84 Otrok in knjiga 103, 2018 | Poročila – ocene Ustvarjanje slikanice Slikanico odlikuje poseben slog oziroma arhitekturni pristop k izdelavi ilustrirane knjige. Avtorica je vse elemente v sli- kanici – hiško (veliko škatlo) in junake izdelala iz papirja, postavila, prilepila in ročno poslikala, potem pa z njimi oblikovala različne prizore, pri čemer si je za ustvarjanje ustrezne svetlobe pomagala še z ročno svetilko. Prizore je fotografirala. Fotografirani prizori zato delujejo tridimenzionalno. V hiši so naj- prej črno-beli, potem pa stran za stranjo preplavljajo barve. Kako je slikanico ustvarjala, je ilu- stratorka nazorno predstavila z mo- delom, ki ga je v ta namen prinesla v Slovenijo. obisk na obisku v sloveniji Antje Damm je obiskala učence Osnovne šole Petra Venclja v Domžalah (dogodek je povezovala in prevajala Tina Mahkota), najrazličnejše bralce v knjigarni Lutkov- nega gledališča v Ljubljani (z ustvar- jalno delavnico je pomagalo društvo KUD Galerija c.c.U.) in na Vodnikovi domačiji (dogodek je vodila Špela Frlic, prevajala pa Tina Mahkota), na Vodniko- vi domačiji je potekala tudi okrogla miza Zgodbe o staranju pod vodstvom dr. Tine bilban. Jezikovne ovire med nemščino in slovenščino in seveda med našo gostjo in drugimi udeleženci je premagovala Alexandra Zaleznik. Mateja Sužnik, urednica Založbe Zala boštJan goRenc: MoJ laJf Režiser: Sebastijan Horvat Avtorica likovne podobe in scenogra- fka: Tanja Komadina Igralci: Miha bezeljak, barbara Jamšek, Marko Ujc in Alenka cilenšek k. g. Dramaturginja: Tanja Lužar Kostumografki: Tanja Komadina in Mojca bernjak Avtor glasbe: Drago Ivanuša Avtorica video animacije: Hana Repše V Lutkovnem gledališču Maribor so oktobra premierno uprizorili predstavo Gostovanje Antje Damm na Vodnikovi domačiji 85 Otrok in knjiga 103, 2018 | Poročila – ocene Moj lajf, namenjeno otrokom in mlado- stnikom po devetem letu. Predstava je nastala po istoimenski stripovski predlo- gi boštjana Gorenca in Tanje Komadina, ki se na mladostniku prijazen način lotita življenjske zgodbe Ivana cankarja. cankar je avtor enega obsežnejših opusov slovenske književnosti, v kolek- tivni zavesti pa tudi sinonim za revno življenje in navezanost na trpečo mater. boštjan Gorenc v stripu Moj lajf v so- delovanju s Tanjo Komadina (avtorico likovne podobe) cankarja prikaže dru- gače. Ivan pridobi vsakdanje poteze sle- hernega dečka, njegovi občutki krivde, s katero ga nenehno povezujemo, pa se umaknejo mladostniškemu pobalinstvu in kasneje tudi iznajdljivi učenosti. Moj lajf temelji na realnem ozadju in izku- stvu pisateljevih (predvsem) otroških let, a ga Gorenc modernizira in približa mladim, ki se s cankarjem zaradi spre- menjenega načina življenja ne morejo več poistovetiti. S humorjem in ironično distanco se je odrske postavitve lotil tudi režiser Se- bastijan Horvat, ki ni prvič združil can- karja z gledališčem – leta 2007 je režiral Romantične duše v ljubljanski Drami in 2015 Hlapce v Trstu. Kljub temu da se z režijo v lutkovnem gledališču še ni srečal, je uspešno izluščil zabavne, zani- mive in tudi žalostne stripovske skice, ki ohranjajo časovno premočrtnost pove- sti in hkrati funkcionirajo v lutkarskih preoblekah. V izbranih odlomkih je lik cankarja simpatičen, uporniški, pošten in pameten. Scenografija po zamisli Tanje Koma- dina ostaja zvesta formi stripa, glavni material za izdelavo scene je les, ki imi- tira papir. Prizorišče tako deluje dvodi- menzionalno, kot slika v knjigi. Posebej sveže delujejo (pre)velike maske glav, ki si jih nadenejo igralci in v celoti posne- majo podobo likov iz stripa. Vizualno podobo pa obogatijo tudi efekti, kot so na primer pravi dim iz narisane pečice in video animacije, delo Hane Repše, ki se lepo povežejo in sodelujejo z ostalimi odrskimi elementi. bogato scenografijo podpirajo razne lutkovne tehnike, ki dokažejo kvaliteto igralcev (Miha be- zeljak, barbara Jamšek, Marko Ujc in Alenka cilenšek) in ohranjajo dinamiko predstave. Zgodba o cankarjevem otroštvu je prvič predstavljena zabavno, s prvinami parodije, a vseeno ohranja pisateljeva iz- virna razmišljanja. Tudi boštjan Gorenc je izpostavil, da se na odru prepletata resna snov, ki nam da misliti, in kratko- časen humor, ki pomaga, da si zapom- nimo tudi resne poudarke. Prizori so včasih pomešani s sodobnim svetom in tehnologijami – Ivan spor s sestro reši z dopisovanjem po Iphone-u, uporabljata veliko emotikonov in humorno zaklju- čita s sporočilom: »Jutri pa k spovedi!« Kljub šaljivemu ozračju, je izposta- vljeno tudi občutenje materialne revščine in krivde, a večinoma ne z mračnim pa- tosom, marveč bolj otroško in sproščeno – predvsem s črtico o kraji suhih hrušk iz mamine omare, ki jo je Ivan izvedel s sestro. V primerjavi z ostalimi dogodki v predstavi je ta del morda nesorazmerno dolg, a na nevsiljiv način pokaže revšči- no cankarjevega otroštva ob koncu 19. stoletja, ki je (k sreči) težko primerljiva s pomanjkanjem danes. Podoživljanje dogodkov, zlasti povezanih z materjo, ki se nenehno pojavlja v cankarjevem opusu, je obravnavano s humorjem. Ta se najbolj neposredno izrazi v prizoru v šoli, kjer učiteljica napove: »Danes se bomo učili o materiji!« Ivan se nakremži: »Pa ne spet nekaj o materi.« Predstavo podpira pisano podobje intertekstualnih prvin. Na začetku se zasliši priredba pesmi Brick in the Wall slavnih Pink Floydov s slovenskim be- sedilom in z udarnimi gesli: »Ne tiščite nas v kalup!«, kar je primerna izbira za pripoved o cankarjevih šolskih tegobah. V predstavi se kot lika pojavita tudi 86 Otrok in knjiga 103, 2018 | Poročila – ocene Svetlana Makarovič in Srečko Kosovel, v animaciji pa celo telekineza in Matilda, kar je najbrž medbesedilna navezava z Roaldom Dahlom. Uprizoritev celostno funkcionira predvsem zato, ker se ne trudi biti preti- rano didaktična in povsem zgodovinsko korektna; prav s tem vzpostavi zanima- nje mladostnikov in cankarja osvetli na drugačen način, kot je prikazan v šolskih učbenikih. Ekipa ustvarjalcev pa kljub prestopanju zgodovinske distance ohra- ni spoštovanje do pisatelja in ga zgolj preobleče v moderno preobleko –temu pritrjuje tudi zaključek predstave, rap, ki strne cankarjevo življenje v ritmih Prince-a z Bel-Air-a, ki med gledalci vselej požanje navdušenje. tjaša Lešnik booKbIRd 2016 Z glavnim urednikom revije björnom Sundmarkom je kot sourednica prve številke sodelovala Roxanne Harde, strokovnjakinja za področje staroselske mladinske literature, ki je tema te šte- vilke. V uvodnem članku Putting First Nations Texts at the Center (Teksti sta- roselcev na osrednjem mestu) Roxanne Harde opiše svoje dolgoletno razisko- valno delo, posvečeno proučevanju ka- nadske domorodske literature za otroke in mladino, in sicer literature o otrocih ali za otroke ter literature, katere avtorji so domorodci. Po teh kriterijih je izdela- la tudi seznam mladinske literature od prvih knjig, ki se navezujejo na ustno izročilo, do sodobnih knjig za mlade. Kathleen Forrester in Judith Saltman sta v prispevku Felt Knowledge in Mi- chael Kusugak’s Picture Books (V sli- kanicah Michaela Kusugaka je čutiti njegovo poznavanje) z analizo slikanic sodobnega inuitskega pisatelja Michaela Kusugaksa, ki jih je ilustrirala v Kanado priseljena češka ilustratorka Vladya- na Krykorka, prikazali avtorjevo moč reafirmacije inuitske kulture in identi- tete. V zgodbe (večinoma o Arktiki in o inuitskih otrocih) Kusugaka vnaša svoja osebna doživljanja, saj je otroštvo preživel v krogu tradicionalne inuitske družine. Kolonializem (tako španski kot ame- riški) je močno zaznamoval družbo na Filipinih. Rhoda Myra Garces-bacsal, Ruanni Tupas in Jesus Federico Hernan- dez v prispevku A Filipino Grandmother Grimm: Subversion of Foreign Fairy Ta- les through Indigenization and Cultural Appropriation in Mga Kuwento ni Lola Basyang /The Stories of Grandmother Basyang/ (Filipinska babica Grimm: Subverzija tujih pravljic s prvobitnostjo in s kulturno polastitvijo v Zgodbah babice basyang) osvetlijo strategijo pi- satelja in dramatika (očeta tagaloških gledaliških iger) Severina Reyesa, da v zgodbe vnese odpor do diskriminacije in spoštovanje lastne kulturne identitete. To utemeljujejo na številnih pravljicah babice basyang, ki jih je Severino Re- yes objavljal od leta 1925 v tagaloščini in prestavil tuje pravljice v prvobitno domače okolje. Njegove pravljice so pre- vzeli tudi drugi mediji, v tiskanih pa se pojavljajo vse do današnjega časa. Judith Leggatt v prispevku Suicide Prevention in Nêhiyawi (Cree) Comic Books (Odvračanje od samomora v krijskih stripih) kritično analizira strip Dark ness Calls (Klici teme) iz leta 2006, čigar avtor je Steven Keewatin Sander- son, in strip 7 Generations: A Plains Cree Saga (7 generacij: odkrita krijska saga) iz leta 2012 Davida A. Robertsona in Scotta b. Hendersona. Oba stripa, namenjena mladostnikom ljudstva cree (Nêhiyawi), sta vsebinsko naravnana na odvračanje od samomora, ki je v Kana- di med to populacijo izjemno pogost.