jUNIj 2019 ŠTEVILKA 70 ISSN 1331 - 548X 1929-2019 števanje do 90. rojstnega dne venskega doma Zagreb POVOLILNA ANALIZA Novi predstavniki slovenske skupnosti v hrvaški manjšinski samoupravi INTERVJUJI na Knez o položaju slovenske manjšine, ar o Slovencih v hrvaškem športu :ič o Plečnikovi dediščini Smilja Eduard ne Peter Kre ZGODBA Z NASLOVNICE Kako se je Janko Barle z beleženjem hrvaške preteklosti sam vpisal v hrvaško zgodovino 'JtJ.ta ZAGREB.

ijsru ruíc tH9¿i uíi-niti niJta dofam. Pfa ustanovim ilcupftiuu, toja je Lila pfrttu m.-djt]ju po podiií, bílJ su m »¿Jo inim pozvani i doüt ill L. KrEL Er. Lueíjijh i flr. Ziiwon. poveljstvo ter eno polkovno enoto 87. celjski pešpolk; nekatere kasarne so bile namenjene pripadnikom pehote. Tako je torej nastajala slovenska skupnost, ki se je pozneje, ko so prilike dozorele, organizirala v društvo. Del članka o ustanovitvi v tedniku Naša sloga št. Mornariško pokopališče, kraj za postanek in spomin Ta dejstva si zaslužijo pozornost in globlje znanstveno raziskovanje. To bi bil lahko izziv mladim raziskovalcem, ki bi imeli za nalogo, da zberejo podatke o delovanju slovenskega društva in o morebitnih potomcih takratnih slovenskih družin v današnjem Pulju. Avstro-Ogrska je Pulju vtisnila močan pečat in mu dala obeležje mornariške in vojaške luke. Poleg kasarn so za obrambo mesta pred napadi z morja zgradili več trdnjav. V tem obdobju so postavili tudi mornariško bolnišnico, cerkev Marije z morja (sedaj znano kot »mornariško cerkev«) in mornariško pokopališče, če omenimo samo najpomembnejše objekte. Na mornariškem pokopališču, ki je sedaj spominsko, počivajo tudi Slovenci. Njim v spomin je slovensko društvo leta 2006 postavilo spominsko ploščo. društva, objavljenega 19, 11. maja 1904. NOVI 36 I PRETEKLOST V SEDANjOSTi Skupni portret treh moških pred enim od paviljonov. V sredini duhovnik Janko Barle, desno Janko Burgstaller. Foto: Neznani fotograf. Odprtje zagrebškega zbora, 17.10.1936. Vir: Muzej za umetnost in obrt, Zagreb. Kat. št: 13442-10. tudi zgodovino zagrebške škofije in leta 1900 izdal tudi biografijo Josipa Juraja Strossmayerja. Leta 1917 je izdal Pavlinsko pesmarico. V njej je objavil note in besedila pesmi iz rokopisov, ki so jih hranili v samostanu pavlincev v Sv. Petru u Šumi pri Pazinu. Ti rokopisi iz leta 1644 so zdaj shranjeni v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. (poj, jpt) Mornariško pokopališče je eno izmed največjih vojaških pokopališč v Evropi. Meri 22 tisoč kvadratnih metrov. Sprehod po tem pokopališču je tudi sprehod po čudovitem parku, ki je bil leta 1990 urejen z denarno podporo avstrijskega Črnega križa in Nemške narodne zveze za skrb o vojaških pokopališčih. V bližini je tudi čudovita mornariška cerkev, za katero so stroški zidanja narasli do te mere, da obstaja celo anekdota v zvezi s tem. Baje je Franc Jožef ob otvoritvi s sabljo poskušal narediti luknjico v steni, češ, da se želi prepričati, ali je omet iz zlata. Klaudija Velimirovic S slavnostnega odkritja spominske plošče Slovencem na mornariškem pokopališču leta 2006: Klaudija Velimirovic, predsednica društva med letoma 2005 in 2015, Peter Bekeš, takratni slovenski veleposlanik na Hrvaškem, Alojzija Slivar, prva predsednica društva, Marija Langer, ena od pobudnikov ustanovitve društva in dolgoletna namestnica predsednice ter Rudi Merljak iz Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu (z leve). Obe foto: Arhiv društva Kolpa in Gorjanci Zgodovinski zbornik: Reka in planina, meja in ljudje Kako so živeli ljudje na hrvaški strani Kolpe in Gorjancev pred letom 1991? Povzemamo strokovni članek zgodovinarjev Barbare Riman in Filipa Škiljana, ki vsebuje življenjske zgodbe govorcev in podatke iz mrliških in poročnih knjig sedmih rimskokatoliških in dveh grškokatoliških župnij v Karlovški županiji. Izvirni znanstveni članek z naslovom Reka in planina, meja in ljudje: študija primera življenja prebivalstva ob meji v Spodnjekolpski dolini in Žumberku je izšel lani v Zgodovinskem zborniku Društva za hrvaško zgodovino iz Zagreba (Historijski zbornik, št. 2, 2018, str. 401-439). Sklepna ugotovitev je, da je bilo sobivanje v preteklosti bogato in je ustvarilo tudi posebno lokalno identiteto, ki je bilo pri opredeljevanju narodnostne pripadnosti v Jugoslaviji upoštevano kot izrekanje za Slovensko-hrvaško obmejno regijo. Dolžina meje s Hrvaško je najdaljša slovenska meja, meri 670 km, obmejni prostor pa ima več skupnih značilnosti, kot so razmeroma slaba gospodarska razvitost, z izjemo posameznih krajev ob pomembnejših mejnih prehodih, redka naseljenost ter izoliranost zaradi slabe prometne povezanosti z večjimi središči. Stiki so bili predvsem ekonomske narave, saj je prebivalstvo s hrvaške strani našlo zaposlitev v industriji na slovenski strani. Veliko je bilo tudi zasebnih stikov, ki sorodstveno segajo do petega kolena prednikov. Pri povezovanju prebivalstva nikoli ni bilo težav, so potrdili sodelujoči v raziskavi. Nikoli ni bilo pomembno, od kod kdo prihaja, zato se s hrepenenjem spominjajo doživljanja skupnosti, ki je po letu 1991 zamrla. Osamosvojitev je prinesla težave tam, kjer so bile vezi najmočnejše. Meja je prebivalstvo Žumberka oz. Gorjancev, kot se pogorje imenuje na slovenski strani, še bolj ločila od življenjsko pomembnih ustanov in vplivala na vse, kar je bilo v preteklosti vezni člen na tem območju, v zgodovinskem, družbenem in kulturnem pogledu pravzaprav enotnem prostoru. Vezi so včasih ohranjali obiski sejmov, šolanje na drugi strani meje ali skupno preživljanje prostega časa ob reki Kolpi. Predvsem zaradi šole in medijev ni ohranjen lokalni govor, s katerim se je prebivalstvo identificiralo, težje sporazumevanje med mladimi pa poglablja tudi odnos „mi" - „oni". Sklep je, da je bilo prebivalstvo nasploh vedno povezano in si je medsebojno pomagalo, da še vedno obstajajo večplastne in prepletene vezi, in da so eni od drugih prevzemali tisto najbolje. 55-letni anketiranec je vzajemnost opisal takole: „Mi smo se od Slovencev naučili tudi marljivosti, oni pa od nas peči pogačo in gojiti ovce." Povzela Marjana Mirkovic za Sopotja PRETEKLOST V SEDANjOSTI Odmev 1 37 Ne pozabimo slovenskih jedi Kuhajmo z ljubeznijo! Drage moje gospodinje, ali veste, da nas trud, vložen v kuhanje, kamor so vštete tudi solze ob praženju čebule, povezuje in nam na krožniku potem pove, da je hrana res pripravljena z ljubeznijo. Ljubezen, s katero je bil pripravljen obrok, pa četudi je to le preprosta »jed z žlico« občutijo vsi, ki sedejo za vašo mizo. Recepte sem izbrala in povzela iz knjižice Praznične dobrote, ki je izšla pri slovenskem katoliškem tedniku Družina. Za pripravo potrebujete zdrave, znane in dostopne sestavine. Izjema je topinambur, ki ga morda kdo še ne pozna. Na tržnicah ali v trgovinah bodite pozorni na bradavičaste gomolje, ki jim rečejo tudi čičoka, »nadomestni« krompir, sladki krompir, laška ali papeževa repa, svinjska repa, ameriški krompir, gomoljasta ali divja sončnica. Rastlino so poznali že naši predniki, le da je kasneje utonila v pozabo, zdaj pa je zopet bolj modna. Poskusite! Naj vam bodo recepti za juhice v pomoč, da bodo vaši domovi polni ljubezni in topline! Dober tek! Marjeta Trkman Kravar Špargljeva kremna juha Sestavine: 1 l zelenjavne juhe, 0,5 kg zelenih špargljev, 1 krompir, 50 g albuminske skute, 2 rezini pršuta. Priprava: V zelenjavni juhi skuhamo krompir ter trde dele špargljev. Trde dele špargljev odstranimo ter v juho dodamo preostanek špargljev, ki jih narežemo na 1 cm velike kolo-barčke. Ko juha zavre, počakamo še dve minuti in vse skupaj zmiksamo, da dobimo gladko kremo. Dve rezini pršuta pope-čemo v ponvi in ju ohladimo. Juho vlijemo v krožnik, dodamo žlico skute ter košček popečenega pršuta. Nato dodamo še dva popečena šparglja. Topinamburjeva juha in ajdova kaša z dimljeno postrvjo Sestavine: 500 g topinamburja, 0,5 l sladke smetane, 100 g ajdove kaše, 100 g dimljene postrvi. Priprava: Topinambur skuhamo v osoljeni vodi. S paličnim mešalnikom ga zmešamo v gladko juho. Če je pregosto, dodamo jušno zelenjavno osnovo in sladko smetano. Ne zgo-ščujemo z ničemer, saj je topinambur sam po sebi kremast in daje gostoto juhi. Solimo in popramo. Ajdovo kašo skuhamo, dodamo sesekljano postrv, sol, poper. Čezenj prelijemo topinamburjevo kremno juho in okrasimo s topinamburjevim čipsom. Zelenjavna juhica z ajdovo kašo Sestavine za 4 osebe: 1 čebula, 4 korenčki (rdeči in rumeni), 1 gomolj zelene, 1 gomolj kolerabe, 1 por, 10 dkg ajdove kaše, sol, poper, 2 stroka česna, peteršilj, lovor, šetraj, bazilika, ori-gano, oljčno olje. Priprava: Sesekljamo čebulo ter očistimo in narežemo preostalo zelenjavo. V loncu segrejemo oljčno olje in na njem prepražimo čebulo in sesekljan česen. Dodamo vso zelenjavo in pražimo toliko časa, da se začne počasi prijemati za lonec. Zalijemo z vodo ali zelenjavno osnovo. Kuhamo še 10 minut in dodamo ajdovo kašo ter kuhamo na rahlem ognju toliko časa, da je zelenjava še trda na ugriz. Solimo in začinimo po okusu. Če vidimo, da je juha preredka, jo lahko zgostimo z podmetom. Postrežemo v skodelici in po vrhu potresemo s svežim timijanom. 38 | ZA VSAKOGAR NEKAJ Irena piše Napredek človeškega roda! Ali nam je res vse polepšal? Pravijo, da vsi ljudje vse vedo in vsi ljudje vse znajo. V nastanku vseh stvari, ki jih imamo ali nas obkrožajo, je sodelovalo vse človeštvo od pamtiveka do sedaj. Kaj nam je prinesel ta skupni napredek? Najmanjša iglica, ki jo brezskrbno uporabljamo, je rezultat znanja in truda vsega človeštva - od odkritja ognja, rude, ideje, izdelave ... Cilj vsega tega, kar so skozi celoten obstoj počeli ljudje, je bil olajšati in izboljšati življenje. In krona vsega so računalniki, programi, inter-net.samo da bi nam bilo bolje in lažje. Pa vendar. ..ali nam je res bolje in lažje in lepše? Vse te dobrine, ki so ljudem v pomoč, imajo namreč tudi svoje stranske učinke. Saj veste, tako, kot pri najboljših antibiotikih in drugih zdravilih - vse ima svoje stranske učinke. Eden teh stranskih učinkov so vrste. Saj so vedno bile, ampak bi z napredkom tehnologije in znanosti to moralo oditi v pozabo. Samo spomnite se, kakšna pričakovanja smo imeli od uvedbe računalnikov v javne službe in drugam. Mnogi so se bali, da ne bo več potrebno človekovo delo, saj bodo računalniki mimogrede rešili vse naše probleme. Pa žal ni tako. Nikoli ni bilo več vrst, več čakanj in več zapletov, kot jih je sedaj. Računalniki so nam v veliko pomoč, hkrati pa tudi razlog za izgubljanje časa, silna živciranja, nerazumevanja in odtujenost med ljudmi. Kamorkoli se obrneš, moraš čakati: na pošti, na banki, na občini, za vsako potrdilce, neke dokaze, izpi-ske.In kot že tolikokrat prej in na vseh področjih, so si ljudje izmislili rešitve za posledice, ne pa za vzrok. Namesto, da bi storili vse, da do zastojev ne bi prihajalo, so si izmislili vrstomate, to je naprave, ki ti dajo listek s številko, da veš, kateri si na vrsti. Ljudje se na ta način manj kregajo, kdo je prišel prej ali pozneje, čakajo pa še vedno. Podobno je na vseh področjih, na primer na področju snage po velikih mestih. Namesto, da bi rešili ali odstranili vzroke, zaradi katerih nastajajo smeti in odpadki, si izmišljajo različne naprave in način za odstranjevanje posledic, to je odpadkov: kontejnerje, kante, vreče, vrečke, sežigalnice, deponije, sortiranje, recikliranje.. .Spomnite se, kako smo se reševali smeti pred računalniškim obdobjem: smeti ni bilo. Ni bilo vrečk, raznorazne nepotrebne embalaže, plastenk. V trgovine smo hodili s cekarji ali pletenimi trajnimi torbami, mleko je bilo v zamenljivih steklenicah, živila v papirnatih škrnicljih, vodo pa smo si natočili iz pipe v kuhinji, ne pa je kupovali v plastenkah. Skratka, pred človeškim rodom je še veliko dela. Irena Hribar-Pavlovič Progovori so zaklad ljudske modrosti Kdor gladi koprivo, se opeče. Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. Kdor izbira, izbirek dobi. Kdor visoko viha nos, bo kmalu hodil bos. Kdor živi od laži, ga laž pokoplje. Kdor visoko leta, nizko pade. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. ) / a \ i 0 Slovenski dom Naš drugI dom 1929 - 2019 (n n ZA VSAKOGAR NEKA) Odmev 1 39 Dan narodnih manjšin Mesta Zagreb Junijsko razkošje raznolikosti v hrvaškem glavnem mestu V nedeljo, 16. junija je v enem od najlepših zagrebških parkov, na Zrinjevcu, osmič zapored potekal dan narodnih manjšin Mesta Zagreb. S pesmijo, plesom, narodnimi nošami in kulinariko se je predstavilo šestnajst manjšin, med njimi tudi slovenska. Glasbeno-kulturni program je popestrila revija narodnih noš, ki je pritegnila največjo pozornost. Zakonca Kravar sta ponosno nosila belokranjsko narodno nošo, ki so nam jo lani podarili Metličani in tudi pojasnili, zakaj nima žepov. Zato, ker so Belokranjci izjemno delavni in nimajo časa rok v žepu držati! V parku je od jutra odzvanjala godba na pihala ZET-a. Glasbenikom se je za nekaj trenutkov na odru pridružil tudi zagrebški župan Milan Bandic. Pozdravil je tako udeležence kot obiskovalce dogodka, ki ga je že osmič zapored pripravila zagrebška koordinacija svetov in predstavnikov narodnih manjšin v sodelovanju z zagrebško turistično skupnostjo. Občinstvo je pozorno spremljalo nastope in mimohode šestnajstih manjšin: črnogorske, bošnjaške, srbske, češke, rusinske, avstrijske, makedonske, albanske, madžarske, romske, ruske, poljske, bolgarske, ukrajinske, slovaške in slovenske. Neizogibna ponudba na slovenski stojnici: naš Novi odmev in delček bogatega založništva. Del slovenske ekipe: Marinka Jocič, Marjeta Trkman Kravar, Ante najdaljša čakalna vrsta. Vsem, ki ste letošnjo prireditev zamudili, Kravar, Miroslava Maria Bahun, Agata Klinar Medakovič (z leve). obljubljamo, da bo na naslednja še pestrejša. v , Se nekaj besed o belokranjski noši. Ženska je sestavljena iz velike bele rute (peča), bluze, nagubanega krila, telovnika (lajbelc), predpasnika (fertuh), rdečih nogavic in črnih čevljev. Okoli vratu ženske nosijo rdeče verižice, na prsih pa imajo pripet rdeč nagelj. Moška noša je sestavljena iz klobuka (kriljak, škrlak), srajice (robača), hlač (brageše), čevljev (šolni, čizmi, črevlji) in pasu (čamir, čemr, remr). Širina pasu je nekoč izkazovala bogastvo. Marjeta Trkman Kravar Foto: sk, sš, akm