih organizacij sta tiho odprla vrata edinstveni razstavi in jo namenila TEDNU OTROKA. Olja in akvareli prihajajo iz te-me rudarakih rovov. Skozi rov spominskih niti. Na razstavi jim sveti rudarska neprižga-na karbidovka.
Razstava je nastajala pred katastrofo v Tuzli, priča je zvestobi trdega in poštenega dela človeških rok in pričevanje o dostojan-stvu in veličini človeka, ki je pregrizel goro okrog Pece. Prepojen je s kovino, ki je simbol teže in individualnosti, svincem, ki je dal besedi krila. Avtor slik je vnuk rudarja - kralja pod Peco, ki je pravi simbol naroda. Velik je v skrušenosti svoje neupogljivosti. Slikar Leander Fužir ne posnema televizij-skega rastra, ne kopira, ne išče užitka v ab-strakciji niti ne ilustrira »svetih tem«, z než-nostjo in odločnostjo razsvetljuje temo, v kateri stoji človek kot samuraj razkoračen in kot pod križem upognjen. Fužirjevi rudar-ji so močni, poteze so nagle in suverene, barve so sanjske. Slike niso realistične, niso »mehke«, oglate so in trde. Saj to niso živi rudarji. Pa tudi mrtvi ne. To so rudarji, ki so prišli iz rova spominskih niti hvaležne lju-bezni.
Slike Leandara Fužirja ohranjajo kolek-tivni spomin na dom. Ceprav je ta dom le rov. Rov, v katerem se bela roka dostojan-
stvenega starca z brki in klobukom kot kro-no dotika miši. Miš, simbol podzemlja, ki komunicira s svetom. Slikar pravi, da je bila Sv. Barbara zavetnica rudarjev, miš pa prija-teljica. Dokler je v rovu miš je rudarjev dom varen. Beli konj na Fužirjevi sliki je i>il nepogrešljiv spremljevalec rudarja. Bil je slep in ni nikoli ugledal belega dne. Bil je močen, ponižen, vzdržljiv, potrpežljiv, tih in udan. Kljub temu nosi kovino, ki daje bese-dam krila. Zato si ga lahko predstavljamo kot Pegaza.
Leander Fužir je ob svoji razstavi napisal: »V slikoviti, utesnjeni in z gozdovi obdani kotlini reke Meže se od davnih dni oglašajo stiske in veselja knapov, pretkana s posebni-mi doživetji iz rorov in obarvana s samosvo-jo svetlobo. Z otožnostjo iščem poti. da bi karbidovke, odkopna čela in nove žile ohra-nil pred pozabo.«
Razstava, za katero vlada tudi med poz-navalci veliko zanimanje, je podaljšana še do 12. oktobra 1990.